SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 17. decembra 2010(*)

„Damping – Uvoz železnih in jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Kitajske, Indije, Južne Afrike, Ukrajine in Rusije – Zavrnitev delnega vmesnega pregleda uvedene protidampinške dajatve“

V zadevi T‑369/08,

European Wire Rope Importers Association (EWRIA) s sedežem v Hemerju (Nemčija),

Câbleries namuroises SA s sedežem v Namurju (Belgija),

Ropenhagen A/S s sedežem v Vallensbaek Strandu (Danska),

ESH Eisen- und Stahlhandelsgesellschaft mbH s sedežem v Kaarstu (Nemčija),

Heko Industrieerzeugnisse GmbH s sedežem v Hemerju,

Interkabel Internationale Seil- und Kabel-Handels GmbH s sedežem v Solmsu (Nemčija),

Jose Casañ Colomar, SA s sedežem v Valencii (Španija),

Denwire Ltd s sedežem v Dudleyju (Združeno kraljestvo),

ki jih zastopa T. Lieber, odvetnik,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata C. Clyne in H. van Vliet, zastopnika,

tožena stranka,

zaradi zahteve za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 4. julija 2008, s katero je ta zavrnila predlog tožečih strank, naj opravi delni vmesni pregled protidampinških dajatev na uvoz železnih in jeklenih vrvi in kablov,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, S. Papasavvas in A. Dittrich, sodnika,

sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

A –  Osnovna protidampinška uredba

1        Osnovni protidampinški predpis je Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 56, str. 1, v nadaljevanju: osnovna uredba) (ki jo je nadomestila Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL 2010, L 7, str. 22)). Člen 1(1), (2) in (4) osnovne uredbe (postal člen 1(1), (2) in (4) Uredbe št. 1225/2009) določa:

„1. Protidumpinška dajatev se lahko uporabi za vsak dumpinški izdelek, čigar [katerega] sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo.

2. Izdelek šteje kot dumpinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim [uveljavljenem] za državo izvoznico.

[…]

4. V tej uredbi pomeni izraz ,podoben izdelek‘izdelek, ki je identičen, se pravi v vseh pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek.“

2        Člen 3(1) in (2) osnovne uredbe (postal člen 3(1) in (2) Uredbe št. 1225/2009) določa:

„1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz ,škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka dumpinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi (b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.“

3        Člen 5(7) in (9) osnovne uredbe (postal člen 5(7) in (9) Uredbe št. 1225/2009) določa:

„7. Dokazi tako o dumpingu kakor tudi o škodi se pri odločanju o tem, ali naj se začne preiskava ali ne, proučujejo sočasno. Pritožba se zavrne, kjer ni dovolj dokazov bodisi o dumpingu ali o škodi, ki bi opravičevali začetek postopka.

[…]

9. Kjer po posvetovanju postane jasno, da obstaja dovolj dokazov, ki opravičujejo začetek postopka, Komisija postopek začne v roku 45 dni po vložitvi pritožbe in objavi obvestilo o tem v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Kjer so predloženi dokazi nezadostni, bo pritožnik obveščen o tem po posvetovanju v roku 45 dni od datuma, ko je bila pritožba vložena pri Komisiji.“

4        Člen 11(2), (3), (5) in (6) osnovne uredbe (postal člen 11(2), (3), (5) in (6) Uredbe št. 1225/2009) določa:

„2. Dokončni protidumpinški ukrep preneha veljati pet let po svoji uvedbi ali pet let od datuma zaključka zadnjega pregleda, ki je obravnaval tako dumping kot tudi škodo, razen če je v tem pregledu določeno, da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dumpinga in škode. […]

3. Potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov je mogoče pregledati, kjer je to upravičeno, […] pod pogojem, da je minilo smiselno dolgo časovno obdobje vsaj enega leta od uvedbe dokončnega ukrepa, na zahtevo katerega koli izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu.

Vmesni pregled se začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dumpinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oz. se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči dumping, ki povzroča škodo.

Pri izvajanju preiskave, o kateri govori ta odstavek, Komisija med drugim oceni, ali so se okoliščine glede dumpinga in škode bistveno spremenile ali če obstoječi ukrepi dosegajo želene rezultate pri odstranjevanju škode, ki je bila prej ugotovljena v zvezi s členom 3. V tem pogledu se pri končnem odločanju upoštevajo vsi relevantni in ustrezno dokumentirani dokazi.

[…]

5. Ustrezne določbe te uredbe v zvezi s postopki in vodenjem preiskav, razen tistih, ki se nanašajo na roke, se uporabijo za vsak pregled, ki se izvaja v skladu z odstavki 2, 3 in 4. Vsak tak pregled se izvede hitro in se običajno zaključi v 12 mesecih po dnevu začetka pregleda.

6. Preglede v skladu s tem členom Komisija začne po posvetovanju s Svetovalnim odborom. Kjer pregledi to opravičujejo, institucija Skupnosti, ki je odgovorna za uvajanje ukrepov, ukrepe prekliče ali obdrži v skladu z odstavkom 2 oziroma prekliče, obdrži ali spremeni v skladu z odstavkoma 3 in 4. […]“

5        Člen 21(1) osnovne uredbe (postal člen 21(1) Uredbe št. 1225/2009) določa:

„Odločitev o tem, ali interes Skupnosti zahteva posredovanje, temelji na ocenitvi vseh različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi domače industrije in uporabnikov ali potrošnikov; odločitev v smislu tega člena se sprejme samo, če so pred tem vse stranke dobile priložnost, da povedo svoja stališča v skladu z odstavkom 2. Pri taki preiskavi je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega dumpinga, ki izkrivlja trgovino[,] in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Ukrepi, ki so določeni na osnovi ugotovljenega dumpinga in škode, se morda ne uporabijo, če pristojni organi na osnovi predloženih informacij lahko jasno ugotovijo, da uporaba takih ukrepov ni v interesu Skupnosti.“

B –  Protidampinški ukrepi, ki se uporabljajo za uvoz železnih ali jeklenih vrvi in kablov

1.     Protidampinški ukrepi na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine

6        Komisija Evropskih skupnosti je po pritožbah, ki ju je aprila in junija 1998 vložil Povezovalni odbor industrije žičnatih vrvi Evropske unije (Liaison Committee of European Union Wire Rope Industries, v nadaljevanju: EWRIS), in po 20. maja 1998 začetih protidampinških postopkih za uvoz jeklenih vrvi in kablov v Skupnost sprejela Uredbo (ES) št. 362/1999 z dne 18. februarja 1999 o uvedbi začasne protidampinške dajatve pri uvozu jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Indije, Mehike, Južne Afrike in Ukrajine in o sprejemu zavez, ki so jih ponudili nekateri izvozniki na Madžarskem in Poljskem (UL L 45, str. 8). V uvodni izjavi 7 te uredbe je „zadevni izdelek“ opredeljen kot: „jeklene vrvi in kabli, vključno s spiralno zavitimi vrvmi z zaporami, razen vrvi in kablov iz nerjavečega jekla z največjo dimenzijo prečnega prereza, ki presega 3 mm“.

7        Svet je 12. avgusta 1999 sprejel Uredbo (ES) št. 1796/1999 z dne 12. avgusta 1999 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev, o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih na uvoz jeklenih vrvi in kablov po poreklu iz Ljudske republike Kitajske, Madžarske, Indije, Mehike, Poljske, Južne Afrike in Ukrajine, ter o ustavitvi protidampinškega postopka v zvezi z uvozom po poreklu iz Republike Koreje (UL L 217, str. 1). V uvodni izjavi 4 te uredbe je povzeta opredelitev zadevnega izdelka iz uvodne izjave 7 Uredbe št. 362/1999.

8        Komisija je 13. novembra 2003 objavila Obvestilo o bližnjem izteku nekaterih protidampinških ukrepov (UL C 272, str. 2), zlasti protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 1796/1999, in 17. maja 2004 prejela zahtevek za pregled, ki ga je predložil EWRIS v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe. Komisija je 17. avgusta 2004 objavila Obvestilo o začetku revizije ob izteku protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine (UL C 207, str. 2) in začela preiskavo v zvezi s pregledom.

9        Svet je 8. novembra 2005 sprejel Uredbo (ES) št. 1858/2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) [osnovne uredbe] (UL L 299, str. 1). V uvodni izjavi 18 te uredbe je povzeta opredelitev zadevnega izdelka iz uvodne izjave 4 Uredbe št. 1796/1999.

2.     Protidampinški ukrepi na uvoz železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Rusije

10      Komisija je po pritožbi, ki jo je EWRIS vložil marca 2000, in po 5. maja 2000 začetih protidampinških postopkih za uvoz železnih ali jeklenih vrvi in kablov v Skupnost sprejela Uredbo (ES) št. 230/2001 z dne 2. februarja 2001 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Češke republike, Rusije, Tajske in Turčije ter o sprejemu zavez, ki so jih ponudili nekateri izvozniki iz Češke in Turčije (UL L 34, str. 4). V uvodni izjavi 9 te uredbe je „zadevni izdelek“ opredeljen kot „železne ali jeklene vrvi in kabli, vključno s spiralno zavitimi vrvmi z zaporami, razen vrvi in kablov iz nerjavečega jekla z največjo dimenzijo prečnega prereza, ki presega 3 mm, s pritrjenimi dodatki ali ne“.

11      Svet je 2. avgusta 2001 sprejel Uredbo (ES) št. 1601/2001 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasnih protidampinških dajatev, uvedenih na uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Češke republike, Rusije, Tajske in Turčije (UL L 211, str. 1). V uvodni izjavi 8 te uredbe je povzeta opredelitev zadevnega izdelka iz uvodne izjave 9 Uredbe št. 230/2001.

12      Komisija je 29. oktobra 2005 objavila Obvestilo o bližnjem izteku nekaterih protidampinških ukrepov (UL C 270, str. 38), zlasti protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 1601/2001, in 28. aprila 2006 prejela zahtevek za pregled, ki ga je predložil EWRIS v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe. Komisija je 3. avgusta 2006 objavila Obvestilo o začetku pregleda zaradi izteka protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Rusije, Tajske in Turčije, ter delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Turčije (UL C 181, str. 15) in začela preiskavo v zvezi s pregledom.

13      Svet je 30. oktobra 2007 sprejel Uredbo (ES) št. 1279/2007 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na nekatere železne ali jeklene vrvi in kable s poreklom iz Rusije ter o razveljavitvi protidampinških ukrepov na uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Tajske in Turčije (UL L 285, str. 1). V uvodni izjavi 32 te uredbe je „zadevni izdelek“ ob sklicevanju na opredelitev zadevnega izdelka iz uvodne izjave 8 Uredbe št. 1601/2001 opredeljen kot: „vrvi in kabli, vključno z zaprtimi svitki vrvi iz železa ali jekla, vendar ne nerjavnega jekla, maksimalnega prereza več kot 3 mm, s pritrjenimi dodatki ali ne“.

