SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 22. januarja 2013(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besednih in figurativnih znamk Skupnosti BUD – Označbe ,bud‘ – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(4) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 8(4) Uredbe (ES) št. 207/2009)“
V združenih zadevah T‑225/06 RENV, T‑255/06 RENV, T‑257/06 RENV in T‑309/06 RENV,
Budějovický Budvar, národní podnik s sedežem v Českih Budějovicah (Češka republika), ki jo zastopajo F. Fajgenbaum, C. Petsch, S. Sculy-Logotheti in T. Lachacinski, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Folliard-Monguiral, zastopnik,
tožena stranka,
intervenientka pred Splošnim sodiščem, prej družba Anheuser-Busch, Inc., druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, je
Anheuser-Busch LLC s sedežem v Saint Louisu, Missouri (Združene države), ki jo zastopajo V. von Bomhard, B. Goebel in A. Renck, odvetniki,
zaradi tožb zoper odločbe drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 14. junija (zadeva R 234/2005‑2), 28. junija (zadevi R 241/2005‑2 in R 802/2004‑2) in 1. septembra 2006 (zadeva R 305/2005‑2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Budějovický Budvar, národní podnik in Anheuser-Busch, Inc.,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse (poročevalec) in J. Schwarcz, sodnika,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. septembra 2012,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Anheuser-Busch, Inc., ki je postala družba Anheuser-Busch LLC, je 1. aprila 1996, 28. julija 1999, 11. aprila 2000 in 4. julija 2000 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila štiri zahteve za registracijo blagovnih znamk Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Blagovni znamki, za kateri se zahteva registracija za nekatere proizvode in storitve – in sicer piva – ki spadajo v razrede 16, 21, 25, 32, 33, 35, 38, 41 in 42 v okviru Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, sta ta besedni in figurativni znak BUD:
3 Tožeča stranka, Budějovický Budvar, národní podnik, je 5. marca 1999, 1. avgusta 2000, 22. maja 2001 in 5. junija 2001 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovore zoper registracijo prijavljenih znamk za vse proizvode, za katere so bile vložene zahteve za registracijo.
4 V utemeljitev ugovorov se je tožeča stranka najprej na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009) sklicevala na spodaj prikazano prejšnjo mednarodno figurativno znamko št. 361566, registrirano za „vse vrste svetlega in temnega piva“, varovano v Avstriji, Beneluksu in Italiji:
5 Dalje se je tožeča stranka na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(4) Uredbe št. 207/2009) sklicevala na označbo „bud“, ki je bila v Franciji, Italiji in na Portugalskem zaščitena na podlagi Lizbonskega aranžmaja o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni, sprejetega 31. oktobra 1958, kot je bil revidiran in spremenjen (v nadaljevanju: Lizbonski aranžma), v Avstriji pa na podlagi konvencije o zaščiti označb porekla, ter drugih označb kmetijskih in industrijskih proizvodov, ki sta ga 11. junija 1976 podpisali Republika Avstrija in Socialistična republika Češkoslovaška (v nadaljevanju: dvostranska konvencija), in na podlagi dvostranskega sporazuma o uporabi te konvencije, ki je bil sklenjen 7. junija 1979 (v nadaljevanju: dvostranski sporazum) (skupaj v nadaljevanju: zadevna dvostranska sporazuma).
6 Oddelek za ugovore UUNT je z odločbo z dne 16. julija 2004 ugodil ugovoru zoper registracijo prijavljene blagovne znamke za „storitve v restavracijah, kavarnah in pivnicah“ (razred 42), na katere se nanaša zahteva za registracijo z dne 4. julija 2000, ker je med drugim ugotovil, da je tožeča stranka dokazala, da je upravičeno uporabljala označbo porekla „bud“ v Franciji, Italiji in na Portugalskem.
7 Z odločbama z dne 23. decembra 2004 in 26. januarja 2005 je oddelek za ugovore zavrnil ugovore, vložene zoper registracijo znamk, povezanih s tremi drugimi zahtevami za registracijo, ker je v bistvu ugotovil, da ni bilo dokazano, da se označba porekla „bud“ v Franciji, Italiji, Avstriji in na Portugalskem kot znak uporablja v gospodarskem prometu ter je več kot zgolj lokalnega pomena.
8 To ugotovitev je oddelek za ugovore utemeljil z mnenjem, da je treba uporabiti enaka merila, kot so navedena v členu 43(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) Uredbe št. 207/2009) v povezavi s pravilom 22(2) in (3) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), ker se ta merila nanašajo na dokazovanje „resne in dejanske uporabe“ prejšnjih znamk, ki je podlaga za ugovor.
9 Tožeča stranka je pri UUNT 21. februarja in 18. marca 2005 vložila tri pritožbe zoper odločbi oddelka za ugovore z dne 23. decembra 2004 in 26. januarja 2005 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009).
