SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 11. decembra 2014(*)
„Postopek – Določitev stroškov – Nagrada za odvetnika – Zastopanje odvetnika organa Unije – Pavšalno plačilo odvetniških storitev – Potni stroški in dnevnice zastopnika – Stroški prevajanja – Stroški, ki se lahko povrnejo – Ekonomski položaj pritožnika“
V zadevi T‑283/08 P-DEP,
katere predmet je predlog za določitev stroškov v zvezi s sodbo z dne 7. julija 2011, Longinidis/Cedefop (T‑283/08 P, ZOdl. JU., EU:T:2011:338),
Pavlos Longinidis, stanujoč v Solunu (Grčija), ki ga zastopa P. Yatagantzidis, odvetnik,
pritožnik,
druga stranka v postopku,
Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), ki ga zastopa M. Fuchs, zastopnica,
tožena stranka na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestaviM. Jaeger, predsednik, M. Prek in G. Berardis (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 P. Longinidis s pritožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 16. julija 2008 na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence z dne 24. aprila 2008, Longinidis/Cedefop (F‑74/06, EU:F:2008:48), s katero je to zavrnilo njegovo tožbo za razveljavitev odločbe Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) z dne 30. novembra 2005 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas začasnemu uslužbencu.
2 Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. julija 2011, Longinidis/Cedefop (T‑283/08 P, ZOdl. JU., EU:T:2011:338), to pritožbo v celoti zavrglo, ker je menilo, da so razlogi, ki jih je v bistvu navedel P. Longinidis, nedopustni, neutemeljeni ali neupoštevni. Splošno sodišče je P. Longinidisu naložilo tudi plačilo lastnih stroškov in stroškov centra Cedefop, ki so nastali v tem postopku.
3 Center Cedefop je z dopisom z dne 14. decembra 2011 od P. Longinidisa zahteval povračilo skupnega zneska 16.641,28 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih sestavljajo znesek, plačan odvetniku P. Anestisu, najetemu za navedeni postopek, in zastopniku centra Cedefop za potne stroške ter dnevnice v Luxembourgu (Luksemburg) za obravnavo in stroške prevajanja.
4 Kljub več poskusom, da bi zasebno podjetje za dostavo poštnih pošiljk dostavilo dopis z dne 14. decembra 2011, ga je P. Longinidis prevzel le kot prilogo k drugemu dopisu, ki mu ga je center Cedefop poslal 19. januarja 2012 in ki se je tudi nanašal na zadevne stroške. V zadnjem dopisu ga je center Cedefop pozval, naj predloži svoja stališča najpozneje do 10. februarja 2012.
5 P. Longinidis je po izmenjavi elektronske pošte s centrom Cedefop dosegel podaljšanje tega roka in na dopis z dne 19. januarja 2012 odgovoril z elektronsko pošto z dne 2. marca 2012, na dan izteka podaljšanega zadevnega roka.
6 V tej elektronski pošti je P. Longinidis trdil, prvič, da je vršilec dolžnosti direktorja centra Cedefop, ki je podpisal dopisa z dne 14. decembra 2011 in 19. januarja 2012, v zvezi z njim v nasprotju interesov. Drugič, trdil je, da so bili navedena dopisa in njune priloge preveč nejasni, ker po njegovem mnenju iz njih ni mogoče razbrati, zakaj je center Cedefop na eni strani poleg zastopnika zastopal še odvetnik, čigar urna postavka in število delovnih ur nista navedena, in na drugi strani, zakaj je priglasil stroške prevajanja. Tretjič, P. Longinidis je predlagal, naj se postopek v zvezi s stroški, ki bi jih moral povrniti centru Cedefop, začasno ustavi do imenovanja novega direktorja tega centra.
7 Center Cedefop je P. Longinidisu z elektronsko pošto 23. marca 2012 odgovoril, da je znesek 16.641,28 EUR pravilen in da so njegovi ugovori neutemeljeni. Vendar pa P. Longinidis na to pošto ni niti odgovoril niti ni plačal zahtevanega zneska.
