SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE
z dne 18. septembra 1992(*)
„Konkurenca – Dolžnosti Komisije, kadar prejme pritožbo“
V zadevi T-24/90,
Automec Srl, družba italijanskega prava, s sedežem v Lancenigo di Villorbi (Italija), ki jo zastopata Giuseppe Celona, odvetnik pri odvetniški zbornici v Milanu, in Piero A. M. Ferrari, odvetnik pri odvetniški zbornici v Rimu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, v uradu Georgesa Margua, 20 rue Philippe II,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa Enrico Traversa, član pravne službe, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, v uradu Roberta Hayderja, člana pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti odločbe Komisije z dne 28. februarja 1990 o zavrnitvi zahteve tožeče stranke na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe EGS (UL 1962, 13, str. 204), v zvezi s ravnanjem družb BMW AG in BMW Italia SpA,
SODIŠČE PRVE STOPNJE,
v sestavi J. L. Cruz Vilaça, predsednik, H. Kirschner, B. Vesterdorf, R. García‑Valdecasas in K. Lenaerts (predsedniki senatov), D. Barrington, A. Saggio, C. Yeraris, R. Schintgen, C. P. Briët in J. Biancarelli, sodniki,
generalni pravobranilec: D. A. O. Edward,
sodni tajnik : H. Jung,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. oktobra 1991,
po predložitvi pisnih sklepnih predlogov generalnega pravobranilca 10. marca 1992
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje tožbe
1 Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo po italijanskem pravu s sedežem v Lancenigu di Villorba (provinca Treviso). Leta 1960 je z BMW Italia SpA (v nadaljevanju: BMW Italia) sklenila koncesijsko pogodbo o distribuciji motornih vozil BMW v mestu in provinci Treviso.
2 BMW Italia je z dopisom z dne 20. maja 1983 obvestila tožečo stranko, da ne namerava podaljšati pogodbe, ki se izteče 31. decembra 1984.
3 Tožeča stranka je zato na Tribunale di Milano vložila tožbo, s katero je zahtevala, da mora BMW Italia nadaljevati pogodbeno razmerje. Ker je bila ta tožba zavrnjena, se je tožeča stranka zoper to odločitev pritožila na Corte d'Appello di Milano. BMW Italia je predlagala predsedniku Tribunale di Treviso, naj odredi zaseg vsega blaga, ki je v lasti Automeca in nosi znamko BMW. Ta predlog je bil zavrnjen.
4 Med postopkom pred Corte d'Appello di Milano je tožeča stranka 25. januarja 1988 Komisiji predložila zahtevo na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe EGS (UL 1962, 13, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 17).
5 V tej zahtevi je po tem, ko je opisala potek in vsebino pogodbenih odnosov, ki jih je imela z BMW Italia, in ko je podrobno pojasnila predmet sporov s to, ki potekajo pri nacionalnem sodišču, tožeča stranka navedla, da ravnanje BMW Italia in njene nemške matične družbe BMW AG pomeni kršitev člena 85 Pogodbe EGS. Tožeča stranka je menila, da ji BMW Italia ni smela zavrniti dobave vozil in nadomestnih delov BMW niti ji preprečevati uporabe znamk BMW, ker je bil distribucijski sistem BMW, ki ga je Komisija odobrila za Zvezno republiko Nemčijo z odločbo 75/73/EGS z dne 13. decembra 1974 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (UL 1975, L 29, str. 1, v nadaljevanju: odločba z dne 13. decembra 1974), selektiven distribucijski sistem in ker je izpolnjevala vsa zahtevana merila kakovosti. Sklicujoč se na sodbo Sodišča z dne 22. oktobra 1986 v zadevi Metro proti Komisiji (75/84, Recueil, str. 3021, 3091), je tožeča stranka menila, da jo je bila BMW Italia dolžna določiti za distributerja.
6 Tožeča stranka je menila, da bi BMW zato morala:
– izpolniti naročila vozil in nadomestnih delov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka, po cenah in ob pogojih, ki veljajo za trgovce;
– dovoliti ji uporabo znamk BMW v obsegu, ki je potreben za normalno obveščanje javnosti, in v skladu s pogoji, ki se uporabljajo sektorju motornih vozil.
7 Tožeča stranka je tako zaprosila Komisijo, naj odredi BMW Italia in BMW AG, naj prenehata z očitano kršitvijo in izpolnita zgoraj opisane ukrepe ter vse druge ukrepe, ki bi jih Komisija presodila kot nujne ali koristne.
8 V dopisu z dne 1. septembra 1988 se je tožeča stranka pritožila nad nedavno intervencijo BMW pri svojih italijanskih koncesionarjih z namenom, da jim prepreči prodajo vozil potencialnim trgovcem pod grožnjo, da bodo izgubili provizije. Dodala je, da jo BMW bojkotira in da je zanjo postalo nemogoče, da bi nabavila vozila od italijanskih in tujih koncesionarjev te znamke, čeprav so vozila na voljo. Zato nedavno ni mogla izpolniti več naročil, ki jih je prejela.
9 Komisija je 30. novembra 1988 tožeči stranki poslala priporočeno pismo, ki ga je podpisal direktor v Generalnem direktoratu za konkurenco (v nadaljevanju: DG IV). V njem je obvestila tožečo stranko, prvič, da Komisija meni, da ni pristojna za ugoditev njeni zahtevi na podlagi podatkov, ki jih ji je posredovala. V tej zvezi je bilo v dopisu poudarjeno, da čeprav bi nacionalno sodišče te podatke lahko upoštevalo v okviru spora za povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, pa se Komisija, nasprotno, nanje ne sme sklicevati in na njihovi podlagi ne sme naložiti BMW, naj ponovno začne oskrbovati tožečo stranko. Drugič, v pismu je bila tožeča stranka opozorjena na Uredbo (EGS) št. 123/85 z dne 12. decembra 1984 o uporabi člena 85(3) Pogodbe EGS za nekatere skupine sporazumov o distribuciji in servisiranju motornih vozil (UL 1985, L 15, str. 16, v nadaljevanju: Uredba št. 123/85), ki je začela veljati 1. julija 1985. Komisija je dodala, da „se zdi, da so različni evropski proizvajalci motornih vozil spremenili posamezne pogodbe o distribuciji, da bi jih uskladili z Uredbo. Razpoložljivi podatki ne dopuščajo domneve, da BMW Italia ni sprejela ukrepov, ki bi zagotovili usklajenost njenega distribucijskega omrežja s prej omenjenimi predpisi Skupnosti o konkurenci“.
10 Tožeča stranka je 17. februarja 1989 zoper ta dopis vložila ničnostno tožbo (zadeva T-64/89).
11 Komisija je 26. julija 1989 tožeči stranki poslala drugo priporočeno pismo, ki ga je tokrat podpisal generalni direktor za konkurenco. Potem ko je Komisija pojasnila, da dopis z dne 30. novembra 1988 ne pomeni njenega dokončnega stališča, je uradno obvestila tožečo stranko, da ne namerava ugoditi njeni zahtevi z dne 25. januarja 1988. Komisija je stališče pojasnila s tem, da na podlagi člena 85 Pogodbe EGS nima potrebnih pooblastil niti za ugotovitev, da razdrtje koncesijske pogodbe ni imelo pravnih učinkov, niti za odreditev, naj se ponovno vzpostavijo pogodbena razmerja med strankami na podlagi standardnega obrazca pogodbe, ki ga BMW Italia uporablja pri razmerjih z distributerji. Komisija je dodala, da bi ob domnevi, da bi bila koncesijska pogodba, ki jo uporablja BMW, v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe, lahko kvečjemu ugotovila, da je prišlo do kršitve in da je pogodba zato nična. Dalje je ugotovila, da ena sopogodbena stranka nima pravice prepovedati drugi sopogodbeni stranki, da bi odpovedala pogodbo na običajen način z odpovednim rokom, ki ga predvideva pogodba, kot se je v tem primeru dejansko zgodilo. Ker je bila ta informacija posredovana „na podlagi in za namene“ člena 6 Uredbe Komisije št. 99/63/EGS z dne 25. julija 1963 o zaslišanjih iz člena 19(1) in (2) Uredbe Sveta št. 17 (UL 1963, 127, str. 2268, v nadaljevanju: Uredba št. 99/63), je Komisija pozvala tožečo stranko, naj predloži pripombe s tem v zvezi v roku dveh mesecev.
