SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 12. decembra 2007(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke CORPO LIVRE – Nacionalne in mednarodne besedne znamke LIVRE – Prepozni dokaz o uporabi prejšnjih znamk“
V zadevi T‑86/05,
K & L Ruppert Stiftung & Co. Handels-KG, s sedežem v Weilheimu (Nemčija), ki jo zastopata D. Spohn in A. Kockläuner, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa G. Schneider, zastopnik,
tožena stranka,
druge stranke v postopku pred odborom za pritožbe UUNT so bile:
Natália Cristina Lopes de Almeida Cunha, stanujoča v Vili Novi de Gaia (Portugalska),
Cláudia Couto Simões, stanujoča v Vili Novi de Gaia,
Marly Lima Jatobá, stanujoča v Vili Novi de Gaia,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 7. decembra 2004 (zadeva R 328/2004-1), ki se nanaša na postopek z ugovorom med družbo K & L Ruppert Stiftung & Co. Handels-KG in Natálio Cristino Lopes de Almeida Cunha, Cláudio Couto Simões in Marly Lima Jatobá,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi A. W. H. Meij, s funkcijo predsednika, sodnik, I. Pelikánová, sodnica, in S. Papasavvas, sodnik,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 22. februarja 2005,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. junija 2005,
na podlagi obravnave z dne 12. junija 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Natália Cristina Lopes de Almeida Cunha, Cláudia Couto Simões in Marly Lima Jatobá so 16. avgusta 2000 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložile prijavo za registracijo figurativne znamke Skupnosti, kot je prikazana spodaj.
2 Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija znamke, sodijo v razreda 18 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, v revidirani in spremenjeni obliki, ter za vsakega izmed razredov ustrezajo naslednjemu opisu:
– „kovčki; ročne torbe; torbe za na plažo, potovalne torbe; usnjeni zaboji ali zaboji usnjatega papirja (imitacija usnja); potovalne aktovke (usnjeni izdelki); etuiji za ključe (usnjeni izdelki); žepne denarnice; denarnice iz neplemenitih kovin“, iz razreda 18;
– „oblačila, zlasti kopalke in športna oblačila; čevlji, zlasti za na plažo in športni čevlji; pokrivala“, iz razreda 25.
3 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 33/2001 z dne 9. aprila 2001.
4 Tožeča stranka je 4. julija 2001 na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke. Ugovor je bil vložen zoper proizvode iz razreda 25.
5 Ugovor je temeljil na naslednjih prejšnjih znamkah (v nadaljevanju: prejšnje znamke):
– nemška besedna znamka št. 1 173 609, LIVRE, prijavljena 23. marca 1990, registrirana 5. marca 1991 in podaljšana z učinkom od 24. marca 2000 za označitev „oblačil in čevljev“ iz razreda 25;
– mednarodna besedna znamka št. 568 850, LIVRE, prijavljena 27. marca 1991 in registrirana 3. junija 1991 z učinki v Avstriji, Franciji in Italiji za označitev „oblačil in čevljev“ iz razreda 25.
6 Na vlogo prijaviteljic znamke Skupnosti z dne 19. aprila 2002 je Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) v dopisu z dne 8. maja 2002 tožeči stranki naložil rok, ki se je iztekel 9. julija 2002 in v katerem naj bi v skladu s členom 43(2) Uredbe št. 40/94 ter tudi pravilom 20(4) in pravilom 22 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (UL L 303, str. 1), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, dokazala uporabo prejšnjih znamk.
7 Zastopnik tožeče stranke je 9. julija 2002 ob 16 uri in 56 minut s telefaksom predložil vlogo, s katero je želel, da se rok podaljša do 9. septembra 2002. Vloga je bila obrazložena tako:
„Žal še nismo prejeli dokumentov, s katerimi bi dokazali uporabo prejšnje znamke, vendar bomo svojo stranko opozorili, naj to stori čim prej. Zato vas prosimo za odobritev tega podaljšanja.“
8 UUNT je v dopisu z dne 15. julija 2002 tožečo stranko obvestil, da njeni vlogi za podaljšanje roka ni mogoče ugoditi, ker razlogi, ki jih je navedla, ne pomenijo izjemnih in nepredvidljivih okoliščin.
