SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 30. januarja 2013

Zadeva F‑87/11

Kari Wahlström

proti

Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Člen 8 PZDU – Postopek – Bistvena kršitev postopka – Pristojnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero K. Wahlström predlaga razglasitev ničnosti odločbe izvršnega direktorja Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), 10. decembra 2010, vročene 16. decembra 2010, o nepodaljšanju njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Odločitev: Odločba se razglasi za nično. Frontex nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov tožeče stranke.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Roki – Začetek – Uradno obvestilo – Pojem – Odločba, poslana s priporočenim dopisom s povratnico – Domneva uradne obvestitve

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Notranja direktiva Frontexa v zvezi s tem – Pravni učinki

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 8)

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Postopek – Bistvena kršitev postopka – Nepravilnost, ki lahko povzroči razglasitev ničnosti – Pogoji

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 8)

1.      Če je je uradno obvestilo o odločbi poslano s priporočenim dopisom s povratnico, se šteje, da se je naslovnik z njo seznanil s podpisom poštne povratnice. Vendar je mogoče, da poštne povratnice priporočenega dopisa naslovnik ne more podpisati, ker je bil ob prihodu poštnega uslužbenca odsoten z doma in se ni odzval in zlasti dopisa ni prevzel v roku hranjenja.

V takem primeru je treba ugotoviti, da je bil naslovnik odločbe o njej ustrezno uradno obveščen na dan izteka obdobja, v katerem morajo poštne službe dopis hraniti. Če bi bilo namreč ugotovljeno, da lahko naslovnik s tem, da se ne odzove in zlasti s tem, da v navedenem roku ne prevzame priporočenega dopisa, ovira običajno uradno obvestitev odločbe s priporočenim dopisom, bi bila po eni strani jamstva tega načina uradne obvestitve znatno oslabljena, čeprav je to posebej varen in objektiven način uradne obvestitve o uradnih aktih. Uprava bi morala uporabiti druge načine uradne obvestitve, bodisi manj varne, kot je uradna obvestitev z navadnim dopisom, bodisi drage ali celo nesorazmerne, kot je uradna obvestitev z aktom sodnega izvršitelja. Po drugi strani bi imel naslovnik nekaj svobode pri določitvi začetka teka roka za vložitev tožbe, čeprav tak rok ne sme biti odvisen od volje strank in mora izpolnjevati zahteve pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

Vendar domneva, da je bil naslovnik o odločbi uradno obveščen ob izteku običajnega roka hrambe priporočenega dopisa na poštnem uradu, ni brezpogojna. Velja namreč samo, če uprava dokaže pravilnost uradne obvestitve s priporočenim dopisom, zlasti tako, da se na zadnjem naslovu, ki ga je navedel naslovnik, pusti obvestilo o prispelem dopisu. Ta domneva prav tako ni neizpodbojna, saj lahko naslovnik zlasti poskuša dokazati, da se med drugim zaradi bolezni ali višje sile, neodvisne od njegove volje, dejansko ni mogel seznaniti z obvestilom o prispelem dopisu.

(Glej točke od 38 do 40.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 16. december 2010, AG/Parlament, F‑25/10, točke 41, 43 in 44.

2.      Odločba institucije ali organa Unije, ki je poslana vsemu osebju in je namenjena zagotavljanju enakega obravnavanja zadevnih uradnikov in uslužbencev na področju, na katerem ima navedena institucija ali navedeni organ široko polje proste presoje, ki mu ga zagotavljajo Kadrovski predpisi, pomeni notranjo direktivo in jo je treba kot tako šteti za pravilo ravnanja, ki ga uprava nalaga sebi in od katerega ne more odstopati, ne da bi pojasnila razloge za to, sicer bi kršila načelo enakega obravnavanja.

Smernice, ki postavljajo nekaj pravil glede podaljšanja pogodb začasnega uslužbenca v Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije, so taka notranja direktiva.

(Glej točki 56 in 57.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 9. julij 1997, Monaco/Parlament, T‑92/96, točka 46;

Sodišče za uslužbence: 7. julij 2009, Bernard/Europol, F‑99/07 in F‑45/08, točka 79 in navedena sodna praksa.

3.      Če se v okviru tožbe zoper odločbo izvršnega direktorja Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca ugotovljena napaka ne nanaša na samega izdajatelja izpodbijane odločbe, torej na izvršilnega direktorja, temveč na osebe, s katerimi se je treba posvetovati, in sicer na ocenjevalca in potrjevalca, v postopku podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca v skladu s smernicami agencije, se taka postopkovna nepravilnost sankcionira z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe le, če se ugotovi, da je lahko ta postopkovna nepravilnost vplivala na vsebino odločbe.

Tako pa je, ker ni mogoče izključiti, da bi ocenjevalec in potrjevalec, če bi bila bila veljavno identificirana in pozvana k odločanju o poklicnih zmogljivostih zadevnega začasnega uslužbenca, lahko drugače vrednotila različne ali drugače utemeljene predloge glede podaljšanja njegove pogodbe.

(Glej točki 58 in 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. oktobra 1980, van Landewyck in drugi/Komisija, od 209/78 do 215/78 in 218/78, točka 47;

Splošno sodišče: 9. marca 1999, Hubert/Komisija, T‑212/97, točka 53.