Language of document : ECLI:EU:T:2021:609

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 22. septembra 2021(*)

„Znamka Evropske unije – Postopek za razveljavitev odločb ali izbris vpisov – Izbris vpisa v register, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati EUIPO – Znamka, ki je vključena v postopek v primeru insolventnosti – Registracija prenosa znamke – Posledice stečaja ali podobnega postopka za tretje osebe – Pristojnost EUIPO – Dolžnost skrbnega ravnanja – Členi 20, 24, 27 in 103 Uredbe (EU) 2017/1001 – Členi 3, 7 in 19 Uredbe (EU) 2015/848“

V zadevi T‑169/20,

Marina Yachting Brand Management Co. Ltd s sedežem v Dublinu (Irska), ki jo zastopajo A. von Mühlendahl, C. Eckhartt in P. Böhner, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa M. Capostagno, agentka,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je

Industries Sportswear Co. Srl s sedežem v Benetkah (Italija), ki jo zastopa P. Cervato, odvetnik,

zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 10. februarja 2020 (združeni zadevi R 252/2019-2 in R 253/2019-2) v zvezi s postopkoma za izbris vpisov med družbama Industries Sportswear in Marina Yachting Brand Management,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi M. J. Costeira, predsednica, D. Gratsias, sodnik, in M. Kancheva (poročevalka), sodnica,

sodna tajnica: A. Juhasz-Toth, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. marca 2020,

na podlagi odgovora EUIPO na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. avgusta 2020,

na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. avgusta 2020,

na podlagi obravnave z dne 5. maja 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Družba Moncler Srl je 10. avgusta 2012 pri Evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

2        Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je bil besedni znak MARINA YACHTING.

3        Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, so spadali v razrede 18, 25 in 35 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.

4        Po več prenosih zahteve za registracijo je bila prijavljena znamka 28. septembra 2014 registrirana pod številko 11111317 v imenu intervenientke, družbe Industries Sportswear Co. Srl.

5        Zoper intervenientko je bil 13. oktobra 2017 s sklepom Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah, Italija) št. 142/2017, izdanim v okviru postopka v primeru insolventnosti št. 138/2017, uveden stečajni postopek.

6        Prenos zadevne znamke z intervenientke na družbo Spring Holdings Sarl je bil 18. oktobra 2017 vpisan v register EUIPO na zahtevo skupnega zastopnika teh dveh strank (v nadaljevanju: skupni zastopnik).

7        Imenovani stečajni upravitelj intervenientke (v nadaljevanju: upravitelj) je 25. oktobra 2017 EUIPO obvestil, da je bil nad intervenientko uveden stečajni postopek, in predložil kopijo sodbe Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah) z dne 13. oktobra 2017 ter ga obvestil, da pravne posledice začetka stečajnega postopka učinkujejo od zadnjenavedenega datuma, ko je bil ta sklep vpisan v italijanski register družb (registro delle imprese). Upravitelj je tudi zahteval vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register EUIPO v skladu s členom 24 Uredbe 2017/1001 in izbris vpisa prenosa zadevne znamke na družbo Spring Holdings v skladu s členom 103 te uredbe.

8        EUIPO je 9. aprila 2018 upravitelja in skupnega zastopnika obvestil o svoji odločitvi, da izbriše vpis navedenega prenosa, ker je bil ta napačen, in da istega dne objavi popravek.

9        Tožeča stranka, družba Marina Yachting Brand Management Co. Ltd, je 16. aprila 2018 vložila zahtevo za vpis prenosa zadevne znamke nanjo. Navedla je, da je navedeno znamko, ki jo je intervenientka prvotno prenesla na družbo Spring Holdings, ta družba pozneje prenesla nanjo. V zvezi s prvim prenosom je predložila overjeno kopijo – z dne 21. marca 2018 – pogodbe o prenosu z datumom 26. junij 2014, v zvezi z drugim prenosom pa overjeno kopijo – z dne 1. marca 2018 – pogodbe o prenosu z datumom 15. december 2017.

10      Istega dne, in sicer 16. aprila 2018, sta bila prenosa lastništva zadevne znamke na družbo Spring Holdings (vpis T 014185659) in nato na tožečo stranko (vpis T 014188703) vpisana v register EUIPO.

11      Upravitelj je 23. junija 2018 ponovno zahteval vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register in v skladu s členom 103 Uredbe 2017/1001 zahteval izbris vpisov T 014185659 in T 014188703 v register na podlagi člena 42 Regio decreto n. 267 (kraljeva uredba št. 267/1942) z dne 16. marca 1942 (GU št. 81, z dne 6. aprila 1942) (v nadaljevanju: italijanski zakon o stečaju), v skladu s katerim se družbi v stečaju odvzame pravica do upravljanja s svojim premoženjem in njegove uporabe od dneva razglasitve stečaja nad njo, in sicer v primeru intervenientke od 13. oktobra 2017. Upravitelj je tudi navedel, da je tako zahtevo za izbris že vložil 5. in 14. junija 2018, vendar od EUIPO ni prejel nobenega potrdila o prejemu.

12      EUIPO je 11. julija 2018 v zvezi z zahtevo za vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko, vloženo 25. oktobra 2017, upravitelja obvestil, da je to zahtevo prejel, pri čemer je poudaril, da navedena zahteva „zaradi tehničnih težav tistega dne nikoli ni bila vpisana v [njegovo] zbirko podatkov“.

13      EUIPO je 12. julija 2018 tožečo stranko obvestil o zahtevah za izbris T 014552205 (izbris vpisa v register T 014185659) in T 014480019 (izbris vpisa v register T 014188703) ter jo pozval, naj predloži svoje pripombe. Tožeča stranka je 8. avgusta 2018 predložila pripombe.

14      EUIPO je 21. avgusta 2018 upravitelju poslal kopijo teh pripomb, ga pozval, naj predloži „uradni dokaz o lastninski pravici [intervenientke] na [zadevni] znamki v času postopka v primeru insolventnosti“, in ga pozval, naj predloži svoje pripombe. Upravitelj se je na ta poziv odzval 20. in 21. septembra 2018 in predložil dokumente, s katerimi je odgovoril na zahtevo EUIPO za predložitev dokaza.

15      EUIPO je 25. septembra 2018 tožečo stranko obvestil, da glede na dokumente, ki jih je predložil upravitelj, meni, da je bila v času postopka v primeru insolventnosti imetnica zadevne znamke intervenientka in da je zato treba vpisa T 014185659 in T 014188703 izbrisati. Tožeča stranka je bila pozvana, naj predloži svoje pripombe.

16      Tožeča stranka je 20. novembra 2018 predložila pripombe, v katerih se je sklicevala zlasti na „pogodbo o prenosu“, sklenjeno 26. junija 2014 med intervenientko in družbo Spring Holdings, ter na „licenčno pogodbo o pravicah intelektualne lastnine“ (Intellectual Property Licence Agreement), ki sta jo 30. decembra 2014 sklenili družba Spring Holdings kot nova imetnica zadevne znamke od 26. junija 2014 in intervenientka kot pridobiteljica licence (v nadaljevanju: licenčna pogodba). Upravitelj je 17. januarja 2019 v odgovor predložil svoje pripombe.

17      Oddelek za vodenje registra pri EUIPO, ki je bil ustanovljen na podlagi člena 159(c) Uredbe 2017/1001, je 30. januarja 2019 v skladu s členom 162 te uredbe sprejel dve odločbi o retroaktivnem izbrisu vpisov v register T 014185659 in T 014188703, ki sta bila opravljena 16. aprila 2018, ker je do njiju prišlo po 13. oktobru 2017. Menil je, da je EUIPO storil očitno napako, ker ni upošteval „bistvenega postopkovnega koraka“, o katerem je bil obveščen 25. oktobra 2017, in sicer zahteve za vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko, ki je temeljila na pravnomočnem sklepu Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah), ki je začel učinkovati 13. oktobra 2017. Poleg tega je odredil, da se v skladu s členom 24(3) Uredbe 2017/1001 zahteva za vpis tega postopka v primeru insolventnosti na podlagi te odločbe sodišča v Benetkah vpiše z retroaktivnim učinkom od 13. oktobra 2017 (spis T 014459807).

18      Tožeča stranka je 31. januarja 2019 na podlagi členov od 66 do 71 Uredbe 2017/1001 vložila pritožbi zoper odločbi oddelka za vodenje registra pri EUIPO o izbrisu vpisov T 014185659 in T 014188703.

