SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
11. december 2014
Zadeva T‑283/08 P-DEP
Pavlos Longinidis
proti
Evropskemu centru za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop)
„Postopek – Odmera stroškov – Nagrada odvetnika – Zastopanje organa Unije po odvetniku – Pavšalno nadomestilo – Potni stroški in dnevnice uslužbenca – Stroški prevajanja – Stroški, ki se lahko povrnejo – Gospodarski položaj tožeče stranke“
Predmet: Predlog za odmero stroškov, ki ga je na podlagi člena 9(1) Poslovnika Sodišča vložil Pavlos Longinidis po izdaji sodbe z dne 7. julija 2011, Longinidis/Cedefop (T‑283/08 P, ZOdl. JU, EU:T:2011:338).
Sklep: Skupni znesek stroškov, ki jih mora Pavlos Longinidis povrniti Evropskemu centru za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), se določi na 6300 EUR.
Povzetek
1. Sodni postopek – Stroški – Spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo – Pojem – Neobstoj zahteve, da mora stranka, ki ji je naloženo plačilo stroškov, zavrniti predlog za povračilo stroškov
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 92(1))
2. Sodni postopek – Stroški – Določitev – Stroški, ki se lahko povrnejo – Pojem – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Gospodarski položaj stranke, ki ji je naloženo plačilo stroškov – Izključitev
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))
3. Sodni postopek – Stroški – Določitev – Stroški, ki se lahko povrnejo – Stroški strank, ki se lahko povrnejo – Pojem – Nagrada, ki jo institucija, organ, urad ali agencija Unije izplača svojemu odvetniku – Vključitev – Kršitev načela enakega obravnavanja tožečih strank zaradi uporabe odvetnika v nekaterih zadevah, v drugih pa ne – Neobstoj
(Statut Sodišča, člena 19, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))
4. Sodni postopek – Stroški – Določitev – Določitev na podlagi natančnih navedb predlagatelja, če pa teh ni, pa na podlagi pravične ocene sodišča Unije – Pavšalnost nadomestila za odvetnika – Nevplivanje na pooblastilo sodišča za odločanje po prostem preudarku
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))
5. Sodni postopek – Stroški – Določitev – Stroški, ki se lahko povrnejo – Pojem – Posredovanje več odvetnikov – Zahteva – Obstoj posebnih okoliščin
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))
6. Sodni postopek – Stroški – Določitev – Stroški, ki se lahko povrnejo – Pojem – Stroški strank, ki se lahko povrnejo – Zunanji prevajalski stroški, povezani s prevodi procesnega gradiva, ki so ga predložile institucije Unije – Izključitev
(Uredba Sveta št. 1, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 517/2013, člen 1; Poslovnik Splošnega sodišča, členi 35(3), 43(2) in 91(b))
1. Člen 92(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da če nastane spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo, Splošno sodišče na predlog zadevne stranke in po opredelitvi nasprotne stranke odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.
Da bi se tako preprečil odvzem polnega učinka postopka iz te določbe, katere namen je, da se dokončno odloči o stroških postopka, ni mogoče šteti, da je podan spor v smislu navedenega člena le, če stranka, ki je naslovnica predloga za povračilo stroškov, ki jih navaja uspešna stranka, temu predlogu izrecno in v celoti nasprotuje.
(Glej točki 12 in 13.)
Napotitev na:
Splošno sodiščesklep z dne 25. marca 2014, Marcuccio/Komisija, T‑126/11 P-DEP, EU:T:2014:171, točka 13
2. Iz člena 91(b) Poslovnika Splošnega sodišča je razvidno, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni po eni strani na stroške, ki so nastali zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, in po drugi strani na tiste, ki so bili nujni za ta namen. Splošno sodišče mora glede tega prosto upoštevati podatke v zadevi ter pri tem upoštevati predmet in naravo spora, pomen spora z vidika prava Unije in težave primera, obseg dela, ki ga sporni postopek lahko povzroči za udeležene zastopnike ali svetovalce, ter gospodarske koristi, ki jih ima zadeva za stranke. Splošno sodišče ob določitvi tega, kateri stroški se lahko povrnejo, upošteva vse okoliščine zadeve do izreka sklepa o odmeri stroškov, vključno z nujnimi stroški, ki nastanejo v postopku odmere stroškov.
Gospodarski položaj stranke, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov, pa ne spada med merila, na podlagi katerih sodišče Unije v postopku za odmero stroškov določi znesek stroškov, ki se lahko povrnejo.
