SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)
z dne 9. septembra 2020(*)
„Kmetijstvo – Uredba (EU) št. 1308/2013 – Označbe porekla v vinskem sektorju – Označevanje vin – Navedba imena sorte vinske trte, ki vsebuje zaščiteno označbo porekla ali je sestavljeno iz nje – Prepoved – Odstopanje – Delegirana uredba (EU) 2017/1353 – Vključitev imena sorte vinske trte ‚teran‘ na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 – Retroaktivni učinek od datuma pristopa Republike Hrvaške k Uniji – Slovenska zaščitena označba porekla ‚Teran‘ – Pravna varnost – Legitimna pričakovanja – Sorazmernost – Lastninska pravica – Akt o pogojih pristopa Hrvaške k Uniji – Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje – Institucionalno ravnovesje“
V zadevi T‑626/17,
Republika Slovenija, ki jo zastopata V. Klemenc in T. Mihelič Žitko, agentki, skupaj z R. Knaakom, odvetnikom,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo B. Eggers, I. Galindo Martín in B. Rous Demiri, agentke,
tožena stranka,
ob intervenciji
Republike Hrvaške, ki jo zastopa G. Vidović Mesarek, agentka, skupaj z I. Ćukom, odvetnikom,
intervenientka,
zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/1353 z dne 19. maja 2017 o spremembi Uredbe (ES) št. 607/2009 glede sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki se lahko uporabijo na etiketah vina (UL 2017, L 190, str. 5),
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz, L. Madise, C. Iliopoulos, sodniki, in I. Reine (poročevalka), sodnica,
sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 3. decembra 2019
izreka naslednjo
Sodbo
I. Pravni okvir
A. Splošne določbe o zaščiti označb porekla v vinskem sektorju
1. Uredba št. 479/2008 in Uredba št. 1234/2007
1 Člen 51 Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 z dne 29. aprila 2008 o skupni ureditvi trga za vino, spremembi uredb (ES) št. 1493/1999, (ES) št. 1782/2003, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 3/2008 ter razveljavitvi uredb (EGS) št. 2392/86 in (ES) št. 1493/1999 (UL 2008, L 148, str. 1), ki se je začel uporabljati 1. avgusta 2009 in ki se je nanašal na imena vin, ki so že bila zaščitena na podlagi prejšnjih uredb, je določal:
„1. Imena vin, ki so zaščitena v skladu s členoma 51 in 54 Uredbe (ES) št. 1493/1999 […], so samodejno zaščitena po tej uredbi. Komisija jih vključi v register iz člena 46 te uredbe.
[…]
4. […]
Na pobudo Komisije in po postopku iz člena 113(2) [te uredbe] se lahko do 31. decembra 2014 odloči o preklicu zaščite obstoječih zaščitenih imen vin iz odstavka 1, če ne izpolnjujejo pogojev iz člena 34 [te uredbe].“
2 Uredba št. 479/2008 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 491/2009 z dne 25. maja 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (UL 2009, L 154, str. 1). Ob tej priložnosti so bile določbe Uredbe št. 479/2008 za vinski sektor vključene v Uredbo (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (UL 2007, L 299, str. 1).
3 V tem okviru so bile določbe člena 51(1) in (4) Uredbe št. 479/2008 povzete v člen 118s(1) in (4) Uredbe št. 1234/2007.
2. Uredba št. 1308/2013
4 Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL 2013, L 347, str. 671) se uporablja od 1. januarja 2014.
5 V členu 107 Uredbe št. 1308/2013 so povzete določbe člena 118s(1) in (4) Uredbe št. 1234/2007 o zaščiti obstoječih imen tako:
„1. Imena vin iz členov 51 in 54 Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 […] so samodejno zaščitena na podlagi te uredbe. Komisija jih vključi v [elektronski] register [E-Bacchus] iz člena 104 te uredbe.
3. […] Komisija lahko do 31. decembra 2014 na lastno pobudo sprejme izvedbene akte, s katerimi prekliče zaščito obstoječih zaščitenih imen vin iz odstavka 1 tega člena, če ne izpolnjujejo pogojev iz člena 93 [te uredbe] […].“
B. Določbe o uporabi imena sorte vinske trte, ki vsebuje ZOP ali je sestavljeno iz nje, za označevanje vin
1. Uredba št. 753/2002
6 Z Uredbo Komisije (ES) št. 753/2002 z dne 29. aprila 2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 35, str. 455) v različici, ki je veljala do 1. avgusta 2009, je bila uvedena posebna ureditev na področju označevanja vin. Člen 19(1)(c) te uredbe je med drugim določal:
„1. Imena sort vinske trte, uporabljenih za proizvodnjo namiznega vina z geografsko označbo ali kakovostnega vina[, pridelanega na določenih pridelovalnih območjih (pdpo),] ali njihove sopomenke, se lahko navedejo na nalepki za vino, če:
[…]
(c) ime sorte ali katera od njegovih sopomenk ne zajema geografske označbe, uporabljene za opis kakovostnega vina pdpo […]“.
7 Vendar je za prepoved označevanja veljala posebna izjema iz člena 19(2)(b) Uredbe št. 753/2002, ki je določala:
„2. Z odstopanjem od odstavka 1(c) [člena 19 Uredbe št. 753/2002]:
[…]
(b) se lahko uporabijo imena ali sopomenke sort iz Priloge II [k tej uredbi] v skladu z nacionalnimi določbami in določbami Skupnosti, ki veljajo na dan, ko začne veljati ta uredba.“
2. Uredbe št. 479/2008, 1234/2007 in 1308/2013
8 Člen 42(3) Uredbe št. 479/2008 je določal:
„Če ni drugače določeno v izvedbenih ukrepih Komisije, se ime sorte vinske trte, ki vsebuje zaščiteno označbo porekla ali geografsko označbo ali je sestavljen[o] iz nje, ne uporablja za označevanje proizvodov, za katere velja ta uredba.“
9 V členu 118j(3) Uredbe št. 1234/2007 so bile povzete določbe člena 42(3) Uredbe št. 479/2008. V različici, ki se je uporabljala 1. julija 2013, je ta člen določal:
„Če ni drugače določeno v izvedbenih ukrepih Komisije, se ime sorte vinske trte, ki vsebuje zaščiteno označbo porekla ali zaščiteno geografsko označbo ali je sestavljeno iz nje, ne uporablja za označevanje proizvodov, za katere velja ta uredba.“
10 Člen 100(3) Uredbe št. 1308/2013, ki je s 1. januarjem 2014 nadomestila Uredbo št. 1234/2007, določa:
„Kadar ime sorte vinske trte vsebuje zaščiteno označbo porekla ali zaščiteno geografsko označbo ali je sestavljeno iz nje, se to ime ne uporablja za označevanje kmetijskih proizvodov.
Da se upoštevajo obstoječe prakse označevanja, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 227 [Uredbe št. 1308/2013], s katerimi določi izjeme od tega pravila.“
11 Poleg tega je s členom 227 Uredbe št. 1308/2013 na Evropsko komisijo preneseno pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov pod pogoji, določenimi v tem členu.
12 Člen 232(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 določa, da se ta uredba uporablja od 1. januarja 2014.
3. Uredba št. 607/2009
13 Člen 62(3) Uredbe Komisije (ES) št. 607/2009 z dne 14. julija 2009 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 v zvezi z zaščitenimi označbami porekla in geografskimi označbami, tradicionalnimi izrazi, označevanjem in predstavitvijo nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (UL 2009, L 193, str. 60) je v različici, ki se uporablja za spor, določal:
„Ne glede na člen 42(3) Uredbe (ES) št. 479/2008 so lahko imena sort vinske trte in njihove sopomenke, navedeni v delu A Priloge XV k tej uredbi, ki so sestavljeni iz zaščitene označbe porekla ali geografske označbe ali vsebujejo tako označbo, navedeni samo na etiketi proizvoda z zaščiteno označbo porekla […], če so odobreni po predpisih Skupnosti, veljavnih 11. maja 2002 ali na dan pristopa držav članic, pri čemer se upošteva poznejši datum.“
14 Priloga XV, del A, k Uredbi št. 607/2009 je vsebovala seznam sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki so lahko bile navedene na etiketi vin v skladu s členom 62(3) te uredbe.
15 Uredba št. 607/2009 je bila razveljavljena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2019/33 z dne 17. oktobra 2018 o dopolnitvi Uredbe št. 1308/2013 v zvezi z vlogami za zaščito označb porekla, geografskih označb in tradicionalnih izrazov v vinskem sektorju, postopkom ugovora, omejitvami uporabe, spremembami specifikacij proizvoda, preklicem zaščite ter označevanjem in predstavitvijo (UL 2019, L 9, str. 2). Besedilo člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 je bilo v bistvu povzeto v člen 50(3) Uredbe št. 2019/33. Poleg tega je del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 zdaj v Prilogi IV k Uredbi št. 2019/33.
C. Določbe o označevanju, sprejete po pristopu Republike Hrvaške k Uniji
1. Izvedbena uredba št. 753/2013
16 Komisija je po pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji 1. julija 2013 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 753/2013 z dne 2. avgusta 2013 o spremembi Uredbe št. 607/2009 (UL 2013, L 210, str. 21).
17 V uvodnih izjavah 2, 3 in 5 Izvedbene uredbe št. 753/2013 je navedeno:
„(2) Zakonodaja vinskega sektorja, ki se je na Hrvaškem uporabljala pred njenim pristopom k Uniji, ne vključuje določb glede zaščitenih označb porekla in geografskih označb ter določb glede označevanja vinskih proizvodov, ki ustrezajo določbam prava Unije, zlasti tistim, ki jih določa Uredba Komisije (ES) št. 607/2009. Da bi gospodarskim subjektom s sedežem na Hrvaškem omogočili trženje proizvodov, proizvedenih v skladu z določbami, veljavnimi na Hrvaškem pred njenim pristopom k Uniji, je treba tem subjektom omogočiti prodajo zalog vinskih proizvodov, proizvedenih v skladu s pravili, veljavnimi pred pristopom.
(3) Hrvaška je zaradi pristopa k Evropski uniji 1. julija 2013 v skladu s členom 62(3) Uredbe (ES) št. 607/2009 zahtevala, da se imena sort vinskih trt ,Alicante Bouschet‘ ,Burgundac crni‘, ,Burgundac sivi‘, ,Burgundac bijeli‘, ,Borgonja istarska‘ in ,Frankovka‘, ki se tradicionalno uporabljajo za prodajo vina, proizvedenega na njenem ozemlju, in so sestavljena iz zaščitene označbe porekla ali geografske označbe ali tako označbo vsebujejo, lahko še naprej uporabljajo na etiketah hrvaških vin z zaščiteno označbo porekla ali geografsko označbo. Po pregledu Komisija potrjuje, da se lahko ime Hrvaške z datumom pristopa k EU vpiše v del A Priloge XV k navedeni uredbi v zvezi z imeni sort vinskih trt, na katere se ta zahteva nanaša.
[…]
(5) Uredbo (ES) št. 607/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.“
18 Člen 1 Izvedbene uredbe št. 753/2013 določa, da se lahko vina, proizvedena na Hrvaškem do vključno 30. junija 2013, ki so skladna z določbami, ki so na ta datum veljale na Hrvaškem, tržijo do porabe zalog in da so lahko označena v skladu z določbami, ki so se na Hrvaškem uporabljale na dan 30. junija 2013. Ta člen 1 v bistvu določa tudi, da se ime Republike Hrvaške vključi v Prilogo XV k Uredbi št. 607/2009 z učinkom od datuma njenega pristopa k Uniji, kar zadeva imena sort vinskih trt, na katera se nanaša zahteva te države.
2. Izpodbijana uredba
19 Komisija je 19. maja 2017 sprejela Delegirano uredbo (EU) 2017/1353 o spremembi Uredbe št. 607/2009 glede sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki se lahko uporabijo na etiketah vina (UL 2017, L 190, str. 5, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). V uvodnih izjavah od 2 do 5 te uredbe je navedeno:
„(2) Zaradi pristopa k Evropski uniji 1. julija 2013 je [Republika] Hrvaška zaprosila, da se njen nacionalni seznam priznanih sort vinske trte vključi na seznam sort vinske trte, ki vsebujejo geografsko označbo in se lahko uporabijo na etiketah vina; navedeni seznam je bil prej vključen v Prilogo II k Uredbi Komisije (ES) št. 753/2002, zdaj pa je vključen v Prilogo XV k Uredbi Komisije (ES) št. 607/2009. V skladu z Uredbo (ES) št. 1234/2007 Evropskega parlamenta in Sveta je Komisija [Republiki] Hrvaški sporočila, da se nacionalni seznam sort ne odobri na ravni Unije in da vsaka država članica odloča o svojem seznamu. Komisija je [Republiki] Hrvaški tudi sporočila, da se bodo v skladu s prakso pri prejšnjih pristopih in zlasti z Uredbo Komisije (ES) št. 1429/2004 o spremembi Priloge II k Uredbi (ES) št. 753/2002 imena hrvaških sort vinske trte vnesla na seznam Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 po pristopu. Na podlagi teh sporočil je [Republika] Hrvaška to zahtevo umaknila iz svojega pogajalskega stališča.
(3) Priloga XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 753/2013, da bi se vanjo vključila predvsem imena sorte vinske trte, ki se tradicionalno uporabljajo za prodajo vina, proizvedenega na hrvaškem ozemlju, in so sestavljena iz zaščitene označbe porekla Unije ali zaščitene geografske označbe Unije oziroma tako označbo vsebujejo, da bi se lahko še naprej uporabljala na etiketah hrvaškega vina z zaščiteno označbo porekla ali zaščiteno geografsko označbo. Zaradi občutljivosti tega vprašanja za [Republiko] Slovenijo se ime sorte vinske trte ‚teran‘, ki je homonim slovenske zaščitene označbe porekla ‚Teran‘ (PDO-SI-A1581), ni vključilo v navedeno uredbo, v pričakovanju izpogajanega stališča med [Republiko] Hrvaško in [Republiko] Slovenijo.
(4) [Republika] Hrvaška je omejila svojo zahtevo za uporabo imena sorte vinske trte ‚teran‘ na vino z zaščiteno označbo porekla ‚Hrvatska Istra‘ (PDO-HR-A1652). Kljub ozemeljski omejitvi zahteve in nenehnim prizadevanjem Komisije se je izkazalo, da ni mogoče najti kompromisne rešitve med [Republiko] Hrvaško in [Republiko] Slovenijo.
(5) Ker kljub prizadevanjem Komisije za uskladitev stališč med [Republiko] Hrvaško in [Republiko] Slovenijo ni prišlo do rešitve spora s pogajanji ter po pregledu informacij, ki so na voljo Komisiji o obstoječi praksi pri označevanju sorte vinske trte ‚teran‘, bi bilo treba ime navedene sorte vpisati v del A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 v zvezi z zaščiteno označbo porekla ‚Hrvatska Istra‘.“
20 Iz uvodne izjave 8 izpodbijane uredbe je razvidno tudi, da je treba tej uredbi priznati retroaktivni učinek od datuma pristopa Republike Hrvaške k Uniji 1. julija 2013 iz teh razlogov:
„Vključitev [Republike] Hrvaške v del A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 v zvezi z uporabo imena sorte vinske trte ‚teran‘ bi morala začeti veljati na dan njenega pristopa, 1. julija 2013, saj je bila zahteva [Republike] Hrvaške vložena pred tem datumom, tradicionalna uporaba imena ‚teran‘ kot sorte vinske trte za prodajo vina, proizvedenega na hrvaškem ozemlju, je bila obstoječa praksa ob pristopu, sprejetje te uredbe pa je bilo odloženo samo zaradi pričakovane rešitve spora s pogajanji. Iz istih razlogov je treba predvideti prehodno določbo za vino, proizvedeno pred datumom začetka veljavnosti te uredbe.“
21 V skladu s členom 1 izpodbijane uredbe je bila v del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 vstavljena dodatna vrstica s številko 55, pri čemer je bilo pojasnjeno, da je ime „teran“ lahko navedeno kot sorta vinske trte na etiketi vin, proizvedenih v Hrvaški, vendar samo za označbo porekla „Hrvatska Istra“ (PDO-HR-A1652) in pod pogojem, da sta „Hrvatska Istra“ in „teran“ v istem vidnem polju ter da je ime „teran“ napisano z manjšimi črkami kot „Hrvatska Istra“.
