SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 12. septembra 2013(*)
„Ničnostna in odškodninska tožba – Javna naročila storitev – Ugovor nedopustnosti – Predlog za razglasitev ničnosti – Člen 263, prvi in peti odstavek, PDEU – Člen 122 Uredbe (ES) št. 207/2009 – Tožba, ki ni prezgodnja – Status tožene stranke – Pristojnost Splošnega sodišča – Odškodninski zahtevek – Člen 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča – Dopustnost“
V zadevi T‑556/11,
European Dynamics Luxembourg SA s sedežem v Ettelbrücku (Luksemburg),
European Dynamics Belgium SA s sedežem v Bruslju (Belgija),
Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE s sedežem v Atenah (Grčija),
ki jih zastopajo N. Korogiannakis, M. Dermitzakis in N. Theologou, odvetniki,
tožeče stranke,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata N. Bambara in M. Paolacci, zastopnika, skupaj s P. Wytinckom, odvetnikom,
tožena stranka,
zaradi, po eni strani, predloga za razglasitev ničnosti odločbe urada UUNT, ki je bila sprejeta v okviru odprtega postopka javnega razpisa AO/029/10 z naslovom „Razvoj programske opreme in storitve vzdrževanja“ in o kateri so bile tožeče stranke obveščene z dopisom z dne 11. avgusta 2011 ter s katero je bilo zadevno naročilo oddano drugim ponudnikom, ponudba prve tožeče stranke pa je bila zavrnjena, ter, po drugi strani, odškodninskega zahtevka,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi (poročevalec), predsednik, S. Frimodt Nielsen, sodnik, in M. Kančeva, sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni okvir
A – Splošne določbe
1 Sodišče Evropske unije v skladu s členom 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU „[n]adzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.“
2 V skladu s členom 263, peti odstavek, PDEU se „[v] aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije […] lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek.“
3 Člen 122 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1, v nadaljevanju: uredba o znamkah št. 207/2009), s katero je ustanovljen Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), naslovljen „Nadzor zakonitosti“, določa:
„1. Komisija preverja zakonitost tistih dejanj predstojnika [u]rada [UUNT], pri katerih zakonodaja Evropske skupnosti ne določa preverjanja zakonitosti s strani drugega organa, in dejanj proračunskega odbora pri [u]radu [UUNT] po členu 138.
2. Komisija zahteva, da se vsa nezakonita dejanja iz odstavka 1 spremenijo ali razveljavijo.
3. Države članice in vse neposredno ali posredno vpletene osebe lahko Komisijo obvestijo o vsakem dejanju iz odstavka 1, pa naj bo to izrecno ali implicitno, zaradi preverjanja zakonitosti tega dejanja. O teh dejanjih je Komisija obveščena v enem mesecu po datumu, na katerega je zadevna stranka najprej zvedela za zadevno dejanje. Komisija sprejme odločitev v roku treh mesecev. Če odločitev ni bila sprejeta v tem obdobju, se zadeva šteje za zavrženo.“
4 Člen 124 uredbe o znamkah št. 207/2009, naslovljen „Predstojnikova pooblastila“, med drugim določa:
„1. Urad [UUNT] vodi predstojnik.
2. Predstojnik ima zlasti naslednje naloge in pooblastila:
[…]
(c) pripravi ocene prihodkov in izdatkov [u]rada [UUNT] in izvaja proračun;
[…]
(f) svoja pooblastila lahko delegira.
3. Predstojniku pomaga eden ali več namestnikov […]“
5 Člen 143 uredbe o znamkah št. 207/2009, naslovljen „Finančne določbe“, določa:
„Proračunski odbor po posvetu z Računskim sodiščem […] in Komisijo sprejme notranje finančne določbe, v katerih še zlasti podrobno opredeli postopek za sprejetje in izvajanje proračuna [u]rada [UUNT]. Če se to ujema s specifično naravo [u]rada [UUNT], finančne določbe temeljijo na finančnih pravilih, sprejetih za druge organe, ki jih je ustanovila [Unija].“
6 Člen 185(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74, v nadaljevanju: splošna finančna uredba), določa:
„Komisija sprejme okvirno finančno uredbo za organe, ki jih ustanovijo Skupnosti in so pravne osebe, ki dejansko prejemajo donacije v breme proračuna. Finančna pravila teh organov ne smejo odstopati od okvirne uredbe, razen če tako ne zahtevajo posebni operativni razlogi in s predhodnim soglasjem Komisije.“
7 Člen 74(1) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2343/2002 z dne 19. novembra 2002 o okvirni finančni uredbi za organe iz člena 185 splošne finančne uredbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 216), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 652/2008 z dne 9. julija 2008 (UL L 181, str. 23), določa, da se „[v] zvezi z javnimi naročili […] uporabljajo ustrezne določbe splošne finančne uredbe in Uredbe […] št. 2343/2002 ob upoštevanju odstavkov 4 do 7 tega člena.“
B – Uredba CB‑3‑09 urada UUNT
8 V skladu s členom 33, prvi odstavek, uredbe CB‑3‑09 proračunskega odbora urada UUNT z dne 17. julija 2009 o finančnih določbah, ki se uporabljajo za Urad, „[p]redstojnik [u]rada [UUNT] opravlja naloge odredbodajalca“ in „izvršuje prihodke in odhodke proračuna v skladu s finančnimi pravili [u]rada [UUNT] na lastno odgovornost in v okviru odobrenih proračunskih sredstev.“
9 Člen 34(1) uredbe CB‑3‑09 med drugim določa, da lahko „[p]redstojnik [u]rada [UUNT] […] svoje pristojnosti za izvrševanje proračuna prenese na osebje [u]rada [UUNT], za katero veljajo kadrovski predpisi, v skladu s pogoji, ki jih določi, in v mejah, določenih z aktom o prenosu pooblastila.“
10 Člen 74(1) uredbe CB‑3‑09 določa:
„V zvezi z javnimi naročili se uporabljajo ustrezne določbe splošne finančne uredbe in Uredbe št. 2342/2002 ob upoštevanju odstavkov od 4 do 7 tega člena.“
Dejansko stanje
11 Tožeče stranke European Dynamics Luxembourg SA, European Dynamics Belgium SA in Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE delujejo v panogi informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter se redno prijavljajo na javne razpise različnih institucij in organov Unije, med katerimi je urad UUNT.