10 Družba Anheuser-Busch je 8. septembra 2004 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 16. julija 2004, s katero je bilo delno ugodeno ugovoru, ki ga je vložila tožeča stranka. Tožeča stranka je predlagala, naj se odločba oddelka za ugovore razveljavi v delu, v katerem je zavrnjen ugovor v zvezi z drugimi storitvami, zajetimi v razredih 35, 38, 41 in 42.
11 Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbami z dne 14. junija, 28. junija in 1. septembra 2006 zavrnil pritožbe tožeče stranke zoper odločbi oddelka za ugovore UUNT z dne 23. decembra 2004 in 26. januarja 2005, z odločbo z dne 28. junija 2006 pa je ta odbor za pritožbe ugodil pritožbi, ki jo je vložila družba Anheuser-Busch zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 16. julija 2004, in zavrnil ugovor tožeče stranke v celoti (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe).
12 Prvič, odbor za pritožbe je navedel, da se tožeča stranka v utemeljitev ugovorov očitno ne sklicuje več na mednarodno figurativno znamko št. 361566, ampak samo na označbo porekla „bud“.
13 Drugič, odbor za pritožbe je v bistvu menil, da bi znak bud težko šteli za označbo porekla ali celo za posredno označbo geografskega porekla. Na podlagi tega je presodil, da ugovoru v okviru člena 8(4) Uredbe št. 40/94 ni mogoče ugoditi na podlagi pravice, ki je predstavljena kot označba porekla, vendar v resnici to ni.
14 Tretjič, odbor za pritožbe je po analogiji uporabil določbe člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009) in pravila 22 Uredbe št. 2868/95 ter presodil, da dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v zvezi z uporabo označbe porekla „bud“ v Franciji, Italiji, Avstriji in na Portugalskem, niso zadostni.
15 Četrtič, odbor za pritožbe je menil, da je treba ugovor zavrniti, z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji zadevna označba porekla daje pravico, da prepove uporabo izraza „bud“ kot znamke v Franciji in Avstriji.
Postopek pred Splošnim sodiščem in Sodiščem
16 S tožbami, vloženimi na Splošno sodišče 26. avgusta (zadeva T‑225/06), 15. septembra (zadevi T‑255/06 in T‑257/06) in 14. novembra 2006 (zadeva T‑309/06), je tožeča stranka predlagala razveljavitev izpodbijanih odločb.
17 Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 25. februarja 2008 zadeve T‑225/06, T‑255/06, T‑257/06 in T‑309/06 v skladu s členom 50 Poslovnika Splošnega sodišča združil za ustni postopek.
18 Stranke so na obravnavi 1. aprila 2008 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
19 Splošno sodišče je s sodbo z dne 16. decembra 2008 v združenih zadevah Budějovický Budvar proti UUNT – Anheuser-Busch (BUD) (T‑225/06, T‑255/06, T‑257/06 in T‑309/06, ZOdl., str. II‑3555, v nadaljevanju: sodba Splošnega sodišča) zadeve T‑225/06, T‑255/06, T‑257/06 in T‑309/06 v skladu s členom 50 Poslovnika združilo za izdajo sodbe in je izpodbijane odločbe razveljavilo. UUNT je naložilo, naj plača svoje stroške in dve tretjini stroškov tožeče stranke. Družbi Anheuser-Busch je prav tako naložilo, naj poleg svojih stroškov plača tretjino stroškov tožeče stranke.
20 Prvič, Splošno sodišče je glede prvega dela edinega tožbenega razloga ugotovilo, da je odbor za pritožbe kršil člen 8(4) Uredbe št. 40/94, ker je menil, najprej, da navedena prejšnja pravica, varovana na podlagi Lizbonskega aranžmaja in dvostranske konvencije, ni „označba porekla“, nato, da je „drugotnega pomena“, ali se znak BUD zlasti v Franciji in Avstriji šteje za zaščiteno označbo porekla, in nazadnje, da ugovor na tej podlagi ne more uspeti (sodba Splošnega sodišča, točki 92 in 97).
21 Drugič, Splošno sodišče je v okviru prvega očitka iz drugega dela edinega tožbenega razloga odločalo o uporabi pogoja v zvezi z uporabo znaka, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, kot je določen v členu 8(4) Uredbe št. 40/94, s strani odbora za pritožbe.
22 Najprej je Splošno sodišče menilo, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo, ker je po analogiji uporabil določbe prava Unije glede „resne in dejanske“ uporabe prejšnje znamke, zlasti da bi ugotovil, ali se zadevni znaki uporabljajo „v gospodarskem prometu“ v Avstriji, Franciji, Italiji in na Portugalskem, in sicer za vsako državo posebej. Splošno sodišče je menilo, da bi moral odbor za pritožbe preveriti, ali je iz elementov, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku, razvidna uporaba zadevnih znakov v okviru poslovne dejavnosti zaradi pridobivanja gospodarske koristi, in ne na zasebnem področju, in to ne glede na ozemlje, na katero se je ta uporaba nanašala (sodba Splošnega sodišča, točka 168). Poleg tega je v zvezi s tem Splošno sodišče pojasnilo, da iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 ne izhaja, da mora stranka, ki ugovarja, dokazati, da se je zadevni znak uporabljal pred prijavo znamke Skupnosti. Kvečjemu se lahko zahteva, da bi se zadevni znak moral uporabljati pred objavo prijave znamke v Biltenu znamk Skupnosti (sodba Splošnega sodišča, točka 169). Splošno sodišče je ugotovilo, da je glede na navedeno in ob upoštevanju vseh dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila UUNT, tožeča stranka dokazala, da so se zadevni znaki v nasprotju z ugotovitvijo odbora za pritožbe uporabljali v gospodarskem prometu v smislu člena 8(4) Uredbe št. 40/94 (sodba Splošnega sodišča, točka 177).