22 Člen 2 izpodbijane uredbe pa določa ta prehodni ukrep:
„Vino z zaščiteno označbo porekla ‚Hrvatska Istra‘ (PDO-HR-A1652), proizvedeno pred datumom začetka veljavnosti te uredbe po veljavni zakonodaji, se lahko trži do prodaje zalog, tudi če ne izpolnjuje pogojev glede označevanja iz vrstice 55 dela A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009, kakor je bila dodana s členom 1 te uredbe.“
23 V skladu s členom 3, prvi odstavek, izpodbijane uredbe ta začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije, to je 21. julija 2017. Vendar drugi odstavek tega člena določa, da se izpodbijana uredba uporablja od 1. julija 2013.
II. Dejansko stanje
A. Pristop Republike Slovenije k Uniji in zaščitena označba porekla „Teran“
24 Republika Slovenija je k Uniji pristopila 1. maja 2004.
25 Po tem pristopu je Komisija sprejela Uredbo (ES) št. 1429/2004 z dne 9. avgusta 2004 o spremembah Uredbe št. 753/2002 (UL 2004, L 236, str. 11). V skladu s členom 3 Uredbe št. 1429/2004 se ta uredba uporablja retroaktivno od dneva pristopa Republike Slovenije k Uniji.
26 V skladu s Prilogo II k Uredbi št. 1429/2004 so bila na seznam iz člena 19(2) Uredbe št. 753/2002 za Republiko Slovenijo vstavljena različna imena sort vinske trte, ki vključujejo geografske označbe in ki se lahko uporabijo na etiketah vin. Ime „Teran“ je bilo za Republiko Slovenijo vključeno na seznam „dodatnih tradicionalnih izrazov“ v Uniji, to je seznam izrazov, ki se tradicionalno uporabljajo za označevanje vin v državah članicah proizvajalkah in se nanašajo zlasti na postopek proizvodnje, priprave, staranja oziroma na kakovost, barvo ali vrsto kraja, na posebni dogodek, povezan z zgodovino zadevnega vina, ter so opredeljeni v zakonodajah držav članic proizvajalk za poimenovanje zadevnih vin s poreklom na njihovem ozemlju. Dodatni tradicionalni izraz „Teran“ je bil tako povezan z vinom s Krasa kot „kakovostnim vinom, pridelanim na določenih pridelovalnih območjih“ (kakovostno vino pdpo).
27 Komisija je 17. februarja 2006 v skladu s členom 54(5) Uredbe št. 1493/1999 v Uradnem listu Evropske unije (UL 2006, C 41, str. 1) objavila posodobljen seznam kakovostnih vin pdpo, sestavljen na podlagi podatkov, ki so jih sporočile države članice. Na tem seznamu je za Slovenijo navedeno ime „Kras, teran“.
28 Republika Slovenija je z elektronskim dopisom z dne 7. julija 2009 Komisiji poslala nov nacionalni seznam kakovostnih vin pdpo, na katerem sta bili tokrat navedeni imeni „Teran, Kras“ in „Kras“. Ta novi seznam, ki je izražal stanje v Sloveniji na dan 31. julija 2009, je bil objavljen v Uradnem listu 8. avgusta 2009 (UL 2009, C 187, str. 1). Na podlagi člena 51(1) Uredbe št. 479/2008 so bila imena s tega seznama samodejno zaščitena na podlagi nove uredbe. Vendar je morala Republika Slovenija Komisiji predložiti tehnično dokumentacijo in nacionalne sklepe o odobritvi teh imen.
29 Republika Slovenija je 6. decembra 2011 Komisiji predložila tehnično dokumentacijo iz člena 118c Uredbe št. 1234/2007 (ki ustreza členu 35 Uredbe št. 479/2008) v zvezi z imenom vina „Teran“ zaradi zaščite tega imena kot zaščitene označbe porekla (ZOP) v smislu člena 118b te uredbe.
30 Član Komisije, pristojen za kmetijstvo in razvoj podeželja, je 17. decembra 2014 v sporočilu C(2014) 9593 final, naslovljenem na Komisijo, pozval kolegij članov Komisije, naj potrdi rezultate pregleda, ki ga je opravil generalni direktorat (GD) za kmetijstvo in razvoj podeželja glede tehničnih dokumentacij v zvezi z obstoječimi imeni vin, ki jih je Komisija prejela v skladu s členom 118s(2) Uredbe št. 1234/2007 (ki ustreza členu 51 Uredbe št. 479/2008). Slovensko ime „Teran“ je bilo na seznamu obstoječih imen vin, za katera je bila zaščita kot ZOP potrjena. Vendar je bilo v opombi pojasnjeno, da uporaba imena „Teran“ s strani Republike Slovenije ne vpliva na pravice hrvaških proizvajalcev do uporabe tega imena kot sorte vinske trte v skladu z delegiranim aktom, ki ga namerava Komisija sprejeti na podlagi člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013.
B. Ime sorte vinske trte „teran“ na Hrvaškem
31 Republika Hrvaška je 8. septembra 2008 predstavila svoje pogajalsko stališče za pristop k Uniji. Na strani 51 tega dokumenta je Republika Hrvaška v poglavju 11, ki se nanaša na kmetijstvo, med drugim zahtevala, naj se „[njen] nacionalni seznam priznanih sort vinske trte vključi na seznam sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki vsebujejo geografsko označbo in ki se lahko uporabijo na etiketah vin, ki je naveden v Prilogi II k Uredbi Komisije št. 753/2002“.
32 Republika Hrvaška je 28. januarja 2011 v dodatku k svojemu pogajalskemu stališču v zvezi s poglavjem 11, naslovljenim „Kmetijstvo in razvoj podeželja“, navedla, da želi umakniti svojo zahtevo iz točke 31 zgoraj. Poudarila je, da je razumela, da mora nacionalni seznam sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki vsebujejo geografsko označbo in ki se lahko uporabijo na etiketah vina, v skladu z zahtevami Uredbe št. 1234/2007 pripraviti vsaka država članica ter da bo seznam teh sort v skladu s členom 62(4) Uredbe št. 607/2009 sestavila Komisija.
33 Unija je v Skupnem stališču AD 12–11 z dne 15. aprila 2011 v zvezi s poglavjem 11 o kmetijstvu in razvoju podeželja navedla, da se je Republika Hrvaška „odpovedala svoji zahtevi za vključitev njenega nacionalnega seznama priznanih sort vinske trte na seznam sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki vsebujejo geografsko označbo in ki se lahko uporabijo na etiketah vina, na katerega se sklicuje člen 62(4) Uredbe št. 607/2009“.
C. Postopek sprejetja izpodbijane uredbe
34 Republika Hrvaška je v dopisu Komisiji z dne 13. maja 2013 izrazila zaskrbljenost glede možnosti nadaljnje uporabe imena sorte vinske trte „teran“ za označevanje svojih vin po njenem pristopu k Uniji 1. julija 2013, ker je bilo to ime že registrirano kot slovenska ZOP. Tako je Komisijo prosila, naj poišče rešitev v zadovoljstvo vseh vpletenih strani. V tem okviru je Komisijo tudi pozvala, naj ponovno preuči status slovenske ZOP „Teran“.
35 Republika Hrvaška je z drugim dopisom, ki ga je istega dne naslovila na Komisijo, predložila predlog za revizijo seznama A iz Priloge XV k Uredbi št. 607/2009. Ta predlog se ni nanašal na ime „teran“.
36 Komisija je v dopisu z dne 5. julija 2013 Republiki Hrvaški odgovorila, da je registracija ZOP „Teran“ kočljivo vprašanje, ki ga njene službe skrbno preučujejo.
37 Republika Hrvaška je v dopisu Komisiji z dne 16. aprila 2014 ponovno izrazila zaskrbljenost glede nemožnosti uporabe imena „teran“ za označevanje njenih vin zaradi obstoja slovenske ZOP z istim imenom. Predlagala je vključitev imena „teran“ v del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009. Republika Hrvaška je tudi navedla, da je Komisija predlagala, naj se rešitev doseže s pogajanji z Republiko Slovenijo, in da je sestanek med hrvaškim in slovenskim ministrom potekal 11. februarja 2014.
38 Komisija je pripravila osnutek delegirane uredbe za spremembo Priloge XV, del A, k Uredbi št. 607/2009, da bi vanjo vključila ime sorte vinske trte „teran“. Ta osnutek, o katerem bi se moralo sprva razpravljati na sestanku skupine strokovnjakov držav članic GREX WINE 8. septembra 2014, je bil nazadnje umaknjen z dnevnega reda tega sestanka.
39 Republika Slovenija se je v dopisu z dne 11. novembra 2014 Komisiji zahvalila za dvostranski sestanek z njo v zvezi z vprašanjem vina „Teran“. Dodala je, da je to vprašanje ključnega pomena za njene proizvajalce vin in da je bila zelo presenečena, ko je izvedela, da Komisija pripravlja osnutek delegirane uredbe, s katero bi bila Republiki Hrvaški dovoljena uporaba tega imena pri označevanju njenih vin, glede na izjave o nasprotnem, ki jih je Komisija javno izrazila aprila 2013.
40 Komisija je 4. decembra 2014 Republiki Sloveniji odgovorila, da je slovenska označba „Teran“ sicer res zaščitena, vendar da je Republika Hrvaška vprašanje o uporabi imena sorte vinske trte „teran“ izpostavila med pogajanji pred pristopom k Uniji, da ni imela možnosti, da bi nasprotovala registraciji imena „Teran“ kot slovenski ZOP, in da ima Komisija pravico določiti odstopanja od absolutnega varstva ZOP v skladu z veljavnimi predpisi.
41 Nato sta Komisija in Republika Slovenija opravili več sestankov in izmenjali več dopisov.
42 V strokovni skupini GREX WINE se je 24. januarja 2017 razpravljalo o osnutku delegirane uredbe, s katero bi bila Republiki Hrvaški dovoljena uporaba imena „Teran“ pri označevanju njenih vin. Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta predstavili svoji mnenji.
43 Osnutek delegirane uredbe iz točke 42 zgoraj je bil od 17. marca do 14. aprila 2017 objavljen na portalu Komisije „Boljša priprava zakonodaje“. Različne zainteresirane strani, vključno s proizvajalci in združenjem slovenskih proizvajalcev vin, so predložile svoja stališča o tem osnutku uredbe.
44 Komisija je 19. maja 2017 sprejela izpodbijano uredbo.
III. Postopek in predlogi strank
45 Republika Slovenija je 15. septembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
46 Komisija je 4. decembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
47 Republika Hrvaška je 29. decembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.
48 Republika Slovenija je 23. februarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.
49 Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 1. marca 2018 Republiki Hrvaški dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije.
50 Komisija je 16. maja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.
51 Republika Hrvaška je 16. maja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.
52 Republika Slovenija je 26. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila svoje stališče o intervencijski vlogi.
53 Komisija glede intervencijske vloge ni predložila stališča.
54 Republika Slovenija je v dopisu z dne 3. avgusta 2018 izrazila, da želi navedbe podati ustno na obravnavi.
55 Splošno sodišče je na predlog četrtega senata na podlagi člena 28 Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da zadevo predodeli razširjeni sestavi.
56 Splošno sodišče je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka.
57 Splošno sodišče je z dopisom sodnega tajništva z dne 10. oktobra 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva strankam postavilo vprašanja za pisni odgovor pred obravnavo. Stranke so nanje odgovorile v za to določenih rokih.
58 Stranke so na obravnavi 3. decembra 2019 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
59 Republika Slovenija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo v celoti razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
60 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da tožba ni utemeljena;
– Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.
61 Republika Hrvaška Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj tožbo zavrne.
IV. Pravo
62 Republika Slovenija v utemeljitev tožbe navaja osem tožbenih razlogov:
– prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 232 Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, te uredbe;
– drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti;
– tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 1 Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP);
– četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 41 Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške k Uniji, ker izpodbijana uredba določa prehodno obdobje za prodajo vina, proizvedenega pred 1. julijem 2013;
– peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ob upoštevanju pomena, ki ga tej določbi dajejo temeljna načela prava Unije ter člen 17 Listine in člen 1 Protokola št. 1 k EKČP;
– šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 13(2) PEU in člena 290 PDEU, ker je Komisija prekoračila meje pooblastila za sprejetje delegiranih aktov, ki ga ima na podlagi Pogodb;
– sedmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 v povezavi s členom 4(3) in členom 49(2) PEU, ker Republika Hrvaška ni vložila zahteve za vključitev imena sorte vinske trte „teran“ v del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 pred svojim pristopom k Uniji in ker Republika Slovenija o taki zahtevi ni bila obveščena za potrebe pristopnih pogajanj;
– osmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev točke V.28 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje (UL 2016, L 123, str. 1, v nadaljevanju: Medinstitucionalni sporazum) in točke II.7 Skupnega dogovora med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo glede delegiranih aktov (v nadaljevanju: Skupni dogovor) ter načela institucionalnega ravnovesja.
A. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 232 Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, te uredbe
63 Republika Slovenija poudarja, prvič, da se pravna podlaga izpodbijane uredbe, in sicer člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, v skladu s členom 232 te uredbe uporablja šele od 1. januarja 2014. Iz člena 3 izpodbijane uredbe pa je razvidno, da se ta uporablja od 1. julija 2013, to je pred datumom začetka uporabe uredbe, na podlagi katere je bila izpodbijana uredba sprejeta. Zato naj bi Komisija s tem, da je za izpodbijano uredbo določila retroaktivni učinek, ki se nanaša na obdobje pred začetkom veljavnosti in celo pred obstojem Uredbe št. 1308/2013, prekoračila meje pooblastila iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 232 te uredbe.
64 Drugič, Republika Slovenija trdi, da bi morala biti v skladu s členom 62(3) Uredbe št. 607/2009 vključitev imena „teran“ v Prilogo XV, del A, k tej uredbi odobrena po predpisih Unije, veljavnih na dan pristopa Republike Hrvaške, to je 1. julija 2013. Uredba št. 1308/2013, ki je pravna podlaga za sprejetje izpodbijane uredbe, pa 1. julija 2013 še ni veljala. Takrat so se uporabljale določbe Uredbe št. 1234/2007, zlasti njen člen 118j, ki se je nehal uporabljati 1. januarja 2014. Republika Slovenija zato meni, da ni mogoče šteti, da je bila Uredba št. 1308/2013 uredba, veljavna na dan pristopa Republike Hrvaške k Uniji, v smislu člena 62(3) Uredbe št. 607/2009.
65 Komisija izpodbija trditve Republike Slovenije.
1. Kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 232 te uredbe
66 Ugotoviti je treba, da je bila izpodbijana uredba sprejeta 19. maja 2017 in da je začela veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije, to je 21. julija 2017. Vendar člen 3 te uredbe določa, da se uporablja retroaktivno od 1. julija 2013. Kot poudarja Republika Slovenija, je ta datum zgodnejši od datuma, ko se je začela uporabljati Uredba št. 1308/2013, ki je pravna podlaga izpodbijane uredbe, in sicer 1. januarja 2014.
67 Preveriti je torej treba, ali je Komisija – kot v bistvu trdi Republika Slovenija – prekoračila pooblastila, podeljena s členom 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 232 te uredbe, ker naj ji te določbe nikakor ne bi omogočale, da bi retroaktivno izvajala pooblastilo, ki ji je z njimi podeljeno.
68 V zvezi s tem je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za zagotovitev spoštovanja načel pravne varnosti in zaupanja v pravo materialnopravna pravila razlagati tako, da se na položaje, nastale pred začetkom njihove veljavnosti, nanašajo le, če je iz njihovega besedila, ciljev ali sistematike jasno razvidno, da jim je treba priznati tak učinek (sodbi z dne 24. septembra 2002, Falck in Acciaierie di Bolzano/Komisija, C‑74/00 P in C‑75/00 P, EU:C:2002:524, točka 119, ter z dne 19. junija 2015, Italija/Komisija, T‑358/11, EU:T:2015:394, točka 112).
