Tožba, vložena 15. marca 2006 - Lebard proti Komisiji
(Zadeva T-89/06)
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Tožeča stranka: Daniel Lebard (Bruselj, Belgija) (zastopnik: M. de Guillenchmidt, avocat)
Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti
Predlogi tožeče stranke
- razglasitev ničnosti odločbe, oblikovane z dopisom z dne 16. januarja 2006, naslovljenim na D. Lebarda, s katero je bil v imenu Komisije zavrnjen predlog za preklic Odločbe IV/M.1517;
- posledično, razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je zaključila zadevo glede postopka koncentracije Rhodia/Albright & Wilson in Hoechst/Rhône-Poulenc, ker sta ta postopka med seboj povezana;
- posledično, naj razsodi, da se tudi Odločba IV/M.1378 iz leta 2004 razglasi za nično;
- naj naloži Komisiji, da D. Lebardu plača znesek enega evra za povzročeno škodo, da na lastne stroške v časopisih, ki jih izbere tožeča stranka, objavi sodbo Sodišča prve stopnje, ki jo obsoja, in plačilo vseh stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Komisija je z Odločbo št. IV/M.1517 z dne 13. julija 1999 dovolila postopek koncentracije, s katero bi morala Rhodia SA prevzeti popoln nadzor nad družbo Albright & Wilson, katere predsednik je bila med 28. julijem 1999 in 14. oktobrom 1999 tožeča stranka. Komisija je z Odločbo št. IV/M.1378 z dne 9. avgusta 1999 dovolila tudi koncentracijo med podjetjema Hoechst in Rhône-Poulenc, pri čemer je imel slednji nadzor nad družbo Rhodia v višini 67,35 %. Ddružba Rhône-Poulenc je prevzela določene obveznosti v zvezi z Rhodio (prenos deležev Rhône-Poulenc v Rhodio, ohranitev neodvisnega vodenja obeh podjetij) in so postale del Odločbe št. IV/M.1378 z namenom, da bi zagotovile, da postopka ne bi povzročila škodljivih učinkov na konkurenco. Tožeča stranka je na Komisijo naslovila več dopisov, s katerimi jo je obvestila o domnevnem nespoštovanju obveznosti, prevzetih v okviru zadeve IV/M.1378, in je zahtevala preklic Odločbe št. IV/M.1517. Komisija ji je odgovorila z dopisom z dne 7. oktobra 2005 z navedbo, da ni nameravala sprejeti nobenega ukrepa na podlagi dejstev, ki ji jih je sporočila tožeča stranka, in da se je odločila zaključiti zadevo. Kabinet predsednika Komisije je v odgovor na dopis tožeče stranke nanjo naslovil dopis z dne 16. januarja 2006, ki je potrdil prejšnje stališče Komisije, predstavljeno v dopisu z dne 7. oktobra 2005, in sicer zavrnitev predloga za preklic odločbe Komisije v zvezi z zadevo IV/M.1517. Ta ničnostna tožba je usmerjena zoper domnevno odločbo, vsebovano v dopisu Komisije z dne 16. januarja 2006.
V podporo svoji tožbi tožeča stranka navaja več tožbenih razlogov.
Prvič, v okviru dopustnosti svoje tožbe zatrjuje, da ima kot naslovnica izpodbijanega dopisa, ki ji je povzročil posamično in neposredno škodo, neposredni pravni interes. Trdi tudi, da dopisa z dne 16. januarja 2006, ki je predmet te tožbe, ne bi bilo mogoče šteti, kot da popolnoma potrjuje dopis z dne 7. oktobra 2005, ker se je medtem pojavil nov element, ki bi v smislu sodne prakse Skupnosti lahko bistveno spremenil okoliščine in pogoje sprejetja prejšnjega akta. Tožeča stranka namiguje tudi na dopis ge. Kroes z dne 12. januarja 2006, naslovljen na poslance Evropskega parlamenta na temo zadevnih postopkov koncentracije.
Drugič, tožeča stranka v podporo svojim vsebinskim predlogom uveljavlja tožbene razloge. S prvim, ki se nanaša na kršitev materialnih in procesnih pravil na področju konkurence, Komisiji očita, da ni opravila ponovnega preizkusa zadeve in da ni uporabila svoje pravice preklicati svojo poznejšo odločbo. Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka uveljavlja zlorabo pooblastil, ker naj Komisija ne bi ohranila strogega nadzora nad predhodnimi koncentracijami, ki so bile dovoljene med njihovim izvajanjem.
Končno, tožeča stranka uveljavlja tožbeni razlog, ki temelji na pravnem varstvu, ki bi moralo po njenem mnenju pripadati strankam v postopku koncentracije in predvsem vodilnim podjetja, vključenega v postopek koncentracije.
____________