Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 20. junija 2024(*)
„Pritožba – Znamka Evropske unije – Prijava figurativne znamke Evropske unije Abresham Super Basmati Selaa Grade One World’s Best Rice – Prejšnja neregistrirana besedna znamka Združenega kraljestva BASMATI – Uredba (ES) št. 207/2009 – Člen 8(4) – Uredba (EU) 2017/1001 – Člen 72 – Relativni razlog za zavrnitev – Ugovor – Pritožba pred odborom za pritožbe – Zavrnitev – Tožba pred Splošnim sodiščem – Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo – Člena 126 in 127 – Prehodno obdobje – Posledice konca prehodnega obdobja na varstvo prejšnje znamke – Okoliščine, nastale po sprejetju sporne odločbe – Nadaljnji obstoj predmeta tožbe in ohranitev pravnega interesa“
V zadevi C‑801/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 17. decembra 2021,
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo D. Gaja, D. Hanf, E. Markakis in V. Ruzek, agenti,
pritožnik,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopajo J. Heitz, M. Hellmann, D. Klebs in J. Möller, agenti,
intervenientka v pritožbenem postopku,
druga stranka v postopku je
Indo European Foods Ltd s sedežem v Harrowu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopata A. Norris, KC, in N. Welch, solicitor,
tožeča stranka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, Z. Csehi, M. Ilešič, I. Jarukaitis in D. Gratsias (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. septembra 2023,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. novembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. oktobra 2021, Indo European Foods/EUIPO – Chakari (Abresham Super Basmati Selaa Grade One World’s Best Rice) (T‑342/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:651), s katero je navedeno sodišče, prvič, razveljavilo odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 2. aprila 2020 (zadeva R 1079/2019‑4) (v nadaljevanju: sporna odločba) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Indo European Foods Ltd in Hamidom Ahmadom Chakarijem in, drugič, v preostalem zavrnilo pritožbo družbe Indo European Foods.
Pravni okvir
Sporazum o izstopu
2 V prvem, četrtem in osmem odstavku preambule Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7, v nadaljevanju: Sporazum o izstopu), ki je bil sklenjen 30. januarja 2020 in je začel veljati 1. februarja 2020, je navedeno:
„ob upoštevanju, da je [Združeno kraljestvo] 29. marca 2017 po izidu referenduma v Združenem kraljestvu in svoji suvereni odločitvi o izstopu iz Evropske unije v skladu s členom 50 [PEU] uradno sporočilo svojo namero, da izstopi iz [Unije];
[…]
ob sklicevanju na to, da na podlagi člena 50 PEU ter v skladu z ureditvijo iz tega sporazuma pravo Unije v celoti preneha veljati za Združeno kraljestvo od datuma začetka veljavnosti tega sporazuma;
[…]
ob upoštevanju, da je v interesu Unije in Združenega kraljestva, da določita prehodno obdobje ali obdobje izvajanja, v katerem bi se moralo pravo Unije uporabljati za Združeno kraljestvo in v njem, in načeloma z enakim učinkom, kar zadeva države članice, da bi se preprečile motnje v obdobju pogajanj o sporazumih o prihodnjih odnosih“.
3 Člen 1 Sporazuma o izstopu, naslovljen „Cilj“, določa:
„Ta sporazum določa podrobnosti izstopa [Združenega kraljestva] iz [Unije].“
4 Člen 126 tega sporazuma, naslovljen „Prehodno obdobje“, določa:
„Prehodno obdobje oziroma obdobje izvajanja se začne na datum začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020.“
5 Člen 127 Sporazuma o izstopu, naslovljen „Obseg prehoda“, v odstavkih 1, 3 in 6 določa:
„1. Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem uporablja pravo Unije.
[…]
3. V prehodnem obdobju ima pravo Unije, ki se uporablja na podlagi odstavka 1, enake pravne učinke v zvezi z Združenim kraljestvom in v njem kot v Uniji in njenih državah članicah ter se razlaga in uporablja v skladu z enakimi metodami in splošnimi načeli, kot se uporabljajo v Uniji.
[…]
6. Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju vsa sklicevanja na države članice v pravu Unije, ki se uporablja na podlagi odstavka 1, med drugim tudi kot ga izvajajo in uporabljajo države članice, razumejo, kot da vključujejo Združeno kraljestvo.“
Uredba št. 207/2009
6 V uvodnih izjavah 3, 4 in 7 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21) (v nadaljevanju: Uredba št. 207/2009), je navedeno:
„(3) [S]e zdi nujno predvideti ureditev Skupnosti za blagovne znamke, pri kateri lahko podjetja z enim postopkom pridobijo blagovne znamke Skupnosti, ki uživajo enotno varstvo in ki učinkujejo na vsem območju Skupnosti. Tako določeno načelo enotnosti blagovne znamke Skupnosti bi moralo veljati, razen če ta uredba določa drugače.
(4) Ovire teritorialnosti pravic, ki jih imetnikom blagovnih znamk podeljujejo zakoni držav članic, se ne da odstraniti s približevanjem zakonov. Za začetek neomejene gospodarske dejavnosti so potrebne na celotnem notranjem trgu v korist podjetij blagovne znamke, ki jih ureja enotno pravo Skupnosti, neposredno uporabljivo v vseh državah članicah.
