SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 30. marca 2006(*)
„Odškodninska tožba − Mednarodni sporazumi − Pridružitveni sporazum med EGS in Turčijo − Carinska unija med Evropsko skupnostjo in Turčijo − Kompenzacijske finančne pomoči“
V zadevi T-367/03,
Yedaş Tarim ve Otomotiv Sanayi ve Ticaret AŞ, s sedežem v Ümraniyu, Istanbul (Turčija), ki jo zastopa R. Sinner, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in D. Canga Fano, zastopnika,
in
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Boudot in X. Lewis, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
toženi stranki,
zaradi odškodninske tožbe za nadomestilo škode, ki naj bi bila povzročena z uporabo postopkov carinske unije, ustanovljene s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo in dodatnimi protokoli ter Sklepom št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija z dne 22. decembra 1995 o vzpostavitvi končne faze carinske unije (UL L 35, str. 1),
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. septembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir in dejansko stanje
1 Republika Turčija ne eni strani in Skupnost ter njene države članice na drugi strani so 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Sporazum o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo (v nadaljevanju: Sporazum iz Ankare). 23. decembra 1963 je Svet sprejel Sklep 64/732/EGS o sklenitvi Sporazuma iz Ankare (UL 1964, 217, str. 3685).
2 Člen 2(1) tega sporazuma določa:
„Namen tega sporazuma je spodbujati stalno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicami, ob polnem upoštevanju potrebe po zagotovitvi pospešenega razvoja gospodarstva Turčije in zvišanja ravni zaposlenosti ter življenjskih razmer turškega naroda.“
3 V skladu s členom 2(3) Sporazuma iz Ankare:
„Pridružitev obsega:
a) pripravljalno fazo;
b) prehodno fazo;
c) končno fazo.“
4 Člen 3(1) navedenega sporazuma določa:
„Med pripravljalno fazo Turčija ob pomoči Skupnosti krepi svoje gospodarstvo, da bi se pripravila na prevzem obveznosti, ki jih bo imela med prehodno in končno fazo.
Način izvajanja te pripravljalne faze in zlasti pomoči Skupnosti so opredeljeni v začasnem protokolu in finančnem protokolu, ki sta priložena k Sporazumu.“
5 Člen 5 Sporazuma iz Ankare določa:
„Končna faza temelji na carinski uniji in vsebuje krepitev usklajevanja ekonomskih politik pogodbenih strank.“
6 Člen 6 tega sporazuma določa:
„Zaradi zagotovitve izvajanja postopnega razvoja režima pridružitve se pogodbene stranke sestajajo v okviru Pridružitvenega sveta, ki deluje v mejah pristojnosti, ki so mu podeljene s Sporazumom.“
7 Končno, v skladu s členom 30 Sporazuma iz Ankare:
„Protokoli, za katere so se pogodbene stranke dogovorile, da jih priložijo k Sporazumu, so njegov sestavni del.“
8 K Sporazumu iz Ankare je med drugim priložen Protokol št. 2 z naslovom „Finančni protokol“, katerega predmet je določitev finančnih mehanizmov za spodbujanje pospešenega razvoja turškega gospodarstva.
9 23. novembra 1970 sta bila podpisana dodatni protokol (v nadaljevanju: dodatni protokol iz leta 1970) in drugi finančni protokol (UL 1972, L 293, str. 4), ki sta bila priložena k Sporazumu iz Ankare. Ta protokola sta začela veljati 1. januarja 1973. Tretji finančni protokol je bil podpisan 12. maja 1977 (UL 1979, L 67, str. 14).
10 22. decembra 1995 je Pridružitveni svet ES-Turčija sprejel Sklep št. 1/95 o vzpostavitvi končne faze carinske unije (UL 1996, L 35, str. 1). S tem sklepom je bila med Skupnostjo in Turčijo ustanovljena carinska unija za načeloma vse blago, razen za kmetijske proizvode. Določa ukinitev carin in dajatev z enakim učinkom ter odpravo količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom.
