SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 13. oktobra 2022(*)
„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člena 67 in 68 – Družinske dajatve – Pravica do dajatev iz naslova pokojnine – Prejemnik pokojnin iz dveh držav članic – Državi članici, v katerih je ta prejemnik upravičen do družinskih dajatev – Uredba (ES) št. 987/2009 – Člen 60(1), tretji stavek – Zakonodaja države članice, ki predvideva dodelitev družinskih dajatev tistemu od roditeljev, pri katerem otrok živi v skupnem gospodinjstvu – Nevložitev zahteve za dodelitev teh dajatev s strani tega roditelja – Obveznost upoštevanja zahteve, ki jo je vložil drugi roditelj – Zahteva za povračilo družinskih dajatev, izplačanih drugemu roditelju – Dopustnost“
V zadevi C‑199/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 19. marca 2021, ki je na Sodišče prispela 30. marca 2021, v postopku
DN
proti
Finanzamt Österreich,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. L. Arastey Sahún, predsednica senata, F. Biltgen (poročevalec) in J. Passer, sodnika,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za češko vlado J. Pavliš, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
– za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in D. Martin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. junija 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 67, drugi stavek, ter člena 68(1) in (2) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72) ter člena 60 Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL 2009, L 284, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med DN in Finanzamt Österreich (davčna uprava Avstrije), nekdanji Finanzamt Wien (davčna uprava na Dunaju, Avstrija) (v nadaljevanju: davčna uprava), v zvezi z izterjavo družinskih dajatev, ki jih je prejemal v Avstriji v obdobju od januarja do avgusta 2013 iz naslova finančnih izdatkov, povezanih z vzdrževanjem svoje hčere, ki je z nekdanjo soprogo živela na Poljskem.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 883/2004
3 Člen 1 Uredbe št. 883/2004 določa:
„V tej uredbi:
[…]
(i) ‚družinski član‘ pomeni
[…]
(3) če se po zakonodaji, ki se uporablja v skladu z odstavkoma [s točkama] 1 in 2, oseba šteje za družinskega člana ali člana gospodinjstva samo, če živi v istem gospodinjstvu kot zavarovana oseba ali upokojenec, velja ta pogoj za izpolnjen, če osebo pretežno vzdržuje zavarovana oseba ali upokojenec;
[…]
(q) ‚pristojni nosilec‘ pomeni:
(i) nosilca, pri kater[em] je oseba zavarovana ob vložitvi zahtevka za dajatev,
ali
(ii) nosilca, od katerega je oseba upravičena ali bi bila upravičena prejemati dajatve, če bi sama ali član oziroma člani njene družine stalno prebivali v državi članici, v kateri ima nosilec sedež;
ali
(iii) nosilca, ki ga imenuje pristojni organ zadevne države članice,
ali
(iv) v primeru sistema, ki se nanaša na obveznosti delodajalca v zvezi z dajatvami iz člena 3(1), bodisi delodajalca ali zavarovalnico oziroma, v odsotnosti obeh, ustanovo ali organ, ki ga imenuje pristojni organ zadevne države članice;
[…]
(s) ,pristojna država članica‘ pomeni državo članico, v kateri ima pristojni nosilec sedež;
[…]
(z) ‚družinska dajatev‘ pomeni vse storitve [dajatve v naravi] ali denarne dajatve, namenjene pokrivanju družinskih izdatkov, razen predujmov preživnin in posebnih dodatkov ob rojstvu in posvojitvi otroka iz Priloge I.“
4 Člen 2(1) te uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja za državljane države članice, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno prebivajo v državi članici, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ter za njihove družinske člane in preživele osebe.“
5 V skladu s členom 3(1)(j) navedene uredbe se ta uredba uporablja za vso zakonodajo v zvezi s področji socialne varnosti, ki se nanašajo na družinske dajatve.