[…]
(7) Pravic iz blagovne znamke Skupnosti se ne sme pridobiti drugače kot z registracijo, registracija pa bo zavrnjena zlasti, če je v nasprotju s prejšnjimi pravicami.“
7 Člen 1(2) Uredbe št. 207/2009 določa:
„Blagovna znamka EU je enotnega značaja. Na celotnem območju Unija ima enak učinek: ne more se registrirati, prenesti, odpovedati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika ali ugotavlja njeno ničnost, niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje Unija. To načelo se uporablja v celoti, razen če je s to uredbo drugače določeno.“
8 Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Relativni razlogi za zavrnitev“, v odstavku 4 določa:
„Ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, se prijavljena blagovna znamka ne registrira, če v skladu z zakonodajo Unija ali pravom države članice, ki ta znak ureja,
(a) so pravice do znaka bile pridobljene pred datumom vložitve zahteve za registracijo blagovne znamke EU ali datumom prednostne pravice, ki se zahteva za zahtevo za registracijo blagovne znamke EU;
(b) ta znak imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše blagovne znamke.“
Uredba (EU) 2017/1001
9 Uredba št. 207/2009 je bila z učinkom od 1. oktobra 2017 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).
10 Besedilo člena 1(2) in člena 8(4) zadnjenavedene uredbe je enako besedilu člena 1(2) in člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.
11 Člen 72 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Tožbe pri Sodišču“, določa:
„1. Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pred Splošnim sodiščem.
2. Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve PDEU, kršitve te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.
3. Splošno sodišče je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe.
[…]
6. Urad stori vse potrebno, da upošteva sodbo Splošnega sodišča ali – v primeru pritožbe zoper to sodbo – sodbo Sodišča.“
12 Člen 139 te uredbe, naslovljen „Zahteva za uporabo nacionalnega postopka“, v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Prijavitelj ali imetnik blagovne znamke EU lahko zaprosi za konverzijo svoje prijave blagovne znamke EU ali blagovne znamke EU v prijavo za nacionalno blagovno znamko:
(a) če je prijava blagovne znamke EU zavrnjena, umaknjena ali se šteje za umaknjeno;
[…]
2. Do konverzije ne pride:
[…]
(b) zaradi varstva v državi članici, kjer v skladu z odločbo [EUIPO] ali nacionalnega sodišča za prijavo blagovne znamke EU ali za blagovno znamko EU veljajo razlogi za zavrnitev registracije ali razlogi za razveljavitev ali ničnost.
3. Prijava nacionalne blagovne znamke, ki je posledica konverzije prijave blagovne znamke EU, se v tej državi članici šteje za vloženo oziroma ima prednostno pravico iz te prijave ali iz te blagovne znamke […].“
Dejansko stanje
13 Dejansko stanje, kot je predstavljeno v točkah od 1 do 12 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti, kot sledi.
14 Hamid Ahmad Chakari je 14. junija 2017 pri EUIPO vložil zahtevo za registracijo znamke Evropske unije, ki je bila objavljena v Biltenu o blagovnih znamkah Evropske unije št. 169/2017 z dne 6. septembra 2017.
15 Prijavljena znamka je ta figurativni znak:
16 Registracija je bila zahtevana za proizvode iz riža iz razredov 30 in 31 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.
17 Družba Indo European Foods Ltd je 13. oktobra 2017 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode iz prejšnje točke. Ugovor je temeljil na prejšnji neregistrirani besedni znamki v Združenem kraljestvu, BASMATI, ki označuje riž. V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(4) Uredbe 2017/1001. Družba Indo European Foods je v bistvu trdila, da lahko v skladu s pravom, ki se uporablja v Združenem kraljestvu, prepreči uporabo prijavljene znamke na podlagi tako imenovane „širše“ oblike tožbe zoper zavajajoče označevanje („action for passing off“).
18 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 5. aprila 2019 ugovor v celoti zavrnil, ker dokazi, ki jih je predložila družba Indo European Foods, niso zadostovali za ugotovitev v skladu s členom 8(4) Uredbe 2017/1001, da se je zadevna prejšnja znamka uporabljala pred upoštevnim datumom in na zadevnem ozemlju v gospodarskem prometu, ki je več kot zgolj lokalnega pomena.
19 Družba Indo European Foods je 16. maja 2019 pri EUIPO vložila pritožbo zoper to odločbo oddelka za ugovore.
20 Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je s sporno odločbo to pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da družba Indo European Foods ni dokazala, da ji ime „basmati“ omogoča prepoved uporabe prijavljene znamke v Združenem kraljestvu na podlagi tako imenovane „širše“ oblike zavajajočega označevanja.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
21 Družba Indo European Foods je 2. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala razveljavitev in spremembo sporne odločbe.
22 Pritožnica je v utemeljitev tožbe navedla en sam tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.
23 EUIPO je v odgovoru na tožbo med drugim trdil, da je, ker je ugovor zoper registracijo prijavljene znamke temeljil na prejšnji neregistrirani znamki v Združenem kraljestvu, varstvo, ki ga je tej znamki zagotavljalo pravo Združenega kraljestva, v prehodnem obdobju iz členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu (v nadaljevanju: prehodno obdobje), ostalo upoštevno, vendar naj bi bila ob izteku tega obdobja postopek z ugovorom in tožba pred Splošnim sodiščem brezpredmetna. Poleg tega je trdil, da tožeča stranka na prvi stopnji nima več pravnega interesa v postopku pred Splošnim sodiščem, ker ji razveljavitev sporne odločbe ne bi več mogla nikakor koristiti.
24 Na prvem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 15 do 23 izpodbijane sodbe preučilo trditve EUIPO v zvezi s predmetom postopka z ugovorom in tožbe.
