Zadeva T‑167/17

RV

proti

Evropski komisiji

 Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 12. junija 2019

„Javni uslužbenci – Uradniki – Člen 42c Kadrovskih predpisov – Določitev dopusta v interesu službe – Obvezna upokojitev – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Delna nedopustnost – Področje uporabe zakona – Preizkus po uradni dolžnosti – Dobesedna, kontekstualna in teleološka razlaga“

1.      Pritožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Mnenje institucije, ki se nanaša na odločbo, ki jo zadevna oseba izpodbija pred sodiščem Unije – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člena 90(2) in 91(1))

(Glej točke 41, 42 in 46.)

2.      Sodni postopek – Dolžnost sodišča, da spoštuje okvir spora, ki sta ga določili stranki – Dolžnost sodišča, da odloči zgolj na podlagi trditev strank – Neobstoj

(Glej točko 59.)

3.      Pritožbe uradnikov – Razlogi – Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev področja uporabe pravnega predpisa – Ugotovitev po uradni dolžnosti

(Glej točke 60, 61 in 66.)

4.      Uradniki – Dopust – Odreditev dopusta v interesu službe – Področje uporabe – Uradniki, ki so dopolnili upokojitveno starost – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 42c; Uredba št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 7)

(Glej točke od 76 do 84, od 86 do 88 in od 91 do 97.)

Povzetek

Splošno sodišče je v sodbi z dne 12. junija 2019, RV/Komisija (T‑167/17), ugodilo tožbi, s katero je nekdanji uradnik zahteval razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero sta mu bila odrejena dopust v interesu službe na podlagi člena 42c Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in hkrati samodejna upokojitev na podlagi petega pododstavka te določbe.

Splošno sodišče je najprej obravnavalo problematiko v zvezi z opredelitvijo področja uporabe člena 42c Kadrovskih predpisov, čeprav tožeča stranka ni uveljavljala tožbenega razloga v zvezi s tem. Splošno sodišče se je odločilo navedeno problematiko obravnavati na podlagi dveh alternativnih ugotovitev.

Po eni strani je Splošno sodišče primarno poudarilo, da je opredelitev področja uporabe člena 42c Kadrovskih predpisov in njegove uporabe v primeru uradnika, ki je že dopolnil „upokojitveno starost“, predpogoj, potreben za preučitev nekaterih očitkov, ki jih je navedla tožeča stranka, ter da je pravno zavezano k preučitvi tega vprašanja, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi moralo svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve. Po drugi strani je Splošno sodišče podredno navedlo, da je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo področja uporabe zakona vsekakor del javnega reda in da ga mora preizkusiti po uradni dolžnosti. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da bi v obravnavanem primeru dejansko kršilo dolžnost presoje zakonitosti, če ne bi po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi pravila, in sicer člena 42c Kadrovskih predpisov, ki se v obravnavanem primeru ne more uporabiti, in če bi nato o sporu, v katerem razsoja, odločilo ob uporabi takega pravila.

Splošno sodišče je v okviru vsebinske presoje na podlagi dobesedne, kontekstualne in teleološke razlage člena 42c Kadrovskih predpisov ugotovilo, da te določbe ni mogoče uporabiti za uradnike, ki so tako kot tožeča stranka dopolnili „upokojitveno starost“ v smislu te določbe.