11 Družba Yedaş Tarim ve Otomotiv Sanayi ve Ticaret AŞ (v nadaljevanju: Yedaş Tarim) je pravna oseba turškega prava. Njena dejavnost sta uvoz in izdelava krogličnih ležajev ter uvoz zaščitnih okrovij in jermenov kot rezervnih delov, zlasti za kmetijske stroje in avtomobilsko industrijo.
Postopek
12 Tožeča stranka je to tožbo vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 2. decembra 2003.
13 Komisija in Svet sta z ločenima aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 19. in 26. marca 2004, v zvezi s to tožbo vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je svoja stališča vložila 17. maja 2004. S sklepom Sodišča prve stopnje z dne 19. januarja 2005 je bila odločitev o teh ugovorih pridržana za odločitev po temelju, pridržana pa je bila tudi odločitev o stroških.
14 Na podlagi člena 47(1) svojega poslovnika je Sodišče prve stopnje (peti senat) presodilo, da nadaljnja izmenjava pisnih vlog ni potrebna.
15 Sodišče prve stopnje (peti senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo opravilo ustni postopek.
16 Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 18. julija 2005, je tožeča stranka podlagala, če je to potrebno, da se določi izvedenec.
17 Na obravnavi z dne 8. septembra 2005 so stranke podale svoje ustne navedbe in odgovore na ustna vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče prve stopnje. Toženi stranki sta ob tej priložnosti pojasnili svoja stališča glede predloga za določitev izvedenca.
Predlogi strank
18 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– toženima strankama naloži, naj ji povrneta nastalo škodo;
– toženima strankama naloži plačilo stroškov.
19 Svet in Komisija Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
Trditve strank
20 Tožeča stranka navaja, da so izgube, ki naj bi ji nastale, posledica načina, kako je Skupnost izvajala carinsko unijo, ustanovljeno s Sklepom št. 1/95. Tožeča stranka ji očita najprej pomanjkanje finančne podpore, kar pripisuje nasprotovanju Grčije. V zvezi s tem podrobneje navaja, da je treba šteti, da je podana odgovornost Skupnosti zaradi dejstva, da zoper Grčijo zaradi njenega odnosa ni ukrepala. Tožeča stranka nato postavlja pod vprašaj učinke sporazumov, ki jih je Skupnost sklenila s tretjimi državami. Tožeča stranka tudi trdi, da Komisija ni sprejela določenih ukrepov na institucionalnem področju. Zlasti naj bi bila Republika Turčija izključena iz razprav o skupnih politikah glede trgovine, med drugim na področjih, neposredno povezanih s carinsko unijo. Turški organi na primer nikoli niso mogli sodelovati v posebnem odboru, ustanovljenem s členom 133 ES. Na koncu trdi, da je Komisija zanemarila svetovanje Republiki Turčiji in da je opustila nasprotovanje ravnanjem, ki so v nasprotju z zdravo konkurenco v okviru carinske unije.
21 Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi izjavila, da v bistvu ne zatrjuje, da je škodno dejstvo sprejetje Sklepa št. 1/95 ali kakšnega drugega akta institucij, ampak način, na katerega sta toženi stranki ta sklep izvajali. Tožeča stranka poleg tega podrobneje določa, da so opustitve toženih strank škodno dejstvo. Sodišče prve stopnje je to vneslo v zapisnik obravnave.
22 Tožeča stranka izpeljuje krivdno ravnanje iz členov 2(1), 3(1), prvi pododstavek, in 6 Sporazuma iz Ankare. Navaja tudi finančni protokol, ki mu je priložen, in kasnejše dodatne protokole. Ta besedila je treba na podlagi člena 310 ES šteti za akte Skupnosti sekundarnega prava. Tožeča stranka prav tako trdi, da Skupnost ni spoštovala svoje zaveze, da bo Turčiji dala finančno podporo 2,5 milijarde evrov; ta zaveza je bila sprejeta na seji Pridružitvenega sveta ES-Turčija, na koncu katere je bil sprejet sklep št. 1/95, in mu je bila priložena v obliki enostranske izjave. Tožeča stranka na koncu zatrjuje še neizpolnitev obljub o pomočeh ter težave pri dodeljevanju subvencij v okviru evro-sredozemskega sodelovanja.