25 Potem ko je v točki 16 navedene sodbe opozorilo, da prehodno obdobje traja od 1. februarja do 31. decembra 2020, je v njeni točki 17 navedlo, da je bil predmet spora v obravnavanem primeru sporna odločba, v kateri je odbor za pritožbe odločil o obstoju razloga za ugovor, ki ga je navedla tožeča stranka na prvi stopnji. Poleg tega je Splošno sodišče v isti točki 17 ob upoštevanju svoje sodne prakse štelo, da je treba obstoj relativnega razloga za ugovor presojati najpozneje takrat, ko EUIPO odloči o ugovoru. Navedlo je namreč, da čeprav je v nedavni sodbi razsodilo, da mora biti prejšnja znamka, na kateri temelji ugovor, veljavna ne le ob objavi zahteve za registracijo prijavljene znamke, ampak tudi v trenutku, ko EUIPO odloči o ugovoru, obstaja tudi nasprotna usmeritev sodne prakse, v skladu s katero je treba za presojo obstoja relativnega razloga za ugovor upoštevati čas vložitve zahteve za registracijo znamke Evropske unije, zoper katero je bil vložen ugovor, ki se opira na prejšnjo znamko.
26 Tako je v točki 18 izpodbijane sodbe menilo, da tega vprašanja v obravnavani zadevi ni treba obravnavati, ker je bila sporna odločba sprejeta v prehodnem obdobju, to je na datum, na katerega se je, ker v sporazumu o izstopu ni drugačnih določb, Uredba 2017/1001 še naprej uporabljala za prejšnje neregistrirane znamke Združenega kraljestva, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu, in ker je bila zato zadevna prejšnja znamka do konca prehodnega obdobja še naprej upravičena do enakega varstva, kot bi ga imela, če Združeno kraljestvo ne bi izstopilo iz Unije.
27 Dalje, Splošno sodišče je v točki 19 te sodbe presodilo, da bi ugotovitev, da predmeta spora ni več, ker je med postopkom prišlo do dogodka, kakršen je morebitni izstop zadevne države članice iz Unije, zaradi katerega bi prejšnja znamka lahko izgubila status neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, vsekakor pomenila, da bi se upoštevali razlogi, ki so nastali po sprejetju izpodbijane odločbe in ki ne vplivajo na utemeljenost te odločbe. Splošno sodišče pa je pojasnilo, da mora za presojo zakonitosti odločb odborov za pritožbe pri EUIPO upoštevati datum izdaje teh odločb.
28 Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 20 izpodbijane sodbe na podlagi preudarkov, navedenih v točkah od 25 do 27 te sodbe, ugotovilo, da je ne glede na odločilni trenutek, na katerega se sklicuje, in sicer trenutek vložitve prijave ali trenutek izdaje odločbe odbora za pritožbe, prejšnja znamka, navedena v utemeljitev ugovora, lahko podlaga za ugovor. V točkah 21 in 22 izpodbijane sodbe je poleg tega menilo, da ta ugotovitev ni omajana s sodbama z dne 14. februarja 2019, Beko/EUIPO – Acer (ALTUS) (T‑162/18, EU:T:2019:87), in z dne 2. junija 2021, Style & Taste/EUIPO – The Polo/Lauren Company (Upodobitev igralca pola) (T‑169/19, EU:T:2021:318). Splošno sodišče je v točki 23 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta spor zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije ni postal brezpredmeten.
29 Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 24 do 28 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve EUIPO v zvezi z domnevnim prenehanjem pravnega interesa družbe Indo European Foods.
30 V zvezi s tem je najprej v točki 25 izpodbijane sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero mora pravni interes glede predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi in vse do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da lahko izid tožbe stranki, ki jo je vložila, prinese korist, in navedlo, da če ta pravni interes med postopkom preneha, meritorna odločba Splošnega sodišča zadevni tožeči stranki nikakor ne more koristiti.
31 Dalje, Splošno sodišče je v točki 26 te sodbe zavrnilo trditev EUIPO, da neobstoj pravnega interesa tožeče stranke na prvi stopnji izhaja iz dejstva, da bi prijavitelj zadevne znamke Evropske unije lahko spremenil svojo prijavo v prijave nacionalnih znamk v vseh državah članicah Unije, ker ta preudarek načeloma velja za vsak postopek z ugovorom.
32 Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 27 navedene sodbe štelo, da je trditev EUIPO, da bi moral odbor za pritožbe, kateremu bi se spor vrnil v ponovno presojo, če bi Splošno sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo, zavrniti pritožbo zaradi neobstoja prejšnje znamke, varovane s pravom države članice, izhajala iz napačne premise, da bi moral odbor za pritožbe pri presoji dejstev upoštevati čas izdaje svoje nove odločbe. Po mnenju Splošnega sodišča naj bi namreč moral ta odbor v tem položaju o isti pritožbi odločiti glede na položaj, ki je obstajal ob njeni vložitvi pri njem, saj je pritožba ponovno postala predmet pritožbenega postopka v isti fazi, v kateri je bila pred sporno odločbo. Splošno sodišče je zato štelo, da sodna praksa, ki jo je EUIPO navedel v utemeljitev svojega razlogovanja, ni upoštevna in zgolj potrjuje, da nikakor ni mogoče zahtevati, da znamka, na kateri temelji ugovor, še naprej obstaja po odločbi odbora za pritožbe.
