Language of document : ECLI:EU:T:2022:430

Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)

z dne 6. julija 2022(*)

„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Evropske unije NEHERA – Absolutni razlog za ničnost – Neobstoj slabe vere – Člen 52(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 59(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001)“

V zadevi T‑250/21,

Ladislav Zdút, stanujoč v Bratislavi (Slovaška), ki ga zastopa Y. Echevarría García, odvetnica,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa D. Gája, agent,

tožena stranka,

druge stranke v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientke pred Splošnim sodiščem, so

Isabel Nehera, stanujoča v Suttonu, Ontario (Kanada),

Jean-Henri Nehera, stanujoč v Burnabyju, Britanska Kolumbija (Kanada),

Natacha Sehnal, stanujoča v Montferrier-sur-Lezu (Francija),

ki jih zastopa W. Woll, odvetnik,

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),

v sestavi A. Kornezov, predsednik, E. Buttigieg, sodnik, K. Kowalik-Bańczyk (poročevalka), sodnica, G. Hesse in D. Petrlík, sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi tega, da stranke v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka niso vložile predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Ladislav Zdút, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 10. marca 2021 (zadeva R 1216/2020-2) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je 6. maja 2013 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

3        Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:

Image not found

4        Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 18, 24 in 25 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

–        razred 18: „Usnje in njegove imitacije ter izdelki iz teh materialov, ki niso vključeni v druge razrede; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki in senčniki; sprehajalne palice“;

–        razred 24: „Posteljna pregrinjala; namizni prti“;

–        razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala“.

5        Prijava znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 2013/107 z dne 10. junija 2013.

6        Znamka je bila registrirana 31. oktobra 2014 pod številko 11794112, in sicer za proizvode iz točke 4 zgoraj.

7        Intervenientke, in sicer Isabel Nehera, Jean-Henri Nehera in Natacha Sehnal, so 17. junija 2019 vložile zahtevo za ugotovitev ničnosti navedene znamke v skladu z določbami člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 za vse proizvode, ki jih označuje ta znamka. Trdile so, da tožeča stranka ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke ni ravnala v dobri veri. Zlasti so navedle, da je njihov ded Jan Nehera na Češkoslovaškem v tridesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil podjetje, ki je tržilo oblačila in dodatke, ter je prijavil in uporabljal nacionalno znamko, ki je enaka sporni znamki (v nadaljevanju: stara češkoslovaška znamka).

8        Oddelek za izbris pri EUIPO je z odločbo z dne 22. aprila 2020 zahtevo za ugotovitev ničnosti zavrnil, ker ni bila dokazana slaba vera tožeče stranke ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke.

9        Intervenientke so 15. junija 2020 pri EUIPO zoper odločbo oddelka za izbris vložile pritožbo na podlagi členov od 66 do 71 Uredbe 2017/1001.

10      Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi intervenientk, razveljavil odločbo oddelka za izbris in razglasil ničnost sporne znamke.

11      Odbor za pritožbe je v bistvu navedel, da je bila stara češkoslovaška znamka dobro znana znamka in da se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Češkoslovaškem uporabljala resno in dejansko. Ugotovil je, da je tožeča stranka vedela za obstoj in poznanost tako Jana Nehere kot stare češkoslovaške znamke, ki je še vedno imela določen preostali ugled. Odbor za pritožbe je navedel tudi, da je tožeča stranka poskušala prikazati zvezo med njo in to znamko. V teh okoliščinah je menil, da je bil namen tožeče stranke nepošteno okoristiti se z ugledom Jana Nehere in stare češkoslovaške znamke. Na podlagi tega je ugotovil, da tožeča stranka ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke ni ravnala v dobri veri.

 Predlogi strank

12      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred odborom za pritožbe pri EUIPO.

13      EUIPO in intervenientke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost dokumentov, ki sta bila prvič predložena pred Splošnim sodiščem

14      Tožeča stranka je v prilogi k tožbi predložila, prvič, izpisek iz slovaškega poslovnega registra glede družbe Jandl in, drugič, brošuro, ki jo je pripravila ta družba in v kateri se promovira sporna znamka.

15      Kot pravilno poudarja EUIPO, teh dokumentov, ki sta bila prvič predložena pred Splošnim sodiščem, ni mogoče upoštevati. Namen tožbe pred Splošnim sodiščem je namreč, da se opravi nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe pri EUIPO v smislu člena 72 Uredbe 2017/1001, tako da naloga Splošnega sodišča ni ponovna presoja dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so prvič predloženi pred njim. Zgoraj navedena dokumenta je torej treba izločiti, ne da bi bilo treba preizkusiti njuno dokazno moč (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2005, Sadas/UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T‑346/04, EU:T:2005:420, točka 19 in navedena sodna praksa).

