SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)

z dne 1. julija 2009(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Valjani ploščati izdelki iz nerjavnega jekla – Odločba, s katero je bila na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 ugotovljena kršitev člena 65 PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ – Dodatna dajatev na zlitine – Pristojnost Komisije – Odgovornost za kršitev – Pravnomočnost – Pravica do obrambe – Vpogled v spis – Zastaranje – Načelo non bis in idem – Sodelovanje med upravnim postopkom“

V zadevi T‑24/07,

ThyssenKrupp Stainless AG s sedežem v Duisbourgu (Nemčija), ki jo zastopata M. Klusmann in S. Thomas, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo F. Castillo de la Torre, R. Sauer in O. Weber, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za popolno ali delno razglasitev ničnosti Odločbe Komisije z dne 20. decembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 65 [PJ] (zadeva COMP/F/39.234 – Dodatna dajatev na zlitine – ponovno sprejetje) in, podredno, za znižanje globe, naložene družbi ThyssenKrupp Stainless z navedeno odločbo,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),

v sestavi M. Vilaras (poročevalec), predsednik, M. Prek in V. M. Ciucă, sodnika,

sodna tajnica: T. Weiler, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. decembra 2008

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1.     Določbe Pogodbe ESPJ

1        Člen 65 PJ določa:

„1. Prepovedani so vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi na skupnem trgu neposredno ali posredno preprečevali, omejevali ali izkrivljali normalno konkurenco, zlasti tisti, ki:

a)      določajo ali oblikujejo cene;

b)      omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, tehnični razvoj ali naložbe;

c)      določajo razdelitev trgov, proizvodov, strank ali virov nabave.

2. Vendar pa Komisija za nekatere proizvode dovoli sporazume o specializaciji ali sporazume o skupnem nakupu ali prodaji, [če so izpolnjeni določeni pogoji…]

3. Komisija lahko v skladu z določbami člena 47 pridobi vse informacije, potrebne za uporabo tega člena, s posebno zahtevo, naslovljeno na zadevne subjekte, ali z uredbo, v kateri določi vrste sporazumov, sklepov ali praks, o katerih mora biti obveščena.

4. Sporazumi ali sklepi, ki so v skladu s prvim odstavkom tega člena prepovedani, so nični in ne morejo biti podlaga za spor pred sodiščem države članice.

Komisija je, razen v primeru tožbe pred Sodiščem, izključno pristojna za ugotavljanje skladnosti teh sporazumov ali sklepov z določbami tega člena.

5. Komisija lahko podjetjem, ki so sklenila ničen sporazum, ki z arbitražo, pogodbenimi kaznimi, bojkotom ali drugimi sredstvi uporabljajo ali skušajo uporabljati ničen sporazum ali sklep, ali sporazum ali sklep, katerega odobritev je bila zavrnjena ali preklicana, ali ki bi pridobila dovoljenje na podlagi zavestno lažnih ali izkrivljenih informacij, ali ki bi delovala v nasprotju z določbami odstavka 1, naloži globe in periodične denarne kazni v znesku, ki ne sme preseči dvojne vrednosti prometa, ustvarjenega s proizvodi, ki so predmet sporazuma, sklepa ali prakse, ki je v nasprotju s tem členom; če pa je njihov namen omejevanje proizvodnje, tehnološkega razvoja ali naložb, se najvišji znesek poveča na 10 % letnega prometa zadevnih podjetij za globe in 20 % dnevnega prometa za periodične denarne kazni.“

2        Pogodba ESPJ je v skladu s členom 97 prenehala veljati 23. julija 2002.

2.     Sporočilo o nekaterih vidikih obravnavanja zadev konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ

3        Komisija je 18. junija 2002 sprejela Sporočilo o nekaterih vidikih obravnavanja zadev konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ (UL C 152, str. 5, v nadaljevanju: sporočilo z dne 18. junija 2002).

4        V točki 2 sporočila z dne 18. junija 2002 je določeno, da je njegov namen:

„−      povzeti za gospodarske subjekte in države članice v delu, kjer jih zadeva Pogodba ESPJ in njena sekundarna zakonodaja, najpomembnejše spremembe materialnega in procesnega prava, ki jih prinaša prehod na sistem Pogodbe ES […]

−      pojasniti, kako namerava Komisija urejati posebna vprašanja na področju omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja […], nadzora koncentracij […] in nadzora državnih pomoči, nastala zaradi prehoda iz sistema ESPJ v sistem ES.“

5        Točka 31 sporočila z dne 18. junija 2002, ki je v delu, namenjenem posebnim vprašanjem zaradi prehoda iz sistema ESPJ v sistem ES, določa:

„Če Komisija uporabi pravila Skupnosti o konkurenci za sporazume in ugotovi kršitev na področju, za katero velja Pogodba ESPJ, se ne glede na datum uporabe uporabi tisto materialno pravo, ki velja ob nastanku dejstev, ki predstavljajo znake kršitve. Za postopek se po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ vsekakor uporabljajo določbe ES […]“

3.     Določbe Uredbe (ES) št. 1/2003

6        V skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) ima „[z]a namene uporabe členov 81 [ES] in 82 [ES] […] Komisija pooblastila, opredeljena s to uredbo“.

7        Člen 7(1) Uredbe št. 1/2003 določa:

„Kadar Komisija na podlagi pritožbe ali po uradni dolžnosti ugotovi, da gre za kršitev člena 81 [ES] ali člena 82 [ES], lahko z odločbo zahteva od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj, da tako kršitev odpravijo. Za ta namen jim lahko naloži vse ravnalne ali strukturne ukrepe, ki so sorazmerni storjeni kršitvi in potrebni za njeno učinkovito odpravo. Strukturne ukrepe lahko odredijo samo, kadar ni na voljo enako učinkovitega ravnalnega ukrepa ali kadar bi bil vsak enako učinkovit ravnalni ukrep za zadevno podjetje bolj obremenilen od strukturnega ukrepa. Če ima Komisija pravni interes, lahko ugotovi kršitev po tem, ko je bila storjena.“

8        Člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 določa:

„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

a)      kršijo člen 81 [ES] ali člen 82 [ES]; ali

b)      nasprotujejo odločbi, ki odreja začasne ukrepe v skladu s členom 8; ali

c)      ne izpolnjujejo zavez, ki so postale obvezne po odločbi v skladu s členom 9.

Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

Kadar se kršitev združenja nanaša na dejavnost njegovih članic, globa ne presega 10 % vsote skupnega prometa vsake posamezne članice na trgu, ki ga je kršitev združenja prizadela.“

9        Člen 27 Uredbe št. 1/2003 določa:

„1. Pred izdajo odločb po členih 7, 8, 23 ali členu 24(2) Komisija podjetjem ali podjetniškim združenjem, podrejenim postopkom, ki jih vodi Komisija, da priložnost za zaslišanje v zvezi z zadevami, proti katerim Komisija ugovarja. Odločbe Komisije temeljijo samo na ugovorih, h katerim so zadevne stranke imele priložnost dati pojasnila. Pritožniki so v tesni povezavi s postopki.

2. Pravica do obrambe strank se v postopkih v celoti spoštuje. Strankam je zagotovljena pravica do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti. Pravica do vpogleda v spis se ne razširi na zaupne informacije in interno dokumentacijo Komisije ali organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah. Zlasti se pravica do vpogleda ne razširi na korespondenco med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, ali med njimi, vključno z dokumenti, ki so sestavljeni v skladu s členoma 11 in 14. Nič v tem odstavku ne preprečuje Komisiji, da razkrije in uporabi informacije, ki so potrebne za dokazovanje kršitve.

[…]“

 Dejansko stanje

10      Krupp Thyssen Nirosta GmbH, družba nemškega prava, je bila ustanovljena 1. januarja 1995 s koncentracijo dejavnosti družb Thyssen Stahl AG (v nadaljevanju: družba Thyssen) in Fried Krupp AG Hoesch-Krupp v sektorju ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, odpornega proti kislinam in visokim temperaturam. Družba Krupp Thyssen Nirosta je po večkratnih spremembah imena družbe postala ThyssenKrupp Stainless AG (v nadaljevanju: tožeča stranka ali TKS).

11      Nerjavno jeklo je posebna vrsta jekla, katerega glavna lastnost je odpornost proti koroziji. To lastnost pridobi z uporabo različnih legirnih elementov (krom, nikelj, molibden) v proizvodnem procesu. Nerjavno jeklo se uporablja v obliki ploščatih izdelkov (v listih ali tuljavah; vroče ali hladno valjanih) in podolgovatih izdelkov (palice, valjana žica, profilirane; vroče valjane ali dokončane). Večina teh proizvodov spada pod Pogodbo ESPJ v smislu člena 81 PJ.

12      Zaradi podatkov, ki so se pojavili v specializiranem tisku, in prijav potrošnikov je Komisija 16. marca 1995 v skladu s členom 47 PJ od več proizvajalcev nerjavnega jekla zahtevala, naj ji posredujejo informacije o skupnem pribitku cen, znanem pod imenom „dodatna dajatev na zlitine“, ki naj bi jo uvedli.

13      Dodatna dajatev na zlitine je dodatek k ceni, izračunan glede na cene legirnih elementov, ki se doda osnovni ceni nerjavnega jekla. Strošek legirnih elementov, ki jih uporabljajo proizvajalci nerjavnega jekla (nikelj, krom in molibden), je pomemben del proizvodnih stroškov. Cene teh legirnih elementov so izjemno spremenljive.

14      Na podlagi zbranih podatkov je Komisija 19. decembra 1995 na devetnajst podjetij naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih rešitvah.

15      V decembru 1996 in januarju 1997, potem ko je Komisija opravila vrsto pregledov na kraju samem, so odvetniki in predstavniki nekaterih podjetij obvestili Komisijo, da želijo sodelovati. V ta namen je družba TKS 17. decembra 1996 Komisiji poslala svojo izjavo.

16      Komisija je 24. aprila 1997 na zadevna podjetja naslovila novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je nadomestilo tisto z dne 19. decembra 1995. Na družbi TKS in Thyssen sta bili naslovljeni obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah in obe sta nanju ločeno odgovorili z dopisoma njunih zastopnikov z dne 30. junija 1997.

17      Družba TKS je v dopisu z dne 23. julija 1997, naslovljenim na Komisijo (v nadaljevanju: izjava z dne 23. julija 1997), navedla naslednje:

„V zvezi s postopkom, omenjenim v zadevi [zadeva IV/35.814 − TKS], ste od pravnega zastopnika družbe Thyssen [...] zahtevali, da [družba TKS] izrecno potrdi, da prevzame odgovornost za akte, ki bi jih morebiti sprejela družba Thyssen, zaradi prenosa dejavnosti nerjavnih ploščatih proizvodov družbe Thyssen, kolikor zadeva nerjavne ploščate proizvode, ki so predmet tega postopka, in sicer tudi za obdobje do leta 1993. S tem dopisom to izrecno potrjujemo.“

18      Komisija je 21. januarja 1998 sprejela Odločbo 98/247/ESPJ o postopku na podlagi člena 65 [PJ] (zadeva IV/35.814 − Dodatna dajatev na zlitine) (UL L 100, str. 55).

19      V skladu s to odločbo se je večina proizvajalcev ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla na sestanku v Madridu 16. decembra 1993 dogovorila, da bodo usklajeno zvišali svoje cene, tako da bodo spremenili parametre izračuna dodatne dajatve na zlitine. Zato so se odločili, da bodo od 1. februarja 1994 uporabljali dodatno dajatev na zlitine, izračunano po formuli, ki je bila nazadnje uporabljena leta 1991, in za vse proizvajalce kot referenčne vrednosti za legirne elemente sprejeli tiste iz meseca septembra 1993, ko je tečaj niklja dosegel zgodovinski minimum.

20      Komisija je menila, da so zadevna podjetja zato kršila člen 65(1) PJ, saj so usklajeno spremenila in uporabila referenčne vrednosti formule izračuna dodatne dajatve na zlitine, kar pomeni ravnanje, katerega cilj in učinek je omejevanje in izkrivljanje normalnega delovanja konkurence na skupnem trgu.

21      Odločba 98/247 je bila vročena družbi TKS, družbi Thyssen pa ne.

22      Iz uvodne izjave 102 ter iz členov 1 in 2 Odločbe 98/247 je razvidno, da je Komisija na podlagi izjave z dne 23. julija 1997 menila, da je bila družba TKS odgovorna za ravnanje družbe Thyssen, in ji je zato naložila globo – prav tako zaradi dejstev, očitanih družbi Thyssen. Komisija je v zvezi s tem v uvodni izjavi 78 Odločbe 98/247 navedla, da je družbi Thyssen očitana kršitev trajala od decembra 1993, to je od sestanka v Madridu, ko se je začelo usklajevanje med proizvajalci ploščatih proizvodov iz nerjavnega jekla, do 1. januarja 1995, ko je družba Thyssen prenehala z dejavnostmi v tem sektorju.

23      Družba TKS je 11. marca 1998 vložila tožbo, med drugim, za razglasitev ničnosti Odločbe 98/247.

24      Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji (T‑45/98 in T‑47/98, Recueil, str. II‑3757) razglasilo člen 1 Odločbe 98/247 za ničen v delu, v katerem je bila odgovornost za kršitev člena 65 PJ, ki jo je storila družba Thyssen, pripisana družbi TKS.

25      Sodišče prve stopnje je menilo, da Komisija med upravnim postopkom ni omogočila družbi TKS, da poda svoje pripombe o obstoju in upoštevnosti dejstev, očitanih družbi Thyssen, in da družba TKS zato v zvezi s tem ni mogla izvajati svoje pravice do obrambe. Komisija zato ni bila upravičena pripisati družbi TKS odgovornosti za ravnanja družbe Thyssen niti posledično naložiti družbi TKS globo zaradi dejstev, očitanih družbi Thyssen, saj je bilo glede tega obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah naslovljeno samo na zadnje navedeno (zgoraj v točki 24 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, točki 66 in 67).

26      Sodišče prve stopnje je zato zmanjšalo globo družbe TKS z zneska, ki ji je bil naložen zaradi kršitve, ki jo je storila družba Thyssen, na znesek v višini 4.032.000 EUR, ki ji je bil dokončno naložen.

27      Sodišče je s sodbo z dne 14. julija 2005 v združenih zadevah ThyssenKrupp proti Komisiji (C‑65/02 P in C‑73/02 P, ZOdl., str. I‑6773) zavrnilo pritožbi, ki sta ju vložili družba TKS in Komisija zoper zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji.

28      Komisija je po tem, ko je z dopisom z dne 29. novembra 2005 zaprosila vodstvo skupine Thyssen Krupp AG za različne informacije in z dopisom z dne 6. marca 2006 poslala zahtevo po informacijah družbi Thyssen za pridobitev podatka o njenem prometu, 5. aprila 2006 naslovila na družbo TKS obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

29      Tožeča stranka je z dopisom z dne 17. maja 2006 odgovorila na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in javno zaslišanje je potekalo 15. septembra 2006.

30      Komisija je 20. decembra 2006 sprejela odločbo v zvezi s postopkom na podlagi člena 65 [PJ] (zadeva COMP/F/39.234 − Dodatna dajatev na zlitine, ponovno sprejetje) (v nadaljevanju: Odločba).

31      V preambuli Odločbe je navedeno:

„ob upoštevanju pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, zlasti njenega člena 65,

ob upoštevanju pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Uredbe […] št. 1/2003 […],

ob upoštevanju odločbe Komisije z dne 5. aprila 2006, da bo zadevo delno ponovno preučila,

ob upoštevanju podatkov, ki jih ima na voljo Komisija, in preverjanj, ki so bila izvedena na podlagi člena 47 [PJ],

ob upoštevanju pisnih pripomb, predstavljenih na podlagi člena 36 [PJ],

ob upoštevanju zahtev po informacijah, določenih v členu 18 Uredbe št. 1/2003,

po tem ko je bila zadevnemu podjetju dana priložnost za zaslišanje v zvezi z zadevami, proti katerim Komisija ugovarja, v skladu s členom 27(1) Uredbe št. 1/2003 in Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES],

po posvetovanju s svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje,

[…]“

32      Izrek Odločbe vsebuje naslednje določbe:

„Člen 1

Družba Thyssen […] je kršila člen 65(1) PJ od 16. decembra 1993 do 31. decembra 1994, ker je spremenila in uporabila referenčne vrednosti formule izračuna dodatne dajatve na zlitine, kar pomeni ravnanje, katerega cilj in učinek je omejevanje in izkrivljanje normalnega delovanja konkurence na skupnem trgu.

Člen 2

Za kršitev iz člena 1 se naloži globa v višini 3.168.000 EUR.

Ker je pravna oseba [TKS] z izjavo z dne 23. julija 1997 prevzela odgovornost za ravnanje pravne osebe Thyssen […], se ji naloži globa.

[…]“

 Postopek in predlogi strank

33      Tožeča stranka je 6. februarja 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila zadevno tožbo.

34      Sodišče prve stopnje (peti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje, pozvalo Komisijo, naj predloži pisni odgovor na vprašanje o vsebini spisa iz upravnega postopka, na podlagi katerega je bila sprejeta Odločba. Komisija je to zahtevo izpolnila 3. decembra 2008.

35      Komisija je z dopisom z dne 3. decembra 2008 predložila svoja stališča v zvezi s poročilom za obravnavo, ki so bila vročena tožeči stranki. Ta je z dopisom z dne 8. decembra 2008 predlagala Sodišču prve stopnje, naj se zgoraj omenjenih stališč ne vloži v spis, saj naj bi posledično spremenila predstavitev argumentov Komisije in naj bi vsebovala dodatno in zapoznelo stališče o vsebini.

36      Sodišče je na eni strani zavrnilo predlog tožeče stranke kot brezpredmeten, saj je bil dopis Komisije z dne 3. decembra 2008 že vstavljen v spis, in na drugi strani pojasnilo, da se bosta morebiten obstoj nove argumentacije Komisije in njena dopustnost presojala v sodbi.

37      Stranki sta podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je Sodišče prve stopnje postavilo na obravnavi 11. decembra 2008.

38      Na obravnavi je tožeča stranka navedla, da preklicuje izjavo z dne 23. julija 1997. V odgovor na vprašanje predsednika je tožeča stranka potrdila, da izjave ni preklicala med upravnim postopkom in da je bil namen te izjave le ponazoritev stališča, ki ga zastopa v svojih pisanjih, in sicer da je bila izjava z dne 23. julija 1997 samo zasebna izjava, ki jo je mogoče preklicati, in ji na njeni podlagi ni mogoče pripisati odgovornosti za ravnanje družbe Thyssen. Preklic in zgoraj omenjene izjave tožeče stranke so bili zabeleženi v zapisniku obravnave.