12 Urad UUNT je z obvestilom o javnem naročilu z dne 15. januarja 2011 v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije (UL 2011/S 10‑013995) objavil javni razpis z referenčno številko AO/029/10 z naslovom „Razvoj programske opreme in storitve vzdrževanja“. Naročilo, ki naj bi bilo oddano, se je nanašalo na to, da se uradu UUNT zagotovijo računalniške storitve za izdelavo prototipov, analizo, načrtovanje, grafično oblikovanje, razvoj, testiranje in namestitev informacijskih sistemov ter zagotovitev tehnične dokumentacije, usposabljanje za uporabo in vzdrževanje teh sistemov.
13 Glede na točko II.1.4 obvestila o javnem naročilu se je naročilo nanašalo na sklenitev okvirnih pogodb za največ sedem let s tremi različnimi ponudniki informacijskih storitev. V zvezi s tem točka 14.2 razpisnih pogojev (Priloga I k razpisni dokumentaciji) določa, da morajo biti navedene okvirne pogodbe sklenjene ločeno in v skladu s tako imenovanim „kaskadnim“ mehanizmom. Ta mehanizem pomeni, da se bo urad UUNT, če ponudnik, uvrščen na prvo mesto, ni sposoben zagotoviti zahtevanih storitev, obrnil na ponudnika na drugem mestu in tako naprej.
14 V skladu s točko IV.2.1 obvestila o javnem naročilu mora biti naročilo oddano ekonomsko najugodnejši ponudbi. V točki VI.4.1 je določeno, da je organ, ki je pristojen za pritožbene postopke, Evropska komisija in da je za postopke mediacije pristojen Evropski varuh človekovih pravic. V točki VI.4.2 je navedeno, da je pravna podlaga za vlaganje pritožb člen 118 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146) (ki je postal člen 122 uredbe o znamkah št. 207/2009) in da morajo biti pritožbe pri Komisiji vložene v petnajstih dneh od dneva, ko se je zadevna stranka prvič seznanila z zadevnim dejanjem.
15 Tožeče stranke so se z dopisi z dne 19. in 24. januarja ter 1. februarja 2011, ki so jih poslale uradu UUNT, pritožile glede nekaterih nepravilnosti, povezanih s pogoji in podrobnimi pravili postopka javnega razpisa AO/029/10. Urad UUNT jim je odgovoril z dopisoma z dne 28. januarja in 4. februarja 2011, s katerima je zavrnil njihove navedbe in jih opozoril na možnost vložitve pritožbe pri Komisiji na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009.
16 Tožeče stranke so z dopisom z dne 16. februarja 2011, poslanim uradu UUNT, ponovile očitke glede nezadostne jasnosti in dvoumnosti nekaterih tehničnih meril, navedenih v razpisnih pogojih, ter zahtevale njihovo spremembo.
17 Tožeče stranke so z dopisom z dne 4. marca 2011 pri generalnih direktoratih (GD) Komisije za notranji trg in konkurenco vložile pritožbo, s katero so Komisijo pozvale, naj razišče ravnanje urada UUNT kot naročnika, zlasti glede domnevnih nepravilnosti, povezanih z vodenjem postopka javnega razpisa AO/029/10 in predhodnimi okvirnimi pogodbami o vzdrževanju s številko 4020070018, ki jih je urad UUNT maja 2007 v skladu s „kaskadnim“ mehanizmom dodelil trem družbam, med katerimi je bila tretja tožeča stranka.
18 Tožeče stranke so z dopisoma z dne 8. in 9. marca 2011, poslanima uradu UUNT, znova izpodbijale pogoje in podrobna pravila postopka javnega razpisa AO/029/10.
19 Prva tožeča stranka je 11. marca 2011 predložila ponudbo v odgovor na obvestilo o javnem naročilu z dne 15. januarja 2011.
20 Komisija je z dopisom z dne 30. maja 2011 tožeče stranke obvestila, da je bila po njenem mnenju pritožba po eni strani vložena po roku in je torej ne more preučiti ter po drugi, da je nekatere trditve posredovala Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF), ker spadajo v njegovo pristojnost. Urad OLAF je z dopisom z dne 13. decembra 2011 urad UUNT obvestil, da je zaključil zadevo, kolikor se je nanašala na drugo obvestilo o javnem naročilu, prav tako objavljeno v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije (UL 2011/S 55‑089144).
21 Tožeče stranke so z dopisom z dne 31. maja 2011, poslanim Komisiji, izpodbijale zavrnitev njihove pritožbe kot prepozne in znova pozvale Komisijo, naj jo preuči.
22 Urad UUNT je z dopisom z dne 11. avgusta 2011 (v nadaljevanju: sporni dopis) tožeče stranke obvestil o izidu postopka javnega razpisa AO/029/10 (v nadaljevanju: odločba o oddaji naročila) in jim sporočil, da ponudba prve tožeče stranke ni bila izbrana, ker se ni izkazala za ekonomsko najugodnejšo. Ta dopis je vseboval tudi primerjalno preglednico, v kateri je bilo prikazano število točk, dodeljenih tej ponudbi, in število točk, dodeljenih ponudbam treh ponudnikov, ki so dosegli največ točk.