8 Ker je ravnanje P. Longinidisa pomenilo spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo, v smislu člena 92(1) Poslovnika Splošnega sodišča, je center Cedefop z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 30. septembra 2013, vložil ta predlog za določitev stroškov, s katerim Splošnemu sodišču predlaga, naj določi znesek 16.641,28 EUR kot stroške, ki se mu lahko povrnejo po sodbi Longinidis/Cedefop (EU:T:2011:338), k temu znesku pa naj se prišteje še 2061,25 EUR za stroške prevajanja tega predloga iz angleščine v jezik postopka.
9 P. Longinidis je v stališčih, predloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. decembra 2013, Splošnemu sodišču predlagal, naj predlog centra Cedefop zavrže kot nedopusten ali neutemeljen in podredno zniža znesek stroškov, za katere se šteje, da se lahko povrnejo, in ki v nobenem primeru ne smejo presegati [zaupno](1) EUR.
Pravo
Dopustnost
10 P. Longinidis v stališčih glede tega predloga za določitev stroškov izpodbija njegovo dopustnost.
11 Prvič, trdi, da je ta predlog nedopusten, ker med strankami ni bilo spora o stroških, ki se lahko povrnejo. Zlasti trdi, da njegove elektronske pošte z dne 2. marca 2012 ni mogoče šteti za dokaz, da je izpodbijal znesek, katerega povračilo je od njega zahteval center Cedefop. Ta elektronska pošta je bila v bistvu le predlog za začasno ustavitev upravnega postopka povračila stroškov centra Cedefop, da se prepreči, da bi upravni postopek vodil direktor, ki do P. Longinidisa domnevno ne more biti nepristranski.
12 Treba je spomniti, da člen 92(1) Poslovnika določa, da če nastane spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo, Splošno sodišče na predlog zadevne stranke in po opredelitvi nasprotne stranke odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.
13 V zvezi s tem ni mogoče sprejeti, da spor v smislu navedenega člena nastane le, kadar stranka, na katero je uspela stranka naslovila predlog za povračilo stroškov, temu predlogu izrecno in v celoti nasprotuje. V takem primeru bi namreč zadostovalo, da se stranka, ki se ji naloži plačilo stroškov spora druge stranke, ne odzove ali da zavlačuje in s tem onemogoči vložitev predloga za določitev stroškov na podlagi zgoraj navedenega člena. Tak izid bi odvzel polni učinek postopka, določenega v členu 92 Poslovnika, katerega cilj je dokončna odločitev o stroških postopka (glej v tem smislu sklep z dne 25. marca 2014, Marcuccio/Komisija, T‑126/11 P-DEP, EU:T:2014:171, točka 13).
14 Drugič, P. Longinidis trdi, da je ta predlog preveč nejasen, ker center Cedefop ni pojasnil, zakaj so stroški, ki so nastali, nujni, koliko delovnih ur je porabil njegov odvetnik in kakšna je njegova urna postavka.
15 Prav tako je treba zavrniti razlog nedopustnosti, ker se vprašanje, ali je v predlogu za določitev stroškov dovolj pojasnjena nujnost stroškov, nanaša na utemeljenost predloga, in ne na njegovo dopustnost.
Utemeljenost
16 Kot izhaja iz točk 3 in 8 zgoraj, center Cedefop od P. Longinidisa zahteva, naj mu povrne skupni znesek 18.702,53 EUR. V ta znesek je zajetih:
– 8869,04 EUR, plačanih odvetniku P. Anestisu za pritožbeni postopek, od tega je 869,04 EUR stroškov;
– 923,49 EUR za zastopnika centra Cedefop za potne stroške in dnevnice v Luxembourgu za obravnavo v navedenem postopku;
– 6848,75 EUR za domnevno nujne stroške prevajanja v navedenem postopku;
– 2061,25 EUR za stroške prevajanja tega predloga za določitev stroškov iz angleščine v jezik postopka.