(Glej točke od 19 do 21 in 67.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: sklepi z dne 28. junija 2004, Airtours/Komisija, T‑342/99 DEP, ZOdl., EU:T:2004:192, točka 18; z dne 31. marca 2011, Tetra Laval/Komisija, T‑5/02 DEP in T‑80/02 DEP, EU:T:2011:129, točka 53, ter z dne 23. marca 2012, Kerstens/Komisija, T‑498/09 P-DEP, EU:T:2012:147, točke od 13 do 15
3. Iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, izhaja, da se lahko institucije Unije glede zastopanja in pomoči pred sodiščem Unije svobodno odločajo o zastopanju po odvetniku. Za namene uporabe navedene določbe Statuta je treba urade ali agencije Unije enačiti z navedenimi institucijami.
To, da je urad ali agencija Unije uporabila storitve zunanjega uslužbenca in odvetnika, tako sicer ne vpliva na to, ali se lahko zadevni stroški potencialno povrnejo, ker pa teh stroškov na podlagi ničesar ni mogoče načelno izključiti, lahko to vpliva na določitev zneska stroškov postopka, ki se nazadnje povrnejo. Glede tega se ne zastavlja vprašanje, ali je kršeno načelo enakega obravnavanja tožečih strank, če se toženi urad ali agencija odloči, da bo v nekaterih zadevah uporabil storitve odvetnika, medtem ko ga v drugih zastopajo njeni zastopniki.
Vsaka presoja, ki bi namreč pravico urada ali agencije, da zahteva povračilo dela ali celotne nagrade, izplačane za opravljene storitve odvetniku, podredila objektivni potrebi po teh storitvah, bi v resnici pomenila omejitev pravice, ki jo zagotavlja člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, in bi za sodišče Unije pomenila, da mora presojo institucij, uradov in agencij, ki so odgovorni za organizacijo svojih služb, nadomestiti z lastno presojo. Taka naloga pa ni v skladu s členom 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča niti s pristojnostmi glede notranje organizacije, ki jo imajo institucije in uradi ali agencije Unije v zvezi z vodenjem njihovih zadev pred sodišči Unije.
(Glej točke od 24 do 26.)
Napotitev na:
Sodišče: sklep z dne 10. oktobra 2013, OCVV/Schräder, C‑38/09 P-DEP, EU:C:2013:679, točke od 20 do 22 in navedena sodna praksa
Splošno sodišče: sklep z dne 28. maja 2013, Marcuccio/Komisija, T‑278/07 P-DEP, ZOdl., EU:T:2013:269, točki 14 in 15
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 28 in 31.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: sklepa Marcuccio/Komisija, točka 25 zgoraj, EU:T:2013:269, točka 20, in Marcuccio/Komisija, EU:T:2014:171, točka 13 zgoraj, točki 31 in 38 ter navedena sodna praksa
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 50.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: sklep z dne 20. januarja 2014, Schönberger/Parlament, T‑186/11 DEP, EU:T:2014:40, točka 29 in navedena sodna praksa
6. Stroškov prevodov, ki jih morajo institucije in uradi ali agencije Unije predložiti pred Splošnim sodiščem na podlagi člena 43(2) Poslovnika, ni mogoče šteti za stroške, ki se lahko povrnejo. Poleg tega Splošno sodišče le glede intervenientk pod nekaterimi pogoji prizna nujnost stroškov za prevajanje.
Glede tega je treba pri tožbi, vloženi v grščini proti organu Unije, katerega predstavniki ne znajo tega jezika in so uporabili zunanjega grško govorečega odvetnika, uporabo tega odvetnika šteti za zadostno za omogočanje temu organu, da v okviru sodnega postopka dela v grščini v skladu z obveznostmi iz člena 35(3) Poslovnika Splošnega sodišča in člena 1 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 517/2013. Če pa bi se priznalo, da so stroški za prevajanje stroški, ki se lahko povrnejo, bi se povzročila diskriminacija na podlagi jezika, saj organu Unije ne bi nastali taki stroški, če bi tožeča stranka izbrala drugi jezik postopka, ki bi ga ta organ znal.
(Glej točke 61, 62 in 64.)
Napotitev na:
Sodišče: sklep z dne 26. novembra 2004, EIB/De Nicola, C‑198/02 P(R)-DEP, EU:C:2004:754, točki 21 in 22
Splošno sodišče: sklep z dne 18. aprila 2006, Euroalliages in drugi/Komisija, T‑132/01 DEP, EU:T:2006:112, točka 46