23 Tožeče stranke so z dopisom z dne 12. avgusta 2011 od urada UUNT zahtevale, naj jim sporoči, prvič, natančno sestavo konzorcija izbranih ponudnikov in imena potencialnih partnerjev ali podizvajalcev navedenih ponudnikov ter deleže naročila, ki so jim bili dodeljeni, drugič, ocene, dodeljene njihovi ponudbi in ponudbam izbranih ponudnikov za vsako od tehničnih meril za oddajo, skupaj s podrobno primerjalno analizo odlik in pomanjkljivosti teh ponudb za vsako podmerilo ter pojasnilo glede zadevnih prednosti in dodatnih ali boljših storitev, ki so jih predlagali izbrani ponudniki, v primerjavi s ponudbo tožeče stranke, tretjič, natančno kopijo ocenjevalnega poročila, četrtič, finančne ponudbe izbranih ponudnikov v primerjavi s ponudbo tožečih strank in petič, imena članov ocenjevalne komisije, da bi lahko preverile obstoj morebitnega konflikta interesov. Tožeče stranke so poleg tega zatrjevale obstoj konflikta interesov pri dveh od treh izbranih ponudnikov in nekatere nepravilnosti urada UUNT pri uporabi finančnih meril za oceno finančnih ponudb. Nazadnje so od urada UUNT zahtevale, naj pogodbe z izbranimi ponudniki ne sklene, dokler ne bodo prejele in preučile njegovih odgovorov.
24 Urad UUNT je z dopisom z dne 26. avgusta 2011 tožečim strankam poslal izvleček ocenjevalnega poročila, ki je vključeval kvalitativno oceno njihove ponudbe glede na tri merila, in sicer kakovost storitev vzdrževanja programske opreme, poslovni sklop in kakovost storitev za stranke. Poleg tega jim je predložil imena izbranih ponudnikov in preglednici z ocenami, ki so jih dobili navedeni ponudniki in prva tožeča stranka za svoje tehnične oziroma finančne ponudbe.
25 Tožeče stranke so se z dopisom z dne 29. avgusta 2011, poslanim Komisiji, pritožile, da Komisija še vedno ni raziskala elementov, na katere so jo opozorile v dopisih z dne 4. marca in 31. maja 2011. Poleg tega so izpodbijale zakonitost odločbe o oddaji naročila glede na „nove nepravilnosti“, ki so se pojavile med postopkom javnega razpisa AO/029/10. Tako naj bi bilo treba drugo in tretjeuvrščenega ponudnika po eni strani izključiti iz postopka javnega razpisa zaradi obstoja konflikta interesov in po drugi dejstva, da je bil v konzorcij tretjega ponudnika vključen subjekt, ki je bil odgovoren za pripravo razpisnih pogojev. Tožeče stranke so tako Komisijo pozvale, naj preuči „postopek ocenjevanja, ki ga je vodil urad UUNT v zvezi z javnim razpisom AO/029/10, in sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev njegove skladnosti z veljavno zakonodajo Evropske unije.“
26 Tožeče stranke so se z dopisom z dne 2. septembra 2011, poslanim uradu UUNT, pritožile glede nezadostnosti informacij, zagotovljenih v zvezi z rezultati postopka javnega razpisa, zlasti glede nerazkritja delov ocenjevalnega poročila, ki so se nanašali na ponudbe izbranih ponudnikov in natančno sestavo navedenih ponudnikov. Poleg tega so trdile, da je bila „formula za finančno oceno“, ki jo je urad UUNT uporabil za oceno finančnih ponudb, zmanipulirana, in ponovile trditve iz predhodnih dopisov.
27 Urad UUNT se je v dopisu z dne 15. septembra 2011, ki ga je poslal tožečim strankam, skliceval na obrazložitev v spornem dopisu in dopisu z dne 26. avgusta 2011, ki je bila po njegovem mnenju zadostna. Vseeno je izrazil pripravljenost, da zagotovi dodatne podrobnosti o finančnih merilih, in predložil primerjalno preglednico. Glede „formule za finančno oceno“, ki jo je uporabil, je tožečim strankam sporočil, da je temeljila na delovni predpostavki, katere faktorji ponderiranja so bili odvisni od položaja v uradu UUNT ob pripravi meril za oddajo javnega razpisa.
28 Tožeče stranke so z dopisom z dne 16. septembra 2011, poslanim uradu UUNT, ponovile svoje očitke, izrazile dvome glede pojasnila v zvezi z uporabo „formule za finančno oceno“ na podlagi delovne predpostavke, izpodbijale rezultate postopka javnega razpisa AO/029/10 in urad UUNT pozvale, naj znova razmisli o svojem stališču.
Postopek in predlogi strank
29 Tožeče stranke so 21. oktobra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
30 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– odločbo o oddaji naročila, kot je bila sporočena s spornim dopisom, razglasi za nično v delu, v katerem zavrača ponudbo prve tožeče stranke;
– za nične razglasi vse druge z njo povezane odločbe urada UUNT, vključno z odločbami, s katerimi je bilo zadevno naročilo oddano ponudnikom, uvrščenim na prvo, drugo in tretje mesto v „kaskadnem“ mehanizmu;
– uradu UUNT naloži plačilo odškodnine v višini 67.500.000 EUR za škodo, ki je tožečim strankam nastala zaradi zadevnega postopka javnega razpisa;
– uradu UUNT naloži plačilo odškodnine v višini 6.750.000 EUR za škodo, ki je tožečim strankam nastala zaradi izgubljene priložnosti ter posega v njihov ugled in verodostojnost;
– uradu UUNT naloži plačilo stroškov.
31 Tožeče stranke v podporo svojim predlogom navajajo tri tožbene razloge, ki so delno razdeljeni na več delov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da je urad UUNT kršil obveznost obrazložitve na podlagi člena 100(2) splošne finančne uredbe, ker tožečim strankam ni zagotovil zadostnih informacij in pojasnil glede sklepanja, na podlagi katerega je naročnik sprejel odločbo o oddaji naročila. Drugi tožbeni razlog se nanaša na več očitnih napak pri presoji, ki se nanašajo zlasti na uporabo novih ali neznanih meril za oddajo, ki so bila v nasprotju z razpisnimi pogoji in niso bila zadostno pojasnjena (prvi del), uporabo napačne formule za finančno oceno, ki je privedla do izkrivljanj (drugi del) in so jo izbrani ponudniki zmanipulirali (tretji del), ter spremembo predmeta naročila (četrti del). Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja zlasti zaradi neizključitve izbranih ponudnikov, ki so se znašli v položaju konflikta interesov, členov 93(1)(f), 94 in 96 splošne finančne uredbe, členov 133a in 134b Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje splošne finančne uredbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145) ter načela „dobrega upravljanja“.
