Language of document : ECLI:EU:T:2022:426

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 6. julija 2022(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Natečaj EPSO/AD/363/18 za zaposlitev upravnih uslužbencev na področju obdavčenja – Omejitev izbire drugega jezika, v katerem potekajo testi – Nevključitev na rezervni seznam – Ugovor nezakonitosti – Dopustnost – Diskriminacija na podlagi jezika – Posebnost prostih delovnih mest – Utemeljitev – Interes službe – Sorazmernost“

V zadevi T‑631/20,

MZ, ki jo zastopa M. Velardo, odvetnica,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo T. Lilamand, D. Milanowska in A.-C. Simon, agenti, skupaj z A. Dal Ferrom, odvetnikom,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi J. Svenningsen (poročevalec), predsednik, R. Barents, C. Mac Eochaidh, sodnika, T. Pynnä, sodnica, in J. Laitenberger, sodnik,

sodna tajnica: P. Núñez Ruiz, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 1. marca 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, oseba MZ, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 10. decembra 2019, s katero je natečajna komisija za natečaj EPSO/AD/363/18 po ponovnem pregledu zavrnila vključitev njenega imena na rezervni seznam za zaposlitev upravnih uslužbencev v razredu AD 7 na področju obdavčenja.

I.      Dejansko stanje

2        Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je 11. oktobra 2018 v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis javnega natečaja EPSO/AD/363/18 za zaposlitev upravnih uslužbencev (AD 7) na področju carin in obdavčenja (UL 2018, C 368 A, str. 1, v nadaljevanju: razpis natečaja), s katerim je na podlagi kvalifikacij in testov nameraval sestaviti rezervna seznama, ki bi ju Evropska komisija, zlasti generalni direktorat (GD) za obdavčenje in carinsko unijo, uporabila za zaposlitev novih javnih uslužbencev na delovna mesta upravnih uslužbencev.

3        V razpisu natečaja je bilo med drugim kot pogoj za pripustitev k natečaju zahtevano znanje vsaj dveh uradnih jezikov Evropske unije. Ta pogoj za pripustitev se je glasil:

„Od kandidatov se zahteva znanje vsaj dveh uradnih jezikov EU, in sicer enega vsaj na stopnji C1 (temeljito znanje) in drugega vsaj na stopnji B2 (zadovoljivo znanje).

Te zahtevane najnižje stopnje se nanašajo na vse jezikovne spretnosti (govorjenje, pisanje ter bralno in slušno razumevanje) iz prijave. Te spretnosti ustrezajo spretnostim iz skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike […]

V tem razpisu natečaja jeziki pomenijo:

–        1. jezik: jezik, ki se uporablja za računalniško podprte teste z vprašanji izbirnega tipa;

–        2. jezik: jezik, ki se uporablja za izbor na podlagi kvalifikacij (Talent Screener), teste v ocenjevalnem centru ter komuniciranje med uradom EPSO in kandidati, ki so vložili veljavno prijavo; 2. jezik ne sme biti isti kot 1. jezik.

2. jezik mora biti angleščina ali francoščina.“

4        V razpisu natečaja je bilo pojasnjeno, zakaj je bilo mogoče kot drugi jezik izbrati samo angleščino ali francoščino:

„Uspešni kandidati, ki bodo zaposleni za ti specifični področji, morajo zadovoljivo obvladati (vsaj na stopnji B2) angleščino ali francoščino. Znanje dodatnih jezikov je lahko prednost, vendar večina služb Evropske komisije na področju carin in obdavčenja uporablja angleščino ali francoščino za analitično delo, notranjo komunikacijo in komunikacijo z zunanjimi deležniki, objave in poročila ter zakonodajo in ekonomske analize, navedene v oddelku ‚Naloge upravnih uslužbencev‘ in v Prilogi I, zaradi česar je zadovoljivo znanje angleščine ali francoščine bistvenega pomena. Uspešni kandidat, ki ne bi zadovoljivo obvladal angleščine ali francoščine, zato ne bi bil sposoben takoj začeti opravljati svojega dela.“

5        V poglavju „Izbirni postopek“ je bilo v točki 5 navedeno, da bodo v ocenjevalnem centru izvedeni štirje testi, in sicer razgovor za ugotavljanje splošnih kompetenc, razgovor o zadevnem področju, skupinska vaja in študija primera. Pri vsaki od osmih splošnih kompetenc („analitično mišljenje in reševanje problemov“, „komuniciranje“, „kakovost in učinkovitost“, „učenje in razvoj“, „prednostno razporejanje in organizacija dela“, „vzdržljivost“, „skupinsko delo“, „vodstvene sposobnosti“) je bilo mogoče pri ocenjevanju doseči največ deset točk, pri kompetencah z zadevnega področja pa največ sto točk. Zahtevano najmanjše število točk je bilo pri splošnih kompetencah 3/10 na kompetenco in 40/80 skupaj, pri kompetencah z zadevnega področja pa 50/100.

6        Tožeča stranka se je 10. novembra 2018 na ta natečaj prijavila za področje obdavčenja.

7        Naloge, ki jih bodo na davčnem področju lahko opravljali uspešni kandidati, so v razpisu natečaja opisane tako:

„Kot strokovni sodelavec v enoti direktorata za posredno ali neposredno obdavčenje pri [GD za obdavčenje in carinsko unijo] ali v eni od enot za davčno državno pomoč pri [GD za konkurenco] boste morali biti sposobni takoj začeti opravljati delo, s pomočjo nadrejenih pripravljati dokumente s svojega področja ter na sestankih z državami članicami in drugimi deležniki pojasnjevati/predstavljati stališče Evropske komisije. Svojo enoto boste zastopali na sestankih z drugimi službami Evropske komisije ter odgovarjali na vprašanja javnosti in poslancev Evropskega parlamenta. Poleg tega boste sodelovali pri pripravi informativnih obvestil za zadevnega komisarja, generalnega direktorja ali direktorja. Pripravljali boste zakonodajo, sklepe, delovne dokumente ali ekonomske analize, odvisno od enote, v kateri boste zaposleni.“

8        Te naloge so poleg tega v Prilogi I k razpisu natečaja, naslovljeni „Naloge“, pojasnjene tako:

„Upravni uslužbenci (AD 7) na področju obdavčenja pomagajo nosilcem odločanja pri izvajanju nalog njihove institucije, pripravljajo pravne, ekonomske in/ali statistične analize, potrebne za zasnovo, razvoj, upravljanje in/ali ocenjevanje politik EU na področju neposrednega in/ali posrednega obdavčenja, vključno s politikama določanja transfernih cen in davčne državne pomoči.

