Zadeva T-24/07
ThyssenKrupp Stainless AG
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Valjani ploščati izdelki iz nerjavnega jekla – Odločba, s katero je bila na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 ugotovljena kršitev člena 65 PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ – Dodatna dajatev na zlitine – Pristojnost Komisije – Odgovornost za kršitev – Pravnomočnost – Pravica do obrambe – Vpogled v spis – Zastaranje – Načelo non bis in idem – Sodelovanje med upravnim postopkom“
Povzetek sodbe
1. Akti institucij – Izbira pravne podlage – Skupnostna ureditev – Zahteva po jasnosti in predvidljivosti – Izrecna navedba pravne podlage
(Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 23(2))
2. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Omejevalni sporazumi, za katere velja ratione materiae in ratione temporis pravni sistem Pogodbe ESPJ – Prenehanje veljavnosti Pogodbe ESPJ
(člen 65(1) PJ; člen 81 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 23(2))
3. Akti institucij – Časovna veljavnost – Postopkovna pravila – Materialnopravna pravila – Razlikovanje – Retroaktivnost materialnopravnega pravila – Pogoji
(člen 65(1) PJ; člen 305 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 23(2))
4. Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Obseg – Absolutna pravnomočnost – Obseg
5. Konkurenca – Globe – Odločba Komisije, ki se nanaša na isto podjetje in na isto kršitev kot prejšnja, za delno nično razglašena odločba
(člen 233 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23)
6. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje pregona – Pripisovanje kršitve pravni osebi, ki ni oseba, odgovorna za upravljanje podjetja ob nastanku kršitve
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 25(1) in (2); Splošna odločba št. 715/78, člena 1(1) in 2)
7. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina – Spoštovanje pravice do obrambe
(člen 233 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27)
8. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Vpogled v spis – Obveznost omogočiti vpogled v celoten spis
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27(2); Obvestilo Komisije 2005/C 325/07, točke 18, 19 in 23)
9. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenaložitev ali znižanje globe v zameno za sodelovanje obdolženega podjetja
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23; Obvestilo Komisije 96/C 207/04, naslov D)
1. Institucije imajo v okviru pravnega reda Skupnosti le podeljene pristojnosti. Zato akti Skupnosti v svoji preambuli navajajo pravno podlago, ki zadevno institucijo pooblašča za delovanje na zadevnem področju. Izbira ustrezne pravne podlage ima namreč ustavnopraven pomen.
Poleg tega mora biti zakonodaja Skupnosti jasna, njena uporaba pa predvidljiva za vse, ki jih zadeva. To načelo pravne varnosti zahteva, da zavezujoč značaj vsakega akta, katerega cilj je ustvariti pravne učinke, temelji na predpisu prava Skupnosti, ki mora biti izrecno naveden kot zakonita podlaga akta in ki določa pravno obliko, ki jo mora imeti ta akt.
Poleg tega je mogoče sankcijo, tudi če nima kazenskopravnega značaja, naložiti le, če ima jasno in nedvoumno zakonito podlago.
Nazadnje, določba, ki predstavlja pravno podlago akta in ki pooblašča institucijo Skupnosti za sprejetje zadevnega akta, mora veljati v trenutku njegovega sprejetja.
Odločba, s katero Komisija po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ ugotovi, da je podjetje kršilo člen 65(1) PJ in mu naloži globo, ima pravno podlago za ugotovitev kršitve v členu 7(1) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe in za naložitev globe v členu 23(2) iste uredbe, ne pa v členu 65 PJ. Taka odločba se lahko sicer sklicuje na člen 65(1) PJ, to pomeni na materialnopravno določbo, ki je naslovljena na podjetja in podjetniška združenja, s tem, da jim prepoveduje določena protikonkurenčna ravnanja. Prav tako se lahko sklicuje na možnost uporabe člena 65(5) PJ v okviru razprave v zvezi z načelom lex mitior, da bi se utemeljila uporaba te določbe, in ne člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, za izračun zneska globe.
(Glej točke 64, 69, 70, 74, 160, 163 in 168.)
