SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,
predstavljeni 15. decembra 2022(1)
Združeni zadevi C‑181/21 in C‑269/21
G.
proti
M.S.,
ob udeležbi
Rzecznik Praw Obywatelskich,
Prokuratura Okręgowa w Katowicach
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah, Poljska))
in
BC,
DC
proti
X,
ob udeležbi
Rzecznik Praw Obywatelskich,
Prokuratura Okręgowa w Krakowie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu, Poljska))
„Predhodno odločanje – Pravna država – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Imenovanje sodnikov splošnih sodišč – Vloga organov sodne samouprave pri imenovanju sodnikov – Neobstoj neodvisnosti Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet) – Pristojnost Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve) pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) – Vprašanje, ali ta senat izpolnjuje merila neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“
Kazalo
I. Uvod
II. Pravni okvir – poljsko pravo
A. Ustava
B. Zakon o KRS
C. Spremenjeni zakon o vrhovnem sodišču
D. Zakon o organizaciji splošnih sodišč
E. Zakonik o civilnem postopku
III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
A. Zadeva C181/21
B. Zadeva C269/21
IV. Postopek pred Sodiščem
V. Dopustnost
A. Predložena stališča
B. Analiza
VI. Vsebinska presoja
A. Uvodne ugotovitve
B. Prvo vprašanje
1. Drugi dejavnik
2. Prvi dejavnik
3. Tretji dejavnik
VII. Predlog
I. Uvod
1. Sodišče je s tema predlogoma za sprejetje predhodne odločbe pozvano, naj odloči o združljivosti nekaterih vidikov nedavne reforme poljskega sistema pravnih sredstev v novem okviru postopkov imenovanja sodnikov splošnih sodišč na Poljskem s pravom Unije. Njun namen je preveriti, ali sestava sodišča izpolnjuje zahtevo po predhodni ustanovitvi z zakonom iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), če so bili nekateri člani te sestave imenovani po postopku, v katerem niso sodelovali organi sodne samouprave, in sicer na podlagi sklepa Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, v nadaljevanju: KRS) v sestavi iz obdobja po letu 2018,(2) in če neizbrani kandidati niso imeli več pravice do vložitve pravnega sredstva pri sodišču, ki izpolnjuje zahtevo po predhodni ustanovitvi z zakonom. Predložitveni sodišči sprašujeta, ali pravo Unije nasprotuje temu, da se Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve) pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) (v nadaljevanju: senat za izredni nadzor) podeli izključna pristojnost za nadzor nad zakonitostjo imenovanja sodnikov splošnih sodišč, saj ta senat sestavljajo izključno sodniki, imenovani po podobnem postopku, kot se uporablja za imenovanje sodnikov splošnih sodišč. Po navedbah predložitvenih sodišč ne more senat za izredni nadzor v nobenem primeru preučiti nobenega ugovora glede zakonitosti imenovanja sodnika ali legitimnosti tega sodnika za opravljanje sodniške funkcije. Ker v poljskem pravu niso na voljo pravna sredstva za odpravo nepravilnega imenovanja sodnikov, predložitveni sodišči še sprašujeta, ali morata, da bi zagotovili učinkovitost prava Unije, na svojo pobudo po analogiji uporabiti pravila o samodejni izločitvi sodnikov (iudex inhabilis), s čimer bi bili iz obravnave zadev izključeni sodniki, ki so bili na splošna sodišča imenovani po nezakonitem postopku.
II. Pravni okvir – poljsko pravo
A. Ustava
2. Člen 179 ustave Republike Poljske določa, da predsednik Republike Poljske na predlog KRS imenuje sodnike za nedoločen čas. V skladu s členom 180(1) ustave Republike Poljske so sodniki neodstavljivi. V skladu s členom 186(1) je KRS varuh neodvisnosti sodišč in sodnikov.
B. Zakon o KRS
3. Člen 44(1) zakona o KRS določa, da lahko „[u]deleženec v postopku [imenovanja na splošna sodišča] […] vloži tožbo pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] z utemeljitvijo, da je sklep [KRS] nezakonit, razen če ni v ločenih določbah določeno drugače. […]“
C. Spremenjeni zakon o vrhovnem sodišču
4. Z ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017(3) sta bila ustanovljena „Izba Dyscyplinarna“ (v nadaljevanju: disciplinski senat) in senat za izredni nadzor kot senata v okviru Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Z ustawa o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov, v nadaljevanju: zakon o spremembah)(4) sta bila, kolikor je upoštevno za ta postopek, z učinkom od 14. februarja 2020 v člen 26 zakona o vrhovnem sodišču vstavljena odstavka 2 in 3.
5. Člen 26, od (1) do (3), spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču določa:
„1. [Senat za izredni nadzor] je pristojen za izredna pravna sredstva, spore v zvezi z volitvami in izpodbijanja veljavnosti nacionalnega ali ustavnega referenduma, ugotavljanje veljavnosti volitev in referendumov, druge zadeve javnega prava, vključno s spori o varstvu konkurence, regulaciji energetike, telekomunikacijah in železniškem prometu ter spori, v okviru katerih se vložijo pravna sredstva zoper odločbe [Przewodniczy Krajowej Rady Radiofonii i Telewizji (predsednik nacionalnega sveta za radiotelevizijo, Poljska)] ali zaradi prekomernega trajanja postopkov pred splošnimi sodišči in vojaškimi sodišči ter pred [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)].
2. [Senat za izredni nadzor] je pristojen za odločanje o predlogih ali izjavah v zvezi z izločitvijo sodnika ali določitvijo sodišča, pred katerim mora potekati postopek, vključno z očitki, ki se nanašajo na neobstoj neodvisnosti sodišča ali sodnika. Sodišče, ki odloča v zadevi, nemudoma pošlje predlog predsedniku [senata za izredni nadzor], da se ta predlog obravnava v skladu s pravili, ki jih določajo posebne določbe. Predložitev predloga predsedniku [senata za izredni nadzor] ne prekine postopka, ki teče.
3. Predlog iz odstavka 2 se ne obravnava, če se nanaša na ugotavljanje ali presojo zakonitosti imenovanja sodnika ali njegove legitimnosti za opravljanje sodniške funkcije.“
D. Zakon o organizaciji splošnih sodišč
6. Z zakonom o spremembah je bil razveljavljen člen 58(2) ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (v nadaljevanju: zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001.(5) Poleg tega je bil z njim spremenjen odstavek 1 člena 58 tega zakona, ki zdaj določa:
„1. Če je na eno prosto sodniško mesto prijavljenih več kandidatov, je treba vse prijave preučiti na istem zasedanju skupščine.
[…]“
7. Pred začetkom veljavnosti zakona o spremembah 14. februarja 2020 je člen 58 zakona o organizaciji splošnih sodišč določal:
„1. Če je na eno prosto sodniško mesto prijavljenih več kandidatov, je treba vse prijave preučiti na istem zasedanju skupščine.
2. Generalna skupščina višjih sodnikov ali generalna skupščina regionalnih sodnikov z glasovanjem odloči o kandidatih in vse prispele prijave skupaj z navedbo prejetih glasov glede na primer posreduje predsedniku [sąd apelacyjny (višje sodišče)] ali [sąd okręgowy (regionalno sodišče)].
[…]
4. Predsednik pristojnega sodišča [KRS] prek elektronskega sistema predloži prijave, o katerih je bilo presojeno na način, določen v odstavku 2, skupaj s presojo usposobljenosti in mnenjem senata pristojnega sodišča ter informacijami, pridobljenimi od načelnika policije province ali načelnika varšavske mestne policije, na katere je napoteno v odstavku 3, in drugimi dokumenti v zvezi z zadevnim postopkom glede imenovanja za opravljanje sodniške funkcije, zbranimi v elektronskem sistemu.