 Utemeljenost

16      Najprej je treba pojasniti, da glede na datum vložitve zadevne zahteve za registracijo, in sicer je to 6. maj 2013, ki je odločilen za določitev materialnega prava, ki se uporabi, dejansko stanje obravnavane zadeve urejajo materialne določbe Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sklep z dne 5. oktobra 2004, Alcon/UUNT, C‑192/03 P, EU:C:2004:587, točki 39 in 40, ter sodbo z dne 29. januarja 2020, Sky in drugi, C‑371/18, EU:C:2020:45, točka 49). Zato je treba v obravnavani zadevi glede materialnopravnih pravil sklicevanje odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi in strank v njihovih pisanjih na člen 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 razumeti tako, da se nanaša na člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ki ima enako vsebino.

17      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en razlog, in sicer kršitev člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

18      Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno menil, da ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke ni ravnala v dobri veri. Po eni strani naj namreč intervenientke ne bi dokazale, da je bila stara češkoslovaška znamka na ta dan še registrirana ali se je uporabljala, tako da naj ne bi imele nobene pravice v zvezi z znakom in imenom Nehera. Po drugi strani naj intervenientke prav tako ne bi dokazale, da je bil na navedeni datum Jan Nehera še vedno znana osebnost oziroma da je stara češkoslovaška znamka še imela ugled. V teh okoliščinah naj ji ne bi bilo mogoče očitati nobenega nepoštenega namena ali nepoštene prakse.

19      EUIPO in intervenientke trditve tožeče stranke izpodbijajo.

 Uvodne ugotovitve

20      Spomniti je treba, da se v skladu s členom 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 znamka Evropske unije razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri EUIPO, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, če prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi zahteve za registracijo te znamke.

21      Glede tega je treba opozoriti, da pojem slabe vere iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v zakonodaji ni niti opredeljen, niti zamejen, niti vsaj kakor koli opisan (glej sodbo z dne 29. junija 2017, Cipriani/EUIPO – Hotel Cipriani (CIPRIANI), T‑343/14, EU:T:2017:458, točka 25 in navedena sodna praksa).

22      Vendar je treba ugotoviti, da sta Sodišče in Splošno sodišče podali več pojasnil glede tega, kako je treba razlagati pojem slabe vere iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in presoditi, ali je ta podana.

23      Na prvem mestu, pojem slabe vere v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku predpostavlja obstoj nepoštene naravnanosti ali nepoštenega namena (sodbi z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 45, ter z dne 29. januarja 2020, Sky in drugi, C‑371/18, EU:C:2020:45, točka 74).

24      Pojem slabe vere je treba poleg tega razumeti v kontekstu gospodarskega prometa, v katerega spada pravo znamk. V zvezi s tem se želi s pravili o znamki Evropske unije zlasti prispevati k sistemu neizkrivljene konkurence v Evropski uniji, v katerem mora biti vsakemu podjetju, da bi pritegnilo stranke s kakovostjo svojih proizvodov ali storitev, omogočeno, da kot znamke registrira znake, ki potrošniku brez možnosti zmede omogočajo razlikovanje teh proizvodov ali storitev od proizvodov ali storitev z drugim izvorom (sodbi z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 45, in z dne 29. januarja 2020, Sky in drugi, C‑371/18, EU:C:2020:45, točka 74).

25      Absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se zato uporablja, kadar iz upoštevnih in ujemajočih se indicev izhaja, da imetnik znamke Evropske unije zahteve za registracijo te znamke ni vložil s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč da bi na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, posegel v interese tretje osebe ali da bi ne oziraje se na določeno tretjo osebo pridobil izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke in med katerimi je bistvena funkcija označbe izvora, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 24 (sodbi z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 46, in z dne 29. januarja 2020, Sky in drugi, C‑371/18, EU:C:2020:45, točka 75).

26      Na drugem mestu, namen prijavitelja znamke je subjektivni element, ki pa ga morajo pristojni upravni in sodni organi vseeno opredeliti objektivno. Zato je treba vsako zatrjevanje slabe vere presojati celovito, ob upoštevanju vseh relevantnih dejanskih okoliščin posameznega primera. Samo tako je mogoče zatrjevanje obstoja slabe vere presojati objektivno (glej sodbo z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 47 in navedena sodna praksa).