69 V obravnavanem primeru se v skladu s členom 232 Uredbe št. 1308/2013 člen 100(3), drugi pododstavek, te uredbe uporablja šele od 1. januarja 2014. V nobeni uvodni izjavi niti v nobeni drugi določbi te uredbe ni navedeno, da bi bilo treba kot začetek učinkovanja zadnjenavedene določbe določiti drug datum, kot je ta, ki izhaja iz člena 232 navedene uredbe. Čeprav iz člena 100(3), drugi pododstavek, te uredbe izhaja, da je cilj te določbe varovanje obstoječih praks označevanja, to nikakor ne pomeni, da je mogoče take prakse varovati že pred datumom začetka uporabe zadevnega prenosa pooblastil. V tem okviru ni mogoče šteti, da je s pooblastilom, podeljenim Komisiji s členom 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, Komisiji dovoljeno, da uporabi svoja delegirana pooblastila za odobritev odstopanja, ki bi se nanašalo na obdobje pred 1. januarjem 2014.
70 Tako je Komisija z opiranjem na pooblastilo iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 za odobritev odstopanja na področju označevanja, kot ga določa izpodbijana uredba, med 1. julijem 2013 in 1. januarjem 2014 retroaktivno uporabila člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, kar s to uredbo ni bilo določeno.
71 Vendar je treba še preučiti, ali je zaradi take retroaktivne uporabe pooblastila, določenega v členu 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, pri izpodbijani uredbi podana bistvena kršitev, ki lahko povzroči razglasitev njene ničnosti, kar zadeva njeno učinkovanje pred 1. januarjem 2014 (glej po analogiji sodbo z dne 19. junija 2015, Italija/Komisija, T‑358/11, EU:T:2015:394, točka 121).
72 V zvezi s tem je treba navesti, da je bil člen 42(3) Uredbe št. 479/2008, kot je razvidno iz točke 2 zgoraj, pozneje vključen v Uredbo št. 1234/2007 in je bil tako nadomeščen s členom 118j(3) Uredbe št. 1234/2007, ki se je uporabljal ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji. Ti določbi sta že določali pravilo, podobno pravilu iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, in sicer da ime sorte vinske trte, ki je sestavljeno iz ZOP ali to ZOP vsebuje in ki ni navedeno v prilogi k upoštevni uredbi, ne more biti navedeno na etiketah vina, razen če Komisija sprejme ukrepe, v katerih je določeno drugače. Tako člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ne ustvarja novega pooblastila za Komisijo, temveč gre za neposredno kontinuiteto člena 118j(3) Uredbe št. 1234/2007, ki je veljala in se je uporabljala na dan pristopa Republike Hrvaške k Uniji, to je 1. julija 2013.
73 Iz člena 230 Uredbe št. 1308/2013 je prav tako razvidno, da se sklicevanja na Uredbo št. 1234/2007 štejejo za sklicevanja na Uredbo št. 1308/2013 in se razlagajo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XIV k tej uredbi. V tej korelacijski tabeli pa je navedeno, da člen 118j Uredbe št. 1234/2007 ustreza členu 100 Uredbe št. 1308/2013.
74 Poleg tega so stranke v odgovorih na vprašanja v okviru ukrepov procesnega vodstva priznale, da se pooblastila, ki so Komisiji podeljena s členom 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, ne razlikujejo bistveno od pooblastil, ki izhajajo iz člena 118j(3) Uredbe št. 1234/2007.
75 Res je, da je posebnost člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, da je Komisiji z njim izrecno naloženo, da upošteva obstoječe prakse označevanja. Vendar zaradi tega pojasnila ni mogoče šteti, da se pooblastilo, ki je Komisiji podeljeno s to določbo, bistveno razlikuje od pooblastila, določenega v členu 42(3) Uredbe št. 479/2008 in nato v členu 118j(3) Uredbe št. 1234/2007, saj je namen tega pojasnila zgolj jasneje opredeliti to pooblastilo, tako da Komisiji nalaga, naj upošteva obstoječe prakse označevanja. To poleg tega omogoča, da se proizvajalcem, ki lahko uporabljajo ZOP, nudi večje jamstvo, da odločitev Komisije ne bo sprejeta na arbitrarni podlagi, ne da bi se pri tem spremenila narava ali obseg pooblastila, ki ga je zakonodajalec podelil Komisiji.
76 Poleg tega med strankami ni sporno, da so ob pristopu Hrvaške k Uniji na Hrvaškem obstajale prakse označevanja glede imena sorte vinske trte „teran“. Taka ugotovitev ostaja nespremenjena, ne glede na to, ali se uporablja Uredba št. 1234/2007 ali Uredba št. 1308/2013.
77 Zato Komisija, čeprav je člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 uporabila retroaktivno, česar zakonodajalec ni določil, v bistvu v zvezi z Republiko Hrvaško za obdobje od 1. julija 2013 do 1. januarja 2014 ni uporabila novega pooblastila, s katerim Republika Slovenija ni bila seznanjena. Poleg tega ni sporno, da tudi če bi se Komisija za sprejetje izpodbijane uredbe lahko oprla na člen 118j Uredbe št. 1234/2007, bi prišla do enakega rezultata, in sicer odobritve odstopanja glede označevanja za hrvaška vina od pristopa Republike Hrvaške k Uniji.
78 Prvi del prvega tožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.
2. Kršitev člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, in členom 232 Uredbe št. 1308/2013
79 V zvezi s členom 62(3) Uredbe št. 607/2009 je treba opozoriti, da se lahko v skladu s to določbo imena sort vinske trte in njihove sopomenke, navedeni v delu A Priloge XV k navedeni uredbi, ki so sestavljeni iz ZOP ali ZOP vsebujejo, navedejo le na etiketi proizvoda z ZOP, če so odobreni po predpisih Unije, veljavnih – v obravnavanem primeru – na dan pristopa Republike Hrvaške k Uniji.
80 Preučiti je torej treba, ali je – kot trdi Republika Slovenija – člen 62(3) Uredbe št. 607/2009 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, in členom 232 Uredbe št. 1308/2013 Komisiji preprečeval, da bi se za sprejetje izpodbijane uredbe oprla na člen 100(3), drugi pododstavek, zadnjenavedene uredbe, ki se uporablja od 1. januarja 2014.
81 V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da ker v besedilu člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 ni določeno drugače, „veljavni predpisi [Unije]“ iz te določbe nujno zajemajo pravila o pooblastilu Komisije iz člena 118j(3) Uredbe št. 1234/2007, pa tudi iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013.
82 Čeprav je namreč res, da Uredba št. 1308/2013 ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji 1. julija 2013 še ni veljala niti še ni bila sprejeta, je takrat, kot je razvidno iz točke 72 zgoraj, že obstajalo izrecno pooblastilo Komisiji iz člena 118j(3) Uredbe št. 1234/2007, ki ji je omogočalo sprejetje odstopanj na področju označevanja in ki ni vsebovalo nobene bistvene razlike v primerjavi s pooblastilom iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013.
83 Komisija torej s sprejetjem izpodbijane uredbe na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ni uporabila materialnopravnega predpisa, ki bi bil drugačen od tistega, ki je veljal ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji, kot je Slovenija sama priznala v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva.
84 Poleg tega Republika Slovenija ni navedla nobenega drugega predpisa, ki bi veljal 1. julija 2013 in ki ga Komisija napačno ne bi upoštevala za sprejetje izpodbijane uredbe. Republika Slovenija niti ni trdila, da se Komisija pri presoji obstoja praks označevanja v Republiki Hrvaški glede imena „teran“ ne bi smela postaviti na dan pristopa te države k Uniji.
85 Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso mora določba, ki je pravna podlaga akta in ki pooblašča institucijo Unije za sprejetje zadevnega akta, veljati ob njegovem sprejetju (sodba z dne 4. aprila 2000, Komisija/Svet, C‑269/97, EU:C:2000:183, točka 45; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 1. julija 2009, ThyssenKrupp Stainless/Komisija, T‑24/07, EU:T:2009:236, točka 74).
86 Na dan sprejetja izpodbijane uredbe, to je 19. maja 2017, pa so veljale določbe Uredbe št. 1308/2013. Komisija torej na ta datum izpodbijane uredbe ni mogla več opreti na člen 118j Uredbe št. 1234/2007, saj je bila ta razveljavljena in torej ni več veljala. Zato je bila edina pravna podlaga, na katero se je Komisija lahko oprla za sprejetje izpodbijane uredbe, člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, ne da bi ta glede tega imela kakršno koli diskrecijsko pravico (glej po analogiji sodbo z dne 21. novembra 2012, Španija/Komisija, T‑76/11, EU:T:2012:613, točki 31 in 32).
87 Tretjič, Komisija je tako na podlagi člena 118j Uredbe št. 1234/2007 kot tudi na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 pooblaščena, da sprejme odstopanje na področju označevanja, da se omogoči miren soobstoj ZOP in obstoječih praks označevanja, takoj ko je ZOP registrirana ali se uporablja. Poleg tega ti določbi ne določata nobene izrecne časovne omejitve za ukrepanje Komisije.
88 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da Komisija izpodbijane uredbe ni mogla sprejeti pred pristopom Republike Hrvaške k Uniji, saj pred tem datumom ni imela nobene pristojnosti ratione loci za sprejetje take uredbe. V teh okoliščinah se je Komisija s sprejetjem izpodbijane uredbe z retroaktivnim učinkom od datuma pristopa Republike Hrvaške k Uniji dejansko postavila v trenutek, ko se je začelo konkretno postavljati vprašanje soobstoja slovenske ZOP „Teran“ in hrvaških praks označevanja, in sicer ob tem pristopu. Glede na okoliščine obravnavanega primera je torej Komisija ravnala v skladu s sistematiko in besedilom zadevnih določb.
89 Očitek, da je Komisija kršila člen 62(3) Uredbe št. 607/2009 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, in členom 232 Uredbe št. 1308/2013, je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
90 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
B. Drugi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti
91 Republika Slovenija v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da je izpodbijani uredbi priznala retroaktivni učinek skoraj štirih let, kršila, prvič, načeli pravne varnosti in nemo potest venire contra factum proprium, drugič, načeli spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj ter, tretjič, načelo sorazmernosti. Republika Slovenija v okviru tega tožbenega razloga v bistvu uveljavlja tudi kršitev člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009.
92 Najprej, niti iz določb Uredbe št. 607/2009 niti iz določb Uredbe št. 1308/2013 naj namreč ne bi izhajalo, da je bil namen zakonodajalca, da za izjemo iz člena 100(3), drugi pododstavek, navedene uredbe prizna retroaktivni učinek na način in v okoliščinah, kot so določene v izpodbijani uredbi. Dalje, temeljna zahteva po pravni varnosti naj bi nasprotovala temu, da bi Komisija lahko neomejeno odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil. Poleg tega naj bi sprejetje izpodbijane uredbe več kot štiri leta po pristopu Republike Hrvaške k Uniji močno odstopalo od prakse Komisije pri prejšnjih pristopih in kršilo legitimna pričakovanja slovenskih proizvajalcev vina, nastala zaradi več izjav služb Komisije od leta 2013. V tem okviru Republika Slovenija Splošnemu sodišču predlaga, naj osebo A, javnega uslužbenca pri slovenskem ministrstvu za kmetijstvo, zasliši kot pričo. Nazadnje, Komisija naj bi s sprejetjem izpodbijane uredbe z retroaktivnim učinkom posegla v vse inšpekcijske postopke, opravljene v Republiki Sloveniji zoper kršitelje slovenske ZOP „Teran“.
93 Republika Slovenija v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti ne navaja nobene posebne argumentacije. Ob tem je treba ob upoštevanju točke 28 in naslednjih tožbe razumeti, da v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da je izpodbijani uredbi priznala retroaktivni učinek za skoraj štiri leta, presegla tisto, kar je bilo potrebno.
94 Komisija ob podpori Republike Hrvaške zavrača trditve Republike Slovenije.
1. Kršitev načel pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj ter v bistvu kršitev člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009
95 Najprej je treba opozoriti, da načelo pravne varnosti zahteva, prvič, da morajo biti pravna pravila jasna in natančna, ter drugič, da je njihova uporaba za pravne subjekte predvidljiva (sodba z dne 10. septembra 2009, Plantanol, C‑201/08, EU:C:2009:539, točka 46).
96 Načelo varstva legitimnih pričakovanj pa je opredeljeno kot pravica posameznika, ki je v položaju, iz katerega je razvidno, da je uprava pri njem vzbudila upravičena pričakovanja (glej v tem smislu sodbi z dne 19. maja 1983, Mavridis/Parlament, 289/81, EU:C:1983:142, točka 21, in z dne 26. junija 1990, Sofrimport/Komisija, C‑152/88, EU:C:1990:259, točka 26). Na to načelo se lahko sklicujejo tudi države (sodba z dne 26. junija 2012, Poljska/Komisija, C‑335/09 P, EU:C:2012:385, točki 180 in 181; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. oktobra 2009, Komisija/Španija, C‑562/07, EU:C:2009:614, točke od 18 do 20).
97 Iz sodne prakse izhaja, da se nihče ne more sklicevati na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, kadar ni jasnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava (glej sodbo z dne 18. januarja 2000, Mehibas Dordtselaan/Komisija, T‑290/97, EU:T:2000:8, točka 59 in navedena sodna praksa; sodba z dne 9. julija 2003, Cheil Jedang/Komisija, T‑220/00, EU:T:2003:193, točka 33).
98 Poleg tega se gospodarski subjekt ne more sklicevati na pridobljeno pravico ali celo legitimno pričakovanje glede ohranitve prej obstoječega položaja, ki ga je mogoče spremeniti z odločbami, ki jih institucije Unije sprejmejo v okviru svoje diskrecijske pravice (sodba z dne 5. oktobra 1994, Nemčija/Svet, C‑280/93, EU:C:1994:367, točka 80).
99 Zlasti v zvezi z retroaktivnim učinkom akta Unije je treba pojasniti, da načelo pravne varnosti načeloma nasprotuje temu, da bi akt Unije začel veljati pred njegovo objavo. Vendar ta prepoved ni absolutna in jo je mogoče izjemoma izključiti, če to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in če se ustrezno upoštevajo legitimna pričakovanja zadevnih oseb (sodbi z dne 24. septembra 2002, Falck in Acciaierie di Bolzano/Komisija, C‑74/00 P in C‑75/00 P, EU:C:2002:524, točka 119, ter z dne 10. novembra 2010, UUNT/Simões Dos Santos, T‑260/09 P, EU:T:2010:461, točka 48 in navedena sodna praksa).
100 Ob upoštevanju teh načel je treba preveriti, ali je Komisija s tem, da je izpodbijani uredbi priznala retroaktivni učinek za skoraj štiri leta, kršila načela pravne varnosti, varstva legitimnih pričakovanj in spoštovanja pridobljenih pravic slovenskih proizvajalcev vina, ki lahko uporabljajo ZOP „Teran“, ter v bistvu določbe Uredbe št. 607/2009 in Uredbe št. 1308/2013. V zvezi s tem je treba preučiti vsako od trditev Republike Slovenije, v skladu s katerimi, prvič, z določbami Uredbe št. 607/2009 in Uredbe št. 1308/2013 ni mogoče priznati retroaktivnega učinka na način in v okoliščinah, kot so tiste iz izpodbijane uredbe, drugič, Komisija ob upoštevanju načela pravne varnosti ne more neomejeno odlašati z izvrševanjem svojih pooblastil, tretjič, se je Komisija oddaljila od prakse, ki se je uporabljala pri prejšnjih pristopih, in kršila legitimna pričakovanja slovenskih proizvajalcev vina ter, četrtič, je Komisija posegla v vse izvedene inšpekcijske postopke v Republiki Sloveniji zoper kršitelje slovenske ZOP „Teran“.
a) Očitek, ki se nanaša na kršitev člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009
101 S trditvami Republike Slovenije, ki se nanašajo na kršitev člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 ter na kršitev obveznosti, ki naj bi jo te določbe nalagale Komisiji, da ukrepa čim prej po pristopu države k Uniji, se v bistvu želi dokazati, da te določbe vsebujejo časovno omejitev za ukrepanje Komisije.