32 Urad UUNT je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. januarja 2012, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika Splošnega sodišča zoper predloge za razglasitev ničnosti in odškodninska zahtevka. Tožeče stranke so stališča do tega ugovora predložile 26. aprila 2012.
33 Urad UUNT v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– predloge za razglasitev ničnosti in odškodninska zahtevka zavrže kot očitno nedopustne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
34 Tožeče stranke v stališčih glede ugovora nedopustnosti ponavljajo svoje predloge, navedene v tožbi, Splošnemu sodišču pa predlagajo, naj ugovor nedopustnosti zavrne in vsebinsko preuči zadevo.
Pravo
A – Uvodne ugotovitve
35 Splošno sodišče lahko na podlagi člena 114(1) Poslovnika na predlog ene od strank odloči o ugovoru nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V skladu z odstavkom 3 istega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače.
36 Na podlagi člena 114(4) Poslovnika Splošno sodišče odloči o ugovoru nedopustnosti ali pa odločanje o njem pridrži za končno odločbo. V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu o zadevi dovolj poučeno, da lahko odloči o navedenem ugovoru. Zato ni treba začeti ustnega postopka.
B – Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti
1. Trditve strank
37 Urad UUNT v okviru ugovora nedopustnosti navaja tri razloge za nedopustnost predlogov za razglasitev ničnosti. Prvič, tožba naj bi bila vložena prezgodaj. Po mnenju urada UUNT je začetek upravnega postopka pri Komisiji na podlagi člena 122(3) uredbe o znamkah št. 207/2009 obvezen korak pred predložitvijo zadeve sodišču Unije. Ker je bila v obravnavanem primeru ta tožba vložena pred iztekom roka, določenega v navedenem členu, naj bi bila prezgodnja in torej ni dopustna. To naj bi veljalo tudi, če bi bilo treba upravni nadzor Komisije šteti za neobvezen, saj so tožeče stranke v obravnavani zadevi dejansko vložile pritožbo na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009. Drugič in podredno, urad UUNT meni, da ne more biti tožena stranka, ker bi po zaključku upravnega postopka na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 tožba morala biti vložena proti Komisiji. Tretjič in še bolj podredno, urad UUNT trdi, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi. Tudi če bi bil nadzor, ki ga mora Komisija opraviti na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, zgolj neobvezen, naj bi pritožba in tožba, vloženi pri Komisiji oziroma Splošnem sodišču, temeljili na enakih dejstvih in imeli enake cilje, tako da naj bi imela pritožba, ki je bila vložena prej, prednost pred tožbo. Zadnjenavedeno bi bilo zato treba razglasiti za nedopustno ratione temporis.
38 Urad UUNT uvodoma trdi, da je treba člen 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 razlagati z vidika člena 263, drugi odstavek, PDEU. V skladu z upoštevnimi proračunskimi določbami naj bi bila izpodbijana odločba o oddaji naročila dejanje predstojnika urada UUNT. V obravnavanem primeru naj bi zadnjenavedeni upravna pooblastila prenesel na namestnika predstojnika urada UUNT C. Archambeauja, ta pa naj bi podpisal odločbo o oddaji naročila. Poleg tega naj bi bilo treba sklicevanje v točki VI.4.1 obvestila o javnem naročilu na člen 118 Uredbe št. 40/94 razumeti kot sklicevanje na člen 122 uredbe o znamkah št. 207/2009.
39 Kar zadeva prvi razlog za nedopustnost, ki se nanaša na prezgodnjo naravo predlogov za razglasitev ničnosti, urad UUNT navaja, prvič, da je izvedba upravnega postopka pred Komisijo na podlagi člena 122(3) uredbe o znamkah št. 207/2009 obvezen predhodni pogoj za vložitev tožbe. Da bi bila ta tožba dopustna, bi tako morala biti vložena po koncu tega upravnega postopka. Urad UUNT trdi, drugič, da tudi če bi upravni postopek iz člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 šteli za neobvezen, bi bila tožba vseeno prezgodnja, saj so tožeče stranke zavestno začele upravni postopek na podlagi te določbe.
40 Urad UUNT opozarja, da so tožeče stranke 29. avgusta 2011 pri Komisiji vložile pritožbo zoper odločbo o oddaji naročila, sprejeto po koncu postopka javnega razpisa AO/029/10, in da je Komisija v skladu s členom 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 odločitev v zvezi s tem lahko sprejela do 29. novembra 2011. V skladu s členom 122(3) iste uredbe naj bi neobstoj formalne odločitve Komisije pomenil implicitno odločitev o zavrnitvi pritožbe (sklepa Splošnega sodišča z dne 9. julija 2009 v zadevi infeurope proti Komisiji, T‑176/08 in T‑188/08, neobjavljena v ZOdl., točki 38 in 39 ter točki 34 in 35), tako da naj bi rok za vložitev tožbe na podlagi člena 263, šesti odstavek, PDEU zoper to implicitno odločitev o zavrnitvi pritožbe začel teči 29. novembra 2011.
41 Urad UUNT meni, da je treba člen 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 razlagati tudi z vidika člena 263, peti odstavek, PDEU, ki določa odstopanje za organe Unije, kar zadeva neposredni nadzor nad zakonitostjo njihovih aktov s strani sodišč Unije. Po mnenju urada UUNT je treba v skladu s splošnimi načeli prava Unije posebne pogoje v smislu člena 263, peti odstavek, PDEU razlagati tako, da se nanašajo na postopke nadzora nad zakonitostjo, ki so obvezni ali neobvezni, kar zadeva njihove faze, določene za vložitev tožbe pri sodiščih Unije. Kadar so ti posebni pogoji, kot so pogoji, določeni s členom 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, obvezni, bi jih moral posameznik nujno upoštevati, preden vloži tako tožbo.