39      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        Odločbo razglasi za nično;

–        podredno, razglasi člen 2 Odločbe za ničen;

–        še bolj podredno, ustrezno zmanjša znesek naložene globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

40      Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

1.     Obstoj domnevno nove in zapoznele argumentacije Komisije

41      Tožeča stranka je po tem, ko je Komisija vložila stališča v zvezi s poročilom za obravnavo, trdila, da so ta stališča spremenila predstavitev argumentov Komisije in naj bi vsebovala dodatno in zapoznelo stališče o vsebini.

42      Ugotoviti je treba, da tožeča stranka te trditve nikakor konkretno ne podpre z dokazom, ki bi se nanašal na določene točke zadevnih stališč. Nasprotno, ugotoviti je treba, da se navedena stališča nanašajo samo na pojasnila v zvezi z obsegom nekaterih argumentov Komisije, predstavljenih v njenih pisanjih, oziroma se v njih opozori na dele argumentacije, ki niso navedeni v nujnem povzetku, ki je poročilo za obravnavo.

43      Tako je očitno, da tožeča stranka ni navedla dokaza o obstoju nove argumentacije Komisije, ki bi spadala v člen 48(2) Poslovnika.

2.     Pristojnost Komisije

44      Skupaj je treba preučiti prva dva tožbena razloga, in sicer kršitev načela nulla poena sine lege in nezakonitost uporabe Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 65 PJ, zaradi katerih se očitno zastavlja vprašanje pristojnosti Komisije za sprejetje Odločbe; treba je določiti, ali ta Odločba temelji na veljavni pravni podlagi.

 Trditve strank

45      Tožeča stranka potrjuje, na prvem mestu, da je Odločba nezakonita, ker ji je Komisija v tem aktu naložila globo „brez veljavne podlage za pooblastilo“, kar je v nasprotju z načelom nulla poena sine lege.

46      Poudarja, da je Pogodba ESPJ prenehala veljati 23. julija 2002 in da zato Komisija nima več pristojnosti naložiti sankcije za kršitve člena 65 PJ. Iz člena 70 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969, ki določa splošno pravilo mednarodnega običajnega prava, ki velja za Pogodbo ESPJ, je razvidno, da konvencija ne more biti več podlaga za obveznost ali pristojnost, ko enkrat preneha veljati.

47      Po mnenju tožeče stranke bi bilo člen 65 PJ mogoče uporabiti retroaktivno le, če bi obstajala prehodna določba o pravilih konkurence, uvedenih s Pogodbo ESPJ, ki pa je v tem primeru ni, medtem ko so na drugih področjih države članice ali Svet sprejeli prehodne določbe v obliki protokola, odločbe ali uredbe, da bi uredili posledice prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ.

48      Tožeča stranka navaja, da če bi Komisija hotela uporabiti člen 65 PJ, bi morala biti za to pooblaščena. Pogodbi ESPJ in ES ter sekundarno pravo in predvsem Uredba št. 1/2003 ne vsebujejo nobene določbe, ki bi omogočala tako retroaktivno uporabo.

49      Komisija prav tako ne more utemeljiti svoje pristojnosti za uporabo člena 65 PJ s tem, da se sklicuje na domnevno enotno ureditev prepovedi, ki izhaja iz enotnega evropskega pravnega reda. Pogodbi ESPJ in ES sta gotovo postali povezani na organizacijski ravni s Pogodbo o združitvi. Vendar pomenita dva različna pravna reda, ki drugače urejata pristojnosti in pooblastila.

50      Tožeča stranka trdi, da ne obstaja splošna absolutna pristojnost Komisije in da si v skladu z načelom podeljene pristojnosti iz člena 5 ES institucije Skupnosti ne morejo same podeljevati pristojnosti. Komisija naj bi imela pristojnost za uporabo pogodb v pravnem redu Skupnosti le, če ji je bila ta pristojnost konkretno podeljena z različnimi pogodbami. Po mnenju tožeče stranke prenehajo pristojnosti organov, ki so bili prej pristojni za uporabo pogodbe, če preneha veljavnost zadevne pogodbe, kot je to v tej zadevi primer za Pogodbo ESPJ, ki je prenehala veljati 23. julija 2002.

51      Nasprotna argumenta Komisije, in sicer da gre pri členu 81 ES za „dodatno nadomestno ureditev“ člena 65 PJ in da je ta člen še vedno mogoče uporabiti glede na splošno pravno načelo hierarhije norm od lex generalis k lex specialis, po mnenju tožeče stranke nista umestna.

52      Člen 65 PJ naj ne bi bil lex specialis glede na člen 81 ES v smislu, kot ga razume Komisija. Po mnenju tožeče stranke je lex specialis norma, ki izpolnjuje vsa merila lex generalis, ki se jim doda vsaj eno dodatno merilo. Za to naj ne bi šlo pri povezavi med členoma 65 PJ in 81 ES, saj člen 65 PJ ne vsebuje vseh meril člena 81 ES in zlasti ne vsebuje zahtev, da mora biti prizadeta trgovina med državami članicami. Na podlagi načela specialnosti ni mogoče sklepati ničesar v zvezi z možnostjo uporabe prava, ki ne velja več.

53      Uporabe člena 65 PJ prav tako ne bi bilo mogoče opreti na sporočilo z dne 18. junija 2002. To sporočilo naj ne bi imelo zavezujočega učinka in Komisija naj nikakor ne bi imela pristojnosti sprejemati predpise, ki ustvarjajo pravice, za obravnavo starih zadev, tudi za to ne, da bi se zagotovil „usklajen prehod“ med določbami Pogodbe ESPJ in določbami Pogodbe ES, kot navaja Odločba.

54      Člena 65 PJ prav tako ne bi bilo mogoče uporabiti v tej zadevi na podlagi načela lex mitior. To načelo ne utemeljuje retroaktivne uporabe „kazenskega zakona“, temveč retroaktivnost predpostavlja.

55      Tožeča stranka trdi, na drugem mestu, da je Odločba nezakonita, ker je uporabila Uredbo št. 1/2003, zlasti njen člen 23, v povezavi s členom 65 PJ. Ta „kombinacija norm“ naj ne bi predstavljala veljavne pravne podlage za naložitev sankcij in bi poleg tega privedla do resnih kršitev postopka, zaradi česar bi se Odločbo opredelilo kot „neobstoječo“ v smislu sodne prakse, kot izhaja iz sodbe z dne 26. februarja 1987 v zadevi Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji (15/85, Recueil, str. 1005).

56      Trdi, prvič, da je iz uvodnih izjav Uredbe št. 1/2003, ki je začela veljati po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ, ter iz besedila člena 23 te uredbe razvidno, da lahko Komisija na podlagi te uredbe naloži globo za kršitve členov 81 ES in 82 ES, ne pa ob kršitvi člena 65 PJ, ki v členu 23 Uredbe št. 1/2003 ni omenjen. Komisija je s tem, ko je svojo globo za kršitev člena 65 PJ oprla na člen 23 Uredbe št. 1/2003, očitno kršila načelo nulla poena sine lege.

57      Komisija se ne more uspešno opreti na sodno prakso, navedeno v uvodni izjavi 70 Odločbe, v skladu s katero temeljna pravila naj ne bi bila retroaktivna. Člen 23 Uredbe št. 1/2003, ki vsebuje pravo pravno podlago za sankcijo – ki torej podeljuje Komisiji pristojnost naložiti globo – namreč določa „temeljno kazensko pravilo“ in je podoben členu 65(5) PJ.

58      Tudi ob domnevi, da bi bilo člen 23 Uredbe št. 1/2003 mogoče obravnavati kot procesno pravilo, bi njegova uporaba ostala nezakonita, če bi bilo treba uporabo Uredbe št. 1/2003 za kaznovanje kršitev člena 65 PJ takoj ratione materiae izključiti.

59      Drugič, tožeča stranka trdi, da se je z uporabo Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 65 PJ kršilo celotni postopek, in opozarja, da če bi Komisija – ko je člen 65 PJ še veljal – oprla naložitev globe na določbe tega člena v povezavi z določbami Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), bi bila njena odločba prav tako očitno neveljavna in bi jo bilo treba razglasiti za nično. Zdaj ko člen 65 PJ ne velja več, ne bi moglo biti drugače, zato bi bilo treba možnost uporabe Uredbe št. 1/2003 za kršitve člena 65 PJ izključiti hkrati ratione materiae in ratione temporis.

60      V nasprotju s trditvami Komisije ni res, da sklic v členu 23 Uredbe št. 1/2003 na člen 81 ES vsebuje tudi drugi, „skoraj neviden“ sklic na člen 65 PJ. Tožeča stranka trdi, da je po pravu, ki velja na področju kršitev, prepovedano uporabiti sankcije po analogiji, zato pomeni uporaba člena 23 Uredbe št. 1/2003 za pravilo, ki tam ni omenjeno, „nesprejemljivo analogijo“.

61      Tožeča stranka navaja, da je pravna podlaga Uredbe št. 1/2003 člen 83 ES, ki pooblašča Svet in Komisijo, da sprejmeta „ustrezne uredbe za uveljavitev načel iz členov 81 ES in 82 ES“, ne da bi bil člen 65 PJ omenjen. Neomembe te določbe nikakor ni mogoče obravnavati kot napako zakonodajalca Skupnosti, ki bi bila sama pogoj uporabe po analogiji, da bi se zapolnilo pravno praznino. Tožeča stranka trdi, da v skladu z načelom podeljene pristojnosti iz člena 5, prvi odstavek, ES Komisiji ni mogla biti podeljena nobena pristojnost za izvajanje člena 65 PJ na podlagi Pogodbe ES, niti podredno niti implicitno, in da lahko Uredba št. 1/2003 na področju pristojnosti samo napoti na člen 81 ES.

62      Komisija predlaga, naj se prva dva ničnostna razloga, ki ju je navedla tožeča stranka, zavrneta kot neutemeljena.

 Presoja Sodišča prve stopnje

 Pravna podlaga Odločbe

63      Najprej je treba opozoriti, da so pogodbe Skupnosti uvedle nov pravni red, v korist katerega so države na čedalje večjih področjih omejile svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne samo države članice, temveč tudi njihovi državljani (mnenje Sodišča 1/91 z dne 14. decembra 1991, Recueil, str. I‑6079, točka 21).

64      Institucije imajo v okviru tega pravnega reda Skupnosti le podeljene pristojnosti (mnenje Sodišča 2/00 z dne 6. decembra 2001, Recueil, str. I‑9713, točka 5; sodba Sodišča z dne 13. decembra 2001 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑93/00, Recueil, str. I‑10119, točka 39). Zato akti Skupnosti v svoji preambuli navajajo pravno podlago, ki zadevno institucijo pooblašča za delovanje na zadevnem področju. Izbira ustrezne pravne podlage ima namreč ustavnopraven pomen (zgoraj navedeno mnenje Sodišča 2/00, točka 5).

65      V tej zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da se preambula Odločbe sklicuje na določbe Pogodbe ESPJ, in sicer na člene 36 PJ, 47 PJ in 65 PJ, omenja pa tudi Pogodbo ES, Uredbo št. 1/2003, natančneje člen 18 in člen 27(1) te uredbe, ter Uredbo Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] (UL L 123, str. 18).

66      Na drugem mestu je treba poudariti, da v obrazložitvi Odločbe Komisija v uvodni izjavi 70 navaja to:

„Ta odločba je bila […] sprejeta v skladu s postopkovnimi pravili Pogodbe ES in predvsem v skladu z Uredbo št. 1/2003. Člen 7(1) te uredbe Komisiji na podlagi člena 85 ES podeljuje pooblastilo, da ugotavlja kršitve konkurenčnega prava, ki jih storijo podjetja. Na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 lahko naloži sankcije v primeru kršitve.“

67      V uvodni izjavi 73 Odločbe je Komisija pojasnila, da dejstvo, da je člen 81 ES kot lex generalis nadomestil člen 65 PJ kot lex specialis, ob prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ pomeni, da je „tudi pristojna na podlagi člena 7(1) in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 začeti postopek v skladu s členom 65 PJ, da bi ugotovila kršitev tega člena, naredila konec tako ugotovljeni kršitvi in naložila globo kot sankcijo za to kršitev“.

68      V uvodni izjavi 163 Odločbe je omenjeno, da glede na besedilo člena 65(5) PJ Komisija „lahko“ naloži globe podjetjem, ki so sodelovala pri določenih protikonkurenčnih ravnanjih, in da „je bila Komisiji s členom 23 Uredbe […] št. 1/2003, ki ga v tem primeru uporabi Komisija, podeljena enakovredna pravica“.

69      Iz obrazložitve Odločbe je prav tako razvidno, da se sklic na člen 65 PJ v preambuli nanaša na odstavek 1, to pomeni na določbo materialnega prava, ki se nanaša na podjetja in podjetniška združenja s tem, da jim prepoveduje nekatera protikonkurenčna ravnanja, in na odstavek 5 s tem, da določa možnost naložiti globe, katerih najvišji znesek ne sme preseči dvojne vrednosti prometa, ustvarjenega s proizvodi, ki so predmet tajnega dogovora. Sklicevanje na možnost uporabe člena 65(5) PJ se nanaša na razpravo v zvezi z načelom lex mitior, da bi se v obravnavani zadevi utemeljila uporaba te določbe, in ne člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, za izračun zneska globe (glej uvodne izjave od 162 do 168 in 178 Odločbe).

70      V teh okoliščinah je treba upoštevati, da ima Odločba, s katero je Komisija ugotovila kršitev člena 65(1) PJ in naložila tožeči stranki globo, pravno podlago v členu 7(1) Uredbe št. 1/2003 za ugotovitev kršitve in v členu 23(2) iste uredbe za naložitev globe.

71      Zato je treba na tej stopnji ugotoviti, da je argumentacija tožeče stranke v zvezi z načelom lex mitior in sporočilom z dne 18. junija 2002, ki ne bi mogla biti veljavna pravna podlaga za Odločbo, brezpredmetna, saj pristojnost Komisije v tej zadevi ne temelji niti na enem niti na drugem, ampak na zgoraj navedenih členih Uredbe št. 1/2003.

 Pristojnost Komisije, da na podlagi Uredbe št. 1/2003 ugotovi in kaznuje kršitev člena 65(1) PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ

72      V prvih dveh ničnostnih razlogih tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ 23. julija 2002 izgubila pristojnost naložiti sankcije za kršitve člena 65 PJ in da ne obstaja nobena prehodna ali stalna določba primarnega ali sekundarnega prava, ki bi pooblastila to institucijo, da uporabi zgoraj navedeni člen. To, da je bil člen 65 PJ v Odločbi uporabljen v povezavi z Uredbo št. 1/2003, nikakor ne nudi veljavne pravne podlage za to odločbo, saj navedena uredba podeljuje pristojnosti Komisiji le za izvajanje členov 81 ES in 82 ES.

73      Te argumentacije ni mogoče sprejeti.

74      Najprej je treba spomniti, da mora določba, ki predstavlja pravno podlago akta in ki pooblašča institucijo Skupnosti za sprejetje zadevnega akta, veljati v trenutku njegovega sprejetja (sodba Sodišča z dne 4. aprila 2000 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑269/97, Recueil, str. I‑2257, točka 45), za kar nesporno gre v členih 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki predstavljata pravno podlago Odločbe.

75      Nato je treba poudariti, da so pogodbe Skupnosti uvedle enotni pravni red (glej v tem smislu zgoraj v točki 63 navedeno mnenje Sodišča 1/91, točka 21; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1991 v zadevi Stahlwerke Peine‑Salzgitter proti Komisiji, T‑120/89, Recueil, str. II‑279, točka 78), v katerem – kot je navedeno v členu 305(1) ES – je Pogodba ESPJ pomenila posebno ureditev, ki je odstopala od splošnih pravil, ki jih je uvedla Pogodba ES.

76      Pogodba ESPJ je bila tako na podlagi člena 305(1) ES lex specialis, ki odstopa od lex generalis, kar je Pogodba ES (sodba Sodišča z dne 24. oktobra 1985 v zadevi Gerlach, 239/84, Recueil, str. 3507, točke od 9 do 11; mnenje Sodišča 1/94 z dne 15. novembra 1994, Recueil, str. I‑5267, točke od 25 do 27, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. junija 2001 v zadevi ESF Elbe‑Stahlwerke Feralpi proti Komisiji, T‑6/99, Recueil, str. II‑1523, točka 102).

77      Iz tega izhaja, da so glede delovanja skupnega trga pravila Pogodbe ESPJ in vse določbe, sprejete za njeno uporabo, kljub veljavnosti Pogodbe ES ostale v veljavi (zgoraj v točki 76 navedena sodba Gerlach, točka 9, in sodba Sodišča z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točka 100).

78      Vendar so se Pogodba ES in določbe, sprejete za njeno uporabo, lahko uporabljale za proizvode ESPJ še pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, če s tem povezana vprašanja niso bila predmet določb Pogodbe ESPJ ali predpisov, sprejetih na njeni podlagi (sodbi Sodišča z dne 15. decembra 1987 v zadevi Deutsche Babcock, 328/85, Recueil, str. 5119, točka 10, in zgoraj v točki 77 navedena Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, točka 100; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 76 navedeno mnenje 1/94, točka 27).

79      Pogodba ESPJ je na podlagi člena 97 prenehala veljati 23. julija 2002. Zato se je 24. julija 2002 področje uporabe splošnega sistema, ki izhaja iz Pogodbe ES, razširilo na sektorje, ki so bili sprva urejeni s Pogodbo ESPJ.

80      Čeprav je dejstvo, da je pravni okvir Pogodbe ES 24. julija 2002 nadomestil pravni okvir Pogodbe ESPJ, povzročilo spremembo veljavnih pravnih podlag, postopkov in temeljnih pravil, je treba to spremembo – kot je to pravilno poudarila Komisija v uvodnih izjavah od 65 do 67 Odločbe – obravnavati v povezavi z enotnostjo in neprekinjenostjo pravnega reda Skupnosti in njegovih ciljev (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi González y Díez proti Komisiji, T‑25/04, ZOdl., str. I‑3121, točka 55; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 18. julija 2007 v zadevi Lucchini, C‑119/05, ZOdl., str. I‑6199, točka 41).

81      Pri tem je treba poudariti, da uvedba in ohranjanje sistema svobodne konkurence, v kateri so zagotovljeni običajni pogoji konkurence in ki je zlasti izvor pravil na področju državnih pomoči ter omejevalnih sporazumov med podjetji, pomeni enega izmed bistvenih ciljev Pogodbe ES (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑308/04 P, ZOdl., str. I‑5977, točka 31) ter Pogodbe ESPJ (glej v tem smislu mnenje Sodišča 1/61 z dne 13. decembra 1961, Recueil, str. 505 in 519; sodbo Sodišča z dne 21. junija 2001 v združenih zadevah Moccia Irme in drugi proti Komisiji, od C‑280/99 P do C‑282/99 P, Recueil, str. I‑4717, točka 33, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347, točke 265 in od 299 do 304).