102 V obravnavani zadevi člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 za odobritev odstopanja določa le upoštevanje obstoječih praks označevanja. Člen 62(3) Uredbe št. 607/2009 pa se sklicuje na predpise Unije, ki so veljali na dan pristopa zadevne države članice.
103 Tako se za sprejetje odstopanja na področju označevanja zahteva ugotovitev, da obstajajo prakse označevanja, ki jih je treba, kjer je to primerno, ohraniti. Take prakse morajo torej nujno obstajati na dan, ko se začne uporabljati tako odstopanje. Če – kot v obravnavani zadevi – take prakse obstajajo ob pristopu države k Uniji in bi lahko od tega pristopa kršile ZOP, se mora Komisija, če meni, da je treba take prakse na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ohraniti, prepričati o obstoju takih praks označevanja ob pristopu, to je v trenutku, ko pride do konflikta med temi praksami in to ZOP.
104 Zato v primeru odobritve odstopanja na področju označevanja ob pristopu države k Uniji – kot v obravnavanem primeru – člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 62(3) Uredbe št. 607/2009 Komisiji nalaga, da se mora pri presoji obstoja takih praks označevanja postaviti v trenutek tega pristopa, in ne v poznejše obdobje, ter da mora ravnati v skladu s predpisi, ki so veljali na ta datum. Iz besedila teh dveh določb pa ni mogoče sklepati, da ti Komisiji nalagata določen rok za sprejetje odstopanja na področju označevanja vin, saj ne vsebujeta nobene navedbe v tem smislu.
105 Vendar člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 in člen 62(3) Uredbe št. 607/2009 ne dajeta nobene pravne podlage, ki bi Komisiji omogočila sprejetje delegirane uredbe, kot je izpodbijana uredba, pred pristopom države k Uniji. Komisija na tej podlagi nima nobene pristojnosti ratione loci, saj je zadevna država tretja država. Iz tega izhaja, da mora Komisija, kadar je odobritev odstopanja na področju označevanja s tako delegirano uredbo vezana na tak pristop, nujno počakati na datum tega pristopa, preden lahko začne postopek sprejemanja delegirane uredbe na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013. Glede na to, da je treba uporabiti postopek iz člena 290 PDEU v zvezi s sprejetjem delegiranih aktov, kot je določeno v členu 227 Uredbe št. 1308/2013, lahko tak postopek traja več ali manj časa, odvisno od okoliščin obravnavanega primera.
106 Zato ta očitek, ki se v bistvu nanaša na časovno omejitev iz člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009, ni utemeljen.
107 Vendar neobstoj roka, ki bi bil izrecno določen v predpisih, ki se uporabljajo, za sprejetje delegirane uredbe, ki določa odstopanje na področju označevanja, nikakor ne pomeni, da se lahko Komisija izogne splošnim načelom, ki urejajo časovno ukrepanje institucij Unije, zlasti obveznosti spoštovanja načela razumnega roka ter načel pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj. V tem okviru je treba preučiti še druge očitke Republike Slovenije.
b) Očitek, da naj bi Komisija pretirano odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil
108 Kot trdi Republika Slovenija, tudi ob neobstoju določenega roka temeljna zahteva po pravni varnosti nasprotuje temu, da bi Komisija lahko neomejeno odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil (sodba z dne 15. januarja 2013, Španija/Komisija, T‑54/11, EU:T:2013:10, točka 29).
109 Preučiti je torej treba potek postopka sprejetja izpodbijane uredbe in preveriti, v kolikšni meri bi okoliščine obravnavanega primera lahko upravičile njegovo trajanje.
110 Kot je razvidno iz točk 31 in 32 zgoraj, je Republika Hrvaška v pogajalskem stališču z dne 8. septembra 2008 zahtevala, da se njen nacionalni seznam priznanih sort vinske trte vključi na seznam sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki vsebujejo geografsko označbo in ki se lahko uporabijo na etiketah vina. Nato je to zahtevo 28. januarja 2011 v dodatku k pogajalskemu stališču umaknila, ker naj bi Komisija ta seznam sestavila po pristopu k Uniji.
111 Kot je navedeno v točki 29 zgoraj, je Republika Slovenija šele 6. decembra 2011, torej po umiku zahteve Republike Hrvaške iz točke 110 zgoraj, Komisiji predložila tehnično dokumentacijo iz člena 118c Uredbe št. 1234/2007 (ki ustreza členu 35 Uredbe št. 479/2008) v zvezi z imenom vina „Teran“ kot takim zaradi zaščite tega imena kot ZOP v smislu člena 118b te uredbe. Pred tem datumom se je ime „Teran“ – kot je razvidno iz točk 27 in 28 zgoraj – kot dodatni izraz povezovalo z imenom „Kras“ na seznamu slovenskih kakovostnih vin pdpo, najprej kot „Kras, teran“, nato kot „Teran, Kras“.
112 V zvezi s tem je, prvič, iz spisa v tej zadevi razvidno, da je Republika Hrvaška Komisijo obvestila o svojih pomislekih v zvezi z možnostjo nadaljnje uporabe imena sorte vinske trte „teran“ po njenem pristopu k Uniji, najpozneje v dopisu z dne 13. maja 2013. Po tem dopisu sta Komisija in Republika Slovenija izmenjali več dopisov in se srečali na več dvostranskih sestankih, ki so med drugim potekali 24. septembra, 11. novembra, 4. decembra 2014, 26. januarja, 8., 14. in 16. julija 2015 ter januarja 2017.
113 Poleg tega je Republika Slovenija Komisiji večkrat poslala dokumente in dodatne informacije v zvezi z ZOP „Teran“. Republika Slovenija je 20. januarja 2016 predložila tudi pisne odgovore na vprašanja, ki jih je Komisija postavila v zvezi s to ZOP, praksami označevanja in ureditvijo Unije.
114 Elementi, navedeni v točkah od 110 do 113 zgoraj, dokazujejo, da Komisija v celotnem obdobju pred sprejetjem izpodbijane uredbe ni ostala pasivna. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi zavlačevala začetek razprav z zadevnima strankama ali da bi pri takih razpravah zamujala. Nasprotno, poskušala je zbrati vse potrebne informacije in o problematiki iz dopisa Republike Hrvaške z dne 13. maja 2013, navedenega v točki 112 zgoraj, poiskati rešitev s pogajanji.
115 Drugič, iz člena 107(3) Uredbe št. 1308/2013 (ki ustreza členu 118s(4) Uredbe št. 1234/2007) izhaja, da se je Komisija do 31. decembra 2014 lahko na lastno pobudo odločila, da prekliče zaščito, ki je bila samodejno priznana obstoječim imenom vin, ki so jih prijavile države članice, vključno s slovensko ZOP „Teran“, če ta imena niso izpolnjevala ali niso več izpolnjevala pogojev za pridobitev ZOP iz člena 93 iste uredbe. Ker je bilo odstopanje pri označevanju za izraz „teran“ v korist Republike Hrvaške potrebno le zaradi obstoja slovenske ZOP z enakim imenom, je Komisija torej lahko pred sprejetjem izpodbijane uredbe legitimno počakala na izid preučitve dokumentacije, ki jo je Republika Slovenija predložila za ZOP „Teran“.
116 Tretjič, Komisija je v dopisu Republiki Sloveniji z dne 18. januarja 2017 navedla, da mora še pred 30. junijem 2017 sprejeti odločitev glede tehnične dokumentacije hrvaške ZOP „Hrvatska Istra“, na katero se nanaša ravno ime sorte vinske trte „teran“. Komisija je v odgovor na ukrepe procesnega vodstva navedla, da je v tehnični dokumentaciji te hrvaške ZOP izrecno določeno, da je navedba imena „teran“ dovoljena na etiketah za dajanje v promet, če je to ime v istem vidnem polju kot ime ZOP „Hrvatska Istra“. Komisija je tudi pojasnila, da je glede na trajanje razprav in neobstoj pozitivnega razvoja v zvezi z vprašanjem imena „teran“ lahko zgolj ugotovila, da sporazum med zadevnima državama članicama ni mogoč, in se odločila, da izpodbijano uredbo sprejme tako, da ponovi podrobna pravila o označevanju, določena v tehnični dokumentaciji hrvaške ZOP „Hrvatska Istra“, ne da bi počakala na konec roka, določenega za preučitev te dokumentacije.
117 Četrtič, kot je razvidno iz uvodne izjave 3 izpodbijane uredbe, je Komisija pričakovala, da bosta Republika Slovenija in Republika Hrvaška dosegli rešitev s pogajanji, kar se je nazadnje izkazalo za nemogoče kljub prizadevanjem Komisije v zvezi s tem.
118 Iz navedenega izhaja, da je Komisija v štirih letih pred sprejetjem izpodbijane uredbe aktivno nadaljevala analizo spisa „teran“, glede katerega je večkrat poudarila, da je občutljiv, tako kot Republika Slovenija, in da z izvajanjem svojih pooblastil ni neomejeno odlašala. Nasprotno, kot je razvidno iz točke 116 zgoraj, s sprejetjem izpodbijane uredbe celo raje ni počakala na iztek roka za preučitev tehnične dokumentacije hrvaške ZOP „Hrvatska Istra“ 30. junija 2017.
119 Zato je treba očitek Republike Slovenije, da naj bi Komisija pretirano odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil, zavrniti kot neutemeljen.
c) Očitek glede nezakonitega obsega retroaktivnega učinka izpodbijane uredbe
120 Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 99 zgoraj, načelo pravne varnosti načeloma nasprotuje temu, da se aktom Unije prizna retroaktivni učinek. Vendar je to prepoved mogoče izključiti, če sta izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer, prvič, da cilj izpodbijanega akta zahteva, da se temu aktu podeli retroaktivni učinek, in drugič, da so bila legitimna pričakovanja zadevnih oseb ustrezno upoštevana.
121 Preučiti je torej treba, ali obseg retroaktivnega učinka izpodbijane uredbe izpolnjuje oba pogoja, navedena v točki 120.
1) Cilj izpodbijane uredbe
122 Iz sodne prakse izhaja, da morajo biti v obrazložitvi aktov Unije, ki imajo retroaktivni učinek, jasno in nedvoumno podane navedbe, ki upravičujejo želeni retroaktivni učinek (sodba z dne 1. aprila 1993, Diversinte in Iberlacta, C‑260/91 in C‑261/91, EU:C:1993:136, točka 10). Zahteva se tudi, da je akt s takim retroaktivnim učinkom tak, da se z njim lahko doseže cilj, ki se mu sledi (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1991, Crispoltoni, C‑368/89, EU:C:1991:307, točka 18).
123 V obravnavani zadevi je iz uvodne izjave 8 izpodbijane uredbe razvidno, da bi morala ta uredba začeti veljati na dan pristopa Republike Hrvaške k Uniji, 1. julija 2013, ker je bila zahteva za vključitev imena sorte vinske trte „teran“ v del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 vložena pred tem datumom pristopa, ker je v tej državi ob pristopu obstajala praksa označevanja z imenom „teran“ in ker je bilo sprejetje izpodbijane uredbe odloženo samo zaradi pričakovane rešitve spora s pogajanji z Republiko Slovenijo.
124 Namen izpodbijane uredbe je torej v bistvu zaščititi prakse označevanja, ki so na Hrvaškem obstajale 30. junija 2013 in ki poleg tega niso bile izpodbijane, potem ko je ta država zaprosila za to zaščito. V ta namen je bilo treba konfliktni položaj med temi praksami, ki so bile takrat zakonite, na eni strani in pravicami, ki izhajajo iz slovenske ZOP „Teran“, ki je bila pridobljena pred datumom pristopa Republike Hrvaške k Uniji, na drugi strani rešiti takoj, ko se je ta konflikt pojavil.
125 Vendar po eni strani, kot je bilo navedeno v točki 105 zgoraj, Komisija ni mogla sprejeti delegirane uredbe, s katero bi odobrila odstopanje za zadevne hrvaške prakse označevanja, pred datumom pristopa Republike Hrvaške k Uniji, ker ni imela pristojnosti ratione loci za sprejetje takega akta v zvezi s tretjo državo.
126 Poleg tega, kot je navedeno v točki 103 zgoraj, je iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 razvidno, da se je morala Komisija, ki postopka sprejetja izpodbijane uredbe ni mogla začeti pred pristopom Republike Hrvaške k Uniji, pri presoji obstoja nacionalnih praks označevanja, ki bi lahko bile predmet odstopanja od splošnih pravil Unije na področju označevanja, postaviti v trenutek pristopa Republike Hrvaške k Uniji, in ne v poznejši trenutek.
127 Po drugi strani je Komisija ob upoštevanju občutljivosti vprašanja imena „teran“ za obe zadevni državi lahko legitimno poskušala najti rešitev s pogajanji med njima od nastanka zadevnega konflikta 1. julija 2013, kar je zahtevalo nekaj časa. Kot je bilo ugotovljeno v točki 118 zgoraj, je Komisija od tega datuma aktivno nadaljevala s preučevanjem spisa „teran“ do sprejetja izpodbijane uredbe.
128 Poleg tega med strankama ni sporno, da je namen člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ravno omogočiti Komisiji, da določi odstopanja, da bi se omogočilo nadaljevanje obstoječih praks označevanja od pristopa države k Uniji. Kot je Republika Slovenija sama priznala v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva, je bil tak retroaktivni učinek potreben zaradi nujnosti kontinuitete zakonitih praks označevanja, tako da člena 3, drugi odstavek, izpodbijane uredbe ni mogoče razglasiti za ničnega, ne da bi se spremenilo bistvo te uredbe.
129 V tem okviru bi to, da bi se Komisiji naložilo, da se za presojo obstoja posebnih praks označevanja postavi v trenutek pristopa države k Uniji, ne da bi ji bilo omogočeno, da odstopanje za te iste prakse označevanja uporabi retroaktivno od dneva pristopa – čeprav je pravno in dejansko nemogoče, da bi uredbo sprejela na dan pristopa te države k Uniji – prenosu pooblastila iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 odvzelo polni učinek.
130 Zato je treba ugotoviti, da se je z izpodbijano uredbo uresničeval cilj splošnega interesa, zaradi katerega je bilo treba tej uredbi priznati retroaktivni učinek, kakršen je določen v členu 3 te uredbe.
2) Spoštovanje legitimnih pričakovanj slovenskih proizvajalcev vin
131 V zvezi s spoštovanjem legitimnih pričakovanj slovenskih proizvajalcev vin je treba preveriti, ali je Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 96 zgoraj, pri njih vzbudila upravičena pričakovanja, da Republiki Hrvaški ne bo odobreno nobeno odstopanje z retroaktivnim učinkom glede navedbe imena „teran“ na etiketi vin, pridelanih na njenem ozemlju. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so taka zagotovila – ne glede na obliko, v kateri so sporočena – natančne, brezpogojne in skladne informacije (glej sodbo z dne 22. novembra 2018, Portugalska/Komisija, T‑31/17, EU:T:2018:830, točka 86 in navedena sodna praksa) iz pooblaščenih in zanesljivih virov (sodba z dne 9. marca 2018, Portugalska/Komisija, T‑462/16, neobjavljena, EU:T:2018:127, točka 20).
132 Da bi Republika Slovenija dokazala, da je Komisija pri slovenskih proizvajalcih vin ustvarila legitimna pričakovanja, se v bistvu sklicuje na sprejetje Izvedbene uredbe št. 753/2013, s katero so bila določena odstopanja na področju označevanja v korist Republike Hrvaške nekaj mesecev po njenem pristopu k Uniji, in na izjavo osebe B, tiskovnega predstavnika člana Komisije, pristojnega za kmetijstvo in razvoj podeželja, z dne 22. aprila 2013, v skladu s katero nobenega hrvaškega vina ni mogoče tržiti z uporabo imena „teran“. Republika Slovenija se opira tudi na to, da Republika Hrvaška ni zahtevala vključitve imena „teran“ na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009.