42 Po mnenju urada UUNT je upravni postopek na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 obvezen, tako da ni mogoče začeti nobenega sodnega postopka, dokler poteka ta prvi postopek. Obvezna narava tega postopka naj bi bila upravičena z načeloma ekonomičnosti postopka in učinkovitega sodnega varstva, ki zahtevata „odločno“ in hitro posredovanje Komisije brez stroškov za stranke. Splošno sodišče naj bi po eni stani priznalo, da je upravni nadzor Komisije v smislu te določbe predhodni pogoj za vložitev tožbe pri sodišču Unije (glej zgoraj v točki 40 navedena sklepa infeurope proti Komisiji, točka 38 oziroma 34 in navedena sodna praksa), in po drugi, da je z navedeno določbo vzpostavljen mehanizem nadzora nad zakonitostjo dejanj predstojnika urada UUNT, zlasti na področju oddaje javnih naročil, v zvezi s katerimi pravo Unije ne določa nadzora nad zakonitostjo s strani drugega organa (glej zgoraj v točki 40 navedena sklepa infeurope proti Komisiji, točka 37 ter točka 32 in navedena sodna praksa). Urad UUNT v bistvu pojasnjuje, da ni pomembno, da ta sodna praksa spada v obdobje, ko je veljal še člen 230 ES, ki ni vključeval posebnega sklicevanja na ničnostne tožbe zoper odločitve organov, katerih dopustnost je bila priznana prav s sodno prakso, kot je kodificirana s členom 263 PDEU.
43 Urad UUNT na podlagi zgornjih preudarkov sklepa, da ničnostna tožba, vložena na podlagi člena 263 PDEU, ni dopustna, ker pomeni izognitev posebnim in obveznim pogojem, določenim s členom 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, ki so bili izrecno navedeni v točki VI.4.2 obvestila o javnem naročilu in so jih tožeče stranke uporabile, saj so 29. avgusta 2011 vložile pritožbo. Urad UUNT namreč opozarja, da je bila ta tožba vložena 21. oktobra 2011, to je pred koncem upravnega postopka pred Komisijo, ki je lahko trajal do 29. novembra 2011.
44 Urad UUNT meni, da tudi če bi bilo treba upravni postopek na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 opredeliti kot neobvezen, kar naj ne bi držalo, predlogi za razglasitev ničnosti kljub temu ne bi bili dopustni, saj so bili vloženi prezgodaj. V obravnavanem primeru naj namreč ta domnevno neobvezna narava ne bi bila upoštevna, saj so se tožeče stranke zavestno odločile, da bodo uporabile to pravno sredstvo in da poleg tega ne bodo počakale na odločitev Komisije, s katero bi bil ta upravni postopek končan, preden so vložile tožbo. Predlogi za razglasitev ničnosti naj zato ne bi bili dopustni ne glede na obvezno ali neobvezno naravo upravnega nadzora Komisije, saj je bila tožba vsekakor vložena pred koncem upravnega postopka, določenega v ta namen.
45 Kar zadeva drugi razlog za nedopustnost, ki se nanaša na neobstoj procesnega upravičenja urada UUNT, ta opozarja, da bi morale tožeče stranke v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča (glej zgoraj v točki 40 navedena sklepa infeurope proti Komisiji, točka 39 ter točka 35 in navedena sodna praksa) ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU vložiti zoper implicitno odločitev Komisije o zavrnitvi pritožbe, in ne zoper odločbo urada UUNT o oddaji naročila, tako da naj bi bilo treba predloge za razglasitev ničnosti vsekakor razglasiti za nedopustne.
46 Kar zadeva tretji razlog za nedopustnost, ki se nanaša na nepristojnost Splošnega sodišča, urad UUNT v bistvu poudarja, da upravni nadzor Komisije nad zakonitostjo na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 temelji na istih dejstvih, kot so tista, ki so predmet sodnega postopka pred Splošnim sodiščem na podlagi člena 263 PDEU, in da ima iste cilje kot navedeni sodni postopek. Poleg tega naj bi Splošno sodišče razsodilo, da zakonodajalec Unije upravnega postopka iz člena 122 iste uredbe ni zasnoval tako, kot da posameznikom ponuja alternativno pravno sredstvo glede na pravno sredstvo pred sodišči Unije za zaščito njihovih interesov (glej zgoraj v točki 40 navedena sklepa infeurope proti Komisiji, točka 38 ter točka 34 in navedena sodna praksa).
47 Urad UUNT iz tega sklepa, da tudi če postopek iz člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 ne bi bil obvezen, navedeni postopek „nadomešča“ postopek pred sodišči Unije. V nasprotju s postopkom pred Evropskim varuhom človekovih pravic naj bi namreč tožeča stranka med dvema pravnima sredstvoma, ki sta ji na voljo, lahko izbrala tisto, ki najbolje služi njenim interesom. Vendar če je pri enem od teh dveh pravnih sredstev sprejeta odločitev, naj bi bilo drugo sredstvo izključeno. Urad UUNT meni, da ta tožba, ker so tožeče stranke v obravnavani zadevi vložile pritožbo pri Komisiji na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, preden so vložile tožbo na podlagi člena 263 PDEU, ni več na voljo in jo je treba razglasiti za nedopustno, saj Splošno sodišče ni pristojno ratione temporis za odločanje o njej.
48 Tožeče stranke predlagajo, naj se ugovor nedopustnosti zavrne. Po eni strani izpodbijajo uporabo člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 za obravnavani primer, po drugi pa prezgodnjo naravo svoje tožbe, obvezno naravo predhodnega postopka pred Komisijo, neobstoj procesnega upravičenja urada UUNT in nepristojnost Splošnega sodišča.
2. Pristojnost sodišča Unije za odločanje o tožbah zoper dejanja urada UUNT
49 Splošno sodišče meni, da je primerno najprej preučiti tretji razlog za nedopustnost, to je vprašanje, ali je – ne glede na obseg določb člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 – sodišče Unije pristojno za odločanje o tožbah zoper dejanja urada UUNT.