82      Čeprav se pravila Pogodb ESPJ in ES, ki urejajo področje omejevalnih sporazumov, nekoliko razlikujejo, je treba v zvezi s tem poudariti, da pojma sporazuma in usklajenih ravnanj v skladu s členom 65(1) PJ ustrezata pojmoma sporazuma in usklajenih ravnanj v smislu člena 81 ES ter da mora sodišče Skupnosti ti določbi razlagati enako (glej v tem smislu zgoraj v točki 81 navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točke od 262 do 272 in 277). Tako se uresničevanje cilja neizkrivljene konkurence v sektorjih, ki prvotno pripadajo skupnemu trgu premoga in jekla, ne prekine zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, saj temu cilju sledita tudi Pogodba ES in ista institucija, to je Komisija, ki je upravni organ, odgovoren za izvajanje in razvoj konkurenčne politike v splošnem interesu Skupnosti (glej po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Gonzalez y Díez proti Komisiji, točka 55).

83      Neprekinjenost pravnega reda Skupnosti in ciljev, ki urejajo njegovo delovanje, tako zahteva, da Evropska skupnost, ki nasledi Evropsko skupnost za premog in jeklo, za položaje, ki so nastali med veljavnostjo Pogodbe ESPJ, v svojem postopkovnem okviru zagotavlja spoštovanje pravic in obveznosti, ki so naložene ex tempore državam članicam in posameznikom na podlagi Pogodbe ESPJ in pravil, sprejetih za njeno uporabo. To se zahteva še toliko bolj, če bi izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz nespoštovanja pravil glede omejevalnih sporazumov, lahko po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ razširilo časovne učinke v okviru Pogodbe ES (glej po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Gonzalez y Díez proti Komisiji, točka 56).

84      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke Uredbo št. 1/2003, natančneje člena 7(1) in 23(2) te uredbe, razlagati tako, da lahko Komisija po 23. juliju 2002 ugotavlja in naloži sankcije za omejevalne sporazume, ustvarjene v teh sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ (glej po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Gonzalez y Díez proti Komisiji, točka 57), in to čeprav zgoraj navedene določbe te uredbe ne omenjajo izrecno člena 65 PJ.

85      Poleg tega je treba poudariti, da je treba v pravnem redu Skupnosti pravila Pogodbe ES na področju, ki ga je sprva urejala Pogodba ESPJ, uporabljati v skladu z načeli, ki urejajo časovno uporabo prava. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav velja, da se pravila postopka splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ta začnejo veljati, to ne velja za materialna pravila. Ta je namreč zaradi zagotovitve spoštovanja načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj treba razlagati tako, da se uporabijo za položaje, ki so nastali, preden so ta začela veljati, le če iz njihovega besedila, ciljev ali splošne sheme jasno izhaja, da jim je treba pripisati takšen učinek (glej sodbi Sodišča z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9, in z dne 10. februarja 1982 v zadevi Bout, 21/81, Recueil, str. 381, točka 13; ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. februarja 1998 v zadevi Eyckeler & Malt proti Komisiji, T‑42/96, Recueil, str. II‑401, točka 55).

86      S tega stališča glede materialnih določb, ki se uporabljajo za pravni položaj, ki je dokončno nastal pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, neprekinjenost pravnega reda Skupnosti in zahteve v zvezi z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj nalagajo, da se materialne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ, uporabljajo za dejstva, ki spadajo ratione materiae in ratione temporis na področje njihove uporabe. Okoliščina, da zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ zadevni zakonodajni okvir med presojo dejanskega stanja ne velja več, ne spremeni te ugotovitve, ker se ta presoja nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal, ko so veljale materialne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ (zgoraj v točki 80 navedena sodba Gonzalez y Díez proti Komisiji, točka 59).

87      V obravnavanem primeru je bila Odločba sprejeta na podlagi členov 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 po postopku, ki je bil izveden v skladu z navedeno uredbo. Določbe v zvezi s pravno podlago in postopkom, ki je pripeljal do sprejetja Odločbe, spadajo k postopkovnim pravilom v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 85. Ker je bila Odločba sprejeta po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ, je Komisija pravilno uporabila pravila, vsebovana v Uredbi št. 1/2003 (glej po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Gonzalez y Díez proti Komisiji, točka 60, in, a contrario, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 25. oktobra 2007 v združenih zadevah SP in drugi proti Komisiji, T‑27/03, T‑46/03, T‑58/03, T‑79/03, T‑80/03, T‑97/03 in T‑98/03, ZOdl., str. II‑4331).

88      V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke člen 23 Uredbe št. 1/2003 ne določa temeljnega pravila, katerega predmet per definitionem ni nuditi pravne podlage za ravnanje Komisije, kar je v nasprotju z zgoraj navedenim členom, na podlagi katerega Komisija lahko naloži globe podjetjem in podjetniškim združenjem, ki so kršili člena 81 ES in 82 ES.

89      V zvezi s temeljnimi pravili je treba opozoriti, da se Odločba nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ 23. julija 2002, saj se je obdobje kršitve raztezalo od 16. decembra 1993 do 31. decembra 1994. Če ne obstaja retroaktivni učinek materialnega konkurenčnega prava, ki velja po 24. juliju 2002, je treba ugotoviti, da člen 65(1) PJ pomeni veljavno temeljno pravilo, ki ga je Komisija dejansko uporabila v Odločbi, pri čemer je treba spomniti, da prav iz narave lex generalis Pogodbe ES glede na Pogodbo ESPJ, ki je omenjena v členu 305 ES, izhaja, da se na podlagi načela lex specialis derogat legi generali posebna ureditev, ki je izšla iz Pogodbe ESPJ in iz pravil, sprejetih za njeno uporabo, uporabi le za položaje, nastale pred 24. julijem 2002.

90      Iz vseh zgoraj navedenih premislekov je razvidno, da je treba prva dva ničnostna razloga, ki ju navaja tožeča stranka in ki se nanašata na kršitev načela nulla poena sine lege in na nezakonitost uporabe Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 65 PJ, zavrniti.

3.     Pravnomočnost in veljavnost izjave z dne 23. julija 1997

91      Poudariti je treba, da se v tretjem ničnostnem razlogu kršitve pravnomočnosti obe stranki v svojo korist sklicujeta na pojem pravnomočnosti in iz tega izpeljujeta popolnoma nasprotne sklepe.

92      Tožeča stranka trdi, da je Sodišče v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 88, odločilo, da ni bila materialnopravno odgovorna za ravnanja družbe Thyssen, kar je zajeto v pravnomočni odločbi. Komisija pa nasprotno trdi, da se je v Odločbi oprla na priznanje – iz zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, ki jo je potrdilo Sodišče – veljavnosti izjave z dne 23. julija 1997, s katero je tožeča stranka potrdila, da prevzema odgovornost za akte, ki jih je sprejela družba Thyssen, kar danes ni več mogoče izpodbijati, ker je to pravno vprašanje pravnomočno, kot je odločilo sodišče Skupnosti.

93      Tožeča stranka s četrtim razlogom nezakonitosti naložitve globe, ki temelji na izjavi z dne 23. julija 1997, skuša izpodbijati zgoraj omenjeno pravno vprašanje s trditvijo, da navedena izjava ne bi mogla veljavno utemeljiti naložitve odgovornosti za ravnanja družbe Thyssen in za sankcijo, ki je temu sledila, glede na njen dejanski obseg in nezdružljivost z zakonodajo Skupnosti glede omejevalnih sporazumov.

94      V teh okoliščinah je treba skupaj preučiti tretji in četrti ničnostni razlog, saj odgovor na enega pogojuje dopustnost drugega. Čeprav Komisija v razpravi o četrtem ničnostnem razlogu ne navaja izrecno ugovora nedopustnosti zaradi pravnomočnosti, ga je navedla v svojih pisanjih v zvezi s tretjim razlogom, ki je nerazdružljivo povezan s četrtim ničnostnim razlogom. Vsekakor je vprašanje pravnomočnosti vprašanje javnega reda in ga mora zato sodišče obravnavati po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. junija 2006 v združenih zadevah P&O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, C‑442/03 P in C‑471/03 P, ZOdl., str. I‑4845, točka 45).

 Trditve strank

95      Tožeča stranka v tretjem ničnostnem razlogu trdi, da je Sodišče v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 88, odločilo, da ni bila materialnopravno odgovorna za ravnanja družbe Thyssen in da gre za res iudicata, kar za Komisijo pomeni ugovor nedopustnosti.

96      Sodišče naj bi ta sklep oprlo, na eni strani, na ugotovitev, da v zadevi ne obstajata niti gospodarsko nasledstvo niti enotno ravnanje, ter, na drugi strani, na dejstvo, da na podlagi izjave z dne 23. julija 1997 ter drugih izjav, podanih med upravnim postopkom, družbi TKS ni mogoče pripisati odgovornosti za kršitev družbe Thyssen.

97      Argumenta Komisije, v skladu s katerim Sodišče v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 88, ni moglo izključiti materialnopravne odgovornosti družbe TKS, ker se je na tej točki sklicevalo na nasprotno pritožbo Komisije, ki se ne nanaša na prenos odgovornosti na družbo TKS, ni mogoče sprejeti.

98      Tožeča stranka trdi, da tudi če se domneva, da ugotovitev v zvezi z vprašanjem prenosa odgovornosti ni bila nujna v okviru preučitve nasprotne pritožbe, iz tega ne izhaja, da je zgoraj v točki 27 navedena sodba ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 88, brezpredmetna. Sodišče lahko v obrazložitvi svoje sodbe ugotovi, da ne obstaja prenos odgovornosti, čeprav Komisija tega vprašanja v svoji pritožbi ni izrecno omenila in bi stranke to ugotovitev morale spoštovati.

99      V zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji, točke od 82 do 87, je Sodišče najprej potrdilo odločitev Sodišča prve stopnje, da razglasi odločbo Komisije za nično zaradi kršitve postopka, nato pa je v točki 88 razvilo dodatni argument, v skladu s katerim je odločba Komisije neveljavna, tako da je pojasnilo, da ne glede na zgoraj navedeno kršitev postopka družba TKS ne more biti materialnopravno odgovorna za ravnanja družbe Thyssen.

100    Tožeča stranka je pojasnila, da je Sodišče v točki 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji navedlo, da družbi TKS na podlagi izjav, ki jih je podala med upravnim postopkom in so omenjene v točkah 85 in 86 sodbe Sodišča, ni mogoče pripisati odgovornosti za ravnanja družbe Thyssen in da se poleg tega točka 85 navedene sodbe nanaša izrecno na izjavo z dne 23. julija 1997. Terminologija, ki jo je izbralo Sodišče, je popolnoma jasna. Če bi se namreč Sodišče nameravalo v točki 88 navedene sodbe samo sklicevati na kršitev postopka, kot domneva Komisija, ne bi odločilo, da Komisija ne bi smela „pripisati odgovornosti tožeči stranki“, kot se je izrazilo.

101    Navedbe iz točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji poleg tega ne bi imele smisla, če bi se sklicevale samo na kršitev postopka, saj je bilo to vprašanje že izčrpno obravnavano v točkah od 85 do 87 te sodbe. Če se Sodišče ne bi želelo izreči o prenosu odgovornosti v točki 88 navedene sodbe, ne bi v prvih dveh stavkih ugotovilo, da je družba Thyssen še naprej obstajala in da torej ni mogoče pripisati odgovornosti družbi TKS na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125). Po mnenju tožeče stranke – ker je že obstajala kršitev postopka, katere posledica je bila ničnost odločbe Komisije – dejstvo, da je Sodišče v prvih dveh stavkih točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji izrazilo stališče o vprašanju prenosa odgovornosti, lahko pomeni le, da je tako nameravalo dokončati obrazložitev zavrnitve nasprotne pritožbe, ki jo je vložila Komisija. Dodatna obrazložitev Sodišča v prvih dveh stavkih ne bi bila popolna, če se v tretjem stavku prav tako ne bi sklicevalo na vprašanje materialnopravnega prenosa odgovornosti, saj če tega ne bi bilo, bi ostalo to vprašanje v zvezi z izjavo z dne 23. julija 1997 brez odgovora.

102    Tožeča stranka dodaja, da je italijanska različica zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji, na katero se sklicuje Komisija v podporo svoje razlage točke 88 navedene sodbe, brezpredmetna, saj je jezik postopka nemščina, ter da je ta razlaga na jezikovni ravni vsekakor napačna.

103    Tožeča stranka še navaja, da je ne glede na razlago iz točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji neobstoj prenosa odgovornosti utemeljen tudi materialnopravno. Iz sodne prakse je razvidno, da pravni naslednik ne more biti odgovoren za kršitve konkurenčnih pravil, ki jih je storil njegov predhodnik, dokler ta še obstaja, kakor pri družbi Thyssen. Medtem naj bi Komisija v svojih pisanjih že priznala ta sklep.

104    Nazadnje, tožeča stranka trdi, da v nasprotju s trditvami Komisije tretji tožbeni razlog ni nedopusten, ker mu ne nasprotuje pravnomočnost zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, ki se sklicuje samo na Odločbo 98/247, ki pa ni predmet te tožbe. Ker se še nobeno sodišče ni na splošno izreklo o zakonitosti Odločbe, ta ni pravno izvršljiva, tako da tretji tožbeni razlog ne bi mogel biti nedopusten zaradi obstoječe pravnomočnosti.

105    V okviru četrtega ničnostnega razloga tožeča stranka trdi, da je z izjavo z dne 23. julija 1997 želela izraziti svoje soglasje, „da Komisija nadaljuje postopek za celotno kršitev izključno zoper [njo], in ne poleg tega vzporedno še zoper družbo Thyssen“. Ta izjava ne more biti temelj za odgovornost družbe TKS in prenos odgovornosti za plačilo globe.

106    Trdi, da je med prejšnjim postopkom in v postopku, v katerem je bila izdana Odločba, zelo jasno dokazala, da izjave z dne 23. julija 1997 ni mogoče obravnavati kot prevzem odgovornosti za plačilo glob. Ugoditev nasprotni zahtevi Komisije bi pomenila, da se volji strank pripiše pomen, ki bi bil popolnoma nasproten od pravega pomena, kot je bil pojasnjen na datum sprejetja Odločbe.

107    Tudi če bi se domnevalo, da bi bilo izjavo z dne 23. julija 1997 mogoče razlagati tako, da vsebuje „prevzem odgovornosti“, to ne bi pomenilo, da bi bilo treba družbi TKS naložiti plačilo globe, ki jo dolguje družba Thyssen, saj ima ta zasebna izjava lahko le deklaratorni učinek in ne ustvarja pravic. Taka izjava ne bi mogla spremeniti položaja naslovnika, ki izhaja neposredno iz primarnega prava in nima učinkov niti na ravni materialnega prava niti na ravni postopka, saj naj bi bila nezdružljiva z zakonodajo v zvezi z globami na področju omejevalnih sporazumov. Ta zakonodaja naj bi nesporno spadala v javno pravo, „zlasti v kazensko pravo in kaznovalno pravo“. Samostojne zasebne izjave, ki jih podajo subjekti zasebnega prava, ne morejo spremeniti pravnih posledic, ki izhajajo iz javnega prava, „a fortiori iz kazenskega prava in kaznovalnega prava“. To načelo sega nazaj v rimsko pravo (jus publicum privatorum pactis mutari non potest) in naj bi se uporabljalo v pravnih redih držav članic ter tako bilo del skupne pravne tradicije držav članic, ki bi jo Komisija morala spoštovati.

108    Ta sklep se prav tako vsiljuje, če bi Komisija sprejela izjavo o prevzemu odgovornosti, saj institucija ni pristojna za odstopanje od zakonodaje, ki ureja globe, izrečene na področju omejevalnih sporazumov. Tožeča stranka poudarja, da je Komisija v Odločbi z dne 19. januarja 2005 v zadevi MCAA (zadeva COMP/E − 1/C.37773) menila, da zasebna izjava o prevzemu odgovornosti ne more povzročiti prenosa odgovornosti za plačilo glob, naloženih v kartelnem pravu. Po mnenju tožeče stranke je „za plačilo glob še naprej odgovoren naslovnik, čeprav bi Komisija hotela naložiti globo na drugega naslovnika, in ne na tistega, ki je odgovoren na podlagi primarnega in sekundarnega prava Skupnosti“. To je res tudi, če si podjetja tako kot Komisija želijo, da bi odgovornost za plačilo globe nosil drug naslovnik, in ne resnično odgovorna oseba. Vsekakor je treba izključiti možnost take diskrecijske pravice Komisije, saj „meji“ na samovoljno.

109    Komisija trdi, da dopustnosti tretjega tožbenega razloga nasprotuje dejstvo, da je ugotovitev Sodišča prve stopnje v zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, v skladu s katero obstaja možnost utemeljitve sankcije z izjavo z dne 23. julija 1997, že pravnomočna. Vsekakor tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi podvomila v to možnost sankcije, ki je do zdaj ni izpodbijala. To pomanjkanje pravnega interesa bi utemeljilo tudi nedopustnost četrtega ničnostnega razloga nezakonitosti naložitve globe, ki temelji na izjavi z dne 23. julija 1997, ki naj bi bil v vsakem primeru neutemeljen.

 Presoja Sodišča prve stopnje

110    Najprej je treba poudariti, da je pravni interes tožeče stranke v zvezi z Odločbo, s katero ji je bila naložena globa v višini 3.168.000 EUR, nesporen in da tretjega ničnostnega razloga kršitve pravnomočnosti ni mogoče razglasiti za nedopustnega samo zato, ker je tožeča stranka med postopkom, v katerem je bila izdana zgoraj v točki 24 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, izpodbijala samo dejstvo, da bi bilo mogoče izjavo z dne 23. julija 1997 razlagati, kot da vsebuje odpoved pravici do izjave.

111    Zato je treba preučiti utemeljenost argumentacije tožeče stranke.

112    Glede tega je treba opozoriti, da je Sodišče priznalo temeljni pomen načela pravnomočnosti tako v pravnem redu Skupnosti kot v nacionalnih pravnih redih. Da bi se zagotovili stabilnost prava in pravnih razmerij ter učinkovitost sojenja, je namreč pomembno, da sodnih odločb, ki so postale dokončne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodbi Sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Köbler, C‑224/01, Recueil, str. I‑10239, točka 38, in z dne 16. marca 2006 v zadevi Kapferer, C‑234/04, ZOdl., str. I‑2585, točka 20).

113    V skladu z ustaljeno sodno prakso se pravnomočnost nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi (sodba Sodišča z dne 19. februarja 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑281/89, Recueil, str. I‑347, točka 14; sklep Sodišča z dne 28. novembra 1996 v zadevi Lenz proti Komisiji, C‑277/95 P, Recueil, str. I‑6109, točka 50, in sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 44).

