Language of document : ECLI:EU:T:2022:558

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 14. septembra 2022(*)

„Damping – Uvoz mešanic sečnine in amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga ter Združenih držav – Izvedbena uredba (EU) 2019/1688 – Člen 3, od (1) do (3) in od (5) do (8), Uredbe (EU) 2016/1036 – Prodaja prek povezanih družb – Računska določitev izvozne cene – Škoda za industrijo Unije – Izračun nelojalnega nižanja cen – Vzročna zveza – Člen 9(4) Uredbe 2016/1036 – Izračun stopnje škode – Odprava škode“

V zadevi T‑744/19,

Methanol Holdings (Trinidad) Ltd s sedežem v Couvi (Trinidad in Tobago), ki jo zastopata B. Servais in V. Crochet, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Luengo in P. Němečková, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Achema AB s sedežem v Jonavi (Litva), ki jo zastopata B. O’Connor in M. Hommé, odvetnika,

in

Grupa Azoty S.A. s sedežem v Tarnówu (Poljska),

Grupa Azoty Zakłady Azotowe Puławy S.A. s sedežem v Puławyju (Poljska),

ki ju zastopata O’Connor in Hommé, odvetnika,

intervenientke,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, J. Svenningsen, R. Barents (poročevalec), sodnika, T. Pynnä, sodnica, in J. Laitenberger, sodnik,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 18. januarja 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, družba Methanol Holdings (Trinidad) Ltd, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/1688 z dne 8. oktobra 2019 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz mešanic sečnine in amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga ter Združenih držav Amerike (UL 2019, L 258, str. 21, v nadaljevanju: izpodbijana izvedbena uredba).

 Dejansko stanje

 Upravni postopek

2        Evropska komisija je 13. avgusta 2018 po prejemu pritožbe objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka za uvoz mešanic sečnine in amonijevega nitrata (v nadaljevanju: SAN) s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga ter Združenih držav Amerike (UL 2018, C 284, str. 9).

3        Preiskava dampinga in škode je zajemala obdobje od 1. julija 2017 do 30. junija 2018 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev gibanj, upoštevnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2015 do 30. junija 2018 (v nadaljevanju: obravnavano obdobje).

4        Izdelek v preiskavi je ustrezal mešanicam SAN v vodni ali amoniakalni raztopini, ki lahko vsebuje dodatke, ki se trenutno uvrščajo pod oznako KN 3102 80 00 (v nadaljevanju: zadevni izdelek).

5        Tožeča stranka, ki je družba, za katero velja pravo države Trinidad in Tobago, je dejavna na področju proizvodnje in prodaje mešanic SAN. Tožeča stranka je v obdobju preiskave SAN prodala povezanemu kupcu v Evropski uniji, in sicer družbi Helm AG (v nadaljevanju: HAG). Zadnjenavedena je nato SAN prodala naprej neodvisnim kupcem v Uniji in dvema povezanima kupcema s sedežem v Uniji, in sicer družbama Helm Engrais France (v nadaljevanju: HEF) in Helm Iberica (v nadaljevanju: HIB). Tožeča stranka je edini sodelujoči proizvajalec izvoznik iz Trinidada in Tobaga, njen izvoz pa je v obdobju preiskave pomenil 100 % izvoza iz te države.

6        Komisija je 10. aprila 2019 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2019/576 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz mešanic SAN s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga ter Združenih držav Amerike (UL 2019, L 100, str. 7, v nadaljevanju: začasna izvedbena uredba).

7        Informativni dokument, v katerem so povzete začasne ugotovitve Komisije, je bil 11. aprila 2019 poslan tožeči stranki, ta pa je 26. aprila 2019 v odgovor predložila svoja stališča.

8        Komisija je z dopisom z dne 12. julija 2019 tožečo stranko obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz zadevnega izdelka, zlasti s poreklom iz Trinidada in Tobaga. Komisija je v točki 88 obrazložitve dokumenta, priloženega k navedenemu dopisu, med drugim pojasnila, da se je odločila, da izračune nelojalnega nižanja cen, izvedene v začasni fazi, dopolni glede na sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234). Tožeča stranka je 22. julija 2019 odgovorila na ta dopis.

9        Komisija je 8. oktobra 2019 sprejela izpodbijano izvedbeno uredbo.

10      Člen 1(2) izpodbijane izvedbene uredbe določa uvedbo dokončne protidampinške dajatve v obliki fiksnega zneska 22,24 EUR na tono za uvoz zadevnega izdelka, ki ga proizvaja tožeča stranka, v Unijo.

11      Tožeča stranka je med upravnim postopkom predložila pisno stališče.

 Povzetek razlogov, na katerih temelji izpodbijana izvedbena uredba

 Vzorčenje

12      V zvezi z vzorčenjem proizvajalcev Unije je treba navesti, da je Komisija v vzorec vključila tri proizvajalce Unije, ki skupaj pomenijo več kot 50 % obsega celotne proizvodnje Unije in njene prodaje.

13      Komisija se je glede vzorčenja neodvisnih uvoznikov odločila, da takega vzorčenja ni primerno izvesti, in poslala vprašalnike trem sodelujočim uvoznikom.

14      V zvezi z vzorčenjem proizvajalcev izvoznikov v Rusiji, Trinidadu in Tobagu ter Združenih državah (v nadaljevanju: zadevne države) je treba navesti, da so se samo dva proizvajalca izvoznika v Rusiji (in sicer družbi Acron Group in EuroChem Group), eden v Trinidadu in Tobagu (in sicer tožeča stranka) in eden v Združenih državah (in sicer družba CF Industries Holdings, Inc.) strinjali s sodelovanjem in z vključitvijo v vzorec. Komisija je zaradi majhnega števila odgovorov proizvajalcev izvoznikov menila, da vzorčenje ni potrebno.

 Zadevni izdelek in podobni izdelek

15      Izdelek v preiskavi je ustrezal mešanicam SAN v vodni in amoniakalni raztopini, ki lahko vsebuje dodatke, ki se uvrščajo pod oznako KN 3102 80 00 s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga ter Združenih držav.

16      Komisija je menila, da so zadevni izdelek, izdelek, ki se proizvaja in prodaja na notranjem trgu zadevnih držav, ter izdelek, ki ga v Uniji proizvaja in prodaja industrija Unije, podobni izdelki.

