Zadeva T‑135/09
Nexans France SAS in
Nexans SA
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Upravni postopek – Ničnostna tožba – Akti, sprejeti med pregledom – Vmesni ukrepi – Nedopustnost – Odločba o odreditvi pregleda – Obveznost obrazložitve – Varstvo zasebnega življenja – Dovolj resni indici – Sodni nadzor“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 14. novembra 2012
1. Konkurenca – Upravni postopek – Komisijina pristojnost pregleda – Odločba o odreditvi pregleda – Obveznost obrazložitve – Obseg – Jasna navedba resnih indicev, na podlagi katerih je mogoče domnevati o kršitvi – Sodni nadzor
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
2. Konkurenca – Upravni postopek – Komisijina pristojnost pregleda – Odločba o odreditvi pregleda – Obveznost obrazložitve – Obseg – Obveznost navesti sektorje, ki naj bi bili vključeni v domnevno kršitev – Izključitev obveznosti opredeliti trg, na katerega se nanaša preiskava
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
3. Konkurenca – Upravni postopek – Komisijina pristojnost pregleda – Meje – Uporaba dokumentov ali informacij v preiskavi – Uporaba, ki zadeva le sektorje dejavnosti, navedene v odločbi o odreditvi pregleda
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
4. Konkurenca – Upravni postopek – Komisijina pristojnost pregleda – Meje – Preučitev dokumentov, ki se nanašajo na ravnanja, ki učinkujejo zunaj skupnega trga – Dopustnost – Pogoji
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
5. Sodni postopek – Obravnavanje zadev pred Splošnim sodiščem – Varstvo, dodeljeno strankam zoper neustrezno uporabo postopkovnih vlog – Obseg – Vpogled v te vloge s strani oseb, ki niso odvetniki – Dopustnost – Pogoji
(Navodila sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje, člen 5(3) in (7))
6. Sodni postopek – Replika – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek navajanih razlogov – Replika, ki napotuje na gradivo, priloženo vlogam – Dopustnost – Pogoji
(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))
7. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Upravni postopek uporabe pravil konkurence – Ukrepi, sprejeti med postopkom pregleda – Akti, ki jih ni mogoče ločiti od odločbe o odreditvi pregleda – Nedopustnost
(člen 230 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 18(1) in (3) in člen 20(2) in (4))
8. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Akti, ki spreminjajo pravni položaj tožeče stranke – Odločba, s katero je zavrnjeno varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami – Vključitev – Pogoji
(člen 230 ES)
9. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Tožbeni predlog, s katerim se predlaga, naj se na institucijo naslovi odredbo – Nedopustnost
(člen 230 ES)
1. Zahteva po varstvu pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi javnih organov na področje zasebne dejavnosti fizične ali pravne osebe je splošno načelo prava Unije.
Zato, čeprav Komisiji naslovnika odločbe o odreditvi pregleda na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003 sicer res ni treba obvestiti o vseh informacijah, s katerimi razpolaga v zvezi z domnevnimi kršitvami, niti ji ni treba podati stroge pravne opredelitve teh kršitev, pa mora jasno navesti domneve, ki jih namerava preveriti.
Sodišča Unije lahko tako izvedejo nadzor nad tako odločbo, da se prepričajo o tem, da ni samovoljna in so torej ob njenem sprejetju obstajale dejanske okoliščine, na podlagi katerih se pregled lahko upraviči. Če je namen pregledov, ki jih Komisija opravi v podjetjih, zbrati dokumente, potrebne za to, da se preverita obstoj in obseg določenega dejanskega in pravnega položaja, v zvezi s katerim ima Komisija že določene podatke, se morajo sodišča Unije prepričati, da obstajajo dovolj resni indici, na podlagi katerih se lahko sumi, da je zadevno podjetje kršilo pravila o konkurenci.
(Glej točke 40, 42, 43 in 72.)
2. Čeprav Komisiji v odločbi o odreditvi pregleda na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003 ni treba natančno opredeliti trga, na katerega se nanaša preiskava, mora kljub temu dovolj natančno opredeliti sektorje, ki naj bi bili vključeni v domnevno kršitev, ki se preiskuje, da bi se tako po eni strani zadevnemu podjetju omogočilo, da omeji svoje sodelovanje pri dejavnostih podjetja, povezanih s sektorji, za katere ima Komisija dovolj resne indice, da lahko sumi na kršitev pravil o konkurenci in da lahko z njimi utemelji vmešavanje na področje zasebne dejavnosti tega podjetja, po drugi strani pa sodiščem Unije zagotovilo možnost, da po potrebi preverijo zadostnost s tem povezanih indicev.
(Glej točko 45.)
3. Vendar pa je treba kljub navedenemu dodati, da mora Komisija svoje preiskave med pregledom v prostorih podjetja na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003 omejiti na dejavnosti zadevnega podjetja v zvezi s sektorji, navedenimi v odločbi o odreditvi pregleda, kar pomeni, da v preiskavi ne sme uporabiti dokumenta ali informacije, za katera po preučitvi ugotovi, da ne spadata med te dejavnosti.