19      Upravitelj je 9. aprila 2019 vložil zahtevo za vpis sklepa, ki ga je 13. marca 2019 izdalo Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah), pristojno za postopek v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko, s katero je bil dovoljen zaseg zadevne znamke kot ukrep zavarovanja na podlagi italijanskega zakonika o civilnem postopku. Upravitelj je navedel, da je 22. februarja 2019 pri tem sodišču vložil predlog, v katerem ga je obvestil, da je med postopkom pred EUIPO izvedel za „pogodbo o prenosu“ in licenčno pogodbo iz leta 2014, na kateri se sklicuje tožeča stranka (glej zgoraj točko 16), in zahteval zaseg zadevne znamke zaradi ničnosti in goljufivega značaja teh aktov. Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah) je 5. julija 2019 po zaslišanju vseh zadevnih strank naveden sklep z dne 13. marca 2019 potrdilo.

20      Odbor za pritožbe je z odločbo z dne 10. februarja 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbi iz točke 18 zgoraj, potem ko ju je združil, zavrnil.

21      Prvič, odbor za pritožbe je v točkah od 43 do 49 izpodbijane odločbe najprej ugotovil, da je v obravnavani zadevi Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah) 13. oktobra 2017 razglasilo stečaj nad intervenientko, ki je imela sedež v Italiji. Iz tega je sklepal, da se je za postopek v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko uporabljalo italijansko pravo, in sicer italijanski zakon o stečaju, kot je trdil upravitelj. V skladu s tem zakonom je sklep o začetku stečajnega postopka zoper dolžnika (insolventno družbo, v obravnavanem primeru intervenientko) učinkoval od trenutka, ko je bil vložen v sodnem tajništvu italijanskega sodišča, zoper tretje osebe (torej prevzemnike zadevne znamke, to je družbo Spring Holdings in tožečo stranko), pa od njegovega vpisa v italijanski register družb na podlagi člena 16 italijanskega zakona o stečaju, ki napotuje na člen 133 italijanskega zakonika o civilnem postopku.

22      Dalje, odbor za pritožbe je ugotovil, da je bil v obravnavani zadevi sklep o začetku stečajnega postopka nad intervenientko izdan, vložen in vpisan v italijanski register družb istega dne, to je 13. oktobra 2017, kot izhaja iz tega sklepa in izpiska iz navedenega registra. Iz tega je sklepal, da je bila intervenientki od tega dne v skladu s členom 42 italijanskega zakona o stečaju odvzeta pravica do upravljanja premoženja, ki ga je imela v posesti, in njegove uporabe ter da so bila vsa njena dejanja, opravljena po izdaji navedenega sklepa, na podlagi člena 44 tega zakona brez učinka v razmerju do njenih upnikov. Navedel je tudi, da je bila intervenientka istega dne vpisana kot imetnica zadevne znamke v registru EUIPO in da je poleg tega ta znamka navedena v seznamu sredstev, vključenih v stečajni postopek, ki je povzemal podatke iz registra EUIPO.

23      Poleg tega je odbor za pritožbe ugotovil, da je upravitelj 25. oktobra 2017 zahteval vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register EUIPO, da EUIPO ni upošteval te zahteve, o kateri 16. aprila 2018 – ko je bila vložena prijava za registracijo prenosa zadevne znamke na tožečo stranko – še ni bilo odločeno, in da je EUIPO kljub temu vpisal spremembo imetnika te znamke tako, da je istega dne opravil dva zaporedna vpisa prenosa navedene znamke v register (v korist družbe Spring Holdings in nato v korist tožeče stranke). Odbor za pritožbe je tudi navedel, da je EUIPO nekaj dni prej, to je 9. aprila 2018 – potem ko ga je upravitelj obvestil, prvič, o stečaju intervenientke in, drugič, o tem, da skupni zastopnik ne more zastopati intervenientke kot prenosne družbe – odločil, da se predhodna registracija prvega od teh prenosov v korist družbe Spring Holdings izbriše.

24      Drugič, odbor za pritožbe je v točkah od 50 do 58 izpodbijane odločbe najprej odgovoril na trditev tožeče stranke, da EUIPO teh vpisov ne bi smel izbrisati, ker je bila zadevna znamka, ne glede na insolventnost intervenientke, že junija 2014 prenesena na družbo Spring Holdings. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem ugotovil, da so v skladu s členom 45 italijanskega zakona o stečaju formalnosti, ki se zahtevajo za to, da dejanje učinkuje proti tretjim osebam, v okviru stečajnega postopka brez učinka, če bi bile opravljene po razglasitvi stečaja. V skladu s členom 27(1) Uredbe 2017/1001 pa domnevna prenosa zadevne znamke nista bila vpisana v register pred razglasitvijo stečaja nad intervenientko in ju torej ni bilo mogoče uveljavljati proti tretjim osebam, in sicer v obravnavanem primeru proti upravitelju. Zato naj ne bi bilo pomembno ugotavljati, ali je bil datum 26. junij 2014, naveden v prvi pogodbi o prenosu zadevne znamke, gotov v smislu italijanske zakonodaje, o čemer sta stranki podrobno razpravljali, saj prenos ni bil vpisan v register EUIPO. Odbor za pritožbe je menil, kot priznava tudi tožeča stranka, da nikakor ni pristojen za odločanje o tem vprašanju, ki naj bi bilo v pristojnosti nacionalnih sodišč. Odbor za pritožbe je menil, da je sicer res, da vpis prenosa v register EUIPO ni pogoj za veljavnost tega prenosa med strankami, kot je trdila tožeča stranka, vendar je pogoj, da prenos znamke učinkuje proti tretjim osebam, in sicer v obravnavanem primeru proti upravitelju.

25      Dalje, odbor za pritožbe je ugotovil, da domnevnega „podaljšanja“ licenčne pogodbe (ki je po mnenju tožeče stranke potrdil lastninsko pravico družbe Spring Holdings na zadevni znamki) ni podpisal upravitelj, tako da tožeča stranka ni mogla utemeljeno trditi, da je upravitelj priznal pravice družbe Spring Holdings na navedeni znamki. Poleg tega je navedel, da je upravitelj pogodbo o prenosu med intervenientko in družbo Spring Holdings z dne 26. junija 2014 izpodbijal pred Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah).

26      Odbor za pritožbe je tudi ugotovil, da je EUIPO glede na to, da je bila zadevna znamka navedena na seznamu sredstev, priloženem sklepu o začetku stečajnega postopka nad intervenientko, ki ga EUIPO ni mogel izpodbijati, ker ne more nadomestiti nacionalnih sodišč, zavezan upoštevati to dejstvo in v register vpisati postopek v primeru insolventnosti v zvezi s to znamko v skladu z zahtevo upravitelja. Odbor za pritožbe je menil, da je bila prijava za registracijo zaporednih prenosov zadevne znamke, ki jo je tožeča stranka vložila po stečaju intervenientke, prepozna in z njo ni bilo dokazano, da je bil sklep o začetku stečajnega postopka napačen. Tožeča stranka naj bi morala EUIPO predložiti dokaz, da navedeni sklep nima učinka za navedeno znamko na podlagi nacionalne sodne odločbe, česar pa ni storila.

27      Nazadnje, odbor za pritožbe je menil, da je EUIPO s tem, da je zaporedne prenose zadevne znamke v register vpisal 16. aprila 2018, storil očitno napako, ker je bila intervenientka, cedent v okviru prvega od teh prenosov, podjetje, ki je bilo od 13. oktobra 2017 v stečaju, o čemer je bil EUIPO obveščen. Pojasnil je, da je bila torej očitna napaka storjena pri vpisih, opravljenih 16. aprila 2018, in ne le leta 2017, kot je trdila tožeča stranka. Dodal je, da je bilo o izbrisu vpisov v register odločeno v roku enega leta od datuma, ko so bili ti vpisi opravljeni, to je 30. januarja 2019, tako da so bili izpolnjeni pogoji, potrebni za uporabo člena 103 Uredbe 2017/1001. Zato je menil, da sta bili odločbi o izbrisu vpisov v register T 014185659 in T 014188703 pravilni.

 Predlogi strank

28      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov.

29      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

30      Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        potrdi izpodbijano odločbo, zaradi česar mora EUIPO, prvič, izbrisati vpise prenosov zadevne znamke v register, opravljene 16. aprila 2018, in ponovno vpisati intervenientko kot izključno imetnico te znamke, in drugič, postopek v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register vpisati od 13. oktobra 2017;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost drugega predloga intervenientke

31      Intervenientka z drugim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj potrdi izpodbijano odločbo, zaradi česar mora EUIPO, prvič, izbrisati vpise prenosov zadevne znamke v register, opravljene 16. aprila 2018, in ponovno vpisati intervenientko kot izključno imetnico te znamke, in drugič, postopek v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register vpisati od 13. oktobra 2017.