17 P. Longinidis trdi, prvič, da ni bilo nujno, da center Cedefop kot pomoč svojemu zastopniku najame zunanjega odvetnika, drugič, da znesek nagrade tega odvetnika ni niti utemeljen niti preverljiv, tretjič, da ni bila nujna navzočnost navedenega zastopnika na obravnavi pred Splošnim sodiščem, in četrtič, da stroškov prevajanja, ki so nastali centru Cedefop, ni mogoče povrniti. Doda, da mu njegov ekonomski položaj v nobenem primeru ne omogoča, da centru Cedefop izplača znesek, višji od 4000 EUR.
Uvodne ugotovitve
18 V skladu s členom 91(b) Poslovnika se kot stroški, ki se lahko povrnejo, štejejo nujni izdatki, ki jih imajo stranke zaradi postopka, predvsem potni stroški in dnevnice ter nagrada zastopnikov, svetovalcev ali odvetnikov.
19 Iz te določbe izhaja, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni na eni strani na stroške, ki so nastali zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, in na drugi strani na nujne stroške, ki so bili za to potrebni (sklepa z dne 31. marca 2011, Tetra Laval/Komisija, T‑5/02 DEP in T‑80/02 DEP, EU:T:2011:129, točka 53, in z dne 23. marca 2012, Kerstens/Komisija, T‑498/09 P-DEP, EU:T:2012:147, točka 13).
20 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v primeru neobstoja upoštevnih tarifnih določb Unije prosto presoditi podatke zadeve ter pri tem upoštevati predmet in naravo spora, njegovo pomembnost z vidika prava Unije in zahtevnosti primera, obseg dela, ki so ga zaradi sodnega postopka morali opraviti zastopniki ali svetovalci, in ekonomski interes, ki ga ima spor za stranke (sklepa z dne 28. junija 2004, Airtours/Komisija, T‑342/99 DEP, ZOdl., EU:T‑2004:192, točka 18, in Kerstens/Komisija, EU:T:2012:147, točka 14).
21 Splošno sodišče ob določitvi stroškov, ki se lahko povrnejo, upošteva vse okoliščine zadeve do trenutka razglasitve sklepa o določitvi stroškov, tudi nujne stroške postopka za določitev stroškov (sklep Kerstens/Komisija, EU:T:2012:147, točka 15).
Storitve zunanjega odvetnika
22 Center Cedefop trdi, da je bilo v nasprotju s tem, kar je P. Longinidis trdil v elektronski pošti z dne 2. marca 2012, nujno, da ga poleg zastopnika zastopa še odvetnik in da take izbire stranka, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov, ne more izpodbijati. Dodaja, da je šlo za odvetnika, ki ga je že zastopal pred Sodiščem za uslužbence in govori grško, jezik, ki ga je P. Longinidis izbral za jezik postopka, medtem ko zastopnik, zadolžen za zadevo, tega jezika ne obvlada.
23 P. Longinidis trdi, da center Cedefop ni dokazal nujnosti storitev zunanjega odvetnika kot pomoči zastopniku, zadolženemu za zadevo. Meni, da zlasti zaradi njegove izbire jezika postopka ni mogoče šteti, da je bila zadevna pomoč nujna.
24 Kot je razvidno iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v postopku pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, se lahko institucije Unije pri odločitvi, kdo jih bo zastopal ali jim pomagal pred sodiščem Unije, svobodno odločijo za pomoč odvetnika. Zato spada plačilo odvetnika, kadar zastopa te institucije, v okvir pojma nujnih stroškov, ki nastanejo zaradi postopka, ne da bi morala ta institucija dokazati, da je bila pomoč tega odvetnika ali te osebe objektivno upravičena. Za uporabo navedene določbe Statuta je treba organe Unije, kot je center Cedefop, izenačiti z navedenimi institucijami (glej v tem smislu sklep z dne 10. oktobra 2013, OCVV/Schräder, C‑38/09 P-DEP, EU:C:2013:679, točke od 20 do 22 in navedena sodna praksa).