12 Tožeča stranka je na ta poziv odgovorila z dopisom z dne 4. oktobra 1989 in potrdila, da je v pritožbi zgolj uveljavljala pravico, da se vključi v selektivni distribucijski sistem, ki ga je po njenem mnenju vzpostavil BMW, in ni zahtevala ohranitve prejšnje koncesijske pogodbe. Opozorila je, da so njeni predstavniki izjavili, da glede vprašanj v zvezi s to pogodbo poteka postopek pred italijanskimi sodišči. Nasprotno, glede njene pravice, da se vključi v distribucijski sistem, so navedli, da ta ne izhaja iz te pogodbe, temveč iz „neštetih načel, ki sta jih Komisija in Sodišče pogosto potrdila v zvezi s selektivno distribucijo“, saj je tožeča stranka v petindvajsetletnem obdobju izkazala, da izpolnjuje zahteve BMW. Tožeča stranka je še navedla, da je Komisija v dopisu z dne 30. novembra 1988 zapisala, da ni bilo dokazov za to, da distribucijski sistem BMW ni bil v skladu z Uredbo št. 123/85 o skupinskih izjemah, in s tem BMW omogočila ugodnost nezakonite domneve nedolžnosti glede na dokaze, ki jih je posredovala glede ravnanja BMW. Tožeča stranka je dalje poudarila, da je bila začudena, da se je Komisija izrekla za nepristojno, da bi odredila ponovno vzpostavitev pogodbenih razmerij med njo in BMW, medtem ko tega ni nikoli zahtevala. Tožeča stranka je uveljavljala „pravico do še ene dobave proizvodov BMW, ne na podlagi izključne koncesije, temveč kot distributer, ki izpolnjuje vse zahtevane pogoje, da postane član mreže“. Zato je ugovarjala temu, da je Komisija njeni zahtevi pripisala pomen, ki ga ni imela.
13 Član Komisije, odgovoren za konkurenco, je 28. februarja 1990 tožeči stranki v imenu Komisije poslal dopis, ki se je glasil:
„Sklicujem se na zahtevo, ki ste jo 25. januarja 1988 vložili pri Komisiji na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 17 zoper BMW Italia in se nanaša na kršitev člena 85(1) Pogodbe EGS, ki naj bi jo po vašem mnenju storila ta družba.
Komisija je preučila dejanske in pravne vidike, opisane v vaši pritožbi, in vam je dala možnost, da predložite pripombe v zvezi z namenom Komisije, da omenjeni pritožbi ne ugodi. O tem namenu ste bili obveščeni s predhodnim dopisom z dne 30. novembra 1988 in kasneje z ‚dopisom na podlagi člena 6‘ z dne 26. julija 1989.
V odgovoru z dne 4. oktobra 1989 niste navedli nobenih novih dejstev in niste predložili novih trditev ali pravnih navedb v podporo svoji zahtevi. Zato Komisija ne vidi razloga, da bi spremenila namero, da zavrne vašo zahtevo za intervencijo, ker:
1. Prvič in glede na prvo zahtevo, ki ste jo navedli v pritožbi (stran 7, odstavek 2, prva in druga alinea: odrediti BMW, naj družbi Automec dobavi vozila in rezervne dele in družbi Automec dovoli uporabo znamke BMW), Komisija meni, da na podlagi člena 85(1) Pogodbe nima pristojnosti za izdajo odredbe, s katero bi lahko zavezala proizvajalca, da v okoliščinah obravnavanega primera dobavi proizvode, in to niti če bi Komisija ugotovila nezdružljivost distribucijskega sistema tega proizvajalca, kot je BMW Italia, s členom 85(1). Poleg tega družba Automec ni predložila nobenega dokaza glede dejstva, da naj bi imela BMW Italia prevladujoč položaj in naj bi ga zlorabila ter s tem kršila člen 86 Pogodbe: na podlagi tega člena bi lahko Komisija, če bi se ji zdelo primerno, odredila BMW Italia, naj vzpostavi poslovne odnose z družbo Automec.
2. V zvezi z drugo zahtevo družbe Automec (stran 7 pritožbe, odstavek 3: odpravi naj se kršitev, ki jo družba Automec očita BMW Italia) Komisija ugotavlja, da je družba Automec spor, ki ga ima z BMW Italia glede razdrtja koncesijske pogodbe, ki je v preteklosti povezovala obe družbi, že predložila italijanskim sodiščem, tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku. Po mnenju Komisije družbi Automec nič ne preprečuje, da bi istemu nacionalnemu sodišču predložila vprašanje o skladnosti sedanjega distribucijskega sistema BMW Italia s členom 85. Lažje se zdi , da se spor predloži nacionalnemu sodišču, ki že popolnoma pozna pogodbena razmerja, vzpostavljena med BMW Italia in njenimi distributerji.
V zvezi s tem bi vas Komisija želela spomniti, da italijansko sodišče nima zgolj iste pristojnosti kot ona, da v posameznem primeru uporabi člen 85 Pogodbe in zlasti njegov odstavek 2, ampak ima tudi pristojnost, ki je Komisija nima, to je, da lahko BMW Italia naloži povračilo škode družbi Automec, če lahko ta dokaže, da ji je zavrnitev prodaje s strani proizvajalca povzročila škodo. Člen 6 Uredbe št. 99/63/EGS Komisiji podeljuje pravico diskrecijske presoje ‚podatkov, ki jih je zbrala‘ po obravnavi pritožbe, ta pravica pa ji omogoča, da določi različne stopnje prioritete pri obravnavi predloženih zadev.
Na podlagi preudarkov, navedenih v točki 2 tega dopisa, je Komisija sklenila, da v tem primeru ni zadostnega interesa Skupnosti za poglobljeno obravnavo dejstev, opisanih v zahtevi.“
3. Zato vas obveščam, da se je iz razlogov, ki so razvidni iz točk 1 in 2, Komisija odločila, da ne bo ugodila zahtevi, ki ste jo predložili 25. januarja 1988 na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 17/62.“
14 Sodišče prve stopnje je 10. julija 1990 kot nedopustno zavrglo ničnostno tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper dopis Komisije z dne 30. novembra 1988 (sodba z dne 10. julija 1990 v zadevi Automec proti Komisiji, T-64/89, Recueil, str. II-367), ker ta dopis ni pomenil odločbe o pritožbi tožeče stranke, ampak je bil del izmenjave neuradnih stališč v okviru prve od treh zaporednih faz postopka, ki ga urejata člen 3(2) Uredbe št. 17 in člen 6 Uredbe št. 99/63. Ta sodba je postala pravnomočna.
15 Tožeča stranka je na obravnavi v zvezi s potekom nadaljnjih postopkov med tožečo stranko in BMW Italia pred italijanskimi sodišči izjavila, da sta Sodišče prve stopnje in nato Corte d'appello di Milano zavrnili njeno tožbo, naj se BMW Italia odredi, naj ohrani pogodbena razmerja z njo, in da je zoper to sodbo vložila pritožbo na Corte Suprema di Cassazione. Dodala je, da je Tribunale di Milano ugodilo tožbi BMW Italia, naj ji prepreči uporabo znamk BMW pri oglaševanju za vzporedni uvoz vozil, potem ko sta jo prej že zavrnila Pretore in predsednik Tribunale di Treviso. Tožeča stranka je zoper to odločitev vložila pravno sredstvo na Corte d'Appello di Milano.
Postopek
16 V teh okoliščinah je tožeča stranka z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 3. maja 1990, vložila to tožbo.
17 Pisni postopek je potekal ustaljeno. Na predlog prvega senata in po zaslišanju obeh strank o tej zadevi je Sodišče prve stopnje zadevo odstopilo v odločanje občni seji. Predsednik Sodišča prve stopnje je določil generalnega pravobranilca.
18 Na podlagi poročila sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca je Sodišče prve stopnje sklenilo, da se ustni postopek začne brez izvedbe ukrepov procesnega vodstva. Vendar je sklenilo, da bo po uradni dolžnosti upoštevalo dokumente, ki sta jih stranki predložili v zadevi T-64/89 (Automec I):
– zahtevo, ki jo je tožeča stranka predložila Komisiji 25. januarja 1988 na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17 (priloga 5 k tožbi v zadevi T-64/89);
– dopis, ki ga je tožeča stranka naslovila na Komisijo 1. septembra 1988 (priloga 18 k tožbi v zadevi T-64/89);
– dopis, ki ga je tožeča stranka naslovila na Komisijo 4. oktobra 1989 (priloga k pripombam tožeče stranke na vlogo Komisije za izdajo vmesne odločbe v zadevi T-64/89).
19 Stranki sta na obravnavi 22. oktobra 1991 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje. Potem ko je generalni pravobranilec 10. marca 1992 predložil pisne sklepne predloge, je predsednik tega dne zaključil ustni postopek.