23 Dalje je Splošno sodišče menilo, da je tudi odbor za pritožbe napačno uporabil pravo, ker je v primeru Francije dokaz o uporabi zadevnega znaka povezal s pogojem, ki se nanaša na dejstvo, da zadevna pravica ne sme biti zgolj lokalnega pomena. Splošno sodišče je menilo, da v zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da navedene prejšnje pravice niso zgolj lokalnega pomena, saj njihovo varstvo na podlagi člena 1(2) Lizbonskega aranžmaja in člena 1 dvostranskega sporazuma presega njihovo ozemlje porekla (sodba Splošnega sodišča, točka 181).
24 Tretjič, v okviru drugega očitka iz drugega dela edinega tožbenega razloga je Splošno sodišče sklenilo, da je odbor za pritožbe storil napako, ker ni upošteval vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, da bi ugotovil, ali pravo zadevne države članice na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 daje tožeči stranki pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke (sodba Splošnega sodišča, točka 199).
25 Družba Anheuser-Busch je na podlagi člena 56 Statuta Sodišča 4. marca 2009 zoper sodbo Splošnega sodišča vložila pritožbo, s katero je Sodišču predlagala razveljavitev navedene sodbe v celoti, razen točke 1 izreka, ki se nanaša na združitev zadev za sodbo.
26 Sodišče je v sodbi z dne 29. marca 2011 v zadevi Anheuser-Busch proti Budějovický Budvar (C‑96/09 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku) ugotovilo, da Splošno sodišče s tem, da je ugodilo prvemu delu in drugemu očitku iz drugega dela edinega tožbenega razloga tožeče stranke, ni napačno ravnalo, menilo pa je, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo glede uporabe pogoja v zvezi z uporabo znaka, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, kot je določen v členu 8(4) Uredbe št. 40/94 (glej točke od 21 do 23 zgoraj), ki je bila predmet prvega očitka iz drugega dela edinega tožbenega razloga.
27 Zato je Sodišče razveljavilo sodbo Splošnega sodišča „v delu, v katerem je Splošno sodišče v zvezi z razlago člena 8(4) Uredbe [št. 40/94] napačno ugotovilo, najprej, da je bilo treba pomen zadevnega znaka, ki mora biti več kot zgolj lokalen, presojati izključno glede na obseg ozemlja, na katerem je ta znak varovan, ne da bi se upoštevala njegova uporaba na tem ozemlju, dalje, da upoštevno ozemlje za presojo uporabe navedenega znaka ni bilo nujno ozemlje, na katerem je varovan, in nazadnje, da ni nujno, da se je ta znak uporabljal pred datumom vložitve zahteve za registracijo znamke Skupnosti“ (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 1 izreka).
28 Sodišče je v ostalem pritožbo zavrnilo.
29 Poleg tega je Sodišče navedlo, da „je bilo treba za presojo pritožbenega razloga [tožeče stranke] glede tega, da je odbor za pritožbe uporabil pogoj v zvezi z uporabo znaka, ki je bil več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, opraviti presojo dokazne vrednosti elementov dejanskega stanja, s katerimi je mogoče dokazati, da je bil v obravnavanem primeru ta pogoj izpolnjen na podlagi njegove opredelitve, kakršna je bila uporabljena v tej sodbi, namreč elementov dejanskega stanja, med katerimi so bili zlasti dokumenti, ki jih je predložila [tožeča stranka] in so bili navedeni v točkah 171 in 172 izpodbijane sodbe“ (izpodbijana sodba, točka 219). Ker o sporu ni bilo mogoče odločiti, je Sodišče zadeve T‑225/06, T‑255/06, T‑257/06 in T‑309/06 vrnilo Splošnemu sodišču in pridržalo odločitev o stroških.
30 Zadeve so bile dodeljene drugemu senatu Splošnega sodišča.
31 Stranke so v določenem roku predložile stališča glede nadaljevanja postopka.
32 Družba Anheuser-Busch je 19. oktobra 2011 Splošnemu sodišču predložila prepis sodbe z dne 9. avgusta 2011, ki jo je izdalo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče Avstrije). Druge stranke so glede te sodbe, ki je bila vložena v spis, predložile stališča.
33 S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 22. junija 2012 so bile zadeve T‑225/06 RENV, T‑255/06 RENV, T‑257/06 RENV in T‑309/06 RENV v skladu s členom 50 Poslovnika združene za ustni postopek in izdajo sodbe.