Če namreč Komisiji ne bi bila naložena taka omejitev, bi to pomenilo, najprej, da ima v praksi možnost, da vsakič ko ima na voljo indic, na podlagi katerega lahko sumi na to, da je podjetje kršilo pravila o konkurenci na točno določenem področju svojih dejavnosti, opravi pregled vseh njegovih dejavnosti s končnim namenom razkritja kakršne koli kršitve zadevnih pravil, ki bi jo lahko storilo obravnavano podjetje, kar ni združljivo z načelom varstva področja zasebne dejavnosti pravnih oseb, ki je v demokratični družbi zagotovljeno kot temeljna pravica.
(Glej točki 64 in 65.)
4. Kot izhaja iz naslova Uredbe št. 1/2003, je namen pooblastil, podeljenih Komisiji s to uredbo, izvajanje pravil o konkurenci, določenih v členih 81 ES in 82 ES. Z navedenima določbama so prepovedana nekatera ravnanja podjetij, ki bi lahko prizadela trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Torej lahko Komisija svoja pooblastila za pregled uporabi le za razkrivanje takih ravnanj. Zato ne more opraviti pregleda v prostorih podjetja, če sumi, da obstaja sporazum ali usklajeno ravnanje, ki učinkuje izključno na enem ali več trgih zunaj skupnega trga. Nasprotno pa nič ne nasprotuje možnosti, da preuči dokumente v zvezi s temi trgi, da bi tako razkrila ravnanja, ki bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.
(Glej točko 99.)
5. Avtorja pravnega mnenja, priloženega vlogi strank, ki nista odvetnika strank ali osebi, ki bi ju ti ustrezno pooblastili za vpogled v spis, ni mogoče šteti za tretji osebi, ki nimata dostopa do spisa v smislu člena 5(3) in (7) Navodil sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti.
Na podlagi te določbe se namreč zahteva, da stranka, ki ji je omogočen dostop do postopkovnih listin drugih strank, to pravico uporabi le za svojo obrambo in ne za uresničitev kakršnega koli drugega cilja.
Zato stranka z razkritjem postopkovnih vlog tretjim osebam, če zadevne vloge niso bile predložene zaradi obrambe te stranke, zlorabi postopek. Nasprotno pa člen 5(3) in (7) Navodil sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti ne nasprotuje možnosti, da stranka v postopku strokovnjaku omogoči vpogled v postopkovno vlogo, če mu želi s tem olajšati pripravo dokumenta za njeno obrambo, ki se uporabi le za namene postopka.
(Glej točke od 107 do 109.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 112 in 113.)
7. Kakršen koli pregled, odrejen na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003, vključuje izbiro dokumentov, ki jih je treba pregledati in po potrebi kopirati, ter izbiro vprašanj, ki jih je treba postaviti uslužbencem ali predstavnikom zadevnega podjetja v zvezi s predmetom in namenom pregleda. Ta podjetja morajo prav na podlagi odločbe o odreditvi pregleda – in ne na podlagi drugega ločenega akta, sprejetega med pregledom – Komisiji dovoliti kopiranje zadevnih dokumentov ter svojim uslužbencem in predstavnikom dovoliti predložitev pojasnil, za katera so zaprošeni.
Kopiranja posameznih dokumentov med pregledom in posameznih vprašanj, postavljenih med njim, torej ni mogoče šteti za akte, ločene od odločbe, na podlagi katere je bil odrejen pregled, temveč je treba ta dejanja obravnavati kot ukrepe za izvedbo zadevne odločbe.
Zato odločbe o kopiranju več računalniških datotek in izdelavi slik trdega diska računalnika zaradi poznejše preiskave v prostorih Komisije in odločbe o zaslišanju uslužbenca ni mogoče šteti za izpodbojna akta v smislu člena 230 ES.
(Glej točke 121, 125 in 132.)
8. Odločba, s katero Komisija zavrne zahtevo za varstvo – iz naslova zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami – obravnavanih dokumentov, katerih predložitev je ta zahtevala med preiskavo, odrejeno na podlagi Uredbe št. 1/2003, ima pravne učinke za zadevno podjetje, saj mu ta odločba zavrne varstvo, ki ga določa pravo Skupnosti, ter je dokončna in neodvisna od končne odločbe o ugotovitvi kršitve pravil o konkurenci.
Vendar če podjetje ne trdi, da bi za dokumente, ki jih je kopirala Komisija, ali informacije, ki jih je pridobila, veljalo varstvo, ki bi bilo določeno s pravom Unije in bi bilo podobno varstvu, priznanemu zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami, Komisija, ko se odloči za kopiranje zadevnih dokumentov in tožeči stranki zaprosi za zadevne informacije, ne sprejme odločbe, s katero bi jima zavrnila to varstvo.
V takem primeru odločbe Komisije o kopiranju dokumentov ali pridobitvi informacij od uslužbencev podjetja ni mogoče šteti za akt, ki ga je mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo v smislu člena 230 ES.
(Glej točke 128, 129 in 132.)
9. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 136.)