Uspešni kandidati bodo analizirali vprašanja, povezana z neposrednim in/ali posrednim obdavčenjem, opravljali pravne presoje glede na veljavna davčna pravila in postopke oziroma veljavna pravila in postopke o državni pomoči, analizirali njihove vplive ter pripravljali zakonske osnutke ali ekonomsko analizo teh vprašanj. Poleg tega se od njih lahko zahteva, da pripravijo komunikacijske dejavnosti na svojem področju dela, sodelujejo na konferencah in drugih dogodkih ter izvajajo naloge usklajevanja in se pogajajo na mednarodni ravni v zvezi z davčno politiko Evropske unije na […] področjih [ekonomske analize in ocene davkov, neposrednega obdavčenja, posrednega obdavčenja, DDV, drugih posrednih davkov (davki na področju okolja, prometa in energije ter trošarine)] […]“.

9        Tožeča stranka, ki je italijanska državljanka, je kot prvi jezik izbrala italijanščino, kot drugi jezik pa francoščino (v nadaljevanju: drugi jezik), v kateri je tudi sestavila prijavo. Pri tem je navedla, da je njeno znanje francoščine na isti stopnji kot pri italijanščini, torej v skladu s skupnim evropskim referenčnim okvirom za jezike na stopnji „C2“, razen pri pisnem izražanju, v zvezi s katerim je navedla, da je njeno znanje francoščine na stopnji „C1“.

10      Tožeča stranka se je 4. aprila in 4. junija 2019 udeležila testov v ocenjevalnem centru, ki so obsegali študijo primera, skupinsko vajo in dva osebna razgovora z natečajno komisijo. Ti testi so potekali v drugem jeziku.

11      Predsednik komisije je tožečo stranko z dopisom z dne 17. julija 2019 obvestil o odločitvi natečajne komisije, da njenega imena ne vključi na rezervni seznam, ker pri nobenem testu ni prejela najmanjšega zahtevanega števila točk (v nadaljevanju: odločba z dne 17. julija 2019). Temu dopisu je bilo priloženo spričevalo kompetenc, iz katerega je med drugim razvidno, da je tožeča stranka na eni strani pri ocenjevanju osmih splošnih kompetenc prejela izločilno število točk 37/80, na drugi strani pa pri ocenjevanju kompetenc na izbranem področju prejela 80/100 točk.

12      Tožeča stranka je z dopisom z dne 27. julija 2019 komisiji predložila zahtevo za pregled, sestavljeno v francoskem jeziku, ki jo je natečajna komisija zavrnila z odločbo z dne 10. decembra istega leta (v nadaljevanju: odločba z dne 10. decembra 2019).

13      Tožeča stranka je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) z elektronskim sporočilom z dne 9. marca 2020 pri organu za imenovanja (v nadaljevanju: OI) vložila pritožbo, sestavljeno v italijanščini.

14      EPSO je tožečo stranko z elektronskim sporočilom z dne 1. aprila 2020 obvestil, da bi morala biti njena pritožba na podlagi točke 4.3.1 Priloge III k razpisu natečaja vložena v drugem jeziku – tj. francoščini – in da zato njena pritožba, sestavljena v italijanščini, ne bo upoštevana, če do 1. maja istega leta OI ne posreduje prevoda v francoščino.

15      Tožeča stranka je OI z elektronskim sporočilom z dne 9. aprila 2020 poslala francoski prevod svoje pritožbe, ki jo je OI zavrnil z odločbo z dne 8. julija 2020 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

II.    Predlogi strank

16      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        odločbi z dne 17. julija in 10. decembra 2019 ter odločbo o zavrnitvi pritožbe razglasi za nične;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

17      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Predmet spora

18      Spomniti je treba, da je v skladu s sodno prakso, kadar kandidat na natečaju zahteva pregled odločbe natečajne komisije, ta odločba, ki jo ta komisija sprejme po pregledu položaja kandidata, akt, ki posega v njegov položaj v smislu člena 90(2) ali pa člena 91(1) Kadrovskih predpisov. Odločba, sprejeta po pregledu, tako nadomesti prvotno odločbo natečajne komisije (glej sodbo z dne 5. septembra 2018, Villeneuve/Komisija, T‑671/16, EU:T:2018:519, točka 24 in navedena sodna praksa).

19      V obravnavanem primeru je akt, ki posega v položaj tožeče stranke, odločba z dne 10. decembra 2019, da se njeno ime ne vključi na rezervni seznam natečaja, ki je bila sprejeta po pregledu (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

20      V zvezi s predlogi, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, je treba opozoriti, da tožba, čeprav formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da se pri Splošnem sodišču izpodbija akt, ki posega v položaj in zoper katerega je bila ta pritožba vložena (sodba z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8), razen kadar ima zavrnitev pritožbe drugačno vsebino kot akt, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (glej sodbo z dne 21. maja 2014, Mocová/Komisija, T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točka 34 in navedena sodna praksa).