32      Predlog, naj Splošno sodišče potrdi izpodbijano odločbo, je treba razumeti tako, da se v bistvu nanaša na zavrnitev tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. februarja 2016, Kicktipp/UUNT– Italiana Calzature (kicktipp), T‑135/14, EU:T:2016:69, točka 19 (neobjavljena) in navedena sodna praksa). Torej se v resnici prekriva s prvim predlogom intervenientke, ki se nanaša na zavrnitev tožbe.

33      V zvezi s posledicami, za katere intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj jih izpelje iz zavrnitve tožbe, in ki so v bistvu predlogi, naj Splošno sodišče EUIPO odredi izvedbo različnih dejanj v njegovem registru, zadostuje opozoriti, da Splošno sodišče ni pristojno, da bi EUIPO naložilo, kako naj odloči, temveč mora zadnjenavedeni odločiti na podlagi izreka in obrazložitve sodbe sodišča Evropske unije (glej sodbo z dne 11. julija 2007, El Corte Inglés/UUNT– Bolaños Sabri (PiraÑAM diseño original Juan Bolaños), T‑443/05, EU:T:2007:219, točka 20 in navedena sodna praksa).

34      Drugi predlog intervenientke je torej treba v delu, v katerem se nanaša na to, naj Splošno sodišče EUIPO naloži odredbe, zavreči zaradi nepristojnosti.

 Utemeljenost

35      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja en sam tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 103 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členi 20, 24 in 27 iste uredbe. V bistvu trdi, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je ugotovil, da so bili pogoji za razveljavitev odločbe ali izbris vpisa, ki vsebuje „očitno napako“ v smislu člena 103 navedene uredbe, izpolnjeni, čeprav so vpisi prenosov zadevne znamke, opravljeni 16. aprila 2018, izpolnjevali vse zakonske pogoje.

36      Ta edini tožbeni razlog je formalno sestavljen iz štirih tesno povezanih delov, s katerimi tožeča stranka trdi, prvič, da so bili navedeni vpisi opravljeni v skladu z veljavnim pravom in da pri njih ni podana „očitna napaka“ v smislu člena 103 Uredbe 2017/1001, drugič, da se ta določba v obravnavanem primeru ne uporablja, ker ni bilo „očitne napake“, tretjič, da se člen 27 te uredbe ne uporablja in, četrtič, da tudi če bi se zadnjenavedena določba uporabljala, sta intervenientka in upravitelj vedela za prenose zadevne znamke.

37      V zvezi s tem Splošno sodišče meni, da očitki iz prvih dveh delov edinega tožbenega razloga tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da EUIPO ni storil očitne napake v smislu člena 103 Uredbe 2017/1001, dejansko pomenijo samostojni peti del, ki ga je logično treba preučiti po drugih štirih delih, ki se nanašajo na člene 20, 24 in 27 iste uredbe.

38      Splošno sodišče tudi meni, da je treba pet delov edinega tožbenega razloga tožeče stranke glede na njihovo vsebino prekvalificirati tako, da se v bistvu nanašajo na to, prvič, da je EUIPO kršil svoje pristojnosti na podlagi členov 20 in 24 Uredbe 2017/1001, drugič, da sta EUIPO in odbor za pritožbe napačno upoštevala sklep o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017, tretjič, da se v obravnavani zadevi člen 27(1) Uredbe 2017/1001 ne uporablja, četrtič, da se v obravnavani zadevi uporabi izjema zaradi védenja, ki je določena v členu 27 Uredbe 2017/1001, in domneva, da sta intervenientka in upravitelj vedela za pogodbo o prenosu iz leta 2014, ter petič, da je odbor za pritožbe pri odločbah EUIPO o izbrisu vpisov z dne 16. aprila 2018 napačno uporabil člen 103 Uredbe 2017/1001.

39      EUIPO in intervenientka predlagata zavrnitev edinega tožbenega razloga tožeče stranke in izpodbijata njene trditve.

 Uvodne ugotovitve

40      Uvodoma je treba navesti, kot je to storila intervenientka, da je družina A, katere člana sta med drugim B in njen sin C, ki vodi tožečo stranko, prej vodila intervenientko, medtem ko upravitelj zastopa vse upnike stečajne mase intervenientke.

41      V obravnavani zadevi mora Splošno sodišče presoditi, ali je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da sta odločbi oddelka za vodenje registra EUIPO o izbrisu vpisov z dne 16. aprila 2018, ki sta se nanašala na zaporedna prenosa zadevne znamke, zakoniti glede na člen 103 Uredbe 2017/1001. V zvezi s tem je treba upoštevati upoštevne določbe te uredbe, zlasti člene 103, 20, 24 in 27, ter člene 3, 7 in 19 Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (UL 2015, L 141, str. 19, popravek v UL 2016, L 349, str. 9).

42      Člen 103 Uredbe 2017/1001, ki je naslovljen „Razveljavitev odločb“, vendar se nanaša tudi na izbrise vpisov, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.      Če [EUIPO] opravi vpis v register ali sprejme odločbo, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu, zagotovi, da se vpis izbriše ali odločba razveljavi. Če je v postopku samo ena stranka in vpis ali dejanje vpliva na njene pravice, se izbris ali razveljavitev odredi tudi, če kršitev za stranko ni bila očitna.

2.      Oddelek, ki je opravil vpis ali sprejel odločbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo ene od strank v postopku odredi izbris ali razveljavitev iz odstavka 1. Izbris vpisa v registru ali razveljavitev odločbe se po posvetovanju s strankami v postopku in imetniki pravic iz naslova zadevne blagovne znamke EU, vpisanih v register, opravi v enem letu od datuma vpisa v register ali sprejetja zadevne odločbe. [EUIPO] vodi evidenco vseh takih izbrisov ali razveljavitev.“

43      Člen 20 Uredbe št. 2017/1001, naslovljen „Prenos“, v odstavkih 1, od 3 do 5, in 11 določa:

„1.      Blagovna znamka EU se lahko prenese, ločeno od vsakega prenosa podjetja, za nekatere ali vse blago ali storitve, za katere je registrirana.

[…]

3.      […] prenos blagovne znamke EU [se sestavi pisno], za kar je potreben podpis pogodbenih strank, razen če je prenos posledica sodbe; sicer je neveljaven.

4.      Na zahtevo ene od strank se prenos vpiše v register in objavi.

5.      Prijava za registracijo prenosa vsebuje [določene] informacije[…].

[…]

11.      Dokler se prenos ne vnese v register, se pravni naslednik ne sme sklicevati na pravice, ki izhajajo iz registracije blagovnih znamk EU.“

44      Člen 13 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/626 z dne 5. marca 2018 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) 2017/1001 ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/1431 (UL 2018, L 104, str. 37) določa informacije, ki jih mora vsebovati prijava za registracijo prenosa znamke na podlagi člena 20(5) Uredbe 2017/1001.

45      Člen 24 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Postopki v primerih insolventnosti“, v odstavku 1, prvi pododstavek, in odstavku 3 določa:

„1.      Edini postopki v primerih insolventnosti, v katere je lahko vključena blagovna znamka EU, so tisti, ki se začnejo v državi članici, na ozemlju katere je središče dolžnikovih glavnih interesov.

[…]

3.      Če je blagovna znamka EU vključena v postopke v primerih insolventnosti, se to na zahtevo pristojnega nacionalnega organa vpiše v register in objavi v biltenu blagovnih znamk EU iz člena 116.“

46      Člena 27 Uredbe št. 2017/1001, naslovljen „Posledice za tretje osebe“, v odstavkih 1 in 4 določa:

„1.      Pravna dejanja iz členov 20, 22 in 25 v zvezi z blagovno znamko EU učinkujejo proti tretjim osebam v vseh državah članicah šele po vpisu v register. Kljub vsemu pa imajo ta dejanja pred vpisom učinek proti tretjim osebam, ki so pridobile pravice na blagovni znamki po dnevu takega dejanja, so pa za dejanje vedele na dan pridobitve pravic.

[…]

4.      Dokler ne začnejo veljati skupna pravila za države članice na področju stečaja, posledice stečaja za tretje stranke ali podobnega postopka ureja zakon države članice, v kateri je takšen postopek prvič začet v smislu nacionalnega prava ali konvencij, ki se uporabljajo na tem področju.“

47      Člen 3 Uredbe 2015/848, naslovljen „Mednarodna pristojnost“, v odstavku 1, prvi in drugi pododstavek, določa:

„Sodišča države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti […] Središče glavnih interesov je kraj, v katerem dolžnik redno posluje in ki ga tretje osebe lahko preverijo.

V primeru družbe ali pravne osebe se domneva, če ni dokazano nasprotno, da je kraj registriranega sedeža središče dolžnikovih glavnih interesov […]“.