 Damping

17      Glede normalne vrednosti zadevnih izdelkov proizvajalcev izvoznikov iz Trinidada in Tobaga je Komisija ugotovila, da je bila tožeča stranka v obdobju preiskave očitno edini proizvajalec zadevnega izdelka v tej državi.

18      V primeru tožeče stranke je Komisija v skladu s členom 2(3) in (6)(b) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21, v nadaljevanju: osnovna uredba) ob upoštevanju, da podobni izdelek ni bil prodan na notranjem trgu, računsko določila normalno vrednost. Normalna vrednost je bila računsko določena tako, da se je v obdobju preiskave povprečnim stroškom proizvodnje podobnega izdelka sodelujočega proizvajalca izvoznika prištel, prvič, dejanski znesek prodajnih, splošnih in administrativnih stroškov (v nadaljevanju: PSA-stroški), ki jih je tožeča stranka imela v običajnem poteku trgovanja za proizvodnjo in prodajo enake splošne kategorije izdelkov na notranjem trgu Trinidada in Tobaga, in drugič, dejanski znesek dobička, ki ga je tožeča stranka imela v običajnem poteku trgovanja za proizvodnjo in prodajo enake splošne kategorije izdelkov na navedenem notranjem trgu.

19      Komisija je – da bi določila izvozno ceno – ugotovila, da je tožeča stranka izvažala v Unijo samo prek povezanih družb, ki so v obdobju preiskave delovale kot uvozniki. Vsa prodaja v Unijo je potekala prek povezanega uvoznika iz Nemčije. Ta povezani uvoznik je zadevni izdelek prodajal neodvisnim kupcem v Nemčiji oziroma povezanim družbam v Franciji in Španiji, te pa so nato zadevni izdelek prodajale neodvisnim kupcem na svojih notranjih trgih. Zato je bila izvozna cena v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe določena na podlagi cene, po kateri so bili uvoženi izdelki prvič prodani naprej neodvisnim kupcem v Uniji. V tem primeru so bile prilagoditve cene izvedene, da bi se upoštevali vsi stroški, ki so nastali med uvozom in nadaljnjo prodajo, vključno s PSA-stroški ter stroški redčenja in mešanja, ter razumen dobiček.

20      Komisija je nato primerjala normalno vrednost in izvozno ceno tožeče stranke na ravni franko tovarna. Za zagotovitev poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno je v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe izvedla prilagoditve, da bi upoštevala rabate, popuste in razlike v količinah ter stroške prevoza, zavarovanja, manipuliranja, natovarjanja in druge take stroške ter stroške kredita.

21      Po tej primerjavi je Komisija izračunala stopnjo dampinga za tožečo stranko in druge potencialne proizvajalce izvoznike. Ta stopnja dampinga je bila za tožečo stranko v izpodbijani izvedbeni uredbi določena na 55,8 %.

 Opredelitev industrije Unije

22      Komisija je ugotovila, da je podobni izdelek v obdobju preiskave proizvajalo 20 znanih proizvajalcev Unije. Ti subjekti, obravnavani skupaj, so pomenili „industrijo Unije“ v smislu člena 4(1) osnovne uredbe.

23      Komisija je prav tako opozorila, da so bili za vzorčenje proizvajalcev Unije izbrani trije od teh proizvajalcev, ki pomenijo več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v Uniji.

 Škoda

24      Komisija je menila, da je kumulativna ocena učinkov uvoza iz zadevnih držav mogoča, ker so izpolnjeni pogoji za tako oceno, ki so določeni v členu 3(4) osnovne uredbe.

25      Komisija je v okviru analize obsega uvoza v obravnavanem obdobju ugotovila povečanje obsega uvoza iz zadevnih držav za 64 % in povečanje tržnega deleža navedenega uvoza za 72 %, saj se je ta v obdobju preiskave povečal z 21,9 % na 37,7 %. Natančneje, v navedenem obdobju se je obseg uvoza iz Trinidada in Tobaga zmanjšal, njegov tržni delež pa se je zmanjšal z 10,2 % na 8,1 %.

26      Komisija je v okviru analize učinkov na cene v začasni izvedbeni uredbi primerjala cene proizvajalcev, zajetih v vzorcu proizvajalcev Unije, s cenami sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v zadevnih državah. Natančneje, za ugotovitev nelojalnega nižanja cen v obdobju preiskave je bila opravljena primerjava med, na eni strani, tehtanimi povprečnimi cenami za posamezno uvoženo vrsto izdelka sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v zadevnih državah, zaračunanimi prvi neodvisni stranki na trgu Unije, določenimi na podlagi CIF (stroški, zavarovanje in prevoznina), in ustrezno prilagojenimi, da bi se upoštevale carine in stroški, nastali po uvozu, ter, na drugi strani, ustreznimi tehtanimi povprečnimi prodajnimi cenami za posamezno vrsto izdelka vzorčenih proizvajalcev Unije, zaračunanimi neodvisnim kupcem na trgu Unije.

27      Komisija je tako primerjala ceno CIF meja Unije proizvajalcev izvoznikov s ceno franko tovarna proizvajalcev Unije, ki pomeni 60 % prodaje zadnjenavedenih. Vendar je bilo za prodajo industrije Unije, ki je vključevala pomorski prevoz za dostavo zadevnih izdelkov v pristanišča, kot sta Rouen (Francija) in Gent (Belgija), ki pomeni 40 % prodaje proizvajalcev Unije, ugotovljeno, da je primerno uporabiti cene za dostavo v ta pristanišča, namesto da se izračunajo cene franko tovarna.

28      Komisija je tako ugotovila, da je uvoz iz zadevnih držav v povprečju nelojalno nižal cene industrije Unije za 6,8 %. Natančneje, menila je, da je tehtana povprečna stopnja nelojalnega nižanja cen za uvoz s poreklom iz Trinidada in Tobaga znašala 6,2 %.

29      Komisija je nato ocenila učinek uvoza na industrijo Unije glede na različne makro- in mikroekonomske kazalnike.

30      Komisija je na koncu svoje analize kazalnikov škode ugotovila, da je industrija Unije utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.

31      Komisija se je v okviru izpodbijane izvedbene uredbe odločila, da svoje izračune v zvezi z nelojalnim nižanjem cen ob upoštevanju sodbe z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), dopolni z dodatnima izračunoma nelojalnega nižanja cen, na podlagi katerih je bilo po njenem mnenju ne glede na uporabljeno metodo mogoče jasneje dokazati, da je bil dampinški uvoz izveden po cenah, ki so bile nižje od cen industrije Unije.

