Zadeva T-284/08
People’s Mojahedin Organization of Iran
proti
Svetu Evropske unije
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Pravica do obrambe – Sodni nadzor“
Povzetek sodbe
1. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe
(Uredba Sveta št. 2580/2001, člen 2(3); Sklep Sveta 2008/583)
2. Ničnostna tožba – Razlogi – Zloraba pooblastil
(člen 230 ES)
3. Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu
(člen 10 ES; Skupno stališče Sveta 2001/931, člen 1(4); Uredba Sveta št. 2580/2001, člen 2(3))
4. Evropske skupnosti – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Ekonomske in finančne sankcije na podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES
(členi 60 ES, 301 ES in 308 ES)
5. Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu
(Skupno stališče Sveta 2001/931, člen 1(4))
6. Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu
(Uredba Sveta št. 2580/2001, člen 2(3))
1. Svet je sprejel Sklep 2008/583 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu, ne da bi zadevni organizaciji pred tem predložil nove informacije oziroma novo gradivo iz spisa, ki so po njegovem mnenju upravičevali njeno ohranitev na spornem seznamu oseb, skupin in subjektov, katerih sredstva je treba zamrzniti, in ji a fortiori ni omogočil, da bi se o tem lahko primerno izrekla pred sprejetjem navedenega sklepa.
Svet je ravnal tako, kot da nujnost nikakor ni izkazana in da se ne sklicuje na kakršno koli dejansko ali pravno nezmožnost zadevni organizaciji sporočiti ,,nove podatke“, ki so po njegovem mnenju upravičevali njeno ohranitev na seznamu .
Zato je ohranitev zamrznitve sredstev zadevne organizacije, ki je določena v izpodbijanem sklepu, posledica postopka, v katerem njena pravica do obrambe ni bila spoštovana. Ta ugotovitev lahko vodi le do razglasitve ničnosti tega sklepa v delu, ki se nanaša na zadevno organizacijo.
(Glej točke 36, 40, 41 in 47.)
2. To, da Svet ni ravnal v skladu s postopkom, ki je jasno opredeljen v prejšnji sodbi Sodišča prve stopnje, v katerem so bile udeležene iste stranke in katerega namen je bilo zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe v okviru sprejetja ukrepa Skupnosti o zamrznitvi sredstev – kar je opustitev, do katere je prišlo ob popolnem poznavanju zadeve in za katero ni utemeljenega razloga – bi lahko bil upošteven indic pri presoji tožbenega razloga, ki se nanaša na zlorabo pooblastil.
(Glej točko 44.)
3. Postopek, ki lahko pripelje do ukrepa zamrznitve sredstev na podlagi ustrezne ureditve na področju posebnih ukrepov zaradi boja proti terorizmu, poteka na dveh ravneh, na nacionalni in skupnostni.
Na podlagi člena 10 ES se odnosi med državami članicami in institucijami Skupnosti urejajo z vzajemno dolžnostjo lojalnega sodelovanja. Pri uporabi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – določb, s katerimi se uvaja posebna oblika sodelovanja med Svetom in državami članicami za skupni boj proti terorizmu – načelo lojalnega sodelovanja za Svet pomeni, da se mora kar najbolj opreti na presojo pristojnega nacionalnega organa, zlasti če gre za sodni organ, in sicer v zvezi z obstojem „trdnih in verodostojnih dokazov ali indicev“, s katerimi je utemeljena odločba tega organa, določena v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931.
Iz tega izhaja, da je dokazno breme za to, da je zamrznitev sredstev osebe, skupine ali organizacije z vidika zadevnih predpisov utemeljena oziroma ostane utemeljena, sicer na strani Sveta, vendar je predmet tega dokazovanja na ravni postopka Skupnosti o zamrznitvi sredstev relativno omejen. Pri prvotnem sklepu o zamrznitvi sredstev se nanaša na obstoj pravilnih informacij ali gradiva iz spisa, iz katerih je razvidno, da je nacionalni organ glede zadevne organizacije sprejel odločbo, ki ustreza opredelitvi iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Poleg tega se dokazno breme pri poznejšem sklepu o zamrznitvi sredstev po ponovnem preverjanju v bistvenem nanaša na vprašanje, ali je zamrznitev sredstev – ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin tega primera in zlasti posledic v zvezi z navedeno odločbo pristojnega nacionalnega organa – še vedno utemeljena.