25 Čeprav to, da sta center Cedefop zastopala zastopnik in zunanji odvetnik, ne vpliva na vprašanje, ali gre za stroške, ki se lahko morebiti povrnejo, ker jih na podlagi ničesar ni mogoče vnaprej izključiti, pa to lahko vpliva na določitev višine stroškov, ki so na koncu nastali zaradi postopka. Tako se ne zastavlja vprašanje, ali je kršeno načelo enakega obravnavanja tožečih strank, če se tožena institucija odloči, da bo v nekaterih zadevah uporabila storitve odvetnika, medtem ko jo v drugih zastopajo njeni zastopniki (glej v tem smislu sklep z dne 28. maja 2013, Marcuccio/Komisija, T‑278/07 P-DEP, ZOdl., EU:T:2013:269, točka 14).
26 Vsaka druga presoja, ki bi pravico institucije, da zahteva povračilo dela ali celotne nagrade, izplačane za opravljene storitve odvetniku, podredila „objektivni“ potrebi po teh storitvah, bi v resnici pomenila omejitev pravice, ki jo zagotavlja člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča in bi za sodišče Unije pomenila, da mora presojo institucij in organov, ki so odgovorni za organizacijo svojih služb, nadomestiti z lastno presojo. Tako delovanje pa ni v skladu niti s členom 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča niti s pristojnostjo glede notranje organizacije, ki jo imajo institucije in organi Unije v zvezi z vodenjem zadev, ki potekajo pred sodišči Unije (sklep Marcuccio/Komisija, EU:T:2013:269, točka 15).
27 Iz te sodne prakse izhaja, da trditev P. Longinidisa, s katero izpodbija nujnost pomoči zunanjega odvetnika centru Cedefop, ne more uspeti (glej v tem smislu sklepa OCVV/Schräder, EU:C:2013:679, točka 23, in Marcuccio/Komisija, EU:T:2014:171, točka 30).
Nagrada odvetnika centra Cedefop
28 Da bi se na podlagi meril, navedenih v točki 20 zgoraj, lahko presodilo, ali so stroški, ki so dejansko nastali zaradi postopka, nujni, mora stranka, ki zahteva povrnitev teh stroškov, navesti točne podatke. Čeprav neobstoj teh podatkov Splošnemu sodišču ne preprečuje, da bi na podlagi pravične presoje določilo višino stroškov, ki se povrnejo, pa ga neobstoj teh podatkov postavlja v položaj, v katerem mora opraviti strogo presojo zahtev tistega, ki zahteva povrnitev teh stroškov (glej sklep Marcuccio/Komisija, EU:T:2014:171, točka 31 in navedena sodna praksa).
29 Center Cedefop v obravnavani zadevi zahteva 8000 EUR, ki ustrezajo pavšalnemu znesku, o katerem se je dogovoril s svojim zunanjim odvetnikom. Pojasni, da je tako pavšalno plačilo običajen znesek nagrade, ki jo zahtevajo odvetniki, specializirani za pravo Unije, in da bi bilo plačilo na podlagi urne postavke verjetno višje.
30 P. Longinidis najprej trdi, da center Cedefop ni določil niti urne postavke plačila svojega odvetnika niti števila delovnih ur, ki jih je ta opravil za pritožbeni postopek. Nato poudarja, da ni mogoče šteti, da zadevni pavšalni znesek, ki je bil dogovorjen med centrom Cedefop in njegovim odvetnikom, preden je ta opravil dejavnosti, zahtevane za pritožbeni postopek, kaže resnično vrednost opravljenega dela. Nazadnje navaja, da v predlogu za določitev stroškov ni podrobno pojasnjeno, kako so bile dejavnosti, potrebne za obrambo centra Cedefop, razdeljene med njegovega zastopnika in odvetnika.