20 Tožeča stranka je v tožbi predlagala Sodišču prve stopnje, naj:
– odredi združitev te zadeve z zadevo T-64/89, ki se že obravnava;
– tožbo razglasi za dopustno, s pridržkom, da jo umakne v primeru, da bi sodba o razglasitvi ničnosti zatrjevane individualne odločbe z dne 30. novembra 1988 postala pravnomočna;
– razglasi za nično individualno odločbo direktorata za konkurenco in Uredbo št. 123/85, ker je ta neizogibna pravna podlaga za to odločbo;
– ugotovi, da je Komisija na podlagi člena 176 Pogodbe dolžna sprejeti potrebne ukrepe iz sodbe, ki bo izdana;
– Komisiji naloži povrnitev škode;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
V repliki, ki jo je vložila po razglasitvi sodbe v zadevi T-64/89, je predlagala Sodišču prve stopnje, naj:
– razglasi za nično odločbo Generalnega direktorata Komisije za konkurenco z dne 28. februarja 1990 po morebitni ugotovitvi, da Uredbe št. 123/85 ni mogoče uporabiti za selektivne distribucijske sisteme; ali podredno, če bi to uredbo šteli za uporabljivo tako za izključne distribucijske sisteme kot za selektivne distribucijske sisteme, to uredbo razveljaviti na podlagi tega, da je v nasprotju z Uredbo Sveta št. 19/95/EGS, ki je njena pravna podlaga, in v vsakem primeru, na podlagi tega, da je očitno nepravična, ker določa enaka pravila za dva popolnoma različna položaja;
– ugotovi, da je Komisija dolžna po členu 176 EGS Pogodbe sprejeti ukrepe iz sodbe, ki bo izdana;
– Komisiji naloži povrnitev škode;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija je predlagala Sodišču prve stopnje, naj:
– zavrne predlog tožeče stranke za združitev te zadeve z zadevo T-64/89, ki se že obravnava;
– zavrne tožbo družbe Automec za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 28. februarja 1990 (SG(90) D/2816);
– zavrne predlog, naj se Komisiji odredi povrnitev škode;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Predlogi za razglasitev ničnosti
1. Predmet pritožbe
Trditve strank
22 Tožeča stranka očita Komisiji, da ni upoštevala predmeta njene pritožbe, saj je presodila, da je tožeča stranka le predlagala, naj Komisija odredi BMW, naj izpolni njena naročila in ji dovoli uporabo svojih znamk, medtem ko je bil predmet preiskave, ki jo je zahtevala tožeča stranka, ugotovitev, ali je bojkot, katerega žrtev je bila, posledica distribucijskega sistema BMW, oziroma ali je ta bojkot temeljil na diskriminatorni uporabi tega sistema.
23 Navaja, da od Komisije ni zahtevala le, naj ugotovi, da je BMW kršila člen 85(1), in z odločbo naloži BMW, naj odpravi zagrešena dejanja, ampak naj bi ji tudi predlagala, naj prekliče pravico do izjeme, ki jo je selektivnemu distribucijskemu sistemu dodelila z zgoraj navedeno odločbo z dne 13. decembra 1974, in/ali pravico do izjeme, ki jo predvideva Uredba št. 123/85.
24 Tožeča stranka poudarja, da Komisija ni vezana na posebne zahteve pritožnikov, ampak lahko sama določi vsebino odredbe za prenehanje kršitve, pod pogojem, da je taka odredba primerna za dosego tega cilja in da upošteva načelo sorazmernosti.
25 Komisija odgovarja, da je bil glavni namen zahteve družbe Automec doseči odredbo, naj BMW ponovno vzpostavi dobave in dovoli uporabo svojih znamk, ter da je zavrnitev dobave s strani BMW glavni razlog za pritožbo in tožbo tožeče stranke. Po mnenju Komisije se ta zahteva prepleta z zahtevo po izdaji odredbe, naj se tožeči stranki dovoli vključitev v distribucijski sistem BMW.
26 Komisija je v dupliki zanikala, da je tožeča stranka od nje zahtevala, naj prekliče pravico do izjeme, podeljeno selektivnemu distribucijskemu sistemu BMW in kot jo predvideva Uredba št. 123/85, s tem da sprejme odločbo, ki sodi v njeno izključno pristojnost.
Presoja Sodišča prve stopnje
27 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke zajemala po eni strani predlog za sprejetje dveh posebnih ukrepov v zvezi z BMW, to je odredbo, naj izpolni naročila tožeče stranke, in odredbo, naj tožeči stranki dovoli uporabo nekaterih svojih znamk. Po drugi strani pa je vsebovala splošnejši predlog za sprejetje odločbe, ki od BMW zahteva, naj preneha z očitano kršitvijo in sprejme vse druge ukrepe, ki bi se Komisiji zdeli potrebni ali koristni.
28 Skladno s tema predlogoma je izpodbijana odločba sestavljena iz dveh delov. V prvem delu Komisija zavrača odreditev BMW, naj dostavi proizvode tožeči stranki in da ji dovoli uporabo znamke BMW s tem, da se sklicuje na svojo nepristojnost. V drugem delu ne želi izvesti podrobnejše preiskave zadeve, ker želi tožeča stranka pridobiti odločbo, s katero bi se BMW naložila odprava zatrjevane kršitve, pri čemer se sklicuje na postopke med tožečo stranko in BMW, ki potekajo pred italijanskimi sodišči, na svojo pravico diskrecijske presoje glede prednosti, ki jo je dala obravnavi pritožbe, ter na pomanjkanje interesa Skupnosti. Oba dela izpodbijane odločbe tako ustrezata obema vidikoma pritožbe tožeče stranke.
29 Obvestilo na podlagi člena 6 Uredbe št. 99/63, ki je bilo tožeči stranki poslano 26. julija 1989, je obravnavalo predlog tožeče stranke, naj se odredi „ponovna vzpostavitev“ pogodbenih razmerij, ki jih je imela z BMW. Tožeča stranka je v odgovoru z dne 4. oktobra 1989 ugovarjala taki razlagi svojega predloga in navedla, da je želela uveljavljati pravico, da se, neodvisno od predhodnih pogodbenih razmerij, vključi v distribucijski sistem BMW, ki ga je opisala kot selektivni distribucijski sistem. Komisija je upoštevala to pojasnilo in v izpodbijani odločbi izbrisala vsa sklicevanja na domnevni predlog tožeče stranke, naj se ponovno vzpostavijo predhodna pogodbena razmerja.
30 V izpodbijani odločbi ni ničesar, kar bi merilo na to, da naj bi se Komisija štela za vezano na zahtevo po posebnih odredbah, kot jo je oblikovala tožeča stranka, in da bi tako spregledala možnost, da namesto zahtevanih odredb sprejme druge ukrepe, ki so primerni za prenehanje morebitne kršitve. Prvi del izpodbijane odločbe namreč le odgovarja na zahtevo po posebnih odredbah, kot jo je oblikovala tožeča stranka, ne da bi prejudicirala vprašanja, ali bi lahko Komisija sprejela druge ukrepe.
31 Komisija je tako v drugem delu izpodbijane odločbe odgovorila na splošnejše zahtevo za sprejetje odločbe, naj se BMW odredi, naj preneha domnevno kršitev, in naj se odredijo vsi v ta namen primerni ukrepi.
32 Sodišče prve stopnje nazadnje ugotavlja, da namen pritožbe tožeče stranke ni preklicati pravice do skupinske izjeme, ki jo določa Uredba št. 123/85. Res je, da je tožeča stranka v tožbi v zadevi T-64/89 (str. 15 in 17) Komisiji očitala, da je kršila člen 10(1) Uredbe št. 123/85, ki ji daje pooblastilo, da prekliče pravico uporabe te uredbe, če je bila ta uporabljiva. Vendar to sklicevanje v dokumentu, naslovljenem na Sodišče prve stopnje in ne na Komisijo, ne more razširiti predmeta pritožbe, ki je bila poprej vložena. V tej zvezi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka imela priložnost, da v odgovoru na dopis, ki ji je bil poslan 4. oktobra 1989 na podlagi člena 6 Uredbe št. 99/63, natančneje določi vsebino pritožbe. Ta odgovor, ki je sledil vložitvi tožbe v zadevi T-64/89, ne vsebuje nobenega sklicevanja na morebiten preklic izjeme. V teh okoliščinah si Komisija te pritožbe ni mogla razlagati v smislu, da želi doseči preklic pravice do skupinske izjeme, ki jo določa Uredba št. 123/85.
33 Torej je Komisija upoštevala predmet pritožbe tožeče stranke.
2. Prvi del izpodbijane odločbe
Trditve strank
34 Zoper prvi del izpodbijane odločbe, v katerem se je Komisija izrekla za nepristojno za izdajo posebnih odredb, ki jih je zahtevala tožeča stranka, slednja uveljavlja le en tožbeni razlog kršitve prava Skupnosti, predvsem člena 3 Uredbe št. 17.
35 Tožeča stranka v tožbi nasprotuje dejstvu, da Komisija razlikuje med pristojnostmi, ki jih ima na podlagi navedenega člena, v primeru kršitve člena 85(1) Pogodbe in v primeru kršitve člena 86. Poudarja, da besedilo člena 3 Uredbe št. 17 ne določa takega razlikovanja in torej daje Komisiji, tako v prvem kot v drugem primeru, pravico, da „z odločbo od vpletenih podjetij ali podjetniških združenj zahteva, naj odpravijo takšno kršitev“. V obravnavanem primeru bi bilo mogoče odpraviti kršitev člena 85, ki jo pomeni zavrnitev dobav, le na način, da se odredi izvedba zahtevanih dobav.
36 Tožeča stranka v repliki najprej zatrjuje, da dejstvo, da med BMW in njo ni bilo sporazuma, ne preprečuje uporabe člena 85(1) Pogodbe. Po njenem mnenju ravnanje, ki se kaže kot enostransko, lahko spada na področje člena 85(1), predvsem v okviru distribucijskega sistema.
37 Tožeča stranka navaja, da BMW izvaja selektivni distribucijski sistem. Iz sodne prakse Sodišča (sodba z dne 11. oktobra 1983 v zadevi Demo-Studio Schmidt proti Komisiji, 210/81, Recueil, str. 3045) naj bi izhajalo, da lahko trgovec, ki je bil brez razloga izključen iz selektivnega distribucijskega sistema, zahteva od Komisije, naj posreduje na podlagi člena 3(2)(b) Uredbe št. 17, in da lahko, če Komisija to zahtevo zavrne, to zavrnitev predloži sodišču Skupnosti. Tožeča stranka meni, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi kršitve, omenjeni v zgoraj navedeni sodbi.