6 Pod naslovom III, poglavje 8, te uredbe, ki se nanaša na družinske dajatve, člen 67, naslovljen „Družinski člani, ki stalno prebivajo v drugi državi članici“, določa:
„Oseba je upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo pristojne države članice, tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kakor da bi stalno prebivali v prvi državi članici. Upokojenec pa je upravičen do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo države članice, ki je pristojna za njegovo pokojnino.“
7 Člen 68 Uredbe št. 883/2004, ki je prav tako del tega poglavja 8 in je naslovljen „Prednostna pravila v primeru prekrivanja“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Kadar se v istem obdobju za iste družinske člane dajatve dodeljujejo po zakonodaji več kot ene države članice, se uporabijo naslednja prednostna pravila:
(a) v primeru dajatev, ki jih izplačuje več kot ena država članica na različnih podlagah, je prednostni vrstni red naslednji: najprej pravice iz dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, zatem pravice iz prejemanja pokojnine in nazadnje pravice, pridobljene na podlagi stalnega prebivališča;
(b) v primeru dajatev, ki jih izplačuje več kot ena država članica na isti podlagi, se prednostni vrstni red določi glede na naslednja merila:
[…]
(ii) v primeru pravic iz prejemanja pokojnin: kraj stalnega prebivališča otrok, pod pogojem, da se pokojnina izplačuje po njeni zakonodaji, in poleg tega, kadar je to primerno, najdaljša zavarovalna doba ali doba prebivanja po zakonodajah v koliziji;
[…]
2. V primeru prekrivanja upravičenj se družinske dajatve dodelijo v skladu z zakonodajo, ki ima v skladu z odstavkom 1 prednost. Upravičenosti do družinskih dajatev na podlagi druge zakonodaje ali zakonodaj v koliziji mirujejo do zneska, določenega v prvi zakonodaji, po potrebi pa se razlika do tega zneska dodeli v obliki dodatka. Take razlike v obliki dodatka pa ni treba dodeliti za otroke, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kadar je podlaga za upravičenost do zadevne dajatve zgolj stalno prebivališče.“
Uredba št. 987/2009
8 Člen 60(1) Uredbe št. 987/2009 določa:
„Zahtevek za dodelitev družinskih dajatev se naslovi na pristojnega nosilca. Za uporabo členov 67 in 68 […] Uredbe [št. 883/2004] se upoštevajo okoliščine celotne družine, kot da bi vse zadevne osebe imele stalno prebivališče v zadevni državi članici in bi zanje veljala zakonodaja te države članice, zlasti kar zadeva upravičenost posameznika do zahtevka za takšne dajatve. Če oseba, ki je upravičena zahtevati dajatve, ne uveljavlja svoje pravice, mora pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja, upoštevati zahtevek za dodelitev družinskih dajatev, ki ga predloži drugi roditelj ali oseba, ki se obravnava kot roditelj, ali oseba ali zavod, ki ima skrbništvo nad otrokom oziroma otroki.“
9 Člen 60, od (2) do (5), te uredbe med drugim določa mehanizme sodelovanja med pristojnimi nosilci različnih držav članic za namene uporabe člena 68 Uredbe št. 883/2004.
Avstrijsko pravo
10 Člen 2 Bundesgesetz betreffend den Familienlastenausgleich durch Beihilfen (zvezni zakon o kritju družinskih izdatkov z dodatki) z dne 24. oktobra 1967 (BGBl. 376/1967) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: FLAG), določa:
„1. Osebe, ki imajo stalno ali običajno prebivališče na avstrijskem ozemlju, so upravičene do družinskih dodatkov
[…]
(b) za polnoletne otroke, ki še niso dopolnili 24 let in se poklicno izobražujejo […]
[…]
2. Pravico do družinskih dodatkov ima oseba, katere član gospodinjstva je otrok iz odstavka 1. Oseba, ki v gospodinjstvu nima otroka, vendar jo pretežno bremenijo stroški vzdrževanja tega otroka, ima pravico do družinskih dodatkov, če na podlagi prvega stavka tega odstavka nobena druga oseba nima pravice do teh dodatkov.
3. V tem oddelku izraz ‚otroci osebe‘ pomeni:
(a) njene potomce,
[…]
5. Otrok je član gospodinjstva osebe, če si v primeru enotnega upravljanja gospodinjstva s to osebo deli nastanitev. Članstvo v gospodinjstvu ne preneha,
(a) če otrok le začasno prebiva zunaj skupne nastanitve.