133 Kar zadeva, najprej, Izvedbeno uredbo št. 753/2013, ki je bila sprejeta kmalu po pristopu Republike Hrvaške k Uniji, iz uvodne izjave 3 in iz člena 1, točka 2, te uredbe res izhaja, da je bilo treba spremeniti del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 na podlagi zahteve Republike Hrvaške v zvezi s tem in da se ta sprememba ni nanašala na ime „teran“. Vendar iz Izvedbene uredbe št. 753/2013 nikakor ne izhaja, da je bila zadevna zahteva Republike Hrvaške izčrpna in da bi Komisija s sprejetjem te uredbe slovenskim proizvajalcem vin potrdila, da Republiki Hrvaški ne bo odobreno nobeno drugo odstopanje na področju označevanja. V tem okviru torej ni mogoče govoriti o kršitvi načela nemo potest venire contra factum proprium.
134 V zvezi s tem domnevno jasne razlage člena 62(3) Uredbe št. 607/2009, na katero se sklicuje Republika Slovenija in v skladu s katero je bilo treba vsa odstopanja sprejeti ob pristopu, ni dala sama Komisija. Spis ne vsebuje nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je Komisija od pristopa Republike Hrvaške k Uniji javno potrdila razlago Republike Slovenije in tako nameravala zavrniti vsako odstopanje na področju označevanja za ime „teran“.
135 Dalje, v zvezi z domnevnim neobstojem zahteve Republike Hrvaške za vključitev imena „teran“ na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 in neobstojem pogajanj o tem pred pristopom je treba navesti, da teh elementov – tudi če bi bila dokazana – ni mogoče šteti za natančna zagotovila Komisije ali za položaj, ki ga je predhodno ustvarila Komisija sama.
136 Dodati je treba, da je Republika Slovenija, kot je razvidno iz točke 111 zgoraj, Komisiji šele 6. decembra 2011 predložila tehnično dokumentacijo iz člena 118c Uredbe št. 1234/2007 (ki ustreza členu 35 Uredbe št. 479/2008) v zvezi z imenom vina „Teran“ kot takim zaradi zaščite tega imena kot ZOP v smislu člena 118b te uredbe. Pred tem datumom je bilo ime „Teran“, kot je razvidno iz točk 28 in 29 zgoraj, dodatni izraz, povezan z imenom „Kras“ na seznamu slovenskih kakovostnih vin pdpo, najprej kot „Kras, teran“, nato kot „Teran, Kras“.
137 Poleg tega je iz spisa razvidno, da sta se slovenski in hrvaški minister za kmetijstvo sestala 22. aprila 2013, to je po predložitvi tehnične dokumentacije v zvezi s slovenskim imenom „teran“ iz točke 136 zgoraj in pred pristopom Republike Hrvaške k Uniji. V zapisniku tega sestanka, ki je v prilogi 6 k intervencijski vlogi Republike Hrvaške, je navedeno, da je bil cilj tega dvostranskega sestanka razpravljati o vprašanju „vina teran“ in o morebitni skupni rešitvi, ki bi hrvaškim proizvajalcem vin omogočila, da še naprej uporabljajo navedbo „teran“ na svojih vinih po 1. juliju 2013, kljub slovenski ZOP z istim imenom. Tako od tega sestanka dalje ni mogoče, da Republika Slovenija ne bi vedela za željo Republike Hrvaške, da zaščiti svoje prakse označevanja od svojega pristopa k Uniji.
138 Poleg tega Republika Slovenija ob upoštevanju pogajalskega stališča Republike Hrvaške iz leta 2008 in dodatka k pogajalskemu stališču Republike Hrvaške z dne 28. septembra 2011, v katerem je ta navedla, da pričakuje, da bo vprašanje morebitnih odstopanj na področju označevanja rešeno po njenem pristopu k Uniji, ni mogla prezreti možnosti, da Komisija uporabi pooblastilo iz člena 118j Uredbe št. 1234/2007 in nato člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 za odobritev takih odstopanj. To še toliko bolj velja za vprašanje imena „teran“, ki ga je Republika Hrvaška izrecno izpostavila na sestanku iz točke 137 zgoraj.
139 Nazadnje, glede izjave osebe B, tiskovnega predstavnika člana Komisije, pristojnega za kmetijstvo in razvoj podeželja, z dne 22. aprila 2013, da ni mogoče nobenega hrvaškega vina tržiti z uporabo imena „teran“, je treba ugotoviti, da je ta izjava na kratko povzeta v članku hrvaškega medija HRT, ki je bil objavljen 23. aprila 2013. Vendar taka izjava, ob predpostavki, da izhaja iz vira, za katerega se šteje, da je pooblaščen za zastopanje Komisije, sama po sebi ne more pomeniti „natančnih in skladnih“ zagotovil Komisije.
140 Poleg tega je bila ta izjava zanikana najpozneje takrat, ko je Komisija, potem ko se je seznanila s pomisleki Republike Hrvaške glede uporabe imena „teran“ ter preučila obstoječi položaj in različne mogoče možnosti, državam članicam poslala osnutek uredbe za pripravo na sestanek strokovne skupine GREX WINE z dne 8. septembra 2014. Od takrat, to je precej pred iztekom roka 31. decembra 2014, navedenega v točki 115 zgoraj, torej ni bilo več mogoče govoriti o natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovilih Komisije, v skladu s katerimi naj bi bila slovenska ZOP „Teran“ še naprej „absolutno varovana“.
141 Temu je treba dodati dejstvo, da se je lahko Komisija, kot sama ugotavlja, na podlagi člena 118s Uredbe št. 1234/2007, ki je postal člen 107(3) Uredbe št. 1308/2013, do 31. decembra 2014 odločila preklicati zaščito, ki je bila priznana samodejno zaščitenim imenom, če je ugotovila, da ta ne izpolnjujejo meril za ZOP, ki so bila zaporedno določena v členu 118b Uredbe št. 1234/2007 in nato v členu 93 Uredbe št. 1308/2013. V zvezi s tem Republika Slovenija ne more trditi, da Komisija ni imela nobenega razloga za preklic zaščite, podeljene imenu „Teran“. Ker ni dokazov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je Komisija Republiki Sloveniji izrecno dala tako zagotovilo, takega subjektivnega dojemanja namreč ni mogoče šteti za natančno in brezpogojno zagotovilo Komisije.
142 Zato Republika Slovenija nikakor ni dokazala, da je Komisija pri njenih proizvajalcih vin ustvarila legitimno pričakovanje glede nesprejetja izpodbijane uredbe.
143 Poleg tega je treba posebej v zvezi z retroaktivnim učinkom izpodbijane uredbe ugotoviti, da je bila Republika Slovenija sama kmalu po pristopu k Uniji 1. maja 2004 upravičena do odstopanj na področju označevanja zaradi sprejetja Uredbe št. 1429/2004 9. avgusta 2004. Kot pa je razvidno iz njenega člena 3, je ta uredba že določala, da se odobrena odstopanja uporabljajo z retroaktivnim učinkom od dneva pristopa Republike Slovenije.
144 Poleg tega, kot je Republika Slovenija navedla v točkah 53 in 54 tožbe, je Komisija po pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Uniji 1. januarja 2007 prav tako sprejela uredbi, s katerima je v korist teh držav odobrila odstopanja na področju označevanja z retroaktivnim učinkom. To sta bili Uredba Komisije (ES) št. 382/2007 z dne 4. aprila 2007 o spremembi Uredbe št. 753/2002 (UL 2007, L 95, str. 12), ki se je uporabljala od 1. aprila 2007, in Uredba Komisije (ES) št. 1207/2007 z dne 16. oktobra 2007 o spremembi Uredbe št. 753/2002 (UL 2007, L 272, str. 23), ki se je uporabljala od 1. julija 2007.
145 Torej ni mogoče ugotoviti, da je Komisija slovenskim proizvajalcem vin dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, da Republiki Hrvaški ne bo odobreno nobeno odstopanje od označevanja v korist imena „teran“ z retroaktivnim učinkom, čeprav je bil ta retroaktivni učinek daljši od tistega, ki ga določajo druge uredbe, navedene v točkah 143 in 144 zgoraj.
146 Poleg tega, kot je razvidno iz točke 130 zgoraj, je bilo glede na okoliščine obravnavane zadeve izpodbijani uredbi treba priznati retroaktivni učinek, kot je priznala tudi Republika Slovenija.
147 Zato Republika Slovenija ni dokazala, da so bila zaradi obsega in načina ureditve retroaktivnega učinka izpodbijane uredbe kršena legitimna pričakovanja slovenskih proizvajalcev vin, pri čemer ni treba zaslišati priče, ki jo je ta predlagala.
d) Očitek, ki se nanaša na poseg v inšpekcijske postopke, izvedene v Sloveniji zoper kršitelje ZOP „Teran“
148 Glede domnevnega posega v inšpekcijske postopke, ki so bili izvedeni v Sloveniji zoper kršitelje slovenske ZOP „Teran“, je iz spisa dejansko razvidno, da so slovenski organi med letoma 2013 in 2016 opravili različne nadzore, ob koncu katerih so bile naložene globe zaradi navedbe imena „teran“ na steklenicah vina s poreklom iz Republike Hrvaške.
149 Vendar ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 133 do 145 zgoraj slovenski organi niso mogli prezreti niti tega, da je vprašanje uporabe imena „teran“ s strani Republike Hrvaške odprto, niti tega, da je Komisija že septembra 2014 načrtovala sprejeti uredbo, kot je izpodbijana uredba.
150 V tem okviru Komisiji ni mogoče očitati, da je kršila načelo pravne varnosti ali varstva legitimnih pričakovanj slovenskih organov glede dejanj v inšpekcijskem postopku, ki jih ni niti naložila niti se ni zanje odločila sama.
e) Očitek v zvezi z nespoštovanjem pridobljenih pravic
151 Kot je razvidno iz točke 141 zgoraj, je Komisija lahko na podlagi člena 118s Uredbe št. 1234/2007, ki je postal člen 107(3) Uredbe št. 1308/2013, do 31. decembra 2014 odločila, da prekliče zaščito, podeljeno slovenski ZOP „Teran“, če bi ugotovila, da ta ne izpolnjuje meril za pridobitev zaščite na podlagi ZOP. Glede na sodno prakso, navedeno v točki 98 zgoraj, in ob upoštevanju diskrecijske pravice Komisije za sprejetje odstopanj na področju označevanja v skladu s členom 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 Republika Slovenija v obravnavanem primeru ne more uveljavljati kršitve potrebnega spoštovanja pridobljenih pravic.
152 Zato je treba zavrniti tudi očitke Republike Slovenije v zvezi z nespoštovanjem pridobljenih pravic.
153 Tako je iz točk od 101 do 152 zgoraj razvidno, da je treba vse očitke Republike Slovenije, ki se nanašajo na kršitev načel pravne varnosti, varstva legitimnih pričakovanj in spoštovanja pridobljenih pravic, zavrniti kot neutemeljene.
2. Kršitev načela sorazmernosti
154 Spomniti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za ugotovitev, ali je neka določba v skladu z načelom sorazmernosti, preveriti, ali uporabljena sredstva omogočajo uresničitev zastavljenega cilja in ali ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev (sodba z dne 22. novembra 2001, Nizozemska/Svet, C‑301/97, EU:C:2001:621, točka 131; glej tudi sodbo z dne 15. marca 2006, Italija/Komisija, T‑226/04, neobjavljena, EU:T:2006:85, točka 86 in navedena sodna praksa).
155 V obravnavani zadevi je, kot je bilo navedeno v točki 124 zgoraj, namen izpodbijane uredbe v bistvu zaščititi zakonite prakse označevanja, ki so 30. junija 2013 obstajale na Hrvaškem, ter rešiti konflikt med temi praksami in zaščito slovenske ZOP „Teran“.
156 Ker pa Komisija, kot je navedeno zlasti v točki 105 zgoraj, ni mogla začeti postopka za sprejetje izpodbijane uredbe pred pristopom Republike Hrvaške k Uniji, saj za to ni imela pristojnosti ratione loci, je morala izpodbijani uredbi nujno podeliti retroaktivni učinek, da bi se zagotovila zaščita obstoječih praks označevanja na Hrvaškem od 1. julija 2013, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 130.
157 Poleg tega zaščite praks označevanja, ki so obstajale na Hrvaškem ob njenem pristopu k Uniji, ne bi bilo mogoče zagotoviti, če bi bil retroaktivni učinek izpodbijane uredbe omejen le na nekaj mesecev, ne da bi zajemal celotno obdobje, ki je preteklo med pristopom Republike Hrvaške k Uniji in sprejetjem te uredbe. Zato, čeprav retroaktivni učinek resda precej izjemoma pokriva več let, s krajšim retroaktivnim učinkom ne bi bilo mogoče doseči cilja, ki se mu s tem učinkom sledi.
158 Poleg tega je mogoče trajanje retroaktivnega učinka v obravnavanem primeru pripisati posebni občutljivosti spisa, na katero je opozorjeno v točki 118 zgoraj, in trajanju pogajanj, ki jih je vodila Komisija, da bi dosegla sporazumno rešitev med zadevnima državama. V zvezi s tem, kot je bilo ugotovljeno v točki 114 zgoraj, Komisija v celotnem obdobju pred sprejetjem izpodbijane uredbe ni bila pasivna. Prav tako ni dokazano, da bi zavlačevala začetek razprav z zadevnima strankama ali zamujala pri takih razpravah. Nasprotno, poskušala je zbrati vse potrebne informacije in poiskati rešitev s pogajanji med zadevnima strankama, in to takoj, ko je postala ratione loci pristojna za uporabo člena 118j Uredbe št. 1234/2007, ki je postal člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, in sicer od pristopa Republike Hrvaške k Uniji.
159 Tako retroaktivni učinek izpodbijane uredbe ne glede na svoj obseg omogoča uresničitev zastavljenega cilja in ne presega tega, kar je potrebno za ta namen.
160 Trditve Republike Slovenije, ki se nanašajo na kršitev načela sorazmernosti, je torej treba zavrniti kot neutemeljene.
161 Zato je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
C. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 17 Listine in člena 1 Protokola št. 1 k EKČP
162 Republika Slovenija trdi, da je Komisija s sprejetjem izpodbijane uredbe nesorazmerno posegla v pravice intelektualne in poslovne lastnine slovenskih proizvajalcev vina in torej v njihovo temeljno pravico do lastnine, kot je varovana s členom 17 Listine in členom 1 Protokola št. 1 k EKČP. V zvezi s tem navaja več argumentov.
163 Prvič, drugače kot pravica intelektualne lastnine, povezana z ZOP „Teran“, naj uporaba imena sorte vinske trte „teran“ s strani hrvaških proizvajalcev ne bi bila premoženjska pravica v smislu člena 17 Listine ali člena 1 Protokola št. 1 k EKČP. Komisija naj bi tako tehtala med dvema pravnima interesoma, ki nikakor nista enakovredna.
164 Drugič, to, da hrvaški proizvajalci vina uporabljajo ime sorte vinske trte „teran“, ki je popolna enakozvočnica ZOP „Teran“, naj bi ustvarjalo tveganje, da bi bili potrošniki z lahkoto zavedeni, kot naj bi bilo prikazano s sodbo z dne 21. januarja 2016, Viiniverla (C‑75/15, EU:C:2016:35), in s sprejetjem Uredbe Komisije (ES) št. 1166/2009 z dne 30. novembra 2009 o spremembi in popravku Uredbe Komisije (ES) št. 606/2009 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 glede kategorij proizvodov vinske trte, enoloških postopkov in z njimi povezanih omejitev (UL 2009, L 314, str. 27). Taka uporaba imena „teran“ naj bi bila tudi v nasprotju s členom 100(1) in (2) Uredbe št. 1308/2013 in naj bi hrvaškim proizvajalcem omogočala, da se neupravičeno okoristijo z ugledom zadevne slovenske ZOP. Poleg tega naj bi izpodbijana uredba lahko pomenila izpraznitev pomena ZOP „Teran“ do te mere, da bi ji bila pripisana generičnost, zaradi česar bi ji bila odvzeta zaščita, kar bi bilo v nasprotju z izrecno prepovedjo iz člena 103(3) Uredbe št. 1308/2013.
165 Tretjič, izpodbijana uredba naj bi presegala to, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki se jim sledi z ureditvijo na področju ZOP, saj naj bi hrvaški proizvajalci lahko uporabljali sopomenko imena „teran“, in sicer ime „istrijanac“. V zvezi s tem Republika Slovenija navaja sodbo z dne 12. maja 2005, Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia in ERSA (C‑347/03, EU:C:2005:285). Poleg tega naj bi bila z izpodbijano uredbo slovenskim proizvajalcem vin lahko povzročena zelo velika ekonomska škoda.