9 Tožeča stranka je 6. septembra 2002 UUNT vendarle predložila različne dokumente, ki naj bi upravičevali uporabo prejšnjih znamk. Zavrnitvi podaljšanja roka je 9. septembra 2002 ugovarjala in prosila, naj upošteva predložene dokumente, čeprav se je prvotni rok iztekel.
10 UUNT je 11. oktobra 2002 stranke obvestil, da ni mogoče upoštevati niti dokumentov, ki so bili nanj naslovljeni 6. septembra 2002, niti stališč z dne 9. septembra 2002.
11 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 2. marca 2004 ugovor tožeče stranke zavrnil zaradi pomanjkanja dokaza o uporabi prejšnjih znamk.
12 Tožeča stranka je 29. aprila 2004 zoper to odločbo vložila tožbo. V njej je navedla, da je lahko glede na prakso UUNT, ki se nanaša na odobritev podaljševanj rokov, upravičeno menila, da ji bo prvo podaljšanje v okviru tega postopka odobreno. Poleg tega je trdila, da je bila oseba, ki je v okviru družbe pristojna za podpisovanje častne izjave, ki pomeni enega izmed dokazov o uporabi prejšnjih znamk, v času izteka roka na potovanju.
13 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 7. decembra 2004 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) tožbo zavrnil. V bistvu je menil, da:
– je UUNT v skladu s pravilom 71 Uredbe št. 2868/95 upravičeno zavrnil vlogo, s katero se je poskušalo doseči podaljšanje roka, ker okoliščine tega niso upravičevale; v obravnavani zadevi pa je bila vloga za podaljšanje roka predložena le nekaj ur pred iztekom roka in brez navedbe posebnih razlogov;
– utemeljitev, podana po izteku roka (odsotnost zaradi dopusta), poleg tega ne pomeni izjemne okoliščine in je bila predvidljiva pred iztekom roka;
– upoštevanje dokumentov, predloženih po izteku roka, s strani odbora za pritožbe, glede na izrek pravila 22 Uredbe št. 2868/95 v njeni različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi in glede na sodno prakso, ki se nanaša nanjo (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Institut für Lernsysteme proti UUNT – Educational Services (ELS), T-388/00, Recueil, str. II-4301, in z dne 8. julija 2004 v zadevi MFE Marienfelde proti UUNT – Vétoquinol (Hipoviton), T-334/01, ZOdl., str. II‑2787), ni bilo upravičeno.
Postopek in predlogi strank
14 Predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 24. aprila 2006 po zaslišanju strank odločil prekiniti postopek do odločbe, s katero bo končan postopek v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul (C-29/05 P, ZOdl., str. I-2213). V okviru ukrepa procesnega vodstva so bile stranke povabljene, naj se na obravnavi izjavijo o posledicah, ki po njihovem mnenju glede te zadeve izhajajo iz zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul.
15 S sklepom predsednika Sodišča prve stopnje z dne 21. marca 2007 je bil namesto J. Pirrunga, ki mu je bilo preprečeno zasedanje, za predsednika senata imenovan M. A. W. H. Meij, za dopolnitev senata pa S. Papasavvas.
16 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
17 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
18 Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov navaja pet tožbenih razlogov, in sicer napačno uporabo pravila 71 Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 22 iste uredbe, kršitev obveznosti obrazložitve na podlagi člena 73 Uredbe št. 40/94, kršitev člena 74(1) in (2) iste uredbe ter nazadnje kršitev načela dispozitivnosti in tudi nekaterih splošnih določb, ki izhajajo iz narave postopka inter partes.
Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba pravila 71 Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 22 iste uredbe
Trditve strank
19 Tožeča stranka meni, da je pri oddelku za ugovore vložila vlogo za podaljšanje roka za predložitev dokazov o uporabi prejšnjih znamk, ki ustreza zahtevam pravila 71 Uredbe št. 2868/95. Ta vloga naj bi bila prva vloga za podaljšanje, oblikovana med postopkom, in naj bi bila obrazložena z dejstvom, da dokazi niso mogli biti zbrani v dodeljenem roku. Poleg tega naj bi bila vloga predložena UUNT pred iztekom roka, in sicer na njegov zadnji dan, in nobeno pravilo naj ne bi prepovedovalo, da vloga za podaljšanje ne bi smela biti vložena na zadnji dan roka. Tožeča stranka obrazložitev svoje vloge šteje za zadostno glede na to, da je bila to njena prva vloga za podaljšanje, zlasti ker je bila predložena v obdobju dopustov. Zatrjuje, da je bila oseba, ki je v okviru družbe odgovorna za spise v zvezi z znamkami, odsotna zaradi daljšega potovanja in zato ni mogla zbrati dokumentov, ki bi potrdili uporabo prejšnjih znamk. Poleg tega navaja, da UUNT običajno ugodi prvim vlogam za podaljšanje, tudi če te niso podrobno obrazložene.
20 UUNT na podlagi besedila pravila 71 Uredbe št. 2868/95 meni, da morajo biti okoliščine, navedene v podporo vlogi za podaljšanje roka, posebne, da bi lahko upravičile podaljšanje. V zvezi s tem napotuje na direktive, ki se nanašajo na postopke pred njim, ki so bile objavljene na njegovi spletni strani, ter na različne jezikovne različice pravila 71. Po mnenju UUNT obrazložitev, ki jo je v tem primeru navedla tožeča stranka, da se dokazi še niso mogli pridobiti, ne pomeni nič drugega kot potrditev dejstva, da roka ni bilo mogoče upoštevati, in njegovega podaljšanja s to obrazložitvijo torej ni bilo mogoče upravičiti.
Presoja Sodišča prve stopnje
21 Pravilo 71(1), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95 določa, da „[č]e je to v danih okoliščinah primerno, lahko [UUNT] odobri podaljšanje določenega roka, če takšno podaljšanje zahteva zadevna stranka, zahteva pa je oddana pred potekom [prvotnega] roka“. Iz tega sledi, da podaljšanje rokov ni avtomatično, ampak da je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera, ki naj bi ga upravičile, kot tudi od predložitve vloge za podaljšanje. To še toliko bolj velja v postopku inter partes, v okviru katerega ugodnost za eno izmed strank pomeni neugodnost za drugo. V takem primeru mora UUNT torej skrbeti, da nasproti strankam ostane nepristranski.
22 Stranka, ki zaprosi za podaljšanje, je dolžna navesti okoliščine, ki naj bi ga upravičile, ker za to podaljšanje prosi v svojem interesu, v katerem bo morda tudi odobreno. Poleg tega, če so okoliščine, kot v obravnavani zadevi, podane pri stranki, ki prosi za podaljšanje, je ta edina, ki lahko UUNT primerno obvesti o teh okoliščinah. Tako lahko oddelek za ugovore presodi o obstoju okoliščin, ki upravičujejo morebitno podaljšanje, zato morajo biti te v vlogi za podaljšanje natančno navedene.
23 V obravnavani zadevi je tožeča stranka vlogo za podaljšanje roka obrazložila z besedami, povzetimi zgoraj v točki 7. Zastopnik tožeče stranke je pojasnil, da mu njegova straka še ni posredovala potrebnih dokumentov in da jo bo opozoril, da mora to storiti čim prej. Navedel je torej razlog, zaradi katerega sam ni mogel UUNT v roku poslati dokumentov, ki bi dokazali uporabo prejšnjih znamk. Nasprotno pa ni navedel razlogov, zaradi katerih mu tožeča stranka ni mogla predložiti navedenih dokumentov. Vendar je prav informacija, ki ni bila posredovana oddelku za ugovore, informacija, na podlagi katere bi ta lahko presodil obstoj okoliščin, ki bi upravičile morebitno podaljšanje roka. Čeprav je tožeča stranka v dopisu z dne 9. septembra 2002 pojasnila, da je bila oseba, ki je v okviru družbe pristojna za zadevo, v času izteka roka na potovanju, je treba neodvisno od vprašanja, ali je bilo to dejstvo zadostno za upravičitev zaprošenega podaljašanja, poudariti, da je UUNT to pojasnilo prejelo dva meseca po vlogi za podaljšanje, ki je bila vložena na dan izteka roka. Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka v vlogi za podaljšanje ni navedla razloga, zakaj bi bilo to podaljšanje potrebno. Zato razlog, ki ga je tožeča stranka podala v vlogi za podaljšanje, ni izpolnjeval zgoraj navedenih zahtev pravila 71(1), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95.