32      Komisija je v izpodbijani izvedbeni uredbi navedla tudi, da je preiskava poleg ugotovljenega obstoja nelojalnega nižanja cen pokazala tudi, da je učinek dampinškega uvoza vsekakor znatno oviral dvig cen na trgu Unije v obdobju preiskave v smislu člena 3(3) osnovne uredbe. Ugotovila je, da je nelojalno nižanje cen torej le eden od dejavnikov pri precej širši analizi učinkov na cene, v kateri sta nižanje in oviranje dviga cen ključna argumenta za vzročno zvezo.

33      Komisija je torej vztrajala pri ugotovitvi, da je industrija Unije utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.

 Vzročna zveza

34      V obravnavanem obdobju in v okviru zmanjševanja potrošnje v Uniji je Komisija v začasni izvedbeni uredbi ugotovila, da se je obseg uvoza iz zadevnih držav in njihovih tržnih deležev znatno povečal, medtem ko so se cene iz zadevnih držav v povprečju znižale za 33 %. Navedla je, da je povečanje tržnega deleža uvoza sovpadlo s podobnim zmanjšanjem tržnega deleža industrije Unije. Komisija je ob upoštevanju, da so SAN cenovno občutljivo blago, da je bil tržni delež uvoza iz zadevnih držav v obdobju preiskave 37,7 % in da je bil ta uvoz izveden po cenah, ki so nelojalno nižale cene industrije Unije, ugotovila, da je tak uvoz povzročil znatne škodljive učinke.

35      Komisija je v izpodbijani izvedbeni uredbi potrdila, da je uvoz iz zadevnih držav nelojalno nižal prodajne cene proizvajalcev Unije. Poudarila je, da so bili v analizi vzročne zveze vsekakor upoštevani številni drugi dejavniki poleg ugotovitve glede nelojalnega nižanja cen v okviru učinkov dampinškega uvoza. Tako sta bila nižanje cen in oviranje dviga cen v obdobju preiskave, do česar je prišlo zaradi zadevnih uvozov, bistvena argumenta za vzročno zvezo.

36      Komisija je po preučitvi drugih dejavnikov, in sicer zlasti svetovne cene sečnine in povečanja stroškov proizvajalcev Unije, ugotovila, da nobeden od teh dejavnikov ni prekinil vzročne zveze med dampinškim uvozom iz zadevnih držav in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije.

 Stopnja ukrepov in interes Unije

37      Komisija je za določitev stopnje ukrepov proučila, ali bi dajatev, nižja od stopnje dampinga, zadostovala za odpravo škode, ki jo je dampinški uvoz povzročil industriji Unije.

38      V primeru Trinidada in Tobaga je Komisija ugotovila, da je treba uvesti začasne protidampinške ukrepe v skladu s pravilom nižje dajatve iz člena 7(2) osnovne uredbe. Primerjala je stopnje škode in stopnje dampinga, višina dajatev pa je bila določena na nižji od obeh stopenj. Po uvedbi začasnih ukrepov je nekoliko popravila svoj izračun stroškov izpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 9(4), drugi pododstavek, navedene uredbe v povezavi s členom 7(2)(d) te uredbe. Posodobila je pričakovane stroške pravic Unije do emisij in sklenila, da je povprečna cena pravic Unije do emisij ogljikovega dioksida (CO2) dokončno določena na 25,81 EUR na tono proizvedenega CO2, v primerjavi s 24,14 EUR na tono proizvedenega CO2 v začasni fazi. Tudi drugi elementi izračuna so bili nekoliko popravljeni. Tako je bil določen dodatni strošek v višini 3,8 % (namesto 3,7 % v začasni fazi), ta strošek pa je bil prištet neškodljivi ceni.

 Protidampinški ukrepi

39      Komisija se je v zvezi z obliko protidampinških ukrepov odločila uvesti posebno fiksno dajatev.

40      Dokončna protidampinška dajatev je bila tako nazadnje določena v znesku, ki se je glede na navedbe zadevnih družb gibal med 22,24 EUR in 42,47 EUR na tono zadevnega izdelka. Za tožečo stranko je ta dajatev znašala 22,24 EUR na tono zadevnega izdelka.

 Predlogi strank

41      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano izvedbeno uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

42      Komisija ob podpori intervenientk, in sicer družb Achema AB, Grupa Azoty S.A. in Grupa Azoty Zakłady Azotowe Puławy S.A., Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

43      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe formalno navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da se z metodo, ki jo je Komisija uporabila za določitev stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, krši člen 1(1), člen 3, od (1) do (3) in od (5) do (8), osnovne uredbe, sodna praksa Splošnega sodišča in Svetovne trgovinske organizacije (STO) ter načelo poštene primerjave.

44      Po mnenju tožeče stranke se je Komisija oprla na ceno SAN, ki so jih družbe HAG, HEF in HIB prodajale neodvisnim strankam v Uniji, nato pa je odštela PSA-stroške družb HAG, HEF in HIB ter dobiček v višini 4 %, pridobljen od neodvisnih sodelujočih uvoznikov. Trdi, da je Komisija nato dodala en evro na tono za kritje stroškov, nastalih po uvozu. Kot je navedeno v uvodni izjavi 128 izpodbijane izvedbene uredbe, naj bi Komisija v bistvu za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, da bi izračunala stopnjo dampinga, po analogiji uporabila člen 2(9) osnovne uredbe, ki se nanaša na računsko določitev izvozne cene.

45      Najprej je treba ugotoviti, prvič, da je edini tožbeni razlog, ki ga formalno navaja tožeča stranka, v bistvu sestavljen iz treh delov. Prvi del se nanaša na dejstvo, da se z metodo, ki jo je Komisija uporabila za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, krši člen 3(1) osnovne uredbe, drugi del se nanaša na dejstvo, da se z isto metodo krši člen 3(2), (3) in od (5) do (8) navedene uredbe, ker da Komisija ni upoštevala cen, izpogajanih z neodvisnimi kupci, in da ni primerjala cen na isti ravni trgovanja, tretji del pa se nanaša na dejstvo, da je bila dokončna protidampinška dajatev višja od ravni, ki je ustrezna za odpravo škode, povzročene industriji Unije, kar je v nasprotju s členom 9(4) te uredbe.

46      Drugič, opozoriti je treba, da je učinke dampinškega uvoza na cene v Uniji mogoče preučiti z različnih vidikov. Člen 3(3) osnovne uredbe namreč določa, da Komisija preuči tri vidike, in sicer nelojalno nižanje cen, nižanje cen in oviranje dviga teh cen.

