Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 20. junija 2024(*)
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES – Člen 3(1) – Priobčitev javnosti – Pojem – Zgolj nudenje fizičnih zmogljivosti – Dajanje na voljo televizijskih sprejemnikov, opremljenih s sobno anteno, ki omogoča sprejemanje signalov in predvajanje oddaj – Pridobitnost – Načelo tehnološke nevtralnosti“
V zadevi C‑135/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Amtsgericht Potsdam (okrajno sodišče v Potsdamu, Nemčija) z odločbo z dne 1. februarja 2023, ki je na Sodišče prispela 7. marca 2023, v postopku
Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (GEMA)
proti
GL,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, T. von Danwitz, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodniki, in I. Ziemele (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (GEMA) F. Seifert, Rechtsanwalt,
– za francosko vlado R. Bénard in E. Timmermans, agenta,
– za avstrijsko vlado G. Kunnert, A. Posch in J. Schmoll, agenti,
– za Evropsko komisijo J. Samnadda in G. von Rintelen, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 22. februarja 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (GEMA), ki je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, in GL, upravnikom večstanovanjske stavbe, ker naj bi zadnjenavedeni kršil avtorsko pravico s tem, da je v stanovanjih, ki jih upravlja, dajal na voljo televizijske sprejemnike, opremljene s sobno anteno, ki omogoča sprejemanje signalov in predvajanje oddaj, med njimi glasbenih.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (SOIL) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo SOIL o avtorski pravici (v nadaljevanju: PSOILAP), ki je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208) in je za Evropsko unijo začela veljati 14. marca 2010 (UL 2010, L 32, str. 1).
4 Člen 8 PSOILAP, naslovljen „Pravica do javne priobčitve [priobčitve javnosti]“, določa:
„Brez vplivanja na določbe členov 11(1)(ii), 11a(1)(i) in (ii), 11tb(1)(ii), 14(1)(ii) in 14a(1) Bernske konvencije [za varstvo književnih in umetniških del, podpisane v Bernu 9. septembra 1886 (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979] avtorji književnih in umetniških del uživajo izključno pravico dovoljevati vsako priobčitev svojih del javnosti po žici ali brezžično, vključno s tem, da postanejo njihova dela dostopna javnosti na način, ki omogoča članom javnosti dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo.“
5 Skupne izjave v zvezi s PSOILAP so bile 20. decembra 1996 sprejete na diplomatski konferenci SOIL.
6 Skupna izjava v zvezi s členom 8 PSOILAP te pogodbe se glasi:
„Dogovorjeno je, da samo zagotovitev fizičnih objektov in naprav za omogočanje priobčitve ali za priobčitev sama po sebi ni priobčitev v smislu te pogodbe ali [Konvencije za varstvo književnih in umetniških del, v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979]. […]“
Pravo Unije
7 V uvodnih izjavah 4, 9, 10, 23 in 27 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(4) Usklajena [harmonizirana] pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije […], kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije […]
[…]
(9) Vsakršno usklajevanje [vsakršna harmonizacija] avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.
(10) Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo proizvodov, kot so fonogrami, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve ,na zahtevo‘, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.
[…]
(23) S to direktivo naj se nadalje uskladi [harmonizira] avtorjeva pravica do priobčitve javnosti. To pravico je treba razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Ta pravica naj zajema vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Ta pravica naj ne zajema nobenih drugih dejanj.
[…]
(27) Samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v pomenu te direktive.“
8 Člen 3(1) te direktive določa:
„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“
Nemško pravo
9 Člen 15 Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„[…]
(2) Avtor ima poleg tega izključno pravico, da svoje delo priobči javnosti v nematerialni obliki (pravica do priobčitve javnosti). Pravica do priobčitve javnosti zajema zlasti:
1. pravico predstavitve, izvedbe ali uprizoritve (člen 19);
2. pravico dajanja na voljo javnosti (člen 19a);
3. pravico radiodifuznega oddajanja (člen 20);
4. pravico do priobčitve na vizualnih ali zvočnih nosilcih (člen 21);
5. pravico do priobčitve radijskih oddaj in njihovega dajanja na voljo javnosti (člen 22).