31 Najprej je treba spomniti, da sodišče Unije ni pristojno za določitev nagrade, ki jo morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč mora določiti znesek, do katerega se lahko za ta plačila zahteva povrnitev stroškov od stranke, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov. Prav tako to, da je plačilo odvetniku določeno s pavšalnim zneskom, ne vpliva na presojo Splošnega sodišča glede zneska, katerega povrnitev se lahko zahteva na podlagi stroškov, ker se sodišče opira na ustaljena merila sodne prakse in na natančne navedbe, ki jim jih morajo predložiti stranke. Čeprav neobstoj teh podatkov Splošnemu sodišču ne preprečuje, da bi na podlagi pravične presoje določilo višino stroškov, ki se lahko povrnejo, pa ga neobstoj teh podatkov postavlja v položaj, da mora opraviti strogo presojo zahtev tistega, ki zahteva povrnitev teh stroškov, kot je navedeno v točki 28 zgoraj (sklepa Marcuccio/Komisija, EU:T:2013:269, točka 20, in Marcuccio/Komisija, EU:T:2014:171, točka 38).
32 Ker center Cedefop ni predložil drugih podrobnih podatkov, je treba uporabiti merila, navedena v točki 20 zgoraj, na podlagi edinih dokazov, ki jih ima Splošno sodišče na voljo.
33 Kar zadeva, prvič, naravo spora, je treba poudariti, da gre pri tem predlogu za stroške, nastale v pritožbenem postopku pred Splošnim sodiščem, postopku, ki je po svoji naravi omejen na pravna vprašanja in za predmet nima ugotavljanja dejanskega stanja (glej sklep Marcuccio/Komisija, EU:T:2014:171, točka 32 in navedena sodna praksa).
34 Vendar pa je treba upoštevati dejstvo, da je P. Longinidis v pritožbi trdil, da je Sodišče za uslužbence izkrivilo nekatere dokaze, kot to izhaja iz točk 32 in 35 sodbe Longinidis/Cedefop (EU:T:2011:338). Tako je moral center Cedefop v odgovoru s tem v zvezi sprejeti stališče.
35 Drugič, glede predmeta spora je treba v zvezi z zahtevnostjo primera in obsegom dela, ki ga je sodni postopek povzročil centru Cedefop, spomniti, da je P. Longinidis v pritožbi na 20 straneh s številnimi prilogami izpodbijal različne dele sodbe Longinidis/Cedefop (EU:F:2008:48), ki je vsebovala 185 točk. S to pritožbo je v bistvu sproženih šest pritožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na kršitev določb, ki urejajo izvajanje dokazov in njihovo izkrivljanje, drugič, kršitev obveznosti obrazložitve sodnika, tretjič, napačno razlago obveznosti obrazložitve upravnega organa, četrtič, napačno pravno opredelitev in neobstoj očitne napake pri presoji, petič, napačno razlago načel upoštevanja pravice do obrambe, in šestič, kršitev načela nepristranskosti, kot to izhaja iz točke 27 sodbe Longinidis/Cedefop (EU:T:2011:338).
36 Center Cedefop je v odgovoru na 21 straneh sprejel stališče glede vseh pritožbenih razlogov P. Longinidisa. Kot pravilno navaja P. Longinidis, je bilo delo odvetniku P. Anestisu olajšano zaradi dejstva, da je že temeljito poznal vprašanja, ki se postavljajo v pritožbenem postopku, ker je center Cedefop že zastopal na prvi stopnji.
37 Poleg tega je treba poudariti, da se pri šestem pritožbenem razlogu postavlja vprašanje dopustnosti, zaradi česar je Splošno sodišče strankam postavilo pisna vprašanja, na katera je P. Longinidis odgovoril na 20 straneh, center Cedefop pa na 10 straneh.
38 Splošno sodišče je na predlog P. Longinidisa odločilo, da izvede ustno obravnavo, ki je od odvetnika P. Anestisa nujno zahtevala pripravljalno delo.
39 Iz tega sledi, da je bil spor precej zahteven, kar potrjuje tudi dolžina sodbe Longinidis/Cedefop (EU:T:2011:338), ki vsebuje 133 točk.
40 Tretjič, v zvezi z ekonomskim interesom spora je treba poudariti, da čeprav se je zadeva, kot trdi P. Longinidis, nanašala le na enega zastopnika centra Cedefop, je šlo za potrditev sodbe, s katero je bil zavrnjen odškodninski zahtevek za zatrjevano nepremoženjsko škodo v višini 50.000 EUR in zatrjevano premoženjsko škodo v višini osnovne plače, dodatkov k plači in pokojninskih pravic, ki bi jih P. Longinidis prejel, če ne bi bil odpuščen.