 Obseg sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji

114    Iz točk 51, 52 in od 55 do 68 zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji izhaja:

–        tožeča stranka je sama opisala kot gotovo dejstvo, da sprejme odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, ne da bi omenila kakršno koli omejitev ali pridržek v zvezi z vrednostjo izjave z dne 23. julija 1997;

–        Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo dejstvo, da družba TKS ne izpodbija možnosti Komisije, da ji pripiše odgovornost za kršitev, očitano družbi Thyssen;

–        Sodišče prve stopnje je očitno sprejelo možnost Komisije, da družbi TKS na podlagi izjave z dne 23. julija 1997 pripiše odgovornost za kršitev, očitano družbi Thyssen med decembrom 1993 in 1. januarjem 1995;

–        člen 1 Odločbe 98/247 je bil razglašen za ničen, ker je družbi TKS pripisal družbi Thyssen očitano kršitev samo zato, ker izjave z dne 23. julija 1997 ni bilo mogoče razlagati, kot da se je z njo ta družba odpovedala „tudi“ svoji pravici do izjave glede dejstev, očitanih družbi Thyssen, in je to napačno pojmovanje Komisije glede obsega navedene izjave privedlo do kršitve pravice do obrambe družbe TKS;

–        ugotovitev veljavnosti izjave z dne 23. julija 1997, s katero je družba TKS potrdila, da prevzame odgovornost za dejanja družbe Thyssen, je bila nujna predpostavka za razpravo Sodišča prve stopnje in sklep, ki ga je nato sprejelo, da je prišlo do kršitve pravice do obrambe družbe TKS.

115    V izreku zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji je Sodišče prve stopnje razglasilo člen 1 Odločbe 98/247 za ničen v delu, v katerem je bila družbi TKS pripisana odgovornost za kršitev člena 65 PJ, ki jo je storila družba Thyssen, zmanjšalo globo družbe TKS z zneska, ki ji je bil naložen zaradi kršitve, ki jo je storila družba Thyssen, na znesek v višini 4.032.000 EUR, ki ji je bil dokončno naložen, ter tožbo v preostalem zavrnilo.

 Obseg sodbe Sodišča v zadevi ThyssenKrupp proti Komisiji

116    Tožeča stranka je zoper zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji vložila pritožbo ter Sodišču v bistvu predlagala, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Sodišče prve stopnje zavrnilo njeno tožbo;

–        popravi člen 1 Odločbe 98/247 in spremeni obdobje kršitve v delu, ki jo zadeva;

–        v istem razmerju zmanjša znesek globe, ki ji je bil naložen na podlagi člena 2 Odločbe 98/247;

–        podredno, zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje o dveh prej navedenih predlogih.

117    Družba TKS je navedla tri razloge v podporo svoji pritožbi:

–        zmotno uporabljeno pravo pri presoji trajanja kršitve;

–        napačni izračun zneska pavšalne globe;

–        zmotno uporabljeno pravo glede posledic sodelovanja družbe TKS v postopku poizvedbe za znižanje zneska globe.

118    Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se pritožba tožeče stranke ni nanašala na presojo Sodišča prve stopnje v zvezi s prenosom odgovornosti družbe Thyssen na družbo TKS.

119    Komisija je vložila nasprotno pritožbo zoper zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji ter Sodišču predlagala, naj:

–        zavrne pritožbo tožeče stranke;

–        podredno, če bi bila izpodbijana sodba razveljavljena, zavrne predlog za znižanje zneska globe;

–        razveljavi izpodbijano sodbo, ker je Sodišče prve stopnje:

i)      razglasilo za ničen člen 1 Odločbe 98/247, s katerim je bila odgovornost za storjeno kršitev družbe Thyssen pripisana družbi TKS;

ii)      določilo znesek globe, naložene družbi TKS na podlagi člena 2 Odločbe 98/247, nižji od 7.596.000 EUR;

iii)      Komisiji naložilo plačilo njenih stroškov.

120    Komisija je uveljavljala tri razloge v podporo svoji nasprotni pritožbi:

–        izkrivljanje nekaterih dokaznih listin in zmotno uporabljeno pravo pri presoji prenosa odgovornosti družbe Thyssen na družbo TKS;

–        napačna presoja zahtevanih pogojev glede spoštovanja pravice do obrambe;

–        nepravilna presoja glede obstoja kršitve uresničevanja pravice do obrambe.

121    Razlaga pomena odgovora Sodišča na prvi razlog nasprotne pritožbe in še posebej točka 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji sta predmet razprave med strankami, se pravi razlaga, ki je nujno vezana na obseg navedenega razloga in na točno besedilo argumentacije, ki jo je razvila Komisija v podporo temu razlogu.

122    V zvezi s tem je iz točk od 73 do 79 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji razvidno, da Komisija s prvim razlogom nasprotne pritožbe očitno ni nameravala izpodbijati tega, da je Sodišče prve stopnje priznalo dejstvo, da je pravilno pripisala odgovornost za družbi Thyssen očitano kršitev družbi TKS na podlagi izjave z dne 23. julija 1997, ampak samo sklep Sodišča prve stopnje, ki je sledil, na podlagi katerega navedene izjave ni bilo mogoče razlagati, kot da se je z njo ta družba „tudi“ odpovedala svoji pravici do izjave glede družbi Thyssen očitanih dejstev.

123    Glede pomena odgovora Sodišča na prvi razlog nasprotne pritožbe Komisije tožeča stranka trdi, da je Sodišče v točkah od 82 do 87 sodbe najprej potrdilo odločitev Sodišča prve stopnje, da razglasi odločbo Komisije za nično zaradi kršitve postopka, nato pa je v točki 88 razvilo dodatni argument, v skladu s katerim je odločba Komisije neveljavna, tako da je pojasnilo, da ne glede na zgoraj navedeno kršitev postopka družba TKS ne more biti materialnopravno odgovorna za ravnanja družbe Thyssen.

124    Tožeča stranka trdi, prvič, da če se Sodišče ne bi želelo izreči o prenosu odgovornosti v točki 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji, ne bi v prvih dveh stavkih ugotovilo, da je družba Thyssen še naprej obstajala in da torej ne more pripisati odgovornosti za njeno ravnanje družbi TKS na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz zgoraj v točki 101 navedene sodbe Komisija proti Anic Partecipazioni. Dodatna obrazložitev Sodišča v prvih dveh stavkih točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji bi bila nepopolna, če se v tretjem stavku prav tako ne bi sklicevalo na vprašanje materialnopravnega prenosa odgovornosti, saj če tega ne bi bilo, bi ostalo vprašanje v zvezi z izjavo z dne 23. julija 1997 brez odgovora.

125    Sodišče prve stopnje meni, da prvi argument očitno ne pozna strukture presoje Sodišča v zvezi s prvim razlogom nasprotne pritožbe, za katero je značilna stroga povezava med odgovorom Sodišča in argumenti, ki jih navaja Komisija.

126    Sodišče je najprej v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji (točke od 80 do 87) preverilo, ali gre pri sklepu Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim izjava z dne 23. julija 1997 ne pomeni, da se je družba TKS odpovedala pravici do izjave, za napačno uporabo prava zaradi izkrivljanja, na eni strani, izjave z dne 23. julija 1997 in, na drugi strani, drugih dokumentov, omenjenih v točkah 76 in 77 sodbe Sodišča, in sicer odgovorov družbe TKS na obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah in njenega dopisa z dne 17. decembra 1996.

127    V zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji (točki 81 in 82) je Sodišče spomnilo in potrdilo veljavnost zgoraj omenjenih sklepov Sodišča prve stopnje glede pomena izjave z dne 23. julija 1997, nato pa je preučilo in zavrnilo (točke od 83 do 86) argument Komisije v zvezi s tem, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo drugih dokazov v zvezi z navedeno izjavo, in v zvezi z naknadnim izkrivljanjem te izjave.

128    Sklep Sodišča prve stopnje, da ne gre za izkrivljanje niti izjave z dne 23. julija 1997 niti drugih dokazov (zgoraj v točki 27 navedena sodba ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 87), nikakor ne pomeni, da je Sodišče končalo presojo prvega razloga, ki ga je navedla Komisija v nasprotni pritožbi.

129    Nato je Sodišče preučilo in prav tako zavrnilo drugi argument Komisije v zvezi z obstojem izjemnih okoliščin, ki izhajajo iz tega, da naj bi družba TKS domnevno gospodarsko nasledila družbo Thyssen, iz očitnega enotnega ravnanja teh dveh gospodarskih subjektov ter iz izjav družbe TKS v imenu družbe Thyssen med upravnim postopkom. Samo za to vprašanje je šlo v točki 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji, ki ji je neposredno sledil sklep o zavrnitvi prvega razloga nasprotne pritožbe.

130    Tožeča stranka trdi, drugič, da je Sodišče v točki 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji nedvoumno navedlo, da „izjave“ družbe TKS, ki jih je podala med upravnim postopkom in ki so omenjene v točkah 85 in 86 te sodbe, ne dopuščajo, „da se [tej] družbi pripiše odgovornost za ravnanja družbe Thyssen“, in da se poleg tega točka 85 te sodbe izrecno nanaša na izjavo z dne 23. julija 1997.

131    Vendar je že iz besedila tretjega stavka točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji razvidno, da se samo sklicuje na sklep analize v točkah 85 in 86 te sodbe, in da so tam omenjene izjave tiste, ki jih je Sodišče že presojalo, in sicer odgovora družbe TKS na obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah in njen dopis z dne 17. decembra 1996.

132    Izjava z dne 23. julija 1997 je sicer res omenjena v točki 85 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji, vendar pa besedilo zadnjega stavka te točke dokazuje, da Sodišče za namene svojega razlogovanja natančno razlikuje med izjavami družbe TKS o nekaterih dejavnostih družbe Thyssen pred pridobitvijo te družbe v letu 1995 ter izjavo z dne 23. julija 1997. Sodišče tako meni, da čeprav je tožeča stranka v odgovoru na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in v dopisu z dne 17. decembra 1996 prav tako predstavila stališča o nekaterih dejavnostih družbe Thyssen pred pridobitvijo te družbe v letu 1995, izjava z dne 23. julija 1997 ne pomeni, da družba TKS meni, da se je popolnoma in zadostno branila glede vprašanja prevzema odgovornosti za ravnanja družbe Thyssen, tako da ji je Komisija utemeljeno naložila globo v zvezi z navedenimi ravnanji, ne da bi ji dala ponovno možnost izjaviti se ali možnost ponovnega zaslišanja.

133    Poleg tega je Sodišče v tretjem stavku točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji omenilo izjave, ki naj bi jih dala družba TKS „o dejavnostih družbe Thyssen“ med upravnim postopkom, kar je formulacija, drugačna od tiste v izjavi z dne 23. julija 1997, s katero je družba TKS potrdila, da prevzame odgovornost za akte, ki jih je sprejela družba Thyssen, in ki napotuje na formulacijo v točki 85 navedene sodbe v zvezi s „stališč[i, ki jih je predstavila družba TKS,] glede nekaterih dejavnosti družbe Thyssen pred njeno pridobitvijo leta 1995“.

134    Formulacijo iz zgoraj omenjenega tretjega stavka, v skladu s katero izjave, ki naj bi jih družba TKS med upravnim postopkom podala o dejavnostih družbe Thyssen, ne dopuščajo, „da se družbi TKS pripiše odgovornost za ravnanja družbe Thyssen“ pred 1995, je treba razumeti ob upoštevanju natančno opredeljenega predmeta razloga nasprotne pritožbe in dejstva, da se zadevni odlomek samo sklicuje na sklep analize Sodišča v točkah 85 in 86 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji, in sicer zaradi delne vzporednosti argumentov, ki jih je navedla Komisija v podporo prvemu razlogu nasprotne pritožbe.

135    Tretji stavek točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji je treba torej razumeti kot opozorilo Sodišča, da izjave, ki naj bi jih družba TKS dala med upravnim postopkom o dejavnostih družbe Thyssen – in sicer odgovora družbe TKS na obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah in njen dopis z dne 17. decembra 1996 – ne dopuščajo, da bi se izjavo z dne 23. julija 1997 obravnavalo, kot da se je z njo odpovedala tudi svoji pravici do izjave, in da bi se nato pripisalo družbi TKS odgovornost za ravnanja družbe Thyssen pred letom 1995 zaradi kršitve postopka, ki izhaja iz kršitve pravice do obrambe družbe TKS.

136    Drugačna razlaga točke 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji, ki jo zagovarja tožeča stranka, bi pomenila, da je Sodišče s sklepom o prenosu odgovornosti brez obrazložitve in s preprostim sklicem spremenilo ugotovitev, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, česar pa ni mogoče sprejeti.

137    Poudariti je še treba, da čeprav bi bilo treba točko 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji razlagati tako kot jo tožeča stranka – in sicer da bi Sodišče moralo navesti, da ne glede na kršitev postopka družbe TKS ni mogoče razglasiti za odgovorno za ravnanja družbe Thyssen – Sodišče ni imelo nobenega razloga, da se izreče še o drugem in tretjem razlogu nasprotne pritožbe, ki izpodbijata obstoj kršitve pravice do obrambe; vendar pa je to storilo v točkah od 90 do 97 zadevne sodbe, kjer je sklenilo, da je navedene razloge treba zavrniti.

138    Torej je treba tretji tožbeni razlog tožeče stranke, da je Komisija s tem, da ji je naložila globo za kršitev družbe Thyssen, kršila pravnomočnost odločitve Sodišča v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji, saj družbe TKS ni mogoče razglasiti za odgovorno za ravnanja družbe Thyssen, zavrniti, ker temelji na napačni razlagi točke 88 zgoraj navedene sodbe.

 Učinki pravnomočnosti

139    Iz zgornjih premislekov je razvidno, da je sodišče Skupnosti menilo, da je bila Komisija glede na izjavo z dne 23. julija 1997 izjemoma upravičena pripisati družbi TKS odgovornost za ravnanje, očitano družbi Thyssen od meseca decembra 1993, in to do prenosa dejavnosti slednje na družbo TKS, do katerega je prišlo 1. januarja 1995, vendar pa družbi TKS ni omogočila, da predstavi njena stališča o navedenem ravnanju, zato družba TKS ni mogla izvajati svoje pravice do obrambe, kar je utemeljilo razglasitev delne ničnosti Odločbe 98/247.

140    Treba je upoštevati, da je sodišče Skupnosti o tem pravnem vprašanju dejansko odločalo v smislu sodne prakse, omenjene v točki 113 zgoraj, in da je zato to vprašanje postalo pravnomočno, pri čemer je treba spomniti, da se ta pravnomočnost ne navezuje le na izrek sodnih odločb, s katerimi je bil nek pravni akt razglašen za ničnega. Nanaša se tudi na obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva (glej v tem smislu zgoraj v točki 94 navedeno sodbo P&O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, točka 44 in navedena sodna praksa).

141    Z zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, ki je bila potrjena z zgoraj v točki 27 navedeno sodbo ThyssenKrupp proti Komisiji, je bila Komisiji na podlagi člena 233 ES – v skladu z njim mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev zadevne sodbe – naložena obveznost, da odpravi dejansko ugotovljeno nezakonitost z aktom, ki bo nadomestil akt, ki je bil razglašen za ničen (glej v tem smislu zgoraj v točki 113 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 48).

142    To je Komisija storila v Odločbi, pred sprejetjem katere je bilo 5. aprila 2006 družbi TKS poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ta pa je nanj odgovorila 17. maja 2006. Tožeči stranki je bilo tako omogočeno, da predstavi svoja stališča o obstoju in upoštevnosti dejstev, očitanih družbi Thyssen.

143    V tej tožbi je Sodišče prve stopnje pozvano, naj se izreče o zakonitosti akta, ki je nadomestil Odločbo 98/247 in s katerim je Komisija tožeči stranki naložila globo v višini 3.168.000 EUR za ravnanja družbe Thyssen, pri čemer se je oprla na navedbe v zvezi z izjavo z dne 23. julija 1997 iz zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, ki jo je potrdila zgoraj v točki 27 navedena sodba ThyssenKrupp proti Komisiji.

144    Ne glede na dejstvo, da se ta tožba nanaša na akt, ki se formalno razlikuje od Odločbe 98/247, je treba ugotoviti, da je pravno vprašanje, o katerem se razpravlja v tej tožbi in ki se nanaša na veljavnost izjave z dne 23. julija 1997 kot pravne podlage za to, da se ravnanja družbe Thyssen pripiše tožeči stranki ter se ji nato naloži sankcija, sodišče Skupnosti že preučilo in o njem dokončno odločilo in je torej postalo pravnomočno.

145    Ta pravnomočnost pomeni oviro za to, da bi se to pravno vprašanje ponovno predložilo v preučitev Sodišču prve stopnje.

146    V teh okoliščinah je argument tožeče stranke, v skladu s katerim ji v tej zadevi ni mogoče ugovarjati s pravnomočnostjo, saj se zgoraj v točki 24 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji nanaša izključno na Odločbo 98/247, ki ni predmet te tožbe, očitno brezpredmeten in ga je treba zavrniti.

147    Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba četrti ničnostni razlog nezakonitosti naložitve globe, ki temelji na izjavi z dne 23. julija 1997, zavrniti kot nedopusten, s tem pa preklic navedene izjave s strani tožeče stranke na obravnavi, katere namen je bil samo ponazoritev njene argumentacije o obsegu te izjave, izgubi vsakršen pomen.

4.     Kršitev „načela določnosti“

 Trditve strank

148    V petem tožbenem razlogu tožeča stranka trdi, da Odločba krši „načelo določnosti“, ker Komisija ni dovolj jasno določila niti pravne podlage za naložitev sankcije niti pojma „prevzema odgovornosti tožeče stranke na podlagi zasebne izjave“.

149    Prvič, tožeča stranka trdi, da hoče Komisija globo, naloženo družbi TKS, opreti na „kombinacijo norm“, ki sestoji vsaj iz člena 65 PJ ter člena 23 Uredbe št. 1/2003, kar ni določno, saj tako naložena globa ni „predvidljiva za vse, ki jih zadeva“, kar je v nasprotju z zahtevami sodne prakse. Protislovna pojasnila Komisije v odgovoru na tožbo so razkrila, da niti sama ne ve, kako naj bi ta kombinacija „pravzaprav izgledala“.

150    Nedoločnost kombinacije pravnih podlag naj bi potrdilo dejstvo, da na njeni podlagi med drugim ni mogoče določiti, ali je rok za tožbo en mesec, kot je določeno v Pogodbi ESPJ, ali dva meseca, kot je predvideno v Pogodbi ES. Postopkovne negotovosti, ki jih je povzročila Komisija, pomenijo kršitev pravice do obrambe družbe TKS.