(3) Priobčitev je javna, če je namenjena velikemu številu pripadnikov javnosti. Javnost vključuje vsako osebo, ki ni osebno povezana z osebo, ki upravlja delo, ali z drugimi osebami, ki jim je omogočeno zaznavanje ali dostop do dela v nematerialni obliki.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
10 Družba GEMA, organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na glasbenem področju, je pri Amtsgericht Potsdam (okrajno sodišče v Potsdamu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, zoper GL, upravnika stavbe z 18 stanovanji, podala odškodninski zahtevek iz naslova avtorske pravice, ker naj bi zadnjenavedeni v teh stanovanjih dajal na voljo televizijske sprejemnike, opremljene s sobno anteno, ki omogoča sprejemanje signalov in predvajanje oddaj v teh stanovanjih, med njimi glasbenih, kar naj bi bilo v nasprotju členom 15 zakona o avtorski in sorodni pravicah, v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari.
11 Navedeno sodišče dvomi o vprašanju, ali je tako dajanje na voljo „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, zlasti ob upoštevanju okoliščine, da zadevna stavba nima „osrednje antene“, ki bi omogočala distribucijo signalov v ta stanovanja.
12 V tem okviru navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764), razsodilo, da čeprav zgolj nudenje fizičnih zmogljivosti še ne „pomeni priobčitve“ v smislu člena 3(1) te direktive, pa distribucija signala, ki jo hotel prek televizijskih sprejemnikov omogoči svojim strankam, ki so nastanjene v sobah tega obrata, ne glede na to, kakšno tehniko za prenos signala uporabi, pomeni tako dejanje priobčitve. Sodišče naj bi v sklepu z dne 18. marca 2010, Organismos Sillogikis Diacheirisis Dimiourgon Theatrikon kai Optikoakoustikon Ergon (C‑136/09, EU:C:2010:151), razsodilo, da hotelski obrat izvaja „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe, če v sobah svojega obrata namesti televizijske sprejemnike in jih poveže z „osrednjo anteno“ tega obrata, zaradi česar lahko ti televizijski sprejemniki sprejemajo radiodifuzne oddaje. Nasprotno pa naj bi iz sodbe Sodišča z dne 2. aprila 2020, Stim in SAMI (C‑753/18, EU:C:2020:268), izhajalo, da dajanje radijskih sprejemnikov na voljo v vozilih za najem ne pomeni take priobčitve javnosti.
13 Predložitveno sodišče meni, da na podlagi te sodne prakse ni mogoče z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali to, da upravnik večstanovanjske stavbe da na voljo televizijske sprejemnike s sobno anteno, ki omogoča sprejemanje signalov in predvajanje oddaj v teh stanovanjih, ne da bi bila v tej stavni „osrednja antena“, pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
14 V teh okoliščinah je Amtsgericht Potsdam (okrajno sodišče v Potsdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali gre za priobčitev javnosti v smislu člena 3 [Direktive 2001/29], če upravnik večstanovanjske stavbe v tej stavbi daje na voljo televizijske sprejemnike, ki prek sobne antene sprejemajo oddaje, ne da bi bil v stavbi osrednji sprejemnik za prenos signalov?“
Vprašanje za predhodno odločanje
15 Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pojem „priobčitev javnosti“ iz te določbe zajema primer, v katerem upravnik neke stavbe z več stanovanji, ki se oddajajo v najem, da na voljo televizijske sprejemnike, ki so opremljeni s sobno anteno, ki – brez drugega posredovanja – sprejema signale in omogoča predvajanje oddaj.
16 Spomniti je treba, da v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčitve svojih del javnosti, po žici ali brezžično, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
17 Kot je sodišče že večkrat razsodilo, imajo v skladu s to določbo avtorji preventivno pravico, ki jim omogoča, da posežejo med morebitne uporabnike svojih del in priobčitev javnosti, ki bi jo lahko ti uporabniki nameravali izvesti, da to priobčitev preprečijo (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 30, in z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 44 in navedena sodna praksa).
18 Ker v členu 3(1) Direktive 2001/29 pojem „priobčitev javnosti“ ni pojasnjen, je treba pomen in obseg tega pojma ugotoviti glede na cilje, ki jim ta direktiva sledi, in glede na kontekst, v katerega je umeščena ta določba (sodba z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 45 in navedena sodna praksa).