48      Člena 7 Uredbe št. 2015/848, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.      Če ta uredba ne določa drugače, se za postopek v primeru insolventnosti in njegove učinke, uporablja pravo države članice, na katere ozemlju je bil uveden takšen postopek (v nadaljnjem besedilu: država, v kateri je bil uveden postopek).

2.      Pravo države, v kateri je bil uveden postopek, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje tega postopka. Zlasti določa naslednje:

[…]

(b)      premoženje, ki je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti;

[…]

(m)      pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov.“

49      Člen 19 Uredbe št. 2015/848, naslovljen „Načelo“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Vsaka odločba o uvedbi postopka v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno v skladu s členom 3, se prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri je bil uveden postope[k].“

50      Tako je treba navesti, da se v skladu z Uredbo 2017/1001 za nekatere vidike te zadeve uporablja italijanski zakon o stečaju.

51      Najprej, italijanski zakon o stečaju kot pravo države članice, na ozemlju katere je bilo središče glavnih interesov intervenientke ob razglasitvi stečaja, ureja postopek v primeru insolventnosti, v katerega je vključena zadevna znamka, na podlagi člena 24(1) Uredbe 2017/1001 in tudi na podlagi člena 7 Uredbe 2015/848. Poleg tega v skladu s členom 27(4) Uredbe 2017/1001 ta ureja tudi vprašanja v zvezi s posledicami navedenega postopka v primeru insolventnosti za tretje osebe.

52      Poleg tega italijanski zakon o stečaju v skladu s členom 7(2) Uredbe 2015/848 med drugim določa, (b) „premoženje, ki je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti“ in (m) „pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov“. Prav tako na podlagi člena 19 iste uredbe sklep o začetku stečajnega postopka, ki ga je izdalo Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah), po samem zakonu učinkuje v vsej Uniji za vse tretje osebe, torej v obravnavanem primeru za tožečo stranko in EUIPO.

53      Italijanski zakon o stečaju v členih 16 in 17 v bistvu določa, da sklep o začetku stečajnega postopka učinkuje proti dolžniku (fizični ali pravni osebi v stečaju) od njegove vložitve v sodnem tajništvu sodišča in proti tretjim osebam od njegovega vpisa v italijanski register družb (v obravnavanem primeru od 13. oktobra 2017); v členu 42, ki se nanaša na odvzem premoženja dolžnika, določa, da se upravljanje dolžnikovega premoženja zaupa stečajnemu upravitelju; v členu 44 določa, da so vsa dejanja, ki jih dolžnik opravi po razglasitvi stečaja ali pred razglasitvijo stečaja brez gotovega datuma, pravno neučinkovita in jih ni mogoče uveljavljati proti tretjim osebam, med katere spadajo tudi vsi upniki, in v členu 45 določa, da so formalnosti, ki se zahtevajo za to, da dejanje učinkuje proti tretjim osebam, med katerimi so vsi upniki, brez učinka, če so bile opravljene po razglasitvi stečaja.

54      Pet delov edinega tožbenega razloga tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju teh določb.

 Prvi del edinega tožbenega razloga: kršitev pristojnosti EUIPO na podlagi členov 20 in 24 Uredbe 2017/1001

55      Tožeča stranka s prvim delom edinega tožbenega razloga v bistvu trdi, da mora EUIPO zlasti na podlagi člena 20 Uredbe 2017/1001 preveriti le formalne pogoje za prijavo za registracijo prenosa znamke in da njegova naloga ni preučevanje vsebinskih vprašanj, ki ne spadajo v njegove pristojnosti.

56      V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da je EUIPO s tem, prvič, da je preučil vprašanja v zvezi z lastninsko pravico na podlagi italijanskega prava, in drugič, da se ni omejil na formalno preučitev dokumentov, predloženih v utemeljitev zahtev za vpis prenosov zadevne znamke, in sicer pisnih sporazumov, ki sta ju podpisali zadevni stranki, prekoračil svoje pristojnosti in pooblastila. EUIPO naj bi torej moral preučiti le, ali je bil predložen zadosten dokaz o navedenih prenosih in ali so predloženi dokumenti vsebovali elemente, navedene v prijavi za registracijo teh prenosov. Iz sodne prakse Splošnega sodišča naj bi tudi izhajalo, da EUIPO ni pristojen za presojo veljavnosti in pravnih učinkov prenosa znamke glede na veljavno nacionalno pravo. Odbor za pritožbe naj bi s tem, da je vsebinsko presojal, ali seznam sredstev, priložen sklepu o začetku stečajnega postopka nad intervenientko, dokazuje lastništvo zadevne znamke, prekoračil svoja pooblastila in pristojnosti.

57      Tožeča stranka meni, da ni sporno, da je prijava za registracijo prenosov navedene znamke, ki je bila vložena 16. aprila 2018, izpolnjevala vse vsebinske in formalne pogoje, saj sta bili pogodbi o prenosu sklenjeni v pisni obliki in sta ju podpisali obe stranki, vključeni v vsakega od teh prenosov. Čeprav priznava, da je bila na ta datum, ko sta bila opravljena vpisa navedenih prenosov, kot imetnica te znamke vpisana intervenientka, pa trdi, da register ni odražal pravnega položaja, saj je intervenientka zadevno znamko leta 2014 prenesla na družbo Spring Holdings, ki je to znamko decembra 2017 prenesla na tožečo stranko. Iz tega sklepa, da so bili navedeni prenosi 16. aprila 2018 vpisani v skladu z veljavnimi pravnimi pogoji in da EUIPO ne bi smel preučiti, ali so bili sporazumi, sklenjeni leta 2014 (prenos v korist družbe Spring Holdings) ali 2017 (prenos v njeno korist), veljavni glede na italijansko ali irsko pravo.

58      Najprej je treba na eni strani opozoriti, da mora pristojna institucija ali agencija v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se uporablja za EUIPO, skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne dejanske in pravne elemente v zadevi, ki jo obravnava (glej v tem smislu sodbe z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka14; z dne 15. julija 2011, Zino Davidoff/UUNT – Kleinakis kai SIA (GOOD LIFE), T‑108/08, EU:T:2011:391, točka 19, in z dne 25. septembra 2018, Grendene/EUIPO – Hipanema (HIPANEMA), T‑435/17, neobjavljena, EU:T:2018:596, točka 79 in navedena sodna praksa). Zlasti mora EUIPO, ki vodi javni register, v zvezi s tem skrbno upoštevati dejstva, ki bi lahko imela pravne posledice za vpise, ki jih opravi v navedenem registru.

59      Na drugi strani je treba navesti, da v skladu s sodno prakso, ki jo navaja tožeča stranka, člen 19 Uredbe 2017/1001 načeloma ne zahteva, da EUIPO preuči in uporabi zakone držav članic, ki se nanašajo na znamko Evropske unije kot predmet premoženja. Natančneje, iz te določbe ne izhaja, da bi EUIPO ali sodišča Unije morala preučiti ali odločati o pogodbenih ali pravnih vprašanjih, ki izhajajo iz nacionalnega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2011, Chalk/UUNT– Reformed Spirits Company Holdings (CRAIC), T‑83/09, neobjavljena, EU:T:2011:450, točka 27).

60      V skladu s to isto sodno prakso morebitni konflikt med dvema prenosoma znamke odpira vprašanja v zvezi s pogodbenim pravom in lastninsko pravico, ki presegajo okvir člena 20 Uredbe 2017/1001 in Izvedbene uredbe 2018/626 in katerih obravnava ni v pristojnosti EUIPO. Iz tega izhaja, da EUIPO ni pristojen za preverjanje veljavnosti in pravnih učinkov prenosa znamke Evropske unije v skladu z veljavnim nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2011, CRAIC, T‑83/09, neobjavljena, EU:T:2011:450, točka 30 in 31).

61      Kot poleg tega v odgovoru na pritožbo navaja EUIPO, iz te sodne prakse izhaja, da je pristojnost EUIPO pri obravnavi zahteve za vpis prenosa znamke Evropske unije načeloma omejena na preverjanje formalnih pogojev iz člena 20 Uredbe 2017/1001 in člena 13 Izvedbene uredbe 2018/626 in ne vključuje presoje vsebinskih vprašanj, ki se lahko postavijo v okviru nacionalnega prava, ki se uporablja.

62      Vendar je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen okvir in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej sodbo z dne 4. februarja 2016, Hassan, C‑163/15, EU:C:2016:71, točka 19 in navedena sodna praksa).

63      Natančneje, člen 20 Uredbe št. 2017/1001 je treba razlagati ob upoštevanju določb iz istega oddelka Uredbe 2017/1001, naslovljenega „Blagovne znamke EU kot predmeti premoženja“ (poglavje II, oddelek 4, členi od 19 do 29), katerega namen je zagotoviti, da je taka znamka „prenosljiva, uporabljiva kot predmet zavarovanja v korist tretje stranke ter kot predmet licenc“ (glej uvodno izjavo 26 navedene uredbe).

