SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA

z dne 15. julija 2011

Zadeva T‑213/11 P

Kolegij predstavnikov osebja

Evropske investicijske banke in drugi

proti

Eberhardu Bömckeju

„Pritožba – Javni uslužbenci – Predlog za intervencijo pred Sodiščem za uslužbence – Način izračunanja roka – Zamuda“

Predmet:      Pritožba, vložena zoper sklep predsednika drugega senata Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 17. marca 2011 v zadevi Bömcke proti EIB (F‑95/10 INT, neobjavljen v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Kolegij predstavnikov osebja Evropske investicijske banke, Jean-Pierre Bodson, Evangelos Kourgias, Manuel Sutil, Patrick Vanhoudt in Marie-Christel Heger nosijo lastne stroške.

Povzetek

Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Predlog za intervencijo pred Sodiščem za uslužbence – Način izračuna roka

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 100(2) in (3) ter 109(1))

Člen 109(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence določa, da je treba predlog za intervencijo vložiti najpozneje v štirih tednih po objavi obvestila iz člena 37(2) navedenega poslovnika v Uradnem listu Evropske unije. V členu 100(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence je še navedeno, da se rok, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika, in da se procesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za uslužbence roka zaradi oddaljenosti ne smemo obravnavati ločeno od procesnega roka, temveč samo kot njegovo podaljšanje. Če je torej zadnji dan celotnega roka, vključno z rokom zaradi oddaljenosti, sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. V besedilu upoštevnih določb poslovnikov Sodišča in Sodišča za uslužbence ni nobene razlike, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je treba člen 100(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence razlagati kako drugače.

Poleg tega taka razlaga ni v nasprotju s temeljnimi pravicami, tako da bi omejevala pravico do vložitve pravnega sredstva, zlasti pravico do intervencije v postopku. Rok za vložitev tožbe je namreč zavezujoč, saj je bil določen zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev ter izognitve vsakršni diskriminaciji ali samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov. Prav tako člena 100(2) in (3) ter 109 Poslovnika Sodišča za uslužbence ne kršita pravice do vložitve pravnega sredstva, saj pravice do vložitve posamičnega pravnega sredstva, zlasti pravice do intervencije v postopku, ne omejujeta tako, da bi bilo kršeno bistvo te pravice. Rok, ki je v Poslovniku Sodišča za uslužbence določen za vložitev predloga za intervencijo, zagotavlja pravično ravnovesje med temeljno pravico do intervencije v postopku in učinkovitim izvajanjem sodne oblasti.

(Glej točke 9, 10, 17, 20 in 22.)

Napotitev na: Sodišče, 15. maj 1991, Emsland-Stärke proti Komisiji, C‑122/90, neobjavljena v Recueil, točka 9; Sodišče, 23. januar 1997, Coen, C‑246/95, Recueil, str. I‑403, točka 21; Splošno sodišče, 18. september 1997, Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, T‑121/96 in T‑151/96, Recueil, str. II‑1355, točki 38 in 39; Splošno sodišče, 20. november 1997, Horeca-Wallonie proti Komisiji, T‑85/97, RecFP, str. II‑2113, točki 25 in 26; Splošno sodišče, 13. januar 2009, SGAE proti Komisiji, T‑456/08, neobjavljena v ZOdl., točka 12.