21      Ker je bila v obravnavani zadevi pritožba zavrnjena in potrjena odločitev natečajne komisije, da imena tožeče stranke ne vključi na rezervni seznam, odločba o zavrnitvi pritožbe glede na izpodbijano odločbo nima samostojne vsebine. V takem primeru je treba zato pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati obrazložitev iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, za katero se šteje, da sovpada z navedenim aktom (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2021, BK/EASO, T‑277/19, neobjavljena, EU:T:2021:161, točka 43 in navedena sodna praksa).

B.      Vsebinska presoja

22      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na ugovor nezakonitosti glede jezikovne ureditve, določene v razpisu natečaja, drugi na kršitev načela stabilne sestave natečajne komisije, tretji na kršitev razpisa natečaja, četrti na kršitev člena 5, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom in peti na kršitev obveznosti obrazložitve.

23      Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga navaja, da so določbe razpisa natečaja nezakonite, ker je eni strani v skladu z njimi kot drugi jezik za opravljanje testov v ocenjevalnem centru mogoče izbrati samo francoščino in angleščino (v nadaljevanju: sporna omejitev), in ker na drugi strani kandidate zavezujejo k uporabi tega jezika pri sporazumevanju z uradom EPSO (v nadaljevanju: sporna obveznost).

24      Komisija predlaga, naj se ta ugovor nezakonitosti zavrže kot nedopusten, sicer pa vsekakor zavrne kot neutemeljen.

1.      Dopustnost prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na ugovor nezakonitosti razpisa natečaja

25      Glede na njun obseg je treba ugovor nezakonitosti razpisa natečaja obravnavati ločeno glede sporne omejitve na eni strani in sporne obveznosti na drugi strani.

a)      Dopustnost ugovora nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno omejitev

26      Komisija na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 14. decembra 2017, PB/Komisija (T‑609/16, EU:T:2017:910), trdi, da je treba ugovor nezakonitosti sporne omejitve zavreči kot nedopusten.

27      V zvezi s tem trdi, da bi bilo treba navedeni tožbeni razlog zaradi neobstoja tesne povezave med obrazložitvijo izpodbijane odločbe in prvim tožbenim razlogom, ki se nanaša na nezakonitost razpisa natečaja, zavreči kot prepozen. Po mnenju Komisije bi kandidat smel določbe o jezikovni ureditvi testov natečaja izpodbijati samo, če bi pritožbo zoper razpis natečaja vložil v treh mesecih po njegovi objavi.

28      Komisija meni, da izpodbijana odločba ne temelji na elementih, ki so tesno povezani z jezikovno ureditvijo testov, ampak zgolj na nezadostnem številu točk, ki jih je tožeča stranka dosegla pri ocenjevanju njenih splošnih kompetenc, zato naj med obrazložitvijo izpodbijane odločbe in tožbenim razlogom, ki se nanaša na nezakonitost razpisa natečaja, ne bi obstajala tesna povezava.

29      Dodaja, da bi se pomembne pomanjkljivosti, ugotovljene pri preizkusu nekaterih splošnih kompetenc, izkazale tudi, če bi tožeča stranka teste opravljala v drugem jeziku. Tožeča stranka naj nikakor ne bi s konkretnimi indici dokazala, da je bila zaradi uporabe francoščine na testih slabše obravnavana, ali da bi, če bi teste opravljala v drugem jeziku, lahko dosegla boljše rezultate.

30      Tožeča stranka navedene utemeljitve prereka.

31      Uvodoma je treba spomniti, da je člen 277 ES izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti odločbe, ki jo neposredno in posamično zadeva, izpodbija veljavnost prejšnjih institucionalnih aktov, ki so pravna podlaga izpodbijane odločbe, če navedena stranka brez dvoma ni imela pravice, da vloži neposredno tožbo zoper navedene akte, katerih posledice torej trpi, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev njihove ničnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2003, Komisija/ECB, C‑11/00, EU:C:2003:395, točka 75; z dne 17. decembra 2020, BP/FRA, C‑601/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:1048, točka 26, in z dne 22. aprila 2004, Schintgen/Komisija, T‑343/02, EU:T:2004:111, točka 26).

32      Ker v obravnavani zadevi ugovor nedopustnosti Komisije temelji na premisi, da tožeča stranka razpisa natečaja ni izpodbijala pravočasno – torej v treh mesecih po njegovi objavi – je treba najprej preizkusiti, ali je tožeča stranka tako možnost brez dvoma imela.

33      V obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da je tožba tožeče stranke za razglasitev ničnosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno omejitev, očitno dopustna. Opozoriti je namreč treba, da je razpis natečaja izjemoma mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo, če zaradi določitve pogojev, ki izključujejo prijavo stranke, pomeni odločitev, ki posega v njen položaj v smislu členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 1975, Küster/Parlament, 79/74, EU:C:1975:85, točke od 5 do 8, in sklep z dne 24. junija 2013, Mateo Pérez/Komisija, F‑144/11, EU:F:2013:86, točka 46 in navedena sodna praksa).

34      Posledica sporne omejitve pa ni izločitev prijave kandidata, ki – kot tožeča stranka – meni, da je njegovo znanje vsaj dveh uradnih jezikov Unije na stopnji, ki se zahteva v razpisu natečaja. Zato razpis natečaja, ker ne določa pogojev za izločitev prijave tožeče stranke, ni odločba, ki posega v njen položaj, in torej tožeča stranka zoper njo ne more vložiti ničnostne tožbe.