[…]“.
11 Člen 26(1) FLAG določa:
„Kdor je neupravičeno prejel družinske dodatke, mora povrniti zadevne zneske.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12 Od leta 2001 je DN, ki je poljskega rodu, avstrijski državljan in ima stalno prebivališče izključno v Avstriji.
13 Do razveze zakonske zveze leta 2011 je bil poročen s poljsko državljanko. Ta prebiva na Poljskem z njuno skupno hčerko, rojeno leta 1991, tudi poljsko državljanko.
14 DN od novembra 2011 od poljskih in avstrijskih pristojnih nosilcev prejema predčasno pokojnino na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih na Poljskem in v Avstriji.
15 Spor o glavni stvari se nanaša na zahtevo za vračilo družinskih dodatkov v obliki nadomestil in davčnih dobropisov za otroka (v nadaljevanju: zadevne družinske dajatve), ki jih je davčna uprava v obdobju od januarja do avgusta 2013 odobrila DN iz naslova finančnih izdatkov, povezanih z vzdrževanjem hčerke, ki jo ima s svojo nekdanjo soprogo in ki je študirala na Poljskem in kateri je DN nakazoval te dajatve.
16 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da nekdanja soproga DN v Avstriji ni nikoli vložila zahtevka za dodelitev zadevnih družinskih dajatev, saj so bile te še vedno odobrene DN, ne da bi se od njegove nekdanje soproge zahtevala izjava o odpovedi.
17 Poleg tega niti DN niti njegova nekdanja soproga v tem obdobju nista prejemala družinskih dajatev na Poljskem, ker je znesek pokojnine, ki jo je DN prejemal v Avstriji, presegal najvišji znesek prihodka, ki daje pravico do teh dajatev.
18 Davčna uprava je s sklepom z dne 12. novembra 2014 odredila vračilo zadevnih družinskih dajatev, ker Republika Avstrija glede na to, da je DN prejemal poljsko pokojnino, ni bila pristojna za dodelitev teh dajatev. Poleg tega je ta uprava menila, da obveznost plačila dodatka na podlagi člena 68(2) Uredbe št. 883/2004 ne velja za državo članico, ki je subsidiarno pristojna v primeru prejemanja pokojnine.
19 DN v tožbi, ki jo je vložil pri Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, zoper ta sklep, zatrjuje, da so bili pogoji za to, da Republika Avstrija izplača dodatka na podlagi navedenega člena 68(2) v povezavi z upoštevnimi določbami FLAG, izpolnjeni.
20 Predložitveno sodišče, ki je izpostavilo obstoj dveh različnih usmeritev v svoji sodni praksi, meni, da je DN, ker je bil v Avstriji zaposlen v okviru uveljavljanja prostega gibanja delavcev in tam prejema pokojnino na podlagi te dejavnosti, ta država članica tista, ki je edina „pristojna za njegovo pokojnino“ v smislu drugega stavka člena 67 Uredbe št. 883/2004. Zato ima po mnenju navedenega sodišča DN pravico do zadevnih družinskih dajatev in edino vprašanje, ki se postavlja, je, ali mu mora Republika Avstrija te dajatve izplačati prednostno ali subsidiarno. Pristojnost te države članice za dodelitev navedenih dajatev na podlagi enega od teh naslovov naj bi izhajala tudi iz člena 68(2) te uredbe, katere cilj naj bi bil, poleg preprečevanja nezakonitega kopičenja pravic, z mehanizmom dodatka zagotoviti največji možni znesek družinskih dajatev.
21 Po mnenju predložitvenega sodišča je pravica do družinskih dajatev na Poljskem po poljskem pravu odvisna le od tega, da oseba prebiva v tej državi članici, medtem ko v Avstriji na podlagi prava Unije temelji na prejemanju pokojnine. V teh okoliščinah navedeno sodišče meni, da je Republika Avstrija na podlagi člena 68(1)(a) Uredbe št. 883/2004 prednostno pristojna država članica in mora torej zadevne družinske dajatve izplačati v celoti.