24 Glede navedb tožeče stranke, da je v skladu z ustaljeno prakso UUNT prvo podaljšanje roka odobreno avtomatično, le na podlagi neobrazložene vloge, je dovolj navesti, da tožeča stranka glede obstoja take prakse ni predložila nobenega dokaza.
25 Ugotoviti je torej treba, da je oddelek za ugovore, s tem da je zavrnil podaljšanje dodeljenega roka, pravilno uporabil pravilo 71(1), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95. Iz tega sledi, da je treba prvi tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 73 Uredbe št. 40/94
Trditve strank
26 Tožeča stranka trdi, da niti na prvi niti na drugi stopnji UUNT niso bili navedeni razlogi, ki bi omogočali razumeti, zakaj je bila njena vloga za podaljšanje roka, določenega za predložitev dokazov o uporabi prejšnjih znamk, zavrnjena, in da je UUNT tako kršil člen 73 Uredbe št. 40/94. V členu 73 naj bi bila določena zahteva, naj se pojasnijo razlogi, zaradi katerih navedbe v vlogi ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Samo trditev, da razlogi, navedeni v podporo vlogi tožeče stranke za podaljšanje, niso bili zadostni, naj ne bi izpolnila te zahteve.
27 UUNT navaja, da če zadevna stranka, s tem da ne navede posebnih okoliščin, ne upraviči svoje vloge za podaljšanje, za obrazložitev zavrnitve zadostuje ugotovitev neobstoja vsake upravičenosti.
Presoja Sodišča prve stopnje
28 Najprej je treba ugotoviti, da je treba, ker je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi le potrdil zavrnitev oddelka za ugovore glede podaljšanja roka, določenega za predložitev dokazov o uporabi prejšnjih znamk, drugi tožbeni razlog preučiti glede na obrazložitev te zavrnitve oddelka za ugovore.
29 Poleg tega je treba glede obveznosti obrazložitve opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 73, prvi stavek, Uredbe št. 40/94 odločbe UUNT obrazložene. Ta obveznost ima isti pomen kot tista iz člena 253 ES. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima obveznost obrazložitve posameznih odločb dvojni namen, na eni strani, da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa, da bi lahko branile svoje pravice, in na drugi strani, da lahko Sodišče opravi svoj nadzor glede zakonitosti odločbe (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C-350/88, Recueil, str. I-395, točka 15, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 2004 v zadevi Sunrider proti UUNT – Vitakraft-Werke Wührmann in Friesland Brands (VITATASTE in METABALANCE 44), T-124/02 in T-156/02, Recueil, str. II-1149, točka 72).
30 Oddelek za ugovore je v dopisu z dne 15. julija 2002 podal naslednjo obrazložitev svoje zavrnitve:
„Vaši vlogi za podlajšanje roka, ki je bila predložena 9. julija 2002, UUNT ni ugodil, ker razlogi, ki ste jih navedli, ne upravičujejo podaljšanje roka.
Na podlagi pravila 71 [odstavek 1] Uredbe [št. 2868/95] se podaljšanja rokov odobri le, če okoliščine to upravičujejo. Imeli ste pravico, da v dveh mesecih pošljete zahtevane dokaze o uporabi, pri čemer UUNT meni, da je bil ta rok zadosten. Podaljašanje bi se odobrilo le, če bi bile podane izjemne in nepredvidljive okoliščine.“
31 Iz tega dopisa sledi, da je oddelek za ugovore menil, da razlogi, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo vlogi za podaljšanje, ne pomenijo okoliščin, ki bi upravičile podaljšanje roka, in da ob neobstoju teh okoliščin podaljašanje ni bilo mogoče.