35      Ob upoštevanju načela učinkovitega sodnega varstva, določenega v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim mora biti mogoče zoper akt, zoper katerega ni mogoče vložiti ničnostne tožbe na podlagi člena 270 PDEU, uveljavljati ugovor nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU, je dopustnost ugovora nezakonitosti splošnega akta v takem primeru odvisna le od dveh pogojev, in sicer, da je bil izpodbijani posamični akt sprejet neposredno na podlagi splošnega akta in da ima tožeča stranka interes izpodbijati posamično odločbo, ki je predmet glavne tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2007, Wils/Parlament, F‑105/05, EU:F:2007:128, točka 36 in navedena sodna praksa).

36      V zvezi s prvim pogojem, katerega namen je ugotoviti, ali je bila izpodbijana odločba sprejeta neposredno na podlagi razpisa natečaja, je treba pojasniti, da je Sodišče priznalo, da se lahko zoper določbe splošnega akta, ki so podlaga za posamično odločbo ali so s tako odločbo neposredno pravno povezane, utemeljeno uveljavlja ugovor nezakonitosti (glej sodbo z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 69 in navedena sodna praksa).

37      V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da ker za natečajno komisijo besedilo razpisa natečaja pomeni tako okvir za zakonitost kot za presojo (glej sodbo z dne 14. decembra 2018, UR/Komisija, T‑761/17, neobjavljena, EU:T:2018:968, točka 65 in navedena sodna praksa), je navedeni razpis kljub temu, da v ožjem smislu ni pravna podlaga za izpodbijano odločbo, eden od aktov, ki tvorijo pravni okvir, v katerem je bilo treba to odločbo sprejeti.

38      Poleg tega, ker je bila izpodbijana odločba sprejeta po postopku iz razpisa natečaja, iz tega izhaja, da je sporna omejitev tudi neposredno pravno povezana z izpodbijano odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2021, Carbajo Ferrero/Parlament, T‑670/19, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:435, točka 56).

39      Glede drugega pogoja v zvezi s pravnim interesom – in ob predpostavki, da je trditve Komisije mogoče razumeti kot izpodbijanje interesa tožeče stranke za vložitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zaradi domnevne nezakonitosti sporne omejitve – je treba opozoriti, da tožeča stranka sicer ni upravičena delovati v interesu prava ali institucij in lahko v utemeljitev ničnostne tožbe uveljavlja samo očitke, ki se nanašajo nanjo osebno (sodba z dne 30. junija 1983, Schloh/Svet, 85/82, EU:C:1983:179, točka 14).

40      Vendar ta zahteva pomeni samo to, da je z očitki tožeče stranke mogoče utemeljiti razglasitev ničnosti, od katere bi ta lahko imela korist, torej da v obravnavanem primeru rezultat ugovora nezakonitosti lahko koristi stranki, ki ga je podala (sodba z dne 29. novembra 2006, Campoli/Komisija, T‑135/05, EU:T:2006:366, točka 132). V skladu s sodno prakso, na katero se sklicuje Komisija, pa je vsekakor treba tožbeni razlog razglasiti za nedopusten samo, če ne obstaja tesna povezava med obrazložitvijo izpodbijane odločbe in tožbenim razlogom, ki se nanaša na nezakonitost razpisa natečaja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2017, PB/Komisija, T‑609/16, EU:T:2017:910, točka 29 in navedena sodna praksa).

41      V zvezi s tem pa od tožeče stranke ni mogoče zahtevati dokaza – s čimer bi ji bilo naloženo nemogoče dokazno breme – da bi na podlagi izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti na podlagi člena 266 PDEU pri testih v ocenjevalnem centru nujno dosegla več točk, ampak samo to, da taka možnost ni izključena, pri čemer je treba opozoriti, da Splošno sodišče s svojo presojo ne more nadomestiti presoje natečajne komisije.

42      V zvezi s tem je treba pojasniti, da razpis natečaja kandidatom ni nalagal, da kot prvi jezik izberejo jezik, ki ga najbolj obvladajo. Zato so bili zaradi prednostnega obravnavanja angleščine ali francoščine na račun vseh drugih uradnih jezikov Unije – kot navaja tožeča stranka – lahko pri testih v boljšem položaju kandidati, ki najbolje obvladajo enega od teh dveh jezikov, na škodo drugih kandidatov, pri katerih ni tako.

43      Razsojeno je namreč že bilo, da se stopnja znanja drugega jezika kandidatov neizogibno in nujno izraža pri testih, katerih namen je preveriti splošne in posebne kompetence, kot so določene v zadevnem natečaju, ki jih je treba opraviti v tem jeziku (sodba z dne 9. junija 2021, Calhau Correia de Paiva/Komisija, T‑202/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:323, točka 55).

44      V tem okviru je zlasti mogoče ugotoviti, da je iz ocenjevalnih listov za splošne kompetence, ki jih je Komisija predložila v odgovor na ukrep procesnega vodstva, razvidno, da lahko znanje jezika vpliva na oceno splošnih kompetenc kandidatov.

45      Natančneje, natečajna komisija je morala med razgovorom za ugotavljanje splošnih kompetenc pri ocenjevanju kompetence „sporazumevanja“ upoštevati težave kandidata pri ustnem izražanju na razumljiv ali dovolj natančen način. Enako velja za ocenjevanje te kompetence pri študiji primera, saj je bilo določeno, da komisija kandidatom dodeli manj točk, če po njeni oceni „uporabljeni jezik, besedišče, slog in register niso ustrezni“.

46      Poleg tega je tožeča stranka – kot je bilo opozorjeno v točki 9 zgoraj – v prijavi sama navedla, da pisno izražanje v francoščini obvlada slabše kot v italijanščini, ki jo najbolj obvlada, zato ni mogoče izključiti, da bi lahko nepopolno znanje tega drugega jezika vplivalo na število točk, ki jih je dosegla na pisnem testu.