47      V obravnavani zadevi se je Komisija oprla na isto izvozno ceno, računsko določeno za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen (primerjano s prodajno ceno proizvajalcev Unije) in nelojalnega nižanja ciljnih cen (primerjano s ciljno ceno).

48      Komisija je v bistvu in v zvezi z nelojalnim nižanjem cen uporabila vzorčenje industrije Unije, pri čemer je upoštevala proizvajalce, ki pomenijo 50 % obsega celotne proizvodnje Unije in prodaje te industrije. Računsko je določila tudi izvozne cene tožeče stranke na podlagi cen, ki so jih uvozniki, povezani s tožečo stranko, zaračunali neodvisnim strankam, pri čemer je odbila PSA-stroške in dobiček v višini 4 % (in prištela 1 EUR na tono za kritje stroškov, nastalih po uvozu). Nato je primerjala te računsko določene izvozne cene s cenami franko tovarna industrije Unije (za 60 % prodaje) in CIF pristanišči v Rouenu in Gentu (za 40 % prodaje). Rezultat te primerjave je pokazal nelojalno nižanje cen. Nazadnje, Komisija je v izpodbijani izvedbeni uredbi in ob upoštevanju sodbe z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), ta izračun, ki je bil izveden v fazi začasne izvedbene uredbe, dopolnila s prvim dodatnim izračunom, predstavljenim v uvodni izjavi 114 navedene izvedbene uredbe, in z drugim podrednim izračunom, predstavljenim v uvodni izjavi 115 te izvedbene uredbe, ki potrjujeta obstoj nelojalnega nižanja cen.

 Prvi del: z metodo, ki jo je Komisija uporabila za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, se krši člen 3(1) osnovne uredbe

49      Tožeča stranka na eni strani trdi, da se z uporabo po analogiji člena 2(9) osnovne uredbe, na katerega se Komisija sklicuje v uvodni izjavi 128 izpodbijane izvedbene uredbe, krši člen 3(1) navedene uredbe.

50      Na prvem mestu, tožeča stranka se sklicuje na besedilo člena 3(1) osnovne uredbe, iz katerega izhaja, da se „izraz ,škoda‘ […] razlaga v skladu z določbami tega člena“. Tako naj navedena določba ne bi vsebovala nobenega napotila na člen 2(9) navedene uredbe. Na drugem mestu, zadnjenavedena določba naj bi se nanašala na računsko določitev izvozne cene, in sicer za izračun stopnje dampinga, ne pa stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen. Na tretjem mestu, v nobeni določbi te uredbe naj ne bi bilo določeno, da je za izračun stopnje škode mogoče „po analogiji“ uporabiti člen 2(9) te uredbe.

51      Na drugi strani tožeča stranka trdi, da logika, ki stoji za računsko določitvijo izvozne cene v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe, v zvezi s prodajo v Uniji prek povezanih družb, temelji na dejstvu, da ta cena zaradi razmerij med strankami ni zanesljiva. Po njenem mnenju se ta logika ne uporablja za določitev njene cene, ki jo je treba uporabiti za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, ker je dejanska cena, ki so jo družbe HAG, HEF in HIB zaračunale svojim neodvisnim strankam v Uniji, po definiciji zanesljiva, saj se zaračunava med strankami, ki med seboj niso nikakor povezane. Tožeča stranka pojasnjuje, da napake, ki so bile ugotovljene v metodi, ki jo je uporabila Komisija, vplivajo tudi na veljavnost izračuna stopenj nelojalnega nižanja cen ruskih proizvajalcev izvoznikov, ker ti prav tako prodajajo svoje izdelke prek povezanih trgovcev.

52      Komisija ob podpori intervenientk izpodbija trditve tožeče stranke.

53      Najprej je treba opozoriti, da je v uvodni izjavi 128 izpodbijane izvedbene uredbe navedeno, da:

„[M]ora Komisija, kar zadeva elemente, upoštevane pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen (zlasti izvozno ceno), opredeliti točko, na kateri se prvič pojavi (ali bi se lahko pojavilo) konkuriranje proizvajalcem Unije na trgu Unije. Navedena točka je dejansko nakupna cena prvega neodvisnega uvoznika, ker se lahko družba načeloma odloči, ali bo dobavljala pri industriji Unije ali pri čezmorskih dobaviteljih. Navedena presoja bi morala temeljiti na izvozni ceni na ravni meja Unije, ki se šteje za primerljivo s ceno franko tovarna industrije Unije. Pri izvozu prek povezanih uvoznikov bi točka primerjave morala biti takoj za tem, ko blago prečka mejo Unije, ne pa v poznejši fazi v okviru distribucijske verige, na primer ob prodaji blaga končnemu uporabniku. Tako se analogno pristopu, uporabljenemu pri izračunih stopnje dampinga, izvozna cena [računsko določi] na podlagi cene pri nadaljnji prodaji prvi neodvisni stranki, ki je ustrezno prilagojena v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe. Ker je navedeni člen edina določba osnovne uredbe, ki daje navodila za [računsko določitev] izvozne cene, je njena analogna uporaba upravičena. V zvezi z izračuni nelojalnega nižanja ciljnih cen je Komisija ugotovila, da uporaba člena 2(9) osnovne uredbe ni povzročila asimetrične primerjave (v nasprotju z zadevo Jindal), ker je bila za primerjavo nelojalnega nižanja ciljnih cen ciljna cena industrije Unije [računsko določena] le s proizvajalčevimi proizvodnimi stroški, PSA-stroški in ciljnim dobičkom, zato je primerljiva z [računsko določeno] izvozno ceno. Drugače povedano, stroški povezanih prodajnih subjektov proizvajalcev Unije niso bili upoštevani pri primerjavi ciljne cene industrije Unije z [računsko določeno] izvozno ceno.“

54      V skladu s členom 3(1) osnovne uredbe izraz „škoda“ pomeni, „če ni drugače določeno, […] znatno škodo za industrijo Unije, grožnjo znatne škode za industrijo Unije ali znatno zamudo pri izgradnji take industrije“.

55      V skladu s členom 3(2) osnovne uredbe določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje na eni strani obsega dampinškega uvoza in učinka tega uvoza na cene na trgu Unije za podobne izdelke ter na drugi strani posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Unije.