33 Splošno sodišče je v točki 28 iste sodbe ugotovilo, da zadeva ni postala brezpredmetna in da pravni interes družbe Indo European Foods še vedno obstaja. Zato je v točkah od 31 do 72 izpodbijane sodbe preučilo predlog za razveljavitev sporne odločbe in edini tožbeni razlog v podporo temu predlogu. Menilo je, da je ta tožbeni razlog utemeljen in da je treba zato to odločbo razveljaviti. Vendar je Splošno sodišče po tem, ko je v točkah od 73 do 79 navedene sodbe preučilo predlog te družbe, da naj se ugovoru ugodi, ugotovilo, da pogoji za izvajanje njegovega reformatoričnega pooblastila niso izpolnjeni, in je ta predlog zavrnilo.
34 Na podlagi teh preudarkov je Splošno sodišče na eni strani sporno odločbo razveljavilo, na drugi strani pa tožbo v preostalem zavrnilo.
Postopek in predlogi strank pred Sodiščem
35 EUIPO je z vlogo, vloženo istega dne kot ta pritožba, na podlagi člena 170a(1) Poslovnika Sodišča predlagal, naj se njegova pritožba v skladu s členom 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije dopusti.
36 S sklepom z dne 7. aprila 2022, EUIPO/Indo European Foods (C‑801/21 P, EU:C:2022:295), je bila pritožba dopuščena.
37 S sklepom predsednika Sodišča z dne 16. junija 2022 je bila Zvezni republiki Nemčiji dovoljena intervencija v podporo predlogom EUIPO.
38 S sklepom predsednika Sodišča z dne 16. decembra 2022, EUIPO/Indo European Foods (C‑801/21 P, EU:C:2022:1049), je bil predlog družbe Walsall Conduits Ltd za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke na prvi stopnji zavrnjen.
39 EUIPO ob podpori Zvezne republike Nemčije s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– odloči, da ni treba odločati o tožbi, ki jo je tožeča stranka na prvi stopnji vložila zoper sporno odločbo;
– tožeči stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem.
40 Družba Indo European Foods Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– EUIPO naloži plačilo stroškov tega postopka.
Pritožba
41 EUIPO v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev zahteve po ohranitvi pravnega interesa pritožnice. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi Splošno sodišče zamenjalo presojo ohranitve pravnega interesa z nadzorom zakonitosti spornega akta, drugi na napačno uporabo prava in nezadostno obrazložitev, ker naj Splošno sodišče ne bi in concreto presodilo, ali je družba Indo European Foods glede na posebnosti prava znamk Evropske unije ohranila pravni interes, tretji pa na kršitev člena 72(6) Uredbe 2017/1001, ker naj bi Splošno sodišče EUIPO naložilo, da ne upošteva pravnih učinkov konca prehodnega obdobja, določenega v sporazumu o izstopu.
Dopustnost
42 Družba Indo European Foods izpodbija dopustnost pritožbe iz dveh razlogov. Na eni strani naj bi EUIPO v pritožbi navajal nove trditve, ki jih ni navedel pred Splošnim sodiščem. Natančneje, EUIPO naj bi spremenil trditve, ki jih je sprva predstavil pred Splošnim sodiščem, tako da je prvič pred Sodiščem trdil, da v zvezi z vprašanjem nadaljnjega obstoja predmeta spora obstajajo različne usmeritve sodne prakse v okviru Splošnega sodišča. Na drugi strani naj bi se ugotovitev Splošnega sodišča, da tožba pred njim ni postala brezpredmetna, nanašala na dejansko stanje.
43 Na prvem mestu, treba je opozoriti, da je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe sicer omejena na presojo pravne rešitve, podane glede razlogov in trditev, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji, vendar lahko pritožnik vloži pritožbo, v kateri se pred Sodiščem sklicuje na razloge in trditve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 2023, Španija in drugi/Komisija, C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P, EU:C:2023:60, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa).
44 V obravnavanem primeru pa EUIPO trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožba družbe Indo European Foods ni postala brezpredmetna in da je ta stranka interes za razglasitev ničnosti sporne odločbe ohranila kljub temu, da se je prehodno obdobje končalo med postopkom pred Splošnim sodiščem, ki naj bi se v zvezi s tem oprlo na usmeritev sodne prakse, ki naj ne bi bila v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z zahtevo po in concreto presoji ohranitve pravnega interesa.
45 S to pritožbo se torej izpodbija pravna utemeljenost presoje nadaljnjega obstoja predmeta spora, predloženega Splošnemu sodišču, in ohranitve pravnega interesa tožeče stranke na prvi stopnji, ki jo je Splošno sodišče opravilo v izpodbijani sodbi, pri čemer mora o ustavitvi postopka zaradi neobstoja take ohranitve vsekakor odločati po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2018, Bank Mellat/Svet, C‑430/16 P, EU:C:2018:668, točka 49 in navedena sodna praksa).
46 Prvi razlog za nedopustnost, ki ga je navedla družba Indo European Foods, je torej treba zavrniti.
47 Na drugem mestu, dovolj je opozoriti, da čeprav presoja dejstev, razen ob njihovem izkrivljanju, ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz te opredelitve izpeljalo Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbi z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 55 in navedena sodna praksa, in z dne 22. junija 2023, Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia-Kosakowo/Komisija, C‑163/22 P, EU:C:2023:515, točki 79 in 99).
48 V obravnavanem primeru pa EUIPO ne izpodbija presoje dejstev, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točkah od 17 do 28 izpodbijane sodbe, ampak pravno opredelitev dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in pravne posledice, ki jih je navedeno sodišče izpeljalo iz tega, in sicer da je predmet tožbe obstajal še naprej in da je družba Indo European Foods ohranila pravni interes. Zato je treba tudi drugi razlog za nedopustnost, ki ga je navedla družba Indo European Foods, zavrniti.