23 Glede vzročne zveze med škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, in napakami Skupnosti tožeča stranka najprej trdi, da je carinska unija negativno vplivala na celotno turško gospodarstvo.
24 Nato tožeča stranka, predvsem glede nje same, zatrjuje, da se je leta 1990 odločila vlagati v proizvodnjo krogličnih ležajev, ker se je notranja proizvodnja spodbujala s posebnimi premijami in subvencijami in je bila varovana s posebno carinsko tarifo. Tožeča stranka dodaja, da se v tistem času sodelovanje Republike Turčije v carinski uniji s Skupnostjo ni pričakovalo prej kot v desetih letih. Njena proizvodna enota je začela delovati leta 1993. Zaradi začetka veljavnosti carinske unije 1. januarja 1996 so bili vsi davki in carine ter druge dajatve na uvoz krogličnih ležajev in zaščitnih okrovij ukinjeni. Turško tržišče naj bi takrat preplavili uvoženi proizvodi visoke kakovosti s poreklom v državah članicah Skupnosti in ceneni proizvodi nižje kakovosti s poreklom iz tretjih držav Daljnega vzhoda. Posledično naj bi proizvodna enota tožeče stranke za kroglične ležaje utrpela izgube, in sicer v obdobju od 1996 do 2003. Poleg tega tožeča stranka meni, da je zaradi ukinitve carinskih dajatev 1. januarja 1996 carinska unija negativno vplivala na uvoz njene enote za komercialo, ker se je zmanjšala njena prodaja uvoženega blaga zaradi učinkov povečanja konkurence.
25 Tožeča stranka v tožbi trdi, pri čemer se sklicuje na računovodsko in finančno poročilo, da naj bi ji nastala škoda, ocenjena na 1.200.000 evrov. V stališčih v odgovor na ugovora nedopustnosti toženih strank pa tožeča stranka predlaga, naj se slednjima naloži, da naj ji plačata znesek v višini 4.578.518 evrov.
26 Toženi stranki, prvič, navajata tri razloge nedopustnosti. Trdita, da tožeča stranka zahteva odškodnino za škodo, za katero trdi, da je nastala s Sklepom št. 1/95, ki pa ni niti akt Komisije niti akt Sveta, tako da ta sklep ne more biti podlaga za odškodninsko tožbo. Trdita tudi, da je predlog tožeče stranke na podlagi člena 46 Statuta Sodišča zastaral. Na koncu trdita, da je tožba nenatančna in ne izpolnjuje pogojev iz člena 44(1) Poslovnika.
27 Drugič, toženi stranki glede temelja prerekata, da bi ravnanje Skupnosti lahko povzročilo škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Svet zlasti zavrača trditve glede zatrjevane neustreznosti finančne pomoči, odobrene Turčiji. Komisija poudarja, da dejstvo, da Turčija ni sodelovala pri zmanjševanju ali odpravi carin na blago, uvoženo iz tretjih držav, ne krši nobene od določb, ki jih je navedla tožeča stranka. V vsakem primeru se noben gospodarski subjekt ob ukinitvi carinskih in necarinskih omejitev ne more sklicevati na lastninsko pravico na delu trga, ki so ga slednje prej ščitile. Dejansko tak tržni delež pomeni le trenuten gospodarski položaj, ki je izpostavljen naključnim spremembam okoliščin. Toženi stranki prav tako menita, da v tožbi ni naveden noben element, ki bi potrjeval obstoj vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem in zatrjevano škodo. Na koncu prerekata tudi slednjo.
Presoja Sodišča prve stopnje
Uvodne ugotovitve
28 Iz izjav tožeče stranke na obravnavi izhaja (glej točko 21 zgoraj), da ni treba obravnavati trditev, ki jih je navedla v svojih pisanjih, in se nanašajo na zatrjevano nezakonitost Sklepa št. 1/95 ali akt Komisije ali Sveta.
29 Posledično tudi ni treba obravnavati ugovora nedopustnosti, ki sta ga toženi stranki navajali v zvezi z naravo tega sklepa.