22 Predložitveno sodišče meni, da v stališču davčne uprave, v skladu s katerim naj bi se, ker sta Republika Avstrija in Republika Poljska DN dolžni izplačevati pokojnino, uporabljal le člen 68(1)(b)(ii) Uredbe št. 883/2004, ni upoštevan člen 67 te uredbe, zaradi česar je Republika Poljska prednostno pristojna država članica kot država članica stalnega prebivališča hčerke, ki jo ima DN s svojo nekdanjo soprogo. Tudi v tem primeru, če zaradi prekoračitve najvišjega zneska dohodka, ki daje pravico do družinskih dajatev na Poljskem, te ne bi bile izplačane, bi morala Republika Avstrija na podlagi člena 68(2) navedene uredbe plačevati dodatek v znesku, ki bi bil enak znesku, ki bi ga morala izplačati, če bi bila prednostno pristojna država članica.
23 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je davčna uprava, podredno, svojo odločitev o izterjavi zadevnih družinskih dajatev obrazložila glede na to, da je bila v skladu s členom 2(2) FLAG nekdanja soproga DN, ki z njunim otrokom prebiva na Poljskem, upravičena do zadevnih družinskih dajatev, tako da bi bilo treba te družinske dajatve izterjati od DN, čeprav njegova nekdanja soproga zdaj ne more več zahtevati, da se ji te dajatve izplačajo. Navedeno sodišče se sprašuje, ali člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009, ki določa, da mora v primeru neizvajanja pravice osebe, ki je upravičena do družinskih dajatev, pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja, upoštevati prošnjo drugega roditelja za dodelitev teh dajatev, pomeni podlago za pravico tega drugega roditelja do teh dajatev, in ali je v zvezi s tem pomembno, da drugi roditelj nosi glavno breme preživljanja otroka, kot je to v obravnavanem primeru.
24 Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali se mehanizmi sodelovanja med pristojnimi nosilci držav članic, katerih zakonodaja se uporablja prednostno oziroma subsidiarno za dodeljevanje družinskih dajatev, kakor so določeni v členu 60 Uredbe št. 987/2009, uporabljajo tudi za izterjavo teh dajatev.
25 V teh okoliščinah je Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba izraz ‚držav[a] članic[a], ki je pristojna za […] pokojnino‘ v drugem stavku člena 67 Uredbe [št. 883/2004] razlagati tako, de je z njim mišljena tista država članica, ki je bila prej kot država zaposlitve pristojna za družinske dajatve in ki je zdaj zavezana izplačevati starostno pokojnino, do katere pravica temelji na preteklem izvajanju prostega gibanja delavcev na njenem ozemlju?
2. Ali je treba izraz ‚pravic[e] iz prejemanja pokojnin‘ v členu 68(1)(b)(ii) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da je treba pravico do družinske dajatve šteti za tako, ki izhaja iz prejemanja pokojnine, takrat, kadar, prvič, določbe prava Unije ali določbe prava države članice za pravico do družinske dajatve kot dejanski stan določajo prejemanje pokojnine in je, drugič, poleg tega dejanski stan prejemanja pokojnine na ravni dejstev dejansko izpolnjen, tako da ‚preprosto prejemanje pokojnine‘ ne spada v člen 68(1)(b)(ii) Uredbe št. 883/2004 in se zadevna država članica z vidika prava Unije ne šteje za ‚državo izplačevanja pokojnine‘?
3. Če za razlago pojma ,države izplačevanja pokojnine‘ zadošča preprosto prejemanje pokojnine:
Ali je treba v primeru prejemanja starostne pokojnine, do katere pravica izhaja iz uporabe uredb o delavcih migrantih ter pred tem iz opravljanja dejavnosti zaposlene osebe v državi članici v obdobju, v katerem le država stalnega prebivališča ali pa obe državi še nista bili državi članici [Evropske u]nije ali Evropskega gospodarskega prostora [(EGP)], izraz ‚po potrebi pa se razlika do […] zneska dodeli v obliki dodatka‘ v členu 68(2), drugi del drugega stavka, Uredbe št. 883/2004 ob upoštevanju sodbe […] z dne 12. junija 1980, Laterza (733/79, EU:C:1980:156), razumeti tako, da pravo Unije tudi v primeru prejemanja pokojnine zagotavlja družinsko dajatev v največjem možnem obsegu?