 Dejansko stanje

14      European Wire Rope Importers Association (EWRIA), ena od tožečih strank v tej zadevi, je združenje, ki zastopa kolektivne interese evropskih družb, ki svoje dejavnosti opravljajo na področju uvoza in trgovine z jeklenimi vrvmi in kabli. Druge tožeče stranke v tej zadevi so članice EWRIA in so družbe belgijskega prava (Câbleries namuroises SA), danskega prava (Ropenhagen A/S), nemškega prava (ESH Eisen- und Stahlhandelsgesellschaft mbH, Heko Industrieerzeugnisse GmbH, Interkabel Internationale Seil- und Kabel-Handels GmbH), španskega prava (Jose Casañ Colomar, SA) in prava Združenega kraljestva (Denwire Ltd).

15      Združenje EWRIA je 12. junija 2007 v imenu drugih tožečih strank in nekaterih drugih družb na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe pri Komisiji vložilo zahtevek za delni vmesni pregled protidampinških ukrepov, uvedenih po eni strani z Uredbo št. 1858/2005, na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine, in po drugi strani z Uredbo št. 1601/2001, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 564/2005 z dne 8. aprila 2005 (UL L 97, str. 1), na uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom s Češke, Rusije, Tajske in Turčije (v nadaljevanju: zahtevek za pregled).

16      Namen zahtevka za pregled je bil ponovno opredeliti obseg izdelka, na katerega se nanašajo zadevni protidampinški ukrepi, to so železne in jeklene vrvi in kabli (v nadaljevanju skupaj: jeklene vrvi). Po navedbah EWRIA se je položaj od prve uvedbe zadevnih protidampinških ukrepov zelo spremenil, kar upravičuje spremembo opredelitve zadevnega izdelka iz naslednjih razlogov:

–        opredelitev zadevnega izdelka v zadevnih protidampinških ukrepih je v nasprotju s standardi Skupnosti, ki se uporabljajo za jeklene žice (EN 10264) in jeklene žične vrvi (EN 12385) in ki uradno razlikujejo vrvi za splošno rabo od vrvi za posebne namene;

–        sedanji udeleženci na trgu vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene ne razumejo kot en sam izdelek, ampak kot različna izdelka;

–        od uvedbe zadevnih protidampinških ukrepov je proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti postala obrobna, saj danes večina proizvajalcev jeklenih vrvi v Skupnosti proizvaja vrvi za posebne namene;

–        prevladujoče razmere na trgu jeklenih vrvi v Skupnosti so se spremenile, saj ni več občutne konkurence med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene, uvoz vrvi za splošno rabo pa proizvajalcem jeklenih vrvi v Skupnosti ne povzroča več škode.

17      Združenje EWRIA je v zahtevku za pregled predlagalo, da se zadevni izdelek v opredelitvi razdeli v dve skupini, to so vrvi za splošno rabo na eni strani in visoko zmogljive vrvi ali vrvi za posebne namene na drugi strani. Za vrvi za posebne namene naj bi protidampinški ukrepi še naprej veljali, vrvi za splošno rabo pa bi bile izključene s področja uporabe teh ukrepov.

18      Komisija je po sestanku z združenjem EWRIA z dopisom z dne 8. aprila 2008 to združenje obvestila:

„Kot je bilo dogovorjeno na sestanku 8. aprila 2008, smo seznanjeni, da nameravate dopolniti vaše pripombe z dne 12. junija 2007 z dokazi o škodi in/ali dampingu.

V pričakovanju dodatnih informacij smo vam na voljo za vsa dodatna vprašanja o tej temi.“

19      Združenje EWRIA je z dopisom z dne 30. aprila 2008 Komisiji odgovorilo:

„V tej zadevi se sklicujemo na našo razpravo 8. aprila 2008 in vaš dopis s tem datumom.

V zvezi z našim zahtevkom za vmesni pregled z dne 12. junija 2007 vam sporočamo, da naših pripomb ne nameravamo dopolniti. Menimo, da zahtevek vsebuje dovolj dokazov o ,spremembi okoliščin‘ v zvezi z opredelitvijo zadevnih izdelkov po sprejetju prve protidampinške uredbe o jeklenih vrveh leta 1999. Poleg tega smo o zahtevku podrobno razpravljali s [P.-C.] in [C.-N.], ki sta nas obvestila, da so po njunem mnenju možnosti za vmesni pregled opredelitve izdelkov, opredeljenih kot jeklene vrvi, ,obetavne‘.

Zato vas prosimo, da sprejmete zahtevek in nemudoma začnete vmesni pregled opredelitve izdelkov, opredeljenih kot jeklene vrvi. Obenem vam sporočamo, da je mogoče, da bomo zoper morebitno zavrnitev našega zahtevka vložili tožbo.“

20      Komisija je z dopisom z dne 4. julija 2008 (v nadaljevanju: sporni dopis) združenju EWRIA odgovorila:

„Sklicujemo se na različne izmenjave mnenj z našo ekipo v zvezi z vprašanjem, ali je mogoče začeti delni pregled zgoraj omenjenih ukrepov za jeklene vrvi, da bi se vrvi za splošno rabo izključile iz opredelitve zadevnih izdelkov.

Iz vašega dopisa z dne 30. aprila je razvidno, da v podporo svojemu zahtevku v zvezi z opredelitvijo izdelkov ne nameravate predložiti dodatnih dokazov, poleg informacij in dokazov, ki ste jih predložili pred tem datumom.

Žal vam moramo sporočiti, da na podlagi do zdaj predloženih informacij ni mogoče ugotoviti, da je treba začeti delni vmesni pregled, da bi se vrvi za splošno rabo izključilo iz opredelitve zadevnih izdelkov. Glavni razlog za to so nezadostni dokazi, da ti dve vrsti izdelkov, na kateri se ukrepi nanašajo, to so vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene, nimata enakih osnovnih fizičnih, tehničnih in kemičnih značilnosti.

Vaše ugotovitve temeljijo na določenih elementih, v tem primeru na mazivih, plastičnih vmesnih vlaknih, stopnjah rotacije in nekaterih značilnostih žic, ki bi omogočili razlikovanje med številnimi vrstami jeklenih vrvi. Vendar to ne zadošča, ker imajo vse vrvi enake osnovne fizične, tehnične in kemične značilnosti.

V zvezi s tem velja, da so jeklene vrvi v bistvu sestavljene iz treh elementov: iz jeklenih žic, ki tvorijo pramen, pramenov, zavitih okoli stržena, in samega stržena. Njihova zasnova se spreminja glede na fizične omejitve, povezane s predvideno uporabo. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da čeprav obstajajo številni tipi jeklenih vrvi z določenimi fizičnimi in tehničnimi razlikami, imajo vsi enake osnovne fizične značilnosti (vrvi so narejene iz pramenov jeklenih žic, zavitih okoli stržena) in enake osnovne tehnične značilnosti (vsi imajo določeno število žic v pramenu, določeno število pramenov v vrvi, določen premer in določeno zgradbo). Čeprav izdelki iz spodnjega in zgornjega dela segmenta niso zamenljivi, so zamenljivi izdelki iz sosednjih delov. Zato smo ugotovili, da se različne skupine jeklenih vrvi prekrivajo in si do določene mere konkurirajo. Še več, celo izdelki iz iste skupine so lahko namenjeni različnim uporabam.

Poleg tega se zdi, da v nekaterih sosednjih skupinah standardne jeklene vrvi konkurirajo posebnim jeklenim vrvem, saj se lahko uporabljajo za iste namene in se torej zdijo zamenljive.

Če imate nove informacije, zaradi katerih bi morali po vašem mnenju ponovno preučiti naše stališče, jih seveda še vedno lahko predložite.

Na voljo smo vam za vsa morebitna vprašanja o tej temi.“

 Postopek in predlogi strank

21      Tožeče stranke so 4. septembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo.

22      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        tožbo razglasi za dopustno;

–        odločbo Komisije z dne 4. julija 2008, s katero je Komisija zavrnila njihov predlog za delni vmesni pregled protidampinških ukrepov za jeklene žičnate vrvi, da se prilagodi obseg ukrepov in da se iz opredelitve zadevnega izdelka izključijo vrvi za splošno rabo, razglasi za nično;

–        Komisiji naloži, naj opravi delni vmesni pregled protidampinških ukrepov na uvoz jeklenih vrvi, da se prilagodi obseg ukrepov in da se iz opredelitve zadevnega izdelka izključijo vrvi za splošno rabo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

23      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        zavrže tožbo kot nedopustno ali, podredno, zavrne tožbo kot neutemeljeno;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

24      Stranke so na obravnavi 18. marca 2010 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

A –  Dopustnost

1.     Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti odločitve Komisije z dne 4. julija 2008 o tem, da ne bo začela delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov za jeklene vrvi

a)     Trditve strank

25      Komisija trdi, da je ta predlog nedopusten. Sporni dopis naj ne bi bil odločba v smislu člena 230 ES, ker za tožeče stranke nima dokončnih pravnih učinkov. V nasprotju z dopisom, ki je bil v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Sodišča z dne 17. julija 2008 v zadevi Athinaïki Techniki proti Komisiji (C‑521/06 P, ZOdl., str. I‑5829), opredeljen kot odločba, naj sporni dopis ne bi značilno spremenil pravnega položaja tožečih strank.

26      Prvič, Komisija ob sklicevanju na besedilo spornega dopisa opozarja, da s tem dopisom možnost izvedbe vmesnega pregleda ni bila „dokončno in nepopravljivo zavrnjena“. Sporni dopis naj bi izražal stališče njenih služb „na podlagi do takrat prejetih informacij“. Vodja oddelka in njegova ekipa naj bi začasno menila, da tožeče stranke še niso predložile dovolj dokazov, da bi bil začetek vmesnega pregleda upravičen, vendar začetka pregleda niso nameravali popolnoma izključiti. Sporni dopis naj bi združenju EWRIA izrecno dopuščal, da predloži nove informacije, ki bi Komisijo lahko prepričale, da je treba opraviti vmesni pregled. V zvezi s tem Komisija vztraja, da v tej zadevi spisa ni končala. Zato naj sporni dopis ne bi bil primerljiv z dopisom, ki je bil opredeljen kot odločba v zgoraj v točki 25 navedeni sodbi Athinaïki Techniki proti Komisiji, temveč naj bi bil bolj podoben dopisu, ki se pošlje pred odločbo in v katerem je poudarjeno, da tožeča stranka v tej zadevi lahko predloži dodatne informacije. Če bi tožeče stranke v tej zadevi poslale dopis, v katerem bi podrobneje pojasnile razloge za svoj zahtevek za pregled in zakaj menijo, da bi Komisija morala ponovno preučiti svoje stališče, bi to dejansko naredila, ne da bi morale tožeče stranke vložiti nov zahtevek.

27      Drugič, Komisija ob sklicevanju na identiteto avtorja spornega dopisa trdi, da je to le preprost dopis njenih služb – in ne njen – v smislu sklepa Splošnega sodišča z dne 14. maja 2009 v zadevi US Steel Košice proti Komisiji (T‑22/07, neobjavljen v ZOdl., točka 42). Vodja oddelka, ki naj bi podpisal dopis, se je skliceval na izmenjavo mnenj med tožečimi strankami ter njim in „[njegovo] ekipo“, medtem ko naj bi bil v nadaljevanju dopisa uporabljen zaimek „mi“, ki označuje zadevnega vodjo oddelka in njegovo ekipo. Ti elementi naj bi kazali, da sporni dopis ni odločba v smislu člena 230 ES.