38 Dalje tožeča stranka meni, da mišljenje, da bi Komisija lahko, če bi bilo res tako, ugotovila nezakonitost celotnega distribucijskega sistema in BMW prepovedala, da ga v prihodnje uporablja, medtem ko ne bi mogla nasprotovati ravnanju proizvajalca nasproti trgovcem, ni logično. Če bi bilo tako, bi bilo namreč zelo preprosto „na papirju“ sestaviti pogodbene sisteme, ki bi bili s stališča konkurence zelo pozitivni, nato pa jih v prepričanju, da Komisija nima konkretnih pooblastil za intervencijo, ne uporabljati. V podporo tej trditvi se tožeča stranka sklicuje na sodbo Sodišča z dne 17. septembra 1985 v zadevi Ford proti Komisiji (25/84 in 26/84, Recueil, str. 2725), iz katere naj bi izhajalo, da sme Komisija, kadar preučuje koncesijsko pogodbo glede na morebitno izjemo, upoštevati vse okoliščine, ki so povezane z izvajanjem te pogodbe, med katerimi lahko upošteva tudi zavrnitev dobave. Komisija zato ne bi smela presojati le „sistemov kot celote“, ampak tudi njihovo dejansko izvajanje oziroma celo neizvajanje.
39 Tožeča stranka meni, da naj morebitni obstoj izjeme ne bi nasprotoval takemu preizkusu dejanskih pogojev uporabe distribucijskega sistema. Medtem ko tožeča stranka priznava, da Komisija s prisilnimi ukrepi ne more zagotoviti izvršitve odločbe o odreditvi BMW, naj nadaljuje z dobavami, pa navaja, da ima tožena institucija kljub temu moč odvračanja, da v obliki glob zagotovi spoštovanje take odločbe.
40 Komisija poudarja, da različna sistematika členov 85 in 86 Pogodbe, kot je razvidna iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1990 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji (T-51/89, Recueil, str. II-309), daje različno težo pravicam, ki jih ima na podlagi člena 3 Uredbe št. 17, glede na to, ali gre za kršitev ene ali druge določbe Pogodbe. Opozarja, da člen 86 podjetju, ki ima prevladujoč položaj, prepoveduje, da bi zavzelo enostransko ravnanje, ki omejuje konkurenco bodisi v obliki namernih dejanj bodisi v obliki opustitev. Iz tega razloga naj bi Sodišče v sodbi z dne 6. marca 1974 v zadevi Commercial Solvents proti Komisiji (6/73 in 7/73, Recueil, str. 223) potrdilo, da je treba člen 3 Uredbe št. 17 uporabiti glede na vrsto ugotovljene kršitve in lahko tako zajema tudi odredbo, naj se opravijo določene dejavnosti ali storitve, ki so bile nezakonito opuščene, kot tudi prepoved določenih dejavnosti, ravnanj ali položajev, ki so bili v nasprotju s Pogodbo.
41 Nasprotno pa Komisija v primeru kršitve člena 85(1) Pogodbe meni, da sta tako predmet kot obseg njenih pravic za intervencijo različna. Glede predmeta, namreč kršitve, ki bi jo lahko odpravila, poudarja, da člen 85 prepoveduje vse sporazume med dvema podjetjema ali več, katerih cilj oziroma posledica je izkrivljanje konkurence. Po navedbah Komisije je edini sporazum, za katerega bi se lahko uporabil člen 85 Pogodbe, sporazum med BMW Italia in njenimi trenutnimi distributerji, in le glede tega sporazuma bi lahko Komisija izvrševala svojo pravico do intervencije, ki ji jo podeljuje člen 3(1) Uredbe št. 17. Po mnenju Komisije sodba Sodišča z dne 28. februarja 1984 v zadevi Ford proti Komisiji (228/82 in 229/82, Recueil, str. 1129, v nadaljevanju: Ford II) potrjuje, da lahko v okviru distribucijskega sistema le sporazum v obliki koncesijske pogodbe pomeni kršitev člena 85 Pogodbe.
42 Glede obsega svojih pravic v primeru kršitve člena 85(1) Pogodbe se Komisija opira na isto sodbo in zatrjuje, da lahko na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 17 sprejme le odločbo, s katero ugotovi morebitno nezdružljivost zadevnega distribucijskega sistema z določbami člena 85(1) Pogodbe in dobavitelju naloži, naj povsem preneha uporabljati koncesijsko pogodbo. Dodaja, da ji na podlagi sodbe Ford II tudi ni odvzeta vsaka možnost, da se odzove na protikonkurenčno ravnanje v okviru distribucijskega sistema, saj lahko, na primer, naloži globo, če se koncesijska pogodba še naprej izvaja.
43 Komisija navaja, da družba Automec ne želi odpraviti distribucijskega sistema, ampak, prav nasprotno, zahteva pravico, da se vanj vključi. To pa naj bi bila posebna in individualna pravica, za izvršitev katere Komisija, razen v okviru uporabe člena 86 Pogodbe, ni pristojna.
44 V dupliki Komisija dodaja, da naj bi se zgoraj navedena sodba Sodišča z dne 11. oktobra 1983, 210/81, na katero se sklicuje tožeča stranka, ukvarjala s primerom hkratne kršitve členov 85 in 86 Pogodbe in da sta se dva precedenčna primera, ki ju je Sodišče navedlo v tej sodbi, namreč njegova zgoraj navedena sodba z dne 6. marca 1974, 6/73 in 7/73, in njegov sklep z dne 17. januarja 1980 v zadevi Camera Care proti Komisiji (792/79 R, Recueil, str. 119), nanašala na kršitev člena 86 (Commercial Solvents) ali na kršitev obeh členov 85 in 86 (Camera Care).
45 Komisija zatrjuje, da ji prepoved omejevalnih ravnanj in podeljena pooblastila, da zagotovi spoštovanje te prepovedi, ne dopuščajo, da bi lahko omejila pogodbeno svobodo gospodarskih subjektov s tem, da bi šla tako daleč, da bi od proizvajalca zahtevala, da določenega trgovca vključi v svoj distribucijski sistem. V zvezi s tem se sklicuje na sklepne predloge generalne pravobranilke Rozès v zgoraj navedeni zadevi 210/81 (str. 3067).
46 Na koncu Komisija še poudarja, da izpodbijana odločba v ničemer ne prejudicira vprašanja, ali je distribucijski sistem BMW Italia selektiven oziroma izključen in selektiven take vrste, kot jo ureja Uredba št. 123/85, niti vprašanja, ali je obravnavani sistem dopusten glede na člen 85(1) Pogodbe ali ne. Po mnenju Komisije naj ji niti člen 85 Pogodbe niti člen 3(1) Uredbe št. 17 v primeru ugotovitve, da distribucijski sistem BMW Italia pomeni kršitev člena 85 (1), ne bi dajala pravice, da od BMW Italia zahteva, naj sklene pogodbo z družbo Automec.
Presoja Sodišča prve stopnje
47 Sodišče prve stopnje meni, da je treba ugotoviti, ali je Komisija kršila pravo Skupnosti, zlasti člen 3 Uredbe št. 17, s tem, ko je zavrnila zahtevo za izdajo zgoraj omenjenih posebnih odredb iz razloga, da v okoliščinah primera ni bila pristojna za izdajo takih ukrepov.
48 Opozoriti je treba, da je tožeča stranka v zahtevi predlagala, naj se BMW Italia naloži, naj izpolni naročila, ki ji jih je tožeča stranka posredovala, in naj se BMW naloži, naj ji dovoli uporabo določenih znamk. Ti zahtevi naj bi utemeljevalo dejstvo, da je tožeča stranka menila, da je izpolnjevala vse zahtevane pogoje, da se jo vključi v distribucijski sistem BMW. Zato je tožeča stranka predlagala, naj Komisija zoper BMW izda dve posebni odredbi in s tem zagotovi spoštovanje njene domnevne pravice, da se ji dovoli vključitev v distribucijsko mrežo BMW.
49 Ker je Komisija v prvem delu odločbe zavrnila zahtevo za izdajo obeh posebnih odredb, je treba preveriti, ali bi člen 3(1) Uredbe št. 17, ki Komisijo pooblašča, da od zadevnih podjetij zahteva odpravo kršitev prava konkurence, ki jih je ugotovila, v povezavi s členom 85(1) Pogodbe lahko pomenil pravno podlago za odločbo, s katero se ugodi taki zahtevi.
50 Člen 85(1) prepoveduje določene protikonkurenčne sporazume in ravnanja. Člen 85(2) med morebitnimi civilnopravnimi posledicami kršitve te prepovedi izrecno omenja le eno, in sicer ničnost sporazuma. Druge posledice kršitve člena 85 Pogodbe, kot sta obveznost povrnitve škode, povzročene tretjim, in morebitna obveznost sklenitve pogodbe, je treba določiti v nacionalnem pravu (glede možnosti, ki jih imajo nacionalna sodišča, ki so bile podlaga za sodbi Sodišča z dne 16. junija 1981 v zadevi Salonia, 126/80, Recueil, str. 1563, 1774, in z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon, 243/83, Recueil, str. 2015, 2035). Nacionalno sodišče sme torej, kadar je potrebno in v skladu s pravili nacionalnega prava, odrediti gospodarskemu subjektu, naj sklene pogodbo z drugim subjektom.