47      V teh okoliščinah ni mogoče že na začetku izključiti, da bi tožeča stranka, ki je pri splošnih kompetencah skupno dosegla 37/80 točk, torej precej manj kot pri kompetencah z zadevnega področja, kjer je dosegla 80/100 točk, pri ocenjevanju kompetence „sporazumevanje“ pa je med drugim dosegla 4,5/10 točk, torej tudi manj kot pri kompetencah z zadevnega področja, lahko dosegla več točk, če bi teste lahko opravljala v svojem maternem jeziku, torej italijanščini. Kot je namreč razvidno iz točk 44 in 45 zgoraj, lahko znanje jezika poleg tehnične terminologije, ki se nanaša na posebno področje, še posebej vpliva na ocenjevanje splošnih kompetenc kandidatov. Tudi precejšnja razlika med številom točk, ki jih je tožeča stranka dosegla pri splošnih kompetencah, in tistim, ki ga je dosegla pri kompetencah z zadevnega področja, konkretno kaže na možnost, da se je v obravnavani zadevi to morda zgodilo.

48      Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je ugovor nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno omejitev, dopusten.

b)      Dopustnost ugovora nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno obveznost

49      Komisija trdi, da ugovor nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno obveznost, ni dopusten, ker naj tožeča stranka ne bi imela interesa sklicevati se na to domnevno nezakonitost. Trdi, da izpodbijana odločba ni odvisna od tega, ali je bila tožeča stranka zavezana komunicirati z uradom EPSO v drugem jeziku, niti od tega, da je morala pritožbo vložiti v francoščini.

50      Tožeča stranka navedeno utemeljitev izpodbija.

51      Opozoriti je treba, da mora biti obseg ugovora nezakonitosti omejen na to, kar je nujno potrebno za rešitev spora (sodba z dne 10. junija 2020, Oosterbosch/Parlament, T‑131/19, neobjavljena, EU:T:2020:250, točka 54). Ker cilj člena 277 PDEU ni omogočiti stranki, da s katerim koli pravnim sredstvom izpodbija uporabo katerega koli splošnega akta, se mora akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe (glej sodbo z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 68 in navedena sodna praksa).

52      V zvezi s tem – ne glede na to, da člen 20(2)(d) PDEU in člen 41(4) Listine o temeljnih pravicah določata pravico obrniti se na institucije Unije v katerem koli jeziku Pogodb in prejeti odgovor v istem jeziku – zadostuje ugotovitev, da sporna obveznost ni neposredno niti posredno vplivala na vsebino izpodbijane odločbe. Odločitev natečajne komisije, da imena tožeče stranke po preizkusih ne vključi na rezervni seznam, namreč ni neposredno niti posredno povezana z obveznostjo sporazumevanja z uradom EPSO v drugem jeziku natečaja.

53      Zaradi neobstoja povezave – niti a fortiori neposredne pravne povezave – med izpodbijano odločbo in sporno obveznostjo zato ni mogoče šteti, da je ta odločba ukrep za izvedbo razpisa natečaja v delu, v katerem določa navedeno obveznost.

54      Ugovor nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem je določena sporna obveznost, je torej treba zavreči kot nedopusten.

55      Na podlagi vsega navedenega je treba prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na ugovor nezakonitosti razpisa natečaja, razglasiti za dopusten le v delu, v katerem se nanaša na sporno omejitev.

2.      Utemeljenost ugovora nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno omejitev

56      Tožeča stranka v utemeljitev ugovora nezakonitosti navaja, da sporna omejitev pomeni diskriminacijo na podlagi jezika, ki je prepovedana s členom 1d Kadrovskih predpisov. V tem okviru je treba najprej preveriti, ali gre pri sporni omejitvi za različno obravnavanje na podlagi jezika, nato pa po potrebi še, ali je to različno obravnavanje utemeljeno z legitimnim ciljem, ter nazadnje, ali je sorazmerno morebitnemu legitimno zastavljenemu cilju.

a)      Obstoj diskriminacije na podlagi jezika

57      Tožeča stranka v bistvu trdi, da je bila pri testih zaradi sporne omejitve v slabšem položaju kot kandidati, katerih materni ali glavni jezik – torej tisti, ki ga najbolj obvladajo – je angleščina ali francoščina.

58      Komisija te trditve prereka in v bistvu trdi, da znanje jezika na višji stopnji od najnižje zahtevane v razpisu natečaja ni bilo med tistimi znanji in kompetencami, ki so se ocenjevale s testi v ocenjevalnem centru.

59      Najprej je treba opozoriti, da člen 1d(1), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov določa, da je pri uporabi teh predpisov prepovedana kakršna koli diskriminacija, med drugim na podlagi jezika.

60      V obravnavanem primeru pomeni to, da so kandidati pri drugem jeziku natečaja smeli izbirati samo med angleščino ali francoščino, različno obravnavanje na podlagi jezika, ki je na podlagi te določbe načeloma prepovedano.

61      Opozoriti je namreč treba, da v razpisu natečaja kandidatom, ki najbolj obvladajo angleščino ali francoščino, ni bilo prepovedano, da kot drugi jezik izberejo enega od navedenih dveh jezikov. Iz tega sledi – kot je bilo ugotovljeno v točki 42 zgoraj – da so zaradi ugodnejše obravnave angleščine ali francoščine kot drugega jezika pri testih v ocenjevalnem centru prednost imeli kandidati, ki najbolje obvladajo enega od navedenih dveh jezikov, v škodo drugih kandidatov, ki testov kljub zadostnemu znanju vsaj dveh uradnih jezikov Unije niso mogli opravljali v jeziku, ki ga najbolje obvladajo.

62      Vendar iz člena 1d(6), prvi stavek, Kadrovskih predpisov izhaja, da so omejitve načela prepovedi diskriminacije mogoče, če so „objektivno utemeljene“ in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu v okviru kadrovske politike.