34 Stranke so na obravnavi 11. septembra 2012 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
Predlogi strank v postopku po vrnitvi zadeve v novo odločanje
35 Tožeča stranka Splošnem sodišču predlaga, naj:
– potrdi sodbo Splošnega sodišča;
– UUNT in družbi Anheuser-Busch naloži plačilo stroškov.
36 UUNT in družba Anheuser-Busch Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
37 Najprej je treba opozoriti, da tožeča stranka v tožbenih predlogih, s katerimi predlaga potrditev sodbe Splošnega sodišča, predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb, kot je to predlagala v svojih tožbah.
38 Poleg tega je treba opozoriti, da se edini tožbeni razlog tožeče stranke nanaša na kršitev člena 8(4) Uredbe št. 40/94. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu tožeča stranka izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, da znaka bud ni mogoče šteti za označbo porekla. V drugem delu tožeča stranka izpodbija presojo odbora za pritožbe, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94.
39 S sodbo, izdano v pritožbenem postopku, je Sodišče potrdilo več ugotovitev Splošnega sodišča glede napak odbora za pritožbe v izpodbijanih odločbah.
40 Iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, izhaja, da Sodišče ni izpodbilo ugotovitve Splošnega sodišča, da je treba ugoditi prvemu delu edinega pritožbenega razloga. Tako je Sodišče ob ugotovitvi, da učinki prejšnjih pravic, na katere se sklicuje, v Franciji in Avstriji niso bili dokončno razveljavljeni in da so te pravice še vedno veljale ob sprejetju spornih odločb, navedlo, da je Splošno sodišče v točkah 90 in 98 svoje sodbe pravilno ugotovilo, da bi moral odbor za pritožbe upoštevati prejšnje pravice, na katere se sklicuje, ne da bi lahko izpodbil samo opredelitev teh pravic (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točki 92 in 93).
41 V zvezi z drugim delom edinega pritožbenega razloga je Sodišče odločilo, da Splošno sodišče s tem, da je štelo, da se besedna zveza „ki se uporablja v gospodarskem prometu“ ne bi smela razumeti, kot da se nanaša na resno in dejansko uporabo, po analogiji z uporabo – kot je navedel odbor za pritožbe v izpodbijanih odločbah – ki jo člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 določa za prejšnje znamke, na katere se sklicuje v utemeljitev ugovora, ni napačno uporabilo prava (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 142 do 146).
42 Poleg tega je Sodišče z navedbo ugotovitve Splošnega sodišča, da dejstvo, da naj bi se znak bud uporabljal „kot znamka“, ne pomeni, da se ta znak ni uporabljal v gospodarskem prometu, kar je ugotovil odbor za pritožbe v izpodbijanih odločbah, pojasnilo, da mora znak, ki je bil navajan v utemeljitev ugovora, kot razločevalni element označevati gospodarsko dejavnost, ki jo njegov imetnik opravlja, kar v obravnavanem primeru ni sporno (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točki 148 in 149).
43 Dalje je Sodišče navedlo, da je Splošno sodišče v točki 195 svoje sodbe v zvezi z varstvom – v Franciji – označbe porekla „bud“, registrirane na podlagi Lizbonskega aranžmaja, pravilno razsodilo, da se odbor za pritožbe ni smel opirati na to, da naj bi bilo iz sodne odločbe, izdane v tej državi članici, razvidno, da tožeči stranki še ni uspelo, da bi distributerju družbe Anheuser-Busch preprečila prodajo piva v Franciji pod znamko BUD, za ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala izpolnitve pogoja v zvezi s pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke na podlagi znaka, na katerega se sklicuje (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 193).
44 Nazadnje, ker nobena od sodnih odločb, ki jih je obravnaval odbor za pritožbe, v Franciji in v Avstriji ni postala pravnomočna, je Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče v točki 192 svoje sodbe pravilno presodilo, da se odbor za pritožbe za svojo ugotovitev ni mogel opreti izključno na te odločbe in da bi moral upoštevati tudi določbe nacionalnega prava, na katere se je v okviru postopka z ugovorom sklicevala tožeča stranka, da bi ugotovil, ali je imela tožeča stranka v skladu s temi določbami pravico do prepovedi poznejše znamke na podlagi znaka, na katerega se sklicuje (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 195 do 197).
45 Čeprav izpodbijane odločbe vsebujejo več napak, jih ni dovolj, da bi Splošno sodišče lahko ugodilo tudi drugemu delu edinega tožbenega razloga in te odločbe razveljavilo. Odbor za pritožbe je v izpodbijanih odločbah namreč menil, da znak, ki je bil navajan v utemeljitev ugovora, ni izpolnjeval pogoja iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 v zvezi z uporabo znaka, ki je bil več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu. Na podlagi te ugotovitve je odbor za pritožbe lahko zavrnil ugovore tožeče stranke zoper registracijo prijavljenih znamk Skupnosti. Sodišče pa je ugotovilo, da je glede tega Splošno sodišče napačno uporabilo pravo (glej točko 27 zgoraj).