51 Ker mora pogodbena svoboda ostati pravilo, načeloma Komisiji v okviru pravice za izdajo odredbe, ki jo ima za zagotovitev odprave kršitev člena 85(1), ni mogoče priznati pravice, da stranki odredi, naj vzpostavi pogodbena razmerja, ker ima Komisija načeloma primerna sredstva, da od podjetja zahteva, naj preneha s kršitvijo.
52 Podobne omejitve pogodbene svobode pa še zlasti ni mogoče upravičiti zato, ker obstaja več sredstev za odpravo kršitve. To velja tudi za kršitve člena 85(1) Pogodbe, ki so posledica uporabe distribucijskega sistema. Take kršitve je namreč mogoče odpraviti tudi z opustitvijo ali s spremembo distribucijskega sistema. V teh okoliščinah ima Komisija nedvomno pravico, da ugotovi kršitev in da vpletenim strankam odredi, naj jo odpravijo, nima pa pravice, da strankam vsili svojo izbiro med vsemi različnimi možnostmi ukrepov, ki so v skladu s Pogodbo.
53 Zato je treba ugotoviti, da Komisija v okoliščinah tega primera ni imela pooblastila za izdajo posebnih odredb, s katerimi bi BMW zavezala, naj oskrbuje tožečo stranko in ji dovoli uporabo njenih znamk. Torej Komisija ni kršila prava Skupnosti, ko je zaradi nepristojnosti zavrnila zahtevo za izdajo teh odredb.
54 Pristojnost Komisije, da izda odločbo, ki ima lahko enake praktične učinke kot odredbi, ki ju zahteva tožeča stranka, in možnost, da zahtevo tožeče stranke opredeli kot zahtevo za izdajo enake odločbe, ne moreta omajati tega sklepa. Komisija namreč ni uveljavljala nepristojnosti, da bi upravičila zavrnitev celotne pritožbe, ampak le, da bi upravičila zavrnitev izdaje zahtevanih posebnih ukrepov. Ker pa predmet pritožbe presega okvir te posebne zahteve, vprašanje ni obravnavano v prvem, ampak v drugem delu odločbe.
3. Drugi del izpodbijane odločbe
55 Tožeča stranka zoper drugi del izpodbijane odločbe v bistvu uveljavlja štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na to, da naj bi Komisija kršila člene 155 Pogodbe, 3 Uredbe št. 17 in 6 Uredbe št. 99/63 s tem, da ni izkoristila svojih pooblastil. Drugi tožbeni razlog, naveden na obravnavi, zadeva kršitev obveznosti obrazložitve, ki jo določa člen 190 Pogodbe. S tretjim tožbenim razlogom, uveljavljanim v repliki, očita neuporabljivost in nezakonitost Uredbe št. 123/85. V četrtem tožbenem razlogu uveljavlja zlorabo pooblastila.
a) Prvi tožbeni razlog kršitve členov 155 Pogodbe, 3 Uredbe št. 17 in 6 Uredbe št. 99/63, ter drugi tožbeni razlog v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe
Trditve strank
56 Tožeča stranka najprej očita Komisiji, da se je odpovedala izvajanju svojih pristojnosti v korist nacionalnih sodišč v zvezi z izvajanjem člena 85, medtem ko je v strokovnem tisku izjavila, da „zaradi člena 85(2) pri nacionalnih sodiščih ni mogoče zahtevati nikakršnega pravnega varstva“ proti protikonkurenčnim klavzulam v distribucijskih pogodbah.
57 Navaja, da pravo Skupnosti predvideva postopek odprave kršitev in da se Komisija ne sme izogniti izvrševanju ustreznih pooblastil. V tej zvezi se sklicuje na dolžnost, ki jo ima Komisija na tem področju na podlagi Pogodbe, ter na njene izključne in posebne pristojnosti glede kršitev, izjem in selektivne distribucije, na podlagi – med drugim – določb Uredbe št. 123/85. Tožeča stranka poudarja, da je izbira, ali bo zadevo predložila nacionalnim sodiščem ali pristojnim organom Skupnosti, njena, in da ji Komisija ne sme vsiliti svoje izbire. Dodaja še, da se predmet postopkov, ki potekajo pred italijanskimi sodišči, razlikuje od predmeta njene pritožbe.
58 Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da se Komisija v obravnavanem primeru ne sme sklicevati na diskrecijsko naravo njenih pravic. Možnost, da zavrne pritožbo, Komisiji priznava člen 6 Uredbe št. 99/63 in ta naj bi se nanašala le na vsebinsko zavrnitev, ki sledi preiskavi, v okviru katere je Komisija lahko zbrala potrebne podatke za opravo diskrecijske presoje. Komisija bi tako morala za vsako pritožbo uvesti postopek preiskave, razen v primeru očitno neutemeljenih pritožb. Navedeni člen 6, po katerem sme Komisija „zavrniti“ zahtevo, se torej nanaša na odredbo o prenehanju kršitve in ne na uvedbo postopka. Tožeča stranka v podporo trditvi navaja zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 11. oktobra 1983, 210/81, točka 19.
59 Tretjič, tožeča stranka v repliki ugovarja trditvi, da ni bilo zadostnega interesa Skupnosti, da bi se opravila poglobljena preiskava dejstev, opisanih v pritožbi. Okrožnica, ki jo je BMW Italia 7. julija 1988 poslala vsem svojim koncesionarjem in s katero naj bi želela preprečiti prodaje nepooblaščenim trgovcem in prodaje „zunaj področja“, sklenjene preko „posrednikov ali poslovnih dobaviteljev“, naj bi bila v nasprotju z zahtevami prava Skupnosti tako na področju selektivne kot izključne distribucije in s členom 3, točka 11, Uredbe št. 123/85. Komisija naj bi sama dvakrat, in sicer v obvestilu v zvezi z Uredbo št. 123/85 (UL 1985, C 17, str. 4, odstavek 1, točka 3) ter v Šestem poročilu o politiki konkurence (točka 30, str. 45) potrdila, da tako ravnanje pomeni kršitev temeljnih pravil.
60 Komisija meni, da imata Komisija in nacionalno sodišče zaradi neposredne uporabljivosti člena 85(1) Pogodbe dejansko sočasno pristojnost, da uporabita to določbo, kot naj bi bilo razvidno iz sodb Sodišča z dne 30. januarja 1974 v zadevi BRT (127/73, Recueil, str. 51) in z dne 10. julija 1980 v zadevi Lauder (37/79, Recueil, str. 2481).
61 Dodaja še, da čeprav imajo zainteresirane stranko pravico do odločitve, ali se bodo obrnile na organe Skupnosti ali na nacionalne organe, da bi si zagotovile spoštovanje pravic, ki izhajajo iz člena 85 Pogodbe, pa so pravne posledice, ki lahko izhajajo iz teh dveh sistemov, različne. V tej zvezi naj tožeča stranka sicer ne bi zanikala, da ima italijansko sodišče v nasprotju s Komisijo pravico, da BMW Italia naloži povrnitev škode, ki jo je lahko utrpela zaradi zavrnitve prodaje.
62 Komisija prav tako navaja, da tožeča stranka tudi ne oporeka dejstvu, da naj bi bila italijanska sodišča v primerjavi z njo primernejša, da razrešijo morebiten spor v zvezi z domnevno kršitvijo člena 85(1) Pogodbe s strani BMW Italia, ker sodišča v Milanu ali Vicenzi lažje preučijo zahteve družbe Automec kot Komisija in da člen 85(1); in po potrebi določbe Uredbe št. 123/85; uporabijo za distribucijski sistem BMW Italia. Sodišče naj bi v sodbi z dne 3. februarja 1976 v zadevi Roubaix (63/75, Recueil, str. 111) potrdilo pristojnost nacionalnega sodišča v primeru odločitve, ali dana pogodba spada med skupinske izjeme ali ne.
63 Komisija pojasnjuje, da vprašanje, ali ima diskrecijsko pooblastilo za zavrnitev pritožb, ki jih je prejela, brez izvedbe predhodne preiskave, pomeni pomembno načelno vprašanje glede izvrševanja njenih pravic nadzora. Prvič naj bi bilo sodišče Skupnosti pozvano, da razsodi o odločbi, s katero je Komisija zavrnila pritožbo, ne da bi se poglobila v dejstva, ki jih je navedel pritožnik, in jih presodila. Ta odločba naj bi temeljila na obstoju pravice Komisije, da v javnem interesu Skupnosti obravnavi pritožb določi različne stopnje prioritete.