4. Ali je treba člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da nasprotuje členu 2(5) FLAG […], v skladu s katerim je v primeru razveze zakonske zveze do družinskega dodatka in davčnega dobropisa za otroke tako dolgo upravičen tisti od [roditeljev], ki je nosilec gospodinjstva, dokler je polnoletni otrok, ki študira, član njegovega gospodinjstva, pri čemer pa ta [roditelj] zahtevka ni vložil niti v državi stalnega prebivališča niti v državi izplačevanja pokojnine, tako da lahko drugi [roditelj], ki kot upokojenec prebiva v Avstriji in dejansko nosi izključno finančno breme vzdrževanja otroka, pravico do družinskega dodatka in davčnega dobropisa za otroke pri nosilcu države članice, katere zakonodaja se prednostno uporablja, opre neposredno na člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009?
5. Ali je treba člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 razlagati tudi tako, da mora delavec Unije, da bi izkazal interes za udeležbo v nacionalnem postopku v zvezi z družinskimi dajatvami, nositi glavne stroške [družinskega člana ali zadevnega gospodinjstva] v smislu člena 1(i), točka 3, Uredbe št. 883/2004?
6. Ali je treba določbe o postopku na podlagi dialoga v skladu s členom 60 Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da morajo nosilci udeleženih držav članic tak postopek voditi ne le v primeru dodelitve družinskih dajatev, temveč tudi v primeru zahtevkov za [izterjavo] družinskih dajatev?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prva tri vprašanja
26 Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati člen 67, drugi stavek, in člen 68(1) in (2) Uredbe št. 883/2004, da se določi, kadar oseba prejema pokojnino v dveh državah članicah, v skladu z zakonodajo katere od teh držav članic je ta oseba upravičena, po potrebi prednostno, do družinskih dajatev.
27 Najprej je treba ugotoviti, da oseba, kot je DN, spada na osebno področje uporabe Uredbe št. 883/2004, ki se v skladu z njenim členom 2(1) uporablja za državljane države članice, ki stalno prebivajo v državi članici, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ter za njihove družinske člane in preživele osebe.
28 Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da so zadevne družinske dajatve „družinske dajatve“ v smislu člena 3(1)(j) Uredbe št. 883/2004.
29 Člen 67 te uredbe se, kot je razvidno iz njegovega naslova, nanaša na izplačevanje družinskih dajatev med drugim v primerih, ko „[d]ružinski člani […] stalno prebivajo v drugi državi članici“. V drugem stavku tega člena je glede tega določeno posebno pravilo, v skladu s katerim je v tem primeru „[u]pokojenec […] upravičen do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo države članice, ki je pristojna za njegovo pokojnino“ (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Würker, C‑32/13, EU:C:2014:107, točka 49).
30 V zvezi z državo članico, ki je pristojna za pokojnino osebe v smislu navedenega stavka, iz člena 1(s) Uredbe št. 883/2004 izhaja, da za namene te uredbe pojem „pristojna država članica“ pomeni državo članico, v kateri ima pristojni nosilec sedež, pri čemer je ta v navedenem členu 1(q) opredeljen kot nosilec, pri katerem je zadevna oseba zavarovana v času vloge za dajatev, ali nosilec, od katerega je zadevna oseba upravičena ali bi bila upravičena prejemati dajatve, če bi sama ali člani njene družine stalno prebivali v državi članici, v kateri ima ta nosilec sedež.
31 Zato se navedeni pojem „pristojna država članica“ pri uporabi člena 67, drugi stavek, Uredbe št. 883/2004 ne sme omejiti na določitev države članice, ki mora zadevni osebi izplačevati pokojnino zaradi preteklega izvrševanja pravice do prostega gibanja delavcev na ozemlju te države članice.
32 V postopku v glavni stvari DN prejema pokojnini tako od Republike Poljske kot od Republike Avstrije zaradi zavarovalnih dob, dopolnjenih v teh državah članicah. Zato je treba vsako od njiju šteti za „pristojno za njegovo pokojnino“ v smislu določbe iz prejšnje točke, tako da je upravičen do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo teh dveh držav članic.