(Glej točke od 51 do 54.)
4. Svet ima široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku v zvezi z okoliščinami, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju ekonomskih in finančnih sankcij na podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES v skladu s skupnim stališčem, sprejetim na podlagi skupne zunanje in varnostne politike. To pooblastilo za odločanje po prostem preudarku se nanaša zlasti na preudarke glede smotrnosti, na katerih ti sklepi temeljijo.
Vendar pa to, čeprav je Sodišče prve stopnje Svetu na tem področju priznalo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ne pomeni, da ne sme preveriti, kako je zadevne podatke razlagala ta institucija. Sodišče Skupnosti mora namreč preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji situacije, in ali se z njimi lahko utemeljijo iz njih izvedeni sklepi. Vendar pa Sodišče prve stopnje v okviru tega nadzora s svojo presojo smotrnosti ne more nadomestiti presoje Sveta.
(Glej točko 55.)
5. Besedilo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu določa, da odločbo sprejme pristojni nacionalni organ ,,glede oseb, skupin ali organizacij“, preden se lahko sprejme ukrep Skupnosti o zamrznitvi sredstev v zvezi z njimi.
Tudi če se domneva, da te določbe ni treba razlagati dobesedno, če nacionalna odločba, ki je bila sprejeta pred ukrepom Skupnosti, ni bila sprejeta glede organizacije, temveč nekaterih njenih članov, pa bi moral Svet ali pristojni nacionalni organ navesti posebne in konkretne razloge, zakaj je v obravnavanem primeru treba dejanja, za katera so odgovorni posamezniki, ki so domnevno člani ali privrženci organizacije, pripisati samo organizaciji.
(Glej točki 64 in 65.)
6. Svet sklepa o zamrznitvi sredstev, določenega v členu 2(3) Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu, ne more utemeljiti na informacijah ali gradivu iz spisa, ki jih je predložila država članica, če ta država članica njihove predložitve ne more odobriti sodišču Skupnosti, ki nadzoruje zakonitost tega sklepa.
Sodni nadzor nad zakonitostjo sklepa o zamrznitvi sredstev glede tega zajema presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter preverjanje dokazov in informacij, na katerih ta presoja temelji. Sodišče prve stopnje mora prav tako preveriti, ali sta bili glede tega spoštovani pravica do obrambe in zahteva po obrazložitvi, ter, če je to potrebno, utemeljenost prisilnih nujnih razlogov, na katere se Svet izjemoma sklicuje, da bi lahko od tega odstopil.
Tak nadzor je še toliko bolj nujen, ker je edino procesno jamstvo, ki zagotavlja pravično ravnovesje med zahtevami boja zoper mednarodni terorizem in varstvom temeljnih pravic. Ker morajo biti omejitve pravice do obrambe zadevnih oseb, do katerih je prišlo zaradi ravnanja Sveta, uravnotežene s strogim neodvisnim in nepristranskim sodnim nadzorom, mora biti sodišču Skupnosti omogočen nadzor zakonitosti in utemeljenosti ukrepov zamrznitve sredstev, ne da bi bilo proti njemu mogoče uveljavljati tajnost ali zaupnost dokazov in informacij, ki jih je uporabil Svet.
Ker Svet in nacionalni organi niti Sodišču prve stopnje niso sporočili informacij iz dokumenta, ki so ga navedeni organi predložili Svetu, Sodišče prve stopnje ni moglo izvajati nadzora nad zakonitostjo sklepa o zamrznitvi sredstev.
(Glej točke od 73 do 76.)