19 Glede teh ciljev je Sodišče redno opozarjalo, da je treba pojem „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 23 te direktive, razumeti široko, tako da zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, in torej vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Iz uvodnih izjav 4, 9 in 10 navedene direktive namreč izhaja, da je glavni cilj te direktive vzpostavitev visoke stopnje varstva avtorjev, da se jim omogoči primerna nagrada za uporabo njihovih del, posebno pri priobčitvi javnosti (sodba z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 46 in navedena sodna praksa).
20 Glede konteksta, v katerega je umeščena zadevna določba, je iz uvodne izjave 27 Direktive 2001/29, v kateri je v bistvu povzeta skupna izjava o členu 8 PSOILAP, razvidno, da „samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v pomenu te direktive“ (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Stim in SAMI, C‑753/18, EU:C:2020:268, točka 33).
21 V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „priobčitev javnosti“ v smislu tega člena 3(1) združuje dva kumulativna elementa, in sicer dejanje priobčitve dela in priobčitev tega dela javnosti, ter zahteva posamično presojo (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 37, in z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 47 in navedena sodna praksa).
22 Pri tej presoji je treba upoštevati več dodatnih meril, ki niso samostojna in so medsebojno odvisna. Ker so ta merila lahko v različnih konkretnih položajih podana v zelo različnem obsegu, jih je treba uporabiti posamično in v medsebojni interakciji (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 35, in z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 48 in navedena sodna praksa).
23 Sodišče je med temi merili poudarilo ključno vlogo uporabnika in namernost njegovega posredovanja. Ta namreč opravi „dejanje priobčitve“, kadar ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja posreduje, da svojim strankam omogoči dostop do varovanega dela, še zlasti, če te stranke brez tega posredovanja razširjanega dela načeloma ne bi mogle uživati (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 46, in z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 49 in navedena sodna praksa).
24 Poleg tega je Sodišče razsodilo, da pridobitnost priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 ni neupoštevna, čeprav ta lastnost ni nujno potreben pogoj, od katerega je odvisen obstoj take priobčitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 50 in navedena sodna praksa).
25 Sodišče je v tem okviru razsodilo, da je „dovzetnost“ javnosti lahko upoštevna v smislu, da je oddajanje varovanih del pridobitno, če ima uporabnik od tega gospodarsko korist, povezano s privlačnostjo in torej večjim obiskom lokala, v katerem izvaja to oddajanje, pridobitnost pa ni upoštevna, če ciljna javnost takemu oddajanju ne pripisuje nobenega pomena (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točke od 50 do 52).
26 Iz sodne prakse Sodišča je tako razvidno, da je pri uporabi člena 3(1) Direktive 2001/29 med „priobčitvijo javnosti“ v smislu tega določbe na eni strani in „zgolj nudenjem fizičnih zmogljivosti“ v smislu uvodne izjave 27 te direktive na drugi strani mogoče razlikovati zlasti na podlagi bistvene vloge uporabnika, da svojim strankam omogoči dostop do varovanih del, in namernosti njegovega posredovanja, zlasti če je to pridobitno.
27 Ob upoštevanju teh načel, ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse, je Sodišče razsodilo, da niti dajanje na razpolago radijskih sprejemnikov, vgrajenih v motorna vozila, ki se oddajajo v najem, ki omogočajo sprejemanje – brez kakršnega koli dodatnega posredovanja družbe, ki oddaja v najem – prizemnega radiodifuznega oddajanja, dostopnega na območju, na katerem je vozilo, niti namestitev zvočne opreme ali v nekaterih primerih programske opreme, ki omogoča predvajanje ambientalne glasbe, ne pomenijo „dejanj priobčitve“. Taka dejanja so namreč v skladu s sodno prakso Sodišča „nudenje fizičnih zmogljivosti“ v smislu uvodne izjave 27 Direktive 2001/29 (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 2020, Stim in SAMI, C‑753/18, EU:C:2020:268, točka 34, in z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 69).
28 Sodišče je v zvezi s tem med drugim ugotovilo, da če bi se že zgolj zaradi okoliščine, da je uporaba neke opreme nujna za to, da bi javnost lahko dejansko uživala delo, posredovanje osebe, ki je dala na voljo to opremo, samodejno opredelilo kot „priobčitev javnosti“, bi bilo vsako „nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev“, tako dejanje, kar pa je v uvodni izjavi 27 Direktive 2001/29, ki v bistvu povzema skupno izjavo, ki se nanaša na člen 8 PSOILAP, izrecno izključeno (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točka 68 in navedena sodna praksa).