[…]“
E. Zakonik o civilnem postopku
8. Člen 48 ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakon o zakoniku o civilnem postopku) z dne 17. novembra 1964 (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku) določa:(6)
„1. Sodnik je izločen po samem zakonu:
1. iz zadev, v katerih je stranka v postopku ali v katerih ima tako pravno razmerje z eno od strank, da izid zadeve vpliva na njegove pravice ali obveznosti;
[…]
5. iz zadev, v katerih je sodeloval na nižji stopnji sojenja, če je bilo zoper sodbo vloženo pravno sredstvo, in iz zadev v zvezi z veljavnostjo pravnega akta, ki je bil pripravljen z njegovim sodelovanjem ali nad katerim je opravil nadzor, ter iz zadev, v katerih je deloval kot tožilec;
[…]“
9. Člen 367(3) zakonika o civilnem postopku določa, da „[s]odišča druge stopnje zadeve obravnavajo v senatu treh sodnikov. Na obravnavi, iz katere je javnost izključena, sodišče odloča v sestavi sodnika posameznika, razen kadar izreče sodbo.“ V skladu s točko 4 člena 379 navedenega zakonika je postopek neveljaven, „če je sestava sodišča, ki odloča o zadevi, v nasprotju z zakonskimi določbami ali če je pri obravnavi zadeve sodeloval sodnik, ki bi moral biti po samem zakonu izločen“.
10. Točka 1 člena 401 zakonika o civilnem postopku določa, da je obnovo postopka zaradi neveljavnosti mogoče zahtevati, „če je pri odločanju v sestavi senata sodelovala nepooblaščena oseba ali če je odločal sodnik, ki bi moral biti izločen, in če se stranka ni mogla sklicevati na izločitev po samem zakonu, preden je sodba postala pravnomočna“.
III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
A. Zadeva C‑181/21
11. Postopek pred Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah, Poljska) se nanaša na spor med potrošnikom in trgovcem v zvezi s kreditno pogodbo, ki jo ureja nacionalno pravo, s katerim je bila prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.(7) Tožeča stranka je po odstopu trgovčevih pravic vložila tožbo zoper potrošnika za plačilo 16.000,40 poljskih zlotov (PLN) skupaj z obrestmi in stroški. Sąd Rejonowy w Dąbrowie Górniczej (občinsko sodišče v Dąbrowi Górniczi, Poljska) je odredilo plačilo zahtevanih zneskov in zavrnilo potrošnikov ugovor zoper ta sklep. Potrošnik je nato zoper ta drugi sklep vložil tožbo pri Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah). Ta tožba je bila dodeljena sestavi treh sodnikov.
12. Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah), ki je zadevo obravnavalo in camera kot sodnik posameznik poročevalec, je 18. marca 2021 podvomilo o sposobnosti tega sodišča v sestavi treh sodnikov, da odloči o zadevi, ker je bil v navedeni sestavi sodnik A. Z. Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah) v sestavi sodnika posameznika je na podlagi svoje pristojnosti v skladu s členom 367(3) zakonika o civilnem postopku odločilo, da vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.
13. A. Z. je bil od leta 1996 sodnik na nižjem sodišču, preden se je prijavil na razpis za mesto sodnika na Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah). Kolegium Sądu Apelacyjnego (kolegij višjega sodišča, Poljska) je podal mnenje o kandidaturi sodnika A. Z. za to mesto. Skupščina predstavnikov sodnikov pri Sąd Apelacyjny w Katowicach (višje sodišče v Katovicah) je zadržala mnenje o kandidaturi sodnika A. Z. zaradi pomislekov glede statusa KRS in njegovega načina delovanja, dokler Sodišče ne izda sodbe o statusu KRS.
14. Po navedbah predložitvenega sodišča je bilo poljsko pravo v času razpisa za sodniško mesto pri Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah), ki se ga je udeležil A. Z., v skladu z ustavnim načelom, ki je narekovalo sodelovanje organov sodne samouprave v postopku imenovanja sodnikov. V postopku, v katerem je bil imenovan sodnik A. Z., ni sodelovala ustrezna skupščina predstavnikov sodnikov. Iz resolucij, ki jih je sprejela skupščina predstavnikov sodišč, je razvidno, da je ta izdajo mnenja o kandidatih zadržala, dokler o statusu KRS ne razsodijo pristojni organi, vključno s Sodiščem. Kljub sprejetju teh resolucij je predsednik Sąd Apelacyjny w Katowicach (višje sodišče v Katovicah), ki je bil obenem predsednik skupščine predstavnikov sodnikov in ga je na to mesto imenoval sedanji minister za pravosodje, začel postopke pred KRS za imenovanje sodnika A. Z.(8) Predsednik Republike je nato na podlagi sklepa KRS imenoval sodnika A. Z. na Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah).
15. Predložitveno sodišče navaja, da v skladu s poljsko zakonodajo splošno sodišče razen ob izdaji sodbe odloča kot sodnik posameznik. Po njegovem mnenju sta vprašanji iz njegovega predloga za sprejetje predhodne odločbe dopustni ne glede na to, da sestava treh sodnikov tega sodišča morda ni sodišče za namene prava Unije. Meni torej, da je predložitveno sodišče, ki odloča in camera kot sodnik posameznik, del poljskega pravnega reda in odloča o zadevah na „področjih, ki jih ureja pravo Unije“, v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
B. Zadeva C‑269/21
16. Tožeči stranki sta na podlagi sodbe Dziubak(9) pri Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu, Poljska) predlagali izdajo sklepa, s katerim naj se toženi stranki odredi plačilo 104.537,48 PLN in 74.582,19 švicarskih frankov (CHF) – skupaj z obrestmi in stroški – ter razveljavitev pogodbe o stanovanjskem kreditu. Ta zahtevek je bil podan na podlagi kreditne pogodbe, ki sta jo tožeči stranki kot potrošnika sklenili z banko. Kreditno pogodbo ureja nacionalno pravo, s katerim je bila prenesena Direktiva 93/13. Tožeči stranki sta predlagali tudi začasne ukrepe, med drugim za zadržanje mesečnih plačil zneskov, določenih s kreditno pogodbo. Po navedbah predložitvenega sodišča je zadržanje izvajanja kreditne pogodbe, ki ga ureja vmesni postopek, sestavni del postopka v glavni stvari, saj kakršen koli sklep, s katerim se zadrži plačilo, vpliva na obseg zahtevka tožečih strank.
17. Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu), ki je odločalo v sestavi sodnika posameznika, je 9. oktobra 2020 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožena banka se je 1. decembra 2020 zoper ta sklep pritožila pri istem sodišču, ki je tokrat odločalo v sestavi treh sodnikov. Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu) v sestavi treh sodnikov, med katerimi je bila sodnica A. T. v vlogi sodnice poročevalke in predsednice, je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo uporabo začasnih ukrepov. Zadnjenavedena odločba, ki je pravnomočna, je bila poslana Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu). Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu), ki je odločalo kot sodnik posameznik, meni, da sestava treh sodnikov istega sodišča, med katerimi je bila sodnica A. T., lahko ne bi bila združljiva z nacionalnim pravom in pravom Unije, zato odločba o zavrnitvi uporabe začasnih ukrepov lahko ne bi bila veljavna.
18. Po navedbah predložitvenega sodišča je sodnica A. T. od leta 2009 opravljala funkcijo sodnika na Sąd Rejonowy dla Krakowa – Krowodrzy w Krakowie (občinsko sodišče Krakov – Krowodrza, Poljska), preden se je prijavila za sodnico na Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu),(10) kjer je bila edini kandidat za to mesto. Kolegium Sądu Okręgowego w Krakowie (kolegij regionalnega sodišča v Krakovu, Poljska) je 1. junija 2020 podal pozitivno mnenje o njeni prijavi.(11) Večina članov Kolegium Sądu Okręgowego w Krakowie (kolegij regionalnega sodišča v Krakovu) so predsedniki sądy rejonowe (občinska sodišča) in sądy okręgowe (regionalna sodišča), ki jih imenuje minister za pravosodje. Zgromadzenie Sędziów Sądu Okręgowego (skupščina sodnikov regionalnega sodišča) ni preučila kandidature sodnice A. T., saj njeno mnenje po spremembi člena 58 zakona o organizaciji splošnih sodišč z zakonom o spremembah ni bilo več potrebno. Predsednik republike je 4. februarja 2021 na podlagi sklepa KRS z dne 7. julija 2020 imenoval sodnico A. T. na Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu).