64      Tako mora EUIPO v okviru uporabe člena 20 Uredbe 2017/1001 med drugim upoštevati člen 27(1) te uredbe, v skladu s katerim prenosi znamk Evropske unije proti tretjim osebam načeloma učinkujejo šele po njihovem vpisu v register znamk Evropske unije, iz česar poleg tega izhaja, da tak vpis nima retroaktivnega učinka.

65      Poleg tega mora EUIPO po potrebi, kadar je bil, kot v obravnavani zadevi, nad imetnikom znamke uveden postopek v primeru insolventnosti, upoštevati določbe člena 27(4) Uredbe 2017/1001, iz katerih izhaja, da posledice takih postopkov za tretje osebe ureja nacionalno pravo.

66      V obravnavani zadevi pa je postopek v zvezi z insolventnostjo intervenientke urejen z italijanskim pravom, česar tožeča stranka ne izpodbija. Natančneje, iz informacij, ki jih je upravitelj predložil EUIPO, je razvidno, najprej, da člena 16 in 17 italijanskega zakona o stečaju v bistvu določata, da sklep o začetku stečajnega postopka proti dolžniku, to je fizični ali pravni osebi v stečaju, učinkuje od njegove vložitve v sodnem tajništvu sodišča, proti tretjim osebam pa od njegovega vpisa v italijanski register družb. Dalje, iz člena 42 tega zakona izhaja, da je upravljanje družbe v stečaju zaupano upravitelju. Nazadnje, iz členov 44 in 45 te direktive je razvidno, prvič, da so vsa dejanja, ki jih dolžnik opravi po razglasitvi stečaja ali ki nimajo datuma, določenega pred razglasitvijo stečaja, pravno neučinkovita in jih ni mogoče uveljavljati proti tretjim osebam, med katere spadajo tudi vsi upniki, in drugič, da so formalnosti, ki se zahtevajo za to, da dejanje učinkuje proti tem istim tretjim osebam, brez učinka, če so bile izvedene po razglasitvi stečaja.

67      Tako je bilo treba v obravnavanem primeru v skladu s členom 27(4) Uredbe 2017/1001 posledice stečajnega postopka izpeljati iz italijanskega prava, zlasti ob ustreznem upoštevanju njegovih posledic za dejanja, ki jih je dolžnik opravil po razglasitvi stečaja ali katerih datum ni bil določen pred navedeno razglasitvijo stečaja.

68      Zato je treba ob upoštevanju navedenega ugotoviti, da se mora EUIPO sicer res omejiti na preverjanje formalnih pogojev za veljavnost prijave za registracijo prenosa znamke na podlagi člena 20(5) Uredbe 2017/1001 in člena 13 Izvedbene uredbe 2018/626, vendar to preverjanje kljub temu vključuje to, da mora skrbno upoštevati dejstva, ki bi lahko imela pravne posledice za prijavo za registracijo takega prenosa, vključno z obstojem stečajnega postopka.

69      Dolžnost skrbnega ravnanja, ki jo ima EUIPO na podlagi načela, navedenega zgoraj v točki 58, je še toliko pomembnejša, če je bil EUIPO – kot v obravnavani zadevi – preden je prejel prijavo za registracijo prenosa znamke Evropske unije s predhodno zahtevo za vpis, vloženo v skladu s členom 24(3) Uredbe 2017/1001, obveščen, da je bila ta znamka vključena v postopek v primeru insolventnosti, to je postopek za unovčenje premoženja imetnika te znamke v korist njegovih upnikov. V takem primeru mora EUIPO navedeno prijavo za registracijo prenosa obravnavati s posebno skrbnostjo, da bi upošteval cilj „jamstva učinkovitosti“ postopkov v primeru insolventnosti iz uvodne izjave 36 Uredbe 2015/848, zlasti če upravitelj izpodbija obstoj, veljavnost ali gotovost datuma navedenega prenosa.

70      Tožeča stranka pa v bistvu trdi, da je prijava za registracijo prenosa znamke Evropske unije popolnoma neodvisna od kakršne koli predhodne zahteve za vpis postopka v primeru insolventnosti, ki se nanaša na isto znamko. Trdi, da je EUIPO pristojen le za preverjanje formalnih pogojev prenosa in da se mora vzdržati vsakršne presoje morebitnih posledic prve zahteve za poznejše zahteve.

71      Vendar je treba glede na preudarke, navedene zgoraj v točkah od 58 do 69, tako trditev zavrniti. Ko je EUIPO obveščen, da je nacionalno sodišče uvedlo postopek v primeru insolventnosti, ki vključuje znamko Evropske unije, tega dejstva namreč ne more prezreti, če je pozneje vložena prijava za registracijo prenosa, ki se nanaša na isto znamko, zlasti če poleg tega oseba, odgovorna za unovčenje sredstev, ki so del stečajne mase, izrecno izpodbija obstoj ali veljavnost dokumenta, predloženega v utemeljitev navedene prijave, in je bil v zvezi s tem sprožen sodni postopek.

72      Poleg tega je v obravnavanem primeru, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 66, v skladu z veljavnim italijanskim pravom zadevni postopek v primeru insolventnosti povzročil neučinkovitost formalnosti, potrebnih za zagotovitev učinkovanja dolžnikovega dejanja v razmerju do tretjih oseb, če so bile te opravljene po razglasitvi stečaja. Ker je ta razglasitev stečaja začela učinkovati pred vložitvijo prijave za registracijo zadevnih prenosov in ker je bil EUIPO o njej obveščen pred navedeno prijavo, je moral EUIPO registracijo teh prenosov ustaviti, dokler nacionalno sodišče vsebinsko ne preuči zadeve.

73      Nasprotno pa bi sprejetje trditev tožeče stranke v praksi povzročilo ne le obid nacionalnih določb s področja insolventnosti in njihovega cilja, to je varstvo upnikov, ampak bi tudi členu 24(3) Uredbe 2017/1001 odvzelo velik del polnega učinka.

74      Odbor za pritožbe je torej v točki 56 izpodbijane odločbe med drugim pravilno ugotovil, da je EUIPO glede na to, da je bila zadevna znamka navedena na seznamu premoženja, priloženem sklepu o začetku stečajnega postopka nad intervenientko, to dejstvo moral upoštevati in v skladu z zahtevo upravitelja postopek v primeru insolventnosti v zvezi s to znamko vpisati v register. S tem je odbor za pritožbe zgolj opozoril na obveznost skrbnega ravnanja, ki jo ima EUIPO in kot je pojasnjena zgoraj v točkah od 58 do 69. Poleg tega je odbor za pritožbe v isti točki svoje odločbe prav tako pravilno opozoril, da EUIPO ni pristojen za izpodbijanje navedenega seznama sredstev, ker ne more nadomestiti nacionalnih sodišč.

75      Prvi del edinega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

 Drugi del edinega tožbenega razloga: EUIPO in odbor za pritožbe sta napačno upoštevala sklep o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017

76      Tožeča stranka z drugim delom edinega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je menil, da je manjkal bistven korak postopka, ker EUIPO pri vpisu prenosov zadevne znamke 16. aprila 2018 ni upošteval dejstva, da je sam spregledal prejšnjo zahtevo za vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register, ki jo je upravitelj vložil 25. oktobra 2017 na podlagi člena 24 Uredbe 2017/1001. Tožeča stranka meni, da ob vložitvi prijave za registracijo navedenih prenosov intervenientke ni bilo več mogoče šteti za imetnico te znamke, ker je intervenientka to znamko že prej prenesla na družbo Spring Holdings s pogodbo o prenosu z dne 26. junija 2014, ki jo je ta nato prenesla na tožečo stranko. Po mnenju tožeče stranke vpis postopka v primeru insolventnosti na podlagi člena 24 Uredbe 2017/1001 torej ni mogel imeti nobenega vpliva, saj intervenientke oktobra 2017 in aprila 2018 več ni bilo mogoče šteti za imetnico navedene znamke.

77      Tožeča stranka meni, da tudi če bi EUIPO postopek v primeru insolventnosti vpisal v register, bi bilo treba prenosa zadevne znamke, najprej v korist družbe Spring Holdings in nato v korist tožeče stranke, kljub temu vpisati, prvič, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za vpis prenosa iz člena 20 Uredbe 2017/1001 (pisni sporazum, podpisi, prijava za registracijo) in ker je bil predložen zahtevani dokaz, in, drugič, ker intervenientka v trenutku vpisa v register ni bila več imetnica te znamke, ki jo je prenesla na družbo Spring Holdings. Trdi, da vpis postopka v primeru insolventnosti v register ni mogel imeti za posledico, da bi se v premoženje intervenientke, družbe v stečaju, ponovno vključili elementi – kot je navedena znamka – ki ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti niso bili več del njenega premoženja. Dodaja, da ima sama insolventnost in vpis postopka v primeru insolventnosti v register učinke za naprej, kot naj bi izhajalo iz člena 27(4) Uredbe 2017/1001.