32 V zvezi z dejstvom, ugotovljenim zgoraj v točki 23, da vloga za podaljšanje ne vsebuje zadostne obrazložitve glede na pravilo 71(1), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95, tožeča stranka UUNT ne more očitati, da ni pojasnil, v čem naj okoliščine v tej zadevi – česar tožeča stranka ni zatrjevala – ne bi upravičile podaljšanja. Odločba o zavrnitvi se je torej omejila na ugotovitev neobstoja ustreznih razlogov, ki bi upravičili podaljašanje, kar je zadostovalo, da je tožeča stranka lahko razumela razloge, zaradi katerih je bila njena vloga zavrnjena.
33 Glede na zgoraj navedeno je treba drugi tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.
Tretji in četrti tožbeni razlog: kršitev člena 74(1) in (2) Uredbe št. 40/94
34 Ker so določbe, katerih kršitev se zatrjuje v okviru tretjega in četrtega tožbenega razloga, tesno povezane, je treba ta tožbena razloga obravnavati skupaj.
Trditve strank
35 Tožeča stranka v pisnih vlogah trdi, da bi moral UUNT v skladu z načelom funkcionalne kontinuitete, ki ga je razvilo Sodišče prve stopnje v okviru uporabe člena 74(1) Uredbe št. 40/94, upoštevati dokaze o uporabi prejšnjih znamk, ki jih je tožeča stranka predložila 6. septembra 2002. Meni, da bi moral odbor za pritožbe odločbo utemeljiti na vseh navajanih tožbenih razlogih in vlogah, ki jih je tožeča stranka vložila v okviru postopka pred oddelkom za ugovore in tudi v okviru pritožbenega postopka.
36 Tožeča stranka je na obravnavi priznala, da na podlagi člena 74 Uredbe št. 40/94 nima nobene pravice zahtevati upoštevanja dokumentov, predloženih 6. septembra 2002, vendar se kljub temu formalno ni odpovedala svojemu tretjemu tožbenemu razlogu.
37 Poleg tega tožeča stranka trdi, da je v skladu z razlago člena 74(2) Uredbe št. 40/94, ki jo je podalo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi UUNT proti Kaul, odbor za pritožbe imel diskrecijsko pravico glede upoštevanja navedenih dokumentov. Meni, da UUNT, s tem da ni upošteval dokazov o uporabi prejšnjih znamk, predloženih po izteku roka, to je 6. septembra 2002, ni izpolnil obveznosti izvrševanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki izhaja iz navedene določbe. Po mnenju tožeče stranke namreč iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je odbor za pritožbe izvrševal to pooblastilo, ampak so v njej navedena le stališča glede malomarnosti in pomanjkanja skrbnosti, ki bi jo morala imeti tožeča stranka. Odbor za pritožbe naj bi torej kršil člen 74(2) Uredbe št. 40/94.
38 Poleg tega naj glede dejstva, da je od obvestila z dne 11. oktobra 2002 o zavrnitvi dokazov tožeče stranke minilo več kot eno leto in pol, preden je oddelek za ugovore sprejel odločbo, zavrnitev upoštevanja dokazov o uporabi prejšnjih znamk, ki so bili predloženi po izteku roka, v nasprotju s tem, kar naj bi drugi odbor za pritožbe odločil 15. decembra 2000 v zadevi R 714/1999-2 SAINCO proti SAINCOSA, ne bi bila primerna.