19. Predložitveni sodišči ugotavljata, da se vprašanji iz zadev C‑181/21 in C‑269/21 nanašata na postopke imenovanja sodnikov na splošna sodišča na Poljskem. Sodišču pa so bila doslej postavljena vprašanja v zvezi z zakonitostjo postopkov imenovanja sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Predložitveni sodišči sta zato prekinili odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložili ti vprašanji:
„1. Ali je treba [člen 2, člen 19(1)] ter člen 6, od (1) do (3), PEU v povezavi s členom 47 [Listine] razumeti tako, da:
(a) sodišče, v sestavi katerega je oseba, ki je bila na sodniško mesto v tem sodišču imenovana v postopku, v katerem je bilo izključeno sodelovanje organov [sodne] samouprave, katerih člani so povečini neodvisni od izvršilne in zakonodajne oblasti, ni z zakonom ustanovljeno sodišče v smislu prava Unije, če je glede na ustavno tradicijo države članice ter ob upoštevanju institucionalnega in strukturalnega konteksta nujno, da v postopku imenovanja sodnika sodeluje organ [sodne] samouprave, ki izpolnjuje te zahteve, in glede na to, da
– zahteva, da skupščina sodnikov izda mnenje o kandidatu za sodniško mesto, namenoma ter v nasprotju z nacionalnimi predpisi in stališčem tega organa [sodne] samouprave, ni bila izpolnjena;(12)
– je bil za izpolnitev zahteve, da se o kandidatu za sodniško mesto izda mnenje, zadolžen kolegij sodnikov, ki je bil oblikovan tako, da je večino njegovih članov imenoval predstavnik izvršilne oblasti, in sicer minister za pravosodje, ki je tudi generalni državni tožilec;(13)
– sedanji [KRS], ki je bil izbran v nasprotju s poljskimi ustavnimi in zakonskimi določbami, ni neodvisen organ, njegovi člani pa niso predstavniki sodstva in na to mesto niso bili imenovani neodvisno od izvršilne in zakonodajne oblasti, tako da predlog za imenovanje v sodniško funkcijo, ki je določen v nacionalnem pravu, ni bil veljavno vložen;
– udeleženci razpisa za imenovanje niso mogli vložiti pravnega sredstva pri sodišču v smislu [člena 2, člena 19(1)] ter člena 6, od (1) do (3), PEU v povezavi s členom 47 Listine;
(b) sodišče, v sestavi katerega je oseba, ki je bila na sodniško mesto v tem sodišču imenovana v postopku, v katerega lahko samovoljno posega izvršilna oblast in v katerem je izključeno sodelovanje organov [sodne] samouprave, katerih člani so povečini neodvisni od izvršilne in zakonodajne oblasti, ali drugega organa, ki bi zagotavljal objektivno oceno kandidata, ne izpolnjuje pogojev za neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče, ker je sodelovanje organov [sodne] samouprave ali drugega organa, ki je neodvisen od izvršilne in zakonodajne oblasti ter zagotavlja objektivno oceno kandidata v postopku imenovanja sodnika, v kontekstu evropske pravne tradicije, ki je zakoreninjena v zgoraj navedenih določbah PEU in Listine ter pomeni temelj unije prava, kakršna je Evropska unija, nujno za ugotovitev, da nacionalno sodišče zagotavlja zahtevano raven učinkovitega sodnega varstva v zadevah, ki spadajo na področje prava Unije, in da sta posledično uveljavljeni načelo delitve oblasti na tri veje in ravnotežja med njimi ter načelo pravne države?
2. Ali je treba člena 2 in 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da v položaju, v katerem je v sestavi sodišča oseba, ki je bila na sodniško mesto imenovana v okoliščinah, opisanih v [točki (a) vprašanja 1],
(a) nasprotujejo – ob upoštevanju institucionalnega in sistemskega konteksta – uporabi določb nacionalnega prava, v skladu s katerimi je za preučitev zakonitosti imenovanja take osebe v sodniško funkcijo izključno pristojen oddelek Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki je sestavljen izključno iz oseb, ki so bile v sodniško funkcijo imenovane v okoliščinah, opisanih v [točki (a) vprašanja 1], in v skladu s katerimi se obenem ne smejo obravnavati očitki, ki se nanašajo na imenovanje v sodniško funkcijo;
(b) zaradi zagotovitve polnega učinka prava Unije zahtevajo tako razlago predpisov nacionalnega prava, da lahko sodišče po uradni dolžnosti tako osebo iz odločanja v zadevi izloči na podlagi analogne uporabe določb o izločitvi sodnika, ki v zadevi ne more opravljati sodniške funkcije (iudex inhabilis)?“
IV. Postopek pred Sodiščem
20. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 5. maja 2021 zadevi C‑181/21 in C‑269/21 združil za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe. Predložitveni sodišči sta prav tako predlagali, naj se predloga za sprejetje predhodne odločbe v obeh zadevah obravnavata po hitrem postopku v skladu s členom 105(1) Poslovnika. Predsednik Sodišča je s tem istim sklepom z dne 5. maja 2021 ta predloga zavrnil.
21. Rzecznik Praw Obywatelskich (varuh človekovih pravic, Poljska, v nadaljevanju: varuh človekovih pravic), poljska vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča. Na obravnavi 29. junija 2022 so navedene stranke, Prokuratura Okręgowa w Katowicach (regionalno državno tožilstvo v Katovicah) in Prokuratura Okręgowa w Krakowie (regionalno državno tožilstvo v Krakovu), ki ju je zastopal Prokurator Generalny (generalni državni tožilec), ter danska in nizozemska vlada ustno predstavili stališča in odgovorili na vprašanja Sodišča.
V. Dopustnost
A. Predložena stališča
22. Poljska vlada navaja osem razlogov, s katerimi utemeljuje nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe.
23. Prvič, poljska vlada meni, da je zdajšnja reforma njenega pravosodnega sistema v izključni pristojnosti te države članice. Trdi, da je sodba Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike)(14) podobna zakonodajnemu aktu. To stališče naj bi se do neke mere odražalo v sodbi Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) z dne 14. julija 2021 v zadevi P 7/20, v kateri je to sodišče med drugim razsodilo, da je člen 4(3), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 279 PDEU nezdružljiv s členoma 2 in 7, členom 8(1) in členom 90(1) ustave Republike Poljske v povezavi s členom 4(1) te ustave. Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) naj bi tako menilo, da je Sodišče, ko je sprejelo začasne ukrepe v zvezi z organizacijo in pristojnostjo poljskih sodišč ter postopkom, ki ga je treba uporabiti pred temi sodišči, odločilo ultra vires.
24. Drugič, poljska vlada meni, da sta predloženi vprašanji nepotrebni v smislu člena 267 PDEU, saj pravo Unije niti ne zahteva, da organi sodne samouprave dajo mnenje o kandidatih za sodniška mesta, niti ne zagotavlja splošne pravice do vložitve pravnega sredstva zoper odločitve, sprejete v okviru postopkov imenovanja sodnikov.
25. Tretjič, poljska vlada navaja, da člen 19(1) PEU in člen 47 Listine od držav članic zahtevata, da zagotovijo, da ima posameznik dostop do neodvisnega sodišča. Čeprav je posameznikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva temeljnega pomena na podlagi tako ustave Republike Poljske kot prava Unije, naj bi bila organizacija sodstva v izključni pristojnosti držav članic. V tem okviru naj bi Sodišče že nedvoumno in izčrpno obravnavalo vse vidike, na katere se nanašata predloženi vprašanji, zato lahko predložitveni sodišči informacije, ki jih potrebujeta za izdajo sodbe, izpeljeta iz ustaljene sodne prakse.(15)
26. Četrtič, v skladu s členom 365 zakonika o civilnem postopku naj bi bilo o tožbi glede začasnih ukrepov v zadevi C‑269/21 pravnomočno odločeno s sklepom, ki predložitveno sodišče zavezuje. Predložitveno sodišče naj ne bi imelo nikakršne pristojnosti niti za „izločitev“ sodnika, ki je izdal pravnomočno odločbo, niti za izpodbijanje sklepa o zavrnitvi uporabe začasnih ukrepov. Vsekakor naj bi lahko stranka vložila nov predlog za začasne ukrepe, v okviru katerega lahko predlaga izločitev sodnika zaradi pristranskosti. Vprašanji iz zadeve C‑269/21 naj ne bi reševali dejanskega spora in naj bi bili kot taki hipotetični.(16)
27. Petič, čeprav sta predloga za sprejetje predhodne odločbe zelo podrobna, naj njuna obrazložitev, v kateri je pojasnjeno, zakaj predložitveni sodišči želita razlago določb prava Unije, ne bi presegla predloga Sodišču, naj presodi, ali so nekatera sodišča „predhodno ustanovljena z zakonom“. Po mnenju poljske vlade s tem niso izpolnjene zahteve iz člena 94 Poslovnika Sodišča. Predloga za sprejetje predhodne odločbe naj bi zajemala splošna vprašanja o nekaterih reformah poljskega pravosodnega sistema, čeprav se s temi reformami ni spremenila zahtevana usposobljenost kandidatov za sodniška mesta. Datum, na katerega so bili sodniki imenovani na splošna sodišča, naj torej ne bi bil povezan z njihovimi sposobnostmi, pravili, ki urejajo opravljanje njihovih dolžnosti, ali njihovimi pravicami in obveznostmi, vključno z njihovo neodvisnostjo. Poljska vlada poudarja, da predloga za sprejetje predhodne odločbe ne vsebujeta nikakršnih konkretnih primerov kakršnega koli pomanjkanja neodvisnosti sodnika ali pritiska, ki bi se izvajal na sodnike, imenovane v skladu z ureditvijo po sprejetju reforme. Vprašanji naj bi bili torej hipotetični.