56      Glede, natančneje, učinka dampinškega uvoza na cene, člen 3(3) osnovne uredbe med drugim določa obveznost ugotovitve, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če se ta cena primerja s ceno podobnega izdelka industrije Unije, oziroma ali se s takim uvozom kako drugače v znatni meri pritiska na znižanje cen ali v znatni meri preprečuje zvišanje cen, do katerih bi sicer prišlo.

57      Tako iz določb osnovne uredbe, na katere je bilo opozorjeno zgoraj v točkah od 54 do 56, izhaja, da te ne vsebujejo nobene posebne metode v zvezi z določitvijo učinka dampinškega uvoza na cene industrije Unije za podobne izdelke (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 175).

58      Tako je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je za določitev obstoja škode, ki jo je utrpela industrija Unije, s členom 3(1) osnovne uredbe izključena uporaba računsko določene izvozne cene v skladu s členom 2(9) navedene uredbe.

59      Vendar – kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 55 – ugotavljanje obstoja take škode vsekakor predpostavlja objektivno in pošteno preiskavo vpliva dampinškega uvoza na cene (glej sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 176 in navedena sodna praksa), ki ga je treba preučiti v okviru drugega dela edinega tožbenega razloga skupaj z očitkom tožeče stranke o kršitvi načela enakega obravnavanja.

60      Poleg tega je treba v delu, v katerem tožeča stranka v bistvu trdi, da je cena, ki jo zaračunajo njeni uvozniki, ki so povezani z njihovimi neodvisnimi kupci v Uniji, zanesljiva in da računska določitev izvozne cene ni potrebna, poudariti, da člen 2(8) osnovne uredbe določa, da je načeloma „izvozna cena […] cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Unijo“. Na podlagi člena 2(9), prvi pododstavek, navedene uredbe je dovoljeno, da se zgolj „[v] primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države [ali tretjim]“, izvozna cena lahko [računsko določi] na osnovi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu.

61      Tako iz člena 2(9) osnovne uredbe izhaja, da lahko institucije štejejo, da izvozna cena ni zanesljiva v dveh primerih, in sicer pri povezavi med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim ali pri kompenzacijskem dogovoru med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim. Razen v teh primerih se morajo institucije – če izvozna cena obstaja – opreti nanjo za določitev dampinga (sodbi z dne 21. novembra 2002, Kundan in Tata/Svet, T‑88/98, EU:T:2002:280, točka 49, ter z dne 25. oktobra 2011, CHEMK in KF/Svet, T‑190/08, EU:T:2011:618, točka 26).

62      Ni sporno, da je tožeča stranka v obdobju preiskave v Unijo izvažala samo prek svojega povezanega uvoznika, in sicer družbe HAG, ki ima v lasti tudi tožečo stranko.

63      Tožeča stranka zato Komisiji ne more očitati, da je to razmerje upoštevala z namenom računske določitve izvozne cene. Kot je pravilno navedla Komisija, ne da bi ji tožeča stranka v zvezi s tem nasprotovala, izvozna cena, ki jo je zadnjenavedena prijavila pri carinskih organih, ni zanesljiva prav zaradi obstoja razmerja znotraj skupine.

64      Iz tega izhaja, da je treba ta del zavrniti.

 Drugi del: z metodo, ki jo je Komisija uporabila za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, se krši člen 3(2), (3) in od (5) do (8) osnovne uredbe, ker Komisija ni upoštevala cen, izpogajanih z neodvisnimi kupci, in ni primerjala cen na isti ravni trgovanja

65      Na prvem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala sodne prakse Splošnega sodišča, v skladu s katero bi morala biti cena proizvajalcev izvoznikov, uporabljena za izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, ki se uporablja tudi za izračun stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen in posledično za določitev stopnje škode, določena na podlagi cen, ki jih proizvajalec izvoznik dejansko zaračunava na trgu Unije v konkurenci s cenami proizvajalcev Unije. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na sodbi z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704, točki 62 in 63), in z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 187). Izvozna cena, ki je bila v obravnavanem primeru računsko določena, naj bi pomenila le del cene, ki so jo družbe HAG, HEF in HIB dejansko zaračunavale svojim neodvisnim kupcem.

66      Po mnenju tožeče stranke bi morala Komisija, da bi ravnala v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča, primerjati dejanske cene SAN, ki so jih družbe HAG, HEF in HIB prodajale svojim neodvisnim kupcem v Uniji, s prodajno ceno in ciljno ceno, ki jo proizvajalci Unije zaračunajo svojim neodvisnim kupcem v Uniji. Šlo naj bi za cene, ki jih neodvisni kupci v Uniji upoštevajo pri odločanju, ali SAN kupijo pri družbah HAG, HEF in HIB ali pri proizvajalcih Unije in njihovih povezanih trgovcih. Šele v tej fazi naj bi prišlo do konkurence med SAN, ki jih proizvaja tožeča stranka, in tistimi, ki jih proizvajajo proizvajalci Unije, saj naj prvi neodvisni kupec ne bi bil seznanjen z notranjo organizacijsko strukturo skupine prodajalca in naj ne bi mogel oceniti cene v zgodnejši fazi. Poleg tega tožeča stranka pojasnjuje, da bi moral biti „konkurenčni vidik“, ki je upošteven za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, cena, ki se neodvisnim strankam zaračuna v pristaniščih Gent in Rouen.

67      Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da se z metodo, ki jo je Komisija uporabila za izračun stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, krši člen 3(2), (3) in od (5) do (8) osnovne uredbe. Po njenem mnenju Komisija pri tem, ko je umetno računsko določeno ceno med tožečo stranko in družbo HAG primerjala s cenami, ki so jih proizvajalci Unije zaračunavali svojim prvim neodvisnim kupcem, ni primerjala cen na isti ravni trgovanja. Komisija naj bi namesto tega morala primerjati cene zadevnega izdelka, ki jih družbe HAG, HEF in HIB zaračunavajo svojim neodvisnim kupcem v Uniji, s cenami zadevnega izdelka, ki jih zaračunavajo proizvajalci Unije in njihova podjetja, ki so povezana z njihovimi neodvisnimi kupci v Uniji.

68      Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da se z metodo, ki jo je uporabila Komisija, krši načelo enakega obravnavanja pri izračunu stopenj nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen, ker enako obravnava položaj, v katerem so proizvajalci izvozniki ustanovili povezane prodajne subjekte v Uniji, in položaj, v katerem svoje blago neposredno prodajajo neodvisnim kupcem v Uniji.