28      Zato v nasprotju z okoliščinami zadeve, v kateri je bil izdan sklep Splošnega sodišča z dne 4. maja 1998 v zadevi BEUC proti Komisiji (T‑84/97, Recueil, str. II‑795, točka 48), sporni dopis ni „jasna in dokončna presoja“ zahtevka za pregled.

29      Tožeče stranke menijo, da je sporni dopis odločba v smislu člena 230 ES v skladu z merili iz zgoraj v točki 25 navedene sodbe Athinaïki Techniki proti Komisiji.

b)     Presoja Splošnega sodišča

30      V uvodu je treba opozoriti, da iz tožbe izhaja, da je njen predmet razglasitev ničnosti „odločb[e] Komisije z dne 4. julija 2008, s katero je Komisija zavrnila predlog tožečih strank za delni vmesni pregled protidampinških dajatev [ukrepov] na jeklene žičnate vrvi (JŽV) z namenom, da se prilagodi obseg ukrepov in da se iz teh ukrepov [opredelitve zadevnega izdelka] izključijo vrvi za splošno rabo (VSR)“ (v nadaljevanju: izpodbijani akt).

31      V skladu z ustaljeno sodno prakso je ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES mogoče vložiti zoper vse akte, ki jih sprejmejo institucije – ne glede na vrsto ali obliko – ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj (sodbe Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81 Recueil, str. 2639, točka 9; z dne 6. aprila 2000 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑443/97, Recueil, str. I‑2415, točka 27; z dne 12. septembra 2006 v zadevi Reynolds Tobacco in drugi proti Komisiji, C‑131/03 P, ZOdl., str. I‑7795, točka 54, in zgoraj v točki 25 navedena sodba Athinaïki Techniki proti Komisiji, točka 29).

32      Iz ustaljene sodne prakse v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb izhaja tudi, da se je treba za opredelitev izpodbijanih aktov opreti tako na vsebino teh aktov kot na namen njihovih avtorjev. V zvezi s tem so izpodbojni akti načeloma ukrepi, ki dokončno določajo stališče Komisije ob koncu upravnega postopka in ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, razen vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe in ki nimajo takih učinkov (zgoraj v točki 31 navedena sodba Sodišča IBM proti Komisiji, točki 9 in 10; sodbi Sodišča z dne 16. junija 1994 v zadevi SFEI in drugi proti Komisiji, C‑39/93 P, Recueil, str. I‑2681, točke od 27 do 33, in z dne 22. junija 2000 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑147/96, Recueil, str. I‑4723, točki 26 in 27; zgoraj v točki 25 navedena sodba Athinaïki Techniki proti Komisiji, točka 42, in sodba Sodišča z dne 26. januarja 2010 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, C‑362/08 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 52).

33      Nasprotno, oblika sprejetega akta ali odločbe načeloma ne vpliva na dopustnost ničnostne tožbe (zgoraj v točki 31 navedena sodba Sodišča IBM proti Komisiji, točka 9; sodba Sodišča z dne 7. julija 2005 v zadevi Le Pen proti Parlamentu, C‑208/03 P, ZOdl., str. I‑6051, točka 46, in zgoraj v točki 25 navedena sodba Athinaïki Techniki proti Komisiji, točka 43). V nasprotnem primeru bi se Komisija lahko samo s kršitvijo formalnih zahtev izognila nadzoru sodišča Unije. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ker je Evropska unija pravna skupnost, v kateri so njene institucije zavezane nadzoru skladnosti svojih aktov s Pogodbo, morajo sodišča Unije podrobno ureditev postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za tožbe, o katerih odločajo, razlagati tako, da bo uporaba te podrobne ureditve čim bolj prispevala k doseganju cilja, to je k zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije (zgoraj v točki 25 navedena sodba Athinaïki Techniki proti Komisiji, točki 44 in 45; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točki 38 in 39, in z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 109).

34      Iz tega sledi, da je treba pri ugotavljanju, ali je izpodbijani akt odločba v smislu člena 230 ES, preveriti, ali je ob upoštevanju vsebine akta, namena Komisije in okoliščin, v katerih je bil izdan (glej v tem smislu zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Hilfsfonds proti Komisiji, točka 58), Komisija s tem aktom zavzela dokončno stališče v zvezi z zahtevkom za pregled.

35      Najprej je treba ugotoviti, da se sporni dopis navezuje na dopis združenja EWRIA z dne 30. aprila 2008, s katerim je Komisijo obvestilo, da ne namerava dopolniti zahtevka za pregled, ker naj bi vseboval dovolj dokazov, in da namerava v primeru zavrnitve zahtevka vložiti tožbo pri sodišču Unije. Nato, besedilo spornega dopisa, da „[ž]al […] moramo sporočiti, da na podlagi do zdaj predloženih informacij ni mogoče ugotoviti, da je treba začeti delni vmesni pregled“, kaže, da se je Komisija odločila, da zahtevku za pregled ne bo ugodila. V teh okoliščinah je Komisija tožečim strankam sporočila tudi razloge, zakaj se je odločila, da ne bo začela pregleda. Pojasnila je, da so „[g]lavni razlog […] nezadostni dokazi, da ti dve vrsti izdelkov, na kateri se ukrepi nanašajo, to so vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene, nimata enakih osnovnih fizičnih, tehničnih in kemičnih značilnosti“. Nazadnje, čeprav je Komisija na koncu spornega dopisa seveda navedla, da tožeče stranke še vedno lahko predložijo nove informacije, zaradi katerih bi Komisija lahko „ponovno preučila [svoje] stališče“, je treba poudariti, da je bilo Komisiji jasno sporočeno, da je zahtevek za pregled dokončen in da ne bo dopolnjen z nobenim drugim dokazom.

36      Glede na te ugotovitve je očitno, da je bila o zahtevku sprejeta odločitev in da bi lahko bila, če bi bile predložene nove informacije, sprejeta nova odločitev, ki bi jih upoštevala.

37      Poleg tega je treba opozoriti, da se v skladu s členom 11(3), drugi odstavek, osnovne uredbe (postal člen 11(3), drugi odstavek, Uredbe št. 1225/2009) vmesni pregled začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov za to, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga in/ali da se škoda verjetno ne bi nadaljevala oziroma se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči damping, ki povzroča škodo. V nasprotju s položajem, v katerem se Komisija po posvetovanju s Svetovalnim odborom v skladu s členom 11(6) osnovne uredbe odloči, da bo začela vmesni pregled (glej v tem smislu sklepa Splošnega sodišča z dne 14. marca 1996 v zadevi Dysan Magnetics in Review Magnetics proti Komisiji, T‑134/95, Recueil, str. II‑181, točka 23, in z dne 25. maja 1998 v zadevi Broome & Wellington proti Komisiji, T‑267/97, Recueil, str. II‑2191, točka 29), pa zavrnitev takega pregleda zaradi nezadostnih dokazov ni predhodni ali pripravljalni ukrep, ker mu ne sledi noben drug akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti ničnostno tožbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 32 navedeno sodbo SFEI in drugi proti Komisiji, točka 28, in zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Athinaïki Techniki proti Komisiji, točka 54).

38      V zvezi s tem ni upoštevno, da bi tožeče stranke Komisiji lahko predložile še dodatne podatke, na podlagi katerih bi morda morala ponovno preučiti svoje stališče (glej v tem smislu zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Athinaïki Techniki proti Komisiji, točka 55).

39      Seveda, kot je Komisija poudarila na obravnavi, v zvezi z zahtevkom za pregled ni bila sprejeta nobena uradna odločba. Ker pa člen 5(7) osnovne uredbe, ki se uporablja tudi za vmesne preglede na podlagi člena 11(5) te uredbe, določa, da se zahtevek za začetek preiskave zavrne, kjer ni dovolj dokazov bodisi o dampingu ali o škodi, ki bi opravičevali začetek postopka, in ker člen 5(9) te uredbe določa, da bo, „[k]jer so predloženi dokazi nezadostni, […] pritožnik obveščen o tem po posvetovanju“, je treba meniti, da je Komisija s spornim dopisom obvestila tožeče stranke o svoji odločitvi, da zavrne zahtevek za pregled.

40      Glede na ugotovitve, navedene v točki 35 zgoraj, in ker se je Komisija odločila, da ne bo ugodila zahtevku za pregled, je treba meniti, da bi Komisija, če bi tožeče stranke naknadno predložile dodatne informacije, morala, če bi bilo smiselno, na podlagi teh novih informacij sprejeti novo odločitev o tem, ali je treba začeti vmesni pregled glede na dokaze, ki jih ima. Vendar predložitev teh podatkov ne vpliva na dejstvo, da je prvi zahtevek za pregled preučitve že zavrnjen (glej v tem smislu zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Athinaïki Techniki proti Komisiji, točka 57).

41      Iz tega sledi, da je izpodbijani akt glede na vsebino, okoliščine, v katerih je bil izdan, in namen Komisije dokončna zavrnitev Komisije, da bi opravila delni vmesni pregled. Izpodbijani akt je torej treba opredeliti kot odločbo v smislu člena 230 ES.

42      Narave te odločbe ne more ovreči preprosta okoliščina, da naj bi bila to le presoja služb Komisije, in ne same Komisije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi BEUC in NCC proti Komisiji, T‑37/92, Recueil, str. II‑285, točka 38, in zgoraj v točki 28 navedeno sodbo BEUC proti Komisiji, točka 48).

43      Ker je bil s to odločbo zavrnjen zahtevek za začetek preiskave, katere namen je bil ugotoviti, ali je treba nadaljevati izvajanje zadevnih protidampinških ukrepov zaradi domnevne spremembe okoliščin v okviru postopka vmesnega pregleda iz člena 11(3) osnovne uredbe, je ta odločba povzročila zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožečih strank, in je izpodbojni akt v skladu s členom 230 ES.

2.     Dopustnost predloga, naj se Komisiji naloži, naj opravi delni vmesni pregled

a)     Trditve strank

44      Komisija trdi, da je ta predlog nedopusten. V skladu s členom 233 ES in sodno prakso ni naloga Splošnega sodišča, da ji odredi, kako bi morala izvršiti sodbo, izdano v okviru ničnostne tožbe.

b)     Presoja Splošnega sodišča

45      Treba je opozoriti, da je v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 230 ES, pristojnost sodnega organa Unije omejena na nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega akta in da na podlagi ustaljene sodne prakse Splošno sodišče pri izvajanju svojih pristojnosti na institucije Unije ne more nasloviti odredbe ali teh institucij nadomestiti (sodbi Sodišča z dne 5. julija 1995 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑21/94, Recueil, str. I‑1827, točka 33, in z dne 8. julija 1999 v zadevi DSM proti Komisiji, C‑5/93 P, Recueil, str. I‑4695, točka 36; sodba Splošnega sodišča z dne 24. februarja 2000 v zadevi ADT Projekt proti Komisiji, T‑145/98, Recueil, str. II‑387, točka 83). Zadevna institucija mora pri razglasitvi ničnosti izpodbijanega akta na podlagi člena 233 ES sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe (sodba Sodišča z dne 24. junija 1986 v zadevi AKZO Chemie in AKZO Chemie UK proti Komisiji, 53/85, Recueil, str. 1965, točka 23 in zgoraj navedena sodba ADT Projekt proti Komisiji, točka 84).