28. Šestič, predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevah C‑181/21 in C‑269/21 naj bi bila „pretirano splošna“. Predmet postavljenih vprašanj in tožbi iz postopka v glavni stvari, ki se nanašata na nacionalno potrošniško pravo, s katerim je prenesena Direktiva 93/13, naj ne bi bili povezani. Predložitveni sodišči naj bi celo večkrat navedli, da „položaj presega dejanski okvir zadeve“.
29. Sedmič, poljska vlada meni, da predmet postopka v glavni stvari ni neposredno povezan z vprašanji o statusu KRS ali o tem, ali ima senat za izredni nadzor status „sodišča“ v smislu člena 2, člena 19(1) ter člena 6, od (1) do (3), PEU v povezavi s členom 47 Listine. Neposredne povezave naj ne bi bilo niti med predmetom postopka v glavni stvari in pravico udeležencev postopka imenovanja sodnikov do učinkovitega pravnega sredstva. Obseg predlogov za sprejetje predhodne odločbe naj bi bil tako nesprejemljivo širok.
30. Osmič, poljska vlada meni, da je v zadevi C‑269/21 samo predložitveno sodišče, ki odloča v sestavi treh sodnikov, in ne kot sodnik posameznik, pristojno za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe. To naj bi bilo še posebej očitno, ker je bil predlog vložen po tem, ko je sklep sestave treh sodnikov o zavrnitvi uporabe začasnih ukrepov postal pravnomočen. V zadevi C‑181/21 Republika Poljska trdi, da ima zgolj predložitveno sodišče v sestavi treh sodnikov ali njegov predsednik(17) pristojnost za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe. Dejansko stanje iz predloga za sprejetje predhodne odločbe naj bi bilo pojasnjeno tako skopo, da ni mogoče razbrati, ali je sodnik poročevalec v tej zadevi, ki je vložil navedeni predlog, tudi predsednik sestave treh sodnikov. Predložitveno sodišče se je tako na člen 367(3) zakonika o civilnem postopku oprlo samo zato, da je predložilo vprašanje za predhodno odločanje.
31. Komisija je na obravnavi ugovarjala dopustnosti vprašanj v zadevi C‑269/21. Meni, da predložitveno sodišče ni navedlo, da je za rešitev spora v postopku v glavni stvari potrebno, da Sodišče odloči o vprašanjih v zvezi s postopkom, v katerem je bila imenovana sodnica A. T.
B. Analiza
32. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih predložijo nacionalna sodišča, domneva upoštevnosti. Predlog nacionalnega sodišča je mogoče zavreči samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(18)
33. Iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, ki jo Sodišče izda na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Predlog za sprejetje predhodne odločbe mora biti nujen za učinkovito rešitev spora. Ni namenjen oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih.(19)
34. Poljska vlada s prvim ugovorom nedopustnosti izpodbija pristojnost Sodišča v zadevah, ki se nanašajo na imenovanje nacionalnih sodnikov. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je organizacija sodstva v državah članicah v pristojnosti teh držav. Vendar pa morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, še zlasti glede nacionalnih pravil, ki urejajo imenovanje sodnikov, in po potrebi pravil v zvezi s sodnim nadzorom, ki se uporablja v okviru takih postopkov imenovanja.(20) Iz pravice do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča izhaja, da mora imeti načeloma vsak pravni subjekt možnost, da se sklicuje na to pravico.(21) Če se obstoj neodvisnega in nepristranskega sodišča izpodbija na podlagi, ki naj ne bi bila očitno nebistvena(22), mora vsako sodišče(23) preveriti, ali s svojo sestavo pomeni tako sodišče. Ta pristojnost je potrebna za zagotavljanje zaupanja, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati pri pravnem subjektu. Taka preveritev tako pomeni bistveno postopkovno zahtevo, katere spoštovanje spada pod javni red in ki jo je treba preveriti bodisi na predlog strank v postopku bodisi po uradni dolžnosti.(24) Člen 2 PEU, člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in zahteve, izoblikovane v sodbi Simpson, se uporabljajo prečno in vedno, kadar bi lahko katero od sodišč moralo odločiti v zadevah „na področjih, ki jih ureja pravo Unije“.(25) Torej je Sodišče pristojno za razlago prava Unije v okviru takih predlogov za sprejetje predhodne odločbe. Zato predlagam, da se prvi ugovor poljske vlade zavrne.
35. Drugi in tretji ugovor nedopustnosti, ki ju je navedla poljska vlada, se nanašata na vsebino predloženih vprašanj in razlago prava Unije, za katero prosita predložitveni sodišči. S takimi ugovori že zaradi njihove narave ni mogoče utemeljiti ugotovitve, da ti vprašanji nista dopustni.(26) Če bi Sodišče odločilo, da lahko na vprašanji za predhodno odločanje odgovori s sklicevanjem na svojo ustaljeno sodno prakso, lahko uporabi možnost iz člena 99 Poslovnika in to stori z obrazloženim sklepom.
36. Poljska vlada s četrtim do osmim ugovorom nedopustnosti izpodbija pristojnost predložitvenih sodišč z vidika nacionalnega prava za predložitev predlogov za sprejetje predhodne odločbe. Dalje še navaja, da sta predloga izmišljena in da bi ju lahko predložitveni sodišči zakonito predložili le v sestavi treh sodnikov.(27)
37. V okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Sodišče glede na razdelitev nalog med njim in nacionalnim sodiščem ni pristojno, da preveri, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih. Sodišče je torej zavezano odgovoriti na predložitveno odločbo, ki jo izda sodišče države članice, če ta ni bila razveljavljena v okviru pravnih sredstev, ki so morebiti določena v nacionalnem pravu.(28) Sodišče je tako presodilo, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil predsednik sestave sodišča in se je nanašal na pravilnost te sestave, dopusten.(29)
38. Vsekakor poljska vlada, čeprav v zadevi C‑181/21 trdi, da ni jasno, ali je predlog za sprejetje predhodne odločbe vložil predsednik sodišča v sestavi treh sodnikov, in da se je predložitveno sodišče – ki je odločalo in camera kot sodnik posameznik – za vložitev svojega predloga umetno oprlo na člen 367(3) zakonika o civilnem postopku, ni dokazala, da predložitveno sodišče ni imelo pristojnosti, da to stori.
39. V zadevi C‑269/21 predložitveno sodišče, ki je odločalo kot sodnik posameznik, navaja, zakaj lahko po njegovem mnenju odločitev tega sodišča v sestavi treh sodnikov, ki obravnavajo pritožbo glede začasnih ukrepov, vpliva na postopek v glavni stvari, o katerem mora razsoditi to sodišče kot sodnik posameznik. Po njegovih navedbah mu je bila poslana odločba sodišča v sestavi treh sodnikov in se mu porajajo razumni dvomi o tem, ali ta sestava treh sodnikov izpolnjuje zahteve nacionalnega prava in prava Unije. Predložitveno sodišče navaja, da je veljavnost odločbe o začasnih ukrepih bistvena za ugotovitev potrošnikovega pravnega položaja. Gotovost glede veljavnosti sestave, ki je obravnavala to pritožbo in odločila o njej, je tako bistvena za rešitev spora iz postopka v glavni stvari.(30)
40. Glede na neposredno povezavo, ki jo predložitveno sodišče opisuje med odločitvijo sodišča v sestavi treh sodnikov v pritožbenem postopku, da se zavrne odobritev začasnih ukrepov, in postopkom v glavni stvari, v nasprotju z ugovori poljske vlade in Komisije menim, da je lahko odgovor Sodišča na vprašanji glede razlage prava Unije, ki sta mu bili predloženi v zadevi C‑269/21, potreben, zato da bo predložitveno sodišče lahko odločilo o vprašanjih nacionalnega procesnega prava, preden bo lahko vsebinsko odločilo o sporu, ki ga obravnava.