29 Nasprotno pa je Sodišče v zvezi z upravljavci kavarne-restavracije, hotela, zdravilišča in rehabilitacijskega centra razsodilo, da ti izvajajo dejanje priobčitve, kadar svojim strankam namerno prenašajo varovana dela s prostovoljno distribucijo signala prek televizijskih ali radijskih sprejemnikov, ki so jih namestili v svojem lokalu (glej zlasti sodbe z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 46; z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 196; z dne 27. februarja 2014, OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110, točka 26, in z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točki 55 in 56).
30 Sodišče je v tej sodni praksi namreč v bistvu štelo, da če upravljalec lokala svojim strankam prostovoljno zagotavlja signale in televizijske ali radijske sprejemnike, ki omogočajo predvajanje oddaj, vkodiarnih s temi signali, in ki so nameščeni v več prostorih teh lokalov, gre za dejanja „priobčitve javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, pri čemer ni pomembno, katera tehnika za prenos signala se uporablja.
31 V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da upravnik večstanovanjske stavbe iz zadeve v glavni svari najemnikom teh stanovanj daje na voljo televizijske sprejemnike, opremljene s sobno anteno, ki dokazano sprejemajo signale in omogočajo predvajanje oddaj, med drugim glasbenih, na teh sprejemnikih.
32 Čeprav je nacionalno sodišče tisto, ki mora ob upoštevanju preudarkov iz točk od 19 do 30 te sodbe odločiti, ali upravnik stavbe, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izvaja dejanje „priobčitve javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 39), pa mora Sodišče v zvezi s tem podati koristne smernice, ki mu bodo omogočile rešitev spora, o katerem odloča (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BV, C‑570/20, EU:C:2022:348, točka 44).
33 V zvezi s tem je treba, na prvem mestu – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 40 in 50 sklepnih predlogov in kar mora preveriti predložitveno sodišče – ugotoviti, da upravnik večstanovanjske stavbe z namestitvijo televizijskih sprejemnikov in sobnih anten, ki brez drugega posredovanja sprejemajo signale in omogočajo predvajanje oddaj, med drugim glasbenih, v teh stanovanjih, namerno posreduje, da bi svojim strankam omogočil dostop do teh oddaj v najetih stanovanjih v času najemnega obdobja, pri čemer ni odločilno, ali ti to možnost tudi uporabljajo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2017, Stichting Brein, C‑610/15, EU:C:2017:456, točka 31 in navedena sodna praksa).
34 Poleg tega je treba posredovanje tega upravnika, ki svojim strankam omogoča dostop do radiodifuznih del, obravnavati kot dodatno storitev s ciljem pridobitve določene koristi.
35 Ponudba te storitve namreč vpliva na standard stanovanj iz zadeve v glavni stvari in torej na ceno najemnine za ta stanovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 90 in navedena sodna praksa) ali, kot je bilo navedeno v točki 25 te sodbe, na njihovo privlačnost in torej njihov obisk. Zato je treba šteti, da je mogoče zaradi ponudbe takih storitev ugotoviti, da je priobčitev pridobitna v smislu sodne prakse, navedene v točkah 24 in 25 te sodbe.
36 Okoliščina, ki jo je poudarilo predložitveno sodišče, da so televizijski sprejemniki iz zadeve v glavni stvari povezani s „sobnimi“ antenami in ne z „osrednjo“ anteno, kakršna je bila obravnavana v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 18. marca 2010, Organismos Sillogikis Diacheirisis Dimiourgon Theatrikon kai Optikoakoustikon Ergon (C‑136/09, EU:C:2010:151), za presojo, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, ni upoštevna.
37 Tako razlikovanje med osrednjimi in sobnimi antenami ni v skladu z načelom tehnološke nevtralnosti, v skladu s katerim morajo biti pravice in obveznosti oseb v zakonu določene na splošno, da se ne daje prednost uporabi ene tehnologije na škodo druge (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2022, Austro-Mechana, C‑433/20, EU:C:2022:217, točka 27 in navedena sodna praksa).