46      Iz tega sledi, da je treba predlog tožečih strank, naj Splošno sodišče Komisiji odredi, naj opravi delni vmesni pregled, zavrniti kot nedopusten.

3.     Dopustnost tožbenih razlogov tožečih strank

a)     Trditve strank

47      V zvezi s prvim tožbenim razlogom Komisija trdi, da so se tožeče stranke, namesto da bi v vsebini tožbe navedle svoje trditve, v bistvu sklicevale na trditve, navedene v zahtevku za pregled. Iz tega Komisija sklepa, da so prvi tožbeni razlog in tudi druga tožbena razloga, ki imata isto nepravilnost, nedopustni, ker niso bili navedeni v sami tožbi.

b)     Presoja Splošnega sodišča

48      Treba je opozoriti, da iz člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da je treba v vsaki tožbi navesti predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta podatek mora biti dovolj jasen in natančen, da omogoči toženi stranki pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi, glede na okoliščine primera, brez drugih podatkov v utemeljitev. Za zagotovitev pravne varnosti in ustreznega poteka sodnih postopkov, morajo, da je tožba dopustna, bistveni elementi glede dejstev in prava, na katerih ta temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila same tožbene vloge (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T‑19/01, ZOdl., str. II‑315, točka 64 in navedena sodna praksa).

49      Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi (sodbi Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl., str. II‑5527, točka 57, in z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T‑201/04, ZOdl., str. II‑3601, točka 94). Poleg tega ni dolžnost Splošnega sodišča, da v prilogah išče in prepoznava dokaze in trditve, ki bi jih lahko štelo za utemeljitev tožbe, saj imajo priloge zgolj dokazno in dokumentarno funkcijo (sodbi Splošnega sodišča z dne 7. novembra 1997 v zadevi Cipeke proti Komisiji, T‑84/96, Recueil, str. II‑2081, točka 34, in z dne 21. marca 2002 v zadevi Joynson proti Komisiji, T‑231/99, Recueil, str. II‑2085, točka 154, ter zgoraj navedena sodba Honeywell proti Komisiji, točka 57). V tožbi mora biti torej pojasnjena vsebina tožbenega razloga, na katerem temelji tožba, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II‑17, točka 68, in z dne 22. novembra 2006 v zadevi Italija proti Komisiji, T‑282/04, neobjavljena v ZOdl., točka 60).

50      Treba je ugotoviti, da tožbeni razlogi tožečih strank izpolnjujejo omenjene zahteve.

51      Na prvem mestu, iz tožbe nedvomno izrecno izhaja, da je njen namen ugotoviti kršitev členov 1(4), 11(3) in 21 osnovne uredbe, ki naj bi nastala, ker Komisija ni opravila vmesnega pregleda zadevnih protidampinških ukrepov. Prav tako je njen namen ugotoviti, da je Komisija kršila načelo zaupanja v pravo.

52      Na drugem mestu, čeprav se tožeče stranke v vsakem tožbenem razlogu obsežno sklicujejo na zahtevek za pregled, priložen k tožbi, so tudi v tožbi navedle glavne trditve v podporo svoji tožbi. S prvim tožbenim razlogom, ki se nanaša na spremenjene okoliščine v zvezi z opredelitvijo zadevnih izdelkov, proizvodnjo v Skupnosti in škodo, tožeče stranke v točkah od 28 do 35 tožbe najprej trdijo, da je zaradi novih okoliščin, povezanih z določenim tehničnim in tehnološkim napredkom, prvotna opredelitev izdelka zastarela. Nato tožeče stranke v točkah od 36 do 41 poudarjajo, da proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti izginja ali že ne obstaja več. Nazadnje v točkah od 42 do 45 tožbe menijo, da ni verjetno, da bi se škoda nadaljevala ali ponovno pojavila, če bi se uvoz določene podkategorije vrvi za splošno rabo izključil s področja ukrepov. V zvezi z drugim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev načela zaupanja v pravo, tožeče stranke v točkah od 12 do 15 in od 46 do 50 tožbe navajajo elemente, ki bi jim vzbudili legitimno pričakovanje, da se bo začel vmesni pregled zadevnih protidampinških ukrepov. V zvezi s tretjim tožbenim razlogom so tožeče stranke v točkah od 51 do 55 tožbe navedle, zakaj je Komisija po njihovem mnenju kršila člen 1(4) osnovne uredbe s tem, da se je oprla na preširoko opredelitev zadevnega izdelka.

53      Zato povzetek trditev tožečih strank, ki je naveden v tožbi, omogoča Komisiji, da se brani, in Splošnemu sodišču, da izvaja nadzor. Iz tega sledi, da je treba trditev o nedopustnosti tožbenih razlogov tožečih strank, ki jo navaja Komisija, zavrniti.

B –  Vsebinska presoja

54      Tožeče stranke v podporo svoji tožbi navajajo tri tožbene razloge, prvič, kršitev členov 11(3) in 21 osnovne uredbe, drugič, kršitev načela zaupanja v pravo in, tretjič, očitno napako v presoji in kršitev člena 1(4) osnovne uredbe.

1.     Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 11(3) in 21 osnovne uredbe

55      Tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila člena 11(3) in 21 osnovne uredbe, ker ni začela delnega vmesnega pregleda zadevnih protidampinških ukrepov, čeprav bi to morala narediti glede na zadostne dokaze v zahtevku za pregled, ki so se nanašali na spremembo okoliščin v zvezi z opredelitvijo izdelkov, proizvodnjo v Skupnosti in škodo.

56      Tako se ta tožbeni razlog deli na tri dele. V prvem delu tožeče stranke trdijo, da je prvotna opredelitev izdelka zastarela zaradi novih okoliščin, povezanih z določenim tehničnim in tehnološkim napredkom. V drugem delu trdijo, da proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti izginja ali ne obstaja več. Nazadnje, v tretjem delu trdijo, da ni verjetno, da bi se škoda nadaljevala ali ponovno pojavila, če bi se uvoz določene podkategorije zadevnega izdelka izključil s področja ukrepov.

a)     Prvi del: sprememba okoliščin v zvezi z opredelitvijo zadevnega izdelka

 Trditve strank

57      Tožeče stranke ob sklicevanju na prakso odločanja Komisije poudarjajo, da se sprememba okoliščin, ki upravičuje vmesni pregled, lahko nanaša ne le na damping in/ali škodo, ampak tudi na opredelitev zadevnega izdelka. V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da so se okoliščine v zvezi z jeklenimi vrvmi spremenile, kar upravičuje spremembo opredelitve zadevnega izdelka v zadevnih protidampinških ukrepih.

58      Seveda naj bi imela Komisija široko diskrecijsko pravico pri opredelitvi zadevnih izdelkov v okviru ukrepov trgovinske zaščite. Vendar bi morala v skladu s členom 11(3) osnovne uredbe začeti vmesni pregled, saj je njihov zahtevek vseboval zadostne dokaze o spremembi tehničnih in gospodarskih okoliščin v povezavi z opredelitvijo zadevnega izdelka. Sodbi, ki ju navaja Komisija in ki upravičujeta njeno široko diskrecijsko pravico v zvezi z ukrepi trgovinske zaščite (sodbi Splošnega sodišča z dne 25. septembra 1997 v zadevi Shanghai Bicycle proti Svetu, T‑170/94, Recueil, str. II‑1383, točke od 61 do 71, in z dne 17. decembra 2008 v zadevi HEG in Graphite India proti Svetu, T‑462/04, ZOdl., str. II‑3685, točka 68), naj ne bi bili upoštevni za rešitev te zadeve, ker naj bi se nanašali na razglasitev ničnosti samega protidampinškega ukrepa, in ne na odločitev o začetku vmesnega pregleda.

59      Po navedbah tožečih strank začetek vmesnega pregleda ni nujen le, kadar je nujna prilagoditev obstoječih ukrepov, ampak tudi kadar se predložijo zadostni dokazi o spremembi nekaterih tehničnih in gospodarskih okoliščin in kadar se ob upoštevanju teh sprememb lahko izkaže, da je prilagoditev obstoječih ukrepov nujna.

60      Komisija bi ob upoštevanju dokazov, ki so jih tožeče stranke predložile v podporo svojemu zahtevku, morala vsaj začeti vmesni pregled, da bi lahko sprejela odločitev o morebitni prilagoditvi opredelitve zadevnega izdelka. Vendar naj bi se Komisija, ne da bi sploh začela vmesni pregled, odločila, da prilagoditev te opredelitve ni nujna, s čimer je kršila člen 11(3) osnovne uredbe.

61      Tožeče stranke naj bi tako v zahtevku za pregled dokazale, da se je opredelitev izdelka, ki ustreza jeklenim vrvem, od uvedbe protidampinških ukrepov za te vrvi spremenila.

62      Na prvem mestu, Evropski odbor za standardizacijo (CEN) naj bi 12. novembra 2001 razlikovanje med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene določil v evropskem standardu EN 12385. Vrvi za splošno rabo za „splošne dvigalne namene“ naj bi bile v delu 4 tega standarda, medtem ko naj bi bile vrvi za posebne namene v delih od 5 do 10 tega standarda. CEN naj bi leta 2002 to razlikovanje potrdil s standardom EN 10264 za zahteve, ki se uporabljajo za jeklene žice za žične vrvi, v okviru katerega je razlikoval med „žicami […] za običajno rabo“ v delu 2 tega standarda in „žicami […] za hude obremenitve“ v delu 3 tega standarda.

63      V zvezi s tem naj bi Komisija v Uredbi št. 1742/2000 z dne 4. avgusta 2000 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na nekatere vrste polietilen tereftalata (PET) s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajvana in Tajske (UL L 199, str. 48) potrdila zelo upoštevno merilo standardizacije za opredelitev zadevnih izdelkov.

64      Po navedbah tožečih strank naj bi sprememba v standardizaciji zahtevala prilagoditev obsega zadevnih protidampinških ukrepov in razlikovanje med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene. Tako bi morala Komisija o tej temi v okviru vmesnega pregleda opraviti podrobnejšo preiskavo, zlasti v zvezi s posebnimi in izčrpnimi primeri, ki so jih tožeče stranke navedle v zahtevku. Vendar naj Komisija ne bi upoštevala teh primerov, ampak naj bi se le sklicevala na svoj običajni argument, da imajo vse jeklene vrvi enake osnovne fizične, tehnične in kemične značilnosti ter da so v bistvu sestavljene iz treh elementov: jeklenih žic, ki tvorijo pramen, pramenov, zavitih okoli stržena, in samega stržena. Ta pretirano poenostavljeni argument naj ne bi bil povezan s sodobno tehnično resničnostjo, ki naj bi jo razkrivali zapleteni in obsežni opisi v standardih EN 12385 in EN 10264. Poleg tega naj ne bi bilo mogoče natančneje opredeliti zadevnega izdelka, saj naj bi bile vse jeklene vrvi zaradi tehničnih omejitev sestavljene iz treh navedenih elementov. Zato naj bi Komisija storila očitno napako v presoji in kršila člen 11(3) osnovne uredbe, ker ni upoštevala sprememb, zapisanih v navedenih standardih, in ker ni izvedla vmesnega pregleda.