49 Iz tega izhaja, da je pritožba dopustna.
Utemeljenost
50 Uvodoma je treba opozoriti, da je bila zahteva za registracijo zadevne znamke vložena 14. junija 2017, ugovor zoper registracijo te znamke pa je bil vložen 13. oktobra 2017. Zato se za ta spor na eni strani uporabljajo materialnopravne določbe Uredbe št. 207/2009, ki so veljale 14. junija 2017, in na drugi strani postopkovne določbe Uredbe 2017/1001 (glej po analogiji sodbo z dne 8. maja 2014, Bimbo/UUNT, C‑591/12 P, EU:C:2014:305, točka 12 in navedena sodna praksa).
Prvi del: domnevna zamenjava med presojo ohranitve pravnega interesa in nadzorom zakonitosti spornega akta
– Trditve strank
51 EUIPO ob podpori Zvezne republike Nemčije trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 17 do 23 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da je predmet tožbe še vedno obstajal zgolj zato, ker konec prehodnega obdobja ni mogel vplivati na zakonitost sporne odločbe na dan njenega sprejetja.
52 Na eni strani naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da je presoja zahteve po nadaljnjem obstoju predmeta tožbe in ohranitvi pravnega interesa predhodna in ločena od presoje, ki jo je treba opraviti v okviru nadzora zakonitosti spornega akta. Presoja te zahteve naj bi namreč pomenila upoštevanje morebitnih posledic razveljavitve tega akta za pravni položaj tožeče stranke, medtem ko naj bi bilo treba pri nadzoru zakonitosti upoštevati dejanski in pravni okvir spora, kakršen je bil ob sprejetju navedenega akta.
53 EUIPO tako v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je dokončne ugotovitve glede nadaljnjega obstoja predmeta spora izpeljalo zgolj iz tega, da nek dogodek ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega akta, napačno uporabilo pravo.
54 EUIPO dodaja, da je zaradi ugotovitve, da tožba nujno ohrani predmet, če prejšnja pravica preneha po sprejetju izpodbijane odločbe, zahtevi po ohranitvi pravnega interesa odvzet velik del učinkovitosti, ker bi bila v tem primeru ta zahteva upoštevna le v položajih, v katerih je izpodbijana odločba postala neveljavna zato, ker je navedena prejšnja pravica prenehala pred sprejetjem te odločbe. Taka ugotovitev naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero naj bi bilo treba in concreto preučiti dejanski osebni pravni interes strank.
55 Na drugi strani EUIPO trdi, da ugotovitev iz točke 19 izpodbijane sodbe temelji na napačni razlagi sodbe z dne 8. oktobra 2014, Fuchs/UUNT – Les Complices (Zvezda v krogu) (T‑342/12, EU:T:2014:858). V zadnjenavedeni sodbi naj bi Splošno sodišče preučilo obstoječ in dejanski interes tožeče stranke s tem, da se je izreklo o koristi, ki bi jo lahko imela od razveljavitve zadevne odločbe v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, v primerjavi z odločbo o ustavitvi postopka, če bi bilo ugovoru ugodeno. EUIPO tako meni, da navedena sodba prej potrjuje obveznost Splošnega sodišča, da in concreto presodi korist, ki bi jo razveljavitev izpodbijane odločbe lahko prinesla tožeči stranki.
56 Družba Indo European Foods izpodbija utemeljenost te trditve.
– Presoja Sodišča
57 Na prvem mestu, treba je poudariti, da EUIPO s prvim delom edinega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 17 do 23 izpodbijane sodbe vprašanje ohranitve pravnega interesa zamenjalo z datumom, na katerega je treba presojati zakonitost izpodbijane odločbe. Ta trditev pa temelji na napačnem razumevanju navedene sodbe. Kot je namreč razvidno iz točk od 24 do 28 te sodbe, se je Splošno sodišče v navedenih točkah omejilo na preučitev vprašanja nadaljnjega obstoja predmeta spora glede na konec prehodnega obdobja, do katerega je prišlo med postopkom pred njim. Zato v navedenih točkah ni moglo povzročiti zmede, ki mu jo očita EUIPO. To trditev je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.
58 Na drugem mestu, v delu, v katerem EUIPO s tem prvim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 17 do 23 izpodbijane sodbe napačno štelo, da tožba nujno ohrani predmet, če prejšnja pravica preneha obstajati po sprejetju izpodbijane odločbe, je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso predmet spora tako kot pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora obstajati možnost, da ima stranka, ki tožbo oziroma pritožbo vloži, od izida te tožbe oziroma pritožbe korist (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 43 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 30. aprila 2020, Ciper/EUIPO, C‑608/18 P, C‑609/18 P in C‑767/18 P, EU:C:2020:347, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).
59 Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče večkrat razsodilo, da je Splošno sodišče utemeljeno ugotovilo, da je spor ohranil svoj predmet, ker odločba, ki je je bila predmet ničnostne tožbe pred njim, formalno ni bila umaknjena (glej v tem smislu sodbe z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točki 48 in 49; z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 45, in z dne 21. januarja 2021, Leino‑Sandberg/Parlament, C‑761/18 P, EU:C:2021:52, točka 33). Nazadnje, v skladu s sodno prakso taka ugotovitev ni omajana zaradi neveljavnosti izpodbijane odločbe, do katere je prišlo po vložitvi tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 47).
60 V obravnavanem primeru je iz točk od 17 do 23 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče štelo, da tožba družbe Indo European Foods ni izgubila predmeta, pri čemer se je oprlo zlasti na ugotovitev, da je bila predmet spora sporna odločba, sprejeta 2. aprila 2020, v kateri je odbor za pritožbe odločil o obstoju razloga za ugovor, ki ga je navedla družba Indo European Foods, in da je bila ta odločba izdana pred koncem prehodnega obdobja.