151    Drugič, tožeča stranka potrjuje, da je Komisija s pojmom „prevzem odgovornosti tožeče stranke na podlagi zasebne izjave“ (uvodni izjavi 125 in 127 Odločbe), razvila pojem pravnega nasledstva sui generis, ki je bil prvič uporabljen v tej zadevi in ki je nedoločen, neopredeljen in torej očitno nezakonit v svojem obsegu in pogojih uporabe.

152    Ta novi pojem ne izhaja niti iz primarnega prava Skupnosti, niti iz sekundarnega prava, niti iz sodne prakse, za katero je značilna drugačna rešitev, ki je opredeljena v zgoraj v točki 101 navedeni sodbi Komisija proti Anic Partecipazioni. Kršitev „načela določnosti“ izhaja tudi iz dejstva, da je Komisija v odločbi z dne 19. januarja 2005 izrecno zastopala drugačno stališče, in sicer da samostojna zasebna izjava ne privede ravno do prenosa odgovornosti. Poleg tega Komisija tudi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni omenila novega pojma, ki ga je od takrat uporabljala pri kaznovanju kršitev kartelnega prava.

153    Nazadnje tožeča stranka navaja, da Komisiji dejstvo, da ni jasno in dokončno navedla, na katero pravno podlago se opira za naložitev sankcije, dopušča le domnevati o njej. Ta ugotovitev ne more povzročiti nedopustnosti tega razloga, kot to uveljavlja Komisija, ampak samo ničnost Odločbe.

154    Komisija trdi, da je argumentacija tožeče stranke o domnevnih „negotovostih, ki jih je povzročila Komisija“ tako nedoločna, da je treba razlog zavrniti kot nedopusten zaradi nedoločnosti. Podredno predlaga, da se razlog zavrne kot neutemeljen.

 Presoja Sodišča prve stopnje

 Dopustnost tožbenega razloga

155    Komisija izpodbija dopustnost petega tožbenega razloga zaradi njegove domnevne nedoločnosti.

156    V zvezi s tem je treba spomniti, da mora tožba v skladu s členom 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču prve stopnje pa presojo o tožbi po potrebi tudi brez dodatnih podatkov. V tožbi mora biti torej pojasnjena vsebina tožbenega razloga, na katerem temelji tožba, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika Sodišča prve stopnje niso izpolnjene (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II‑17, točka 68, in z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II‑1989, točka 333).

157    V tej zadevi je iz pisanj tožeče stranke v zvezi s tožbenim razlogom kršitve „načela določnosti“ razvidno, da se tožeča stranka dejansko sklicuje na načelo pravne varnosti, ki naj bi ga Komisija kršila zaradi nedoločnosti tako pravne podlage za sankcijo kot pripisovanja odgovornosti.

158    Ugotoviti je treba, da so s tem navedbe tožeče stranke dovolj jasne in natančne, saj niso preprečile Komisiji, da odgovori na argumente, podane v odgovoru na tožbo, in omogočajo Sodišču prve stopnje, da izvaja sodni nadzor.

159    Tožbeni razlog je torej treba razglasiti za dopusten in preučiti njegovo utemeljenost.

 Utemeljenost

160    V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je navedla tožeča stranka v svojih pisanjih, mora biti zakonodaja Skupnosti jasna, njena uporaba pa predvidljiva za vse, ki jih zadeva. Načelo pravne varnosti zahteva, da zavezujoč značaj vsakega akta, katerega cilj je ustvariti pravne učinke, temelji na predpisu prava Skupnosti, ki mora biti izrecno naveden kot zakonita podlaga akta, in določa pravno obliko, ki jo mora imeti ta akt (sodba Sodišča z dne 16. junija 1993 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑325/91, Recueil, str. I‑3283, točka 26). Sodišče je prav tako pojasnilo, da je mogoče sankcijo, tudi če nima kazenskopravnega značaja, naložiti le, če ima jasno in nedvoumno zakonito podlago (sodba Sodišča z dne 25. septembra 1984 v zadevi Könecke, 117/83, Recueil, str. 3291, točka 11).

161    Na prvem mestu, tožeča stranka v zvezi z domnevno nedoločnostjo pravne podlage Odločbe trdi, da ta temelji na „kombinaciji norm“, ki sestoji vsaj iz člena 65 PJ ter člena 23 Uredbe št. 1/2003, kar je nedoločno. Razen premislekov o domnevnih nedoločnostih v odgovoru na tožbo, ki so popolnoma neupoštevni, navaja, da je ta kombinacija nedoločna, ker naložena globa ni bila „predvidljiva za vse, ki jih zadeva“, in da je nedoločnost „mešanice pravnih podlag“ izvor postopkovnih negotovosti, ki pomenijo kršitev pravice do obrambe.

162    Ta argumentacija tožeče stranke temelji na napačni premisi in jo je treba zavrniti.

163    Iz Odločbe jasno izhaja, da sta njena pravna podlaga, to pomeni določbe, ki pooblaščajo Komisijo za delovanje na zadevnem področju, samo člena 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003, ne pa člen 65 PJ. Sklic na člen 65 PJ v Odločbi se nanaša na odstavek 1, to pomeni na materialno določbo, ki je naslovljena na podjetja in podjetniška združenja, s tem, da jim prepoveduje določena protikonkurenčna ravnanja, in na odstavek 5 s tem, da določa možnost naložiti globe, ki ne smejo preseči dvojne vrednosti prometa, ustvarjenega s proizvodi, ki so predmet tajnega dogovora. Sklicevanje na možnost uporabe člena 65(5) PJ se nanaša na razpravo v zvezi z načelom lex mitior, da bi se v obravnavani zadevi utemeljilo uporabo te določbe, in ne člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 za izračun zneska globe (glej uvodne izjave od 162 do 168 in 178 Odločbe).

164    Vsebina prvega in drugega ničnostnega razloga, ki sta preučena zgoraj, kaže na to, da za tožečo stranko ni obstajala dejanska negotovost v zvezi s pravno podlago Odločbe.

165    Komisija je poleg izrecnega sklica na člena 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 v uvodni izjavi 70 Odločbe spomnila na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se pravila postopka po začetku veljave splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, kar pa ne velja za materialna pravila, ki jih je običajno treba razlagati tako, da se ne uporabijo za položaje, ki so nastali, preden so začela veljati (zgoraj v točki 85 navedena sodba Meridionale Industria Salumi in drugi, točka 9). Poleg tega člen 4 Odločbe izrecno omenja, da je ta odločba izvršilni naslov „v skladu s členom 256 [ES]“, to pomeni z odločbo, o kateri je bila tožeča stranka obveščena z dopisom, v katerem je bilo pojasnjeno, da je bila obveščena „v skladu s členom 254 [ES]“.

166    V teh okoliščinah ni nobenega dvoma, da bi morala biti tožba zoper Odločbo, sprejeto več kot štiri leta po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ, vložena ob upoštevanju določb člena 230 ES in Poslovnika ter da člena 23 Statuta ESPJ Sodišča nikakor ni bilo mogoče uporabiti.

167    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni podala nobenega pojasnila v podporo svojega posebnega očitka, v skladu s katerim je pravna podlaga nedoločna, ker naložena globa ni „predvidljiva za vse, ki jih zadeva“, in da vsekakor ni navedla niti nezakonitosti člena 23 Uredbe št. 1/2003 glede načela zakonitosti v kazenskem pravu, ki je posledica načela pravne varnosti, niti nezadostnosti obrazložitve Odločbe.

168    Spomniti je treba, da je bila Odločba, s katero je Komisija ugotovila kršitev člena 65(1) PJ in kaznovala tožečo stranko po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ, sprejeta ob upoštevanju načel, ki urejajo časovno uporabo prava, in da je Komisija pravilno uporabila zgoraj navedeni člen kot temeljno pravilo ter konkurenčna in postopkovna pravila, ki izhajajo iz Uredbe št. 1/2003, med njimi člen 23(2), ki izrecno predvideva možnost Komisije, da naloži globo podjetjem, ki so ravnala protikonkurenčno.

169    Če hoče tožeča stranka dejansko izpodbijati veljavnost pravne podlage Odločbe s sklicevanjem na „mešanico pravnih podlag, ki je ni sprejela niti sodna praksa niti pravna teorija“, zadostuje opozoriti, da je bilo prej ugotovljeno, da uporabljena pravna podlaga podeljuje Komisiji pristojnost, da ugotovi in kaznuje kršitev člena 65(1) PJ ob sprejetju Odločbe.

170    Na drugem mestu, v zvezi z domnevno nedoločnostjo pripisovanja odgovornosti v tej zadevi zadostuje ugotoviti, da odgovornost tožeče stranke za ravnanje družbe Thyssen izrecno temelji samo na izjavi z dne 23. julija 1997, kot to zelo jasno izhaja iz uvodnih izjav od 112 do 117, 125, 127, 128 in 149 Odločbe. Preučitev pisanj tožeče stranke poleg tega razkrije, da ne obstaja negotovost glede tega vprašanja.

171    Dejansko se zdi, da skuša tožeča stranka z argumentacijo, ki jo je razvila v podporo petemu ničnostnemu razlogu, ponovno dokazati nezakonitost te podlage, kar je nedopustno izpodbijanje, saj je o tem pravnem vprašanju sodišče Skupnosti že dokončno in torej pravnomočno odločilo, da je navedena podlaga veljavna (glej zgoraj točke od 139 do 147).

172    Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba tožbeni razlog kršitve „načela določnosti“ zavrniti.

5.     Kršitev načela non bis in idem

 Trditve strank

173    Tožeča stranka v šestem tožbenem razlogu trdi, da pojem „prevzema odgovornosti tožeče stranke na podlagi zasebne izjave“ krši načelo non bis in idem, ki ga je prav tako treba upoštevati pri „obnovitvi postopka o naložitvi globe“.

174    Za to zadevo je značilna dvojna nezakonita sankcija. Kršitev, ki jo je storila družba TKS, je bila že predmet sankcije, ki je postala dokončna, Komisija pa ji je poleg tega naložila odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, kar pomeni, da je bila za isto dejanje kaznovana že drugič.

175    Tožeča stranka navaja, da je Sodišče v točki 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji ugotovilo, da je bil prenos odgovornosti materialnopravno nemogoč, torej ji je bila globa naložena drugič, čeprav je pridobila značaj res judicata. Na podlagi tega sklepa Sodišča ni pomembno, da del Odločbe 98/247, ki je bil razglašen za ničen, ustreza delu globe, ki naj bi bila v teoriji naložena tožeči stranki v zvezi s kršitvijo, pripisano družbi Thyssen.

176    Poleg tega je Komisija v skladu z novim konceptom „prevzema odgovornosti tožeče stranke na podlagi zasebne izjave“ pripisala tožeči stranki odgovornost tretje osebe. Komisija naj bi sama poudarila, da družba TKS ni odgovorna od začetka in da tudi ne gre za odgovornost na podlagi pravnega nasledstva. Če bi šlo za to, bi bilo treba po mnenju tožeče stranke ugotoviti, da ji je Komisija naložila novo in drugo globo, namesto da bi odpravila kršitev postopka. Naložitev sankcije za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, naj bi bila torej dopustna le, če družba TKS ne bi bila že kaznovana za storjeno kršitev. Ker pa je sankcija, naložena družbi TKS 1998, postala dokončna, bi bilo treba pregon od takrat šteti za ustavljen v zvezi z vsemi spornimi dejstvi.

177    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

 Presoja Sodišča prve stopnje

178    Spomniti je treba, da načelo non bis in idem, ki je temeljno načelo prava Skupnosti in je poleg tega določeno v členu 4(1) Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, na področju konkurence prepoveduje, da bi bilo podjetje ponovno obsojeno ali preganjano zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je že bilo kaznovano ali glede katerega v prejšnji odločbi, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, ni bila ugotovljena njegova odgovornost (zgoraj v točki 113 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 59).

179    Za uporabo načela non bis in idem morajo biti izpolnjeni trije pogoji, in sicer istovetnost dejstev, enotnost kršitelja in enotnost pravno varovanega interesa (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 338).

180    V tej zadevi tožeča stranka trdi, da je kaznovana z dvojno nezakonito sankcijo. Trdi, da je že bila dokončno kaznovana v Odločbi 98/247 za storjeno kršitev in da jo je Komisija s tem, da ji je v Odločbi pripisala odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, kaznovala drugič za „isto dejanje“.

181    V podporo tej trditvi se tožeča stranka ponovno sklicuje na nepravilnost pripisovanja odgovornosti za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, na podlagi izjave z dne 23. julija 1997, in sicer na eni strani tako, da opozarja na svojo argumentacijo, v skladu s katero je Sodišče v točki 88 zgoraj v točki 27 navedene sodbe ThyssenKrupp proti Komisiji odločilo, da družba TKS ni bila materialnopravno odgovorna za kršitev družbe Thyssen, in na drugi strani tako, da je potrdila, da ji je Komisija v Odločbi pripisala odgovornost tretje osebe.

182    Tožeča stranka iz te domnevne nepravilnosti sklepa, da je lahko predmet z Odločbo naložene globe samo ponovno kaznovanje storjene kršitve, kar pa je v nasprotju z načelom non bis in idem.

183    Sodišče prve stopnje meni, da ta argumentacija temelji na napačni premisi.

184    Kot je že bilo navedeno, je sodišče Skupnosti namreč že menilo, da je bila Komisija glede na izjavo z dne 23. julija 1997 izjemoma upravičena pripisati družbi TKS odgovornost za kršitev, očitano družbi Thyssen.

185    Sodišče prve stopnje je po tem, ko je poudarilo, da obstaja kršitev postopka, ki je posledica kršitve pravice do obrambe tožeče stranke, v zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji razglasilo člen 1 Odločbe 98/247 za ničen v delu, v katerem je bila odgovornost za kršitev člena 65 PJ, ki jo je storila družba Thyssen, pripisana družbi TKS, ter posledično zmanjšalo globo družbe TKS z zneska, ki ji je bil naložen zaradi kršitve, ki jo je storila družba Thyssen, na znesek v višini 4.032.000 EUR, ki ji je bil dokončno naložen zaradi njenega protikonkurenčnega ravnanja.

186    To sodbo je Sodišče potrdilo v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji, pri čemer je opozorilo, da je bila razlaga tožeče stranke v točki 88 navedene sodbe že zavrnjena.

187    V skladu s členom 233 ES je morala Komisija popraviti nezakonitost, ki jo je ugotovilo sodišče Skupnosti, kar je storila v postopku, v katerem je bila sprejeta Odločba. Edini predmet te odločbe je, da se po odpravi kršitve postopka tožeči stranki na podlagi izjave z dne 23. julija 1997 pripiše odgovornost za kršitev člena 65 PJ, ki jo je storila družba Thyssen, in da se ji posledično naloži globo v znesku 3.168.000 EUR.

188    Odločba torej nikakor ne pomeni druge sankcije za kršitev družbe TKS, ki je bila že dokončno kaznovana z Odločbo 98/247. Poleg tega, in kot je pravilno poudarila Komisija, prevzem odgovornosti z izjavo z dne 23. julija 1997 ne privede do tega, da bi dve kršitvi, ki sta jih storili družbi TKS in Thyssen, postali ena sama.

189    Poleg tega Odločba prav tako ne krši načela non bis in idem, saj se ponovno nanaša le na protikonkurenčna ravnanja družbe Thyssen.

190    Opozoriti je treba, da načelo non bis in idem samo po sebi ne nasprotuje ponovnemu pregonu za isto protikonkurenčno ravnanje, če je bila prva odločba razglašena za nično iz formalnih razlogov, ne da bi se odločalo o utemeljenosti očitanih dejstev; ničnostna odločba torej ne pomeni „oprostitve“ v kazenskopravnem smislu. V takem primeru se sankcije, naložene z novo odločbo, ne dodajo sankcijam, določenim z nično odločbo, ampak jih nadomestijo (zgoraj v točki 113 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 62).

191    To sodno prakso je mogoče v celoti uporabiti v tej zadevi, saj sankcija, naložena tožeči stranki v Odločbi na podlagi njene odgovornosti za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, nadomesti sankcijo, določeno v Odločbi 98/247 iz istega razloga, s čimer se izključi vsakršno kršitev načela non bis in idem.

192    Iz vseh zgornjih premislekov izhaja, da je treba tožbeni razlog kršitve načela non bis in idem zavrniti.

6.     Zastaranje

 Trditve strank

193    V sedmem tožbenem razlogu tožeča stranka trdi, da v skladu s členom 1(1) Odločbe Komisije št. 715/78/ESPJ z dne 6. aprila 1978 o zastaranju pregona in izvršbe na področju uporabe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (UL L 94, str. 22) za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, velja zastaralni rok petih let, ki je potekel leta 1999 ali najpozneje leta 2003, če se upošteva datum, ko so drugi udeleženci omejevalnega sporazuma prenehali kršiti.

194    Zastaranje naj ne bi bilo niti prekinjeno v smislu člena 2 Odločbe št. 715/78 niti naj ne bi prišlo do mirovanja zastaranja, saj družba Thyssen ni bila stranka v postopku, v katerem je bila izdana zgoraj v točki 24 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji. Izid bi bil enak, če bi se sklicevali na pravila o zastaranju iz člena 25 Uredbe Sveta (EGS) št. 2988/74 z dne 26. novembra 1974 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence Evropske gospodarske skupnosti (UL L 319, str. 1).

195    V nasprotju s stališčem Komisije zastaranje v tej zadevi naj ne bi bilo odvisno od kršitve družbe TKS, saj v Odločbi naložena globa kaznuje kršitev, ki jo je storila družba Thyssen. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji (C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101) in trdi, da ker je njej očitana kršitev kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, se ji sankcijo, ki ji je bila naložena, lahko naloži le, če bi se jo lahko naložilo njenemu pravnemu predhodniku, to je družbi Thyssen. Ker je kršitev družbe Thyssen zastarala, je zastarala tudi z vidika tožeče stranke, ki naj bi „nadomestila družbo Thyssen v postopku, ki bi lahko privedel do naložitve globe“.

196    V odgovor na argumentacijo Komisije, v skladu s katero ne gre za „vprašanje nasledstva“, saj družba Thyssen še vedno obstaja, zato njena pristojnost za pregon kršitev izhaja samo in neposredno iz domnevne izjave o prevzemu odgovornosti, tožeča stranka trdi, da pojem pravnega nasledstva ne predpostavlja, da pravni predhodnik ne obstaja več, in da pride do nasledstva, ko se pravne pristojnosti spremenijo, čeprav pravni predhodnik še obstaja. Poleg tega naj bi bilo dejstvo, da se ta prenos odgovornosti opredeli kot „pravno nasledstvo“ ali kot „pristojnost za pregon“, ki ga ima Komisija, na podlagi izjave z dne 23. julija 1997 nepomembno, saj naj bi šlo vselej za odgovornost za kršitev, s katero tožeča stranka nima nobene zveze.