64 Komisija ne zanika, da ima pritožnik pravico do odgovora, to je na dokončni akt, v katerem se institucija izreče o njegovi pritožbi. Vendar potrjuje, da v skladu s sodno prakso Sodišča (sodba z dne 18. oktobra 1979 v zadevi GEMA proti Komisiji, 125/78, Recueil, str. 3173, 3179) ni zavezana k sprejetju končne odločitve glede obstoja ali neobstoja zatrjevane kršitve. Ker ima tako Komisija veliko svobode pri sprejetju odločitev glede vsebine pritožb, ima a fortiori tudi svobodo diskrecijske presoje pri sprejetju pripravljalnih aktov za dokončno odločbo, kot je uvedba preiskave. Komisija vendarle priznava, da je zavezana preučiti pritožbe na nediskriminatoren način, tako kot trdi, da je storila v tem primeru. V tej zvezi navaja, da bi bilo treba za preizkus združljivosti distribucijskega sistema BMW Italia s členom 85(1) Pogodbe in z določbami Uredbe št. 123/85 opraviti zelo obširno in zapleteno preiskavo, ki bi jo morala začeti skorajda od začetka, medtem ko so bila različna italijanska sodišča, na katera sta zahteve vložili tako družba Automec kot tudi BMW Italia, seznanjena s pogodbenimi razmerji, ki jih je BMW Italia imela s svojimi trgovci, in predvsem s pogodbenimi razmerji, ki jih je ta družba v preteklosti imela s tožečo stranko. Po trditvah Komisije lahko zato ta sodišča lažje opravijo potrebne preiskave z namenom, da presodijo skladnost distribucijskega sistema BMW Italia s pravili Skupnosti o konkurenci.
65 Komisija poudarja, da so jo te ugotovitve, pa tudi skrb za ekonomičnost postopka, privedle do sklepa, da pritožba družbe Automec ni izkazala zadostne stopnje javnega interesa v primerjavi s tisoči postopkov, ki tečejo, da bi lahko upravičila uvedbo dodatnih preiskav poleg tistih, ki so jih že opravila italijanska sodišča, na katera sta se omenjeni podjetji obrnili „po svobodni izbiri“.
66 Komisija glede splošnega načela, da ima diskrecijsko pravico, ki ji omogoča določiti tak prednostni red, navaja, da jo nobena določba prava Skupnosti ne zavezuje, da bi uvedla preiskavo vsakič, ko prejme pritožbo. V dupliki ugotavlja, da se tožeča stranka v podporo trditvi ne more sklicevati na zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 11. oktobra 1983, 210/81, ki naj bi bila osamljena sodba, tako da ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi.
67 Dalje, Komisija ugotavlja, da glede na italijansko različico člena 6 Uredbe št. 99/63 ne more ugoditi pritožbi na podlagi elementov (informacij in dokazov) „di cui dispone“ (ki so ji na voljo), in ne na podlagi tistih, ki bi jih lahko pridobila šele po izvedbi dolgotrajne, zapletene in drage preiskave; poleg tega še trdi, da je njena dolžnost zagotavljanja spoštovanja javnega interesa na način, da ukrepa predvsem proti ravnanjem, ki zaradi obsega, teže in trajanja pomenijo zelo resen poseg v svobodno konkurenco. Navaja, da bi v primeru, če bi morala za vsako vloženo pritožbo uvesti preiskavo, bi o zadevah, v katerih se bo opravila preiskava, odločala podjetja, ki se pritožujejo, in ne sama Komisija, s čimer bi bila ta izbira odvisna prej od meril zasebnega interesa kot javnega.
68 Komisija se sklicuje na statistične podatke o postopkih, ki so povezani s konkurenco in potekajo pri Komisiji, da bi izkazala nujnost, da se določijo prednostna merila za obravnavanje različnih zadev, ob upoštevanju omejenega števila njenega osebja. Pojasnjuje, da je bila zaradi števila teh zadev prisiljena v svojem Sedemnajstem poročilu o politiki konkurence (točka 9, str. 24) določiti naslednja prednostna merila:
„Običajno Komisija zadevam, ki obravnavajo zelo pomembna politična vprašanja, odobri prednostno obravnavo. V zadevah, ki jih preiskuje po uradni dolžnosti ali na podlagi pritožb, Komisija preuči težo domnevnih kršitev. Poleg tega mora pri pritožbah in prijavah upoštevati potrebo, da se odločitev sprejme hitro. Enako velja za primere, kadar že potekajo nacionalni sodni postopki. Zadeve, za katere se zahteva uporaba postopka z ugovorom, ki ga predvidevajo Uredbe o skupinski izjemi, je treba vedno šteti za prednostne, ob upoštevanju šestmesečnega roka. V drugih primerih se zadeve obravnavajo po kronološkem vrstnem redu.“
69 Po mnenju Komisije je očitno, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje nobeno prednostnega merila za obravnavanje bodisi glede teže domnevne kršitve bodisi glede nujnosti odločitve Komisije, da se nacionalnemu sodišču omogoči presoja. Glede zadnjega merila Komisija opozarja, da njena odločitev ni bila nujna za to, da se italijanskim sodiščem omogoči odločitev o sporih, ki sta jim jih stranki že predložili v obravnavo. Dalje pojasnjuje, da se to merilo nanaša predvsem na primer, ko zadeva, ki jo obravnava nacionalno sodišče, obravnava veljavnost ali izvajanje pogodbe, ki je bila priglašena Komisiji in za katero je bila zahtevana izjema na podlagi člena 85(3) Pogodbe, saj je za uporabo te določbe pristojna Komisija. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo tako, saj uporabo člena 85(3) za sporazume o distribucije v sektorju motornih vozil ureja Uredba št. 123/85. Uporaba te uredbe je torej v celoti v pristojnosti italijanskih sodišč, ki bi morala v primeru dvoma o veljavnosti določb te uredbe zadevo v skladu s členom 177 Pogodbe predložiti Sodišču (sodba Sodišča z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto-Frost, 314/85, Recueil, str. 4225).
70 Komisija še zatrjuje, da nepristojnost nacionalnih sodišč, da odločijo o preklicu izjeme, v ničemer ne vpliva na njeno trditev, ker tožeča stranka predvsem meni, da skupinska izjema, ki jo predvideva Uredba št. 123/85, ne velja za distribucijski sistem BMW Italia in podredno, da je ta uredba neveljavna.
Presoja Sodišča prve stopnje
71 Sodišče prve stopnje meni, da je v tem pritožbenem razlogu v bistvu zastavljeno vprašanje, katere so obveznosti Komisije, kadar od fizične ali pravne osebe prejme zahtevo na podlagi člena 3 Uredbe št. 17.
72 Navesti je treba, da uredbi št. 17 in št. 99/63 priznavata postopkovne pravice osebam, ki so na Komisijo naslovile pritožbo, kot sta pravica do obveščenosti o razlogih, zaradi katerih namerava Komisija zavrniti njihovo pritožbo, in pravica, da o tej zadevi predložijo pripombe. Zakonodajalec Skupnosti je tako Komisiji določil nekatere posebne obveznosti. Vendar niti Uredba št. 17 niti Uredba št. 99/63 ne vsebujeta izrecnih določil glede nadaljnjih ukrepov glede vsebine pritožbe in glede morebitne obveznosti Komisije, da opravi preiskavo.
73 Pri določitvi obveznosti Komisije v tem okviru je treba najprej opozoriti, da je ta odgovorna za izvajanje in usmerjanje konkurenčne politike Skupnosti (glej sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis, C-234/89, Recueil, str. 935, 991). Iz tega razloga člen 89(1) Pogodbe Komisiji poverja nalogo, da zagotovi uporabo načel iz členov 85 in 86, in določbe, sprejete na podlagi člena 87, so ji podelile široka pooblastila.
74 Obseg obveznosti Komisije na področju prava konkurence je treba preučiti glede na člen 89(1) Pogodbe, ki na tem področju pomeni poseben izraz splošne naloge nadzora, ki jo Komisiji nalaga člen 155 Pogodbe. Vendar pa, kot je Sodišče ugotovilo v okviru člena 169 Pogodbe (sodba z dne 14. februarja 1989 v zadevi Star Fruit proti Komisiji, 247/87, Recueil, str. 291, 301), ta naloga ne pomeni, da je Komisija zavezana začeti postopke za ugotovitev morebitnih kršitev prava Skupnosti.
75 V tej zvezi Sodišče prve stopnje poudarja, da iz sodne prakse Sodišča (zgoraj navedena sodba GEMA z dne 18. oktobra 1979, str. 3173, 3189) izhaja, da med pravicami, ki jih pritožnikom priznavata Uredbi št. 17 in št. 99/63, ni pravice do pridobitve odločbe v smislu člena 189 Pogodbe o tem, ali domnevna kršitev obstaja ali ne. Zato od Komisije ni mogoče zahtevati, naj se izreče o tej zadevi, razen če predmet pritožbe spada v njeno izključno pristojnost, kot velja v primeru preklica izjeme, odobrene na podlagi člena 85(3) Pogodbe.
76 Ker se Komisiji ni treba izreči o obstoju ali neobstoju kršitve, je ni mogoče prisiliti k izvedbi preiskave, ker bi bil njen edini namen iskanje dokazov o obstoju oziroma neobstoju kršitve, ki pa ga ni dolžna ugotoviti. V zvezi s tem je treba opozoriti, da uredbi št. 17 in št. 99/63 v nasprotju s tem, kar člen 89(1), drugi stavek, Pogodbe določa za zahteve, ki jih vložijo države članice, Komisije ne zavezujeta izrecno, naj razišče pritožbe, ki so ji bile predložene.