61 EUIPO pa ne izpodbija, da sporna odločba, kot je razvidno iz točk od 17 do 23 izpodbijane sodbe, na dan, ko je Splošno sodišče odločilo, ni bila formalno umaknjena. Poleg tega EUIPO nikakor ne trdi, da je bila zaradi konca prehodnega obdobja ta odločba retroaktivno odpravljena.
62 Iz tega izhaja, da trditve EUIPO niso utemeljene niti v delu, v katerem se nanašajo na preizkus nadaljnjega obstoja predmeta spora s strani Splošnega sodišča, tako da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del: neobstoj in concreto presoje ohranitve pravnega interesa tožeče stranke na prvi stopnji
– Trditve strank
63 EUIPO, ki ga v bistvu podpira Zvezna republika Nemčija, z drugim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ohranitve pravnega interesa družbe Indo European Foods ni presodilo in concreto.
64 EUIPO v zvezi s tem Splošnemu sodišču očita, da je štelo, da je bilo odločilno vprašanje v obravnavani zadevi to, ali je ob vložitvi prijave izpodbijane znamke ali sporne odločbe prejšnja znamka lahko bila podlaga za ugovor, čeprav ta ugotovitev ne omogoča odgovora na vprašanje, ali bi registracija prijavljene znamke kljub pravnim posledicam, povezanim s koncem prehodnega obdobja, še vedno lahko škodila pravnim interesom družbe Indo European Foods, kot so varovani z Uredbo 2017/1001, in ali je zato ta ohranila pravni interes.
65 Tako naj Splošno sodišče na eni strani v okviru presoje ohranitve pravnega interesa tožeče stranke na prvi stopnji ne bi upoštevalo posebne narave postopka z ugovorom in bistvene funkcije znamke.
66 Iz sodne prakse Splošnega sodišča naj bi namreč izhajalo, da je glavni namen postopka z ugovorom zagotoviti, da lahko prejšnja znamka ohrani funkcijo označbe izvora, tako da se zagotovi možnost zavrnitve registracije nove znamke, ki bi bila zaradi verjetnosti zmede v koliziji s to prejšnjo znamko. Med prijavo znamke Evropske unije in prejšnjo znamko, ki je med postopkom z ugovorom prenehala, pa naj ne bi moglo priti do nobenega nasprotja, saj naj bi bilo prijavljeno znamko mogoče registrirati šele po koncu postopka z ugovorom.
67 Na drugi strani naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo načel teritorialnosti in enotnosti znamke Evropske unije.
68 EUIPO v zvezi s tem trdi, da zaradi odložilnega učinka tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, sporne odločbe ni bilo mogoče izvršiti pred koncem prehodnega obdobja, tako da prijavljena znamka, tudi če bo na koncu registrirana, ne bo varovana na ozemlju Združenega kraljestva. Zadevna prejšnja znamka pa naj bi še naprej uživala popolno varstvo v Združenem kraljestvu, ne da bi ji grozila kršitev zaradi registracije ali uporabe prijavljene znamke na ozemlju Unije.
69 Tožba naj bi družbi Indo European Foods že zagotovila konkretno korist s tem, da je preprečila izvršitev sporne odločbe pred koncem prehodnega obdobja, tako da naj bi bil cilj zadevnega postopka z ugovorom, in sicer preprečitev kolizije s prijavljeno znamko na ozemlju Združenega kraljestva, že dosežen. Na pravne interese te stranke, kakor so varovani z Uredbo 2017/1001, naj torej meritorna odločba ne bi več mogla vplivati, ne glede na njen izid.
70 To stališče naj bi bilo potrjeno s splošno sistematiko Uredbe 2017/1001. EUIPO namreč meni, da bi lahko druga stranka, tudi če bi bilo pritožbi ugodeno, ob upoštevanju člena 139 Uredbe 2017/1001 od 1. januarja 2021 svojo prijavo vsekakor spremenila v prijave nacionalnih znamk v vseh državah članicah Unije in pri tem ohranila prednost prvotne prijave ter tako dosegla varstvo prijavljene znamke na istem ozemlju, kot če bi bil ugovor zoper navedeno prijavo zavrnjen. Splošno sodišče pa naj v točki 26 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo tega posebnega vidika zadeve, ker je te preudarke zavrnilo zgolj zato, ker naj bi načeloma veljali za vsak postopek z ugovorom.
71 Glede na te elemente EUIPO trdi, da je bilo v točkah od 24 do 26 izpodbijane sodbe pravo trikrat napačno uporabljeno. Prvič, zaradi teh napak naj bi Splošno sodišče kršilo pravila o porazdelitvi dokaznega bremena v zvezi z zahtevo po ohranitvi pravnega interesa. Omejilo naj bi se namreč na zavrnitev trditev EUIPO, namesto da bi preučilo trditve družbe Indo European Foods, da je ohranila pravni interes.
72 Drugič, Splošno sodišče naj s tem, da je presojo oprlo na vprašanje, ali je prejšnja pravica v danem trenutku abstraktno lahko bila podlaga za ugovor, ne bi in concreto presodilo ohranitve pravnega interesa glede na elemente, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 65 do 70 te sodbe.
73 Tretjič, na podlagi izpodbijane sodbe, zlasti njene točke 26, naj ne bi bilo mogoče razumeti, zakaj je Splošno sodišče zavrnilo trditve EUIPO v zvezi z neohranitvijo pravnega interesa družbe Indo European Foods, s čimer naj bi bila kršena obveznost obrazložitve.