197    Komisija naj bi ugovarjala tudi zastaranju, saj ima „pravni interes za ugotovitev kršitve“ z Odločbo zoper družbo TKS, in naj bi trdila, da zastaralni roki ne veljajo za „ugotovitvene odločbe“. Tožeča stranka meni, da te argumentacije ni mogoče sprejeti, saj ni razvidno, kako bi Komisija lahko utemeljila tak „pravni interes“ v smislu člena 7(1) Uredbe št. 1/2003, prav tako pa naj ne bi šlo za deklaratorno odločbo, ampak za odločbo, s katero se naloži globa. Prav tako „pravni interes za ugotovitev kršitve“ ne bi mogel spremeniti dejstva, da je kršitev zastarala. V vsakem primeru bi „ugotovitvena odločba“, za katero ne bi veljala pravila o zastaranju, kršila pravice do obrambe družbe TKS, saj ta pravni interes ni bil nikoli omenjen v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

198    Komisija predlaga zavrnitev sedmega tožbenega razloga.

 Presoja Sodišča prve stopnje

199    Sodišče prve stopnje meni, da tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti, saj temelji na premisi, da se sankcija, ki je bila naložena tožeči stranki v Odločbi 98/247 in nato v zadevni odločbi, nanaša na „kršitev, s katero nima nobene zveze“, a je ta premisa napačna.

200    Spomniti je treba, da je družba TKS z izjavo z dne 23. julija 1997, naslovljeno na Komisijo, prevzela odgovornost za družbi Thyssen očitana ravnanja za obdobje, ki je začelo teči leta 1993, medtem ko so bile dejavnosti družbe Thyssen v sektorju zadevnih proizvodov prenesene nanjo šele 1. januarja 1995.

201    Odločba 98/247, s katero je bila družbi TKS pripisana odgovornost za protikonkurenčna ravnanja družbe Thyssen in zato naložena globa, temelji samo na izjavi z dne 23. julija 1997.

202    V zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji je Sodišče prve stopnje menilo, da je bila Komisija glede na izjavo z dne 23. julija 1997 izjemoma upravičena pripisati družbi TKS odgovornost za družbi Thyssen očitano kršitev, saj taka izjava pomeni, da mora pravna oseba, ki je prevzela odgovornost za dejavnosti druge pravne osebe, po datumu, ko je bila storjena kršitev, ki izhaja iz navedenih dejavnosti, odgovarjati zanjo, čeprav bi načeloma morala odgovarjati fizična ali pravna oseba, ki je upravljala zadevno podjetje v času storjene kršitve (točka 62 sodbe).

203    Tako se s pravnega vidika šteje, da je družba TKS sama storila zadevno kršitev (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točka 28).

204    To pojasni, zakaj je Sodišče prve stopnje v zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji naložilo sankcijo za kršitev pravice tožeče stranke do obrambe Komisiji.

205    Sodišče prve stopnje je po tem, ko je poudarilo, da izjave z dne 23. julija 1997 ni mogoče razlagati, kot da se je z njo tožeča stranka odpovedala tudi pravici do izjave glede družbi Thyssen očitanih dejstev, ugotovilo, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, o katerem je bila tožeča stranka obveščena, ne pripisuje njej odgovornosti za ravnanja, očitana družbi Thyssen, to je ravnanja, za katera je družba TKS prevzela odgovornost zaradi določitve morebitne globe, in da družbi TKS ni bila dana možnost podati pripombe o obstoju in upoštevnosti dejstev, očitanih družbi Thyssen. Sodišče prve stopnje je glede tega sklenilo, da tožeča stranka ni mogla uresničevati svoje pravice do obrambe.

206    V zvezi s tem je treba spomniti, da je naloga Komisije, da na podlagi dokazov, zbranih med nadzorom, in na podlagi zahtev po informacijah reši vprašanje odgovornosti za ugotovljene kršitve ter da je uporaba temeljnega načela prava Skupnosti, ki zahteva upoštevanje pravice do obrambe v celotnem postopku, bistveno procesno jamstvo, ki ga predstavlja obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (sodba Sodišča z dne 16. marca 2000 v združenih zadevah Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, C‑395/96 P in C‑396/96 P, Recueil, str. I‑1365, točki 142 in 143). Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je postopkovni akt, ki označuje začetek kontradiktornega upravnega postopka, navaja očitke in predstavi dejstva, ki bremenijo podjetje, ki je naslovnik tega obvestila. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora glede na svojo pomembnost natančno in nedvoumno navesti pravno osebo, ki bi ji lahko bila naložena globa, in mora biti nanjo naslovljeno (sodbi Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi ARBED proti Komisiji, C‑176/99 P, Recueil, str. I‑10687, točka 21, in zgoraj v točki 27 navedena ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 92).

207    Sodišče prve stopnje je torej menilo, da je naloga družbe TKS in samo njena naloga, da odgovarja za kršitev, ki ji je bila pripisana s pravnega vidika glede na izjavo z dne 23. julija 1997.

208    V teh okoliščinah se v zvezi z zastaranjem v tej zadevi ne zastavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče v Odločbi naloženo sankcijo družbi TKS naložiti domnevnemu „pravnemu predhodniku“, ampak vprašanje, ali je bila Komisija 20. decembra 2006 še vedno upravičena naložiti družbi TKS globo zaradi kršitve, ki je prenehala 1. januarja 1995 ali 21. januarja 1998, odvisno od tega, ali se upošteva datum, ko je družba TKS prevzela dejavnosti družbe Thyssen v sektorju ploščatih proizvodov iz nerjavnega jekla, ali datum prenehanja trajajoče kršitve, kot je bil določen v členu 1 Odločbe 98/247.

209    V zvezi s pravili o zastaranju, ki jih je treba upoštevati, je treba ugotoviti, da je Komisija v Odločbi uporabila pravila o pristojnosti in postopku iz Uredbe št. 1/2003, zato je v tej zadevi uporaba Uredbe št. 2988/74 na podlagi člena 37 Uredbe št. 1/2003 izključena. Uredba št. 1/2003 in Odločba št. 715/78 vsebujeta v bistvu enake določbe.

210    Zgoraj omenjena akta tako določata:

–        za pooblastilo Komisije za odrejanje glob za kršitev predpisov prava konkurence velja načeloma zastaralni rok petih let, ki začne teči na dan, ko je bila kršitev storjena, ali – pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah – na dan, ko kršitev preneha (člen 25(1) in (2) Uredbe št. 1/2003 ter člen 1(1) in (2) Odločbe št. 715/78);

–        vse dejavnosti, ki jih zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo izvaja Komisija, pretrgajo zastaranje, pri čemer se zastaranje pretrga z dnem, ko je o dejanju uradno obveščeno vsaj eno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, pretrganje pa velja za vsa podjetja, ki so udeležena pri kršitvi (člen 25(3) in (4) Uredbe št. 1/2003 ter člen 2(1) in (2) Odločbe št. 715/78);

–        po vsakem pretrganju začne zastaranje znova teči, vendar pa preteče najpozneje na dan, ko je obdobje, enako dvakratnemu času zastaralnega roka, minilo in Komisija ni naložila globe ali sankcije; ta rok se podaljša za čas, za katerega je bil zastaralni rok pretrgan (člen 25(5) Uredbe št. 1/2003 in člen 2(3) Odločbe št. 715/78);

–        zastaralni rok za postopke se pretrga za tako dolgo, dokler je odločba Komisije predmet postopkov, ki tečejo pred sodiščem Skupnosti (člen 25(6) Uredbe št. 1/2003 in člen 3 Odločbe št. 715/78).

211    V tej zadevi je treba spomniti, da je Komisija po izjavi z dne 23. julija 1997 – ki je bila dana malo več kot dve leti po tem, ko je družba TKS 1. januarja 1995 prevzela dejavnosti družbe Thyssen v sektorju ploščatih proizvodov iz nerjavnega jekla – sprejela Odločbo 98/247, s katero je prvič kaznovala družbo TKS, in sicer 21. januarja 1998, kar je znotraj petletnega zastaralnega roka.

212    Tožeča stranka je 11. marca 1998 vložila tožbo zoper Odločbo 98/247, Sodišče prve stopnje pa je 13. decembra 2001 izdalo zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji. Ta sodba je bila predmet pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 28. februarja 2002 in jo je Sodišče 14. julija 2005 zavrnilo z zgoraj v točki 27 navedeno sodbo ThyssenKrupp proti Komisiji.

213    Poudariti je treba, da je zastaralni rok po njegovem zadržanju v celotnem obdobju, v katerem je tekel postopek zoper Odločbo 98/247, začel ponovno teči od 14. julija 2005 do 5. aprila 2006 in je bil ponovno pretrgan z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljenim na družbo TKS v postopku, v katerem je bila 20. decembra 2006 izdana Odločba.

214    Iz vseh navedenih premislekov sledi, da je bila Odločba sprejeta ob upoštevanju pravil o zastaranju, določenih v aktih iz točke 209 zgoraj, da se kot začetek teka roka lahko šteje bodisi 1. januar 1995 bodisi 21. januar 1998 in da je zato treba zavrniti ničnostni razlog zastaranja pregona.

7.     Kršitev pravice do obrambe

215    Tožeča stranka navaja kršitev pravice do obrambe in predstavi ta očitek v dveh delih: prvič, kot nepravilnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (deveti ničnostni razlog) in, drugič, kot kršitev pravice do vpogleda v spis (osmi ničnostni razlog).

 Trditve strank

216    Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija v Odločbi prvič uveljavljala, da prenos odgovornosti ni posledica nasledstva, ampak izključno izjave z dne 23. julija 1997, in da ima v povezavi z zastaranjem kršitve „pravni interes za ugotovitev kršitve“, kar ni bilo omenjeno niti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niti v prejšnjem postopku.

217    Prav tako trdi, da je Komisija namesto ustreznega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nanjo naslovila „mozaik“ različnih dokumentov, vključno z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997 ter različnimi seznami, izpolnjenimi s fragmentarnimi pravnimi premisleki, iz katerih ni bilo mogoče razbrati dejanskih in pravnih trditev, ki jih je Komisija nameravala zastopati, in točk, na podlagi katerih je spremenila svojo presojo, potem ko sta Sodišče in Sodišče prve stopnje staro odločbo in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997 kritizirala in razglasila za delno nična.

218    Po mnenju tožeče stranke tehnika sklicevanja, ki jo je uporabila Komisija, in zlasti nejasnost pravne analize njenih glavnih točk formalno ne zadostujeta za pravilen kontradiktoren postopek, zato ne moreta primerno pripraviti sprejetja Odločbe.

219    Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila njeno pravico do vpogleda v spis, ker ji 24. aprila 2006 ni dovolila, da v prostorih institucije pogleda vse dokumente, ki bi lahko koristili njeni obrambi, saj naj bi nekateri med njimi vsebovali poslovne skrivnosti.

220    Trdi, da ta zavrnitev vpogleda v spis ni bila upravičena že zato, ker je šlo za dokumente, ki so stari več kot deset let in so torej izgubili domnevno zaupen značaj v skladu z besedilom iz točke 23 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 [ES] in 82 [ES], členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2005, C 325, str. 7) (v nadaljevanju: obvestilo iz leta 2005), in ker Komisija ni nikoli opredelila vrste poslovnih skrivnosti, ki bi jih naj ti dokumenti vsebovali. Komisija naj – na bolj splošni ravni – tudi ne bi priznala, da bi morala v „postopku ponovnega sprejetja“ samoumevno omogočiti dostop do odgovorov drugih podjetij, ki jih zadeva obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997.

221    Po poteku roka za odgovor na zadnje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah 17. maja 2006 naj bi Komisija tožeči stranki z dopisom z dne 8. avgusta 2006 omogočila vpogled v nekatere prvotno skrite dokumente. S tem ukrepom pa naj ne bi bile odpravljene kršitve pravice do obrambe družbe TKS, saj se ni nanašal na vse dokumente, ki bi lahko koristili obrambi, zato jih družba TKS ni mogla uporabiti v svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, tako da je bila tudi s tega vidika njena pravica do obrambe kršena. Tožeča stranka trdi, da ji zaradi roka, ki je bil hkrati določen za ustno obravnavo, ni bilo omogočeno predstaviti svojega stališča o dokumentih, o katerih je bila obveščena 8. avgusta 2006.

222    Poleg tega argument Komisije, da dokumenti, ki jih tožeča stranka ni imela na voljo, niso upoštevni, ker tožeča stranka ni izpodbijala dejstev, ni prepričljiv, saj bi kršitev pravice do obrambe obstajala le, če bi podjetje v svoji obrambi izpodbijalo dejstva. Iz takih dokumentov bi lahko izhajale za izračun zneska globe pomembne olajševalne okoliščine ali take, ki bi se nanašale na možnost pregona kršitve z vidika zastaranja. Nazadnje je treba v zvezi s trditvijo Komisije, da bi morala tožeča stranka navesti več podrobnosti o dokumentih, ki jih ni imela na voljo, da bi zadostno utemeljila predlog za vpogled v te dokumente, ugotoviti, da je ta trditev protislovna, saj tožeča stranka ni poznala navedenih dokumentov.

223    Po mnenju Komisije v tej zadevi ne obstaja nikakršna kršitev pravice do obrambe.

 Presoja Sodišča prve stopnje

224    Najprej je treba opozoriti, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in vpogled v spis podjetjem v preiskavi omogočata seznanitev z dokazi, s katerimi razpolaga Komisija, in zagotavljata učinkovitost pravici do obrambe (sodba Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 55).

 Vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 5. aprila 2006

225    V skladu s sodno prakso morajo biti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah zelo jasno navedeni očitki – čeprav v obliki povzetkov – da se lahko zainteresirane stranke dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija (zgoraj v točki 156 navedena sodba Mo Och Domsjö proti Komisiji, točka 63). Spoštovanje pravice do obrambe v postopku, ki lahko privede do takih sankcij, kot je zadevna, zahteva, da morajo imeti zadevna podjetja in podjetniška združenja v fazi upravnega postopka možnost ustrezno podati svoje stališče o obstoju in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih navaja Komisija (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 553). Ta zahteva se spoštuje, če odločba ne bremeni strank za kršitve, ki so drugačne od tistih iz navedenih očitkov, in upošteva le dejstva, o katerih so se stranke lahko izrekle (sodba Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 94). Torej lahko Komisija upošteva samo očitke, glede katerih so imele stranke priložnost podati svoja stališča (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. februarja 1994 v združenih zadevah CB in Europay proti Komisiji, T‑39/92 in T‑40/92, Recueil, str. II‑49, točka 47).

226    Tožeča stranka trdi, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 5. aprila 2006 ne izpolnjuje zgoraj omenjenih zahtev z dveh vidikov.

227    Tožeča stranka trdi, prvič, da je Komisija namesto ustreznega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nanjo naslovila „mozaik“ različnih dokumentov, „vključno z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997 ter različnimi seznami, vključno z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997 ter različnimi seznami, izpolnjenimi s fragmentarnimi pravnimi premisleki, iz katerih ni bilo mogoče razbrati dejanskih in pravnih trditev, ki jih je Komisija nameravala zastopati, in točk, na podlagi katerih je spremenila svojo presojo, potem ko naj bi Sodišče in Sodišče prve stopnje staro odločbo in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah kritizirala in razglasila za delno nična“.

228    Res je, da je Komisija 5. aprila 2006 na tožečo stranko naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki mu je bilo priloženo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 23. aprila 1997 s prilogami, ter popoln seznam dokumentov starega postopka in „postopka ponovnega sprejetja“, česar pa ni mogoče opredeliti kot „mozaik različnih dokumentov“.

229    Ne glede na to, da tožeča stranka ni navedla nobene določbe zakonodaje Skupnosti, ki bi prepovedovala zgoraj opisano ravnanje Komisije, pa ga je mogoče pojasniti s posebnimi okoliščinami te zadeve.

230    Sodišče prve stopnje je po tem, ko je poudarilo, da obstaja kršitev postopka, ki temelji na kršitvi pravice do obrambe tožeče stranke, v zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji razglasilo člen 1 Odločbe 98/247 za ničen v delu, v katerem je bila odgovornost za kršitev člena 65 PJ, ki jo je storila družba Thyssen, pripisana družbi TKS, ter posledično zmanjšalo globo družbe TKS z zneska, ki ji je bil naložen zaradi kršitve, ki jo je storila družba Thyssen, na znesek v višini 4.032.000 EUR, ki ji je bil dokončno naložen zaradi njenega protikonkurenčnega ravnanja.

231    Z zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, ki je bila potrjena z zgoraj v točki 27 navedeno sodbo ThyssenKrupp proti Komisiji, je bila Komisiji na podlagi člena 233 ES naložena obveznost, da odpravi dejansko ugotovljeno nezakonitost z aktom, ki bo nadomestil akt, ki je bil razglašen za ničen (glej v tem smislu zgoraj v točki 113 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 48).

232    V skladu s sodno prakso je treba postopek za nadomestitev akta, ki je bil razglašen za ničen, nadaljevati od natančno določenega trenutka, ko je nastala ugotovljena nezakonitost (zgoraj v točki 113 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 73), zato je Komisija nadaljevala postopek od 23. julija 1997, ko je družba TKS prevzela odgovornost za kršitev družbe Thyssen.

233    V okviru izvajanja zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, ki je bila potrjena z zgoraj v točki 27 navedeno sodbo ThyssenKrupp proti Komisiji, je Komisija 5. aprila 2006 na tožečo stranko naslovila novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zaradi stališča v zvezi s kršitvijo družbe Thyssen. Ker so bili dejanski in pravni elementi tega ravnanja enaki tistim iz prvotnega postopka, je Komisija lahko navedla „stare očitke“ iz leta 1997 kot bistveni del novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006.

234    Komisija je v točki 16 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 pojasnila:

„Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997, ki je že bilo poslano [družbi Thyssen], vključno s prilogami (I‑V), je reproducirano v skeniranem izvirniku kot priloga 1 k temu obvestilu in je njegov sestavni del.“

235    V zvezi s tem je treba spomniti, da spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da mora biti zadevnemu podjetju dana možnost primerno uveljavljati svoje stališče o dokumentih, ki jih je Komisija upoštevala pri svojih ugotovitvah, na katerih temelji odločba (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1984 v združenih zadevah VBVB in VBBB proti Komisiji, 43/82 in 63/82, Recueil, str. 19, točka 25). Zato načeloma samo dokumenti, ki so bili navedeni ali omenjeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pomenijo dokazna sredstva, ki jih je mogoče uporabiti proti naslovniku obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757, točka 55, in v zadevi ICI proti Komisiji, T‑13/89, Recueil, str. II‑1021, točka 34).