63      Tako je široka diskrecijska pravica, ki jo imajo institucije Unije pri organizaciji svojih služb, natančneje pri določanju meril za usposobljenost, ki se zahteva za prosta delovna mesta, ter – glede na ta merila in v interesu službe – pogojev in podrobnih pravil organizacije natečaja, nujno omejena s členom 1d Kadrovskih predpisov, zato je različno obravnavanje na podlagi jezika, ki izhaja iz omejitve jezikovne ureditve natečaja na omejeno število uradnih jezikov, dopustno samo, če je ta omejitev objektivno utemeljena in sorazmerna z dejanskimi potrebami službe (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 90 in navedena sodna praksa).

64      Zato je treba preizkusiti, ali je diskriminacija na podlagi jezika, ki izhaja iz sporne omejitve, utemeljena z legitimnim ciljem in po potrebi sorazmerna z dejanskimi potrebami službe, kot so opisane v razpisu natečaja.

b)      Utemeljenost diskriminacije na podlagi jezika

65      Tožeča stranka trdi, da bi moral OI dokazati, da je sporna omejitev utemeljena in sorazmerna z dejanskimi potrebami službe, tako da bi se oprl na elemente v zvezi z zahtevami prostih delovnih mest, ki jih sodišče lahko preveri, kandidati pa razumejo.

66      V zvezi s tem trdi, da v utemeljitvi, ki jo je OI navedel v razpisu natečaja in po kateri je njegov namen zaposlitev uradnikov, ki so sposobni takoj začeti opravljati delo, ni pojasnjena povezava med sporno omejitvijo in zahtevanimi nalogami, kot so opisane v Prilogi I razpisa natečaja. Ne bi naj bilo izključeno, da se lahko nekatere naloge opravljajo med drugim v italijanščini. Poleg tega naj sporna omejitev glede na svojo splošnost ne bi bila utemeljena niti z vrsto testov v ocenjevalnem centru.

67      Glede podatkov, ki jih je Komisija predložila med postopkom, ti po mnenju tožeče stranke niso upoštevni, nikakor pa naj ne bi bilo dokazano, da se pri opravljanju nalog na prostih delovnih mestih najpogosteje uporabljata angleščina in francoščina in ne drugi jeziki Unije.

68      Komisija te trditve prereka in v bistvu trdi, da naj bi bila sporna omejitev utemeljena z dvema legitimnima ciljema, ki naj bi bila podprta z dokazi, in sicer s preglednico, v kateri so navedeni jeziki, ki jih govorijo zaposleni v GD za obdavčenje in carinsko unijo ter GD za konkurenco, preglednicami, v katerih so navedeni jeziki, ki jih zaposleni v teh dveh generalnih direktoratih uporabljajo pri opravljanju nalog, in razpisi prostih delovnih mest, ki sta jih ta dva generalna direktorata objavila med 1. januarjem 2016 in 9. januarjem 2020.

69      Najprej je treba opozoriti, da čeprav člen 28(f) Kadrovskih predpisov določa, da je uradnik lahko imenovan le, če predloži dokazila o temeljitem znanju enega od jezikov Unije in o zadovoljivem znanju drugega jezika Unije „v obsegu, ki omogoča opravljanje dela“, pa ne našteva meril, ki jih je mogoče upoštevati pri omejitvi izbire tega jezika med uradnimi jeziki, navedenimi v členu 1 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), kakor je bila spremenjena (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 85 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 55 in navedena sodna praksa).

70      Taka merila ne izhajajo niti iz člena 27 Kadrovskih predpisov, katerega prvi odstavek brez omembe znanja jezikov določa, da mora „[z]aposlovanje […] zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Unije“, in da „[n]obeno delovno mesto ni rezervirano za državljane določene države članice“. Enako velja za drugi odstavek tega člena, v katerem je določeno le, da „[n]ačelo enakosti državljanov Unije omogoča vsaki instituciji, da sprejme ustrezne ukrepe, če opazi […] neravnovesje med državljanstvi uradnikov, ki ni utemeljeno z objektivnimi merili“, pri čemer je med drugim pojasnjeno, da morajo biti „[t]i ustrezni ukrepi […] utemeljeni in nikoli ne smejo imeti za posledico meril zaposlovanja, ki ne temeljijo na odlikah“.

71      Čeprav je v skladu s členom 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom lahko v razpisu natečaja podrobno navedeno, kjer je to primerno, znanje jezikov, zahtevano zaradi „posebne vrste prostih delovnih mest“, ta določba nikakor ne pomeni splošnega dovoljenja za omejitev izbire drugega jezika natečaja na omejeno število uradnih jezikov med uradnimi jeziki, navedenimi v členu 1 Uredbe št. 1 (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Italija/Komisija, T‑353/14 in T‑17/15, EU:T:2016:495, točka 86 (neobjavljena) in navedena sodna praksa; glej tudi sklep z dne 5. septembra 2019, Italija/Komisija, T‑313/15 in T‑317/15, neobjavljen, EU:T:2019:582, točka 56 in navedena sodna praksa).

72      Komisija je v obravnavanem primeru navedla, da je sporna omejitev utemeljena, na eni strani – kot izhaja iz Splošnih smernic kolegija vodij uprav za rabo jezikov na natečajih EPSO iz Priloge II k Splošnim pravilom za javne natečaje (UL 2015, C 70A, str. 1, v nadaljevanju: priloga II) – z vrsto testov v ocenjevalnem centru in, na drugi strani – kot izhaja iz vsebine razpisa natečaja, povzete v točki 4 zgoraj – s ciljem, da uradniki takoj začnejo opravljati delo.