30 Poleg tega je Sodišče prve stopnje pristojno za to, da presodi, ali je v interesu dobrega poteka sojenja, da se tožba zavrne po temelju, ne da bi se odločilo o ugovorih nedopustnosti, ki sta jih vložili toženi stranki (sodba Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringerju, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točka 52). V okoliščinah predmetne zadeve je Sodišče prve stopnje presodilo, da ne bo odločilo o ugovoru zastaranja zahtevka.
31 Končno je treba opozoriti, da mora biti v vsaki tožbi na podlagi člena 21 Statuta Sodišča, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za Sodišče prve stopnje, in člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje naveden predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje, da odloči o tožbi, glede na okoliščine primera, brez drugih dodatnih podatkov. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovitost sojenja, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni pravni in dejanski elementi, na katerih ta temelji, razvidni, vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila same tožbe (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. maja 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, T‑195/95, Recueil, str. II‑679, točka 20, in navedeno sodno prakso).
32 Da bi tožba zadostila tem zahtevam, mora za nadomestilo škode, ki naj bi jo povzročila institucija Skupnosti, vsebovati elemente, iz katerih je mogoče razbrati ravnanje, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da med ravnanjem in zatrjevano škodo, ki naj bi ji nastala, obstaja vzročna zveza, ter naravo in obseg te škode (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T‑19/01, še neobjavljena v ZOdl., točka 65, in navedeno sodno prakso).
33 Vendar kot izhaja iz zgornje točke 22 in naslednjih, veliko trditev, ki jih navaja tožeča stranka v procesnih pisanjih, in način, na katerega so predstavljene, nasprotuje temu, da bi tožbo kot celoto lahko šteli za nedopustno.
Pogoji za nastanek odgovornosti
34 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti za nastanek nepogodbene odškodninske odgovornosti v smislu člena 288, drugi odstavek, ES izpolnjena celota vseh pogojev, in sicer mora biti ravnanje, očitano instituciji, nezakonito, škoda mora biti resnična in obstajati mora vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem in navajano škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T‑175/94, Recueil, str. II‑729, točka 44, in z dne 16. marca 2005 v zadevi EnBW Kernkraft proti Komisiji, T‑283/02, še neobjavljena v ZOdl., točka 84).
– Zatrjevana nezakonitost ravnanja toženih strank
35 V zvezi s prvim zgoraj naštetim pogojem je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba dokazati, da je gre za dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki podeljuje pravice posameznikom (sodbe Sodišča z dne 5. marca 1996 v zadevi Brasserie du Pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, Recueil, str. I‑1029, točka 51; z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točka 42; z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camarju in Ticu, C‑312/00 P, Recueil, str. I‑11355, točka 53, in z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti Fresh Marine, C‑472/00 P, Recueil, str. I‑7541, točka 25; sodba EnBW Kernkraft proti Komisiji, točka 34 supra, točka 87).
36 V obravnavani zadevi Yedaş Tarim trdi, da so neustrezna finančna pomoč, ki jo je dodelila Skupnost, in njene opustitve kršile, prvič, člen 2(1), člen 3(1), prvi pododstavek, in člen 6 Sporazuma iz Ankare, drugič, finančne protokole, tretjič, dodatni protokol iz leta 1970, četrtič, zavezo Skupnosti ob sprejetju Sklepa št. 1/95, da bo Turčiji plačala 2,5 milijard evrov, in, petič, druge obljube pomoči, sprejete v okviru evro-sredozemskega sodelovanja.
37 Ugotoviti je treba, da so Sporazum iz Ankare in zgoraj navedeni protokoli mednarodni sporazumi, ki so jih Skupnost in države članice sklenile s tretjimi državami.
38 V skladu s členom 300(7) ES so navedeni sporazumi za institucije Skupnosti in države članice zavezujoči. Njihove določbe so tako od začetka njihove veljavnosti sestavni del pravnega reda Skupnosti (sodbi Sodišča z dne 30. aprila 1974 v zadevi Haegeman, 181/73, Recueil, str. 449, točka 5, in z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel, 12/86, Recueil, str. 3719, točka 7). Vendar učinkov teh sporazumov v pravnem redu Skupnosti ni mogoče opredeliti, ne da bi pri tem upoštevali mednarodni izvor zadevnih določb (sodba Sodišča z dne 26. oktobra 1982 v zadevi Kupferberg, 104/81, Recueil, str. 3641, točka 17).