166 Republika Slovenija dodaja, da člen 100(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ne dovoljuje samodejnega odstopanja za vse obstoječe prakse označevanja, kot naj bi dokazovala praksa Komisije, zlasti kar zadeva imena sort hrvaškega grozdja Barbera in Portugizac ter Montepulciano. Republika Slovenija v zvezi s tem meni, da je Komisija kršila splošno načelo enakega obravnavanja, saj je podobne položaje obravnavala različno.
167 Četrtič, s sprejetjem izpodbijane uredbe skoraj štiri leta po pristopu Republike Hrvaške k Uniji naj bi bilo kršeno načelo sorazmernosti. Poleg tega naj bi Komisija postopala nedosledno glede na svojo prejšnjo prakso v primerljivih položajih, za to drugačno postopanje pa naj ne bi bilo nobenega objektivnega razloga.
168 Petič, Republika Slovenija trdi tudi, da je možnost Komisije, da določi odstopanje ob pristopu nove države članice k Uniji, vezana na soglasje države članice, katere proizvajalci imajo ZOP, kot naj bi to izhajalo iz člena 49, drugi odstavek, PEU. Komisija naj bi morala pred sprejetjem delegiranega akta vsaj upoštevati stališče zadevne države članice.
169 Komisija ob podpori Republike Hrvaške zavrača argumente Republike Slovenije.
1. Pregled načel
170 Lastninska pravica je temeljna pravica, določena v členu 17 Listine. Vendar ta pravica ni absolutna. Kot je razvidno iz člena 52(1) Listine, se lahko namreč izvajanje lastninske pravice omeji, če so te omejitve predpisane z zakonom, če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih uresničuje Unija, in glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljene pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 70).
171 V zvezi s sodnim nadzorom nad spoštovanjem načela sorazmernosti je treba navesti, da je Sodišče potrdilo, da je zakonodajalcu Unije v okviru izvajanja njegovih pristojnosti priznana široka diskrecijska pravica na področjih, na katerih njegovo delovanje vključuje politične, gospodarske in socialne odločitve ter na katerih mora opraviti kompleksne presoje. To zlasti velja za področje skupne kmetijske politike, na katerem ima zakonodajalec Unije široko diskrecijsko pravico, ki ustreza političnim odgovornostim, ki so mu podeljene s členi od 40 do 43 PDEU (sodbi z dne 17. marca 2011, AJD Tuna, C‑221/09, EU:C:2011:153, točka 80, in z dne 14. marca 2013, Agrargenossenschaft Neuzelle, C‑545/11, EU:C:2013:169, točka 43).
172 Poleg tega ta široka diskrecijska pravica ni pridržana zakonodajalcu. Razsojeno je namreč bilo, da lahko Svet na področju skupne kmetijske politike podeli široko diskrecijsko pravico Komisiji (glej sklep z dne 22. marca 2010, SPM/Svet in Komisija, C‑39/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:157, točka 38 in navedena sodna praksa).
173 Ob upoštevanju dejstva, da ima Komisija v obravnavanem primeru široko diskrecijsko pravico v zvezi z upoštevanjem obstoječih praks označevanja, kot je razvidno iz točk 171 in 172 zgoraj, lahko le očitna neprimernost ukrepa, sprejetega na tem področju, glede na cilj, ki ga želi doseči Komisija, vpliva na zakonitost takega ukrepa (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 1994, SMW Winzersekt, C‑306/93, EU:C:1994:407, točka 21, ter z dne 2. julija 2009, Bavaria in Bavaria Italia, C‑343/07, EU:C:2009:415, točka 81). Edino merilo, ki ga je treba uporabiti v tem okviru, torej ni vprašanje, ali je bil ukrep, ki ga je sprejela Komisija, edini ali najboljši možen, ampak ali je bil očitno neprimeren (glej v tem smislu sodbi z dne 21. julija 2011, Beneo-Orafti, C‑150/10, EU:C:2011:507, točka 77, in z dne 28. julija 2011, Agrana Zucker, C‑309/10, EU:C:2011:531, točka 44).
174 Ta omejena stopnja nadzora pa ne pomeni, da sodišči Unije izpodbijanih ukrepov ne moreta zelo natančno pregledati, da bi preverili njihovo sorazmernost. V zvezi s tem se morata sodišči Unije med drugim prepričati, da je zadevna institucija Unije poleg glavnega zastavljenega cilja v celoti upoštevala zadevne interese (sodba z dne 12. julija 2012, Association Kokopelli, C‑59/11, EU:C:2012:447, točka 40; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. julija 2001, Jippes in drugi, C‑189/01, EU:C:2001:420, točka 85) in da so bili v tem okviru ustrezno upoštevani interesi oseb, na katere so izpodbijani ukrepi negativno vplivali (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 1997, Affish, C‑183/95, EU:C:1997:373, točka 43).
2. Uporaba v obravnavanem primeru
175 V obravnavanem primeru izpodbijana uredba določa odstopanje od prepovedi označevanja hrvaških vin z navedbo sorte vinske trte „teran“. Namen te uredbe torej ni preprečiti vsakršno trženje vin, zaščitenih s slovensko ZOP „Teran“, še manj pa odpraviti to ZOP. Vendar je Komisija skupino oseb, ki imajo pravico uporabljati ime „teran“ na etiketah svojih vin, razširila, da bi vanjo vključila hrvaške proizvajalce vin. V tem smislu je Komisija omejila obseg varstva, ki izhaja iz lastninske pravice, podeljene upravičencem do slovenske ZOP „Teran“, ker so ti upravičenci zaradi izpodbijane uredbe izgubili monopol nad uporabo imena „Teran“ za označevanje svojih vin.
176 V tem okviru je treba preveriti, ali so bili pogoji, določeni s sodno prakso, navedeno v točkah od 170 do 173 zgoraj, spoštovani.
177 Najprej, ni sporno, da je bilo zadevno odstopanje na področju označevanja določeno z delegirano uredbo Komisije, ki je bila sprejeta na podlagi prenosa pooblastil iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013. Zato je pogoj, da mora biti poseg v lastninsko pravico predpisan z zakonom, v obravnavanem primeru izpolnjen. Poleg tega to med strankama nikakor ni sporno.
178 Dalje, v zvezi s ciljem izpodbijane uredbe je bilo v točkah 123 in 124 zgoraj že navedeno, da je namen te uredbe zaščititi prakse označevanja, ki so na Hrvaškem obstajale 30. junija 2013, ter odpraviti konflikt med temi praksami označevanja in slovensko ZOP „Teran“, ki je nastal ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji. Ta cilj spremlja nujnost uskladitve nasprotujočih si zahtev Republike Hrvaške in Republike Slovenije ter s tem različnih interesov hrvaških in slovenskih proizvajalcev. Tak cilj, katerega namen je najti ravnotežje med legitimnimi interesi upravičencev do slovenske ZOP „Teran“ in hrvaških proizvajalcev vin, je mogoče šteti za legitimen cilj splošnega interesa, česar Republika Slovenija ne izpodbija.
179 Nazadnje, v zvezi s sorazmernostjo zadevnega odstopanja glede na zastavljeni cilj je iz uvodne izjave 5 izpodbijane uredbe razvidno, da se Komisija ni zadovoljila samo z odobritvijo odstopanja, ampak je preverila obstoj zakonitih praks označevanja v Republiki Hrvaški ob njenem pristopu k Uniji. Poleg tega je, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 6 izpodbijane uredbe, za sporno odstopanje določila posebne pogoje, prav zato, da bi upoštevala pomisleke, ki jih je izrazila Republika Slovenija.
180 Tako je, da potrošnik ne bi bil zaveden, natančneje določila, da je mogoče ime sorte vinske trte „teran“ navesti le na etiketi hrvaških vin z ZOP „Hrvatska Istra“, pod pogojem, da sta „Hrvatska Istra“ in „teran“ v istem vidnem polju ter je ime „teran“ napisano z manjšimi črkami kot ZOP „Hrvatska Istra“. Komisija je na obravnavi navedla, da je tak pogoj označevanja izjemen, ker posebni pogoji označevanja niso določeni za nobeno drugo sorto vinske trte in ker je bil ta pogoj sprejet prav zaradi upoštevanja zadržkov Republike Slovenije.
181 V tem okviru je treba ob upoštevanju trditev Republike Slovenije preveriti, ali je Komisija ravnala očitno nesorazmerno glede na zastavljeni cilj, naveden v točki 178 zgoraj.
a) Neobstoj enakovrednosti zadevnih interesov
182 Glede dejstva, da interes proizvajalcev hrvaških vin, da lahko še naprej označujejo svoja vina z navedbo „teran“, nikakor ni enakovreden pravici slovenskih proizvajalcev vin, upravičenih do ZOP „Teran“, ki je varovana z različnimi predpisi, je treba ugotoviti, kot je to storila Komisija, da je zakonodajalec Unije ta element nujno upošteval že, ko je sprejel politično odločitev, da sprejme člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013.
183 Namen člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 je namreč ravno omogočiti izjeme od monopola uporabe, ki izhaja iz ZOP, kadar obstajajo drugi interesi, in sicer interesi proizvajalcev vin, za katere ne velja ZOP, in potrošnikov, ki so bili navajeni, da so na etiketah vin, ki jih proizvajajo ti proizvajalci, nekatere navedbe. Zakonodajalec je torej sam uvedel možnost določitve takega odstopanja, da bi se enakozvočnica ZOP, kot je ime „teran“, lahko uporabila za označevanje vin, za katera ta ZOP ne velja.
184 V tem okviru v nasprotju s tem, kar nakazuje Republika Slovenija, to, da člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 določa le možnost, in ne obveznosti Komisije, da odobri odstopanje, ter to, da je navedba ZOP – drugače od navedbe uporabljene sorte vinske trte – na etiketi vin obvezna, ne dokazuje, da je odstopanje iz izpodbijane uredbe očitno nesorazmerno glede na zastavljeni cilj splošnega interesa.
b) Enakozvočnost imena sorte vinske trte „teran“ in ZOP „Teran“
185 Najprej, kar zadeva enakozvočnost imena sorte vinske trte „teran“ in slovenske ZOP „Teran“, je treba najprej navesti, da iz besedila člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 nikakor ne izhaja, da bi taka okoliščina izključevala vsakršno možnost odstopanja na področju označevanja. Edini pogoj za njegovo odobritev je obstoj zakonitih praks označevanja ob pristopu zadevne države k Uniji.
186 Poleg tega je iz besedila člena 100(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 razvidno, da se ta nanaša na položaj, v katerem je ime sorte vinske trte „sestavljeno“ iz ZOP, tako da je enakozvočnost možnost, ki jo ta določba vsebuje.
187 Dalje, načelna prepoved iz člena 100(1) in (2) Uredbe št. 1308/2013, na katero se sklicuje Republika Slovenija, se nanaša le na registracijo imena, ki je popolna ali delna enakozvočnica imena, ki je že bilo registrirano. Vendar se tak primer razlikuje od obravnavanega. Iz spisa namreč nikakor ni razvidno, da bi bilo ime sorte vinske trte „teran“ predmet prijave za registracijo kot ZOP, ki bi bila konkurenčna slovenski ZOP z enakim imenom.
188 Dalje, ugotoviti je treba, prvič, da je Komisija posebej upoštevala tveganje, da bi bili potrošniki zavedeni, v zvezi s hrvaškimi vini, proizvedenimi po začetku veljavnosti izpodbijane uredbe, saj ta uredba, kot je bilo navedeno v točki 179 zgoraj, povsem izjemoma določa posebne pogoje označevanja teh vin, česar Republika Slovenija ne izpodbija. Potrošnik mora tako navedbo hrvaške sorte vinske trte „teran“ vedno videti v povezavi z navedbo hrvaške ZOP „Hrvatska Istra“ (hrvaška Istra), ki mora biti prikazana z večjimi črkami kot ime „teran“.
189 Drugič, glede vin s hrvaško ZOP „Hrvatska Istra“, ki so bila proizvedena pred začetkom veljavnosti izpodbijane uredbe, je res, da se lahko ta vina na podlagi člena 2 te uredbe še naprej tržijo do izčrpanja zalog, ne da bi bilo treba spoštovati posebne pogoje za označevanje, ki jih ta uredba določa za vino, proizvedeno od začetka njene veljavnosti, in na katere je bilo opozorjeno v točki 188 zgoraj. Vendar gre zgolj za prehodno ureditev, ki se poleg tega nanaša le na vina s hrvaško ZOP „Hrvatska Istra“. Morebitno tveganje zamenjevanja teh vin z vini s slovensko ZOP „Teran“ je torej omejeno na nekatera vina, ki so bila proizvedena v določenem obdobju in ki izvirajo iz natančno določene regije.
190 Poleg tega, kot je pojasnila Komisija v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva, je bilo ime „Hrvatska Istra“ na Hrvaškem že zaščiteno ob njenem pristopu k Uniji. Da bi Republika Hrvaška ohranila to zaščito kot ZOP, je morala, kot je razvidno iz člena 118s(4) in (5) Uredbe št. 1234/2007, predložiti tehnično dokumentacijo, s katero je bilo mogoče dokazati, da to ime res izpolnjuje pogoje iz člena 118b te uredbe. Komisija je navedla, ne da bi ji glede tega kdo ugovarjal, da je bilo v tehnični dokumentaciji, ki jo je tako predložila Republika Hrvaška, navedeno, da je navedba „teran“ na etiketah vina „Hrvatska Istra“ dovoljena le pod pogojem, da je ime „teran“ v istem vidnem polju kot ime „Hrvatska Istra“ in napisano z manjšimi črkami kot ime „Hrvatska Istra“. Ob upoštevanju takih obstoječih pogojev za označevanje pa se tveganje zamenjavanja med vinom „teran“, proizvedenim na Hrvaškem pred začetkom veljavnosti izpodbijane uredbe, in slovenskim vinom z enakozvočno ZOP „Teran“ očitno zmanjša, zlasti ker se lahko, kar zadeva vina, za katera velja izpodbijana prehodna določba, torej vina, pridelana med julijem 2013 in julijem 2017, nanaša le na vina, ki uporabljajo označbo „Hrvatska Istra“, katerih označevanje ni popolnoma v skladu z zgoraj navedeno tehnično dokumentacijo.
191 Poleg tega je treba v zvezi s sodbo z dne 21. januarja 2016, Viiniverla (C‑75/15, EU:C:2016:35), navesti, da se ta nanaša na razlago člena 16(b) Uredbe (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1576/89 (UL 2008, L 39, str. 16). Ta določba poleg tega, da se nanaša le na „žgane pijače“, opredeljene v členu 2 navedene uredbe, ne pa tudi na vina, ščiti geografske označbe pred vsako zlorabo, posnemanjem ali navajanjem in ne določa nobene možnosti odstopanja na področju označevanja. Ta sodba se torej nanaša na določbo in kontekst, ki se razlikujeta od teh v obravnavani zadevi.
192 Republika Slovenija se prav tako ne more sklicevati na sodbo z dne 21. januarja 2016, Viiniverla (C‑75/15, EU:C:2016:35), da bi dokazala, da bo uporaba imena sorte vinske trte „teran“ s strani hrvaških proizvajalcev vin v zavesti javnosti povzročila asociacijo na poreklo proizvoda in tako tem proizvajalcem omogočila, da se neupravičeno okoristijo z ugledom slovenske ZOP „Teran“. Prvič, med strankami namreč nikakor ni sporno, da so ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji v tej državi obstajale zakonite prakse označevanja v zvezi z navedbo izraza „teran“, tako da ni mogoče šteti, da se s to navedbo „neupravičeno“ izkorišča ugled slovenske ZOP „Teran“. Drugič, drugače od položaja v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. januarja 2016, Viiniverla (C‑75/15, EU:C:2016:35), v katerem označevanja zadevnih pijač ni dopolnjevala nobena posebna navedba, je Komisija v izpodbijani uredbi s tem, da je zahtevala, da je na etiketi hrvaških vin „teran“ jasno navedeno, da vino izvira iz hrvaške Istre (ZOP „Hrvatska Istra“), upoštevala tveganje zamenjevanja za potrošnika.
