Združeni zadevi T-391/03 in T-70/04

Yves Franchet in Daniel Byk

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) – Eurostat – Zavrnitev dostopa – Inšpekcije in preiskave – Sodni postopki − Pravica do obrambe“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke

(člen 230 ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 8; Odločba Komisije 2001/937, priloga, člena 3 in 4)

2.      Evropske skupnosti – Institucije – Pravica do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001

(uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 1073/1999, člen 9(2), in št. 1049/2001, člen 4(2))

3.      Evropske skupnosti – Institucije – Pravica do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 4(2))

4.      Evropske skupnosti – Institucije – Pravica do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št.1049/2001, člen 4)

5.      Evropske skupnosti – Institucije – Pravica do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člena 2(1) in 4(2))

1.      Akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES, so lahko samo ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posegajo v interese tožeče stranke s tem, da na določen način spremenijo njen pravni položaj. Kadar gre za akte ali odločitve, ki se pripravijo v več fazah, zlasti ob koncu nacionalnega postopka, so akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo, načeloma le tisti, ki oblikujejo končno stališče institucije ob koncu tega postopka, razen vmesnih aktov, katerih namen je priprava končne odločbe.

Glede tega v okviru postopka v zvezi z dostopom javnosti do dokumentov o dejavnostih Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) iz člena 3 v zvezi s členom 4 priloge k Sklepu 2001/937 o spremembi poslovnika Komisije ter člena 8 Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije jasno izhaja, da je odločitev o začetni prošnji za dostop le prvo stališče, ki tožečim strankam omogoča, da generalnega sekretarja Komisije ali direktorja OLAF pozovejo, naj ponovno preuči zadevno stališče. Zato lahko ima obvezne pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, in ga je zato mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES, samo ukrep, ki ga sprejme generalni sekretar Komisije ali direktor OLAF in ki je po naravi odločba in popolnoma nadomesti prejšnje stališče.

(Glej točke od 46 do 48.)

2.      Izjeme iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije je treba razlagati in uporabljati restriktivno, da se ne bi otežila uporaba splošnega načela dostopa do dokumentov v tej uredbi.

V zvezi z izjemo zaradi varstva sodnih postopkov je treba pojem „sodni postopki“ razlagati v smislu, da varstvo javnega interesa nasprotuje razkritju vsebine dokumentov, pripravljenih samo za posamezen sodni postopek, in sicer vloženih vlog in aktov, notranjih dokumentov v zvezi z obravnavanjem zadeve, ki poteka, in obvestil v zvezi z zadevo med generalnim direktoratom in pravno službo ali odvetniško pisarno. Nasprotno pa izjema zaradi varstva sodnih postopkov ne more dopustiti Komisiji, da bi se izognila dolžnosti, da pošlje dokumente, ki so bili pripravljeni v okviru povsem upravnega spisa.

Če bi v zvezi s tem šteli, da so bili različni dokumenti Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), posredovani nacionalnim organom na podlagi člena 10(1) in (2) Uredbe št. 1073/1999 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF, ali instituciji na podlagi člena 10(3) iste uredbe, pripravljeni samo za sodni postopek, bi bilo to v nasprotju z obveznostjo, da se izjeme razlagajo in uporabljajo restriktivno. V skladu s členom 9(2) Uredbe št. 1073/1999 so poročila OLAF dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno. Vendar pa ukrepi, ki jih pristojni nacionalni organi ali institucije sprejmejo v zvezi s poročili in informacijami, ki jih pošlje OLAF, spadajo v izključno in popolno odgovornost teh organov.

Poleg tega je spoštovanje nacionalnih postopkovnih predpisov zadostno zagotovljeno, če se institucija prepriča, da razkritje dokumentov ne krši nacionalnega prava. Tako se OLAF v primeru dvoma mora posvetovati z nacionalnim sodiščem in lahko dostop zavrne le, če bi nacionalno sodišče nasprotovalo razkritju omenjenih dokumentov.

(Glej točke 84, 88, 90, 91, 94, 95, 97 in 98.)

3.      Člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije je treba razlagati tako, da se ta določba, ki varuje „namene inšpekcij, preiskav in revizij“, uporablja le, če bi lahko razkritje obravnavanih dokumentov ogrozilo dokončanje inšpekcij, preiskav ali revizij.

Izjema zaradi varstva inšpekcij, preiskav in revizij lahko zajema različna dejanja preiskav ali inšpekcij, dokler preiskave ali inšpekcije potekajo, čeprav je posamezna preiskava ali inšpekcija, o kateri je bilo sprejeto poročilo, za katerega se prosi dostop, končana.

Vendar bi dopustitev, da izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 zajema različne dokumente, ki izhajajo iz inšpekcij, preiskav ali revizij, pomenila, da bi bil dostop do omenjenih dokumentov podrejen negotovemu, prihodnjemu in morebiti oddaljenemu dogodku, odvisnemu od hitrosti in skrbnosti različnih organov.

(Glej točke od 109 do 111.)

4.      Preizkus, ki se zahteva za obravnavo prošnje za dostop do dokumentov, vložene v okviru postopka, določenega z Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, mora biti konkreten. Po eni strani namreč sama okoliščina, da se dokument nanaša na interes, ki je zavarovan z izjemami, ki so določene s to uredbo, ne more upravičiti njene uporabe. Po drugi strani mora biti nevarnost škode za zavarovani interes razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična. Posledično mora biti preizkus institucije, da bi lahko uporabila izjemo, opravljen konkretno in mora biti razviden iz obrazložitve odločbe.

Prav tako je potreben konkreten in posamičen preizkus vsakega dokumenta, saj lahko tudi ob domnevi, da je očitno, da se prošnja za dostop nanaša na dokumente, ki jih zajema izjema, samo taka preučitev instituciji omogoča presojo možnosti, da se prosilcu odobri delni dostop v skladu s členom 4(6) Uredbe št. 1049/2001. Torej mora institucija najprej preučiti, ali zahtevani dokument spada v področje katere od izjem iz člena 4 navedene uredbe, nato, če je odgovor pritrdilen, ali je potreba po varstvu v zvezi z zadevno izjemo resnična, in nazadnje, ali se nanaša na celoten dokument.

(Glej točke 115, 117 in 118.)

5.      Cilj Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije je zagotoviti dostop do dokumentov vsem in ne samo prosilcu do dokumentov, ki ga zadevajo. Zato za utemeljitev razkritja dokumenta, ki prosilca osebno zadeva v smislu člena 4(2) navedene uredbe, ni mogoče upoštevati posebnega interesa, ki ga zatrjuje za dostop do tega dokumenta.

V zvezi s tem, ker se pravica do obrambe pojavlja kot subjektivni interes tožečih strank za lastno obrambo, to ne pomeni splošnega interesa, ampak zasebni interes. Zato ta pravica ni višji javni interes v smislu člena 4(2) navedene uredbe, ki bi upravičeval razkritje teh dokumentov.

(Glej točke od 136 do 139.)