Zadeva T-227/06

RSA Security Ireland Ltd

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Ničnostna tožba – Skupna carinska tarifa – Uvrstitev v kombinirano nomenklaturo – Oseba, ki je akt posamično ne zadeva – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člena 230, četrti odstavek, ES in 249, drugi odstavek, ES; Uredba Komisije št. 888/2006)

2.      Skupna carinska tarifa – Uvrstitev blaga – Zavezujoča tarifna informacija – Obseg

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 12)

1.      Nedopustna je ničnostna tožba, ki jo vloži uvoznik varnostnih naprav, ki omogočajo dostop do podatkov v napravi za avtomatsko obdelavo podatkov, zoper Uredbo št. 888/2006 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo, s katero se take naprave uvršča v tarifno številko 8543 89 97 kombinirane nomenklature.

Ta uredba, ki je v obliki splošnega ukrepa v smislu člena 249, drugi odstavek, ES, se namreč uporablja za objektivno določen položaj in ima pravne učinke na skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno, in zlasti na uvoznike opisanega proizvoda. Samo dejstvo, da ima lahko splošni akt različne konkretne učinke za različne pravne subjekte, za katere se uporablja, teh ne ločuje od vseh drugih zadevnih subjektov, kadar se ta akt uporabi na podlagi objektivno določenega položaja.

Poleg tega možnost, da se bolj ali manj natančno določi število ali celo istovetnost pravnih subjektov, za katere se ukrep uporablja, nikakor ne pomeni, da je treba šteti, da ta ukrep te subjekte zadeva posamično, če se uporablja na podlagi objektivnih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki so opredeljene z zadevnim aktom. Poleg tega ne zadostuje, da akt nekatere subjekte v istem sektorju gospodarsko bolj zadeva kot druge, da bi se štelo, da jih ta akt posamično zadeva.

Iz okoliščin, da se je postopek za določeno uvrstitev v kombinirano nomenklaturo začel z zahtevo tožeče stranke za zavezujoče tarifne informacije (ZTI), da naj bi bila tožeča stranka edino podjetje, ki uporablja posebno tarifno uvrstitev, in da naj bi bila upravna postopka opravljena posebej v zvezi z njenim proizvodom, ni mogoče razbrati lastnosti, ki bi bila značilna zanjo, niti dejanskega stanja, ki bi jo ločevalo in zato posamično določalo glede na druge gospodarske subjekte, ki bi jih izpodbijana uredba morebiti zadevala. V zvezi s tem se z dejstvom, da se sodišče države članice odloči, da bo razveljavilo ZTI in dani proizvod na novo uvrstilo pod določeno tarifno številko kombinirane nomenklature, samo po sebi ne more posamično določiti pravnega položaja subjekta, ki bi se lahko skliceval na to. Čeprav taka odločitev zavezuje carinske organe te države, to ne pomeni, da se s to odločitvijo uvaja pravica do uvoza blaga pod določeno oznako KN, ki naj bi kot taka zadostovala, da posamično določi subjekt.

Nazadnje, le v izjemnih okoliščinah je mogoče šteti, da tožečo stranko Uredba o tarifni uvrstitvi zadeva posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

(Glej točke od 58 do 63, 65 in 77.)

2.      Cilj zavezujoče tarifne informacije je gospodarskemu subjektu zagotoviti gotovost, kadar obstaja dvom o uvrstitvi blaga v obstoječo carinsko nomenklaturo, in ga tako zaščititi pred vsako naknadno spremembo stališča, ki ga v zvezi z uvrstitvijo blaga sprejmejo carinski organi. Nasprotno, cilj take informacije ni in niti njen učinek ne more biti subjektu zagotoviti, da tarifna številka, na katero se sklicuje, ne bo pozneje spremenjena z aktom, ki ga sprejme zakonodajalec Skupnosti, ker je omejena veljavnost zavezujoče tarifne informacije določena s členom 12 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti.

(Glej točko 64.)