39 UUNT zavrača trditev tožeče stranke glede domnevne obveznosti upoštevanja prepozno predloženih dokumentov.
40 Glede diskrecijske pravice UUNT je ta na obravnavi navedel, da je v pravilu 22(1), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, jasno določeno, da če nasprotna stranka ne predloži dokaza o uporabi v določenem roku, UUNT zavrne ugovor. Sodišče prve stopnje naj bi v zgoraj navedeni sodbi HIPOVITON (točka 56) že razsodilo, da se tega pravila ne sme razlagati tako, da je bila predložitev novih dokazov popolnoma izključena, ko se je rok iztekel. Po mnenju UUNT je ta pristop potrdilo Sodišče v svoji zgoraj navedeni sodbi UUNT proti Kaul (točka 43), ki je glede na člen 74(2) Uredbe št. 40/94 menilo, da je imel UUNT široko diskrecijsko pravico glede upoštevanja prepozno predloženih dokazov.
41 UUNT v tem okviru zatrjuje, da se v skladu s sodno prakso Sodišča, kadar ima uprava diskrecijsko pravico, sodni nadzor glede njene presoje omejuje na nadzor neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil.
42 Sodišče naj bi v točki 44 zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul taksativno podalo nekatere vidike, ki jih mora glede izvrševanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku v okviru člena 74(2) Uredbe št. 40/94 upoštevati UUNT, in sicer zlasti glede faze postopka, v kateri je prišlo do prepozne predložitve. Po mnenju UUNT je prav tako treba upoštevati dejstvo, da se rok, naveden v pravilu 22(1) Uredbe št. 2868/95, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, šteje kot prekluzivni rok. UUNT meni, da čim strožje se uporabljajo določbe, ki se nanašajo na člen 74(2), tem bolj je treba tega razlagati ozko. Sodišče naj bi v zgoraj navedeni sodbi UUNT proti Kaul menilo tudi, da je treba ohraniti polni učinek določb o rokih. Tako je treba v obravnavani zadevi člen 74(2), da bi se ohranil polni učinek pravila 22(1), razlagati ozko.
43 Po mnenju UUNT je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi izvrševal svoje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Med drugim naj bi pojasnil, da navedbe tožeče stranke niso zadoščale za upravičitev podaljšanja roka in da pravilo 22(1) Uredbe št. 2868/95 določa prekluzivni rok, ki zahteva ozko razlago člena 74(2) Uredbe št. 40/94.
Presoja Sodišča prve stopnje
44 Prvič, kot je razsodilo Sodišče, iz besedila člena 74(2) Uredbe št. 40/94 izhaja, da je praviloma ter če ni nasprotne določbe, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, določenih za tako predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, ter da nič ne prepoveduje UUNT, da bi upošteval dejstva in dokaze, ki so tako prepozno navedeni oziroma predloženi (zgoraj navedena sodba UUNT proti Kaul, točka 42).
45 Nasprotno, iz navedenega besedila prav tako jasno izhaja, da takšno prepozno navajanje dejstev ali predložitev dokazov ni tako, da bi stranki, ki tako ravna, podelilo brezpogojno pravico, da od UUNT zahteva upoštevanje takih dejstev ali dokazov (zgoraj navedena sodba UUNT proti Kaul, točka 43).
46 Iz tega sledi, da UUNT v vsakem primeru ni bil dolžen brezpogojno upoštevati dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila prepozno, in sicer 6. septembra 2002.
47 Drugič, možnost, da stranke postopka UUNT predložijo dejstva in dokaze po izteku rokov, določenih v ta namen, ni brezpogojna, ampak je, kot izhaja iz točke 42 zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul, pogojena s tem, da ne obstaja nasprotna določba. Šele če je ta pogoj izpolnjen, ima UUNT pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede upoštevanja prepozno predloženih dejstev in dokazov, ki mu ga je Sodišče priznalo z razlago člena 74(2) Uredbe št. 40/94.