41 Zato je treba v nasprotju s trditvami P. Longinidisa šteti, da ima spor ekonomski interes ne samo zanj, ampak tudi za center Cedefop.
42 Četrtič, kar zadeva pomen spora s stališča prava Unije, je treba ugotoviti, da bi Splošno sodišče lahko številne pritožbene razloge P. Longinidisa zavrnilo le z uporabo sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 8. septembra 2009, ETF/Landgren (T‑404/06 P, ZOdl., EU:T:2009:313), zlasti v zvezi z obveznostjo obrazložitve upravnega organa pri odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca in uveljavljenimi načeli pristojnosti pritožbenega sodišča. Vendar pa sodba Longinidis/Cedefop (EU:T:2011:338) vsebuje pomembna pojasnila zlasti o obsegu domnevne zakonitosti pravnih aktov Unije (točka 39), možnosti, da odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba, dopolni obrazložitev akta, ki posega v položaj osebe (točka 72) in nepristranskosti paritetnega organa, kot je odbor za pritožbe pri centru Cedefop (točka 115). Zato je treba šteti, da je spor s stališča prava Unije pomemben.
43 Glede na zgornje ugotovitve je znesek 8000 EUR, ki ga zahteva center Cedefop, pretiran, ker ni predložil nobenih drugih dokazov v podporo svoji zahtevi. Tako bo s tem, da se pavšalni znesek, ki ga je treba plačati odvetniku P. Anestisu kot nagrado in ki je strošek, ki se lahko povrne, določi na 6000 EUR, opravljena pravilna presoja okoliščin primera.
Povračilo stroškov odvetnika centra Cedefop
44 Center Cedefop od P. Longinidisa poleg povračila nagrade, namenjene centrovemu odvetniku, zahteva tudi povračilo svojih stroškov, kot izhajajo iz računov, priloženih k temu predlogu za določitev stroškov.
45 P. Longinidis odgovarja, da ni bil predložen noben pisni dokaz o nastanku stroškov odvetnika P. Anestisa.
46 V zvezi s tem je treba poudariti, da sta na računih, ki jih je center Cedefop priložil k predlogu za določitev stroškov, le dva zneska, in sicer 355,54 EUR in 513,50 EUR v okviru stroškov P. Anestisa, brez njihove porazdelitve.
47 Glede na to, da center Cedefop ni predložil drugih pojasnil, se zdi vsota zneskov 869,04 EUR previsoka. Zato je treba pavšalne stroške odvetnika centra Cedefop, ki se lahko povrnejo, določiti na 300 EUR (glej v tem smislu sklepa z dne 1. oktobra 2013, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P-DEP, EU:C:2013:644, točka 26, in OCVV/Schräder, EU:C:2013:679, točka 41).
Potni stroški zastopnika centra Cedefop
48 Center Cedefop trdi, da so potni stroški in dnevnice njegovega zastopnika v Luxembourgu zaradi obravnave 13. decembra 2010 stroški, ki se lahko povrnejo. Zastopnik in odvetnik naj bi bila minimalno zastopstvo.
49 P. Longinidis odgovarja, da bi zadostovalo, da bi bil na navedeni obravnavi le odvetnik P. Anestis. Zato potni stroški in dnevnice zastopnika tega organa v Luxembourgu niso stroški, ki se lahko povrnejo.
50 V zvezi s tem je treba poudariti, da se načeloma lahko stroški odvetnika ali zastopnika vsake stranke štejejo za nujne stroške v smislu člena 91(b) Poslovnika. Stroški, povezani s storitvami drugega odvetnika ali zastopnika, se torej lahko povrnejo le zaradi posebnih okoliščin, ki izhajajo zlasti iz narave zadevnega spora (glej sklep z dne 20. januarja 2014, Schönberger/Parlament, T‑186/11 DEP, EU:T:2014:40, točka 29 in navedena sodna praksa).