50 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU, kot je bil uveden z Lizbonsko pogodbo in je začel veljati 1. decembra 2009, vključuje novo določbo primarnega prava, na podlagi katere sodišče Unije „[n]adzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.“ Namen te določbe je zapolniti veliko vrzel v besedilu prejšnje različice tega člena, to je člena 230, prvi odstavek, ES, in s tem v kodificiranem sistemu pravnih sredstev Pogodbe, tako da je izrecno določeno, da sodišče Unije poleg zakonitosti aktov institucij Unije v smislu člena 13 PEU nadzira tudi zakonitost pravno zavezujočih aktov njenih organov, uradov ali agencij (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Sogelma proti AER, T‑411/06, ZOdl., str. II‑2771, točka 33 in naslednje, zlasti točka 36, v kateri se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, 294/83, Recueil, str. 1339).
51 Treba je ugotoviti, da je v skladu s členom 115(1) uredbe o znamkah št. 207/2009 urad UUNT organ Unije v smislu člena 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU.
52 Zato je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tožbah, vloženih zoper dejanja urada UUNT, vključno z dejanji njegovega predstojnika na področju javnih naročil, ki imajo pravne učinke za tretje osebe.
3. Obseg člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009
53 Nato je treba presoditi, ali in, po potrebi, koliko je ta sodna pristojnost omejena ali prikrojena s členom 122 uredbe o znamkah št. 207/2009.
54 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 122(1) iste uredbe z naslovom „Nadzor zakonitosti“ določa, da „Komisija preverja zakonitost tistih dejanj predstojnika [u]rada [UUNT], pri katerih zakonodaja Evropske skupnosti ne določa preverjanja zakonitosti s strani drugega organa […]“. Tako je področje uporabe te določbe izrecno pogojeno z neobstojem preverjanja zakonitosti dejanj predstojnika urada UUNT s strani drugega organa. Splošno sodišče pa kot sodni organ Sodišča Evropske unije v skladu s členom 19(1), prvi stavek, PEU pomeni tak „drug organ“, ker izvaja tak nadzor nad zakonitostjo v skladu s členom 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU.
55 Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvami urada UUNT ta zadeva ne spada na področje uporabe člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 in da se torej zlasti odstavek 3, drugi stavek, tega člena, v skladu s katerim „je Komisija [o teh dejanjih] obveščena v enem mesecu po datumu, na katerega je zadevna stranka najprej zvedela za zadevno dejanje,“ ne uporablja. Urad UUNT zato ne more trditi, da vložitev pritožbe pri Komisiji zoper dejanje predstojnika urada UUNT, ali izvedba upravnega postopka v ta namen, ali morebitna eksplicitna ali implicitna odločitev Komisije glede navedene pritožbe v kakršni koli obliki pomenijo obvezne predhodne pogoje ali celo pogoje dopustnosti za tožbo, ki je bila zoper tako dejanje vložena pri sodišču Unije na podlagi člena 263, prvi odstavek, drugi stavek, in četrti odstavek, PDEU.
56 To presojo potrjuje teleološka razlaga člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009. Ko je bila v besedilu pravil primarnega prava, ki urejajo sistem sodnega varstva Pogodbe, še vedno vrzel, navedena v točki 50 zgoraj, je bila s priznanjem vloge Komisije pri nadzoru nad zakonitostjo, kot je določena v členu 122 iste uredbe, rešena potreba, ki jo je zaznal zakonodajalec Unije, da se doseže odločitev Komisije, tako da bi bilo mogoče zoper akte, ki jih sprejmejo organi, uradi ali agencije Unije, vsaj posredno vložiti tožbo pri sodišču Unije. Tako besedilo „dejanj […], pri katerih zakonodaja Evropske skupnosti ne določa preverjanja zakonitosti s strani drugega organa,“ potrjuje, da je bilo s tem Komisiji podeljeno preostalo in podredno pooblastilo za nadzor, da bi se zagotovil dostop do sodišča Unije vsaj prek eksplicitne ali implicitne odločitve Komisije v smislu člena 122(3), tretji in četrti stavek, uredbe o znamkah št. 207/2009. Vendar je najpozneje z začetkom veljavnosti člena 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU ta cilj izgubil smisel in ne more upravičevati domnevno obvezne narave postopka na podlagi člena 122 navedene uredbe kot predhodne faze pred predložitvijo zadeve sodišču Unije.
57 Vendar urad UUNT v podporo svojemu ugovoru nedopustnosti navaja, da je treba od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe člen 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 razlagati tudi z vidika člena 263, peti odstavek, PDEU, v skladu s katerim se lahko „[v] aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije […] določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek.“
58 Opozoriti je treba, da se člen 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 zaradi razlogov, navedenih v točki 55 zgoraj, v obravnavani zadevi ne uporablja, tako da v njem določenih meril ni mogoče označiti za „posebne pogoje in podrobnosti“ v smislu člena 263, peti odstavek, PDEU.