2. Čeprav je dejstvo, da je pravni okvir Pogodbe ES 24. julija 2002 nadomestil pravni okvir Pogodbe ESPJ, povzročilo spremembo veljavnih pravnih podlag, postopkov in materialnopravnih pravil, je treba to spremembo obravnavati v povezavi z enotnostjo in neprekinjenostjo pravnega reda Skupnosti in njegovih ciljev. Uvedba in ohranjanje sistema svobodne konkurence, v kateri so zagotovljeni običajni pogoji konkurence in ki je zlasti izvor pravil na področju omejevalnih sporazumov med podjetji, pomeni enega izmed bistvenih ciljev tako Pogodbe ES kot Pogodbe ESPJ. Čeprav se pravila Pogodb ESPJ in ES, ki urejajo področje omejevalnih sporazumov, nekoliko razlikujejo, v tem kontekstu pojma sporazuma in usklajenih ravnanj v skladu s členom 65(1) PJ ustrezata pojmoma sporazuma in usklajenih ravnanj v smislu člena 81 ES, sodišče Skupnosti pa je ti določbi razlagalo enako. Tako se uresničevanje cilja neizkrivljene konkurence v sektorjih, ki prvotno pripadajo skupnemu trgu premoga in jekla, ne prekine zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, saj temu cilju sledi v okviru Pogodbe ES ista institucija, to je Komisija, ki je upravni organ, odgovoren za izvajanje in razvoj konkurenčne politike v splošnem interesu Skupnosti.
Neprekinjenost pravnega reda Skupnosti in ciljev, ki urejajo njegovo delovanje, tako zahteva, da Evropska skupnost, ki nasledi Evropsko skupnost za premog in jeklo, za položaje, ki so nastali med veljavnostjo Pogodbe ESPJ, v svojem postopkovnem okviru zagotavlja spoštovanje pravic in obveznosti, ki so naložene ex tempore državam članicam in posameznikom na podlagi Pogodbe ESPJ in pravil, sprejetih za njeno uporabo. To se zahteva še toliko bolj, če bi izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz nespoštovanja pravil glede omejevalnih sporazumov med podjetji, lahko po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ razširilo časovne učinke v okviru Pogodbe ES.
Iz tega izhaja, da je treba Uredbo št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, natančneje člena 7(1) in 23(2) te uredbe, razlagati tako, da lahko Komisija po 23. juliju 2002 ugotavlja in naloži sankcije za omejevalne sporazume med podjetji, ustvarjene v teh sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ, in to čeprav zgoraj navedene določbe te uredbe ne omenjajo izrecno člena 65 PJ.
(Glej točke od 80 do 84.)
3. Čeprav se pravila postopka splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ta začnejo veljati, to ne velja za materialnopravna pravila. Ta je namreč zaradi zagotovitve spoštovanja načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj treba razlagati tako, da se uporabijo za položaje, ki so nastali, preden so ta začela veljati, le če iz njihovega besedila, ciljev ali splošne sheme jasno izhaja, da jim je treba pripisati takšen učinek.
S tega stališča neprekinjenost pravnega reda Skupnosti in zahteve v zvezi z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj nalagajo, da se materialnopravne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ, uporabljajo za dejstva, ki spadajo ratione materiae in ratione temporis na njihovo področje uporabe. Okoliščina, da zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ zadevni zakonodajni okvir med presojo dejanskega stanja ne velja več, ne spremeni te ugotovitve, ker se ta presoja nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal, ko so veljale materialnopravne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ.
Kar zadeva odločbo Komisije, sprejeto po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ na podlagi členov 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe po postopku, ki je bil izveden v skladu z navedeno uredbo, določbe v zvezi s pravno podlago in postopkom, ki je pripeljal do sprejetja odločbe, spadajo k postopkovnim pravilom, tako da se uporabijo pravila iz Uredbe št. 1/2003.
Člen 23 Uredbe št. 1/2003, na podlagi katerega Komisija lahko naloži globe podjetjem in podjetniškim združenjem, ki so kršili člena 81 ES in 82 ES, ne določa materialnopravnega pravila, katerega predmet per definitionem ni nuditi pravne podlage za ravnanje Komisije.
Poleg tega, kar zadeva materialnopravna pravila, ker se navedena odločba nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, in ker ne obstaja retroaktivni učinek materialnega konkurenčnega prava, ki velja po 24. juliju 2002, pomeni člen 65(1) PJ veljavno materialnpravno pravilo, pri čemer je treba spomniti, da prav iz narave lex generalis Pogodbe ES glede na Pogodbo ESPJ, ki je omenjena v členu 305 ES, izhaja, da se na podlagi načela lex specialis derogat legi generali posebna ureditev iz Pogodbe ESPJ in iz pravil, sprejetih za njeno uporabo, uporabi le za položaje, nastale pred 24. julijem 2002.
(Glej točke od 85 do 89 in 165.)
4. Vprašanje pravnomočnosti je vprašanje javnega reda in ga mora zato sodišče obravnavati po uradni dolžnosti.
Načelo pravnomočnosti ima temeljni pomen tako v pravnem redu Skupnosti kot v nacionalnih pravnih redih. Da bi se zagotovili stabilnost prava in pravnih razmerij ter učinkovitost sojenja, je namreč pomembno, da sodnih odločb, ki so postale dokončne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati.
Pravnomočnost se nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi. Ta pravnomočnost se ne navezuje le na izrek sodnih odločb, s katerimi je bil nek pravni akt razglašen za ničnega, ampak tudi na obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva.