1)      Utemeljitev, ki se nanaša na vrsto testov v ocenjevalnem centru

73      V skladu s Splošnimi smernicami kolegija vodij uprav za rabo jezikov na natečajih EPSO iz Priloge II, na katere se sklicuje Komisija, naj bi bila sporna omejitev utemeljena z vrsto testov v ocenjevalnem centru, ker naj zahtevala, „da se omogoči pošteno ocenjevanje kandidatov ter neposredno sporazumevanje kandidatov z ocenjevalci in drugimi kandidati, ki sodelujejo v vaji, da preverjanja v ocenjevalnem centru potekajo v skupnem sporazumevalnem jeziku (lingua franca) ali, v nekaterih okoliščinah, v edinem glavnem jeziku natečaja“.

74      Vendar tega razloga ni mogoče sprejeti, saj lahko ta utemeljitev zaradi svoje splošnosti velja za kateri koli natečajni postopek, ne glede na posebnosti prostih delovnih mest, na katera se nanaša zadevni natečajni postopek.

75      Poleg tega je iz navedene priloge II razvidno, da je cilj natečajnega postopka, uvedenega leta 2010, in še posebej testov v ocenjevalnem centru, da bi bilo mogoče bolje napovedati, ali so kandidati sposobni opravljati svoje naloge. Iz tega izhaja, da je navedena trditev v zvezi z vrsto izbirnega postopka tesno povezana z razlogom, da morajo biti novi zaposleni sposobni takoj začeti opravljati delo. Zato trditev v zvezi z vrsto izbirnega postopka brez zadnjenavedenega razloga sama po sebi ne bi mogla utemeljiti omejitve števila jezikov, ki jih je mogoče izbrati kot drugi jezik natečaja (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2021, Calhau Correia de Paiva/Komisija, T‑202/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:323, točka 98 (neobjavljena)).

76      V teh okoliščinah je treba preizkusiti, ali je glede na posebnost prostih delovnih mest, povzeto v točkah 7 in 8 zgoraj, potreba po uradnikih, ki so sposobni takoj začeti opravljati delo, legitimna utemeljitev sporne omejitve.

2)      Utemeljitev na podlagi potrebe, da so uradniki sposobni takoj začeti opravljati delo

77      S sodno prakso je bilo sicer res priznano, da je v interesu službe, da osebe, ki jih institucije Unije zaposlijo po natečajnem postopku, kakršen je zadevni natečajni postopek, lahko takoj začnejo opravljati delo in so torej sposobne hitro prevzeti naloge, ki jim jih nameravajo dodeliti navedene institucije (glej sodbo z dne 8. septembra 2021, Španija/Komisija, T‑554/19, neobjavljena, EU:T:2021:554, točka 65 in navedena sodna praksa).

78      V zvezi s tem si institucija – čeprav je treba vedno predvideti določen čas za prilagajanje novim nalogam in delovnim navadam ter za vključitev v novo službo – legitimno lahko prizadeva zaposliti osebe, ki so že od nastopa dela sposobne najmanj, na eni strani, komunicirati s svojimi nadrejenimi in sodelavci ter čim prej in v celoti razumeti obseg nalog, ki so jim dodeljene, in na drugi strani sodelovati s sodelavci in tistimi, ki z zadevnimi službami sodelujejo od zunaj. Kot je bilo namreč presojeno, je jezikovno znanje uradnikov bistveni element njihove kariere. Zato je treba šteti za legitimno, če si institucija prizadeva zaposliti osebe, ki lahko učinkovito uporabljajo in razumejo jezik oziroma jezike, ki se uporabljajo v poklicnem okolju, v katero bodo vključene (glej sodbo z dne 8. septembra 2021, Španija/Komisija, T‑554/19, neobjavljena, EU:T:2021:554, točka 66 in navedena sodna praksa).

79      Vendar mora sodišče Unije opraviti konkreten preizkus pravil, ki urejajo jezikovno ureditev natečajev, kakršen je ta iz spornega razpisa natečaja, ker je samo na podlagi takega preizkusa mogoče ugotoviti, kakšno znanje jezikov lahko institucije v primeru posebnih nalog objektivno zahtevajo v interesu službe, in torej, ali je morebitna omejitev izbire jezikov, ki se lahko uporabljajo za udeležbo na teh natečajih, objektivno utemeljena in sorazmerna z dejanskimi potrebami službe (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 94).

80      Natančneje, sodišče Unije mora preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali so v teh dokazih vsi upoštevni podatki za presojo zapletenega položaja in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane sklepe (glej sodbo z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 104 in navedena sodna praksa).

81      V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da samo na podlagi opisa nalog iz razpisa natečaja in Priloge I k temu razpisu ni mogoče ugotoviti, da bi samo tista dva jezika, ki ju je bilo mogoče v zadevnem natečaju izbrati kot drugi jezik, uspešnim kandidatom omogočala, da bi lahko takoj začeli opravljati delo. Noben element razpisa natečaja namreč ne dokazuje, da se ta jezika dejansko uporabljata pri opravljanju nalog, naštetih v navedenem razpisu natečaja in Prilogi I k temu razpisu.

82      Nasprotno, zadostuje ugotovitev, da so v Prilogi I k razpisu natečaja, v kateri so navedene naloge, ki se običajno opravljajo, navedene raznolike naloge, med drugim „[s]premljanje davčne politike v državah članicah ter […] davčne zakonodaje držav članic in izvajanja pravil EU“, „[p]resoja nacionalnih neposrednih davkov z vidika državne pomoči“, „[s]premljanje nacionalne zakonodaje držav članic o DDV“ in „[p]resoja nacionalnih posrednih davkov z vidika državne pomoči“. Ta raznolikost nalog kaže bolj na to, da bi zaposlovanje uradnikov različnih jezikovnih profilov – brez izključitve možnosti, da bi se znanje določenega jezika izkazalo za nepogrešljivo – pomenilo prednost za delovanje službe, ker bi bili ti sposobni davčne politike in zakonodaje držav članic preučevati v njihovem uradnem jeziku ali jezikih.