41. Kar zadeva peti in šesti ugovor nedopustnosti, ki ju navaja poljska vlada in se delno prekrivata, menim, da sta predložitveni sodišči pravno zadostno opisali dejansko stanje v sporih iz postopkov v glavni stvari, nacionalne določbe, ki se uporabljajo, in dvome, ki se jima porajajo v zvezi s tem, ali sta postopka, v katerih sta bila imenovana sodnik A. Z. in sodnica A. T., v skladu s pravom Unije. Drži sicer, da razlogi, iz katerih sta predložitveni sodišči menili, da je odgovor na vprašanji, ki sta ju postavili Sodišču, potreben za sodbi, ki ju bosta morali izdati v postopkih, ki tečeta pred njima, niso zelo povezani z zadevnima sporoma, ki se nanašata na potrošniško pravo. Vendar je kljub temu jasno, da se želita ti sodišči pred izdajo sodbe o teh potrošniških sporih prepričati, ali sestava predložitvenih sodišč, v katerih sta sodelovala sodnik A. Z. in sodnica A. T., izpolnjuje zahtevo, da je taka sestava „z zakonom ustanovljeno sodišče“ na podlagi prava Unije, in – če to ne drži – kakšne so posledice te ugotovitve. Zlasti želita izvedeti, ali lahko predložitveni sodišči, ki odločata kot sodnik posameznik, na svojo pobudo izločita sodnik A. Z. in sodnica A. T. To, da lahko vpliv razlage prava Unije, za katero prosita predložitveni sodišči, preseže dejansko stanje zadev, ki ju obravnavata, torej z vidika dopustnosti vprašanj, ki sta ju predložili, ni pomembno.(31)
42. Sodišču torej predlagam, naj zavrne vse ugovore glede dopustnosti vprašanj, ki sta ju postavili predložitveni sodišči.
VI. Vsebinska presoja
A. Uvodne ugotovitve
43. Predmet postopka zaradi neizpolnitve obveznosti(32) v zadevi C‑204/21, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebnost sodnikov),(33) se deloma prekriva s tema predlogoma za sprejetje predhodne odločbe. Čeprav so tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti in predlogi za sprejetje predhodne odločbe različni postopki z različnimi pravnimi učinki,(34) se bom po potrebi skliceval na sklepne predloge v navedenem postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, ki bodo predstavljeni na isti dan kot ti sklepni predlogi, zlasti na točke od 46 do 60, v katerih so predstavljena uveljavljena pravna izhodišča, ki so po mojem mnenju upoštevna za rešitev tega postopka.
44. Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da želita predložitveni sodišči pridobiti razlago načela predhodne ustanovitve sodišča z zakonom, ki je priznano v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine. Na vprašanji predložitvenih sodišč je torej treba odgovoriti izključno ob upoštevanju tega načela.
45. Komisija meni, da ustavna vloga in vpliv, ki ju izvajajo sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v primerjavi s sodniki splošnih sodišč, v povezavi z manjšim tveganjem, da bi se zakonodajna in izvršilna oblast vmešavali v imenovanja na teh sodiščih, upravičujeta drugačno presojo zakonitosti imenovanja sodnika na podlagi člena 19(1) PEU, drugi pododstavek. Po njenem mnenju bi bilo treba presojo imenovanja sodnika na splošno sodišče – v nasprotju s sistemskim pristopom v zvezi z imenovanji na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) – opraviti za vsak primer posebej. Varuh človekovih pravic in Komisija ugotavljata, da so civilni senat, kazenski senat ter senat za delo in socialno varnost pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)(35) s sklepom z dne 23. januarja 2020 razlikovali med sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) in sodniki splošnih sodišč, kar zadeva preučitev njihove neodvisnosti in nepristranskosti. V tem sklepu je bilo navedeno, da je postopek imenovanja sodnikov splošnih sodišč nezakonit, kadar „v posebnih okoliščinah“ privede do kršitve zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti v skladu s členom 45(1) ustave Republike Poljske, členom 47 Listine in členom 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) je na podlagi tega odločilo, da so med okoliščinami, ki jih je treba preučiti, tiste v zvezi s sodelovanjem samih sodnikov v postopkih imenovanja pred KRS in naravo zadev, ki jih ti posamezni sodniki obravnavajo ali so jih obravnavali.(36) Nasprotno pa Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ni zahtevalo, da se taka posamična preučitev izvede v zvezi z imenovanjem sodnikov tega sodišča.(37)
46. Predloženi vprašanji se nanašata na zahtevo po predhodni ustanovitvi z zakonom, ne pa na neodvisnost in nepristranskost sodišč, ki sta se obravnavali v zgoraj navedenem sklepu. Ker so vsa ta merila neločljivo povezana in se v velikem obsegu med seboj prekrivajo,(38) je treba poudariti, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine ne razlikuje med vrhovnimi sodišči držav članic in drugimi sodišči v njihovih pravnih redih. Temeljne zahteve po neodvisnosti,(39) nepristranskosti in predhodni ustanovitvi z zakonom se brez razlikovanja uporabljajo za vsa sodišča držav članic ne glede na obseg njihove pristojnosti ali položaj v sodni hierarhiji te države. V nasprotnem primeru bi se lahko standard sodnega varstva razlikoval glede na položaj sodišča v sodnem sistemu, katerega del je. Z vidika prvega načela je ta predlog očitno napačen. Če nič drugega, ker je neposredna izkušnja velike večine državljanov Unije z njihovimi nacionalnimi pravnimi sistemi omejena na splošna sodišča, je s tem povezana dolžnost navedenih sodišč, da ohranijo zaupanje teh državljanov v to, da se uporablja načelo pravne države, še posebej zahtevna. Navedena trditev je še toliko absurdnejša ob upoštevanju razvoja pravnega reda Evropske unije, ki je bil precej poenostavljen zaradi pomembne vloge, ki so jo odigrala domnevno „nižja“ sodišča v pravnih redih držav članic.(40) Člen 19(1) PEU, drugi pododstavek, v povezavi s členom 47 Listine zahteva enoten standard, ki se uporablja neodvisno od ravni, na kateri sodišče deluje v nacionalnem pravnem sistemu. Za presojo, ali so te temeljne zahteve izpolnjene, je torej treba preučiti vse upoštevne dejavnike, ki so po naravi lahko sistemski in/ali posamični.
B. Prvo vprašanje
47. S prvim vprašanjem se želi ugotoviti, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je splošno sodišče „z zakonom ustanovljeno sodišče“, če je bil sodnik v sestavi, ki obravnava zadevo, imenovan po postopku, v katerem: (a) se mnenje skupščine sodnikov o primernosti kandidatov v nasprotju z nacionalno zakonodajo ni upoštevalo ali je po spremembi nacionalne zakonodaje mnenje o kandidatovi primernosti izdal kolegij sodišča v sestavi predvsem posameznikov, ki jih je imenoval minister za pravosodje; (b) so bili kandidati imenovani na mesta na podlagi sklepa KRS in (c) udeleženci razpisa niso mogli vložiti pravnega sredstva pri sodišču v smislu zgoraj navedenih določb prava Unije.(41)
48. Iz sodne prakse Sodišča, kot je bila izoblikovana ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), je razvidno, da je postopek imenovanja sodnikov neločljiv element pojma „z zakonom ustanovljeno sodišče“, saj ima ta postopek bistvene posledice za pravilno delovanje in legitimnost sodne oblasti v demokratični državi, v kateri velja načelo pravne države.(42) Sodišče je v sodbi Getin Noble Bank(43) opozorilo, da nepravilnost, storjena pri imenovanju sodnikov v zadevnem sodnem sistemu, pomeni kršitev zahteve po tem, da je sodišče ustanovljeno z zakonom, zlasti če je ta nepravilnost po naravi in teži taka, da ustvarja dejansko nevarnost, da lahko druge veje oblasti, zlasti izvršilna, izvajajo neupravičeno diskrecijsko pravico, ki ogroža integriteto rezultata, do katerega pripelje postopek imenovanja, in ki tako pri pravnih subjektih vzbuja upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti enega ali več zadevnih sodnikov. To se zgodi, kadar gre za temeljna pravila, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja tega sodnega sistema. Ni nujno, da vsaka napaka, do katere lahko pride v postopku imenovanja sodnika, vzbudi dvom o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika ter posledično o tem, ali je sestava, v kateri sodi, „neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu prava Unije.