46 Zato je treba opraviti presojo dokazne vrednosti elementov dejanskega stanja, ki jih je tožeča stranka predložila UUNT, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj glede uporabe znaka, ki je bil več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, ki je določen v členu 8(4) Uredbe št. 40/94, na podlagi opredelitve, kakršna je bila podana v sodbi, izdani v pritožbenem postopku.
47 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je cilj pogoja iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 v zvezi z uporabo znaka, ki je bil več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, namreč omejevanje nasprotij med znaki s preprečevanjem tega, da bi lahko prejšnja pravica, ki ni dovolj prepoznavna – to pomeni pomembna in znatna v gospodarskem prometu – ovirala registracijo nove znamke Skupnosti. Taka možnost ugovora mora biti omejena na znake, ki so učinkovito in dejansko prisotni na svojem upoštevnem trgu. Znak, na katerega se sklicuje v utemeljitev ugovora, se mora za to, da bi onemogočil registracijo novega znaka, učinkovito uporabljati v gospodarskem prometu v dovolj znatnem obsegu in imeti geografski obseg, ki je bil več kot zgolj lokalnega pomena, kar pomeni, da se ta znak – kadar je mogoče šteti, da ozemlje, na katerem je varovan, ni zgolj lokalno – uporablja na velikem delu tega ozemlja. Za ugotovitev, ali je tako, je treba upoštevati trajanje in intenzivnost uporabe tega znaka kot razlikovalnega elementa za njegove naslovnike, ki so tako kupci in potrošniki kot dobavitelji in konkurenti. Glede tega je upoštevna zlasti uporaba znaka v oglasih in poslovni korespondenci. Poleg tega je treba pogoj o uporabi v gospodarskem prometu presojati ločeno za vsako od ozemelj, na katerih je varovana pravica, na katero se sklicuje v utemeljitev ugovora. Nazadnje, dokazati je treba, da se je zadevni znak v gospodarskem prometu uporabljal pred datumom, ko je bila vložena zahteva za registracijo znamke Skupnosti (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 156 do 169).
48 V tem primeru je odbor za pritožbe v bistvu menil, da na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila UUNT, ni mogoče ugotoviti, da se je znak, ki je bil več kot zgolj lokalnega pomena, uporabljal v gospodarskem prometu v Franciji, Italiji, Avstriji in na Portugalskem. Iz stališč o nadaljevanju postopka izhaja, da tožeča stranka izpodbija izpodbijane odločbe le v delu, v katerem so kot nezadostni zavrnjeni dokazi za uporabo zadevnega znaka v Franciji in v Avstriji.
49 Tožeča stranka v okviru stališč o nadaljevanju postopka najprej navaja, da se pogoj glede pomena zadevnega znaka ne more presojati enako za različne pravice. Tako naj se glede označb porekla njihovo varstvo ne bi nanašalo na pogoj njihove uporabe, čeprav se zdi, da je Sodišče tako zahtevo dodalo. Kakršna koli druga uporaba bi lahko pomenila, da so označbe porekla preklicljive pravice, kar bi bilo v nasprotju z duhom Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 93, str. 12). Ko je označba porekla registrirana, naj bi bili pogoji iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 izpolnjeni. Za ugotovitev, da pomen znaka ni zgolj lokalen, zadostuje, da se ta registracija dokaže. Poleg tega naj bi bila v tem primeru zadevna označba porekla zaščitena na nacionalni, bilateralni in mednarodni ravni. Ta označba porekla naj torej ne bi bila lokalnega pomena. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da sta proizvodnja in izvoz nekega proizvoda z označbo porekla omejena. Proizvodnja nekega proizvoda, ki je zaščiten z označbo porekla, naj bi namreč ostala pretežno v njegovi državi porekla. Tožeča stranka pojasnjuje tudi, da je trg piva specifičen trg, in opozarja, da je prejšnji politični režim Češke republike omejeval izvoz. Nazadnje tožeča stranka trdi, da je pogoj za uporabo navajanega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, kvalitativne, in ne kvantitativne narave. Splošno sodišče bi moralo pri presoji dejanskega stanja v tej zadevi upoštevati te elemente.
50 Tožeča stranka v zvezi z uporabo navajanega znaka v Franciji navaja, da je predložila enake dokaze glede uporabe tega znaka kot v zadevah, v katerih je bila izdana sodba Splošnega sodišča z dne 12. junija 2007 v združenih zadevah Budějovický Budvar proti UUNT – Anheuser-Busch (BUD) (od T‑60/04 do T‑64/04, neobjavljena v ZOdl.). V teh zadevah naj bi odbor za pritožbe in UUNT pred Splošnim sodiščem priznala, da je tožeča stranka predložila dokaz, da se je v Franciji znak, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, uporabljal v gospodarskem prometu.