39 Zlasti je treba, pri presoji, ali se tožeča stranka lahko sklicuje na določene člene zgoraj navedenih sporazumov, da bi dokazala nezakonitost ravnanja, očitanega institucijam, preučiti, ali je te določbe mogoče šteti za neposredno uporabljive. Glede tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Demirel (točka 14) presodilo, da je treba šteti, da je določba mednarodnega sporazuma, ki ga Skupnost sklene s tretjimi državami, neposredno uporabljiva, če ob upoštevanju njenega besedila, predmeta in narave vsebuje jasno in natančno opredeljeno obveznost in za njeno izvedbo ali učinkovanje ni potreben noben nadaljnji akt.
40 Sodišče je nadaljevalo (zgoraj navedena sodba Demirel, točka 16):„Za Sporazum iz Ankare je značilno dejstvo, glede na njegovo strukturo in vsebino, da splošno razglaša cilje pridružitve in določa široke smernice za uresničitev navedenih ciljev, pri čemer pa sam Sporazum ne določa natančno opredeljenih pravil za dosego tega cilja. Priloženi protokoli, ki jih je nadomestil dodatni protokol, le glede določenih posebnih vprašanj določajo podrobna pravila.“
41 Torej Sporazum iz Ankare, upoštevaje njegovo naravo in sistematiko, načeloma ne spada med pravila, za katera Sodišče prve stopnje nadzira zakonitost aktov institucij Skupnosti.
42 Zlasti člen 2(1) navedenega sporazuma na splošno opisuje namen Sporazuma iz Ankare, in sicer krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med Turčijo in Skupnostjo. Prav tako navaja dve splošni široki smernici, in sicer stalno in uravnoteženo naravo te krepitve in upoštevanje pospešenega razvoja turškega gospodarstva ter zvišanja ravni zaposlenosti in življenjskih razmer turškega naroda. Iz tega izhaja, da gre za programsko določbo. Ni dovolj natančno opredeljena in nepogojna in je zato za njeno izvedbo ali učinkovanje nujno potrebno sprejeti nadaljnje akte, kar izključuje, da bi lahko neposredno urejala položaj tožeče stranke. Poleg tega ni namenjena temu, da bi podeljevala pravice posameznikom.
43 Enako velja glede člena 3(1) Sporazuma iz Ankare, katerega prvi pododstavek navaja na splošno predmet pripravljalne faze pridružitve med Turčijo in Skupnostjo. Tako člen 3(1), drugi pododstavek, Sporazuma iz Ankare napotuje glede načinov izvajanja te faze na priložene protokole. Poleg tega je to le prva od treh faz, predvidenih v Sporazumu, in se je končala, ko je začel veljati dodatni protokol iz leta 1970.
44 Enak sklep velja tudi glede člena 6 navedenega sporazuma, ki je institucionalna določba, s katero je ustanovljen Pridružitveni svet.
45 Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na finančni protokol, ki je priložen k Sporazumu iz Ankare, pri čemer pa ne navaja natančno, katere njegove določbe naj bi bile kršene. Za dopustnost v smislu člena 44(1)(c) Poslovnika pa je pri zatrjevanju nezakonitosti treba opredeliti nezakonito ravnanje. Ta obveznost je v obravnavni zadevi še dodatno podkrepljena z okoliščino, da se neposredna uporabljivost ne presoja na splošno, ampak je treba v vsakem primeru preučiti sistematiko in besedilo določbe, na katero se sklicuje (sodba Sodišča z dne 4. decembra 1974 v zadevi Van Duyn, 41/74, Recueil, str. 1337, točka 12). Iz tega izhaja, da zato, ker določba, ki naj bi bila kršena, ni natančno navedena, trditve, ki jih tožeča stranka izpeljuje iz zgoraj navedenega finančnega protokola, niso dopustne. Yedaş Tarim omenja tudi druge finančne protokole. Vendar tudi če predpostavimo, da se sklicuje na finančne protokole z dne 23. novembra 1970 in z dne 12. maja 1977, to pripelje do enakega sklepa glede teh protokolov. V vsakem primeru, tožeča stranka je na obravnavi izjavila, da noben projekt za financiranje, ki ga je predložila v okviru zadevnih protokolov, ni bil zavrnjen, kar je Sodišče prve stopnje sprejelo na zapisnik obravnave.