Ker je bilo sodišče Skupnosti, potem ko je razglasilo delno ničnost odločbe, s katero je bilo podjetje kaznovano zaradi kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, ker se s to odločbo – čeprav je bila Komisija izjemoma upravičena pripisati podjetju odgovornost za ravnanje, očitano drugemu podjetju, glede na njegovo izjavo v zvezi s tem – ni spoštovalo njegove pravice do obrambe, saj se mu ni omogočilo, da predstavi svoja stališča o navedenem ravnanju, v okviru druge tožbe pozvano, naj se izreče o zakonitosti akta, ki je nadomestil odločbo, razglašeno za delno nično, je torej pravno vprašanje, ki se nanaša na veljavnost zgoraj navedene izjave kot pravne podlage za to, da se ravnanja drugega podjetja pripiše prvemu podjetju, sodišče Skupnosti že preučilo in o njem dokončno odločilo in je torej postalo pravnomočno, ne glede na to, da se druga tožba nanaša na akt, ki se formalno razlikuje od prve odločbe.
(Glej točke 94, 112, 113, 139, 140, 143 in 144.)
5. Načelo non bis in idem, ki je temeljno načelo prava Skupnosti in je poleg tega določeno v členu 4(1) Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, na področju konkurence prepoveduje, da bi bilo podjetje ponovno obsojeno ali preganjano zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je že bilo kaznovano ali glede katerega v prejšnji odločbi, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, ni bila ugotovljena njegova odgovornost. Za uporabo načela non bis in idem morajo biti izpolnjeni trije pogoji, in sicer istovetnost dejstev, enotnost kršitelja in enotnost pravno varovanega interesa.
Če sodišče Skupnosti meni, da je Komisija glede na izjavo podjetja, da prevzame odgovornost za kršitev drugega podjetja, izjemoma upravičena pripisati prvemu podjetju odgovornost za ravnanje drugega podjetja, nato pa razglasi odločbo po tem, ko je poudarilo, da obstaja kršitev postopka, ki je posledica kršitve pravice do obrambe prvega podjetja, za nično v delu, v katerem je bila prvemu podjetju pripisana odgovornost za kršitev, ki jo je storilo drugo podjetje, ter posledično zmanjša globo, ki mu je bila naložena zaradi kršitve drugega podjetja, in določi znesek globe, ki se naloži prvemu podjetju zaradi njegovega protikonkurenčnega ravnanja, mora Komisija v skladu s členom 233 ES popraviti nezakonitost, ki jo je ugotovilo sodišče Skupnosti. Komisija lahko torej upravičeno sprejme odločbo, katere edini predmet je, da se po odpravi kršitve postopka prvemu podjetju na podlagi zgoraj omenjene izjave pripiše odgovornost za kršitev pravil konkurence, ki jo je storilo drugo podjetje, in da mu posledično naloži globo. Taka odločba nikakor ne pomeni druge sankcije za kršitev prvega podjetja, ki je bilo že dokončno kaznovano s prvo odločbo.
Poleg tega prevzem odgovornosti z navedeno izjavo ne privede do tega, da bi dve kršitvi, ki sta jih storili zadevni podjetji, postali ena sama. Odločba prav tako ne krši načela non bis in idem, saj se ponovno nanaša le na protikonkurenčna ravnanja drugega podjetja. Nazadnje pa načelo non bis in idem samo po sebi ne nasprotuje ponovnemu pregonu za isto protikonkurenčno ravnanje, če je bila prva odločba razglašena za nično iz formalnih razlogov, ne da bi se odločalo o utemeljenosti očitanih dejstev; ničnostna odločba torej ne pomeni „oprostitve“ v kazenskopravnem smislu. V takem primeru se sankcije, naložene z novo odločbo, ne dodajo sankcijam, določenim z nično odločbo, ampak jih nadomestijo.
(Glej točke 141, 178, 179 in od 183 do 190.)
6. Čeprav bi načeloma morala odgovarjati fizična ali pravna oseba, ki je upravljala zadevno podjetje v času storjene kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, kljub temu da je bila za upravljanje podjetja na dan sprejetja odločbe, s katero je bila ugotovljena kršitev, odgovorna druga oseba, pa to izjemoma ne velja, če je oseba, ki je bila odtlej odgovorna za upravljanje podjetja, izjavila, da prevzame odgovornost za ravnanja, očitana njenemu predhodniku. S pravnega vidika se torej šteje, da je oseba, ki je bila odtlej odgovorna za upravljanje podjetja, sama storila zadevno kršitev. Njena in samo njena naloga je, da odgovarja za kršitev, ki ji je bila pripisana s pravnega vidika glede na podano izjavo. V teh okoliščinah je treba – da bi se preučilo, ali je Komisija odločbo, s katero se kaznuje podjetje, ki je podalo tako izjavo, sprejela ob upoštevanju pravil o zastaranju, preveriti, ali je bila Komisija ob sprejetju odločbe še vedno upravičena naložiti globo temu podjetju, pri čemer ne gre za vprašanje, ali bi bilo mogoče sankcijo naložiti „pravnemu predhodniku“ tega podjetja.