33 Kadar pa je na podlagi različnih nacionalnih zakonodaj dolgovanih več dajatev, je treba uporabiti pravila o preprečevanju prekrivanja pravil, določena v členu 68 Uredbe št. 883/2004 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2019, Moser, C‑32/18, EU:C:2019:752, točka 40).
34 Vendar je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za to, da bi se lahko štelo, da gre v posameznem primeru za prekrivanje, ne zadostuje, da so družinske dajatve dolgovane v eni državi članici in da se lahko izplačajo le v drugih državah članicah (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, Trapkowski, C‑378/14, EU:C:2015:720, točka 32 in navedena sodna praksa).
35 Iz sodne prakse Sodišča je namreč razvidno, da mora, da bi bilo mogoče šteti, da so družinske dajatve dolgovane na podlagi zakonodaje ene države članice, zakon te države priznavati pravico do izplačevanja dajatev v korist zadevnega družinskega člana. Zainteresirana oseba mora torej za izvrševanje te pravice izpolnjevati vse formalne in vsebinske pogoje, ki jih nalaga nacionalna zakonodaja navedene države (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2010, Schwemmer, C‑16/09, EU:C:2010:605, točka 53).
36 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da niti DN niti njegova nekdanja soproga na Poljskem nista mogla prejemati družinskih dajatev iz naslova bremena vzdrževanja njune hčerke s stalnim prebivališčem v tej državi članici, ker je znesek pokojnine, ki jo je DN prejemal v Avstriji, presegal najvišji znesek prihodka, ki daje pravico do takih dajatev na podlagi poljske zakonodaje.
37 Iz tega sledi, da ker niti DN niti njegova nekdanja soproga ne moreta zahtevati družinskih dajatev na Poljskem, se prednostna pravila iz člena 68 Uredbe št. 883/2004 ne uporabljajo v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.
38 Zato je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 67, drugi stavek, Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da kadar oseba prejema pokojnini v dveh državah članicah, je ta oseba upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo teh dveh držav članic. Kadar je prejemanje takih dajatev v eni od teh držav članic izključeno na podlagi nacionalne zakonodaje, se prednostna pravila iz člena 68(1) in (2) te uredbe ne uporabljajo.
Četrto in peto vprašanje
39 Iz besedila četrtega in petega vprašanja, ki ju je treba obravnavati skupaj, je razvidno, da predložitveno sodišče z njima sprašuje, ali je treba člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je pravica do družinskih dajatev pridržana tistemu od roditeljev, ki živi z otrokom, tako da tudi če ta roditelj ni vložil zahtevka za take dajatve, drugi roditelj, ki dejansko sam nosi finančno breme, povezano z vzdrževanjem otroka, nima pravice do teh dajatev.
40 V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav uredbi št. 883/2004 in št. 987/2009 določata pravila, na podlagi katerih je mogoče določiti osebe, ki lahko zahtevajo družinske dajatve, se osebe, ki so upravičene do teh dajatev, kot izhaja iz člena 67 prve uredbe, določijo v skladu z nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, Trapkowski, C‑378/14, EU:C:2015:720, točki 43 in 44).
41 V tem okviru člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 določa, da če oseba, ki je upravičena zahtevati družinske dajatve, ne uveljavlja svoje pravice, morajo pristojni nosilci držav članic upoštevati zahtevke za dodelitev teh dajatev, ki jih vložijo osebe ali nosilci iz te določbe, med katerimi je „drugi roditelj“.
42 Sodišče je že imelo priložnost poudariti, da je treba, kot je razvidno iz besedila in sistematike te določbe, razlikovati med vložitvijo zahtevka za družinske dajatve in pravico do prejemanja teh dajatev. Čeprav namreč, kot je razvidno tudi iz tega besedila, zadostuje, da ena od oseb, ki so upravičene do družinskih dajatev, vloži zahtevek za dodelitev teh dajatev, da mora pristojni nosilec zadevne države članice ta zahtevek upoštevati, pravo Unije takemu nosilcu ne preprečuje, da na podlagi nacionalnega prava ugotovi, da je oseba, ki je upravičena do prejemanja družinskih dajatev za otroka, druga oseba od tiste, ki je vložila zahtevek za dodelitev teh dajatev (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, Trapkowski, C‑378/14, EU:C:2015:720, točke od 46 do 48).