193 Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo Republike Slovenije, ki se nanaša na Uredbo št. 1166/2009, ugotoviti, prvič, da se s to uredbo ne izvaja člen 118j Uredbe št. 1234/2007 (postal člen 100 Uredbe št. 1308/2013). Nasprotno, temelji na členu 113d(2) in členu 121, tretji in četrti odstavek, iste uredbe, na katera se obravnavani primer ne nanaša.
194 Drugič, Republika Slovenija ni predložila nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da so bile okoliščine sprejetja Uredbe št. 1166/2009 podobne okoliščinam v obravnavani zadevi. Nasprotno, iz uvodne izjave 2 te uredbe izhaja, da so italijanski organi sami odločili, da se v Italiji zahteva uporaba izraza „glera“ za označitev zadevne sorte vinske trte. Komisija se je zgolj seznanila s to odločitvijo in v skladu s tem spremenila Uredbo št. 606/2009, da bi se izognila razhajanjem med italijansko ureditvijo in ureditvijo Unije. V obravnavani zadevi pa je morala Komisija uskladiti nasprotujoče si nacionalne interese in preučiti obstoječe prakse označevanja na Hrvaškem.
195 Nazadnje, Republika Slovenija neutemeljeno zatrjuje, da bi navedba imena sorte vinske trte „teran“ za vina iz hrvaške Istre pomenila izpraznitev pomena slovenske ZOP „Teran“ do te mere, da bi postala generična, s čimer bi ji bila odvzeta zaščita.
196 Res je, da iz člena 101(1) Uredbe št. 1308/2013 izhaja, da se ime ne zaščiti kot ZOP, če se izkaže, da je to postalo generično v Uniji. Vendar se ta določba nanaša na pogoje, ki se uporabljajo za vlogo za zaščito imena kot ZOP. Člen 103 te uredbe pa ureja obseg zaščite ZOP, potem ko je bila ta podeljena. Iz odstavka 3 te določbe tako izhaja, da kadar je bilo ugotovljeno, da ime izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa ZOP v smislu člena 93(1) Uredbe št. 1308/2013, ta ZOP pozneje ne more več izgubiti takega statusa, tudi če je v Uniji na videz postala generična.
c) Obstoj sopomenke za ime „teran“ in nedoslednost ravnanja Komisije
197 Kot navaja Republika Slovenija, je iz prilog k dopisu Republike Hrvaške Komisiji z dne 13. maja 2013, ki vsebuje zahtevo za pregled seznama iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009, razvidno, da se lahko ime sorte vinske trte „teran“ na Hrvaškem označuje tudi s sopomenko „istrijanac“.
198 Vendar je Komisija s sprejetjem izpodbijane uredbe upoštevala prakse označevanja, ki so na Hrvaškem obstajale ob njenem pristopu k Uniji, kot je naloženo s členom 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013. Na podlagi temeljite preučitve spisa je ugotovila, da se ime „teran“ v tej državi uporablja za označevanje sorte vinske trte in da je zaradi te uporabe treba uvesti odstopanje na področju označevanja za to ime sorte.
199 Iz spisa pa nikakor ni razvidno, da bi Republika Hrvaška vložila podobno zahtevo v zvezi z uporabo imena „istrijanac“. Spis prav tako ne vsebuje elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da se je ime „istrijanac“ v času pristopa Hrvaške k Uniji v tej državi dejansko uporabljalo na področju označevanja, tako da bi ga Komisija morala upoštevati pri sprejetju izpodbijane uredbe.
200 Res je, da je Sodišče v sodbi z dne 12. maja 2005, Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia in ERSA (C‑347/03, EU:C:2005:285, točka 133), ki se nanaša na prepoved uporabe italijanskih imen vinske trte „Tocai friulano“ in „Tocai italico“ zaradi obstoja madžarske geografske označbe „Tokaj“, poudarilo obstoj sopomenk za nadomestitev imen „Tocai friulano“ in „Tocai italico“, da bi utemeljilo sorazmernost zadevne prepovedi.
201 Vendar dejstvo, da se je prepoved označevanja štela za sorazmerno zaradi obstoja sopomenk, ne pomeni, da je izpodbijana uredba, katere namen je, obratno, dovoliti uporabo imena sorte vinske trte pri označevanju na podlagi zakonitega pooblastila v ta namen (člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013), nesorazmerna, ker za to ime sorte obstajajo sopomenke. Sorazmernost izpodbijane uredbe je namreč treba presojati glede na cilj, ki se uresničuje v obravnavani zadevi, in sicer upoštevanje praks označevanja, ki so na Hrvaškem obstajale na dan njenega pristopa k Uniji, in uskladitev nasprotujočih si interesov dveh držav. Komisija pa s tem, da je pod posebnimi pogoji označevanja dovolila uporabo imena sorte vinske trte „teran“, ni očitno prekoračila tega, kar je bilo potrebno za dosego takega cilja.
202 Glede čezmernih ekonomskih posledic, ki bi jih izpodbijana uredba lahko imela za slovenske proizvajalce vin, je treba navesti, da ta argument, kot trdi Komisija, temelji na premisi, na katero se sklicuje Republika Slovenija, da bodo potrošniki zavedeni glede pravega porekla hrvaškega vina, proizvedenega iz sorte vinske trte „teran“, in da bodo raje kupili to hrvaško vino, ki naj bi obstajalo v večjih količinah in naj bi bilo cenejše od slovenskega vina z ZOP „Teran“.
203 Kot pa je razvidno iz točke 188 zgoraj, je Komisija upoštevala tveganje, da bi bili potrošniki zavedeni glede porekla zadevnih vin, in določila zadostne posebne pogoje označevanja, da bi se preprečila taka zmota.
204 Iz spisa nikakor ni razvidno, da se bodo katastrofalne napovedi Republike Slovenije uresničile. V zvezi s tem dejstvo, da ima Republika Hrvaška veliko večji potencial pridelovanja vina „teran“ kot Republika Slovenija, nikakor ne pomeni, da bodo proizvajalci vin v hrvaški Istri opustili gojenje nekaterih sort vinske trte v korist sorte „teran“ ali pa da bodo raje posadili to sorto namesto neke druge. Podatki o proizvodnji in obdelanih površinah, ki jih navaja Republika Slovenija, sicer dokazujejo pomembnost proizvodnje vina „Teran“ v tej državi (za 88 % slovenskih proizvajalcev Terana vino z ZOP „Teran“ predstavlja več kot polovico proizvodnje), vendar ne dokazujejo, da bo odobritev označevanja hrvaškega vina z navedbo „teran“ povzročila tako velike izgube za slovenske proizvajalce.
205 Glede trditve Republike Slovenije v zvezi z nedoslednostjo ravnanja Komisije, ki naj bi primerljive položaje obravnavala različno, je treba opozoriti, da splošno načelo enakega obravnavanja, ki je eno od temeljnih načel prava Unije, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 73). Tako je treba za ugotovitev kršitve tega načela najprej preveriti, ali so položaji, navedeni v obravnavani zadevi, primerljivi.
206 V zvezi s tem je iz dopisa Republike Hrvaške z dne 13. maja 2013 o spremembi seznama iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 razvidno, da je ta država od Komisije zahtevala vključitev imen „barbera“, „montepulciano“ in „portugizac“ na ta seznam ter da kljub temu z Izvedbeno uredbo št. 753/2013 ni bilo odobreno nobeno odstopanje v zvezi z označevanjem za imena teh sort.
207 Vendar zgolj ta element ne zadostuje za dokaz, da je ob pristopu Hrvaške k Uniji v tej državi za vsa imena, navedena zgoraj v točki 206, obstajala praksa označevanja, ki bi bila primerljiva s prakso za „teran“. Spis ne vsebuje nobenega dokaza v tem smislu. Ker Republika Slovenija ni dokazala obstoja primerljivih položajev, Komisiji ne more očitati, da je v obravnavani zadevi kršila načelo enakega obravnavanja, niti da je v zvezi s tem ravnala nedosledno.
d) Čas, ki je pretekel pred sprejetjem izpodbijane uredbe
208 V zvezi z domnevno nesorazmernostjo roka za sprejetje izpodbijane uredbe je treba ugotoviti, da Republika Slovenija v bistvu navaja isto trditev kot v okviru drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da naj bi Komisija nezakonito zavlačevala z izvrševanjem svojih pooblastil.
209 Vendar iz razlogov, navedenih v točkah od 112 do 118 zgoraj, in ob upoštevanju občutljivosti spisa Komisiji ni mogoče očitati tega, da je potrebovala skoraj štiri leta za obravnavo spisa „teran“, niti tega, da je spodbujala rešitev spora s pogajanji med strankama.
210 Iz vsega navedenega izhaja, da Republika Slovenija nikakor ni dokazala, da je Komisija očitno nesorazmerno posegla v lastninsko pravico slovenskih proizvajalcev vina z ZOP „Teran“. Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti. Vendar ta ugotovitev ne vpliva na preučitev trditev Republike Slovenije, navedenih v točki 168 zgoraj, ki spadajo v okvir sedmega tožbenega razloga in bodo preučeni v tem okviru.
D. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 41 Akta o pristopu Republike Hrvaške
211 Republika Slovenija poudarja, da je bilo na podlagi člena 41 Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2012, L 112, str. 21, v nadaljevanju: Akt o pristopu Republike Hrvaške) morebitne prehodne ukrepe na področju skupne kmetijske politike za olajšanje pristopa Republike Hrvaške k Uniji mogoče sprejeti le v treh letih od dne pristopa, na to obdobje pa je bila omejena tudi njihova uporaba.
212 Po navedbah Republike Slovenije pa se prehodni ukrep, določen v členu 2 izpodbijane uredbe, v delu, v katerem omogoča prodajo zalog hrvaškega vina, proizvedenega pred pristopom Republike Hrvaške k Uniji 1. julija 2013, tudi če ne izpolnjuje novih pogojev glede označevanja, določenih v členu 1 te uredbe, zaradi skoraj štiriletnega retroaktivnega učinka te uredbe uporablja za obdobje, ki je daljše od obdobja treh let, določenega v členu 41 Akta o pristopu. Tako naj bi Komisija določila novo prehodno obdobje za to vino, in sicer več kot tri leta po navedenem pristopu, kar je v nasprotju s členom 41 Akta o pristopu Republike Hrvaške.
213 Komisija izpodbija trditve Republike Slovenije.
214 V obravnavani zadevi je treba člen 41 Akta o pristopu Republike Hrvaške razlagati v povezavi s členom 2, prvi odstavek, tega akta o pristopu. Zadnjenavedena določba določa, da so od dne pristopa določbe Pogodb in aktov, ki so jih institucije sprejele pred pristopom, za Republiko Hrvaško zavezujoče in se uporabljajo v tej državi pod pogoji, določenimi v navedenih pogodbah in zadevnem aktu o pristopu. Iz tega izhaja, da so od pristopa Republike Hrvaške k Uniji 1. julija 2013 za Republiko Hrvaško načeloma veljale vse določbe, ki se uporabljajo na področju označevanja proizvodov iz vinskega sektorja, vključno s prepovedjo označevanja iz člena 118j(3) Uredbe št. 1234/2007 (postal člen 100(3) Uredbe št. 1308/2013) in možnostjo odstopanja od te prepovedi iz člena 62(3) Uredbe št. 607/2009.
215 V teh okoliščinah člen 41 Akta o pristopu Republike Hrvaške dovoljuje sprejetje prehodnih določb na področju skupne kmetijske politike, da bi se olajšal prehod te države z njene predhodne nacionalne ureditve na ureditev Unije. Zadevni prehodni ukrepi so torej tisti, katerih namen je za omejeno časovno obdobje odstopiti od aktov Unije, ki so veljali 1. julija 2013 in ki bi se brez teh določb za Republiko Hrvaško uporabljali takoj na ta dan.
216 Prehodni ukrep iz člena 2 izpodbijane uredbe pa ne spada v okvir, opredeljen v točkah 214 in 215 zgoraj. Namen te določbe namreč ni odstopanje od predpisov, ki so veljali ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji, temveč od novih zahtev na področju označevanja, določenih z uredbo, ki jo je Komisija po tem pristopu sprejela na podlagi izrecnega pooblastila, podeljenega s členom 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 62(3) Uredbe št. 607/2009.
217 Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
E. Peti tožbeni razlog: kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ob upoštevanju pomena, ki ga tej določbi dajejo temeljna načela prava Unije ter člen 17 Listine in člen 1 Protokola št. 1 k EKČP, ter šesti tožbeni razlog: kršitev člena 13(2) PEU in člena 290 PDEU
218 Republika Slovenija v utemeljitev petega tožbenega razloga trdi, da je treba člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 razlagati ozko, v skladu s temeljnimi načeli prava Unije, zlasti z načeli pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti ter členom 17 Listine in členom 1 Protokola št. 1 k EKČP. Komisija naj bi s sprejetjem izpodbijane uredbe, s katero naj ta načela ne bi bila spoštovana, prekoračila meje pooblastila iz člena 100(3), drugi pododstavek, navedene uredbe.
219 Republika Slovenija s šestim tožbenim razlogom trdi tudi, da je Komisija s tem, da je posegla v samo bistvo materije Uredbe št. 1308/2013, katere glavni cilj je varstvo zakonitih interesov proizvajalcev in potrošnikov pred zavajanjem in nemoteno delovanje notranjega trga, prekoračila svoja pooblastila. S tem naj bi kršila člen 13 PEU in člen 290 PDEU.
220 Komisija izpodbija trditve Republike Slovenije in napotuje na odgovore, ki jih je podala v okviru prvih treh tožbenih razlogov.
221 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so bile trditve Republike Slovenije v zvezi z upoštevanjem načel pravne varnosti, varstva pridobljenih pravic, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti že obravnavane v okviru drugega tožbenega razloga, in sicer v točkah od 95 do 161 zgoraj, v katerih je že bilo ugotovljeno, da te trditve niso utemeljene. Tako je treba peti tožbeni razlog v delu, v katerem se prekriva z drugim tožbenim razlogom, zavrniti iz istih razlogov kot drugi tožbeni razlog.
222 Kar zadeva trditve v zvezi s kršitvijo člena 17 Listine in člena 1 Protokola št. 1 k EKČP, je treba ugotoviti, da se nanašajo na varstvo potrošnikov pred zavajanjem, na popolno enakozvočnost med slovensko ZOP „Teran“ in imenom hrvaške sorte vinske trte „teran“ ter na obstoj sopomenke „istrijanac“ za označevanje te sorte vinske trte. Te trditve pa so bile preučene tudi v okviru tretjega tožbenega razloga, in sicer v točkah od 185 do 210 zgoraj. Peti tožbeni razlog je treba v delu, v katerem se prekriva s tretjim tožbenim razlogom, zavrniti kot neutemeljen iz istih razlogov kot tretji tožbeni razlog.
223 Prav tako je treba ob upoštevanju dejstva, da se trditve, navedene v utemeljitev kršitve člena 13 PEU in člena 290 PDEU v okviru šestega tožbenega razloga, v bistvu prekrivajo s trditvami iz petega tožbenega razloga, te trditve prav tako zavrniti iz istih razlogov.
224 Zato je treba peti in šesti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.
F. Sedmi tožbeni razlog: neobstoj zahteve Republike Hrvaške za vključitev imena sorte vinske trte „teran“ v del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 pred njenim pristopom k Uniji in neobvestitev Republike Slovenije o taki zahtevi za potrebe pristopnih pogajanj
225 Republika Slovenija trdi, da bi morala Republika Hrvaška na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 zahtevati uvrstitev imena sorte vinske trte „teran“ na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 pred njenim pristopom k Uniji, česar pa naj ne bi storila. Poleg tega naj bi morala Komisija v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4 PEU Republiko Slovenijo obvestiti o taki zahtevi, če bi bila ta vložena. Ker naj bi tako vprašanje nujno spadalo v pristopna pogajanja države k Uniji, bi Republika Slovenija torej morala imeti možnost, da tako uvrstitev sprejme ali zavrne, kot naj bi izhajalo zlasti iz člena 49, drugi odstavek, PEU.