51 Tožeča stranka v zvezi z uporabo navajanega znaka v Avstriji navaja, da je v sodbi z dne 8. septembra 2009 v zadevi Budĕjovický Budvar (C‑478/07, ZOdl., str. I‑7721) Sodišče navedlo, da „člen 30 ES […] ne določa konkretne zahteve v zvezi s kakovostjo in trajanjem rabe imena v državi članici porekla, da bi bila zaščita tega imena glede na navedeni člen utemeljena“. Dalje tožeča stranka navaja, da dokazi, ki jih je predložila UUNT, dokazujejo uporabo, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v Avstriji.
52 UUNT in družba Anheuser-Busch ugovarjata trditvam tožeče stranke. Čeprav bi bilo namreč treba šteti, da so dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, zadostni za dokaz obstoja znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, katerega obseg je več kot zgolj lokalen, UUNT in družba Anheuser-Busch Splošnemu sodišču predlagata, naj upošteva druge elemente. Natančneje, UUNT in družba Anheuser-Busch s sklicevanjem na zgoraj navedeno sodbo Budĕjovický Budvar, točka 51 zgoraj, trdita, da dejstvo, da znak bud ni bil registriran na podlagi Uredbe št. 510/2006, pomeni, da zaščita tega znaka v Avstriji in Franciji ob upoštevanju zadevnih dvostranskih sporazumov in Lizbonskega aranžmaja ni imela učinka v teh državah članicah na dan, ko so bile sprejete izpodbijane odločbe. Ta razlaga naj bi bila glede Avstrije potrjena s sodbo z dne 9. avgusta 2011, ki jo je izdalo Oberster Gerichtshof (točka 32 zgoraj). Splošno sodišče zavezuje veljavno pravo Unije.
53 Prvič, če tožeča stranka trdi, da naj bi bil pogoj iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 v zvezi z uporabo znaka, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu izpolnjen glede francoskega ozemlja, ker naj bi odbor za pritožbe menil, da je bil ta pogoj izpolnjen v okviru prejšnjih zadev pred UUNT, ki se nanašajo na iste stranke in isti navajani znak, je treba te trditve zavrniti. V zvezi s tem je treba opozoriti, da odločbe, ki jih odbori za pritožbe sprejemajo na podlagi Uredbe št. 40/94 glede registracije znaka kot znamke Skupnosti, pomenijo izvrševanje omejene pristojnosti, in ne pravice do prostega preudarka. Tako je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati le na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi predhodne prakse odločanja odborov za pritožbe (sodba Sodišča z dne 26. aprila 2007 v zadevi Alcon proti UUNT, C‑412/05 P, ZOdl., str. I‑3569, točka 65, in sodba Splošnega sodišča z dne 2. maja 2012 v zadevi Universal Display proti UUNT (UniversalPHOLED), T‑435/11, neobjavljena v ZOdl., točka 37). Torej če tožeča stranka v bistvu navaja kršitev načela enakega obravnavanja, je treba opozoriti, da je treba spoštovanje tega načela uskladiti s spoštovanjem načela zakonitosti (glej sodbo Sodišča z dne 10. marca 2011 v zadevi Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT, C‑51/10 P, ZOdl., str. I‑1541, točka 75). Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in seveda tudi iz razlogov dobrega upravljanja strog in celosten ter mora biti opravljen v vsakem posameznem primeru (zgoraj navedena sodba Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT, točka 77). Tak preizkus, ki mora biti strog in celosten, se mora nanašati tudi na znake, ki se navajajo v utemeljitev ugovora. Zaradi spodaj navedenih razlogov odbor za pritožbe s tem, da je odločil, da zadevni znak ne izpolnjuje pogoja iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 v zvezi z uporabo znaka, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, ni napačno uporabil prava. Iz tega izhaja, da tožeča stranka pozneje za to, da bi izpodbila ugotovitev odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi, ne more navesti prejšnjih odločb UUNT (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT, točki 78 in 79, in UniversalPHOLED, točka 39). Poleg tega je treba poudariti, da so se prijavljene znamke v prejšnjih zadevah, ki jih navaja tožeča stranka, nanašale bodisi na drugačne znamke bodisi na proizvode, ki so drugačni kot v tej zadevi, zato so bili tudi postopki z ugovorom drugačni.
54 Drugič, opozoriti je treba, da stranke ne ugovarjajo več temu, da se z dokumenti, ki jih je tožeča stranka predložila UUNT, lahko dokaže uporaba zadevnega znaka v gospodarskem prometu, in sicer v smislu, da se ta uporaba uvršča v poslovno dejavnost zaradi pridobivanja gospodarske koristi, in ne na zasebno področje.
55 Tretjič, glede prijave znamke Skupnosti, na katero se nanaša tožba v zadevi T‑309/06 RENV, je treba izrecno ugotoviti, da tožeča stranka pri UUNT ni predložila nobenega dokaza s starejšim datumom, kot je datum vložitve prijave zadevne znamke Skupnosti (1. april 1996). Zato pogoj iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 v zvezi z uporabo znaka, katerega pomen je več kot zgolj lokalen, v gospodarskem prometu, ni izpolnjen. Odbor za pritožbe torej v zvezi s tem ni napačno ravnal. Ker je v zvezi s tem ugotovitev odbora za pritožbe zadostovala za zavrnitev zadevnega ugovora (glej točko 45 zgoraj), je treba tožbo v zadevi T‑309/06 RENV zavrniti.