48 Vendar v obravnavani zadevi obstaja določba, ki nasprotuje upoštevanju dokazov, ki jih je tožeča stranka 6. septembra 2002 predložila UUNT, in sicer člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, kot je bil izveden s pravilom 22(1) Uredbe št. 2868/95 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi. V tej zadnji določbi je namreč določeno:
„Če mora v skladu s členom 43(2) in (3) Uredbe [št. 40/94] nasprotna stranka predložiti dokaz o uporabi znamke ali pokazati, da obstajajo primerni razlogi za njeno neuporabo, jo [UUNT] pozove, naj zahtevani dokaz priskrbi v roku, ki ga določi Urad. Če nasprotna stranka takega dokaza ne priskrbi pred iztekom dodeljenega roka, [UUNT] ugovor zavrže.“
49 Iz druge povedi te določbe izhaja, da predložitev dokazov o uporabi prejšnje znamke po izteku roka, določenega v ta namen, načeloma vodi do zavrženja ugovora, ne da bi imel UUNT v zvezi s tem diskrecijsko pravico. Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke namreč pomeni predhodno vprašanje, o katerem je treba torej odločiti pred sprejetjem odločbe o ugovoru (sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. marca 2005 v zadevi L’Oréal proti UUNT – Revlon (FLEXI AIR), T-112/03, ZOdl., str. II-949, točka 26).
50 Res je, da je Sodišče prve stopnje, kot trdi UUNT, v zgoraj navedeni sodbi HIPOVITON (točka 56) razsodilo, da se pravila 22(1), druga poved, ne sme razlagati tako, da nasprotuje upoštevanju dodatnih dokazov glede obstoja novih dejstev, čeprav so bili predloženi po izteku tega roka. Vendar pogoji takega upoštevanja v tem primeru niso izpolnjeni. Prvič, dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila 6. septembra 2002, namreč niso bili dodatni, ampak prvi in edini dokazi o uporabi prejšnjih znamk, ki jih je predložila tožeča stranka. Drugič, v obravnavani zadevi niso obstajala nova dejstva, ki bi lahko upravičila prepozno predložitev dokazov, ne dodatnih ne drugih.
51 Iz tega sledi, da UUNT v obravnavani zadevi ni imel diskrecijske pravice glede upoštevanja dolazov, ki jih je tožeča stranka predložila 6. septembra 2002.
52 Zato je treba tretji in četrti razlog tožeče stranke zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev načela dispozitivnosti in tudi določenih splošnih določb, ki izhajajo iz narave postopka inter partes
Trditve strank
53 Tožeča stranka trdi, da je UUNT kršil načelo dispozitivnosti in določene splošne določbe, ki izhajajo iz postopka inter partes ter naj bi zagotavljali enako obravnavanje med nasprotno stranko in prijaviteljem znamke Skupnosti. Tožeča stranka zlasti ugovarja dejstvu, da UUNT vprašanja glede dodatnega roka v skladu s pravilom 71(2) Uredbe št. 2868/95 ni predložil v presojo drugi stranki.
54 UUNT ugovarja trditvam tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
55 Pravilo 71(2) Uredbe št. 2868/95 določa, da če obstajata dve stranki ali več teh, lahko UUNT podaljša rok, če se druga stranka s tem strinja.
56 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trditev tožeče stranke, da bi lahko oddelek za ugovore na podlagi morebitnega soglasja druge stranke v postopku pred UUNT v zvezi s podaljšanjem roka, določenega za predložitev dokazov o uporabi, navedeni rok podaljšal, temelji na napačni razlagi te določbe. Iz namena pravila 71 namreč izhaja, da v njegovem odstavku 2 ni določen en in edini pogoj za podlajšanje roka, ampak da je poleg pogojev iz odstavka 1 določen dodatni pogoj, in sicer da mora za podaljšanje zaprositi zadevna stranka pred iztekom določenega roka in da mora podaljšanje biti upravičeno z danimi okoliščinami.
57 Zato je UUNT pravilno menil, da zakonski pogoji podaljšanja niso bili izpolnjeni (glej zgoraj navedeno točko 23), pri čemer drugi stranki ni bilo treba predložiti vprašanja glede podaljšanja roka.
58 Iz tega sledi, da je treba peti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.
59 Ker so bili vsi tožbeni razlogi tožeče stranke zavrnjeni, je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
60 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov postopka.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožbo se zavrne.
2) Tožeči stranki K & L Ruppert Stiftung & Co. Handels-KG se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. decembra 2007.