77 V tej zvezi je treba ugotoviti, da je pristojnost organa, ki so mu poverjene javne naloge, da sprejme vse organizacijske ukrepe, potrebne za uresničevanje teh nalog, skupaj z določitvijo prioritet v zakonsko predpisanem okviru, kadar jih zakonodajalec ni določil, neločljivo povezana s izvajanjem upravne dejavnosti. Tako mora biti zlasti v primeru, kadar ima organ tako široko in splošno nalogo nadzora in kontrole, kot jo ima Komisija na področju konkurence. Zato je dejstvo, da Komisija določi različne stopnje prioritete zadevam, ki jih obravnava na področju konkurence, v skladu z obveznostmi, ki ji jih določa pravo Skupnosti.
78 Ta presoja ni v nasprotju z zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 11. oktobra 1983, 210/81, niti s sodbama z dne 28. marca 1985 v zadevi CICCE (298/83, Recueil, str. 1105) ter z dne 17. novembra 1987 v zadevi BAT in Reynolds proti Komisiji (142/84 in 156/84, Recueil, str. 4487). V sodbi Demo-Studio Schmidt je namreč Sodišče razsodilo, da je Komisija „imela dolžnost preučiti dejstva, predložena“ s strani pritožnika, ne da bi prejudiciralo vprašanja, ali je Komisija smela opustiti obravnavo pritožbe, ker je v tem primeru Komisija preučila dejstva, navedena v pritožbi, in jih zavrnila iz razloga, ker ni bilo dokazov, ki bi dopustili sklepanje o obstoju kršitve. Enako se to vprašanje ni zastavilo v kasnejših, zgoraj navedenih zadevah CICCE (298/83) ter BAT in Reynolds (142/94 in 156/84).
79 Vendar, čeprav Komisije ni mogoče prisiliti k izvedbi preiskave, jo postopkovne garancije, določene v členu 3 Uredbe št. 17 in v členu 6 Uredbe št. 99/63, zavezujejo, da skrbno preuči dejanske in pravne vidike, na katera jo je opozoril pritožnik, da presodi, ali navedeni elementi razkrivajo ravnanje, ki lahko izkrivlja konkurenco na skupnem trgu in prizadene trgovino med državami članicami (glej zgoraj navedene sodbe Sodišča Demo-Studio Schmidt z dne 11. oktobra 1983, CICCE z dne 28. marca 1985 ter BAT in Reynolds z dne 17. novembra 1987).
80 Če je, tako kot v obravnavanem primeru, Komisija sprejela odločitev o ustavitvi postopka s pritožbo, ne da bi uvedla preiskavo, se nadzor zakonitosti Sodišča omejuje na preizkus, ali izpodbijana odločba ne temelji na vsebinsko netočnih dejstvih, ali je bilo zmotno uporabljeno pravo, ali je bilo kršeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in ali je prišlo do zlorabe pooblastila.
81 Sodišče mora glede na ta načela najprej preveriti, ali je Komisija z vso zahtevano pozornostjo preučila pritožbo, ki jo je bila dolžna obravnavati, dejanske in pravne vidike, ki jih je tožeča stranka izpostavila v pritožbi, in dalje, ali je Komisija pravilno obrazložila odločitev o ustavitvi postopka s pritožbo s tem, da se je sklicevala po eni strani na svojo pravico, „da zadevam, ki so ji predložene, dodeli različno prednostno stopnjo“, in po drugi strani na interes Skupnosti v zadevi kot prednostno merilo.
82 V zvezi s tem Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je Komisija skrbno obravnavala pritožbo, pri čemer ni upoštevala le dejanskih in pravnih vidikov, izpostavljenih v sami pritožbi, ampak je s tožečo stranko in njenimi odvetniki neuradno izmenjala stališča in informacije. Komisija je zavrnila pritožbo šele potem, ko se je seznanila s pojasnili, ki jih je tožeča stranka podala ob tej priložnosti, in s stališči, navedenimi v odgovoru na dopis, poslan na podlagi člena 6 Uredbe št. 99/63. Ob upoštevanju dejanskih in pravnih vidikov, navedenih v pritožbi, je Komisija skrbno obravnavala pritožbo in ji ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti.
83 Dalje, glede obrazložitve sporne odločbe o ustavitvi postopka s pritožbo Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da ima Komisija pravico, da pritožbam, ki jih prejme, dodeli različno prednost pri obravnavanju.
84 Nato je treba preveriti, ali se je pravno upravičeno sklicevati na interes Skupnosti v zadevi kot prednostno merilo, kot zatrjuje Komisija.
85 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v nasprotju s civilnimi sodišči, katerih naloga je zaščititi individualne pravice fizičnih oseb v njihovih medsebojnih odnosih, upravni organ delovati v javnem interesu. Zato je pravno upravičeno, da se Komisija sklicuje na interes Skupnosti, da bi določila stopnjo prednostnega obravnavanja, ki jo dodeli različnim zadevam, ki so ji predložene. To pa ne pomeni, da se ukrep Komisije izmakne sodnemu nadzoru, saj se Komisija v skladu z zahtevo po obrazložitvi, določeni v členu 190 Pogodbe, ne sme le abstraktno sklicevati na interes Skupnosti. Podati mora pravne in dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je prišla do sklepa, da ni zadostnega interesa Skupnosti, da bi upravičila sprejetje preiskovalnih ukrepov. Zato lahko Sodišče prve stopnje s preizkusom zakonitosti teh razlogov nadzoruje ukrepe Komisije.
86 Pri presoji interesa Skupnosti, da se preiskava nadaljuje, mora Komisija upoštevati okoliščine posameznega primera ter predvsem dejanske in pravne vidike, ki so ji predstavljeni v predloženi pritožbi. Komisija mora zlasti pretehtati pomen zatrjevane kršitve za delovanje skupnega trga, verjetnost ugotovitve obstoja kršitve in obseg potrebnih preiskovalnih ukrepov, da kar najbolje izpolni svojo nalogo nadzora nad spoštovanjem členov 85 in 86.
87 V tem okviru je treba ugotoviti, ali je Komisija v tem primeru pravilno sklepala, da ni bilo zadostnega interesa Skupnosti za nadaljnjo preiskavo zadeve, ker bi lahko tožeča stranka, ki je zadevo v zvezi z razdrtjem koncesijske pogodbe že predložila italijanskim sodiščem, tem sodiščem prav tako predložila vprašanje, ali je distribucijski sistem BMW Italia v skladu s členom 85(1) Pogodbe.
88 V tej zvezi je treba navesti, da se je s tem Komisija omejila na izjavo, da se na splošno ne bi smela odreči obravnavi zadeve le iz razloga, da naj bi bilo za njeno obravnavo pristojno nacionalno sodišče . Temu sodišču so bili namreč že predloženi povezani spori med družbo Automec in BMW Italia glede distribucijskega sistema slednje in tožeča stranka ni ugovarjala, da italijanska sodišča že poznajo pogodbena razmerja med BMW in njenimi distributerji. V posebnih okoliščinah tega primera razlogi ekonomičnosti postopka in dobre uprave govorijo v prid preučitvi zadeve s strani sodišča, ki že obravnava z njo povezane zadeve.
89 Vendar pa je za presojo zakonitosti sporne odločbe o ustavitvi postopka s pritožbo treba ugotoviti, ali ni Komisija s tem, da je podjetje, ki se pritožuje, napotila na nacionalno sodišče, napačno presodila obsega varstva, ki ga lahko zagotovi pravicam iz člena 85(1) Pogodbe.
90 V tej zvezi je treba ugotoviti, da imata člena 85(1) in 86 neposredne učinke na razmerja med posamezniki ter zadevnim posameznikom podeljujeta pravice, ki jih morajo ščititi nacionalna sodišča (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 30. januarja 1974, 127/73). Pristojnost za uporabo teh določb imajo hkrati Komisija in nacionalna sodišča (glej predvsem zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1991, C-234/89). To dodelitev pristojnosti med drugim opredeljuje tudi dolžnost lojalnega sodelovanja med Komisijo in nacionalnimi sodišči, ki izhaja iz člena 5 Pogodbe (glej zgoraj navedeno sodbo sodišča z dne 28. februarja 1991, C‑234/89).
91 Zato je treba preveriti, ali je Komisija smela računati na to sodelovanje, da bi zagotovila presojo skladnosti distribucijskega sistema BMW Italia s členom 85(1) Pogodbe.
92 V ta namen sme italijansko sodišče najprej raziskati, ali ta sistem vključuje omejitve konkurence v smislu člena 85(1). V primeru dvoma sme Sodišču predložiti vprašanje v predhodno odločanje. Če se ugotovi omejitev konkurence v nasprotju s členom 85(1), mora nato preveriti, ali za sistem velja skupinska izjema na podlagi Uredbe št. 123/85. Tudi za ta preizkus je pristojno (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1991, C‑234/89). V primeru dvoma glede veljavnosti ali razlage te uredbe sme sodišče prav tako v skladu s členom 177 Pogodbe Sodišču predložiti vprašanje v prehodno odločanje. V vsakem od teh primerov mora samo nacionalno sodišče odločiti o skladnosti distribucijskega sistema s členom 85(1) Pogodbe.