69      Poleg tega naj bi zaradi napake pri izračunu cene proizvajalca izvoznika, ki se je uporabila za določitev stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, nujno prišlo tudi do napake pri določitvi stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen, ker naj bi bila pri obeh izračunih uporabljena ista cena proizvajalca izvoznika. Prav tako tožeča stranka v fazi replike trdi, da so zaradi napake v zvezi z določitvijo nelojalnega nižanja cen neveljavne tudi ugotovitve Komisije v zvezi z nižanjem in oviranjem dviga cen, saj te napake vplivajo na vse ugotovitve Komisije v zvezi s škodo in vzročno zvezo.

70      Komisija ob podpori intervenientk izpodbija trditve tožeče stranke.

71      V zvezi s tem je treba preučiti, prvič, vse očitke, ki se nanašajo na kršitev sodne prakse in člena 3(2), (3) in od (5) do (8) osnovne uredbe, in drugič, očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja.

72      Najprej je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 176 sodbe z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), razsodilo:

„Izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega uvoza se opravi v skladu s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe za določitev obstoja škode, ki jo je utrpela industrija Unije zaradi tega uvoza, in se v širšem smislu uporablja za ocenitev te škode in določitev njene stopnje, to je stopnje odprave navedene škode. Z obveznostjo objektivne preiskave vpliva dampinškega uvoza, določeno v navedenem členu 3(2), se zahteva, da se izvede poštena primerjava med cenami zadevnega izdelka in podobnega izdelka, ki ga je navedena industrija prodala na ozemlju Unije. Da se zagotovi poštenost te primerjave, je treba cene primerjati na isti ravni trgovanja. Primerjava med cenami na različnih ravneh trgovanja, to je, da se ne vključijo vsi stroški, ki so povezani z ravnjo trgovanja in ki jih je treba upoštevati, namreč nujno privede do umetnih rezultatov, ki ne omogočajo pravilne ocene škode za industrijo Unije. Taka poštena primerjava je pogoj zakonitosti izračuna škode za to industrijo.“

73      Splošno sodišče je v točkah 188 in 189 sodbe z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), dodalo:

„188.      [K]er je Komisija za določitev cene podobnega izdelka industrije Unije upoštevala prodajne cene prodajnih subjektov, povezanih z glavnim proizvajalcem v Uniji, pri čemer za določitev cene zadevnega izdelka, ki ga je proizvedla družba Jindal Saw, ni upoštevala prodajnih cen prodajnih subjektov te družbe, ni mogoče šteti, da je bil izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen izveden na podlagi primerjave cen na isti ravni trgovanja.

189.       Vendar je […] primerjava cen na isti ravni trgovanja pogoj za zakonitost izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega izdelka. Zato je treba za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen, kot ga je Komisija izvedla v okviru izpodbijane uredbe, šteti, da je v nasprotju s členom 3(2) osnovne uredbe“.

74      V obravnavani zadevi iz uvodne izjave 112 v povezavi z uvodno izjavo 114 izpodbijane izvedbene uredbe izhaja, da je Komisija v okviru izračuna nelojalnega nižanja cen, ki je bil izveden v začasni fazi in povzet predvsem za izvedbo dokončnega izračuna, za proizvajalce izvoznike zmanjšala cene njihove prodaje v Uniji za znesek PSA-stroškov in dobička njihovih povezanih trgovinskih družb s sedežem v Uniji, pri čemer pa ni izvedla nobenega takega odbitka za prodajo industrije Unije prek povezanih trgovcev, ki je pomenila 40 % prodaje vzorca industrije Unije, uporabljenega za primerjavo.

75      Kot izhaja iz točke 176 sodbe z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), je primerjava cen zadevnega izdelka in podobnega izdelka industrije Unije na isti ravni trgovanja pogoj za zakonitost izračuna nelojalnega nižanja cen zadevnega izdelka. Zato je treba za izračun nelojalnega nižanja cen, ki ga je izvedla Komisija, šteti, da je v nasprotju s členom 3(2) osnovne uredbe.

76      Iz tega sledi, da je metoda izračuna nelojalnega nižanja cen, ki jo je Komisija uporabila v začasni fazi in ki je bila predvsem povzeta za izvedbo dokončnega izračuna, napačna. Za zadeva tožečo stranko so ti izračuni pokazali nelojalno nižanje cen v višini 5 %.

77      Zdi se, da je to potrjeno z uvodno izjavo 113 izpodbijane izvedbene uredbe, v kateri je navedeno:

„Kar zadeva [sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234)], je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija storila napako, ker je prodajne stroške povezanih uvoznikov družbe Jindal v Unijo odštela od prodaj prvemu neodvisnemu kupcu, prodajni stroški povezanih prodajnih subjektov industrije Unije pa niso bili odšteti od prodajnih cen industrije Unije prvi neodvisni stranki. Sodišče je zato menilo, da se zadevni ceni nista primerjali simetrično na isti ravni trgovanja.“

78      Vendar je Komisija, potem ko je v uvodnih izjavah 112 in 113 izpodbijane izvedbene uredbe navedla, da so nekatere stranke ob upoštevanju sodbe z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), izpodbijale uporabljeno metodo, v uvodni izjavi 114 te uredbe dodala, da namerava to sodbo upoštevati tako, da svoje izračune nelojalnega nižanja cen dopolni z dvema izračunoma, pri čemer je prvi predstavljen v zadnjem stavku zadnjenavedene uvodne izjave, drugi, ki je bil izveden podredno, pa je predstavljen v uvodni izjavi 115 navedene izvedbene uredbe.

79      Iz tega sledi, da je treba preučiti, ali metoda, ki jo je Komisija uporabila v uvodnih izjavah od 112 do 115 izpodbijane izvedbene uredbe, da bi ocenila škodo, povzročeno industriji Unije, in uporaba te metode nista napačni.

80      Prvič, v zvezi s prvim dodatnim izračunom nelojalnega nižanja cen je Komisija, kot je razvidno iz uvodne izjave 114 izpodbijane izvedbene uredbe, na eni strani menila, da ob upoštevanju majhnosti prodaje industrije Unije prek povezanih strank ter nizkega zneska PSA-stroškov in dobička teh povezanih strank ni mogoče podvomiti o nelojalnem nižanju cen za kumulativne uvoze, tudi če bi bili izračuni prilagojeni za te elemente. Drugič, menila je, da bi bilo, tudi če bi se odšteli PSA-stroški in dobiček prodajnih subjektov, povezanih s proizvajalci Unije, še vedno prisotno nelojalno nižanje cen za vse proizvajalce izvoznike (razen enega), vsekakor pa bi bilo prisotno za vsako od zadevnih držav.