38 Na drugem mestu, da bi bilo mogoče šteti, da gre za „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, morajo biti varovana dela dejansko priobčena javnosti. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da pojem „javnost“ zajema nedoločeno število potencialnih naslovnikov, poleg tega pa mora biti število oseb dovolj veliko (sodba z dne 20. aprila 2023, Blue Air Aviation, C‑775/21 in C‑826/21, EU:C:2023:307, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).
39 Tako je v pojmu „javnost“ zajet nek najnižji prag, kar iz tega pojma izključuje premajhno oziroma neznatno število zadevnih oseb. Pri določitvi tega števila je treba med drugim upoštevati število oseb, ki imajo lahko dostop do istega dela vzporedno, pa tudi število tistih izmed njih, ki imajo do njega lahko dostop zaporedno (glej v tem smislu sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točki 43 in 44, in z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 68 in navedena sodna praksa).
40 Predložitveno sodišče v obravnavanem primeru ne navaja podatka o številu oseb, ki bi lahko vzporedno ali zaporedno dostopale do del, ampak le, da je v stavbi iz zadeve v glavni stvari 18 stanovanj. Predložitveno sodišče zlasti ne navaja, ali se ta stanovanja oddajajo v kratkoročni najem, med drugim kot turistične nastanitve, kar bi lahko vplivalo na število oseb, ki bi lahko zaporedno dostopale do zadevnih del.
41 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 31 te sodbe, mora nacionalno sodišče odločiti, ali so varovana dela dejansko priobčena „javnosti“ v smislu sodne prakse, navedene v točkah 38 in 39 te sodbe, Sodišče pa mu mora v zvezi s tem podati koristne napotke.
42 Generalni pravobranilec je v točki 36 sklepnih predlogov navedel, da če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da se stanovanja v stavbi iz zadeve v glavni stvari oddajajo v kratkoročni najem, zlasti kot turistične nastanitve, je treba glede na to, da najemniki teh stanovanj – tako kot gostje hotela – skupaj predstavljajo nedoločeno število potencialnih naslovnikov, te najemnike šteti za „javnost“ (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točki 41 in 42).
43 Na tretjem mestu, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba za „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 varovano delo priobčiti z uporabo posebne tehnične metode, ki se razlikuje od tistih, ki so bile uporabljene dotlej, ali – če ne gre za tako metodo – da se priobči „novi javnosti“, torej javnosti, ki je imetnik avtorske pravice ni upošteval, ko je dovolil prvotno priobčitev svojega dela javnosti (sodba z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 70 in navedena sodna praksa).
44 Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 59 sklepnih predlogov, lahko najemniki stanovanj v stavbi, katere stanovanja se oddajajo v kratkoročni najem –zlasti kot turistične nastanitve – predstavljajo „novo“ javnost, saj te osebe – kljub temu, da se nahajajo na oddajnem območju – razširjanega dela ne bi mogle uživati, če upravnik te stavbe ne bi posredoval s tem, da je v stanovanja namestil televizijske sprejemnike s sobno anteno (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točki 46 in 47).
45 Nasprotno pa – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov – če predložitveno sodišče ugotovi, da se stanovanja iz zadeve v glavni stvari oddajajo najemnikom, ki v njih prebivajo, teh ni mogoče šteti za „novo javnost“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 43 te sodbe.
46 Na podlagi navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pojem „priobčitev javnosti“ iz te določbe zajema primer, v katerem upravnik večstanovanjske stavbe, katere stanovanja se oddajajo v najem, namerno da na voljo televizijske sprejemnike, opremljene s sobno anteno, ki – brez drugega posredovanja – sprejemajo signale in omogočajo predvajanje oddaj, če se najemniki teh stanovanj lahko štejejo za „novo javnost“.
Stroški
47 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi
je treba razlagati tako, da
pojem „priobčitev javnosti“ iz te določbe zajema primer, v katerem upravnik večstanovanjske stavbe, katere stanovanja se oddajajo v najem, namerno da na voljo televizijske sprejemnike, opremljene s sobno anteno, ki – brez drugega posredovanja – sprejemajo signale in omogočajo predvajanje oddaj, če se najemniki teh stanovanj lahko štejejo za „novo javnost“.
Podpisi