(Glej točke 200, 202, 203, 207 in 208.)
7. V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah morajo biti zelo jasno navedeni očitki – čeprav v obliki povzetkov – da se lahko zainteresirane stranke dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Spoštovanje pravice do obrambe v postopku, ki lahko privede do sankcij za kršitev pravil konkurence, namreč zahteva, da morajo imeti zadevna podjetja in podjetniška združenja v fazi upravnega postopka možnost ustrezno podati svoje stališče o obstoju in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih navaja Komisija. Ta zahteva se spoštuje, če odločba ne bremeni strank za kršitve, ki so drugačne od tistih iz navedenih očitkov, in upošteva le dejstva, o katerih so se stranke lahko izrekle. Iz tega sledi, da lahko Komisija upošteva samo očitke, glede katerih so imele stranke priložnost podati svoja stališča.
Samo dokumenti, ki so bili navedeni ali omenjeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, načeloma pomenijo dokazna sredstva, ki jih je mogoče uporabiti proti naslovniku obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
V okviru izvršitve sodbe, v kateri je bila ugotovljena kršitev postopka, ki temelji na kršitvi pravice do obrambe, in s katero je bila razglašena odločba Komisije za nično v delu, v katerem je bila odgovornost za kršitev, ki jo je storilo eno podjetje, pripisana drugemu podjetju, ima Komisija na podlagi člena 233 ES edino obveznost, da odpravi dejansko ugotovljeno nezakonitost z aktom, ki bo nadomestil akt, ki je bil razglašen za ničen. Postopek za nadomestitev akta, ki je bil razglašen za ničen, se mora načeloma nadaljevati od natančno določenega trenutka, ko je nastala nezakonitost. V okviru izvajanja take sodbe lahko torej Komisija na podjetje, katerega pravica do obrambe je bila kršena, naslovi novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in glede na to, da so dejanski in pravni elementi enaki tistim iz prvotnega postopka, navede v prilogi staro obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z njegovimi prilogami.
(Glej točke 225, 228, od 230 do 233 in 235. )
8. Obvestilo o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 ES in 82 ES, členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe št. 139/2004 pojasnjuje, da lahko spis Komisije vsebuje dostopne in nedostopne dokumente, pri čemer zadnji pomenijo predvsem dokumente, ki vsebujejo dve skupini podatkov, in sicer poslovne skrivnosti in druge zaupne podatke, glede katerih je mogoče delno ali v celoti omejiti vpogled in ki so opredeljeni v točkah 18 in 19 navedenega obvestila. V zadnjem stavku točke 23 tega obvestila je navedeno: „Praviloma Komisija predpostavlja, da podatki, ki se nanašajo na promet, prodajo, tržne deleže strank in podobno in so starejši od 5 let, ne veljajo več za zaupne“. Izraza „praviloma“ in „predpostavlja“ iz navedenega stavka izključujeta kakršen koli avtomatizem pri opredelitvi dokumenta, starejšega od petih let. Zavrnitev vpogleda v spis s strani Komisije se torej ne more šteti za neupravičeno zgolj zato, ker gre za dokument, ki je star več kot deset let in je torej izgubil zaupen značaj.
(Glej točke od 257 do 260 in 270.)
9. Da bi bilo podjetje upravičeno do znižanja zneska globe na podlagi obvestila o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru omejevalnih sporazumov iz leta 1996, mora njegovo ravnanje Komisiji olajšati ugotavljanje in kaznovanje kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, dolžnost Komisije pa je, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali ji je tako ravnanje dejansko olajšalo delo. Poleg tega je znižanje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi mogoče utemeljiti samo takrat, kadar bi se lahko predloženi podatki in, splošneje, ravnanje zadevnega podjetja v tem pogledu šteli za dokaz njegovega resničnega sodelovanja.
Ravnanje podjetja, ki v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno izpodbija možnost Komisije, da uporabi pravila Skupnosti o konkurenci in mu pripiše odgovornost za kršitev teh pravil, pri tem pa doda izjavo, ki naj bi pokazala njegovo sodelovanje, a je dejansko dvoumna in zavajajoča, odraža strategijo, s katero naj bi se uskladili protislovni cilji, in ga ni mogoče šteti za dokaz njegovega resničnega sodelovanja.
(Glej točke 309 in od 311 do 313.)