226 Komisija ob podpori Republike Hrvaške izpodbija trditve Republike Slovenije.
227 Prvič, v zvezi z zatrjevano obveznostjo Republike Hrvaške, da pred svojim pristopom k Uniji vloži zahtevo za vključitev imena sorte vinske trte „teran“ na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 (prej Priloga II k Uredbi št. 753/2002), je treba ugotoviti, da je Republika Hrvaška v poglavju III.b.3 pogajalskega stališča iz leta 2008, ki se nanaša na „posebne pridelke, vina in žgane pijače“, jasno navedla, da želi, da se njen nacionalni seznam priznanih sort vinske trte vključi na obstoječi seznam sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki vsebujejo geografsko označbo in ki se lahko uporabijo na etiketah vina, ki je naveden v Prilogi II k Uredbi št. 753/2002.
228 Res je, da je bil ta predlog nato umaknjen v dodatku k pogajalskemu stališču Republike Hrvaške z dne 28. septembra 2011. Vendar je ta umik izrecno temeljil na premisi, da seznam imen sort, ki se lahko navedejo na etiketi vin, ne bo sestavljen v okviru pristopnih pogajanj, temveč pozneje, na podlagi člena 62 Uredbe št. 607/2009.
229 Poleg tega je treba poudariti, da je Republika Slovenija šele 6. decembra 2011, ko je vložila tehnično dokumentacijo iz člena 118c Uredbe št. 1234/2007 v zvezi z imenom „Teran“, Komisiji prvič navedla, da mora biti ime „Teran“, obravnavano ločeno, zaščiteno kot ZOP. Na ta datum pa je bil že sprejet Sklep Sveta Evropske unije z dne 5. decembra 2011 o sprejemu Republike Hrvaške v Evropsko unijo (UL 2012, L 112, str. 6), ki mu je bil priložen Akt o pristopu Republike Hrvaške.
230 V teh okoliščinah je Republika Hrvaška v enem od treh dopisov z dne 13. maja 2013, naslovljenih na Komisijo, ki se posebej nanaša na vprašanje slovenske ZOP „Teran“, Komisijo zaprosila, naj poišče ustrezno rešitev, ki bi njenim proizvajalcem vin omogočila, da še naprej uporabljajo ime sorte vinske trte „teran“ za označevanje svojih vin. Čeprav ni šlo za izrecno zahtevo za vključitev imena sorte vinske trte „teran“ na seznam iz člena 62(3) Uredbe št. 607/2009, pa je Republika Hrvaška očitno zaprosila za posredovanje Komisije, da bi našla rešitev v zvezi z možnostjo uporabe imena „teran“ za označevanje svojih vin.
231 Vsekakor iz besedila člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 62(3) Uredbe št. 607/2009 nikakor ne izhaja, da bi morala Republika Hrvaška zahtevo za odstopanje v korist sorte vinske trte „teran“ vložiti med pogajanji za pristop k Uniji.
232 Nasprotno, iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 izhaja, da v okviru te določbe odločitev o odobritvi odstopanja na področju označevanja za ime sorte vinske trte države članice sprejme izključno Komisija v okviru izvajanja prenesenih pooblastil. Tako odstopanje tako ne temelji na sporazumu med državami članicami, sklenjenem pred pristopom k Uniji, temveč na izrecnem pooblastilu, ki ga je zakonodajalec podelil Komisiji in je že obstajalo ob pristopu Republike Hrvaške k Uniji (glej člen 118j(3) Uredbe št. 1234/2007).
233 Povedano drugače, odločitev o vključitvi imena sorte vinske trte na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 sama po sebi ne spada med „pogoje sprejema države in prilagoditve temeljnih pogodb Unije, ki so potrebne zaradi sprejema“ (člen 49, drugi odstavek, PEU), temveč gre le za izvajanje uredbe, ki je del pravnega reda Unije, h kateremu pristopi nova država.
234 Drugič, v zvezi s tem, da naj Republika Slovenija ne bi bila obveščena o zahtevi Republike Hrvaške, naj se ime sorte vinske trte „teran“ uvrsti na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 pred njenim pristopom k Uniji, in v zvezi s kršitvijo obveznosti lojalnega sodelovanja, ki naj bi iz tega izhajala, je treba opozoriti, da je s tem načelom lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3), prvi pododstavek, PEU, državam članicam naložena obveznost sprejetja vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev uporabe in učinkovitosti prava Unije, institucijam Unije pa vzajemna dolžnost spoštovanja in pomoči v razmerju do držav članic pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (glej sodbo z dne 1. marca 2018, Poljska/Komisija, T‑402/15, EU:T:2018:107, točka 53 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).
235 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da vprašanje odobritve navedbe imena sorte vinske trte „teran“ na steklenicah hrvaških vin ni spadalo v pristopna pogajanja. Nasprotno, urejeno je bilo na podlagi pravnega pooblastila Komisiji za ta namen v okviru, ki je bil ločen od teh pogajanj, po pristopu Republike Hrvaške k Uniji, s čimer je bila Republika Slovenija seznanjena in v okviru česar je bila, kot je razvidno iz točk 112 in 113 zgoraj, obveščena in neposredno vpletena. Zato Komisiji ni mogoče očitati, da glede Republike Slovenije v okviru pristopnih pogajanj ni izpolnila svoje dolžnosti spoštovanja in pomoči.
236 Poleg tega je iz dopisa slovenskega ministra za kmetijstvo z dne 11. novembra 2014, naslovljenega na člana Komisije, pristojnega za kmetijstvo in razvoj podeželja, jasno razvidno, da je bila Republika Slovenija obveščena o zahtevi Republike Hrvaške po njenem pristopu k Uniji in da je imela možnost Komisiji predložiti svoja stališča o vprašanju „terana“ na dvostranskem sestanku z njo. Poleg tega, kot je pravilno navedeno v uvodnih izjavah 3, 4 in 5 izpodbijane uredbe, je bilo nato z Republiko Slovenijo večkrat opravljeno posvetovanje o vprašanju „terana“, da bi bilo mogoče najti kompromisno rešitev z Republiko Hrvaško.
237 Tretjič, ob upoštevanju dejstva, da je Komisija odstopanje na področju označevanja v zvezi z imenom sorte vinske trte „teran“ odobrila na podlagi pravnega pooblastila, ki ni povezano s pristopnimi pogajanji, trditev Republike Slovenije, da je bilo za odobritev takega odstopanja potrebno njeno soglasje v okviru pristopnih pogajanj, ravno tako ni utemeljena.
238 Poleg tega nujnost pridobitve predhodnega soglasja držav članic za sprejetje odstopanja nikakor ne izhaja iz člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013. Drugačna razlaga te določbe bi pomenila podelitev pravice veta vsaki od teh držav in bi tako odvzela bistvo pooblastilu, ki je s to določbo podeljeno Komisiji.
239 Zato je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
G. Osmi tožbeni razlog: kršitev točke V.28 Medinstitucionalnega sporazuma in točke II.7 Skupnega dogovora ter kršitev načela institucionalnega ravnovesja
240 Republika Slovenija trdi, da je Komisija v osnutku delegirane uredbe, ki je bil predstavljen na sestanku strokovne skupine za vino GREX WINE 24. januarja 2017, predvidela, da se hrvaškim proizvajalcem vin dovoli, da ob spoštovanju natančnih pogojev za označevanje na svojih steklenicah uporabijo ime „teran“. Izpodbijana uredba pa naj bi v različici, ki je bila na koncu sprejeta, poleg tega določala prehodno obdobje za prodajo zalog hrvaškega vina, ki ne izpolnjuje novih pogojev označevanja. Šlo naj bi za bistveno spremembo v primerjavi z osnutkom delegirane uredbe, o kateri naj strokovnjaki in države članice ne bi imeli možnosti, da se izrečejo.
241 Zato naj Komisija ne bi izpolnila zaveze iz točke V.28 Medinstitucionalnega sporazuma in Skupnega dogovora, ki je priloga k temu sporazumu. Prav tako naj bi kršila načelo institucionalnega ravnovesja.
242 Komisija izpodbija trditve Republike Slovenije.
243 V obravnavani zadevi trditve Republike Slovenije temeljijo na premisi, da dodana prehodna določba iz člena 2 izpodbijane uredbe pomeni bistveno spremembo osnutka uredbe, o kateri se je razpravljalo v strokovni skupini za vino GREX WINE 24. januarja 2017, v smislu točke II.7 Skupnega dogovora.
244 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se Komisija v skladu s točko V.28, prvi odstavek, Medinstitucionalnega sporazuma zavezuje, da bo pred sprejetjem delegiranih aktov zbrala vse potrebno strokovno znanje, vključno prek posvetovanj s strokovnjaki iz držav članic in javnih posvetovanj. Poleg tega točka II.7 Skupnega dogovora določa, da „[k]adar je osnutek delegiranega akta vsebinsko na kakršen koli način spremenjen, da Komisija strokovnjakom iz držav članic možnost, da se odzovejo, v pisni obliki, kadar je to primerno, na spremenjeno različico osnutka delegiranega akta“.
245 Iz povezane razlage obeh določb, navedenih v točki 244 zgoraj, izhaja, da se je Komisija zavezala, da bo pred sprejetjem delegiranega akta zbrala vse potrebno strokovno znanje, kar med drugim pomeni posvetovanje s strokovnjaki iz držav članic o vseh bistvenih vidikih besedila pred njegovim sprejetjem.
246 Glede osnutka delegirane uredbe, o kateri se je 24. januarja 2017 razpravljalo na sestanku strokovne skupine za vino GREX WINE, je res, da to besedilo ni vsebovalo prehodne določbe, kot je ta, ki je bila nazadnje vključena v člen 2 izpodbijane uredbe. Prav tako ni sporno, da se v tej strokovni skupini ni razpravljalo o končni različici izpodbijane uredbe.
247 Vendar je treba opozoriti, da je cilj izpodbijane uredbe, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 5, upoštevati prakse označevanja, ki so obstajale na Hrvaškem ob njenem pristopu k Uniji, in kot odstopanje dovoliti uporabo imena „teran“ za označevanje hrvaških vin ob spoštovanju nekaterih pogojev. V zvezi s tem je Komisija dejansko spoštovala zavezo iz točke V.28, prvi odstavek, Medinstitucionalnega sporazuma, saj ni sporno, da je za oceno teh praks označevanja zbrala potrebno znanje, vključno z mnenji strokovnjakov v smislu te točke.
248 V tem okviru prehodna določba iz člena 2 izpodbijane uredbe ne spreminja niti odobrenega odstopanja niti pogojev, pod katerimi se to odstopanje lahko izvaja. Ta določba zgolj določa prehodno pravilo, omejeno na vina z ZOP „Hrvatska Istra“, ki so bila proizvedena pred začetkom veljavnosti izpodbijane uredbe, da ne bi ta uredba hrvaškim proizvajalcem retroaktivno naložila novih obveznosti označevanja za ta vina. V zvezi s tem je Komisija, ki je ravnala na podlagi pooblastila v smislu člena 290 PDEU, uporabila diskrecijsko pravico, ki jo tako pooblastilo zajema, v mejah, ki jih je določil zakonodajalec. Natančneje, ravnala je v skladu s členom 100(3) Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 62(3) Uredbe št. 607/2009, ki Komisiji podeljuje široko diskrecijsko pravico za določitev odstopanj na področju označevanja. Tako je vključitev prehodne določbe, kot je člen 2, v izpodbijano uredbo, spadala v pristojnosti Komisije.
249 Tudi če bi bilo treba šteti, da Komisija ni spoštovala obveznosti iz točke V.28, prvi odstavek, Medinstitucionalnega sporazuma v povezavi s točko II.7 Skupnega dogovora, Republika Slovenija nikakor ni dokazala, kako bi tako posvetovanje lahko spremenilo vsebino izpodbijane uredbe. Nasprotno, ugotoviti je treba, da je bil prehodni ukrep iz člena 2 izpodbijane uredbe nujen glede na načelo pravne varnosti, kot je navedeno v točki 99 zgoraj. S sprejetjem te določbe je namreč Komisija zagotovila, da izpodbijana uredba ne nalaga novih obveznosti označevanja za proizvajalce hrvaških vin za nazaj.
250 Tako trditev Republike Slovenije, ki se nanašajo na kršitev točke V.28 Medinstitucionalnega sporazuma in točke II.7 Skupnega dogovora, ni mogoče sprejeti.
251 Glede trditve Republike Slovenije, ki se nanaša na načelo institucionalnega ravnovesja, je treba navesti, da jo je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni zgoraj v točkah od 247 do 251.
252 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba osmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
253 Ker so bili vsi tožbeni razlogi zavrnjeni kot neutemeljeni, je treba tožbo zavrniti.
V. Stroški
254 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Republika Slovenija ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so nastali Komisiji.
255 Na podlagi člena 138(1) tega Poslovnika države članice, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške. Republika Hrvaška torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Republika Slovenija nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.
3. Republika Hrvaška nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2020.
E. Coulon
Kazalo
I. Pravni okvir
A. Splošne določbe o zaščiti označb porekla v vinskem sektorju
1. Uredba št. 479/2008 in Uredba št. 1234/2007
2. Uredba št. 1308/2013
B. Določbe o uporabi imena sorte vinske trte, ki vsebuje ZOP ali je sestavljeno iz nje, za označevanje vin
1. Uredba št. 753/2002
2. Uredbe št. 479/2008, 1234/2007 in 1308/2013
3. Uredba št. 607/2009
C. Določbe o označevanju, sprejete po pristopu Republike Hrvaške k Uniji
1. Izvedbena uredba št. 753/2013
2. Izpodbijana uredba
II. Dejansko stanje
A. Pristop Republike Slovenije k Uniji in zaščitena označba porekla „Teran“
B. Ime sorte vinske trte „teran“ na Hrvaškem
C. Postopek sprejetja izpodbijane uredbe
III. Postopek in predlogi strank
IV. Pravo
A. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 232 Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, te uredbe
1. Kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 v povezavi s členom 232 te uredbe
2. Kršitev člena 62(3) Uredbe št. 607/2009 v povezavi s členom 100(3), drugi pododstavek, in členom 232 Uredbe št. 1308/2013
B. Drugi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti
1. Kršitev načel pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj ter v bistvu kršitev člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009
a) Očitek, ki se nanaša na kršitev člena 100(3) Uredbe št. 1308/2013 in člena 62(3) Uredbe št. 607/2009
b) Očitek, da naj bi Komisija pretirano odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil
c) Očitek glede nezakonitega obsega retroaktivnega učinka izpodbijane uredbe
1) Cilj izpodbijane uredbe
2) Spoštovanje legitimnih pričakovanj slovenskih proizvajalcev vin
d) Očitek, ki se nanaša na poseg v inšpekcijske postopke, izvedene v Sloveniji zoper kršitelje ZOP „Teran“
e) Očitek v zvezi z nespoštovanjem pridobljenih pravic
2. Kršitev načela sorazmernosti
C. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 17 Listine in člena 1 Protokola št. 1 k EKČP
1. Pregled načel
2. Uporaba v obravnavanem primeru
a) Neobstoj enakovrednosti zadevnih interesov
b) Enakozvočnost imena sorte vinske trte „teran“ in ZOP „Teran“
c) Obstoj sopomenke za ime „teran“ in nedoslednost ravnanja Komisije
d) Čas, ki je pretekel pred sprejetjem izpodbijane uredbe
D. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 41 Akta o pristopu Republike Hrvaške
E. Peti tožbeni razlog: kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 ob upoštevanju pomena, ki ga tej določbi dajejo temeljna načela prava Unije ter člen 17 Listine in člen 1 Protokola št. 1 k EKČP, ter šesti tožbeni razlog: kršitev člena 13(2) PEU in člena 290 PDEU
F. Sedmi tožbeni razlog: neobstoj zahteve Republike Hrvaške za vključitev imena sorte vinske trte „teran“ v del A Priloge XV k Uredbi št. 607/2009 pred njenim pristopom k Uniji in neobvestitev Republike Slovenije o taki zahtevi za potrebe pristopnih pogajanj
G. Osmi tožbeni razlog: kršitev točke V.28 Medinstitucionalnega sporazuma in točke II.7 Skupnega dogovora ter kršitev načela institucionalnega ravnovesja
V. Stroški