49. Za ugotovitev, da je prišlo do kršitve zahteve po z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču in posledic te kršitve, je potrebna celovita presoja številnih elementov, ki skupaj vzbujajo utemeljen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, ki so sodelovali v okviru tega sodišča.(44) Zato je treba preučiti, ali vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki urejajo zadevne postopke imenovanja, pri pravnih subjektih vzbujajo legitimne dvome v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov po njihovem imenovanju. Sodišče je razsodilo, da morajo biti navedeni pogoji in postopkovna pravila oblikovani tako, da se ne izključi le kakršna koli oblika neposrednega vpliva v obliki navodil, temveč tudi bolj posredne oblike vplivanja, ki bi lahko usmerjale odločanje zadevnih sodnikov.(45)
50. Predloga za sprejetje predhodne odločbe in predloženi vprašanji vzbujajo pomisleke splošne oziroma sistemske narave.(46) Nanašata se ne le na postopek, v katerem sta bila imenovana sodnik A. Z in sodnica A. T. na Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah) oziroma na Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu), ampak posledično na postopke imenovanja številnih drugih sodnikov na splošna sodišča. Nič ne kaže na to, da sta bila postopka, v katerih sta bila imenovana sodnik A. Z. in sodnica A. T., bistveno drugačna od postopkov, uporabljenih pri drugih nedavnih imenovanjih na splošna sodišča,(47) ali da bi ta sodnika ravnala neustrezno ali nezakonito. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da sta sodnik A. Z. in sodnica A. T. oba vse od svojega imenovanja leta 1996 oziroma leta 2009 delovala kot sodnika splošnih sodišč. V tem postopku se ne izpodbija zakonitost postopkov, v katerih sta bila prvotno imenovana na sodniški mesti. Dalje, ne izpodbijajo se njuna poklicna usposobljenost in izkušnje ter torej njuna sposobnost opravljanja nove funkcije, ki jo imata na Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah) in Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu).
51. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba vse tri dejavnike, ki sta jih izpostavili predložitveni sodišči in kot so navedeni v točki 47 teh sklepnih predlogov, najprej presoditi posamično, preden je mogoče presoditi o njihovem kumulativnem in celovitem učinku. Čeprav vsak od dejavnikov, na katere napotujeta predložitveni sodišči, če se obravnava posamično, morda ne spodkopava zahtev, ki jih je Sodišče ugotovilo v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, lahko ti dejavniki, če se obravnavajo skupaj in presodijo v okviru vodenja navedenega postopka imenovanja, vzbudijo dvom o zakonitosti tega postopka in njegovi skladnosti s temi zahtevami.(48)
52. Iz praktičnosti bom najprej preučil drugi dejavnik, ki se nanaša na sodelovanje KRS v postopkih imenovanja.
1. Drugi dejavnik
53. Po navedbah predložitvenih sodišč KRS v sedanji sestavi ne izpolnjuje svoje ustavne vloge zagotavljanja neodvisnosti sodnikov in sodišč.(49) V zvezi s tem predložitveni sodišči obsežno napotujeta na spremembe v sestavi KRS in njegovi vlogi v postopku imenovanja od leta 2018.(50)
54. V skladu z ustaljeno sodno prakso člen 19(1) PEU nasprotuje nacionalnim določbam v zvezi z organizacijo sodstva, ki pomenijo poslabšanje varstva vrednote pravne države, zlasti jamstev neodvisnosti sodnikov, v zadevni državi članici. S tega vidika je Sodišče ugotovilo, da okrepljen vpliv zakonodajne in izvršilne veje oblasti na izbor članov KRS od leta 2018 vzbuja legitimne in resne dvome glede neodvisnosti tega organa in glede njegove vloge pri imenovanju sodnikov ter posledično glede neodvisnosti na ta način imenovanih sodnikov in sodišč, na katerih sodijo.(51) Sodišče je še ugotovilo, da ima KRS v skladu s členom 179 ustave Republike Poljske odločilno vlogo pri imenovanju sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).(52) Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe je jasno razvidno, da ima KRS podobno odločilno vlogo v postopku imenovanja sodnikov na splošna sodišča.
55. Kljub nazadovanju glede varstva pravne države od leta 2018 je Sodišče ugotovilo, da vpletenost organa, kot je KRS,(53) v postopek imenovanja sodnikov sama po sebi ne more povzročiti dvoma o neodvisnosti sodnikov, ki so imenovani po tem postopku. Vendar je lahko drugače, če sodelovanje organa, kot je KRS, skupaj z drugimi upoštevnimi dejavniki in pogoji, pod katerimi je bil izbor sodnikov opravljen, pripelje do nastanka takih dvomov.(54) Ta presoja se enako uporablja za zahtevo po predhodni ustanovitvi z zakonom, izpostavljeno v tem postopku, zlasti ker je KRS v skladu s členom 186 ustave Republike Poljske varuh neodvisnosti sodišč in sodnikov.
2. Prvi dejavnik
56. Dejanske okoliščine iz zadev C‑181/21 in C‑269/21 se med seboj razlikujejo glede uporabe prvega dejavnika, ki se nanaša na nesodelovanje organa sodne samouprave v postopku imenovanja.
57. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑181/21 je navedeno, da je v upoštevnem obdobju poljska zakonodaja izrecno določala sodelovanje skupščine sodnikov v postopku imenovanja.(55) Poleg tega je predložitveno sodišče navedlo, da je imela skupščina sodnikov izključno pristojnost za uvedbo postopka pred KRS in da je bilo njeno sodelovanje v postopku imenovanja sodnikov temeljnega pomena(56) ob upoštevanju načela delitve oblasti na podlagi ustave Republike Poljske.(57) Po njegovem mnenju je tako postopek imenovanja z izključitvijo sodelovanja skupščine sodnikov postal nezdružljiv z nacionalnim pravnim in ustavnim redom, zato je sestava upoštevnega sodišča na podlagi poljskega prava nezakonita.
58. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑181/21 je razvidno, da se je skupščina sodnikov začasno vzdržala izdaje mnenja o kandidatih pred njo zaradi pomislekov o statusu KRS. Postopek imenovanja se je nadaljeval ne glede na to vzdržanje in razloge zanj. Čeprav skupščina sodnikov tako ni bila izključena iz postopka imenovanja, ampak se je prej vzdržala izdaje mnenja, se zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je bilo v upoštevnem obdobju ne glede na nekakšno časovno neomejenost vzdržanja in morebitno posledično zamudo pri imenovanjih sodnikov v nasprotju z nacionalno zakonodajo, da bi se postopek imenovanja nadaljeval, ne da bi se prepričalo o stališčih skupščine sodnikov. Nič v spisu, predloženem Sodišču, ne kaže na to, da je bil ali bi bil lahko sprejet kakršen koli pravni ukrep, s katerim bi se zakonito odpovedali mnenju skupščine, ali da je bilo treba zaradi kakršne koli nujnosti nemudoma imenovati sodnike, ne da bi počakali na izdajo tega mnenja.
59. Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da sodelovanje take skupščine sodnikov v postopku imenovanja sodnikov načeloma lahko prispeva k večji objektivnosti tega postopka, vendar vedno le, če je navedeni organ sam dovolj neodvisen od zakonodajne in izvršilne veje oblasti ter od organa, za katerega mora izdati mnenje.(58) Okoliščine, v katerih se je skupščina sodnikov v zadevi C‑181/21 vzdržala izdaje mnenja, ter ukrepi predsednika Sąd Apelacyjny (višje sodišče), ki predseduje tej skupščini in ga je imenoval minister za pravosodje, lahko vzbudijo pomisleke. S tega vidika menim, da ukrepi predsednika Sąd Apelacyjny (višje sodišče), ki je deloval v nasprotju s stališčem ustrezne skupščine, niso zadovoljivi, saj bi lahko zato ta faza postopka imenovanja postala predmet graje, ker bi lahko del javnosti to dojemal kot nezakonito vmešavanje izvršilne veje oblasti. Sodišče je v sodbi Getin Noble Bank(59) opozorilo, da izraz „z zakonom ustanovljeno“ odraža potrebo po tem, da se prepreči, da bi bila organizacija sodnega sistema prepuščena prosti presoji izvršilne oblasti, in zagotovi, da je to področje urejeno z zakonom, ki ga je sprejela zakonodajna oblast. Vendar kaže, da je bila do časa, ko je potekal postopek imenovanja iz zadeve C‑181/21, vloga skupščine sodnikov potisnjena na obrobje zaradi odločilne vloge KRS v postopku imenovanja.(60) Zato menim, da prvi dejavnik sam zase ni dovolj resen, da bi bilo mogoče z njim omajati zakonitost imenovanja sodnikov iz zadeve C‑181/21. Vendar mora o tem nazadnje presoditi predložitveno sodišče.
60. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑269/21 je jasno razvidno, da se po spremembi zakonodaje(61) mnenje ustrezne skupščine sodnikov o kandidatih v času obravnavanega postopka imenovanja ni več zahtevalo. Predložitveno sodišče je navedlo, da je bila zakonodaja spremenjena zaradi prakse skupščin sodnikov, da niso izdale mnenj o kandidatih. Kolegij ustreznega sodišča je izdal mnenje o edinem kandidatu v postopku – sodnici A. T. – kot se je to zahtevalo z zakonom o spremembah, tako da je bil ta vidik postopka v skladu s poljsko zakonodajo. Predložitveno sodišče meni, da je kolegij, ki ga sestavljajo predsedniki zadevnih sodišč, od katerih je polovico imenoval minister za pravosodje,(62) prenehal biti organ sodne samouprave. Z zakonom o spremembah so bili tako organi sodne samouprave izločeni iz postopka imenovanja.(63) Po mnenju predložitvenega sodišča je ta izločitev v nasprotju z ustavo Republike Poljske in načelom delitve oblasti, zato je sestava sodišča, v kateri je sodnik imenovan brez sodelovanja takih organov, nepravilna. K temu še dodaja, da je nesodelovanje organov sodne samouprave še posebej škodljivo, ker KRS v sestavi iz obdobja po letu 2018 ne deluje več kot organ sodne samouprave.
61. Kar zadeva sodelovanje kolegija ustreznega sodišča v postopku imenovanja, iz sodbe Sodišča Land Hessen(64) izhaja, da dejstvo, da minister za pravosodje izbere polovico članov takega organa, samo po sebi še ne povzroči nezdružljivosti z zahtevami iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
62. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑269/21 je jasno razvidno, da sta zmanjšana vloga skupščine sodnikov in sodelovanje kolegija ustreznega sodišča v postopku imenovanja sodnikov tesno povezana s povečano vlogo KRS v tem postopku od leta 2018, zato pomenita dodatno nazadovanje varstva pravne države na Poljskem.(65) Vendar je v skladu z ustavo Republike Poljske varuh neodvisnosti sodišč in sodnikov KRS, ne pa kakršna koli skupščina sodnikov ali kolegij sodišča. Ker je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno razvidno, da sta zmanjšana vloga skupščine sodnikov v postopku imenovanja in vloga kolegija ustreznega sodišča del razvijajoče se zakonodajne strategije, ki se izvaja skupaj s prestrukturiranjem KRS in njegove okrepljene vloge v postopku imenovanja, zlasti od leta 2018, je treba ta dejavnika presoditi skupaj. Ob upoštevanju sodbe Sodišča, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici),(66) v zvezi s KRS in njegovo odločilno vlogo v postopku imenovanja od leta 2018, torej pred začetkom veljavnosti zakona o spremembah, menim, da prvi dejavnik kot tak še ne povzroči neveljavnosti postopka imenovanja, na katerega se je nanašala zadeva C‑269/21. Vendar mora o tem ravno tako nazadnje presoditi predložitveno sodišče.
3. Tretji dejavnik
63. Tretji dejavnik iz prvega vprašanja in drugo vprašanje sta povezana, saj oba vključujeta pravico neizbranih kandidatov do izpodbijanja postopka, v katerem so bili imenovani sodniki na splošna sodišča, pred sodiščem, ki izpolnjuje zahteve iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.(67)
64. Glede tretjega dejavnika iz prvega vprašanja predložitveni sodišči ugotavljata, da kandidati za imenovanje sodnikov na splošna sodišča nimajo pravice do vložitve pravnega sredstva pri sodišču, ki izpolnjuje zahteve iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine. V zvezi s tem navajata, da senat za izredni nadzor, ki je pristojen za nadzor nad sklepi KRS v zvezi z imenovanjem sodnikov na podlagi člena 26(1) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, teh zahtev ne izpolnjuje.
65. Predložitveni sodišči še navajata, da je imenovanje novih sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), vključno z njegovim senatom za izredni nadzor, nepravilno, ker (a) predsednik vlade ni podpisal akta o začetku imenovanja, kot se to zahteva s členom 144(2) ustave Republike Poljske; (b) KRS ni preučil vlog, ampak je namesto tega opravil površno presojo kandidatov na podlagi majhnega števila dokumentov, ki so jih večinoma predložili sami kandidati; (c) sta bila politični interes in vpliv izvršilne veje oblasti v postopku izbire očitna, saj je KRS predlagal zgolj kandidate, ki so imeli podporo vlade; (d) je nekaj neizbranih kandidatov zoper sklep KRS o predlogu za imenovanje sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) vložilo pravno sredstvo pri Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska), zato ta sklep ni pravnomočen. Zadnjenavedeno sodišče je sicer zadržalo izvršitev več sklepov KRS, vendar je predsednik republike kljub temu zadržanju imenoval kandidate, ki jih je predlagal KRS. Ti posamezniki so imenovanje sprejeli, čeprav so vedeli, da je bil postopek imenovanja zadržan. Ta dejstva vplivajo tako na poklicno usposobljenost kot tudi na moralno integriteto zadevnih oseb. Nazadnje, postopek imenovanja sodnikov na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ni bil predmet učinkovitega sodnega nadzora, in sicer niti preden je predsednik republike dokončno imenoval sodnike tega sodišča niti po tem imenovanju.(68)
66. Kljub ugotovitvi Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) na podlagi sodbe A. K.,(69) da so sodbe teh sodnikov neveljavne, senat za izredni nadzor še naprej razsoja o zadevah. Poleg tega po navedbah predložitvenih sodišč senat za izredni nadzor, odkar je sprejel sklep z dne 8. januarja 2020(70), ne preuči, ali je bila v zadevah, ki jih obravnava, izpolnjena zahteva po predhodni ustanovitvi z zakonom v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.(71) Predložitveni sodišči tako menita, da postopek senata za izredni nadzor, ki opravi nadzor nad sklepi KRS, ni učinkovit. Ker v primeru dvomov glede primernosti postopka imenovanja sodnikov na splošna sodišča ni učinkovitega pravnega sredstva pred senatom za izredni nadzor, ta sodišča niso ustanovljena v skladu z zakonom.
67. Predložitveni sodišči z drugim vprašanjem sprašujeta, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da prepoveduje izključno pristojnost senata za izredni nadzor v sestavi zgolj oseb, imenovanih na način, povzet v prvem vprašanju, za to, da opravi nadzor nad zakonitostjo imenovanj sodnikov na splošna sodišča. Po navedbah predložitvenih sodišč je v skladu s členom 26(2) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču senatu za izredni nadzor podeljena izključna pristojnost za obravnavanje predlogov o „izločitvi“ sodnikov ali določitvi sodišč, pred katerimi mora potekati postopek, ki vključuje očitke, ki se nanašajo na neobstoj neodvisnosti sodišča ali sodnika. Člen 26(3) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču pa določa, da se predlog iz člena 26(2) tega zakona ne obravnava, če se nanaša na ugotavljanje ali presojo zakonitosti imenovanja sodnika ali njegove legitimnosti za opravljanje sodniške funkcije. Predložitveni sodišči tako ugotavljata, da ne samo, da senat za izredni nadzor sam ne izpolnjuje zahteve po predhodni ustanovitvi z zakonom, ampak tudi ne preuči vprašanj v zvezi s tem, ali drugo sodišče izpolnjuje to zahtevo.(72) Zato po njunem mnenju za zagotovitev učinkovitosti prava Unije ne smeta uporabiti člena 26(2) in (3) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču. Vendar neuporaba teh določb nacionalnega prava ne rešuje vprašanja postopkovnih korakov, ki jih mora sodišče izvesti v položaju, opisanem v prvem vprašanju, da zagotovi učinkovitost prava Unije. Zato predložitveni sodišči sprašujeta, ali bi morali po analogiji uporabiti določbe nacionalnega prava v zvezi s samodejno izključitvijo sodnikov (iudex inhabilis)(73) in tako sodniku omogočiti, da na svojo pobudo iz obravnave zadeve izključi sodnika, ki je bil na splošno sodišče imenovan na tak način(74).