43 Iz tega sledi, da člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je pravica do družinskih dajatev pridržana tistemu roditelju, ki živi z otrokom, tako da tudi če ta roditelj ni vložil zahtevka za take dajatve, drugi roditelj, ki dejansko sam nosi finančno breme, povezano z vzdrževanjem otroka, nima pravice do teh dajatev (glej po analogiji sodbo z dne 22. oktobra 2015, Trapkowski, C‑378/14, EU:C:2015:720, točka 50).
44 Vendar je davčna uprava v postopku v glavni stvari, čeprav nekdanja soproga DN, ki živi z njuno hčerjo, ni nikoli vložila zahtevka za dodelitev družinskih dodatkov niti avstrijskih davčnih odbitkov, odobrila zadevne družinske dajatve DN, ne da bi se od njegove nekdanje soproge zahtevala izjava o odpovedi. Navedena uprava pa v okviru spora o glavni stvari zahteva vračilo zadevnih družinskih dajatev na podlagi člena 26(1) FLAG, pri čemer se podredno sklicuje na nacionalno ureditev, navedeno v točki 39 te sodbe.
45 Zato se zdi, da je v obravnavanem primeru zahtevek za dodelitev družinskih dajatev, ki ga je vložil DN, v skladu s členom 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 upoštevala davčna uprava, ki se je najprej odločila, da mu bo ugodila, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
46 Iz tega izhaja, da je treba za rešitev spora o glavni stvari med drugim preučiti, ali je v takih okoliščinah izterjava zadevnih družinskih dajatev, ki jo je nato zahtevala davčna uprava, v nasprotju s to določbo.
47 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uveden s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu bo omogočil odločiti o sporu, ki mu je predložen. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena, da temu sodišču zagotovi vse elemente razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. Glede na to mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbo z dne 18. maja 2021, Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 131 in navedena sodna praksa).
48 V teh okoliščinah je treba četrto in peto vprašanje razumeti tako, da se z njima v bistvu sprašuje, ali je treba člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča izterjavo družinskih dajatev, ki so bile, ker roditelj, ki je do teh dajatev upravičen na podlagi te ureditve, ni vložil zahtevka, dodeljene drugemu roditelju, katerega zahtevek je v skladu s to določbo upošteval pristojni nosilec in ki dejansko nosi izključno finančno breme, povezano s preživljanjem otroka.
49 Kot izhaja iz besedila člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009, mora pristojni nosilec zadevne države članice, če roditelj, ki je upravičen do družinskih dajatev na podlagi nacionalne ureditve, ne vloži zahtevka, upoštevati zahtevek, ki ga je vložila druga oseba iz te določbe, vendar je zavrnitev zadnjenavedenega zahtevka z obrazložitvijo, da v skladu z navedeno ureditvijo ta oseba ni upravičena do prejemanja navedenih dajatev, možnost, ki je prepuščena temu nosilcu.
50 Vendar v postopku v glavni stvari davčna uprava v delu, v katerem je ugodila zahtevku za družinske dajatve, ki ga je vložil DN, te možnosti ni uporabila. V teh okoliščinah je odločba te uprave o ugoditvi navedenemu zahtevku v skladu s členom 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009.
51 Ugotoviti je treba, da je ta odločba v okoliščinah zadeve v glavni stvari tudi v skladu z namenom člena 60(1) te uredbe, ki zaradi sklicevanja na člena 67 in 68 Uredbe št. 883/2004, ki ga vsebuje, ustreza določbam zadnjenavedenih členov (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2019, Moser, C‑32/18, EU:C:2019:752, točka 34).