65      Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da so v zahtevku za pregled predložile dokaze o spremenjenem dojemanju trga. Udeleženci na trgu jeklenih vrvi naj bi odslej in v nasprotju s preteklo prakso razlikovali med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene.

66      Prvič, dokazale naj bi, da proizvajalci v Skupnosti na svojih internetnih straneh, v oglasih in katalogih razlikujejo med tema vrstama žičnih vrvi. Poudarjali naj bi, da lahko po naročilu proizvajajo vrvi za posebne namene.

67      Drugič, tožeče stranke naj bi v zahtevku za pregled dokazale, da se vrvi za posebne namene po fizičnih in tehničnih značilnostih razlikujejo od vrvi za splošno rabo. Tako naj sklicevanje Komisije na osnovne značilnosti jeklenih vrvi ne bi bilo upoštevno za zavračanje trditve tožečih strank, da vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene na trgu štejejo za različna izdelka.

68      Najprej, vrvi za posebne namene naj ne bi imele le osnovnih treh elementov, ki jih imajo vrvi za splošno rabo, ampak še dodatne elemente (kot so plastični „vložki“ in/ali plastične plasti, dodatni polnilni prameni, posebna maziva in stisnjeni prameni), ki omogočajo uporabo pod hudimi obremenitvami in v skladu z visokimi varnostnimi zahtevami.

69      Nato, prameni vrvi za posebne namene naj bi bili posebej obdelani, da bi bile te žične vrvi v primerjavi z vrvmi za splošno rabo med drugim bolj prožne ter dosti bolj odporne proti trganju, površinski obrabi in koroziji.

70      Poleg tega naj bi bile vrvi za posebne namene izjemno odporne na rotacijo, in to veliko bolj, kot so vrvi za splošno rabo, tako da so lahko primerne za posebne končne uporabe.

71      Nazadnje, vrvi za posebne namene naj bi bile naprodaj po občutno višjih cenah kot iste vrste vrvi za splošno rabo.

72      Tožeče stranke poudarjajo, da so v zahtevku za pregled predložile dokaz o obstoju jasne razmejitvene črte med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene v obliki matrice, ki naj bi pokazala razlike med temi vrvmi z vidika njihovih fizičnih in tehničnih značilnosti ter končnih uporab in ki bi lahko imela vlogo smernic za novo opredelitev obsega zadevnih ukrepov.

73      Glede na to matrico naj bi bilo nerazumljivo, da je Komisija zavrnila razlikovanje med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene. To je mogoče razložiti le tako, da se je bala „nepredvidenih posledic“, o katerih so govorili uslužbenci Komisije na sestanku 8. aprila 2008, zaradi izključitve vrvi za splošno rabo s področja uporabe protidampinških ukrepov, kar bi pomenilo začetek nove preiskave o vseh veljavnih protidampinških ukrepih za jeklene vrvi. Vendar ta bojazen ne more upravičiti ohranjanja zastarele opredelitve zadevnega izdelka, ki ne bi bila več skladna s tehničnimi in gospodarskimi tržnimi okoliščinami.

74      Tožeče stranke tudi poudarjajo, da je bilo v Uredbi Sveta (ES) št. 2537/1999 z dne 29. novembra 1999 o spremembi uredb (EGS) št. 2861/93, (ES) št. 2199/94, (ES) št. 663/96 in (ES) št. 1821/98 v zvezi z uvedbo dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih magnetnih diskov (3,5-palčne diskete) po poreklu iz Japonske, Tajvana, Ljudske republike Kitajske, Hongkonga, Republike Koreje, Malezije, Mehike, Združenih držav Amerike in Indonezije in Uredbe (ES) št. 1335/1999 o ponovni uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih magnetnih diskov (3,5-palčne diskete) po poreklu iz Indonezije, ki jih proizvaja in prodaja PT Betadiskindo Binatama za izvoz v Skupnost (UL L 307, str. 1) priznano, da je zahtevek za pregled, katerega namen je izključiti izdelek s področja uporabe protidampinških ukrepov, upravičen, če se sporni in zadevni izdelek očitno razlikujeta po fizičnih in tehničnih značilnostih, uporabi ter ceni. Tožeče stranke naj bi v zahtevku za pregled predložile zadostne dokaze, da so omenjena merila izpolnjena, tako da bi Komisija morala začeti vmesni pregled za prilagoditev področja uporabe protidampinških ukrepov za jeklene vrvi. Neizpolnitev te obveznosti naj bi bila očitna napaka v presoji in kršitev člena 11(3) osnovne uredbe.

75      Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

 Presoja Splošnega sodišča

76      Tožeče stranke trdijo, da je Komisija storila očitno napako v presoji in kršila člen 11(3) osnovne uredbe, ker ni začela vmesnega pregleda za prilagoditev opredelitve zadevnega izdelka.

77      V uvodu je treba opozoriti, da imajo institucije na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučevati (sodba Sodišča z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 40, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Huvis proti Svetu, T‑221/05, neobjavljena v ZOdl., točka 38). Enako velja za zapletene tehnične presoje institucij Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 13; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 49 navedeno sodbo Microsoft proti Komisiji, točki 88 in 89).

78      Prav tako je treba navesti, da v skladu s sodno prakso na tem področju nadzor, ki ga sodišče Unije izvaja nad presojo institucij, obsega le preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, in ali je podana očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja ali zloraba pooblastil (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točki 48 in 49 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, T‑300/03, ZOdl., str. II‑3911, točka 28 in navedena sodna praksa).

79      V zvezi s tem je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 77 zgoraj, meniti, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri ugotavljanju, ali je treba nadaljevati izvajanje protidampinških ukrepov v okviru člena 11(3) osnovne uredbe in ali zahtevek za vmesni pregled vsebuje zadostne dokaze, ki potrjujejo, da je tak pregled nujen.

80      Z vidika teh ugotovitev je treba preučiti, ali je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni začela delnega vmesnega pregleda zadevnih protidampinških ukrepov glede na dokaze, ki jih je vseboval zahtevek za pregled.

81      V zvezi s trditvijo, ki se nanaša na spremembo okoliščin glede opredelitve zadevnega izdelka, je treba opozoriti, da osnovna uredba ne določa, kako mora biti opredeljen izdelek ali program izdelkov, ki so lahko predmet dampinške preiskave, in ne zahteva, da se opravi natančna razvrstitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Shanghai Bicycle proti Svetu, točka 61).

82      Za opredelitev zadevnega izdelka institucije lahko upoštevajo več dejavnikov, kot so fizične, tehnične in kemične lastnosti proizvodov, njihova uporaba, njihova medsebojna zamenljivost, kako jih dojemajo potrošniki, prodajne poti, postopek proizvodnje, stroški proizvodnje in kakovost (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, T-401/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 131).

83      Tako mora v zvezi s spremembo okoliščin, ki upravičuje, da se neki proizvod izključi iz opredelitve zadevnega proizvoda, trditev, da je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni začela vmesnega pregleda, temeljiti na argumentih, ki dokazujejo, da je Komisija, ko je presojala, ali naj začne pregled, zagrešila napako pri presoji dejavnikov, za katere je menila, da so upoštevni, ali da bi morala upoštevati druge, bolj upoštevne dejavnike, zaradi katerih bi bilo treba v okviru pregleda ta proizvod izključiti iz opredelitve zadevnega proizvoda (glej v tem smislu zgoraj v točki 82 navedeno sodbo Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, točka 132).

84      Komisija je v izpodbijanem aktu ugotovila, da ni mogoče začeti vmesnega pregleda, da se vrvi za splošno rabo izključijo iz opredelitve zadevnih izdelkov, zlasti ker naj zahtevek za pregled ne bi vseboval zadostnih dokazov, da ti dve vrsti žičnih vrvi nimata enakih osnovnih fizičnih, tehničnih in kemičnih značilnosti.

85      Tožeče stranke, kot so trdile na obravnavi, ne izpodbijajo ustreznosti merila osnovnih fizičnih, tehničnih in kemičnih značilnosti za opredelitev zadevnega izdelka, temveč menijo, da je treba upoštevati še druge, bolj upoštevne dejavnike, zlasti dejavnike v zvezi z uvedbo skupnih standardov, končno uporabo in cenami izdelkov.

86      Na prvem mestu, tožeče stranke se opirajo na to, da CEN v standardih EN 12385 in EN 10264 razlikuje med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene, in Komisiji očitajo, da v nasprotju s svojo prejšnjo prakso pri opredelitvi zadevnih izdelkov ni upoštevala zelo upoštevnega merila standardizacije.

87      V zvezi s temi standardi je treba opozoriti, da so v standardu EN 12385 določene varnostne zahteve pri proizvodnji in preizkušanju jeklenih vrvi, medtem ko so v standardu EN 10264 določeni dimenzionalna odstopanja, mehanične značilnosti, zahteve glede kemične sestave jeklenih žic in pogoji, ki jih mora izpolnjevati morebitna prevleka žice za vrvi. Čeprav je res, da so v teh standardih določene posebne zahteve za nekatere kategorije vrvi za posebne namene, pa samo obstoj takih zahtev ne more biti dokaz, da vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene niso en sam „zadevni izdelek“ za uporabo protidampinških ukrepov. Po eni strani vsak standard poleg opredelitve posebnih zahtev za nekatere kategorije vrvi za posebne namene vsebuje skupen uvodni del, ki velja za vse jeklene vrvi, ne glede na to, ali so za splošno rabo ali za posebne namene. Po drugi stani pa se različne kategorije jeklenih vrvi, navedene v teh standardih, medsebojno ne izključujejo, kar pomeni, da vrvi, ki izpolnjujejo zahteve ene kategorije, lahko izpolnjujejo tudi zahteve drugih kategorij. V vsakem primeru, čeprav je Komisija na obravnavi trdila, da se v nekaterih primerih opredelitev zadevnega izdelka lahko ujema z razvrstitvijo, ki je določena v skupnem standardu, opredelitev izdelka, na katerega se nanašajo protidampinški ukrepi, ne more biti odvisna od take razvrstitve.

88      V nasprotju s trditvami tožečih strank, čeprav je različne vrste jeklenih vrvi na podlagi dodatnih elementov in končnih uporab mogoče razvrstiti v skupine, ni mogoče meniti, da obstaja jasna razmejitev med temi različnimi skupinami. Kot je Komisija upravičeno trdila na obravnavi, ne obstaja objektivno merilo za določanje predvidene uporabe ali končnega namena različnih vrst žičnih vrvi, ko se uvozijo ali prodajo v Skupnost. Celo izdelki znotraj iste skupine so namreč lahko namenjeni različnim uporabam. Poleg tega, čeprav jeklene vrvi iz skupin izdelkov na spodnjem in zgornjem koncu segmenta niso zamenljive, pa tožeče stranke ne nasprotujejo temu, da je v nekaterih sosednjih skupinah jeklene vrvi za splošno rabo in jeklene vrvi za posebne namene mogoče uporabljati za iste namene in so zato zamenljive. V tem oziru med jeklenimi vrvmi iz različnih skupin obstaja določena stopnja prekrivanja in konkurence (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Canon proti Svetu, C‑171/87, Recueil, str. I‑1237, točke od 48 do 52; v zadevi Ricoh proti Svetu, C‑174/87, Recueil, str. I‑1335, točke od 35 do 40, in v zadevi Sharp Corporation proti Svetu, C‑179/87, Recueil, str. I‑1635, točke od 25 do 30).