236    V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 je Komisija predstavila svoje izrecno pravne premisleke o uporabi člena 65 PJ – kljub prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ – in o načelu lex mitior ter v točki 15 tega obvestila še pojasnila:

„1. Očitki so naslovljeni izključno na družbo TKS zaradi ravnanja [družbe Thyssen]. 2. Vse podatke (na primer število držav članic ES) je treba razumeti v zgodovinskem kontekstu. 3. Točko 64 o uporabi člena 65(5) Pogodbe ESPJ je treba brati v povezavi s točko 26 in naslednjimi tega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. 4. Datum obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ter član Komisije, ki je takrat sprejel odločbo za Komisijo, se nadomestita s tem obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.“

237    V teh okoliščinah ni mogoče trditi – kot je to storila tožeča stranka, ne da bi to podprla – da iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 ni mogoče razbrati dejanskih in pravnih trditev, ki jih je Komisija nameravala zastopati po zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji in zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji. Tožeča stranka je poleg tega v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zavzela stališče s tem, da ni izpodbijala dejstev in pravne opredelitve teh dejstev, kot so bila predstavljena v navedenem obvestilu.

238    Tožeča stranka je še navedla, da na podlagi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 ni mogoče razlikovati ugotovitev Sodišča, ki jih Komisija namerava priznati, in da bi morala Komisija a fortiori sprejeti razumljivo in enotno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker je trdila, da ni vezana na vse ugotovitve Sodišča. Sodišče prve stopnje meni, da ta očitek ne glede na njegovo nedoločenost implicitno, vendar neizogibno, temelji na napačni trditvi tožeče stranke, da je Sodišče v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi ThyssenKrupp proti Komisiji razsodilo, da družba TKS ne more biti materialnopravno odgovorna za nepoštena ravnanja družbe Thyssen. Kot je že bilo navedeno, ta trditev temelji na napačni razlagi navedene sodbe, zlasti njene točke 88.

239    Komisija nikakor ni trdila, da ni vezana na vse ugotovitve Sodišča, in je – da bi pridobila stališča tožeče stranke o ravnanju družbe Thyssen – pri izvajanju odločitev sodišča Skupnosti nanjo naslovila novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je jasno navedla, da meni, da je tožeča stranka z izjavo z dne 23. julija 1997 prevzela odgovornost za ravnanje družbe Thyssen.

240    Tožeča stranka trdi, drugič, da je Komisija v Odločbi „nepričakovano“ navedla nove pravne argumente. Tako naj bi Komisija v Odločbi prvič uveljavljala, da prenos odgovornosti ni posledica nasledstva, ampak izključno izjave z dne 23. julija 1997, in da ima v povezavi z zastaranjem kršitve „pravni interes za ugotovitev kršitve“, kar naj ne bi bilo omenjeno niti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1996 niti v prejšnjem postopku.

241    V zvezi s sklicevanjem na izjavo z dne 23. julija 1997 kot temelja pripisovanja odgovornosti za ravnanje družbe Thyssen družbi TKS je treba omeniti, prvič, da je že Odločba 98/247 napotila na to izjavo o prevzemu odgovornosti, kar je Sodišče prve stopnje poudarilo v točkah od 59 do 62 zgoraj v točki 24 navedene sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, in, drugič, da vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006, natančneje njegovih točk 5, 7, 11 in 33, ne dovoljuje dvoma glede tega vprašanja.

242    V zvezi z omembo v Odločbi, da ima Komisija „pravni interes za ugotovitev kršitve“, zadošča ugotovitev, da gre za del odgovora Komisije na navedbo tožeče stranke v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da naj bi bila odločba, ki bo sprejeta, nezakonita zaradi kršitve pravil o zastaranju.

243    V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso ni nujno treba, da je odločba natančna kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (sodba Sodišča z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 68). Komisija mora namreč imeti možnost v odločbi upoštevati odgovore zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V zvezi s tem mora imeti možnost ne le sprejeti ali zavrniti argumente zadevnih podjetij, ampak tudi analizirati dejansko stanje, ki so ga navedla, zaradi opustitve očitkov, ki se niso izkazali za utemeljene, ali zaradi sprememb ali dopolnitev, tako dejanske kot pravne, argumentacije v podporo očitkov, ki jih bo ohranila (zgoraj v točki 225 navedena sodba Sodišča ACF Chemiefarma proti Komisiji, točka 92; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 437 in 438). Kršitev pravice do obrambe bo mogoče ugotoviti le, če končna odločba naprti zadevnim podjetjem odgovornost za kršitve, ki so drugačne od kršitev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ali če vsebuje drugačna dejstva (zgoraj v točki 225 navedena sodba Sodišča ACF Chemiefarma proti Komisiji, točka 94; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 225 navedeno CB in Europay proti Komisiji, točke od 49 do 52). Za to ne gre, če se – kot v tej zadevi – domnevne razlike med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in končno odločbo ne nanašajo na ravnanja, ki se razlikujejo od tistih, o katerih so se zadevna podjetja že izrekla, in ki torej ne morejo biti predmet novih očitkov (glej v tem smislu zgoraj v točki 113 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 103).

244    Tožeča stranka nazadnje v točki 63 replike trdi, da „je samo vprašanje podlage pooblastila ostalo brez odgovora v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v [O]dločbi ali pa je bilo obravnavano neenotno in spremenljivo“. Ne glede na protislovnost te trditve je treba poudariti, da ji nasprotujejo tudi vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 (glej točko 19 in naslednje) ter izjave tožeče stranke v drugi točki iste replike (točka 27), v skladu s katerimi je Komisija „v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (OK) (točka 19 in naslednje) navedla, da je samo člen 65 [PJ], in ne Pogodba ES, materialnopravna podlaga in da se na postopkovni ravni uporabi samo Uredba št. 1/2003“.

245    Torej je treba prvi del tožbenega razloga kršitve pravice do obrambe, ki izhaja iz nepravilnosti obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 5. aprila 2006, zavrniti.

 Pravica do vpogleda v spis

–       Dopustnost

246    V skladu s členom 27(2) Uredbe št. 1/2003 imajo zadevne stranke „pravic[o] do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti“.

247    Sodišče Skupnosti je pojasnilo, da je namen vpogleda v spis naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zlasti omogočiti, da se seznanijo z dokazi iz spisa Komisije in da lahko na njihovi podlagi učinkovito izrazijo stališče o sklepih, do katerih je prišla Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Torej mora Komisija naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočiti vpogled v vse obremenilne ali razbremenilne dokumente, ki jih je zbrala med preiskavo, razen seveda v zaupne dokumente (zgoraj v točki 24 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, točki 45 in 46).

248    Namen pravice do vpogleda v spis Komisije je torej zagotoviti učinkovito izvajanje pravice do obrambe (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, C‑51/92 P, Recueil, str. I‑4235, točka 76), to je pravice, ki hkrati izhaja iz temeljnih načel prava Skupnosti in ki je določena v členu 6 EKČP (zgoraj v točki 113 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 316).

249    Popolno ali delno ničnost odločbe, ki nalaga globe podjetjem za kršitve pravil o konkurenci, je mogoče razglasiti na podlagi nepravilnega vpogleda le, če se ugotovi, da jim je ta nepravilen vpogled v preiskovalni spis onemogočil seznaniti se z dokumenti, ki bi lahko koristili njihovi obrambi, in jim je bila s tem kršena pravica do obrambe (glej v tem smislu zgoraj v točki 179 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 101).

250    Tožeča stranka je glede tega v tožbi navedla, da je Komisija kršila njeno pravico do vpogleda v spis, ker ji je zavrnila vpogled v vse dokumente, ki bi lahko koristili njeni obrambi, in še posebej, ker ji ni posredovala odgovorov drugih podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997 (v nadaljevanju: stari odgovori), kar so dokumenti, ki bi koristili njeni obrambi.

251    Upoštevati je treba, da je tožeča stranka s tem in v nasprotju s trditvami Komisije izpolnila zahteve iz člena 44(1) Poslovnika, kot ga razlaga sodna praksa, v skladu s katerimi mora biti v tožbi izrecno pojasnilo, iz česa je sestavljen tožbeni razlog, na katerem temelji tožba, tako da samo abstraktna navedba ne izpolnjuje zahtev Poslovnika (zgoraj v točki 156 navedeni sodbi Viho proti Komisiji, točka 68, in Mo och Domsjö proti Komisiji, točka 333).

252    Navedbe iz tožbe so dovolj jasne in natančne, saj niso preprečile Komisiji, da odgovori na argumente, ki so bili podani v odgovoru na tožbo, in omogočajo Sodišču prve stopnje izvajanje sodnega nadzora.

253    Očitek je treba torej razglasiti za dopusten in preučiti njegovo utemeljenost.

–       Utemeljenost

254    Res je, da je Komisija med vpogledom tožeče stranke v spis v prostorih Komisije 24. aprila 2006 in pred sprejetjem Odločbe tožeči stranki zaporedoma posredovala različne dokumente, ki so izvirali od podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, ki jim je bila v Odločbi 98/247 naložena sankcija.

255    Med obravnavo so se stranke strinjale glede dejstva, da je tožeča stranka prejela kopijo vseh odgovorov podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. aprila 1997, razen dokumentov iz točk 9 in 10 odgovora Komisije na vprašanje Sodišča prve stopnje, ki so bili posredovani tožeči stranki v nezaupni različici (priloga S 2, ki ustreza stranem od 2260 do 2262, od 3108 do 3318, od 5824 do 5836 in od 5838 do 5842 spisa Komisije v zvezi s prvim upravnim postopkom, v nadaljevanju: stari spis).

256    Prvič, Komisija je navedla, da je omogočila vpogled v vse dokumente, na katere se je nanašala zahteva tožeče stranke, če premisleki v zvezi z zaupnostjo, povezani z varstvom poslovnih skrivnosti zadevnih podjetij, temu niso nasprotovali v skladu z obvestilom iz leta 2005.

257    Obvestilo iz leta 2005 pojasnjuje, da lahko spis Komisije vsebuje dostopne in nedostopne dokumente, pri čemer zadnji pomenijo predvsem dokumente, ki vsebujejo dve skupini podatkov, in sicer poslovne skrivnosti in druge zaupne podatke, glede katerih je mogoče delno ali v celoti omejiti vpogled in ki so opredeljeni v točkah 18 in 19 navedenega obvestila. Točka 18 se glasi tako:

„Kolikor bi razkritje podatkov o poslovni dejavnosti podjetja lahko povzročilo resno škodo temu podjetju, so takšni podatki poslovne tajnosti. Primeri podatkov, ki bi lahko šteli za poslovno tajnost, so: tehnični in/ali finančni podatki v zvezi s strokovnim znanjem in izkušnjami podjetja, metode za presojo stroškov, proizvodne tajnosti in postopki, viri nabave, proizvedene in prodane količine, tržni deleži, seznami odjemalcev in distributerjev, načrti trženja, cenovna in stroškovna struktura in prodajna strategija.“

258    Tožeča stranka trdi, da zavrnitev vpogleda v spis ni bila upravičena že zato, ker gre za dokumente, ki so stari več kot deset let in so torej izgubili domnevno zaupen značaj v skladu z besedilom iz točke 23 obvestila iz leta 2005 in ker Komisija ni nikoli opredelila vrste poslovnih skrivnosti, ki bi jih naj ti dokumenti vsebovali.

259    Zgoraj navedena točka 23 določa:

„Podatki, ki se nanašajo na podjetje, vendar so znani že tudi izven podjetja (v primeru skupine zunaj skupine) ali zunaj podjetniškega združenja, kateremu jih je navedeno podjetje sporočilo, praviloma ne bodo veljali za zaupne. Podatki, ki so izgubili svoj poslovni pomen, na primer zaradi pretečenega časa, se ne morejo več šteti za zaupne. Praviloma Komisija predpostavlja, da podatki, ki se nanašajo na promet, prodajo, tržne deleže strank in podobno in so starejši od 5 let, ne veljajo več za zaupne.“

260    Glede na prilogo S 2 odgovora Komisije na vprašanje Sodišča prve stopnje je treba omeniti, da nedostopni podatki v nezaupni različici, ki je bila posredovana tožeči stranki, ne spadajo a priori v skupino, opredeljeno v zadnjem stavku točke 23 obvestila iz leta 2005, saj izraza „praviloma“ in „predpostavlja“ iz navedenega stavka izključujeta kakršen koli avtomatizem pri opredelitvi dokumenta, starejšega od petih let.

261    Kot je navedla Komisija, ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala, le nekateri podatki o številkah v zvezi s poslovno politiko Usinor-Sacilor, ki se nanašajo na primer na podatke o cenah ali stroških, dobičke ali vir nekaterih podatkov o številkah, so bili počrnjeni na straneh od 3108 do 3318 starega spisa. Tožeča stranka sicer ni izpodbijala, da je spis, v katerega je vpogledala 24. aprila 2006 v prostorih Komisije, že vseboval strani od 5914 do 5922, na katerih so bili reproducirani odgovori zadevnega podjetja na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997. Te zadnje strani so bile ponovno posredovane tožeči stranki 8. avgusta 2006 (glej prilogo KB 8 odgovora na tožbo, ki ustreza dopisu, ki ga je Komisija naslovila na tožečo stranko 8. avgusta 2006).

262    Na straneh od 2260 do 2262 starega spisa, ki se nanaša na različne račune, ki jih je izdala družba ALZ NV, so bile počrnjene le navedbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati stranko. Nazadnje, v zvezi s stranmi od 5824 do 5836 in od 5838 do 5842 starega spisa je treba najprej opozoriti na to, da strani od 5838 do 5842 pomenijo le reprodukcijo nekaterih strani od 5824 do 5836. Na zadnjih so bile razen identitete nekaterih strank in datuma ustreznega dopisa počrnjene le navedbe, iz katerih bi bilo mogoče razbrati tarifni sistem, ki ga je družba Avesta Sheffield (postala družba Outokumpu) še vedno uporabljala leta 2006, in odstopanja za nekatere stranke (glej prilogo KB 8 odgovora na tožbo, ki ustreza dopisu, ki ga je Komisija naslovila na tožečo stranko 8. avgusta 2006).

263    Poleg tega, da bi se Komisiji omogočilo vzpostaviti ravnovesje med, na eni strani, nujnostjo ohraniti pravice do obrambe strank z omogočanjem čim širšega vpogleda v spis in, na drugi strani, interesom varstva zaupnih podatkov drugih strank ali tretjih oseb, morajo te stranke in tretje osebe Komisiji posredovati vse koristne podatke.

264    V zvezi s tem točka 47 obvestila iz leta 2005 določa:

„Če stranka po vpogledu v spis meni, da je za njeno obrambo nujno poznavanje določenega nedostopnega podatka, lahko v ta namen Komisiji predloži obrazloženo zahtevo. Če službe Generalnega direktorata za konkurenco ne ugodijo zahtevi in se stranka s tem ne strinja, bo o tem odločal pooblaščenec za zaslišanje v skladu z veljavnim mandatom pooblaščencev za zaslišanje.“

265    Res je, da je Komisija po odgovoru tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je navedla kršitev pravice do obrambe, ker ni vpogledala v vse stare odgovore, le-to z dopisom z dne 20. junija 2006 povabila, naj predloži v skladu s točko 47 obvestila iz leta 2005 obrazloženo zahtevo, „v kateri naj navede, zakaj so nedostopni podatki v tej zadevi potrebni za [njeno] obrambo“.

266    Tožeča stranka je prek svojega svetovalca v odgovoru z dne 29. junija 2006 sporočila, da „meni, da je odveč, da bi predložila novo ali dodatno zahtevo za vpogled v spis in da bi razložila, zakaj bi [ji] morali biti nekateri dokumenti, do katerih do zdaj ni [imela] dostopa, na voljo oziroma zakaj bi lahko koristili [njeni] obrambi“. Spomnila je, da teh podatkov ni mogoče več šteti za zaupne že zaradi poteka časa in navedla, da njihova pomembnost za njeno obrambo izhaja iz dejstva, „da so zadevna podjetja že pri prvem postopku uporabila te podatke za svojo obrambo pred dejstvi, ki se [ji] jih sedaj očita“. Tožeča stranka je v bistvu obdržala to stališče v svojih dopisih z dne 5. oziroma 7. julija 2006 ter v dopisu z dne 23. avgusta 2006.

267    Ugotoviti je treba, da tega splošnega odgovora, ki ni podrobno predstavljen za vsak dokument posebej in ne odgovori na vprašanje Komisije, zakaj bi bili nedostopni podatki pomembni za obrambo tožeče stranke v posebnem kontekstu upravnega postopka, v katerem je morala tožeča stranka kot edino podjetje, zoper katerega je potekal ta postopek, predložiti svoja stališča o protikonkurenčnih ravnanjih družbe Thyssen, ni mogoče šteti za obrazloženo zahtevo.

268    Tožeča stranka se je, ko jo je Sodišče prve stopnje zaslišalo na obravnavi o obstoju obrazložene zahteve za naknadni vpogled v spis, sklicevala na svoj že zgoraj omenjeni dopis z dne 5. julija 2006 in na dopis z dne 26. septembra 2006, ki je bil naslovljen na pooblaščenca za zaslišanje, a ga ni predložila med razpravami in njegova ustna obnovitev ne omogoča sklepa o obstoju obrazložene zahteve v smislu točke 47 obvestila iz leta 2005.

269    Poudariti je še treba, da je imela tožeča stranka v skladu s sodno prakso in točko 17 obvestila iz leta 2005 dostop do nezaupne različice zadevnih dokumentov. Tožeča stranka ne zatrjuje niti ne dokazuje a fortiori, da je bila ta različica navedenih dokumentov predložena tako, da ji ni omogočila določiti, ali bi bili izbrisani podatki lahko koristni za njeno obrambo in ali torej obstajajo zadostni razlogi za zahtevo, da ji Komisija odobri vpogled v podatke, za katere se zahteva zaupnost (glej točko 38 obvestila iz leta 2005). Poleg tega iz dopisa, ki ga je Komisija naslovila na tožečo stranko 8. avgusta 2006, v katerem je jasno formulirala svoje stališče glede zaupnosti zadevnih dokumentov glede na značaj podatkov, ki jih ti dokumenti vsebujejo, sledi, da je tožeča stranka od družbe Arcelor prejela dve pismi z datumoma 30. junij in 1. avgust 2006, v katerih so navedeni razlogi, zakaj morajo strani od 2260 do 2262 in od 3108 do 3318 starega spisa ostati zaupne.

270    V teh okoliščinah odločitve Komisije, da tožeči stranki ne bo razkrila vseh zadevnih dokumentov zaradi zaupnosti, ni mogoče obravnavati kot neutemeljene.