74 Družba Indo European Foods izpodbija utemeljenost te trditve.
– Presoja Sodišča
75 Na prvem mestu, kar zadeva domnevno kršitev dokaznega bremena v zvezi z ohranitvijo pravnega interesa, je dovolj navesti, da je Splošno sodišče svoje razlogovanje v zvezi z ohranitvijo pravnega interesa družbe Indo European Foods sicer formalno povezalo s preučitvijo trditev EUIPO. Vendar je iz razlogovanja Splošnega sodišča v točkah od 24 do 28 izpodbijane sodbe mogoče sklepati, da je Splošno sodišče ne glede na upoštevnost trditev, ki jih je navedel EUIPO, ustrezno preverilo, ali ima družba Indo European Foods pravni interes, in ugotovilo, da je tako.
76 Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko Splošno sodišče po uradni dolžnosti in kadar koli med postopkom ugotovi, da stranka zaradi dejstva, ki je nastalo po vložitvi začetnega procesnega akta, nima interesa vztrajati pri svojem predlogu (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 38 in navedena sodna praksa), saj je izpolnitev tega pogoja dopustnosti procesna predpostavka javnega reda (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2018, Bank Mellat/Svet, C‑430/16 P, EU:C:2018:668, točka 49 in navedena sodna praksa). Poleg tega sodišče Unije – čeprav mora odločiti samo o predlogu strank, katerih naloga je omejiti okvir spora – ne more biti zavezano upoštevati nujno samo trditve, ki so jih stranke navedle v podporo svojim predlogom, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi moralo svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 58 in navedena sodna praksa).
77 Glede na te elemente je treba ta prvi sklop tega dela zavrniti kot neutemeljen.
78 Na drugem mestu, glede trditve, da naj Splošno sodišče v točkah od 24 do 27 izpodbijane sodbe v okviru presoje ohranitve pravnega interesa družbe Indo European Foods ne bi upoštevalo posebne narave postopka z ugovorom, bistvene funkcije znamke, načela teritorialnosti in enotnosti znamke Evropske unije, je treba poudariti, da ta trditev temelji na premisi, da je treba v zvezi s tožbo zoper odločbo odbora za pritožbe, s katero je bil zavrnjen ugovor, ohranitev pravnega interesa pred Splošnim sodiščem presojati le glede na pravne interese, varovane z uredbo o znamki Evropske unije, ki se uporablja, in je tako odvisna zgolj od tega, ali lahko pri odločanju Splošnega sodišča še nastane verjetnost kolizije.
79 Vendar ta premisa, ki bi pomenila, da bi bilo treba že na začetku omejiti elemente, ki jih Splošno sodišče lahko upošteva pri presoji ohranitve pravnega interesa tožeče stranke, ki vloži tožbo na podlagi člena 72 Uredbe 2017/1001, v primerjavi z ohranitvijo pravnega interesa tožeče stranke, ki vloži tožbo na podlagi člena 263 PDEU, nima podlage niti v zakonodaji, ki se uporablja, niti v sodni praksi.
80 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja le, da je obstoj pravnega interesa za razglasitev ničnosti pogojen s tem, da lahko rezultat tožbe osebi, ki jo je vložila, prinese korist (sodbi z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 55, in z dne 13. julija 2023, D & A Pharma/EMA, C‑136/22 P, EU:C:2023:572, točka 43).
81 Zato je treba vprašanje, ali ima lahko v zvezi z odločbo o zavrnitvi ugovora zoper registracijo znamke Evropske unije oseba, ki je tak ugovor vložila, korist od tožbe, vložene pri Splošnem sodišču za razveljavitev te odločbe, presojati in concreto, zlasti glede na vse posledice, ki bi lahko izhajale iz ugotovitve morebitne nezakonitosti te odločbe, in naravo domnevno povzročene škode (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 65).
82 V obravnavani zadevi na eni strani iz prvega dela edinega pritožbenega razloga te pritožbe izhaja, da je Splošno sodišče utemeljeno ugotovilo, da predmet tožbe, ki jo je vložila družba Indo European Foods, ni prenehal. Na drugi strani iz točk od 10 do 12 izpodbijane sodbe v bistvu izhaja, da je bila s sporno odločbo na podlagi ugotovitve, da pogoji za uporabo člena 8(4) Uredbe 2017/1001 niso bili izpolnjeni, potrjena zavrnitev ugovora, ki ga je vložila ta stranka, tako da v skladu s to odločbo družba Indo European Foods za zadevno prejšnjo znamko ni mogla uživati varstva iz te določbe. Ker se je družba Indo European Foods v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem sklicevala prav na to, da je odbor za pritožbe kršil navedeno določbo, in ker navedena odločba škodi zlasti ekonomskim interesom družbe Indo European Foods, bi ji razveljavitev te odločbe lahko koristila.
83 Nazadnje, v zvezi s trditvijo, da Splošno sodišče v točki 26 izpodbijane sodbe ni upoštevalo dejstva, da bi lahko v skladu s členom 139 Uredbe 2017/1001 druga stranka pred odborom za pritožbe, če bi bilo pritožbi pred tem organom ugodeno, po koncu prehodnega obdobja svojo prijavo znamke spremenila v prijave nacionalnih znamk v vseh državah članicah, zadostuje navesti, da glede na to, kar je bilo predhodno ugotovljeno, ta okoliščina ne vpliva na pravni interes družbe Indo European Foods zoper sporno odločbo.