56 Četrtič, v zvezi z ugovori, v okviru katerih je tožeča stranka navajala varstvo znaka bud v Franciji (zadeve T‑225/06 RENV, T‑255/06 RENV in T‑257/06 RENV), so bili UUNT predloženi štirje datirani računi. Vendar nekaterih računov ni mogoče upoštevati, ker so bili poznejšega datuma kot zahteva za registracijo zadevne znamke Skupnosti. Tako je v primeru računa (z dne 10. oktobra 2000) v okviru zadev T‑225/06 RENV in T‑257/06 RENV, ki se nanašata na zahtevi za registracijo znamke Skupnosti, ki sta bili vloženi 11. aprila 2000 in 4. julija 2000. Tako je tudi v primeru dveh računov (z dne 3. marca 2000 in 10. oktobra 2000) v zadevi T‑255/06 RENV, ki se nanaša na zahtevo za registracijo Skupnosti, ki je bila vložena 28. julija 1999. Glede na upoštevne račune je treba ugotoviti, da so se ti v teh zadevah nanašali na zelo majhno količino proizvodov (največ 0,87 hektolitra, kar je 87 litrov), ki so bili dobavljeni dvakrat oziroma trikrat med decembrom 1997 in marcem 2000. Poleg tega so bile zadevne dobave omejene na največ tri mesta na francoskem ozemlju, in sicer Thiais, Lille in Strasbourg. Nazadnje, tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza glede oglaševanja zadevnega znaka na upoštevnem ozemlju. Glede na navedene dokaze je treba ugotoviti, da pogoj v zvezi z uporabo znaka, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu glede francoskega ozemlja ni izpolnjen.
57 Ker je v okviru ugovora, ki je predmet zadeve T‑257/06 RENV, tožeča stranka navajala zgolj varstvo znaka BUD v Franciji, ne pa varstva tega znaka v Avstriji, je ugotovitev odbora za pritožbe, da ne obstaja uporaba znaka, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, v gospodarskem prometu, zadostovala za zavrnitev zadevnega ugovora (glej točko 45 zgoraj). V teh okoliščinah je treba zavrniti tožbo v zadevi T‑257/06 RENV.
58 Petič, v zvezi z ugovori, v okviru katerih je tožeča stranka navajala varstvo znaka bud v Avstriji (zadevi T‑225/06 RENV in T‑255/06 RENV), so bili dokumenti, ki so bili predloženi UUNT, ti:
– zaprisežena izjava zaposlenega pri tožeči stranki iz junija 2001, ki ji je bilo priloženih devet odrezkov iz avstrijskega tiska v zvezi s proizvodi „Bud Super Strong“ z datumi od maja do septembra 1997;
– zaprisežena izjava generalnega direktorja družbe, ki je uvažala pivo v Avstrijo, z dne 9. avgusta 2001, skupaj s štirimi računi tožeče stranke (z dne 26. maja 1997, 22. julija 1997, 21. novembra 1997 in 23. januarja 1998), enajstimi računi v zvezi s prodajo, ki jo je uvozna družba opravila pri podjetjih v Avstriji, ter cenikom, ki je vključeval proizvod „Bud Strong“;
– zaprisežena izjava generalnega direktorja iste uvozne družbe v Avstriji z dne 7. decembra 2001, skupaj z osmimi računi tožeče stranke (z dne 5. junija 1998, 11. decembra 1998, 1. marca 1999, 18. maja 1999, 16. novembra 1999, 23. novembra 1999, 14. aprila 2000 in 20. junija 2000) in osmimi računi uvozne družbe v zvezi s prodajo pri podjetjih v Avstriji;
– zaprisežena izjava zaposlenega pri tožeči stranki z dne 15. aprila 2005, ki potrjuje promet iz prodaje proizvoda „Bud Super Strong“ v Avstriji za leta od 1997 do 2004, skupaj z več računi tožeče stranke, ki so bili izdani zgoraj navedeni avstrijski družbi za uvoz piva, ki so bili že predloženi, in novim računom (z dne 21. oktobra 1999) ter primeri vzorcev embalaže za izvoz v zgoraj navedeno avstrijsko družbo za uvoz piva v Avstrijo za leta 1998, 1999, 2001 in 2002.