78      Najprej je treba navesti, da med strankama ni sporno, da je bila intervenientka razglašena za insolventno s sklepom o začetku stečajnega postopka, ki ga je 13. oktobra 2017 izdalo Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah) na podlagi italijanskega zakona o stečaju in ki je istega dne začel učinkovati v razmerju do tretjih oseb v skladu z navedenim zakonom, ki v skladu s členom 27(4) Uredbe 2017/1001 ureja posledice tega postopka za tretje osebe. Zato intervenientka od tega datuma ni bila več upravičena prenesti zadevne znamke v skladu s členom 20 iste uredbe in EUIPO ni mogel vpisati prijavljenega prenosa po tem datumu.

79      Odbor za pritožbe je v točkah 46 in 47 izpodbijane odločbe le opozoril na posledice takega sklepa o začetku stečajnega postopka za stranko, ki je bila na dan izdaje tega sklepa vpisana kot imetnica znamke Evropske unije, to je na prepoved upravljanja s svojimi sredstvi (premoženjem in lastniškimi instrumenti, vpisanimi v register), in na neveljavnost ali neučinkovanje vseh poznejših dejanj v razmerju do upnikov (vključno s formalnostmi, potrebnimi za zagotovitev učinkovanja dejanja v razmerju do tretjih oseb, če so bile te formalnosti opravljene po razglasitvi stečaja). Ugotovil je, da je bila v obravnavanem primeru na dan izdaje navedenega sklepa, 13. oktobra 2017, kot imetnica zadevne znamke v registru EUIPO vpisana intervenientka in da je bila ta znamka navedena na seznamu premoženja, vključenega v stečajni postopek.

80      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, odbor za pritožbe ni vsebinsko presojal, ali seznam premoženja dokazuje lastništvo zadevne znamke. Odbor za pritožbe je namreč zgolj upošteval uradni dokument, ki ga je potrdilo Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah), pristojno za postopek v primeru insolventnosti, in v točki 56 izpodbijane odločbe ugotovil, da ni bil predložen noben dokaz, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil ta dokument izpodbijan pred sodiščem. Poleg tega je odbor za pritožbe v točkah 48 in 49 te odločbe navedel, da EUIPO ni obravnaval zahteve upravitelja, prejete 25. oktobra 2017, za vpis postopka v primeru insolventnosti v zvezi z intervenientko v register, in da 16. aprila 2018, ko je bila vložena prijava za registracijo prenosa navedene znamke od intervenientke na družbo Spring Holdings in od zadnjenavedene na tožečo stranko, o tej zahtevi še vedno ni bilo odločeno.

81      Odbor za pritožbe je torej v točkah od 50 do 54 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da na podlagi trditve tožeče stranke, da je intervenientka zadevno znamko prenesla na družbo Spring Holdings 26. junija 2014 (to je pred razglasitvijo stečaja intervenientke), ni mogoče šteti, da so bili vpisi prenosa, ki so bili opravljeni 16. aprila 2018, pravilni, in, v bistvu, da je ta trditev brezpredmetna.

82      V zvezi s tem se je odbor za pritožbe pravilno oprl na člen 27(1) Uredbe 2017/1001, ki se nanaša na posledice pravnih dejanj, kot so prenosi znamk, za tretje osebe, ki nastanejo šele po vpisu v register. Presodil je, da zatrjevani prenos zadevne znamke s strani intervenientke, ne glede na njegovo veljavnost in gotovost njegovega datuma, nikakor ni bil vpisan v register EUIPO pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017 in da zato ne more imeti učinkov v razmerju do upravitelja, ki ga je treba opredeliti kot „tretjo osebo“, ker ni bil stranka tega domnevnega prenosa. Poleg tega se je odbor za pritožbe glede na člen 27(4) Uredbe 2017/1001 pravilno oprl na člen 45 italijanskega zakona o stečaju, ki določa, da so vse formalnosti, ki so potrebne za zagotovitev učinkovanja dejanja v razmerju do tretjih oseb, brez učinka, če so opravljene po razglasitvi stečaja, kot je to v obravnavanem primeru.

83      Iz izpodbijane odločbe je torej razvidno, da odbor za pritožbe ni odločal o vsebinskih pravnih vprašanjih, ki spadajo v pristojnost nacionalnih sodišč in nacionalnega prava, kot sta lastništvo zadevne znamke po italijanskem pravu ali materialna veljavnost prenosov te znamke, vpisanih 16. aprila 2018. Prav nasprotno, v točkah 53 in 56 izpodbijane odločbe je izrecno navedel, da v zvezi s tem nima nikakršne pristojnosti in je ustrezno priznal pristojnost nacionalnih sodišč na tem področju.

84      Nazadnje, v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na točko 30 sodbe z dne 9. septembra 2011, CRAIC (T‑83/09, neobjavljena, EU:T:2011:450), je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v tej točki navedene sodbe presodilo, da je prva prijava za registracijo prenosa zadevne znamke v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, izpolnjevala zahteve iz pravila 31 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (ki je postalo člen 13 izvedbene uredbe 2018/626), ker ji je bil priložen dokument o prenosu znamke v skladu z zahtevami tega pravila, tako da sta bila prijava in registracija prevzemnika kot novega imetnika zadevne znamke veljavni. Nasprotno pa je Splošno sodišče razsodilo, da druga prijava za registracijo prenosa iste znamke ni bila v skladu s temi zahtevami, ker prenosnik ni bil vpisani imetnik, ki je bil takrat že prevzemnik v okviru prejšnjega prenosa navedene znamke. V zvezi s tem je Splošno sodišče navedlo, da morebitni konflikt med dvema prenosoma, katerih predmet je bila ta znamka, odpira vprašanja v zvezi s pogodbenim pravom in lastninsko pravico, ki presegajo okvir navedenega pravila in katerih preučitev ni v pristojnosti EUIPO.

85      Vendar te ugotovitve ne pomenijo, da je v obravnavani zadevi odbor za pritožbe presojal materialno veljavnost prenosov zadevne znamke, kot kaže, da trdi tožeča stranka. V zvezi s tem zadostuje navesti, da se tožeča stranka v sporu, o katerem je Splošno sodišče odločilo v sodbi z dne 9. septembra 2011, CRAIC (T‑83/09, neobjavljena, EU:T:2011:450), v utemeljitev svoje prijave za registracijo prenosa znamke ni sklicevala na odločbo nacionalnega sodišča v zvezi s postopkom v primeru insolventnosti, ki je primerljiva s sklepom, ki ga je v obravnavani zadevi izdalo Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah). EUIPO torej ni bil dolžan uporabiti nacionalnega prava, zato sklicevanje na navedeno sodbo ni upoštevno. Vsekakor je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi zgolj upošteval navedeni italijanski sklep in, kot je že bilo navedeno zgoraj v točki 83, ni sam odločil o lastništvu zadevne znamke glede na italijansko pravo ali presojal materialne veljavnosti prenosov te znamke.

86      Drugi del edinega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

 Tretji del edinega tožbenega razloga: v obravnavanem primeru se člen 27(1) Uredbe 2017/1001 ne uporablja

87      Tožeča stranka s tretjim delom edinega tožbenega razloga v bistvu trdi, da člena 27(1) Uredbe 2017/1001 v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker se nanaša le na položaje, v katerih več kot ena stranka uveljavlja pravico na znamki Evropske unije, to pomeni, da se sklicuje na pravna dejanja, katerih cilj ali učinek je vzpostavitev ali prenos pravic na taki znamki. Nasprotno pa naj se ne bi uporabljal za položaj, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ko subjekt na dan uvedbe postopka v primeru insolventnosti, ki se nanaša nanj, ni več imetnik zadevne znamke, ker je to znamko pred leti prenesel na drug subjekt.

88      V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 27(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001 pravna dejanja iz členov 20, 22 in 25 te iste direktive v zvezi z blagovno znamko Evropske unije učinkujejo proti tretjim osebam v vseh državah članicah šele po vpisu v register.

89      Ugotoviti je treba, da je odbor za pritožbe v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, pravilno menil, da se ta določba v obravnavanem primeru uporablja.