89      Vsekakor Uredba št. 1742/2000, na katero se sklicujejo tožeče stranke, ne podpira njihove trditve, da so skupni standardi, ki jih je uvedel CEN, za Komisijo zelo upoštevno merilo, ko opredeljuje področje zadevnega izdelka. V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da se Komisija v tej uredbi pri opredelitvi zadevnega izdelka le obrobno opira na obstoj skupnih tehničnih standardov. Tako je bila razlika med dvema vrstama polietilen tereftalata opredeljena glede na raven njune „intrinzične viskoznosti“, zadevni standard pa je bil v tej uredbi uporabljen le kot ena od meritev za test viskoznosti. Zato je treba, ne da bi bilo treba odločati o upoštevnosti presoj iz Uredbe št. 1742/2000 za rešitev tega spora, ugotoviti, da trditev tožečih strank temelji na napačnem razumevanju te uredbe in jo je zato treba zavrniti.

90      Na drugem mestu, v zvezi s spremembo dojemanja trga tožeče stranke v bistvu navajajo dve trditvi.

91      Prvič, tožeče stranke trdijo, da proizvajalci v Skupnosti na svojih internetnih straneh, oglasih in katalogih razlikujejo med tema vrstama žičnih vrvi. Vendar primeri ne dokazujejo, da je mogoče določiti jasno razmejitveno črto med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene, pač pa da proizvajalci v Skupnosti nudijo popoln program različnih vrst jeklenih vrvi. Vsekakor omejeno število odlomkov iz katalogov, internetnih strani in oglasov nekaterih proizvajalcev v Skupnosti ne more ovreči ugotovitve, da se različne vrste žičnih vrvi, ki imajo enake osnovne fizične, tehnične in kemične značilnosti, prekrivajo in si deloma konkurirajo.

92      Drugič, tožeče stranke navajajo trditve o razlikovanju žičnih vrvi na podlagi dodatnih elementov (kot so prameni, plastični vložki, maziva), posebne obdelave (stisnjeni prameni, ki dajo peterokotno ali elipsasto obliko), izjemne odpornosti na rotacijo, višjih cen vrvi za posebne namene ali njihove posebne uporabe. Vendar ti primeri ne morejo podpreti ugotovitve tožečih strank, da je mogoče določiti jasno razmejitveno črto med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene. Po eni strani, kot je navedeno v točki 88 zgoraj, čeprav obstaja veliko vrst jeklenih vrvi glede na njihove dodatne značilnosti in posebne uporabe, podatki, ki jih navajajo tožeče stranke, ne morejo ovreči ugotovitve Komisije, da so jeklene vrvi iz sosednjih skupin zamenljive, se prekrivajo in si deloma konkurirajo. Po drugi strani je treba ugotoviti, da nobena določba osnovne uredbe institucijam ne nalaga, naj isti izdelek različno obravnavajo glede na njegove različne uporabe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. januarja 1998 v zadevi Sinochem proti Svetu, T‑97/95, Recueil, str. II‑85, točka 53).

93      V zvezi s tem trditve tožečih strank, ki se nanaša na prejšnjo prakso institucij, prav tako ni mogoče sprejeti. Kot je namreč navedeno v točkah od 77 do 79 zgoraj, morajo institucije v okviru svoje diskrecijske pravice pri vmesnem pregledu na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe preučiti, ali je treba nadaljevati izvajanje protidampinških ukrepov. To diskrecijsko pravico je treba na podlagi vseh upoštevnih dejstev uveljavljati za vsak posamezen primer posebej (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. marca 1990 v zadevi Gestetner Holdings proti Svetu in Komisiji, C‑156/87, Recueil, str. I‑781, točka 43). Vsekakor presoja iz Uredbe št. 2537/1999 ne podpira stališča tožečih strank, da je bil pregled, katerega namen je bil izključiti jeklene vrvi za splošno rabo iz zadevnih protidampinških ukrepov, upravičen, kajti preiskava, na podlagi katere so bile s to uredbo izključene visoko zmogljive diskete, je jasno pokazala, da sta se zadevna izdelka jasno razlikovala po fizičnih in tehničnih značilnostih. V nasprotju s trditvami tožečih strank iz Uredbe št. 2537/1999 ne izhaja, da so institucije menile, da so končne uporabe in cene izdelkov odločilni dejavniki. Tako so končne uporabe omenjene samo v ugotovitvah preiskave v uvodni izjavi 27 Uredbe št. 2537/1999, v kateri Svet meni, da „argument o vrstah končne uporabe […] sam po sebi ni dovolj, da bi lahko sklenili, da so običajne 3,5-palčne diskete [in visoko zmogljive diskete] en izdelek“, medtem ko v teh ugotovitvah ni presoje cenovnih razlik med tema izdelkoma.

94      Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da trditve tožečih strank v zvezi s spremembo tehničnih standardov CEN ali domnevno spremembo v dojemanju trga ne morejo dokazati, da je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni začela delnega vmesnega pregleda zadevnih protidampinških ukrepov na podlagi dokazov, ki so jih predložile tožeče stranke in se nanašajo na spremembo okoliščin, povezanih z opredelitvijo zadevnega izdelka.

95      Iz tega sledi, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

b)     Drugi del: sprememba okoliščin v zvezi s proizvodnjo vrvi za splošno rabo v Skupnosti

 Trditve strank

96      Tožeče stranke ob sklicevanju na Uredbo Sveta (ES) št. 495/2002 z dne 18. marca 2002 o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 904/98 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz osebnih telefaksov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Japonske, Republike Koreje, Malezije, Singapurja, Tajvana in Tajske (UL L 78, str. 1) trdijo, da je Svet Uredbo št. 904/98 razveljavil po zahtevku za vmesni pregled, ker se je proizvodnja osebnih telefaksov v industriji Skupnosti zelo zmanjšala in bi morala predvidoma v bližnji prihodnosti prenehati (glej uvodno izjavo 9 Uredbe št. 495/2002).

97      Zato naj bi iz te uredbe izhajalo, da je nadaljevanje izvajanja protidampinških ukrepov za proizvod, katerega proizvodnja v Skupnosti naj bi izginjala ali bi morala v bližnji prihodnosti prenehati, v nasprotju z interesom Skupnosti in posledično členom 21 osnovne uredbe.

98      Tožeče stranke naj bi v zahtevku za pregled dokazale, da je odslej proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti zanemarljiva v nasprotju z obdobjem od 1999 do 2001, v katerem so bile v Skupnosti proizvedene precejšnje količine vrvi za splošno rabo. Poudarjajo, da je bila dokazana sprememba okoliščin.

99      Prvič, v zaupni različici zahtevka za pregled je bilo navedenih več izjav proizvajalcev v Skupnosti, ki naj bi dokazale, da so ti proizvajalci vrvi za splošno rabo umaknili iz proizvodnega programa ali da jih ne morejo več proizvajati. Čeprav tožeče stranke v tem postopku niso predložile teh izjav, da bi zaščitile njihovo zaupnost, opozarjajo, da jih Komisija pozna, saj ima zaupno različico zahtevka za pregled.

100    Drugič, prenehanje te proizvodnje naj bi izhajalo iz oglasov, internetnih strani in katalogov proizvajalcev v Skupnosti, priloženih v prilogi 4 k zahtevku za pregled. Ti dokumenti naj bi dokazovali, da zadevni proizvajalci jeklenih vrvi v Skupnosti zdaj proizvajajo predvsem vrvi za posebne namene.

101    Komisija naj bi se torej odločila, da ne bo upoštevala teh dokazov, saj naj se v spornem dopisu ne bi sklicevala na prenehanje proizvodnje vrvi za splošno rabo. Zato naj bi bili negativni učinki protidampinških dajatev nesorazmerni, saj Komisija ni upoštevala, da nadaljevanje izvajanja protidampinških ukrepov evropski proizvodnji vrvi za splošno rabo ne bo prineslo nobene ugodnosti. Tožeče stranke iz tega sklepajo, da je Komisija storila očitno napako v presoji in kršila člen 21 osnovne uredbe.

102    Komisija najprej trdi, da je ta del prvega tožbenega razloga nedopusten iz dveh razlogov. Prvič, tožeče stranke naj v upravnem postopku ne bi nikdar navedle, da je nadaljevanje izvajanja ukrepov v nasprotju z interesom Skupnosti in kršitev člena 21 osnovne uredbe.

103    Drugič, tožeče stranke naj bi trditev glede postopnega izginjanja proizvodnje jeklenih vrvi za splošno rabo v Skupnosti oprle na zatrjevana dejstva, ki niso navedena v nezaupni različici zahtevka za pregled, priloženi k tožbi, in na izjave proizvajalcev v Skupnosti, ki naj ne bi bile priložene k zahtevku.

104    Če bi bil ta del dopusten, Komisija nasprotuje trditvi tožečih strank, da je proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti postala nepomembna.

 Presoja Splošnega sodišča

–       Dopustnost

105    V zvezi z nedopustnostjo drugega dela prvega tožbenega razloga, na katero se sklicuje Komisija, ker naj trditev o nasprotovanju interesu Skupnosti ne bi bila navedena v upravnem postopku, je treba v tem primeru navesti, da je naslov dela IV zahtevka za pregled „Postopna ukinitev proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti“. Tožeče stranke v njem navajajo upadanje proizvodnje jeklenih vrvi za splošno rabo v Skupnosti, kar naj bi bila sprememba, zaradi katere je treba ponovno opredeliti področje uporabe zadevnih protidampinških ukrepov, da se te vrvi izključijo iz opredelitve zadevnega izdelka. Tožeče stranke so se v podporo svoji trditvi v zahtevku za pregled sklicevale na Uredbo št. 495/2002 (glej točko 96 zgoraj). Vendar je Svet v tej uredbi v okviru vmesnega pregleda na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe ocenil, da je odprava protidampinških ukrepov na uvoz nekaterih osebnih telefaksov v interesu Skupnosti, ker bo v Skupnosti v kratkem prenehala proizvodnja izdelkov, za katere veljajo protidampinški ukrepi.

106    Trditve v zvezi s postopnim ukinjanjem proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti se v tožbi v celoti ponovijo. Tožeče stranke so v njej navedle uvodno izjavo 9 Uredbe št. 495/2002 in pojasnile, da je glede na postopno izginjanje proizvodnje vrvi za splošno rabo nadaljevanje izvajanja zadevnih protidampinških ukrepov v nasprotju z interesom Skupnosti in kršitev člena 21 osnovne uredbe.

107    Iz člena 21(1), drugi in tretji stavek, osnovne uredbe (postal člen 21(1), drugi in tretji stavek, Uredbe št. 1225/2009) izhaja, da imajo institucije možnost, da določenih protidampinških ukrepov ne uporabijo, čeprav so izpolnjeni pogoji za uvedbo protidampinške dajatve, to so damping, škoda in vzročna zveza, če menijo, da uporaba takih ukrepov ni v interesu Skupnosti. Vendar je v primeru postopnega izginjanja proizvodnje izdelkov, za katere veljajo protidampinški ukrepi, presoja interesa Skupnosti odvisna od ugotovitve, ali je treba še naprej izvajati zadevne protidampinške ukrepe, v okviru vmesnega pregleda na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe.