271    Drugič, Komisija uveljavlja, da kršitev pravice do obrambe tožeče stranke nikakor ne pride v poštev, saj tožeča stranka nima „pravnega interesa“ za vpogled v spis, saj je priznala dejstva in njihovo pravno presojo, ter da deli starih odgovorov, do katerih ni bil omogočen dostop, ne vsebujejo niti obremenilnih niti razbremenilnih dokazov.

272    V odgovor na ta argument tožeča stranka navaja, „da kršitev pravice do obrambe obstaja ne samo, če podjetje v svoji obrambi izpodbija dejstva, ampak tudi če bi iz takih dokumentov lahko izhajale olajševalne okoliščine, pomembne za izračun zneska globe ali ki bi se nanašale na možnost pregona kršitve z vidika zastaranja“.

273    Ugotoviti je treba, da se tožeča stranka zadovolji s splošno izjavo o obsegu pojma kršitve pravice do obrambe, na podlagi katere je mogoče razumeti, da bi bili delno razkriti dokumenti lahko koristni za njeno obrambo, saj naj bi vsebovali razbremenilne dokaze. Ne prikaže niti ne dokaže a fortiori, da ji Komisija med upravnim postopkom ni posredovala navedenih dokumentov, ki jih je uporabila zoper njo.

274    V zvezi z neposredovanjem razbremenilnega dokumenta mora zadevno podjetje samo dokazati, da je dejstvo, da dokument ni bil razkrit, lahko vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije v njegovo škodo. Zadostuje, da podjetje dokaže, da bi ta razbremenilni dokument lahko uporabilo za svojo obrambo v tem smislu, da bi, če bi se lahko nanj sklicevalo med upravnim postopkom, navedlo dokaze v nasprotju z ugotovitvami Komisije v tisti fazi in bi torej lahko kakor koli vplivalo na presojo Komisije v odločbi vsaj glede teže in trajanja očitanega ravnanja in posledično na raven globe. V tem okviru je možnost, da bi nerazkrit dokument lahko vplival na potek postopka in vsebino odločbe Komisije, mogoče dokazati le po predhodnem ovrednotenju nekaterih dokazov, ki kažejo, da bi nerazkriti dokumenti – glede na te dokaze – lahko bili tako pomembni, da jih ne bi smeli zanemariti (zgoraj v točki 179 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 74 do 76).

275    Tožeča stranka prav tako ne navede nobene konkretne in natančne trditve v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe v tej zadevi v zvezi z dokumenti, glede katerih ji je bil vpogled delno zavrnjen, z višino globe ali vprašanjem zastaranja.

276    Ta splošna argumentacija ni taka, da bi dokazala obstoj kršitve pravice do obrambe, ki bi jo bilo treba presojati glede na posebne okoliščine vsakega obravnavanega primera (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 69).

277    Podredno, možnost, da bi dokumenti, ki jih Komisija ni v celoti razkrila, lahko vplivali na potek postopka in na vsebino Odločbe, se zdi popolnoma hipotetična.

278    Treba je spomniti, da se je Komisija, da bi pripisala družbi TKS odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen, in ji zato v Odločbi naložila globo v višini 3.168.000 EUR, veljavno oprla na izjavo z dne 23. julija 1997. Že prej je bilo navedeno, da Komisija s tem ni kršila pravil o zastaranju in da se zdi, da so nedostopni podatki, ki se nanašajo na podatke o številkah in na imena podjetij, popolnoma brezpredmetni za pravno vprašanje, ki se nanaša samo na položaj tožeče stranke.

279    V zvezi z višino globe in presojo Komisije o teži in trajanju kršitve, ki sta soodvisni, je treba poudariti, da je Komisija odločila, da sporazumi ali usklajena ravnanja, katerih predmet je enoten dvig dela cene, pomenijo težjo kršitev in se je to nezakonito usklajevanje začelo s sestankom v Madridu 16. decembra 1993 ter končalo 31. decembra 1994, kar predstavlja obdobje kršitve, ki je trajalo več kot eno leto (uvodni izjavi 171 in 173 Odločbe).

280    Da bi Komisija prišla do takega sklepa, se je oprla predvsem na izjave podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, zbrane med preiskavo, izvedeno med prvim upravnim postopkom, in na izjave tožeče stranke, ki je priznala dejstva, navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997. Tožeča stranka tudi sicer v svojem odgovoru z dne 17. maja 2006 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 5. aprila istega leta ponovno ni izpodbijala v tem obvestilu navedenih dejstev. V teh okoliščinah ni mogoče veljavno trditi, da bi lahko bili dokumenti, ki niso bili v celoti razkriti, pomembni za presojo teže in trajanja zadevne kršitve s strani Komisije in se jih ne bi smelo zanemariti v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 274.

281    Poleg tega je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Komisija – če v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navede, da bo preučila, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, ter poda glavne pravne in dejanske elemente, zaradi katerih je lahko naložena globa, kot sta teža in trajanje domnevne kršitve ter dejstvo, da je kršitev storjena naklepno ali malomarno – izpolnjuje svojo obveznost spoštovanja pravice omenjenih podjetij, da se izjavijo. S tem jim da potrebne elemente za obrambo ne samo zoper ugotovitev kršitve, ampak tudi zoper naložitev globe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 199; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 21).

282    Torej so, kar zadeva določitev zneska glob, pravice zadevnih podjetij do obrambe zajamčene pred Komisijo prek možnosti, da izrazijo stališča o trajanju, teži in protikonkurenčnosti dejstev, ki se jim očitajo. Poleg tega imajo družbe dodatno jamstvo glede določitve zneska glob, ker Sodišče prve stopnje odloča v sporu polne jurisdikcije in lahko med drugim odpravi ali zniža globo na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II‑755, točka 235, in zgoraj v točki 281 navedena LR AF 1998 proti Komisiji, točka 200).

283    Nesporno je, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 in njegovih prilogah naštela glavne dejanske in pravne elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče naložiti globo, kot sta teža in trajanje domnevne kršitve.

284    Torej je treba drugi del tožbenega razloga kršitve pravice do obrambe, in sicer kršitev pravice do vpogleda v spis, zavrniti.

285    Tožeča stranka na koncu trdi, da ji je Komisija z dopisom z dne 8. avgusta 2006 omogočila vpogled v nekatere dokumente, ki so bili sprva skriti, ampak da ni mogla uporabiti teh dokumentov v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, tako da je bila tudi v zvezi s tem kršena njena pravica do obrambe.

286    Spomniti je treba, da mora Komisija v skladu s členom 27 Uredbe št. 1/2003 dati podjetjem in podjetniškim združenjem, na katere se nanaša postopek, možnost, da „pred izdajo odločb po členih 7, 8, 23 ali členu 24(2)“ navedene uredbe predstavijo svoja stališča v zvezi z očitki, ki jih je upoštevala.

287    Zaradi spoštovanja pravic podjetij do obrambe bi Komisija morala zadevnim strankam zagotoviti pravico do zaslišanja pred sprejetjem ene od zgoraj navedenih odločitev, kar je tudi storila glede tožeče stranke v postopku, v katerem je bila sprejeta Odločba.

288    Res je, da je tožeča stranka po tem, ko ji je bilo 5. aprila 2006 posredovano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ko je vpogledala v spis Komisije v prostorih te institucije, lahko predstavila svoje stališče v odgovoru na navedeno obvestilo z dne 17. maja 2006.

289    Res je, da čeprav je Komisija po tem odgovoru in v odgovor na zahtevo tožeče stranke, da se ji posreduje vse odgovore podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997, tej večkrat posredovala dokumente, potem ko je preverila njihovo zaupnost z vidika varstva poslovnih skrivnosti, pa ni nikakor spremenila v obvestilu z dne 5. aprila 2006 navedenih očitkov. Poudariti je treba, da tožeča stranka ne trdi niti a fortiori ne dokaže, da jo Odločba bremeni s kršitvijo, ki je drugačna od tiste iz navedenih očitkov, ali da vsebuje dejstva, o katerih se ni imela priložnosti izreči.

290    Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija, da ji je bila ob posredovanju novih dokumentov 8. avgusta 2006 dana možnost v roku enega meseca predstaviti svoje stališče pisno, da bi po potrebi dopolnila svoj odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, a tega ni storila.

291    Tožeča stranka je v dopisu z dne 23. avgusta 2006 odgovorila, da „ne more več pravočasno preučiti dodatnih dokumentov in ustrezno predstaviti svojega stališča glede teh dokumentov“, in sicer upoštevajoč potrebno pripravo na bližnjo ustno obravnavo 15. septembra 2006.

292    Tožeča stranka je to trditev povzela v svojih pisanjih, vendar se nikakor ne zdi utemeljena glede na okoliščine tega primera. Spomniti je treba, da je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izdano 5. aprila 2006 in da se opira na dejstva, navedena v prejšnjem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997, ki ga je tožeča stranka poznala v celoti. Trditev tožeče stranke, da se ni mogla pripraviti na ustno obravnavo v tistih zadnjih petih tednih pred ustno obravnavo (namreč med 8. avgustom in 15. septembrom 2006), ki jo je sicer predlagala 17. maja 2006, in napisati pripombe glede nekaterih dokumentov, ki so ji bili posredovani, je – kot je pravilno poudarila Komisija – samo izgovor.

293    Tožeča stranka je sicer v dopisu z dne 23. avgusta 2006 izjavila, „da se strinja z izvedbo ustne obravnave na podlagi dosedanjega vpogleda v spis, da ne bi prišlo do zamude v postopku“. Če bi se moral postopek nadaljevati po ustni obravnavi, bi sporočila, da zahteva „po potrebi priložnost, da pisno predloži dodatne navedbe v svojo obrambo“. Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni dopolnila svojega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niti po ustni obravnavi niti po dodatnem vpogledu v spis, ki ji je bil odobren 20. septembra 2006.

294    Iz vseh navedenih premislekov izhaja, da je treba v celoti zavrniti tožbeni razlog kršitve pravice do obrambe tožeče stranke.

8.     Sodelovanje tožeče stranke

 Trditve strank

295    Podredno, tožeča stranka v desetem tožbenem razlogu trdi, da je bil znesek globe napačno izračunan, ker Komisija ni upoštevala dejstva, da tožeča stranka ni izpodbijala obstoja kršitve kot celote. Ta druga stopnja sodelovanja družbe TKS bi morala privesti do zmanjšanja, večjega od 20 %, že priznanih na podlagi točke D Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru omejevalnih sporazumov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi), ker je omogočila, da se vsa dejstva ter njihova presoja potrdijo kot kršitev člena 65(1) PJ.

296    Komisija naj bi po mnenju tožeče stranke nasprotovala vsakršnemu zmanjšanju zaradi pripomb tožeče stranke o veljavnosti pravne podlage naložene sankcije, kar naj bi bilo brezpredmetno glede na avtonomijo zadevne problematike. Dokazovanje kršitve naj nikakor ne bi bilo oteženo z natančnimi pripombami družbe TKS.

297    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

 Presoja Sodišča prve stopnje

298    Spomniti je treba, da ima Komisija pri izbiri metode izračuna globe široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in sme pri tem upoštevati več dejstev, med katerimi je tudi sodelovanje zadevnih podjetij med preiskavo, ki jo opravljajo službe te institucije. V zvezi s tem ima Komisija široko polje proste presoje pri oceni kakovosti in uporabnosti sodelovanja podjetja, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji (zgoraj v točki 224 SGL Carbon proti Komisiji, točki 81 in 88).

299    Komisija je v obvestilu o ugodni obravnavi določila pogoje, pod katerimi so podjetja, ki sodelujejo s Komisijo pri preiskavah v zvezi z omejevalnim sporazumom, lahko oproščena plačila globe ali se jim lahko znesek globe, ki bi ga sicer morala plačati, zmanjša (glej točko A(3) obvestila o ugodni obravnavi).

300    Točka D obvestila o ugodni obravnavi določa:

„1. Kadar podjetje sodeluje, vendar pri tem ne izpolnjuje vseh pogojev, navedenih v [točkah] B in C, se mu znesek globe, ki bi mu bila izrečena, če ne bi sodelovalo, zmanjša za od 10 % do 50 %.

2. To lahko velja še zlasti v primeru, če:

–        podjetje pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah posreduje Komisiji podatke, dokumente ali druge dokaze, ki bistveno pripomorejo k ugotovitvi obstoja storjene kršitve,

–        podjetje po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero Komisija opira svoje obtožbe.“

301    Komisija je v Odločbi 98/247 družbi TKS na podlagi točke D obvestila o ugodni obravnavi odobrila znižanje zneska globe za 10 %, ker je priznala resničnost dejstev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 1997. Medtem ko je Komisija odobrila drugima podjetjema, udeleženima pri omejevalnem sporazumu, znižanje v višini 40 %, je teh 10 % utemeljila s tem, da v izjavah in odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družbe TKS, prvič, ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo in, drugič, da se je v njih izpodbijalo obstoj kršitve.

302    Sodišče prve stopnje je v zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji zavrnilo prvi del te presoje (točke od 232 do 248 sodbe) in družbi TKS v okviru izvrševanja svoje pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije odobrilo znižanje zneska globe za 20 %.

303    Komisija v tej zadevi opozarja, da je ta postopek nadaljevanje prvotnega postopka od trenutka, ko je prišlo do kršitve postopka, in da je v prvotnem postopku družba TKS prispevala k pojasnitvi dejstev v zvezi z družbo Thyssen, kar utemeljuje – glede na rešitev, ki jo je sprejelo Sodišče prve stopnje v zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji – znižanje globe za 20 % na podlagi točke D obvestila o ugodni obravnavi (uvodni izjavi 179 in 182 Odločbe).

304    Tožeča stranka izpodbija ta znesek in uveljavlja, da v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 ni izpodbijala dejstev niti pravne opredelitve kršitve člena 65(1) PJ. Pojasnila je, da so ostali veljavni dejavniki, ki so privedli do znižanja za 20 %, temu pa se pridruži še dejstvo, da v „postopku ponovnega sprejetja“ ni izpodbijala kršitve člena 65(1) PJ, ampak jo je – nasprotno – izrecno priznala, zato bi ji morala Komisija odobriti znižanje globe, ki bi bilo višje od v Odločbi določenih 20 %.

305    Glede na analizo celotnega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 ter še posebej glede na točko 75 tega obvestila te argumentacije tožeče stranke ni mogoče sprejeti.

306    Točka 75 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 določa:

„Družba TKS je izrecno izjavila, da ne izpodbija dejstev, očitanih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se nanašajo na obdobje od 1993 do januarja 1998, in da so neizpodbijana dejstva pomenila kršitev člena 65(1) PJ.“

307    Ugotoviti je treba, da gre za neosebno formulacijo, ki je abstraktna in dvoumna, in na njeni podlagi ni mogoče pojasniti, zoper koga je mogoče ugotoviti kršitev in ali je bilo to pravno še mogoče na datum odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006. Ne glede na to, da se tožeča stranka ne sklicuje na obdobje 1993–1994, ki je edino navedeno v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, prav tako ne potrdi izrecno in jasno, da pomenijo zadevna dejstva kršitev, za katero je odgovorna.

308    Nasprotno, iz vseh točk odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006, ki so pred točko 75 tega odgovora (glej zgoraj točko 306), je nedvoumno razvidno, da tožeča stranka izpodbija vsakršno možnost, da bi Komisija v tej zadevi uporabila člen 65(1) PJ in ji pripisala ravnanje družbe Thyssen.

309    Poudariti je treba, da mora ravnanje zadevnega podjetja, da bi lahko bilo upravičeno do znižanja zaradi sodelovanja, Komisiji olajšati ugotavljanje in kaznovanje kršitev pravil Skupnosti o konkurenci (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr‑Melnhof proti Komisiji, T‑347/94, Recueil, str. II‑1751, točki 309 in 332) ter da je dolžnost Komisije, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali ji je tako priznanje dejansko olajšalo delo (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Corus UK proti Komisiji, T‑48/00, ZOdl., str. II‑2325, točka 193, in z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 559, zdaj v pritožbenem postopku).

310    Potrditev tožeče stranke, v skladu s katero so „neizpodbijana dejstva pomenila kršitev člena 65(1) PJ“, nikakor ne koristi Komisiji v okoliščinah te zadeve, navedene v točki 308 zgoraj.

311    Poleg tega je treba spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je znižanje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi mogoče utemeljiti samo takrat, kadar bi se lahko predloženi podatki in, splošneje, ravnanje zadevnega podjetja v tem pogledu šteli za dokaz njegovega resničnega sodelovanja (sodbi Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 395, in zgoraj v točki 81 navedena z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 68).

312    V odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 je tožeča stranka najprej izrecno izpodbijala možnost Komisije, da v tej zadevi uporabi člen 65(1) PJ in ji pripiše odgovornost za kršitev tega člena s tem, da je zanikala kakršno koli veljavnost izjave z dne 23. julija 1997, in to prvič od začetka prvotnega postopka, na koncu pa je dodala izjavo, ki naj bi pokazala njeno sodelovanje, a je dejansko dvoumna in zavajajoča.

313    Tega ravnanja tožeče stranke, ki odraža strategijo, s katero naj bi se uskladili protislovni cilji, ni mogoče šteti za dokaz njenega resničnega sodelovanja.

314    V teh okoliščinah je Komisija pravilno menila, da izjava tožeče stranke iz točke 75 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 ne utemeljuje znižanja globe, ki bi bilo večje od 20 %, in sicer niti na podlagi točke D obvestila o ugodni obravnavi niti kakršne koli olajševalne okoliščine.

315    Iz tega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

316    Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da mora biti tožba zavrnjena v celoti.

 Stroški

317    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)

razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      ThyssenKrupp Stainless AG se naloži plačilo stroškov.

Vilaras Prek Ciucă

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 1. julija 2009.

Podpisi

Stvarno kazalo

Pravni okvir

1.  Določbe Pogodbe ESPJ

2.  Sporočilo o nekaterih vidikih obravnavanja zadev konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ

3.  Določbe Uredbe (ES) št. 1/2003

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Obstoj domnevno nove in zapoznele argumentacije Komisije

2.  Pristojnost Komisije

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Pravna podlaga Odločbe

Pristojnost Komisije, da na podlagi Uredbe št. 1/2003 ugotovi in kaznuje kršitev člena 65(1) PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ

3.  Pravnomočnost in veljavnost izjave z dne 23. julija 1997

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Obseg sodbe Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji

Obseg sodbe Sodišča v zadevi ThyssenKrupp proti Komisiji

Učinki pravnomočnosti

4.  Kršitev „načela določnosti“

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Dopustnost tožbenega razloga

Utemeljenost

5.  Kršitev načela non bis in idem

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

6.  Zastaranje

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

7.  Kršitev pravice do obrambe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 5. aprila 2006

Pravica do vpogleda v spis

–  Dopustnost

–  Utemeljenost

8.  Sodelovanje tožeče stranke

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Stroški

* Jezik postopka: nemščina.