46 Tožeča stranka tudi meni, da naj bi Skupnost kršila besedilo enostranske izjave, s katero se je ob sprejetju Sklepa št. 1/95 zavezala, da bo Turčiji odobrila finančno podporo v višini 2,5 milijard evrov. Vendar med izjavami, priloženimi k Sklepu št. 1/95, ni take izjave. V teh okoliščinah navedbe Yedaş Tarima niso dovolj natančne, da bi bile lahko dopustne v smislu člena 44(1)(c) Poslovnika. Poleg tega tožeča stranka ne dokazuje, da bi ta izjava imela pravno zavezujoče učinke. Sicer pa bi glede na besedilo same tožbe zadevni prispevek moral biti odobren turški državi, tako da naj ta ne bi ustvarjal pravic za posameznike.
47 Tožeča stranka navaja tudi nespoštovanje obljub glede pomoči v okviru posebnega akcijskega programa, makroekonomske pomoči in Sklada za upravno sodelovanje. Vendar te trditve niso dovolj natančne, da bi bilo mogoče, prvič, natančno ugotoviti, kakšno je očitano ravnanje, in drugič, presoditi, ali gre morebiti za krivdno ravnanje. V vsakem primeru tožeča stranka ni dokazala, kako naj bi za posameznike iz teh obljub nastale pravice.
48 Tožeča stranka na koncu omenja še težave in probleme, ki naj bi se pojavili v okviru evro-sredozemskega sodelovanja. Vendar jih ne našteva in ne navaja, v čem naj bi bilo iz njih razvidno krivdno ravnanje tožene stranke.
49 Končno Yedaş Tarim svojo tožbo utemeljuje tudi z dodatnim protokolom iz leta 1970 in zlasti z okoliščino, da med strankami predvideva „uravnotežene in obojestranske obveznosti“. Vendar je ta zahteva le v preambuli navedenega protokola in torej nima prave pravne veljave. V bistvu ta zahteva izhaja iz člena 2(1) Sporazuma iz Ankare. Programska narava in posledično dejstvo, da ta določba ni neposredno uporabljiva, sta bila poudarjena v točki 42 zgoraj.
50 Ne glede na prej navedene ugotovitve je Sodišče prve stopnje presodilo, da Skupnosti ni mogoče pripisati krivde za domnevno pomanjkanje finančne podpore, dodeljene Turčiji, saj je, po mnenju tožeče stranke, to pomanjkanje posledica nasprotovanja ene države članice.
51 V zvezi z očitkom tožeče stranke, da Skupnost ni ukrepala zoper to državo članico zaradi stališča, ki ga je ta sprejela, je treba spomniti, da tudi če bi bilo to stališče mogoče šteti za neizpolnitev obveznosti, ki jih ima ta država na podlagi Pogodbe, Komisija ni bila dolžna začeti postopka zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 226 ES. Posledično dejstvo, da Komisija tega postopka ni sprožila, v nobenem primeru ne more pomeniti nezakonitosti, tako da to ne more biti podlaga za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 14. januarja 2004 v zadevi Makedoniko Metro in Michaniki AE proti Komisiji, T‑202/02, še neobjavljen v Recueil, točka 43, in zgoraj navedeno sodno prakso).