59 Vsekakor člen 263, peti odstavek, PDEU ne more omajati sodne pristojnosti Splošnega sodišča, kot je potrjena v členu 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU (glej točki 49 in 52 zgoraj). Vsaka nasprotna razlaga bi namreč lahko škodovala jasni ločitvi med zakonodajno in izvršilno oblastjo na eni strani ter sodno oblastjo, ki izhaja iz členov od 13 PEU do 19 PEU, in dolžnostjo sodišča Unije, da zagotovi „upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb“ na drugi, kot se to zahteva s členom 19(1), drugi stavek, PEU. To še toliko bolj velja, ker besedilo člena 122(2) uredbe o znamkah št. 207/2009, v skladu s katerim Komisija „zahteva, da se vsa nezakonita dejanja iz odstavka 1 spremenijo ali razveljavijo,“ predpostavlja, da ta institucija ugotavlja nezakonitost in da torej opravi pravo presojo zakonitosti dejanj predstojnika urada UUNT, kot bi jo opravilo sodišče. Prav tako odstavek 3, prvi stavek, navedenega člena, v skladu s katerim lahko „[d]ržave članice in vse neposredno ali posredno vpletene osebe […] Komisijo obvestijo o vsakem dejanju […] zaradi preverjanja zakonitosti tega dejanja“, kaže, da je zakonodajalec Unije Komisiji nameraval podeliti pooblastilo za nadzor, ki je podobno dolžnosti sodišča v skladu s členom 230, drugi in četrti odstavek, ES. Čeprav je bilo mogoče z vidika navedenega zakonodajalca na datum sprejetja člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 za tako pooblastilo za nadzor nad zakonitostjo, podeljeno Komisiji, še šteti, da zapolnjuje morebitno vrzel v sistemu sodnega varstva Pogodbe, je navedeno pooblastilo vsekakor izgubilo smisel po začetku veljavnosti člena 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU (glej točko 56 zgoraj).
60 Poleg tega iz zgornjih preudarkov izhaja, da se člen 263, peti odstavek, PDEU ne nanaša na primer, kot je določen s členom 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, s katerim je pooblastilo za nadzor nad zakonitostjo aktov organa, urada ali agencije Unije podeljeno zunanji instituciji. Nasprotno, merila „posebni pogoji in podrobnosti“ v smislu člena 263, peti odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da se nanašajo na dejstvo, da navedeni organ, urad ali agencija določi popolnoma interne pogoje in podrobnosti, ki so predhodni pogoji za tožbo in ki zlasti urejajo delovanje mehanizma samonadzora ali potek postopka sporazumne rešitve, da se pripravi ali prepreči spor pred sodišči Unije. Tako je na področju javnih naročil s členoma 33 in 34 Sklepa Evropske centralne banke 2007/497/ES z dne 3. julija 2007 o določitvi pravil za oddajo naročil (UL L 184, str. 34) določeno predhodno notranje pravno sredstvo pred organom za revizijo javnih naročil (Procurement Review Body), sočasno pa priznana izključna in avtonomna pristojnost Sodišča za odločanje o sporih med Evropsko centralno banko (ECB) in ponudnikom.
61 Nazadnje, ker se urad UUNT v podporo svojemu ugovoru nedopustnosti sklicuje na sklepa infeurope proti Komisiji (navedena v točki 40 zgoraj, točki 37 in 38 ter točki 33 in 34), v katerih je bilo v bistvu razsojeno, da dejstvo, da je s členom 118(3) Uredbe št. 40/94 (ki je postal člen 122(3) uredbe o znamkah št. 207/2009) določen rok, v katerem se pri Komisiji vloži upravna pritožba, dokazuje obvezno naravo takega upravnega postopka, ki je predhodni pogoj za vložitev tožbe pri sodišču Unije na podlagi člena 230 ES, zadostuje navesti, da je ta predhodna sodna praksa z začetkom veljavnosti člena 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU zastarela (glej točki 49 in 52 zgoraj).
62 V teh okoliščinah je treba zavrniti tudi glavno trditev urada UUNT, v skladu s katero je začetek upravnega postopka na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009 obvezni predhodni pogoj za vložitev tožbe pri Splošnem sodišču in s tem pogoj za dopustnost navedene tožbe.
4. Upoštevnost dejstva, da so tožeče stranke začele postopek na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009
63 Urad UUNT v bistvu trdi, da bi morale tožeče stranke, ker so zavestno začele upravni postopek na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, s tem ko so z dopisom z dne 29. avgusta 2011 pri Komisiji vložile pritožbo, počakati na izid tega postopka, preden so vložile tožbo, ki bi poleg tega morala biti usmerjena zoper končno odločbo Komisije. Tožeče stranke po drugi strani zanikajo, da so tako pritožbo vložile v skladu s členom 122 uredbe o znamkah št. 207/2009.
64 V obravnavanem primeru ni treba odločiti o vprašanju, ali je dopis tožečih strank z dne 29. avgusta 2011 pomenil pritožbo v smislu člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009. Tudi če bi to držalo, iz preudarkov v točkah od 49 do 62 zgoraj izhaja, da začetek pritožbenega postopka pri Komisiji tožečim strankam ne more preprečiti, da bi v rokih, določenih v členu 263, šesti odstavek, PDEU, vložile tožbo zoper odločbo o oddaji naročila, kot je bila sporočena s spornim dopisom. Urad UUNT namreč poleg sklicevanja na besedilo člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, ki se v obravnavanem primeru ne uporablja (glej točko 55 zgoraj), in zastarelo sodno prakso iz sklepov infeurope proti Komisiji (točka 40 zgoraj) ne navaja pravne podlage za tako omejitev pravice tožečih strank do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389). Nasprotno, iz preudarkov v točkah od 49 do 62 zgoraj je razvidno, da bi se tožeče stranke izpostavile precejšnjemu tveganju preteka roka za vložitev take tožbe zoper to odločbo urada UUNT, če bi se omejile na nadaljnje izpodbijanje pri Komisiji.
65 Zato samo dejstvo, da so tožeče stranke poskušale v dopisu z dne 29. avgusta 2011 vztrajati pri tem, da Komisija preuči njihovo pritožbo z dne 4. marca 2011, ne more privesti do nedopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti, ki so jih vložile pri Splošnem sodišču v skladu z določbami člena 263 PDEU.
5. Posledice za presojo uveljavljanih razlogov za nedopustnost
66 Glede na preudarke v točkah od 49 do 62 zgoraj Splošno sodišče ugotavlja, da tožba tožečih strank v delu, v katerem vsebuje predloge za razglasitev ničnosti, ni bila niti prezgodnja niti nedopustna in da je treba prvi razlog za nedopustnost zavrniti. Enako velja za drugi in tretji razlog za nedopustnost, ker sodna pristojnost Splošnega sodišča – stvarna in ratione temporis – izhaja neposredno iz člena 263, prvi odstavek, drugi stavek, PDEU, in ne samo posredno iz člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009, ki zaradi svoje neupoštevnosti ne more omejiti navedene pristojnosti. Iz tega sledi tudi, da ima urad UUNT v obravnavani zadevi status tožene stranke v tem sporu in da dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti ni odvisna od predhodne upravne pritožbe pri Komisiji na podlagi člena 122 iste uredbe.