81      V zvezi s tožečo stranko, iz dokončnih ugotovitev, ki ji jih je Komisija posredovala v upravnem postopku, izhaja, da je ta prvi dodatni izračun pokazal nelojalno nižanje cen v višini 2,6 %.

82      Iz tega izhaja, da je Komisija s tem izračunom ugotovila in obrazložila obstoj nelojalnega nižanja cen, izračunanega v skladu z zahtevo po objektivni in pošteni primerjavi, ker je s tem, da je od prodajnih cen subjektov, povezanih s proizvajalci Unije, odštela PSA-stroške in dobiček, cene za proizvajalce Unije ohranila na isti ravni trgovanja kot cene proizvajalcev izvoznikov, s čimer je izključila vsakršno kršitev načela enakega obravnavanja.

83      Tožeča stranka pa je zadevni izračun izpodbijala šele v fazi replike. Poleg tega je trdila le, da je bila prodajna cena industrije Unije primerjana z umetno računsko določeno in teoretično ceno med tožečo stranko in družbo HAG, ker naj zadnjenavedena cena ne bi vsebovala istih elementov cene. V zvezi s tem navaja, da „družbe HAG, HEF in HIB pri prodaji istim strankam, kot so stranke industrije Unije, beležijo PSA-stroške in dobičke“ in da so „[n]amreč ti subjekti, in ne [tožeča stranka], prodajali SAN istim strankam, kot so stranke industrije Unije“.

84      Tak očitek, tudi če bi bil dopusten – kljub temu, da ni bil naveden v tožbi in da ni jasen – ne more omajati ugotovitve Komisije iz uvodne izjave 114 izpodbijane izvedbene uredbe.

85      Tudi če je namen tega očitka izpodbijati raven trgovanja, na kateri je Komisija primerjala cene industrije Unije in tožeče stranke, da bi se ugotovil obstoj nelojalnega nižanja cen, je treba namreč navesti, da zahteva po objektivni in pošteni primerjavi ne vpliva na raven trgovanja, na kateri mora Komisija primerjati cene, ampak zahteva le, da se ta primerjava opravi na isti ravni trgovanja tako glede cen proizvajalcev Unije kot glede cen proizvajalcev izvoznikov.

86      Poleg tega je treba spomniti, da metoda, ki jo je uporabila Komisija, v delu, ki se ne nanaša na njeno objektivnost in poštenost, pač pa na njeno izvajanje, pomeni preučitev zapletenih gospodarskih razmer, ki upravičuje, da je sodni nadzor presoje te institucije omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani odločitvi, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2016, ArcelorMittal Tubular Products Ostrava in drugi/Hubei Xinyegang Steel, C‑186/14 P in C‑193/14 P, EU:C:2016:209, točka 34 in navedena sodna praksa).

87      Dalje, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da je ta izračun v nasprotju s točkama 62 in 63 sodbe z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704), je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 63 te sodbe pojasnilo, da so stranke seznanjene s stroški transporta od pristanišča carinjenja do tovarn in da torej lahko preprosto izračunajo končno ceno na podlagi izpogajane cene CIF v pristanišču carinjenja. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni dokazala, da so bile stranke, ki so kupovale pri povezanih subjektih, seznanjene z obstoječim razmerjem med proizvajalci izvozniki in njihovimi povezanimi subjekti.

88      Poleg tega je treba ugotoviti, da se sodba z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704), ni nanašala na položaj, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem je Komisija od cen v okviru prodaje proizvajalcev izvoznikov, izvedene prek povezanih subjektov, odštela PSA-stroške in dobiček.

89      Nazadnje, v istem smislu, kot je v tej zadevi obravnavan zgoraj v točki 85, iz sodbe z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704), ne izhaja, da je Splošno sodišče na splošno izključilo možnost, da se za izračun nelojalnega nižanja cen upoštevajo cene CIF za iztovarjanje v pristaniščih carinjenja proizvajalcev izvoznikov.

90      Drugič, v zvezi z drugim dodatnim izračunom nelojalnega nižanja cen, ki ga je Komisija preučila podredno, iz uvodne izjave 115 izpodbijane izvedbene uredbe izhaja, da je zadnjenavedena iz tega izračuna izključila prodajo industrije Unije, opravljeno prek povezanih strank. Zato se ta izračun nanaša na približno 60 % prodaje vzorčenih strank Unije. V zvezi s tožečo stranko je ta izračun pokazal nelojalno nižanje cen za 6,3 %.

91      Ker je Komisija v okviru prvega dodatnega izračuna nelojalnega nižanja cen pravno zadostno dokazala obstoj nelojalnega nižanja cen in ker drugi dodatni izračun nelojalnega nižanja cen, ki je bil izveden podredno, ne more omajati obstoja nelojalnega nižanja cen, kot ga je Komisija ugotovila v prvem dodatnem izračunu nelojalnega nižanja cen, se za izpodbijanje zakonitosti izpodbijane izvedbene uredbe tudi na drugi dodatni izračun nelojalnega nižanja cen ni mogoče veljavno sklicevati.

92      Tožeča stranka nikakor ne more upravičeno trditi, da primerjava cen proizvajalcev Unije in cen proizvajalcev izvoznikov ni bila opravljena na isti ravni trgovanja. Kot namreč izhaja iz uvodne izjave 115 izpodbijane izvedbene uredbe, Komisija ni nikakor primerjala prodaje industrije Unije neodvisnim strankam, na eni strani, s prodajo tožeče stranke povezanim strankam, na drugi strani, saj je upoštevala prodajo proizvajalcev izvoznikov neodvisnim strankam, ki je ustrezno prilagojena na raven CIF, česar tožeča stranka tudi ne izpodbija.

93      Nazadnje, tožeča stranka ni dokazala, da prilagojena cena proizvajalcev izvoznikov ne vsebuje istih elementov cene kot cene proizvajalcev Unije. Kot je opozorila Komisija, PSA-stroški in dobiček povezanih prodajnih subjektov namreč niso bili upoštevani na nobeni strani primerjave.

94      Iz tega sledi, da pri ugotovitvah Komisije v zvezi z obstojem nelojalnega nižanja cen, ki temeljijo na dveh dodatnih izračunih nelojalnega nižanja cen, nikakor ni bilo napačno uporabljeno pravo niti ni bila storjena nobena očitna napaka pri presoji.

