Pritožba, ki jo je 23. februarja 2007 vložila Komisija Evropskih skupnosti zoper sodbo, ki jo je 14. decembra 2006 razglasilo Sodišče za uslužbence v zadevi F-122/05, Economidis proti Komisiji

(Zadeva T-56/07 P)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnica: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnik: J. Curall in G. Berscheid, zastopnika)

Druga stranka v postopku: Ioannis Economidis (Woluwé-St-Etienne, Belgija)

Predlogi pritožnice:

naj se razveljavi izpodbijana sodba v delu, v katerem je bilo ugodeno prvima dvema tožbenima razlogoma v zvezi z nezakonitostjo postopka imenovanja in kršitvijo člena 29(1) in člena 31 Kadrovskih predpisov ter v katerem je bilo razglašeno za nično imenovanje druge osebe na mesto vodje oddelka "Biotehnologija in uporabna genomika" in, posledično, je bila za nično razglašena kandidatura tožeče stranke na prvi stopnji za to mesto;

naj, tako da samo odloči o sporu, ugodi predlogom tožene stranke na prvi stopnji in naj zato zavrne tožbo v zadevi F-122/05;

podredno, naj predloži zadevo v odločanje Sodišču za uslužbence da odloči o ostalih tožbenih predlogih;

naj se tožeči stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov pritožbe in njenih stroškov pred Sodiščem za uslužbence.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

S sodbo z dne 14. decembra 2006, katere razveljavitev se predlaga v okviru te pritožbe, je Sodišče za uslužbence (SDU) razglasilo za nično odločbo Komisije z dne 23. decembra 2004 o imenovanju drugega kandidata na mesto vodje oddelka in, posledično, o zavrnitvi kandidature tožeče stranke.

Komisija se v utemeljitev predloga za razveljavitev te sodbe sklicuje na tri pritožbene razloge izmed katerih se prvi nanaša na napačno uporabo sodne prakse "Kratz"¹ v tem primeru, ker naj bi nova veljavna ureditev, in sicer upoštevne določbe Kadrovskih predpisov in sklepa Komisije SVK², bile drugačne od tistih, ki so veljale v okviru zadeve "Kratz", česar Sodišče za uslužbence zmotno ni upoštevalo.

V drugem pritožbenem razlogu se Komisija sklicuje na domnevno protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer na začetno ugotovitev upoštevnosti načela ločitve nalog in naziva, možnosti zasesti mesto zgolj s preimenovanjem, pri čemer je naziv avtomatično tisti, ki ga je kandidat imel na dan imenovanja, medtem ko je Sodišče za uslužbence kasneje ugotovilo obveznost objave delovnih mest po skupinah za dva naziva.

Tretjič, Komisija trdi, da če bi bilo treba upoštevati obveznost objave mest za vodjo oddelka po dvojicah določenih nazivov, kot so bile naložene institucijam z izpodbijano sodbo, tožeča stranka na prvi stopnji ne bi imela pravnega interesa in bi njena tožba morala biti zavržena kot nedopustna. Komisija trdi, da naj bi izpodbijana sodba tako presegla predmet tožbe na prvi stopnji.

____________

¹ - Sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. maja 1995 v zadevi Kratz proti Komisiji (T-10/94, Recueil, str. II-1455).

² - Sklep Komisije z dne 28. aprila 2004, C (2004) 1597, v zvezi s srednjim vodstvenim kadrom, objavljen v Upravnih obvestilih št. 72/2004 z dne 23. junija 2004.