83      Ne glede na to je treba preveriti, ali je s tremi dokumenti, ki jih je Komisija med postopkom predložila v prilogah k odgovoru na tožbo, mogoče dokazati, da je Komisija zaradi posebnosti prostih delovnih mest pri zaposlitvi „strokovnega sodelavca“ v direktoratu za posredno ali neposredno obdavčenje pri GD za obdavčenje in carinsko unijo ter v eni od enot za državno pomoč pri GD za konkurenco, na katerih je bilo treba takoj začeti opravljati delo, lahko objektivno zahtevala znanje določenih jezikov.

84      V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da dokumenti, ki jih je predložila Komisija, kot celota kažejo na to, da sta angleščina in francoščina res tista jezika, katerih znanje je najbolj razširjeno v generalnih direktoratih, v katerih se lahko zaposlijo uspešni kandidati na natečaju.

85      Vendar samo na podlagi te ugotovitve ni mogoče dokazati, da je glede na posebne naloge, ki jih bodo morale opravljati osebe, ki se bodo zaposlile, mogoče objektivno zahtevati znanje določenih jezikov. Preveriti je namreč treba, ali glede na posebnosti prostih delovnih mest znanje le enega od teh dveh jezikov kot drugega jezika novo zaposlenemu uradniku dejansko omogoča, da „takoj začne opravljati svoje delo“, in po potrebi še, ali je tej potrebi mogoče zadostiti z obveznostjo opravljanja vseh testov v ocenjevalnem centru v drugem jeziku.

86      V zvezi s posebnostjo prostih delovnih mest je iz podrobne analize dokumentov, ki jih je predložila Komisija, razvidno, da je pri vsakdanjem opravljanju prihodnjih nalog uspešnih kandidatov za to, da je uspešni kandidat sposoben „takoj začeti opravljati svoje delo“, mogoče šteti za nepogrešljivo zadovoljivo znanje samo enega od teh dveh jezikov, in sicer angleščine.

87      Iz opisa delovnih mest 34 razpisov prostih delovnih mest, objavljenih v zadevnih generalnih direktoratih med 1. januarjem 2016 in 9. januarjem 2020, ki je v prilogi B.3 k odgovoru na tožbo, je namreč razvidno, da medtem ko je znanje angleščine nepogrešljivo, to v nasprotju z zatrjevanjem Komisije za francoščino na tak način ni zahtevano.

88      Ugotoviti je namreč mogoče, da je v opisu delovnih mest v več razpisih prostih delovnih mest navedeno, da „sta delovna jezika v enoti (predvsem) angleščina in (manj) francoščina“. V istem smislu je v enem od razpisov prostega delovnega mesta navedeno, da je „znanje angleščine zahtevano“, „osnovno znanje francoščine“ pa le „zaželeno“. Poleg tega iz več drugih razpisov prostih delovnih mest izhaja, da čeprav je delovni jezik ekipe angleščina, bi zadovoljivo znanje drugih jezikov, na primer nemščine, španščine, italijanščine, poljščine ali drugih uradnih jezikov, pomenilo prednost.

89      Čeprav torej na podlagi razširjenosti znanja francoščine v zadevnih generalnih direktoratih ni mogoče izključiti, da bi uspešni kandidat z zgolj zadovoljivim znanjem francoščine sčasoma lahko opravljal delo, pa glede na posebnost prostih delovnih mest vseeno ni mogoče šteti, da bi bil tak uspešni kandidat sposoben „takoj začeti opravljati svoje delo“, kot se zahteva v razpisu natečaja.

90      Ko je bila Komisija o tem vprašana na obravnavi, ni mogla opredeliti delovnega mesta, na katero bi bil uspešni kandidat z zgolj zadovoljivim znanjem francoščine kot drugega jezika lahko razporejen in pri katerem bi se štelo, da je „takoj začel opravljati delo“.

91      Vsekakor je treba poudariti, da je v skladu z besedilom razpisa natečaja sporna omejitev bistvena, saj „večina služb Evropske komisije na področju carin in obdavčenja uporablja angleščino ali francoščino za analitično delo, notranjo komunikacijo in komunikacijo z zunanjimi deležniki, objave in poročila ter zakonodajo in ekonomske analize, navedene v oddelku ,Naloge upravnih uslužbencev‘ in v Prilogi I“. Iz tega besedila je v razpisu natečaja izpeljan sklep, da uspešni kandidat, ki ne bi zadovoljivo obvladal angleščine ali francoščine, ne bi bil sposoben takoj začeti opravljati svojega dela.

92      Iz tega sledi, da se cilj zaposlovanja uradnikov, ki so sposobni „takoj začeti opravljati svoje delo“, nanaša predvsem na kompetence z zadevnega področja in ne na splošne kompetence.

93      Ugotoviti pa je treba, da so v drugem jeziku potekali vsi štirje testi v ocenjevalnem centru, čeprav za doseganje cilja zaposlovanja uradnikov, ki bi bili sposobni „takoj začeti opravljati svoje delo“, očitno ni nujno, da v tem drugem jeziku potekajo tudi trije testi za preizkus splošnih kompetenc.

94      Na podlagi navedenega je prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na ugovor nezakonitosti razpisa natečaja v delu, v katerem vsebuje sporno omejitev, utemeljen. Zato je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba obravnavati tudi druge tožbene razloge.

 Stroški

95      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Odločba z dne 10. decembra 2019, s katero je natečajna komisija za natečaj EPSO/AD/363/18 po ponovnem pregledu zavrnila vključitev imena osebe MZ na rezervni seznam za zaposlitev upravnih uslužbencev v razredu AD 7 na področju obdavčenja, se razglasi za nično.

2.      Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.

Svenningsen

Barents

Mac Eochaidh

Pynnä

 

      Laitenberger

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. julija 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: italijanščina.