51 Vendar je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru takih okoliščin ni. Center Cedefop je namreč sam navedel, da je najel zunanjega odvetnika tudi za pritožbo, ki jo je vložil P. Longinidis, ker je ta odvetnik že temeljito poznal spis, saj je center Cedefop že zastopal na prvi stopnji (glej v tem smislu in po analogiji sklep OCVV/Schräder, EU:C:2013:679, točka 40), ker je specializiran na področju javnih uslužbencev in ker njegov zastopnik ni dovolj obvladal jezika postopka.
52 Zato je treba sklepati, da znesek 923,49 EUR za potne stroške in dnevnice zastopnika centra Cedefop v Luxembourgu zaradi obravnave niso stroški, ki se lahko povrnejo.
Stroški prevajanja
53 Center Cedefop poudarja, da stroški, ki se lahko v obravnavanem primeru povrnejo, ker je P. Longinidis za jezik postopka izbral grščino, ki je centrov zastopnik in direktor ne obvladata dovolj, vključujejo na eni strani stroške prevajanja različne procesne dokumentacije v pritožbeni zadevi v angleščino in na drugi strani stroške prevajanja tega predloga za določitev stroškov, ki ga je navedeni zastopnik sestavil v angleščini, v grščino. Pojasni, da je zadevne prevode opravil Prevajalski center za organe Evropske unije in da so računi priloženi k navedenemu predlogu.
54 P. Longinidis trdi, da stroškov prevajanja ni mogoče šteti za stroške, ki se lahko povrnejo, predvsem zato, ker je center Cedefop izbral zunanjega grško govorečega odvetnika, in da bi se zadevna dokumentacija lahko prevedla notranje.
55 V zvezi s tem je treba spomniti, da, prvič, v skladu s členom 35(1) in (2) Poslovnika, ki se uporablja za Sodišče za uslužbence na podlagi pritožbe, določene v členu 29 njegovega Poslovnika, jezik postopka izbere tožeča stranka med uradnimi jeziki Unije, razen pri odločbah o odstopanju, ki pa v obravnavanem primeru niso upoštevne.
56 Iz tega sledi, da je imel P. Longinidis vso pravico izbrati grščino za jezik postopka pred Sodiščem za uslužbence.
57 Drugič, v skladu s členom 136a Poslovnika bi moral biti jezik pritožbene zadeve, ki jo je vložil P. Longinidis, grščina, ker je to jezik postopka odločbe Sodišča za uslužbence, ki jo izpodbija.
58 Tretjič, v skladu s členom 35(3) Poslovnika je bil center Cedefop zavezan uporabljati jezik postopka, ki ga je izbral P. Longinidis.
59 Četrtič, člen 1 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 517/2013 z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih prostega pretoka blaga, prostega gibanja oseb, prava družb, politike konkurence, kmetijstva, varnosti hrane, veterinarske in fitosanitarne politike, prometne politike, energetike, obdavčitve, statistike, vseevropskih omrežij, pravosodja in temeljnih pravic, pravice, svobode in varnosti, okolja, carinske unije, zunanjih odnosov, zunanje, varnostne in obrambne politike ter institucij zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L 158, str. 1), določa, da so uradni in delovni jeziki institucij Unije angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina (sodba z dne 16. oktobra 2013, Italija/Komisija, T‑248/10, EU:T:2013:534, točka 29). Poleg tega, čeprav člen 6 Uredbe št. 1 institucijam dovoljuje, da v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih, center Cedefop ne trdi, da bi zanj veljala taka podrobna pravila in da bi v obravnavanem primeru upravičila povrnitev stroškov prevajanja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Italija/Komisija, EU:T:2013:534, točka 38).
60 Petič, člen 1d(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije določa, da je pri uporabi teh kadrovskih predpisov prepovedana kakršna koli diskriminacija zlasti na podlagi jezika. V skladu s prvim stavkom odstavka 6 tega člena je treba spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike (sodba Italija/Komisija, EU:T:2013:534, točka 30).