108    Treba je ugotoviti, da očitek Komisije, da se tožeče stranke sklicujejo na trditev, ki ni bila navedena v upravnem postopku, temelji na zmotni predpostavki, kajti zahtevek za pregled se je vsaj implicitno nanašal na to, da je interes Skupnosti izginil, saj se sklicuje na postopno ukinjanje proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti in je v njem ob sklicevanju na uvodno izjavo 9 Uredbe št. 495/2002 navedeno, da zadevni protidampinški ukrepi „ne bodo prispevali k zaščiti proizvodnje [v Skupnosti] pred morebitnimi nelojalnimi trgovinskimi praksami“.

109    Iz tega sledi, da to, da člen 21 osnovne uredbe ni izrecno omenjen v zahtevku za pregled, ne vpliva na dopustnost tega dela prvega tožbenega razloga.

110    Nato, v zvezi z vprašanjem nepredložitve domnevno zaupnih izjav proizvajalcev v Skupnosti, da je proizvodnja jeklenih vrvi za splošno rabo v Skupnosti izginila, je treba ugotoviti, da gre pri takem vprašanju za presojo dokaza trditev, ki jih navajajo tožeče stranke, tako da bo to vprašanje preučeno v okviru presoje utemeljenosti tega dela prvega tožbenega razloga.

111    Iz navedenega izhaja, da je treba trditev Komisije, da je drugi del prvega tožbenega razloga nedopusten, zavrniti.

–       Vsebinska presoja

112    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni ugotovila, da je proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti izginila, in posledično ni ugodila zahtevku za pregled.

113    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so se tožeče stranke omejile na trditev, da je proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti odslej zanemarljiva, ne da bi predložile kakršen koli konkreten dokaz, ki bi podprl to trditev.

114    Najprej, v zvezi z izjavami proizvajalcev v Skupnosti, na katere se opirajo tožeče stranke, da bi dokazale zmanjšanje proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti, je treba ugotoviti, da poleg tega, da niso bile predložene v tej tožbi, takih posamičnih izjav proizvajalcev v Skupnosti, ki – če je smiselno – trdijo, da so vrvi za splošno rabo umaknili iz proizvodnega programa, samih po sebi ni mogoče šteti za zadosten dokaz, da proizvodnja vrvi za splošno rabo v Skupnosti postopoma izginja, če niso podprte z objektivnimi dokazi, kot so statistični podatki o proizvodnji.

115    Poleg tega oglasi proizvajalcev v Skupnosti, priloženi k zahtevku za pregled, priloženemu k tožbi, ne dokazujejo postopnega izginjanja proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti, pač pa dokazujejo, da proizvajalci v Skupnosti ponujajo popoln program različnih vrst jeklenih vrvi, ne da bi ti oglasi dokazovali, da so oglaševane žične vrvi proizvedene v Skupnosti ali uvožene. Vsekakor nekateri odlomki oglasov, internetnih strani ali katalogov proizvajalcev v Skupnosti, iz katerih naj bi izhajalo, da se ti osredotočajo na proizvodnjo vrvi za posebne namene, ne morejo zadoščati kot dokaz za postopno izginjanje celotne proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti

116    Zato trditve tožečih strank o spremembi okoliščin v zvezi s postopnim izginjanjem proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti ne morejo dokazati, da je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni začela delnega vmesnega pregleda zadevnih protidampinških ukrepov na podlagi dokazov, ki so jih predložile.

117    Iz tega sledi, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

c)     Tretji del: sprememba okoliščin v zvezi z obstojem škode

 Trditve strank

118    Po navedbah tožečih strank ugotovitev iz časa, ko so proizvajalci v Skupnosti še proizvajali vrvi za splošno rabo, in sicer da jim uvoz teh vrvi povzroča znatno škodo v smislu člena 3 osnovne uredbe, danes ne velja več.

119    Prvič, tožeče stranke naj bi v zahtevku za pregled dokazale, da se vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene razvijajo v različna trga, ki naj bi se razlikovala z novima evropskima standardoma EN 12385 in EN 10264. Poleg tega naj bi se trga vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene razlikovala po tem, da se prve praviloma tržijo v industrijski dolžini, medtem ko se druge, proizvedene v Skupnosti, načeloma dodatno obdelajo.

120    Drugič, tožeče stranke naj bi v zaupni različici zahtevka za pregled predložile izjave proizvajalcev v Skupnosti, ki uvažajo velike količine vrvi za splošno rabo, vključno iz držav, za katere veljajo protidampinški ukrepi za jeklene vrvi. Tako naj omenjeni uvoz proizvajalcem v Skupnosti ne bi več povzročal škode, saj je sami sebi ne bi nikoli povzročali. Čeprav tožeče stranke v tem postopku niso predložile teh izjav, da bi zaščitile njihovo zaupnost, opozarjajo, da jih Komisija pozna, saj naj bi imela zaupno različico zahtevka za pregled.

121    Ker zdaj ni škode v zvezi z uvozom vrvi za splošno rabo, tožeče stranke trdijo, da ni verjetno, da bi se škoda nadaljevala ali ponovno pojavila, če se ta uvoz izključi s področja uporabe zadevnih protidampinških ukrepov.

122    Ker Komisija ni ugotovila, da ni več škode v smislu člena 3 osnovne uredbe, in posledično ni ugodila zahtevku za začetek pregleda, naj bi storila očitno napako v presoji in kršila člen 11(3) osnovne uredbe.

123    Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

 Presoja Splošnega sodišča

124    Kot je navedeno v točki 37 zgoraj se v skladu s členom 11(3) osnovne uredbe vmesni pregled začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oziroma se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči damping, ki povzroča škodo.

125    Prvič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da se vrvi za splošno rabo in vrvi za posebne namene razvijajo v različna trga, ki naj bi se razlikovala z novima evropskima standardoma CEN, in trditvijo, da obstajajo razlike v njihovem trženju, je treba ugotoviti, da sta bili ti trditvi preučeni in zavrnjeni pri presoji prvega dela tega tožbenega razloga v točkah od 86 do 95 zgoraj.

126    Drugič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da proizvajalci v Skupnosti uvažajo velike količine vrvi za splošno rabo, med drugim iz držav, za katere veljajo protidampinški ukrepi, je treba po eni strani ugotoviti, da posamičnih izjav proizvajalcev v Skupnosti – da uvažajo velike količine vrvi za splošno rabo – na katere se opirajo tožeče stranke, poleg tega da niso bile predložene v tej tožbi, samih po sebi ni mogoče šteti za zadosten dokaz o takem uvozu, če niso podprte z objektivnimi dokazi, kot so statistični podatki o uvozu teh vrvi v Skupnost. Po drugi strani preprosta trditev tožečih strank, da „ni verjetno“, da se bo škoda nadaljevala ali ponovno pojavila, ne dokazuje, da je škoda, ki jo je trpela industrija Skupnosti, izginila.

127    Trditve tožečih strank o spremembi okoliščin v zvezi z obstojem škode ne morejo dokazati, da je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni začela delnega vmesnega pregleda zadevnih protidampinških ukrepov na podlagi dokazov, ki so jih predložile.

128    Torej je treba tretji del tega tožbenega razloga zavrniti.

129    Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti.

2.     Drugi tožbeni razlog: kršitev načela zaupanja v pravo

a)     Trditve strank

130    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila njihovo legitimno pričakovanje, ker ni izvedla vmesnega pregleda protidampinških ukrepov. Iz ustaljene sodne prakse naj bi izhajalo, da ima pravico zahtevati varstvo legitimnega pričakovanja vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da je uprava Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, pri njem ustvarila utemeljena pričakovanja (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Masdar (UK) proti Komisiji, T‑333/03, ZOdl., str. II‑4377, točka 119).

131    V tem primeru naj bi Komisija pri tožečih strankah ustvarila legitimno pričakovanje, ker jim je predlagala, naj v okviru vmesnega pregleda ponovno navedejo trditev, da se vrvi za splošno rabo bistveno razlikujejo od vrvi za posebne namene. Ta zagotovila naj bi bila dovolj zanesljiva in naj bi izhajala iz pooblaščenih in zanesljivih virov.

132    Prvič, Komisija naj bi tožeče stranke po končanem postopku pregleda protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 1796/1999, na uvoz jeklenih vrvi in kablov po poreklu iz Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine, na podlagi člena 11(2) osnovne uredbe, spodbujala, naj predložijo zahtevek za vmesni pregled, da se prilagodi obseg zadevnih ukrepov. Natančneje, eden od uslužbencev Komisije naj bi vzpostavil stik z združenjem EWRIA in ga obvestil, da zahtevka tožečih strank za prilagoditev področja uporabe protidampinških ukrepov ni mogoče predložiti v okviru pregleda zaradi izteka, ampak ga je treba predložiti v okviru vmesnega pregleda na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe. Po navedbah tožečih strank uslužbenec Komisije ne bi imel nobenega razloga, da vzpostavi stik z združenjem EWRIA, razen če Komisija ne bi bila zainteresirana za ponovno opredelitev področja uporabe zadevnih protidampinških ukrepov. Iz tega naj bi izhajalo, da je uslužbenec spodbujal tožeče stranke, naj vložijo zahtevek za vmesni pregled.

133    Drugič, ta predlog naj bi podprlo dejstvo, da je bila delegacija Komisije na obisku na sedežu Heko Industrieerzeugnisse, ene od tožečih strank, v okviru postopka pregleda v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe zaradi izteka protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 1601/2001, na uvoz nekaterih železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Rusije, Tajske in Turčije, očitno zainteresirana za ponovno opredelitev področja ukrepov za jeklene vrvi.

134    Tretjič, na neuradnem sestanku v zvezi z zahtevkom za pregled naj bi uslužbenci Komisije tožečim strankam dajali vtis, da je Komisija v okviru delnega vmesnega pregleda pripravljena ponovno preučiti njihove argumente v zvezi s področjem zadevnih izdelkov. Ti uslužbenci naj bi prebrali prvo različico zahtevka za pregled tožečih strank in naj bi dali več priporočil, kako jo spremeniti. Tožeče stranke naj bi na podlagi teh priporočil popravile zahtevek in vključile argumente, ki so jih predlagali ti uslužbenci Komisije. Eden od uslužbencev naj bi v zvezi s popravljeno različico vzpostavil stik s tožečimi strankami ter jih obvestil, da ni potrebna nobena dodatna sprememba in da bi bilo treba zahtevek glede na „obetavne“ argumente, ki so v njem, takoj uradno predložiti Komisiji.

135    Da bi tožeče stranke dokazale resničnost teh stikov, v skladu s členom 65(c) Poslovnika predlagajo, da se [H.], predsednik združenja EWRIA, zasliši kot priča.

136    To ravnanje Komisije naj bi kazalo, da namerava spremeniti svoje stališče glede opredelitve zadevnega izdelka in podobnega izdelka v protidampinških ukrepih za jeklene vrvi. Tožeče stranke naj bi upravičeno verjele – ker so v roku predložile zahtevek za začetek vmesnega pregleda, da se prilagodi obseg zadevnih protidampinških ukrepov in se iz njih izključijo vrvi za splošno rabo – da bo Komisija nemudoma začela ustrezen postopek vmesnega pregleda.