90      Odbor za pritožbe je v točkah od 47 do 54 izpodbijane odločbe namreč navedel, da je bilo lastništvo zadevne znamke na dan 13. oktobra 2017, ko je bil zoper registrirano imetnico navedene znamke, to je intervenientko, uveden stečajni postopek, predmet spora med tožečo stranko in upraviteljem, ki je zastopal vse upnike intervenientke, in da domnevni prenos tega lastništva, do katerega je po navedbah tožeče stranke prišlo leta 2014, nikakor ni učinkoval proti tretjim osebam, vključno z upraviteljem, ker v register EUIPO ni bil vpisan pred 13. oktobrom 2017.

91      Iz tega sledi, da se člen 27(1) Uredbe 2017/1001 uporablja v obravnavanem primeru, zlasti za domnevno pogodbo o prenosu zadevne znamke iz leta 2014, ki v skladu s to določbo proti tretjim osebam ni učinkovala pred 13. oktobrom 2017, datumom, ko je sklep o začetku stečajnega postopka v skladu z italijanskim zakonom o stečaju, ki se uporablja na podlagi člena 27(4) iste uredbe in člena 19(1) Uredbe 2015/848, začel veljati in učinkovati proti tretjim osebam.

92      Tretji del edinega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

 Četrti del edinega tožbenega razloga: v obravnavanem primeru se uporablja izjema zaradi védenja, določena v členu 27(1) Uredbe 2017/1001, in domneva, da sta intervenientka in upravitelj vedela za pogodbo o prenosu iz leta 2014

93      Tožeča stranka s četrtim delom edinega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe storil napako, ker ni upošteval dejstva, da sta intervenientka in upravitelj vedela za prenos zadevne znamke leta 2014, kar naj bi dokazovala obstoj licenčne pogodbe glede te znamke, sklenjene 30. decembra 2014 med intervenientko in družbo Spring Holdings, in podaljšanje te licenčne pogodbe s strani upravitelja z elektronskim sporočilom z dne 7. decembra 2017. To naj bi bilo razvidno tudi iz „pisma o soglasju“ z dne 24. novembra 2017, s katerim je družba Spring Holdings predlagala podaljšanje veljavnosti licenčne pogodbe do 30. novembra 2022.

94      Tožeča stranka meni, da upravitelja nikakor ni mogoče šteti za tretjo osebo (tudi če deluje v interesu upnikov intervenientke), saj je kot stranka licenčne pogodbe z njo stopil v pogodbeno razmerje. Tožeča stranka iz tega sklepa, da se intervenientka in upravitelj, tudi če bi se v obravnavanem primeru člen 27(1) Uredbe 2017/1001 uporabljal, ne moreta sklicevati na to določbo, ker sta dejansko vedela za prejšnji prenos zadevne znamke na družbo Spring Holdings leta 2014.

95      Navesti je treba, da te trditve temeljijo na izjemi zaradi védenja iz člena 27(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001, v skladu s katero ima pravno dejanje v zvezi z blagovno znamko Evropske unije tudi pred vpisom v register EUIPO učinek proti tretjim osebam, ki so pravice na znamki pridobile po dnevu takega dejanja, če so za dejanje vedele na dan pridobitve teh pravic.

96      Vendar je treba ugotoviti, da EUIPO v obravnavani zadevi ni mogel uporabiti te izjeme zaradi védenja.

97      Kot je bilo že navedeno v točki 74 zgoraj, je odbor za pritožbe v točki 56 izpodbijane odločbe namreč pravilno ugotovil, da glede na to, da je bila zadevna znamka navedena na seznamu premoženja, priloženem k sklepu o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017, EUIPO ni pristojen za izpodbijanje tega seznama, ker ne more nadomestiti nacionalnih sodišč in ker je bil dolžan v register vpisati postopek v primeru insolventnosti v zvezi z navedeno znamko. Odbor za pritožbe je prav tako v isti točki navedene odločbe pravilno ugotovil, da je bila prijava za registracijo prenosov te znamke, ki jo je vložila tožeča stranka po razglasitvi stečaja intervenientke, prepozna in da tožeča stranka ni predložila dokaza, ki bi temeljil na nacionalni sodni odločbi, da je bil sklep o začetku stečajnega postopka napačen.

98      Zato EUIPO ni bil dolžan preveriti, ali je bilo na dan izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka nad intervenientko zoper njo in upravitelja mogoče uveljavljati izjemo zaradi védenja. Iz tega sledi, da je ta del tožbenega razloga brezpredmeten.

99      Vsekakor je treba glede tega, da naj bi intervenientka in upravitelj 13. oktobra 2017 vedela za to, da je intervenientka zadevno znamko leta 2014 domnevno prenesla na družbo Spring Holdings, ugotoviti naslednje.

100    Na eni strani je treba v zvezi z intervenientko opozoriti, da je Sodišče glede namena pravila iz člena 27(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001 odločilo, da je namen tega, da pravnih dejanj iz členov 20, 22 in 25 te uredbe ni mogoče uveljavljati proti tretjim osebam, če niso bila vpisana v register, zaščititi osebo, ki ima ali bi lahko imela pravice na znamki Evropske unije kot predmetu premoženja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2016, Hassan, C‑163/15, EU:C:2016:71, točka 25).

101    Ugotoviti je torej treba, da je namen člena 27(1) Uredbe 2017/1001 v obravnavanem primeru zaščititi vsako osebo, ki ima ali bi lahko imela pravice na zadevni znamki kot predmetu premoženja, to je upnike intervenientke, družbe, nad katero je bil uveden stečaj. Zato dejstvo, da je intervenientka vedela za prenos te znamke, ni upoštevno in ne more vplivati na pravice upnikov do njenega stečajnega premoženja.

102    Na drugi strani je treba glede upravitelja preveriti, ali je ta dejansko potrdil, da je za odsvojitev leta 2014 vedel pred 13. oktobrom 2017, kot to trdi tožeča stranka.

103    V zvezi s tem je treba poudariti, da se v skladu s členom 27(1) Uredbe 2017/1001 izjema zaradi védenja uporablja za tiste, ki so pozneje pridobili pravice na zadevni znamki in so vedeli za dejanje „na dan pridobitve pravic“, torej v obravnavanem primeru 13. oktobra 2017, kot je tožeča stranka sama priznala v točki 74 tožbe.

104    Najprej, ni sporno, da upravitelj ni bil vključen niti v pogodbo o prenosu niti v licenčno pogodbo, na kateri se sklicuje tožeča stranka in ki naj bi bili sklenjeni leta 2014.

105    Dalje, iz spisa je razvidno, da je upravitelj izpodbijal veljavnost navedene pogodbe o prenosu in licenčne pogodbe pred Tribunale di Venezia (sodišče v Benetkah). V samem dokumentu, na katerega se sklicuje tožeča stranka, in sicer predlogu za začetek postopka, ki ga je upravitelj pri tem sodišču vložil 13. junija 2019, je izrecno navedeno, da je bil upravitelj s pogodbo o prenosu „prvič (in edinkrat)“ seznanjen junija 2018 (to je po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017) prav zaradi postopka pred EUIPO.

106    Tožeča stranka se v podporo svojim trditvam sklicuje le na „pismo o soglasju“, in sicer na korespondenco v zvezi s podaljšanjem licenčne pogodbe iz novembra in decembra 2017. V zvezi s tem je treba poudariti, da je korespondenca, na katero se sklicuje tožeča stranka, potekala po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017. Vsekakor je iz spisa razvidno, da je upravitelj zavrnil trditve tožeče stranke, pri čemer je trdil, da je bil predlog za podaljšanje licenčne pogodbe, ki ga je 24. novembra 2017 predložila družba Spring Holdings, „zgolj začasen in provizoričen ter je očitno izključeval ukrepe zoper domnevni prenos znamk“, med katerimi je tudi zadevna znamka. Kot je izrecno navedeno v zahtevi upravitelja za dovoljenje za sprejetje tega podaljšanja, dovoljenje „ne vpliva na noben ukrep, sprejet za ugotovitev, ali je bil prenos znamk zakonit in je ustrezal razumni ceni, ter za ugotovitev vseh drugih okoliščin v zvezi s predmetom“. Poleg tega je upravitelj pred odborom za pritožbe izpodbijal verodostojnost elektronskega sporočila, ki naj bi ga poslal v odgovor na navedeni predlog in na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ta pa ni dokazala, da je upravitelj ta predlog kadar koli podpisal. Tako s takimi elementi ni mogoče dokazati, da je upravitelj 13. oktobra 2017 vedel za domnevno pogodbo o prenosu z dne 26. junija 2014.

107    Odbor za pritožbe je torej v bistvu pravilno ugotovil, da se izjema zaradi védenja, določena v členu 27(1) Uredbe 2017/1001, v obravnavanem primeru ne uporablja in da domnevne pogodbe o prenosu in licenčne pogodbe iz leta 2014, ne glede na njuno veljavnost in gotovost njunega datuma po italijanskem pravu, na dan 13. oktobra 2017 nikakor ni mogoče uveljavljati proti intervenientki in upravitelju.