61 Če bi v obravnavanem primeru priznali, da so stroški prevajanja, katerih povračilo je zahteval center Cedefop, stroški, ki se lahko povrnejo, bi bil P. Longinidis diskriminiran na podlagi jezika, ker taki stroški navedenemu organu sploh ne bi nastali, če bi P. Longinidis izbral drug jezik postopka, na primer angleščino, to je jezik, v kateri in iz katerega je center Cedefop naročil zadevne prevode.
62 Kar zadeva prevode dokumentov v zvezi s pritožbenim postopkom, je treba poudariti, da v okoliščinah obravnavanega primera taka diskriminacija v nobenem primeru ne bi bila upravičena, ker je center Cedefop najel zunanjega odvetnika, ki obvlada jezik postopka, do česar je imel pravico v skladu s sodno prakso iz točk od 24 do 26 zgoraj. Storitve tega odvetnika je treba šteti za zadostne, da centru Cedefop omogočajo delo v okviru sodnega postopka, ki ga je P. Longinidis začel pred Splošnim sodiščem, v grščini, v skladu z obveznostmi, določenimi v točkah 58 in 59 zgoraj.
63 V zvezi s prevajanjem tega predloga za določitev stroškov je treba poudariti, da tak postopek zahteva bolj računovodske kot pravne sposobnosti (sklep z dne 26. septembra 2013, Schräder/OCVV, T‑187/06 DEP, EU:T:2013:522, točka 68), tako da bi ga zastopnik centra Cedefop lahko sestavil v jeziku postopka z morebitno pomočjo drugih zastopnikov tega organa, ki nimajo posebnih pravnih znanj, vendar obvladajo grščino.
64 Po analogiji je treba uporabljati tudi sodno prakso, po kateri stroškov v zvezi s prevodi, ki jih morajo institucije Unije predložiti pred Splošnim sodiščem v skladu s členom 43(2) Poslovnika, ni mogoče šteti za stroške, ki se lahko povrnejo (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 26. novembra 2004, BEI/De Nicola, C‑198/02 P(R)-DEP, EU:C:2004:754, točki 21 in 22). Poleg tega je Splošno sodišče nujnost stroškov prevajanja pod določenimi pogoji priznalo le glede intervenientk (glej v tem smislu sklep z dne 18. aprila 2006, Euroalliages in drugi/Komisija, T‑132/01 DEP, EU:T:2006:112, točka 46).
65 V teh okoliščinah je treba stroške prevajanja centra Cedefop izključiti iz stroškov, ki se lahko povrnejo.
Ekonomski položaj P. Longinidisa
66 P. Longinidis poudarja, da je v vsakem primeru njegov ekonomski položaj tak, da centru Cedefop ne more povrniti zneska, višjega od [zaupno] EUR, ne da bi ogrozil sredstva za preživljanje svoje družine. V zvezi s tem pojasni, da iz njegove davčne napovedi za leto 2012, ki je priložena stališčem glede tega predloga za določitev stroškov, izhaja, da njegovi prihodki izključno na podlagi njegove odvetniške dejavnosti znašajo samo [zaupno] EUR.
67 V tem smislu je treba ugotoviti, da ekonomski položaj stranke, ki so ji bili naloženi stroški, ni eno od meril, na podlagi katerega sodišče Unije določi znesek stroškov, ki se lahko povrnejo v okviru postopka določitve stroškov. Zato je trditev P. Longinidisa povsem brezpredmetna.
68 V preostalem je treba poudariti, da davčna napoved, na katero se sklicuje P. Longinidis, prikazuje le njegove prihodke za leto 2012 in zato v nobenem primeru ne omogoča poznavanja celovitega stanja njegovega finančnega položaja.
69 Glede na vse navedeno je treba v obravnavanem primeru znesek, ki se lahko povrne, določiti v višini 6300 EUR, vključno s stroški v zvezi s tem predlogom za določitev stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
sklenilo:
Skupni znesek stroškov, ki jih mora P. Longinidis povrniti Centru za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), je 6300 EUR.
V Luxembourgu, 11. decembra 2014.