52 Tožeča stranka tudi navaja, da naj bi ji zaradi sporazumov, ki jih je Skupnost sklenila s tretjimi državami, nastala škoda. Vendar je treba ugotoviti, da glede na to, da je po eni strani na obravnavi pojasnila (glej točko 21 zgoraj), da ne izpodbija uradnih aktov Skupnosti, in po drugi strani, da se še vedno ne strinja s temi sporazumi, da je njeno stališče bodisi samo s seboj v nasprotju in o njem Sodišče prve stopnje ne more odločiti bodisi Skupnosti očita, da ob sklenitvi navedenih sporazumov ni dovolj upoštevala interesov turške države. Glede te zadnje domneve je Sodišče prve stopnje štelo, da tožba ni dovolj natančna, in ugotovilo, da v njej niso navedene neizpolnitve Skupnosti, ki so konkretno vplivale na njene dejavnosti. Tožba za nadomestitev škode, ki jo povzroči institucija Skupnosti, mora, da bi zadostila zahtevam iz člena 44(1)(c) Poslovnika, kot ga razlaga sodna praksa, navedena v točki 32 zgoraj, vsebovati elemente, ki omogočajo, da se ugotovi ravnanje, ki ga tožeča stranka očita zadevni instituciji. Iz tega sledi, da ta očitek ni dopusten.
53 Enako nedosledna oziroma nepopolna je trditev, ki je bila ponovno navedena na obravnavi, da je bila Turčija izključena iz razprav o skupnih politikah glede trgovine, zlasti na področjih, ki so neposredno povezana s carinsko unijo. Le očitek, da je bila Turčija izključena iz posebnega odbora, ustanovljenega s členom 133 ES, je dovolj nedvoumen, da ga je mogoče šteti za dopustnega. Tudi ob predpostavki, da ta očitek razlagamo kot opustitev povabila Turčiji k sodelovanju v tem odboru, je treba ugotoviti, da sodelovanje Turčije v tem odboru ne pomeni pravice v korist tožeče stranke.
54 Tožeča stranka na koncu še trdi, da Komisija ni izpolnila svoje naloge svetovanja Turčiji in spremljanja načina izvajanja carinske unije, da bi ukrepala zoper kakršno koli prakso, ki ovira razvoj zdrave konkurence. Vendar je tudi ta očitek premalo natančen, da bi bil lahko podlaga za odškodninsko tožbo. Tožeča stranka navaja le vrsto stališč Skupnosti v različnih gospodarskih sektorjih, v svojih navedbah pa ne navede nobenega natančnega dejstva, ki bi se nanašal na njeno dejavnost.
55 Glede pogoja, ki se nanaša na nezakonitost očitanega ravnanja, Sodišče prve stopnje na koncu opozarja, da je razen v primeru znatno zoženega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, beri neobstoječega, zahteva, da mora biti kršitev pravnega pravila dovolj resna, izpolnjena le, če zadevna institucija Skupnosti očitno in resno krši omejitev svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku (sodba Komisija proti Camaru in Ticu, točka 35 supra, točka 54; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T‑198/95, T‑171/96, T‑230/97, T‑174/98 in T‑225/99, Recueil, str. II‑1975, točka 134, in EnBW Kernkraft proti Komisiji, točka 34 supra, točka 87).
56 Vendar v obravnavni zadevi tožeča stranka ni dokazala, da bi Skupnost prekoračila meje svojega širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima pri dodeljevanju finančnih podpor. To je še toliko manj dokazano glede na to, da je Yedaş Tarim sam priznal, da je Skupnost Turčiji dodelila več različnih pomoči, in glede na to, da je Svet navedel, da v korist Turčije obstaja več finančnih instrumentov. Prav tako ni bilo dokazano, da bi Skupnost prekoračila te omejitve pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami s tem, da Turčije ni vključila v opredelitev politik oziroma v presojo, kakšne so zahteve carinske unije in razvoj konkurence.
– Vzročna zveza
57 Glede tretjega pogoja, navedenega v točki 34 zgoraj, iz sodne prakse izhaja, da je predpostavka za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti to, da tisti, ki zahteva odškodnino, dokaže, med drugim, obstoj neposredne vzročne zveze med krivdnim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbe Brasserie du Pêcheur in Factortame, točka 35 supra, točka 51; Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točka 35 supra, točki 41 in 42, in Komisija proti Camaru in Ticu, točka 35 supra, točka 53). Poleg tega mora tožeča stranka predložiti dokaz o obstoju navedene neposredne zveze (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi Blackspur in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑168/94, Recueil, str. II‑2627, točka 40, in z dne 17. decembra 2003 v zadevi DLD Trading proti Svetu, T‑146/01, Recueil, str. II‑6005, točka 73).