108    Četrti del edinega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

 Peti del edinega tožbenega razloga: odbor za pritožbe je pri odločbah EUIPO o izbrisu vpisov z dne 16. aprila 2018 napačno uporabil člen 103 Uredbe 2017/1001

109    Tožeča stranka s petim delom edinega tožbenega razloga v bistvu trdi, da se člen 103 Uredbe 2017/1001 v obravnavanem primeru ne uporablja, ker ni bilo „očitne napake“ pri tem, ko je EUIPO 16. aprila 2018 v register vpisal prenos zadevne znamke v korist tožeče stranke ob upoštevanju zakonskih pogojev. Ponovno trdi, da je intervenientka, preden je bil nad njo uveden stečaj, to znamko prenesla na družbo Spring Holdings, ki jo je nato prenesla nanjo. Poleg tega naj napaka, ki jo zatrjuje intervenientka, in sicer opustitev procesnega dejanja, ne bi bila storjena na dan vpisa navedenega prenosa, ampak oktobra 2017.

110    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se besedilo člena 103 Uredbe št. 2017/1001, ki je začela veljati 1. oktobra 2017, razlikuje od besedila člena 80 Uredbe št. 207/2009 v tem, da zajema vsako „očitno napako“, ki jo je mogoče pripisati EUIPO, in ne samo „očitno kršitev določb postopka“, ki mu jo je mogoče pripisati in ki jo je Sodišče opredelilo kot očitno napako postopkovne narave, ki jo stori EUIPO (glej v tem smislu sodbo z dne 31. oktobra 2019, Repower/EUIPO, C‑281/18 P, EU:C:2019:916, točka 29). Postopkovna narava očitne napake torej ni pogoj za uporabo člena 103 Uredbe 2017/1001.

111    „Očitna“ napaka, ki upravičuje sprejetje odločbe o razveljavitvi prejšnje odločbe ali izbris vpisa, pomeni napake, ki so zelo očitne in ki ne omogočajo ohranitve izreka te prejšnje odločbe ali tega vpisa brez nove analize, ki jo bo pozneje opravil organ, ki je sprejel navedeno odločbo ali opravil navedeni vpis (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2020, Aurea Biolabs/EUIPO – Avizel (AUREA BIOLABS), T‑724/18 in T‑184/19, EU:T:2020:227, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa).

112    Splošneje, v skladu s sodno prakso je napako mogoče opredeliti kot očitno le, kadar jo je mogoče zlahka odkriti z vidika meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje diskrecijske pravice uprave, in če so predloženi dokazi zadostni za ugotovitev, da presoja te uprave ni verodostojna, ne da bi bilo mogoče to presojo sprejeti kot utemeljeno in skladno (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2019, Fleig/SEAE, T‑492/17, EU:T:2019:211, točka 55 in navedena sodna praksa).

113    V obravnavani zadevi je treba glede opustitve vpisa postopka v primeru insolventnosti navesti, da je treba na podlagi členov 44 in 45 italijanskega zakona o stečaju šteti, da insolventnost učinkuje in jo je mogoče proti tretjim osebam uveljavljati od datuma, določenega z veljavnim nacionalnim pravom, ki se uporablja, v tem primeru od 13. oktobra 2017 (glej zlasti točki 53 in 66 zgoraj). Poleg tega je EUIPO vedel za insolventnost intervenientke in je z odločbo z dne 9. aprila 2018 (glej zgoraj točko 8) že izrecno izrazil namero, da bo upošteval njene učinke. Ker je EUIPO prvi vpis prenosa zadevne znamke od intervenientke na družbo Spring Holdings, ki ga je 18. oktobra 2017 zahteval njun skupni zastopnik, 9. aprila 2018 izbrisal z retroaktivnim učinkom, je bilo treba šteti, da je navedena znamka 13. oktobra 2017 in še toliko bolj 16. aprila 2018 pripadala intervenientki.

114    Zato je treba ugotoviti, da je bila „očitna napaka“, ki jo je mogoče pripisati EUIPO v smislu člena 103 Uredbe 2017/1001, storjena, ko je EUIPO 16. aprila 2018 v register vpisal prenosa zadevne znamke na zahtevo tožeče stranke, ne da bi upošteval obstoj in posledice sklepa o začetku stečajnega postopka nad intervenientko z dne 13. oktobra 2017, ki ga ni vpisal na podlagi zahteve za vpis, ki jo je upravitelj vložil 25. oktobra 2017.

115    Vpisa zaporednih prenosov zadevne znamke v register, izvedena 16. aprila 2018, sta torej pomenila „očitni napaki“, ki ju je mogoče pripisati EUIPO v smislu člena 103 Uredbe 2017/1001, prvič, ker je bil pred tem, in sicer 13. oktobra 2017, nad intervenientko uveden stečajni postopek in, drugič, ker je EUIPO na dan teh vpisov vedel za uvedbo postopka v primeru insolventnosti v zvezi z imetnico te znamke, vpisane v register, in sicer intervenientko.

116    Če bi bil – v običajnih okoliščinah, v katerih napake ne bi bile storjene – sklep o začetku stečajnega postopka nad imetnikom zadevne znamke pravilno vpisan v register na datum vložitve zahteve za njegov vpis, to je 25. oktobra 2017, bi bila registracija na podlagi vsake poznejše prijave za registracijo prenosa te iste znamke samodejno ustavljena in bi jo bilo mogoče izvesti le z izrecnim dovoljenjem upravitelja ali nacionalnega sodišča, pristojnega za postopek v primeru insolventnosti.

117    EUIPO je s tem, da je sporne prenose na zahtevo tožeče stranke vpisal 16. aprila 2018, torej potem ko v register ni vpisal postopka v primeru insolventnosti v zvezi z imetnico zadevne znamke v skladu z zahtevo upravitelja z dne 25. oktobra 2017, storil očitno napako, tako da je moral navedena vpisa z dne 16. aprila 2018, ki sta vsebovala to očitno napako, čim prej izbrisati.

118    V zvezi s tem je Sodišče v bistvu navedlo, da je namen obveznosti razveljavitve odločbe ali izbrisa, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati EUIPO in ki mu je zdaj naložena s členom 103 Uredbe 2017/1001, zagotoviti dobro upravljanje in ekonomičnost postopka (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 31. oktobra 2019, Repower/EUIPO, C‑281/18 P, EU:C:2019:916, točka 32).

119    Poleg tega je bil rok enega leta od vpisa v register, kot je določen v členu 103(2) Uredbe 2017/1001, ustrezno upoštevan, ko je oddelek za vodenje registra EUIPO 30. januarja 2019 sprejel odločbi o izbrisu vpisov v register T 014185659 in T 014188703, ki sta bila opravljena 16. aprila 2018.

120    Iz tega sledi, da so bili pogoji, ki se zahtevajo, da lahko EUIPO, natančneje oddelek za vodenje registra, uporabi člen 103 Uredbe 2017/1001, izpolnjeni.

121    Odbor za pritožbe je torej pravilno potrdil odločbo navedenega oddelka z dne 30. januarja 2019 o izbrisu vpisov, ki sta se nanašala na zaporedna prenosa zadevne znamke in sta bila opravljena 16. aprila 2018.

122    Peti del edinega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

123    Glede na vse navedeno je treba edini tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

124    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

125    Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi EUIPO in intervenientke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Marina Yachting Brand Management Co. Ltd nosi svoje stroške in stroške Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in družbe Industries Sportswear Co. Srl.

Costeira

Gratsias

Kancheva

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. septembra 2021.

Podpisi


Kazalo


Dejansko stanje

Predlogi strank

Pravo

Dopustnost drugega predloga intervenientke

Utemeljenost

Uvodne ugotovitve

Prvi del edinega tožbenega razloga: kršitev pristojnosti EUIPO na podlagi členov 20 in 24 Uredbe 2017/1001

Drugi del edinega tožbenega razloga: EUIPO in odbor za pritožbe sta napačno upoštevala sklep o začetku stečajnega postopka z dne 13. oktobra 2017

Tretji del edinega tožbenega razloga: v obravnavanem primeru se člen 27(1) Uredbe 2017/1001 ne uporablja

Četrti del edinega tožbenega razloga: v obravnavanem primeru se uporablja izjema zaradi védenja, določena v členu 27(1) Uredbe 2017/1001, in domneva, da sta intervenientka in upravitelj vedela za pogodbo o prenosu iz leta 2014

Peti del edinega tožbenega razloga: odbor za pritožbe je pri odločbah EUIPO o izbrisu vpisov z dne 16. aprila 2018 napačno uporabil člen 103 Uredbe 2017/1001

Stroški



*      Jezik postopka: angleščina.