68. Ob pridržku preverjanja, ki ga morata opraviti predložitveni sodišči, se zdi, da je bilo pred začetkom veljavnosti zakona o spremembah 14. februarja 2020 sklepe KRS v zvezi z imenovanjem sodnikov na splošna sodišča mogoče izpodbijati pred senatom za izredni nadzor v skladu s členom 44(1) zakona o KRS in členom 26(1) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču.
69. Kot sem navedel v točkah od 93 do 111 sklepnih predlogov v zadevi C‑204/21, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebnost sodnikov), se s tem, da je senatu za izredni nadzor podeljena izključna pristojnost za odločanje o zadevi glede neodvisnosti sodišča, sestave ali sodnika v skladu s členom 26(2) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, načeloma ne kršita med drugim člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine, razen če se s to določbo nacionalnega prava ter v njej določenimi postopki in pravili o pristojnosti spodkopava polna učinkovitost teh določb prava Unije in primarnost tega prava. Menim, da se ta analiza smiselno uporablja za člen 44(1) zakona o KRS in člen 26(1) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču. Torej menim, da podelitev izključne pristojnosti senatu za izredni nadzor v skladu s členom 44(1) zakona o KRS ter členom 26(1) in (2) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču načeloma ni v nasprotju s pravom Unije.
70. Čeprav se zdi, da ostajata člen 44(1) zakona o KRS in člen 26(1) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču v veljavi, besedilo med drugim člena 26(3) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, odkar je začel veljati zakon o spremembah, izrecno prepoveduje, da bi Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), vključno z njegovim senatom za izredni nadzor, ugotavljalo ali presojalo zakonitost imenovanja sodnika. Temu sodišču prav tako prepoveduje, da bi ugotavljalo ali presojalo pristojnost za opravljanje sodniške funkcije, ki izhaja iz tega imenovanja.(75) Besedilo te določbe je torej tako široko, da je z njim odpravljena možnost za Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), da preuči vprašanja med drugim v zvezi s predhodno ustanovitvijo sodišča z zakonom, kot se to zahteva s sodbo Simpson.(76)
71. Tako iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe kot tudi iz vprašanj v teh zadevah je jasno razvidno, da po mnenju predložitvenih sodišč senat za izredni nadzor ne more preučiti pravnih ugovorov zoper imenovanje sodnika s strani predsednika republike ali vprašanja, ali je sodišče ustanovljeno v skladu z zakonom.(77) Čeprav ima tako senat za izredni nadzor še naprej navidezno(78) pristojnost za nadzor nad sklepi KRS v zvezi z imenovanjem sodnikov na splošna sodišča, je bil obseg tega nadzora močno – in po mojem mnenju nezakonito – omejen(79).
72. V zadevi C‑269/21(80) je bila sodnica A. T. imenovana na Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu) na podlagi sklepa KRS z dne 7. julija 2020, torej po začetku veljavnosti člena 26(3) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču. Vprašanje iz te zadeve v zvezi s tem, ali senat za izredni nadzor izpolnjuje zahteve iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine je brezpredmetno, saj Sodišče ni pristojno za nadzor nad upoštevnim sklepom KRS z vidika nacionalnega prava, da bi ugotovilo zakonitost imenovanja sodnika ali pristojnost za opravljanje sodniške funkcije, ki izhaja iz tega imenovanja.
73. Presoditi je torej treba, ali je neobstoj učinkovitega sodnega nadzora nad sklepi KRS, na podlagi katerih so bili imenovani sodniki splošnih sodišč, v povezavi z odločilno vlogo, ki jo ima KRS v postopku imenovanja, in zmanjšano vlogo skupščin sodnikov takšen, da lahko pri pravnih subjektih vzbudi razumen dvom o zavarovanosti sodnika, kot je sodnica A. T., pred zunanjimi dejavniki in o njegovi ali njeni nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov.
74. Iz sodbe A. B.(81) je razvidno, da je treba, ker KRS ne zagotavlja zadostnih jamstev za neodvisnost, neizbranim kandidatom za sodniška mesta dati možnost izpodbijanja sklepov KRS, če so vsi upoštevni dejavniki v zvezi s postopkom imenovanja takšni, da lahko pri pravnih subjektih vzbudijo sistemske dvome glede neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, imenovanih po tem postopku(82).
75. V zadevi C‑269/21 ni predložitveno sodišče razen treh dejavnikov, na katere napotuje, navedlo nobenega konkretnega dokaza bodisi sistemske bodisi posamične narave, s katerim bi utemeljilo obstoj legitimnih in resnih dvomov pri pravnih subjektih glede neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, imenovanih na splošna sodišča po zadevnem postopku imenovanja, vključno s sodnico A. T.(83)
76. Ob pridržku preverjanja predložitvenega sodišča menim, da trije dejavniki, na katere napotuje, sami zase ne zadostujejo za izpodbijanje postopka, v katerem je bil na splošna sodišča imenovan sodnik, kot je sodnica A. T., s sklicevanjem na zahteve iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine. Poleg elementov, na katere se je Sodišče oprlo v točkah 128, 129 in 136 sodbe A. B., je edini nov element v zadevi C‑269/21 nesodelovanje organov sodne samouprave v postopku imenovanja. Ob upoštevanju sicer res odločilne vloge, ki jo ima KRS v postopku imenovanja, menim, da ta dodatni dejavnik sam zase ne zadostuje za izpodbijanje postopka, v katerem je bila imenovana sodnica A. T.(84)
77. V zadevi C‑181/21 je sodnika A. Z. imenoval predsednik republike 26. novembra 2020 na podlagi sklepa KRS z dne 7. maja 2019. Torej se zdi – spet ob pridržku preverjanja predložitvenega sodišča – da bi bilo zadevni sklep KRS načeloma mogoče izpodbijati pred senatom za izredni nadzor(85), saj je bil ta sklep sprejet pred začetkom veljavnosti zakona o spremembah(86) in sklepa senata za izredni nadzor z dne 8. januarja 2020(87).
78. Podobno kot v zadevi C‑269/21 ni predložitveno sodišče niti v zadevi C‑181/21 razen treh dejavnikov, opisanih v prvem vprašanju, navedlo nobenega konkretnega dokaza bodisi sistemske bodisi posamične narave, s katerim bi utemeljilo obstoj legitimnih in resnih dvomov pri pravnih subjektih glede neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, imenovanih na splošna sodišča po zadevnem postopku, vključno s sodnikom A. Z. Ker ob pridržku preverjanja predložitvenega sodišča menim, da trije dejavniki, na katere se to sodišče sklicuje, sami zase ne zadostujejo za izpodbijanje postopka, v katerem je bil na splošna sodišča imenovan sodnik A. Z., s sklicevanjem na zahteve iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine, predlagam, naj se vprašanje, ali senat za izredni nadzor izpolnjuje te zahteve, obravnava kot brezpredmetno.
VII. Predlog
79. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki sta ju postavili Sąd Okręgowy w Katowicach (regionalno sodišče v Katovicah, Poljska) in Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu, Poljska), odgovori:
Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da sodišče ni „z zakonom ustanovljeno sodišče“, če je bil sodnik v sestavi imenovan v skladu s postopkom, v katerem (a) ni bilo upoštevano mnenje organa sodne samouprave, (b) so bili kandidati imenovani na podlagi sklepa organa, kot je Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska), in (c) kandidati na razpisu niso mogli izpodbijati postopka imenovanja pred sodiščem, ki izpolnjuje zahteve prava Unije, ter so ti dejavniki v povezavi z vsemi drugimi upoštevnimi dejavniki v zvezi s tem postopkom takšni, da lahko pri pravnih subjektih vzbudijo sistemske dvome glede neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, imenovanih v tem postopku.