137    Tožeče stranke naj bi se oprle na to pričakovanje in 12. junija 2007 vložile zahtevek za pregled, čemur so namenile potreben čas in sredstva. Institucije Unije so s tem, da niso začele zahtevanega vmesnega pregleda, torej kršile legitimno pričakovanje tožečih strank.

138    Komisija odgovarja, da tožečim strankam ni dala izrecnih zagotovil, da bo pregled opravljen.

b)     Presoja Splošnega sodišča

139    V skladu s sodno prakso se lahko na načelo varstva legitimnega pričakovanja sklicuje vsak posameznik v položaju, v katerem je jasno, da mu je uprava Unije s tem, da mu je dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov, vzbudila utemeljena pričakovanja (glej sodbe Splošnega sodišča z dne 6. julija 1999 v zadevi Forvass proti Komisiji, T‑203/97, RecFP, str. I‑A‑129 in II‑705, točka 70 in navedena sodna praksa; z dne 26. septembra 2002 v zadevi Borremans in drugi proti Komisiji, T‑319/00, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑905, točka 63, in z dne 9. julija 2008 v zadevi Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, Recueil, str. II‑1927, točka 64). Vendar morajo biti ta zagotovila v skladu z veljavnimi določbami in pravili, saj obljube, ki ne bi upoštevale teh določb, ne morejo ustvariti legitimnega pričakovanja pri zainteresirani osebi (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 5. novembra 2002 v zadevi Ronsse proti Komisiji, T‑205/01, RecFP, str. I‑A‑211 in II‑1065, točka 54, in z dne 16. marca 2005 v zadevi Ricci proti Komisiji, T‑329/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑69 in II‑315, točka 79 in navedena sodna praksa, ter zgoraj navedeno sodbo Mozart; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 6. februarja 1986 v zadevi Vlachou proti Računskemu sodišču, 162/84, Recueil, str. 481, točka 6).

140    V tem primeru je treba najprej ugotoviti, da noben element v spisu ne dokazuje vsebine domnevnih ustnih zagotovil. Seveda Komisija priznava, da je imela stike s tožečimi strankami od avgusta 2004 do novembra 2005 med pregledom protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 1796/1999, zaradi njihovega izteka, oktobra 2006 pa je imela predhodne stike v zvezi z zahtevkom za pregled. Vendar nasprotuje temu, da bi dala natančna in brezpogojna zagotovila, ki bi pri njih lahko vzbudila utemeljena pričakovanja, da se bo začel postopek pregleda.

141    Prvič, v zvezi s stiki med Komisijo in tožečimi strankami med postopkom pregleda zaradi izteka Uredbe št. 1796/1999 tožeče stranke trdijo, da jih je Komisija „spodbujala“, naj vložijo zahtevek za pregled, in navajajo, da je z njimi vzpostavil stik uslužbenec Komisije, da bi jim pojasnil nekatere postopkovne vidike zahtevka za vmesni pregled. Vendar, tudi če bi Komisija v teh stikih lahko napovedovala možnost takega pregleda, je treba ugotoviti, da sporočeni podatki niso natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, da bo pregled opravljen.

142    Drugič, v zvezi s stikom med uslužbenci Komisije in tožečimi strankami na obisku na sedežu Heko Industrieerzeugnisse v okviru postopka pregleda zaradi izteka protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 1601/2001, se tožeče stranke omejujejo na trditev, da so bili uslužbenci Komisije „zainteresirani“ za ponovno opredelitev področja zadevnih protidampinških ukrepov, kar ne more biti natančno in brezpogojno zagotovilo, da se bo začel vmesni pregled.

143    Tretjič, v zvezi z neuradnim sestankom med Komisijo in tožečimi strankami v okviru zahtevka za pregled, ki je predmet te tožbe, tožeče stranke trdijo le, da so imele „vtis“, da je Komisija v okviru pregleda pripravljena preučiti njihove argumente in da jih je označila za „obetavne“. Vendar taki elementi ne morejo biti natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, da se bo začel vmesni pregled. Poleg tega, kot je navedla Komisija, njen predhodni odgovor na prošnje za tehnična mnenja ni njena uradna ali neuradna odločba, saj se spis lahko preuči le na podlagi dejanskih argumentov in dokazov, ki bi jih vseboval uradno vloženi zahtevek, zato nikakor ne more vzbuditi legitimnega pričakovanja, da se bo začel vmesni pregled.

144    Glede na to, da se resničnost stikov ne izpodbija in da zatrjevani stiki v nobenem primeru tožečim strankam niso mogli vzbuditi nikakršnega legitimnega pričakovanja, da se bo začel vmesni pregled, ni treba ugoditi predlogu za pripravljalni ukrep, ki so ga podale tožeče stranke.

145    Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

3.     Tretji tožbeni razlog: očitna napaka v presoji in kršitev člena 1(4) osnovne uredbe

a)     Trditve strank

146    Tožeče stranke trdijo, da so institucije Unije svoje ugotovitve v zvezi s protidampinškimi ukrepi za jeklene vrvi oprle na preširoko opredelitev zadevnega izdelka. Institucije naj bi primerjale izdelke, ki si niso podobni, in tako prišle do napačnih ugotovitev.

147    Tožeče stranke opozarjajo, da so ta argument navedle v zahtevku za pregled in prosile Komisijo, naj prilagodi področje ukrepov, tako da izključi uvoz vrvi za splošno rabo. Vendar naj Komisija ne bi upoštevala njihovih argumentov. Trditve Komisije v spornem dopisu, da imajo različne vrste jeklenih vrvi „enake osnovne fizične […] in tehnične značilnosti“ in celo da „čeprav izdelki iz spodnjega in zgornjega dela segmenta niso zamenljivi, so zamenljivi izdelki iz sosednjih delov“, naj bi bile napačne iz naslednjih razlogov, ki so bili navedeni že v zahtevku za pregled.

148    Prvič, fizične in tehnične značilnosti vrvi za posebne namene so drugačne od značilnosti vrvi za splošno rabo, ker imajo dodatne elemente in je zanje treba uporabiti žice za hude obremenitve v skladu s standardom EN 10264.

149    Drugič, način proizvodnje vrvi za posebne namene naj bi bil očitno drugačen od načina proizvodnje vrvi za splošno rabo, ker naj bi zahteval računalniško vodeno proizvodnjo in dodatno opremo.

150    Tretjič, končna uporaba teh dveh vrst žičnih vrvi naj bi bila prav tako drugačna. Vrvi za posebne namene naj bi se uporabljale za posebne obremenitve, zato morajo drugače od vrvi za splošno rabo imeti izjemne fizične in tehnične značilnosti.

151    Četrtič, vrvi za posebne namene in vrvi za splošno rabo naj ne bi bile zamenljive. Vrvi za splošno rabo naj se ne bi mogle uporabljati za več posebnih uporab.

152    Petič, danes naj ne bi bilo več pomembne proizvodnje vrvi za splošno rabo v Skupnosti.

153    Tožeče stranke poudarjajo, da vsi ti elementi kažejo, da med vrvmi za splošno rabo in vrvmi za posebne namene obstaja jasna razmejitvena črta. Vendar Komisija s sklicevanjem na široko opredelitev izdelka, v kateri se sklicuje na „osnovne značilnosti“, še naprej primerja vrvi za posebne namene, proizvedene v Skupnosti, z uvoženimi vrvmi za splošno rabo, to je z izdelki, ki jim niso podobni. Ker Komisija ni začela vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, naj bi storila očitno napako v presoji in kršila člen 1(4) osnovne uredbe.

154    Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

b)     Presoja Splošnega sodišča

155    Tožeče stranke s tretjim tožbenim razlogom trdijo, da zadevni protidampinški ukrepi temeljijo na preširoki opredelitvi zadevnega izdelka, tako da institucije še naprej primerjajo vrvi za posebne namene z vrvmi za splošno rabo, ki jim po mnenju tožečih strank niso podobne. V teh okoliščinah naj bi bilo to, da Komisija ni začela vmesnega pregleda, po eni strani očitna napaka v presoji in po drugi strani kršitev člena 1(4) osnovne uredbe.

156    Treba je ugotoviti, da trditev, da je zavrnitev vmesnega pregleda kršitev člena 1(4) osnovne uredbe, ker naj bi Komisija s tem, da se sklicuje na široko opredelitev zadevnega izdelka na podlagi njegovih osnovnih značilnosti, še naprej primerjala vrvi za posebne namene, proizvedene v Skupnosti, z uvoženimi vrvmi za splošno rabo, dejansko pripelje do tega, da se izpodbija zakonitost zadevnih protidampinških ukrepov in zlasti njihove opredelitve zadevnega izdelka, čeprav zakonitost teh ukrepov ni predmet te tožbe, katere namen je razglasitev ničnosti odločbe, s katero je Komisija zavrnila, da se opravi delni vmesni pregled.

157    Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, katere namen je dokazati, da je Komisija storila očitno napako v presoji, ker ni začela postopka vmesnega pregleda glede na domnevno spremembo okoliščin v zvezi z opredelitvijo zadevnega izdelka, proizvodnjo v Skupnosti ali nastalo škodo, ugotoviti, da se prekriva s trditvijo iz prvega tožbenega razloga, ki je bila zavrnjena v točkah od 55 do 129 zgoraj.

158    Iz tega sledi, da je treba tretji tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

159    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeče stranke niso uspele, zato se jim naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi Komisije.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      European Wire Rope Importers Association (EWRIA), Câbleries namuroises SA, Ropenhagen A/S, ESH Eisen- und Stahlhandelsgesellschaft mbH, Heko Industrieerzeugnisse GmbH, Interkabel Internationale Seil- und Kabel-Handels GmbH, Jose Casañ Colomar SA in Denwire Ltd se naloži plačilo stroškov.

Martins Ribeiro        Papasavvas Dittrich

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. decembra 2010.

Podpisi

Stvarno kazalo

Pravni okvir

A –  Osnovna protidampinška uredba

B –  Protidampinški ukrepi, ki se uporabljajo za uvoz železnih ali jeklenih vrvi in kablov

1.  Protidampinški ukrepi na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Kitajske, Indije, Južne Afrike in Ukrajine

2.  Protidampinški ukrepi na uvoz železnih ali jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Rusije

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

A –  Dopustnost

1.  Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti odločitve Komisije z dne 4. julija 2008, da ne bo začela delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov za jeklene vrvi

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

2.  Dopustnost predloga, naj se Komisiji naloži, naj opravi delni vmesni pregled

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

3.  Dopustnost tožbenih razlogov tožečih strank

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

B –  Vsebinska presoja

1.  Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 11(3) in 21 osnovne uredbe

a)  Prvi del: sprememba okoliščin v zvezi z opredelitvijo zadevnega izdelka

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

b)  Drugi del: sprememba okoliščin v zvezi s proizvodnjo vrvi za splošno rabo v Skupnosti

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

–  Dopustnost

–  Vsebinska presoja

c)  Tretji del: sprememba okoliščin v zvezi z obstojem škode

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

2.  Drugi tožbeni razlog: kršitev načela zaupanja v pravo

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

3.  Tretji tožbeni razlog: očitna napaka v presoji in kršitev člena 1(4) osnovne uredbe

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

Stroški

** Jezik postopka: angleščina.