93 Čeprav nacionalno sodišče zagotovo ni pristojno, da odredi prenehanje kršitve, ki jo je lahko ugotovilo, in da podjetjem, ki so jo zagrešila, naloži globe, kot lahko to stori Komisija, mora vseeno uporabiti člen 85(2) Pogodbe v razmerjih med posamezniki. Pogodba z izrecno določitvijo te civilne sankcije določa, da nacionalno pravo daje sodišču pravico, da zaščiti pravice podjetij, ki so žrtve protikonkurenčnih ravnanj.
94 V obravnavanem primeru tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bo lahko sklepali, da italijansko pravo ne določa nobenega pravnega sredstva, ki bi italijanskim sodiščem omogočalo, da na zadovoljiv način zaščiti njene pravice.
95 Navesti je treba še, da je Komisija v tem primeru smela legitimno upoštevati obstoj Uredbe o izjemi pri presoji javnega interesa Skupnosti za izvedbo preiskave v zvezi s takim distribucijskim sistemom. Kot je Komisija pravilno navedla, je glavni namen Uredbe o skupinski izjemi omejiti priglasitve in posamezne preizkuse distribucijskih pogodb, ki se uporabljajo v sektorju zadevne dejavnosti. Obstoj take uredbe poleg tega nacionalnemu sodišču omogoča lažjo uporabo prava konkurence.
96 Zato Komisija s tem, da je tožečo stranko napotila na nacionalno sodišče, ni napačno presodila obsega varstva, ki ga lahko zagotovi pravicam iz člena 85(1) in (2) Pogodbe.
97 Iz vsega navedenega izhaja, da Sodišče prve stopnje pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo pravne ali dejanske napake niti kršitve pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Zato tožbeni razlog kršitve prava Skupnosti, predvsem členov 155 Pogodbe, 3 Uredbe št. 17 in 6 Uredbe št. 99/63, ni utemeljen.
98 Poleg tega iz navedenih preudarkov nujno izhaja, da je sporna odločba zadostno obrazložena, ker je tožeča stranka lahko legitimno uveljavljala pravice pred Sodiščem prve stopnje in je to lahko izvedlo nadzor nad zakonitostjo.
b) Tretji tožbeni razlog: nezakonitost Uredbe št. 123/85
Trditve strank
99 Tožeča stranka je v tožbi predlagala razveljavitev Uredbe št. 123/85, ker pomeni „neizogibno pravno podlago“ izpodbijane odločbe, ne da bi navedla tožbene razloge v podporo temu predlogu. V repliki tožeča stranka zatrjuje, da ta uredba v obravnavanem primeru ni bila uporabna, ker ureja le izključno distribucijo in ne selektivne. Dodaja, da če ne bi bilo tako, bi bila navedena uredba neveljavna, saj naj bi bila očitno protislovna in nepravična, ker je določila eno samo ureditev za dva gospodarska pojava, ki se med seboj temeljno razlikujeta, kot sta zgoraj omenjeni obliki distribucije.
100 Komisija ponavlja, da se ni izrekla o tem, ali se ta uredba uporablja za distribucijski sistem BMW Italia ali ne, in da ji tožeča stranka napačno pripisuje mnenje, da naj bi v tem primeru veljala ta uredba in da bi jo bilo mogoče uporabiti tako za izključne kot za selektivne distribucijske sisteme. Vztraja pri trditvi, da je o naravi tega distribucijskega sistema lahko zavzela stališče šele po tem, ko je poglobljeno in ustrezno preučila dejstva, navedena v zahtevi, vendar pa ni štela, da je za to obstajal zadosten interes Skupnosti.
Presoja Sodišča prve stopnje
101 Ker je nesporno, da v izpodbijani odločbi, ki med drugim ne vsebuje nobenega napotila na Uredbo št. 123/85 ali na morebitno skladnost distribucijskega sistema s to uredbo, ni odločeno o tem, ali se v tem primeru lahko uporabi Uredba št. 123/85, je obravnavani tožbeni razlog nepomemben. Zato ga je treba v vsakem primeru zavrniti.
c) Četrti tožbeni razlog: zloraba pooblastila
Trditve strank
102 S tem tožbenim razlogom tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da je Komisija pravila Skupnosti uporabila z namenom, da raje zaščiti podjetje kot konkurenco na splošno. V repliki je dodala, da zavrnitev uvedbe preiskave, celo v luči zgoraj omenjene okrožnice z dne 7. julija 1988, s katero je BMW pritiskala na svoje koncesionarje, naj ne prodajajo motornih vozil nepooblaščenim trgovcem in „posrednikom ali poslovnim dobaviteljem“, potrjuje voljo Komisije, da prednostno obravnava BMW „s tem, ko jo oprošča neprijetne obveznosti, da predloži dokazila“. Dalje potrjuje, da v nobenem izmed treh dopisov, ki ji jih je poslala, niso navedeni resnični razlogi, ki so Komisijo spodbudili, da ne obravnava njene pritožbe in dokazov, ki jih je predložila.
103 Komisija zanika, da ni izpolnila obveznosti, da povsem nepristransko obravnava pritožbo. Meni, da je objektivno izvrševala svojo diskrecijsko pravico glede obravnave pritožb, ki jih je prejela, in ugotavlja, da mora tožeča stranka ne le zatrjevati, ampak dokazati, da je v tem primeru to pravico zlorabila in/ali jo le delno izvrševala s tem, ko je zasledovala druge cilje, kot so ti, za katere ji je zakonodajalec Skupnosti dodelil to pravico. Komisija potrjuje, da ni imela nobenega namena, da a priori „opere“ BMW Italia sumov kršitev pravil konkurence in še manj, da ji omogoči ugodnost domneve nedolžnosti.
104 V dupliki Komisija dodaja, da trditve tožeče stranke, da Komisija v nobenem dopisu, ki ji jih je zaporedoma poslala, ni navedla resničnih razlogov za odločbo, pomenijo nedopustno izpodbijanje njenih razlogov, in da so „resnični razlogi“, na katerih temelji drugi del izpodbijane odločbe, le ti, ki so navedeni v dopisu z dne 28. februarja 1990.
Presoja Sodišča prve stopnje
105 Ugotoviti je treba, da je trditev o zlorabi pooblastila mogoče upoštevati le, če tožeča stranka navede objektivne, prepričljive in skladne dokaze, ki lahko izkažejo tako zlorabo (glej, na primer, sodbo Sodišča z dne 13. julija 1989 v zadevi Caturla-Poch in De la Fuente proti Parlamentu, 36/87, Recueil, str. 2471, 2489, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1991 v zadevi Valverde proti Sodišču, T-156/89, Recuil, str. II-407, II-453).
106 Preučiti je torej treba, ali dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, napeljujejo na to, da je Komisija v obravnavanem primeru zlorabila pooblastilo za odločanje, ki ji jo Uredba št. 17 podeljuje z drugim namenom kot je ta, za katerega ji je bilo to pooblastilo dano, namreč za zagotavljanje uporabe načel, določenih s členoma 85 in 86 Pogodbe.
107 V tej zvezi je treba navesti, da tožeča stranka ni izpostavila nobene konkretne okoliščine, iz katere bi lahko sklepali, da naj bi bili razlogi, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev ustavitve postopka s pritožbo, le pretveza, resnični zasledovani cilj pa naj bi bil izogniti se uporabi pravil konkurence za podjetje BMW. Dejstvo, da Komisija ni presodila skladnosti ravnanja BMW s členom 85, ne pomeni, da je ravnala arbitrarno, še posebej zato, ker tožeča stranka ni zanikala, da bi taka presoja zahtevala obsežno in kompleksno preiskavo. Okrožnica BMW Italia z dne 7. julija 1988, na katero se je prav tako sklicevala tožeča stranka, na noben način ne razkriva zlorabe pooblastil s strani Komisije. Ta dopis vsebuje le navodila BMW Italia vsem njenim koncesionarjem in nikakor ne izkazuje, da je Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe želela zaščititi družbe skupine BMW. V preostalem tožeča stranka navaja trditve, s katerimi želi dokazati, da je BMW kršila člen 85. Vendar te trditve ne pomenijo dokazov, iz katerih bi lahko sklepali, da so Komisijo pri odločitvi, da ne preveri utemeljenosti teh očitkov, vodili protipravni motivi.
108 Ugotoviti je torej treba, da zloraba pooblastila ni izkazana in da je ta tožbeni razlog zato treba zavrniti.
109 Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je predloge za razglasitev ničnosti treba zavrniti. Ker odškodninski predlogi temeljijo izključno na istih razlogih, kot so navedeni v utemeljitvi predlogov za razglasitev ničnosti, je treba, ker Komisija ni ravnala nezakonito, zavrniti tudi odškodninski zahtevek, ne da bi bilo treba odločiti o njegovi dopustnosti.
Stroški
110 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Cruz Vilaça | Vesterdorf | García-Valdecasas |
Lenaerts | Barrington | Saggio |
Kirschner | Yeraris | Schintgen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. septembra 1992.
H. Jung | | J. L. Cruz Vilaça |