84 Iz tega izhaja, da je treba tudi drugi sklop tega dela, ki temelji na napačni premisi, zavrniti kot neutemeljen.
85 Na tretjem mestu, glede domnevne pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z razlogi, iz katerih je Splošno sodišče zavrnilo trditve EUIPO v zvezi z neohranitvijo pravnega interesa družbe Indo European Foods, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in zaporedoma sledila vsem trditvam strank v sporu, saj je lahko obrazložitev implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe (sodba z dne 9. marca 2023, PlasticsEurope/ECHA, C‑119/21 P, EU:C:2023:180, točka 144 in navedena sodna praksa).
86 Kot pa je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 60 sklepnih predlogov, iz točk od 25 do 27 izpodbijane sodbe jasno, čeprav implicitno, izhaja, da je Splošno sodišče menilo, da trditve, ki jih je EUIPO navedel v zvezi s pravnim interesom družbe Indo European Foods, niso utemeljene, ker je ta pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe in med postopkom pred njim ni prenehal.
87 Ta tretji sklep tega dela je zato neutemeljen, tako da je treba drugi del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Tretji del: kršitev člena 72(6) Uredbe 2017/1001
– Trditve strank
88 EUIPO, ki ga v bistvu podpira Zvezna republika Nemčija, trdi, da mu točka 27 izpodbijane sodbe nalaga, naj v nasprotju s členom 72(6) Uredbe 2017/1001 ne preuči, ali tožeča stranka na prvi stopnji ohranja interes za razveljavitev odločbe oddelka za ugovore, in naj ne upošteva učinkov člena 50(3) PEU ter členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu. Tako naj bi sprejetje ukrepov, potrebnih za izpolnitev obveznosti iz te točke 27, pomenilo, da EUIPO v nasprotju s temi določbami preuči ali celo zavrne zadevno prijavo za registracijo.
89 EUIPO zlasti trdi, da mu obveznost iz navedene točke 27 nalaga, naj zadevni relativni razlog za zavrnitev preuči glede na ozemlje, na katerem prijavljena znamka ne more biti deležna nobenega varstva, kar naj bi bilo v očitnem nasprotju z logiko in splošno sistematiko sistema znamke Evropske unije. Uredba 2017/1001 naj ne bi nudila nobene pravne podlage, ki bi dovoljevala tako nepovezanost med ozemljem, ki je upoštevno za preučitev navedenega relativnega razloga za zavrnitev, in ozemljem, na katerem bo varstvo podeljeno. S to obveznostjo naj bi bili torej kršeni tudi zahteva po ohranitvi pravnega interesa ter člen 1(2) in člen 8(4) Uredbe 2017/1001.
90 Družba Indo European Foods izpodbija utemeljenost te trditve.
– Presoja Sodišča
91 V skladu s členom 72(6) Uredbe 2017/1001 EUIPO stori vse potrebno, da upošteva sodbo Splošnega sodišča ali – v primeru pritožbe zoper to sodbo – sodbo Sodišča.
92 V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s členom 266 PDEU, ki smiselno velja za ta člen 72(6), katerega besedilo je podobno, mora institucija, organ, urad ali agencija, katere akt je bil razglašen za ničen, da bi se ravnala po ničnostni sodbi in jo v celoti izvršila, upoštevati ne le izrek te sodbe, ampak tudi obrazložitev, ki je njegova nujna podlaga v smislu, da je nepogrešljiva za določitev točnega pomena tistega, o čemer je bilo razsojeno v izreku (sodba z dne 22. septembra 2022, IMG/Komisija, C‑619/20 P in C‑620/20 P, EU:C:2022:722, točka 101 in navedena sodna praksa).
93 Vendar iz navedenega člena 72(6) izhaja, da Splošno sodišče ni pristojno, da bi na EUIPO naslovilo odredbe (glej v tem smislu sklep z dne 29. junija 2006, Creative Technology/UUNT, C‑314/05 P, EU:C:2006:441, točke od 40 do 42, in po analogiji sodbo z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 145 in navedena sodna praksa).
94 V obravnavani zadevi pa je dovolj poudariti, da točka 27 izpodbijane sodbe pomeni le odgovor Splošnega sodišča na trditev EUIPO, da naj bi družba Indo European Foods med postopkom pred Splošnim sodiščem izgubila interes za razveljavitev sporne odločbe, ker naj bi moral odbor za pritožbe v primeru razveljavitve navedene odločbe pritožbo, o kateri je ponovno odločal, zavrniti, ker ni prejšnje znamke, varovane s pravom države članice.
95 Zato je ta točka v bistvu omejena na ugotovitev pravnega interesa družbe Indo European Foods pred Splošnim sodiščem in je torej nujna podlaga le za ugotovitev obstoja takega interesa. Zato ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče z njim v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 93 te sodbe, EUIPO naložilo domnevne obveznosti, ki jih je ta opredelil v okviru tega dela pritožbe.
96 Iz tega izhaja da je treba ta tretji del edinega pritožbenega razloga, ki temelji na napačni razlagi točke 27 izpodbijane sodbe, ter posledično ta pritožbeni razlog in pritožbo v celoti zavrniti kot neutemeljene.
Stroški
97 Člen 184(2) Poslovnika določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
98 V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
99 Ker je družba Indo European Foods predlagala, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojim edinim predlogom ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbo.
100 V skladu s členom 140(1) istega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške.
101 Zato Zvezna republika Nemčija, intervenientka v okviru te pritožbe, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) se naloži plačilo stroškov.
3. Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.
Podpisi