58 V obravnavani zadevi domnevno makroekonomsko neravnotežje zaradi neustreznosti finančne pomoči, dodeljene turški državi v okviru carinske unije, ne dokazuje navedene neposredne zveze med vzrokom in posledico, torej med navedeno neustreznostjo in individualno situacijo tožeče stranke. Ta tudi ne dokazuje neposredne vzročne zveze med zatrjevanimi izgubami in dejstvom, da Skupnost Turčije ni vključila v razprave o prihodnjih ukrepih na s carinsko unijo povezanih področjih, morebitnim dejstvom, da Skupnost Turčiji ni svetovala, in njenim domnevnim nenadzorovanjem konkurence. Enako pojasnila, ki jih tožeča stranka posveča sektorju ročno izdelanih preprog, sektorju izvoza televizijskih sprejemnikov, kmetijskemu sektorju in med drugim sektorju za fige, lešnike in pistacije ter sektorju tekstila in oblačil, nimajo nobene neposredne zveze z njeno dejavnostjo (glej točko 11 zgoraj).
59 Dejstvo, da je začetek veljavnosti carinske unije približno sovpadel z znižanjem dobičkov tožeče stranke, prav tako ne zadostuje za to, da bi bila izkazana neposredna zveza med očitanimi dejstvi in zatrjevano škodo. Dejansko so lahko obstajali drugi odločujoči dejavniki, kot na primer struktura turškega trga, prilagoditev konkurentov družbe Yedaş Tarim na različnih zadevnih trgih, nihanje nacionalne valute in drugi trgovinski sporazumi, ki jih je sklenila Turčija.
60 Tožeča stranka poleg tega trdi, da so težave njene proizvodne enote krogličnih ležajev tako resne, da le rezultati njene enote za uvoz krogličnih ležajev, zaščitnih okrovij in jermenov preprečujejo opustitev dejavnost. Tožeča stranka navaja, da je proizvodnjo krogličnih ležajev začela leta 1993, misleč, da bodo ohranjene carinske omejitve in državne pomoči, čeprav je bila uresničitev carinske unije predvidena že od 12. septembra 1963, datuma podpisa Sporazuma iz Ankare. Poleg tega je dodatni protokol iz leta 1970 določil koledar akcij, ki jih je potrebno uresničiti v prehodnem obdobju 22 let, pred začetkom veljavnosti carinske unije. Ne glede na zamudo pri uresničitvi carinske unije so težave proizvodne enote tožeče stranke posledica tveganja, za katerega je presodila, da ga lahko prenese, če se ohrani položaj, za katerega je sama Turčija želela, da se spremeni. Tožeča stranka je torej sama sebi povzročila škodo in je s tem prekinila vzročno zvezo med krivdnim ravnanjem in navedeno škodo.
61 Iz prej navedenega izhaja, da v obravnavni zadevi ni vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.
Sklepi
62 V skladu s sodno prakso je treba tožbo zavrniti v celoti, če eden izmed pogojev za nastanek nepogodbene odgovornosti institucij Skupnosti, naštetih v točki 34 zgoraj, ni izpolnjen, pri čemer ni treba obravnavati drugih pogojev za navedeno odgovornost (sodba Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C‑146/91, Recueil, str. I‑4199, točka 81; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2002 v zadevi Förde-Reederei proti Svetu in Komisiji, T‑170/00, Recueil, str. II‑515, točka 37; z dne 19. marca 2003 v zadevi Innova Privat-Akademie proti Komisiji, T‑273/01, Recueil, str. II‑1093, točka 23, in EnBW Kernkraft proti Komisiji, točka 34 supra, točka 85). V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da tožba ne izpolnjuje dveh od zgoraj navedenih pogojev.
63 Iz tega izhaja, da je tožbo treba zavrniti in ni treba odločiti glede ugovora nedopustnosti, ki ga toženi stranki izpeljujeta iz člena 46 Statuta Sodišča, oziroma ni treba odrediti pripravljalnih ukrepov, ki jih je predlagala tožeča stranka.
Stroški
64 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka s predlogoma ni uspela, zato se ji v skladu s predlogom toženih strank naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. marca 2006.