52 V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko v skladu s členom 67 Uredbe št. 883/2004 oseba zahteva družinske dajatve tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v državi članici, ki ni država članica, ki je pristojna za izplačevanje teh dajatev, kot če bi ti stalno prebivali v tej državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, Trapkowski, C‑378/14, EU:C:2015:720, točka 35). Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 34 sklepnih predlogov, ta člen vključuje celovit pristop, v okviru katerega mora pristojni nosilec za določitev upravičenosti do družinskih dajatev preučiti celoten družinski položaj, saj za te pravice že zaradi njihove narave ni mogoče šteti, da se posamezniku dolgujejo neodvisno od njegovega družinskega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l'avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca), C‑802/18, EU:C:2020:269, točka 57 in navedena sodna praksa).
53 Tako v skladu s členom 1(z) Uredbe št. 883/2004 izraz „družinska dajatev“ pomeni vse storitve ali denarne dajatve, namenjene pokrivanju družinskih izdatkov, razen predujmov preživnin in posebnih dodatkov ob rojstvu in posvojitvi otroka iz Priloge I k navedeni uredbi. Sodišče je razsodilo, da je treba izraz „pokrivanje družinskih izdatkov“ razlagati tako, da se nanaša zlasti na javni prispevek k družinskemu proračunu, ki je namenjen omilitvi bremena, ki izvira iz preživljanja otrok (sodba z dne 2. septembra 2021, INPS (Dodatek ob rojstvu otroka in materinski dodatek za imetnike enotnega dovoljenja), C‑350/20, EU:C:2021:659, točka 57 in navedena sodna praksa).
54 Ob upoštevanju tega cilja je treba ugotoviti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 38 sklepnih predlogov, da je namen člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 s tem, da določa, da je treba, če roditelj, ki je upravičen do družinskih dajatev na podlagi nacionalne ureditve, ni vložil zahtevka, upoštevati zahtevek, ki ga med drugim vloži „drugi roditelj“, zagotoviti, da navedene dajatve v vsakem primeru v skladu z njihovim namenom prispevajo k družinskemu proračunu in pokritju stroškov, ki jih ima oseba, ki dejansko skrbi za preživljanje otroka.
55 Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 39 do 41 sklepnih predlogov, da če je dodelitev družinskih dajatev „drugemu roditelju“ v smislu navedene določbe povzročila, da je bil cilj teh dajatev dosežen, je zahtevek za njihovo izterjavo v nasprotju s tem ciljem.
56 Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, pa v postopku v glavni stvari DN, čeprav ni roditelj, ki je upravičen do zadevnih družinskih dajatev na podlagi avstrijske zakonodaje, nosi pretežni del bremena preživljanja svoje hčere in je njej nakazoval družinske dajatve, ki jih je prejemal v obdobju, ki se obravnava v tej zadevi.
57 Ugotoviti je treba, da so v takih okoliščinah zadevne družinske dajatve dejansko dosegle svoj namen, tako da bi bilo njihovo vračilo v nasprotju s ciljem člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009.
58 Zato je treba na četrto in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča izterjavo družinskih dajatev, ki so bile, ker roditelj, ki je do teh dajatev upravičen na podlagi te ureditve, ni vložil zahtevka, dodeljene drugemu roditelju, katerega zahtevek je v skladu s to določbo upošteval pristojni nosilec in ki dejansko nosi izključno finančno breme, povezano s preživljanjem otroka.
Šesto vprašanje
59 Glede na odgovor na prvo, drugo, tretje, četrto in peto vprašanje na šesto vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
60 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
1. Člen 67, drugi stavek, Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti
je treba razlagati tako, da
kadar oseba prejema pokojnini v dveh državah članicah, je ta oseba upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo teh dveh držav članic. Kadar je prejemanje takih dajatev v eni od teh držav članic izključeno na podlagi nacionalne zakonodaje, se prednostna pravila iz člena 68(1) in (2) te uredbe ne uporabljajo.
2. Člen 60(1), tretji stavek, Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča izterjavo družinskih dajatev, ki so bile, ker roditelj, ki je do teh dajatev upravičen na podlagi te ureditve, ni vložil zahtevka, dodeljene drugemu roditelju, katerega zahtevek je v skladu s to določbo upošteval pristojni nosilec in ki dejansko nosi izključno finančno breme, povezano s preživljanjem otroka.
Podpisi