59 Prvič, poudariti je treba, podobno kot sta to storili UUNT in družba Anheuser-Busch, da dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka v upravnem postopku, kažejo na nizko prodajo glede na količino in glede na promet. Računi iz spisa kažejo, da je bilo v letih 1997 in 1998 prodanega 22,96 hektolitra zadevnega proizvoda. Za leto 1999 računi kažejo na prodajo v obsegu 15,5 hektolitra in 5,14 hektolitra za obdobje pred 28. julijem 1999 (obdobje, ki ga je treba upoštevati v okviru zadeve T‑255/06 RENV). Iz tega izhaja, da je zadevna prodaja v povprečju znašala 12,82 hektolitra na leto. Če upoštevamo prodano količino za leto 1999, navedeno v zapriseženi izjavi zaposlenega pri tožeči stranki, bi bila prodana količina za to leto 51,48 hektolitra, kar pomeni povprečno 24,81 hektolitra na leto. To prodano količino je treba prenesti na povprečno porabo piva v Avstriji, ki je v upoštevnem obdobju, kot izhaja iz elementov iz izpodbijanih odločb, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala, višja od 9 milijonov hektolitrov na leto. V številkah prometa to pomeni, da je zaprisežena izjava zaposlenega pri tožeči stranki izkazovala znesek v višini 44.546,76 češke krone (CZK) za leto 1999, kar pomeni približno 1200 EUR (31. decembra 1999). Iz elementov iz spisa je razvidno, da je bil ta znesek v letih 1997 in 1998 še manjši.
60 Drugič, odrezki iz časopisov, ki so bili vloženi v spis, se nanašajo le na kratko obdobje, in sicer na obdobje od maja do septembra 1997. Poleg tega ni bil predložen noben element, ki bi omogočal natančno ugotoviti, kaj so ti odrezki zajemali z vidika geografske razsežnosti ali upoštevne javnosti.
61 Tretjič, računi družbe za uvoz pri podjetjih v Avstriji izkazujejo, da je prodaja potekala v osmih krajih na avstrijskem ozemlju (sedem, če upoštevamo le prodaje pred 28. julijem 1999 v okviru zadeve T‑255/06 RENV). V zvezi s tem je treba povedati, da čeprav se je zadevni proizvod prodajal v več mestih na avstrijskem ozemlju, pomenijo prodaje zunaj mesta Dunaj, kot je to razvidno iz računov, zanemarljivo količino (24 prodanih steklenic v šestih mestih in 240 prodanih steklenic v enem mestu). Pri tej majhni prodaji je treba upoštevati upoštevno trajanje trženja zadevnih proizvodov (dve oziroma tri leta, odvisno od zadeve) ter povprečno porabo piva v Avstriji (več kot 9 milijonov hektolitrov na leto).
62 Četrtič, stroški trženja, navedeni v zapriseženi izjavi zaposlenega pri tožeči stranki, se nanašajo na vse proizvode, ki jih tožeča stranka trži na avstrijskem ozemlju. Zato na tej podlagi ni mogoče, kot je priznala tožeča stranka na obravnavi, ugotoviti zneskov, ki so bili namenjeni za trženje zadevnega proizvoda.
63 Petič, glede cenika, ki je priložen zapriseženi izjavi generalnega direktorja družbe za uvoz piva v Avstrijo in na katerem je omenjen proizvod „Bud Strong“, poleg dejstva, da se nanaša na veliko število znamk piva, ni bilo navedeno nobeno dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče določiti obseg ali trajanje trženja zadevnega proizvoda.
64 Glede na vse te elemente je treba ugotoviti, da tožeča stranka v tem primeru ni dokazala, da je bil navajani znak na avstrijskem ozemlju več kot zgolj lokalnega pomena v smislu člena 8(4) Uredbe št. 40/94.
65 Druge trditve tožeče stranke te ugotovitve ne morejo ovreči. Natančneje, glede dejstva, ki ga navaja tožeča stranka, da sta proizvodnja in izvoz proizvoda z označbo porekla omejena, je treba navesti, da je posebej glede položaja tožeče stranke, kot je sama priznala na obravnavi, količina njene proizvodnje večja od milijona hektolitrov na leto, pri čemer je bila polovica te količine izvožena iz Češke republike. Trditev tožeče stranke glede specifičnega položaja v obravnavanem primeru torej ne more uspeti.
66 Glede na zgoraj navedeno in ne da bilo treba odločati o dodatnih trditvah, ki sta jih v pisnih vlogah navedla UUNT in družba Anheuser-Busch, je treba torej zavrniti tudi tožbi v zadevah T‑225/06 RENV in T‑255/06 RENV.
Stroški
67 V sodbi, izdani v pritožbenem postopku, je Sodišče pridržalo odločitev o stroških. Zato mora Splošno sodišče v skladu s členom 121 Poslovnika v tej sodbi odločiti o vseh stroških, nastalih v različnih postopkih.
68 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega lahko v skladu s členom 87(3) Poslovnika Splošno sodišče razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.
69 Čeprav v obravnavani zadevi tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, je treba poudariti, da je bilo v izpodbijanih odločbah več napak. V sodbi Splošnega sodišča je Splošno sodišče zaradi teh napak sprejelo prvi del in drugi očitek iz drugega dela edinega pritožbenega razloga (glej točke od 20 do 24 zgoraj). Napake, ki jih je v zvezi s tem ugotovilo Splošno sodišče, je potrdilo Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku (glej točko 26 zgoraj). Glede na navedeno bo zadeva pravično presojena, če se vsaki stranki naloži plačilo lastnih stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožbe se zavrnejo.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. januarja 2013.
Podpisi