67 Zato je treba ugovor nedopustnosti zavrniti v delu, v katerem se nanaša na predloge za razglasitev ničnosti.
C – Dopustnost odškodninskih zahtevkov
68 Urad UUNT meni, da je treba zaradi nedopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti za nedopustna razglasiti tudi odškodninska zahtevka. Podredno predlaga, naj se zadnjenavedena zahtevka razglasita za nedopustna ali za očitno brez pravne podlage na podlagi člena 111 Poslovnika zaradi neupoštevanja zahtev iz člena 44(1)(c) istega poslovnika. Tožba naj namreč zaradi tega, ker v njej niso vsaj na kratko opisani tožbeni razlogi ali pravni elementi, na katerih temeljijo odškodninski predlogi, ne bi izpolnjevala zahteve, v skladu s katero morata biti v njej dovolj natančno navedena narava in obseg škode. Zlasti naj tožeče stranke v okviru tožbe ne bi predložile dokazov o zatrjevanem nezakonitem ravnanju in naj ne bi dovolj natančno pojasnile zveze med navedenim ravnanjem in domnevno utrpelo škodo.
69 Tožeče stranke zanikajo, da odškodninska zahtevka nista dopustna.
70 Na prvem mestu zadostuje navesti, da je treba glede na preudarke v točkah od 49 do 68 zgoraj glavno trditev urada UUNT, v skladu s katero nedopustnost odškodninskih zahtevkov izhaja neposredno iz nedopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti, zavrniti.
71 Na drugem mestu je treba v zvezi s podredno trditvijo, ki se nanaša na neupoštevanje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika, opozoriti, da mora tožba v skladu s členom 21, prvi odstavek, v povezavi s členom 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 44(1)(c) Poslovnika vsebovati navedbo predmeta spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi, po potrebi brez drugih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, a dosledno in razumljivo izhajajo iz besedila same tožbe. Natančneje, tožba za povrnitev škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Unije, mora za izpolnitev teh zahtev vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter naravo in obseg te škode (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 2. marca 2010 v zadevi Arcelor proti Parlamentu in Svetu, T‑16/04, ZOdl., str. II‑211, točka 132 in navedena sodna praksa).
72 V obravnavanem primeru pa urad UUNT ne more trditi, da tožeče stranke v tožbi niso upoštevale teh zahtev obličnosti, saj ta vsebuje dovolj elementov, ki omogočajo opredelitev domnevno nezakonitega ravnanja, ki se očita uradu UUNT, razloge, iz katerih tožeče stranke menijo, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpele, ter naravo in obseg te škode. Ne da bi bilo treba prejudicirati presojo utemeljenosti odškodninskih zahtevkov, tožeče stranke namreč te različne elemente obširno navajajo v točkah od 126 do 155 tožbe pod posebnim naslovom „Odškodnina“, pri čemer se opirajo na razloge za nezakonitost, izdelane v podporo predlogom za razglasitev ničnosti (točke 126, od 133 do 136 in 140), pojasnjujejo obstoj vzročne zveze (točka 137) ter podrobno navajajo naravo in obseg zatrjevane škode, ki naj bi izhajala iz nezakonitega ravnanja (točke 139 in od 141 do 148 v zvezi s tržnim deležem ter točke od 150 do 155). Zato v obravnavanem primeru Splošnemu sodišču v nasprotju z mnenjem urada UUNT ni treba med različnimi očitki, izraženimi v podporo predlogom za razglasitev ničnosti, poiskati in določiti tistega ali tistih, ki jih tožeče stranke nameravajo uporabiti kot podlago za odškodninska zahtevka, ali celo oceniti in preveriti obstoja morebitne vzročne zveze med ravnanjem, na katero se nanašajo ti očitki, in zatrjevano škodo (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2012 v zadevi Ben Ali proti Svetu, T‑301/11, točka 72 in naslednje), kar bi lahko upravičilo zavrženje navedenih odškodninskih zahtevkov kot nedopustnih na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika.
73 Na tretjem mestu, urad UUNT v obravnavanem primeru ni pojasnil razlogov, zaradi katerih sta odškodninska zahtevka po njegovem mnenju očitno brez pravne podlage na podlagi člena 111 Poslovnika, tako da je treba tudi to trditev zavrniti. Vsekakor, ker se urad UUNT v zvezi s tem ni zagovarjal, vključno v zvezi z njegovim domnevno nezakonitim ravnanjem, Splošno sodišče na tej stopnji ne more dokončno odločiti o utemeljenosti različnih razlogov za nezakonitost, ki jih navajajo tožeče stranke (glej točko 31 zgoraj).
74 Razloge za nedopustnost, ki jih navaja urad UUNT zoper odškodninska zahtevka, je torej treba v celoti zavrniti.
75 Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da so predlogi za razglasitev ničnosti in odškodninska zahtevka dopustni ter da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja urad UUNT, zavrniti.
Stroški
76 Odločitev o stroških je treba pridržati.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
sklenilo:
1. Ugovor nedopustnosti se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 12. septembra 2013.
Kazalo
Pravni okvir
A – Splošne določbe
B – Uredba CB‑3‑09 urada UUNT
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
A – Uvodne ugotovitve
B – Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti
1. Trditve strank
2. Pristojnost sodišča Unije za odločanje o tožbah zoper dejanja urada UUNT
3. Obseg člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009
4. Upoštevnost dejstva, da so tožeče stranke začele postopek na podlagi člena 122 uredbe o znamkah št. 207/2009
5. Posledice za presojo uveljavljanih razlogov za nedopustnost
C – Dopustnost odškodninskih zahtevkov
Stroški