95      Poleg tega je treba ugotoviti, da je preiskava Komisije poleg ugotovitve obstoja nelojalnega nižanja cen razkrila tudi, da je učinek dampinškega uvoza v obdobju preiskave vsekakor povzročil oviranje dviga cen na trgu Unije (uvodne izjave 117, 125 in 131 izpodbijane izvedbene uredbe) in nižanje cen (uvodne izjave 136, 161 in 181 navedene izvedbene uredbe). Čeprav so ti kazalniki podredni pri analizi škode, ki jo opravi Komisija, in torej vzročne zveze, dopolnjujejo njeno preučitev učinkov na cene in potrjujejo njeno ugotovitev, da je industrija Unije utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.

96      V obravnavanem primeru pa tožeča stranka v tožbi ni navedla razlogov, iz katerih naj bi ugotovitev, povezana z nižanjem cen ali oviranjem dviga cen, pomenila očitno napako pri presoji ali da naj bi domnevno storjena napaka v zvezi s stopnjo nelojalnega nižanja cen vplivala na ta elementa. Izraza „nižanje“ ali „oviranje dviga“ prav tako nikjer v tožbi nista omenjena. Tožeča stranka je šele v repliki navedla očitek, ki se je nanašal na ugotovitve Komisije v zvezi z nižanjem in oviranjem dviga cen (glej zgoraj točko 69).

97      Ugotoviti pa je treba, da ta novi očitek ne temelji na nobenem dejanskem ali pravnem elementu, ki bi se razkril med postopkom pred Splošnim sodiščem, saj ti elementi jasno izhajajo iz izpodbijane izvedbene uredbe, tako da bi ta očitek lahko bil in bi moral biti naveden v fazi tožbe.

98      V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso v skladu s členom 84(1) Poslovnika Splošnega sodišča navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Vendar je treba tožbeni razlog, ki pomeni razširitev predhodno navedenega tožbenega razloga, ki je bil neposredno ali posredno naveden že v tožbi in ki je z njim tesno povezan, razglasiti za dopusten. Da bi bilo novo trditev mogoče obravnavati kot razširitev predhodno podanega tožbenega razloga ali očitka, mora biti z razlogi ali očitki, ki so bili prvotno navedeni v tožbi, dovolj tesno povezana, da bi se lahko štelo, kot da izhaja iz običajnega razvoja razprave v postopku pred sodiščem (glej v tem smislu sodbe z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija, T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671, točki 23 in 27; z dne 22. aprila 2016, Italija in Eurallumina/Komisija, T‑60/06 RENV II in T‑62/06 RENV II, EU:T:2016:233, točki 45 in 46, ter z dne 20. novembra 2017, Petrov in drugi/Parlament, T‑452/15, EU:T:2017:822, točka 46).

99      Iz tega sledi, da je treba ta novi očitek razglasiti za nedopusten.

100    Vsekakor pa je treba trditve tožeče stranke, tudi če bi bil njihov namen izpodbijati preučitev Komisije v zvezi z nižanjem in oviranjem dviga cen, zavrniti kot neutemeljene, ker so te trditve tesno povezane z ugotovitvijo napake pri ugotovitvi nelojalnega nižanja cen.

101    Ker pa je Splošno sodišče štelo, da ugotovitev nelojalnega nižanja cen ni bila napačna, je treba trditve tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti.

102    Zato je treba tudi ob predpostavki, da je Komisija storila napako pri začasnem izračunu stopnje nelojalnega nižanja cen, ugotoviti, da so dodatni elementi, ki jih je Komisija upoštevala pri preučitvi učinkov na cene, nevtralizirali navedeno napako.

103    V zvezi z izračunom stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen iz uvodne izjave 189 izpodbijane izvedbene uredbe izhaja, da je bila ta stopnja določena z uporabo stroškov proizvodnje proizvajalcev Unije. Proizvodnim stroškom niso bili dodani nobeni drugi stroški za kritje stroškov povezanih prodajnih družb industrije Unije, če obstajajo. Zato napaka, ugotovljena zgoraj v točkah od 74 do 76, v tem primeru ni podana, trditev tožeče stranke, s katero izpodbija ta izračun, pa je treba zavrniti.

104    Nazadnje, v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja, na katero se sklicuje tožeča stranka, je treba opozoriti, da je Komisija v obravnavani zadevi za namene izračuna izvozne cene proizvajalcev izvoznikov v okviru izračuna nelojalnega nižanja cen odštela PSA-stroške in dobiček od prodajnih cen povezanih subjektov, da bi zagotovila objektivno in pošteno primerjavo med cenami proizvajalcev Unije in cenami proizvajalcev izvoznikov, tako da jih je v skladu s svojimi obveznostmi v okviru prvega dodatnega izračuna nelojalnega nižanja cen spravila na isto raven trgovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 176).

105    Zato ob upoštevanju tega, da je Komisija spoštovala zahtevo po objektivni in pošteni primerjavi na isti ravni trgovanja, ni mogoče ugotoviti nobene kršitve načela enakega obravnavanja.

106    Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba ta del zavrniti.

 Tretji del: protidampinška dajatev je višja od ustrezne ravni za odpravo škode, povzročene industriji Unije, kar je v nasprotju s členom 9(4) osnovne uredbe

107    Tožeča stranka trdi, da je bil glede na nezakonitost izračuna stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen znesek protidampinške dajatve, ki temelji na ustrezni stopnji za odpravo škode, povzročene industriji Unije, določen na višji ravni od ravni, ki je potrebna za odpravo navedene škode, kar je v nasprotju s členom 9(4) osnovne uredbe.

108    Komisija ob podpori intervenientk izpodbija trditve tožeče stranke.

109    V zvezi s tem zadostuje navesti, da je treba, ker sta bila prva dva dela edinega tožbenega razloga zavrnjena kot neutemeljena, posledično zavrniti tudi tretji del navedenega tožbenega razloga v delu, v katerem zadnjenavedeni temelji na napačni predpostavki.

110    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba edini tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti dopolnilne vloge, ki je bila ustrezno upoštevana.

 Stroški

111    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije in intervenientk naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Methanol Holdings (Trinidad) Ltd nosi svoje stroške in stroške, nastale Evropski komisiji, družbi Achema AB ter družbama Grupa Azoty S.A. in Grupa Azoty Zakłady Azotowe Puławy S.A.

Van der Woude

Svenningsen

Barents

Pynnä

 

      Laitenberger

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. septembra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.