27      V ta namen je treba zlasti upoštevati, prvič, dejstvo, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici uporablja enak ali podoben znak za enak ali podoben proizvod ali storitev, ki bi se ga lahko zamenjevalo s prijavljenim znakom, drugič, namen prijavitelja preprečiti tej tretji osebi, da nadaljuje uporabo takega znaka, in tretjič, stopnjo pravne zaščite, ki jo uživata znak tretje osebe in znak, za katerega se zahteva registracija (sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točka 53).

28      Pri tem so dejavniki, našteti zgoraj v točki 27, zgolj primeri iz celote elementov, ki se lahko upoštevajo pri odločitvi, ali je bila pri vlagatelju zahteve za registracijo ob prijavi znamke morebiti podana slaba vera (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2017, CIPRIANI, T‑343/14, EU:T:2017:458, točka 28 in navedena sodna praksa).

29      Tako lahko obstajajo primeri, v katerih je mogoče šteti, da je bila zahteva za registracijo znamke vložena v slabi veri, čeprav ni verjetnosti zmede med znakom, ki ga uporablja tretja oseba, in sporno znamko ali čeprav tretja oseba ne uporablja znaka, ki bi bil enak ali podoben sporni znamki. So namreč še druge dejanske okoliščine, ki lahko, odvisno od primera, pomenijo upoštevne in ujemajoče se indice, ki dokazujejo prijaviteljevo ravnanje v slabi veri (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točke od 52 do 56).

30      Zato je treba šteti, da je v okviru celovite analize, ki se opravi na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, mogoče upoštevati tudi izvor spornega znaka in njegovo uporabo od njegovega nastanka, poslovno logiko, v katero se umešča vložitev zahteve za registracijo znaka kot znamke Evropske unije, in časovno zaporedje dogodkov, ki je značilno za navedeno vložitev (glej sodbo z dne 7. julija 2016, Copernicus-Trademarks/EUIPO – Maquet (LUCEO), T‑82/14, EU:T:2016:396, točka 32 in navedena sodna praksa).

31      Mogoče je upoštevati tudi stopnjo poznanosti zadevnega znaka ob vložitvi zahteve za njegovo registracijo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točka 51), zlasti če je tretja oseba predhodno ta znak registrirala ali ga uporabljala kot znamko (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2014, Simca Europe/OHMI – PSA Peugeot Citroën (Simca), T‑327/12, EU:T:2014:240, točka 40).

32      Okoliščina, da bi uporaba znaka, za katerega se zahteva registracija, prijavitelju omogočila, da se nepošteno okoristi z ugledom znamke ali prejšnjega znaka ali celo z imenom slavne osebe, je namreč lahko dokaz slabe vere prijavitelja (glej v tem smislu sodbi z dne 8. maja 2014, Simca, T‑327/12, EU:T:2014:240, in z dne 14. maja 2019, Moreira/EUIPO – Da Silva Santos Júnior (NEYMAR), T‑795/17, neobjavljena, EU:T:2019:329).

33      Na tretjem mestu, če slaba vera prijavitelja znamke temelji na njegovem namenu, da se nepošteno okoristi z ugledom prejšnjega znaka ali prejšnjega imena, je pri presoji obstoja tega ugleda in nepoštenega okoriščanja z navedenim ugledom upoštevna javnost tista, na katero se nanaša sporna znamka, in sicer povprečni potrošnik proizvodov, za katere je bila ta znamka registrirana (glej po analogiji sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 36).

34      Na četrtem in zadnjem mestu, opozoriti je treba, da mora vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti dokazati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je imetnik znamke Evropske unije ob vložitvi zahteve za registracijo te znamke ravnal v slabi veri (glej sodbo z dne 8. maja 2014, Simca, T‑327/12, EU:T:2014:240, točka 35 in navedena sodna praksa), pri čemer se dobrovernost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno (sodba z dne 13. decembra 2012, pelicantravel.com/UUNT – Pelikan (Pelikan), T‑136/11, neobjavljena, EU:T:2012:689, točka 57).

35      Zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je odbor za pritožbe ugotovil, da je tožeča stranka ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke ravnala v slabi veri, je treba preizkusiti ob upoštevanju zgornjih preudarkov.

 Obstoj slabe vere tožeče stranke

36      Iz točk 35 in 37 izpodbijane odločbe je razvidno, da se je odbor za pritožbe pri ugotovitvi slabe vere tožeče stranke oprl na dejstvo, da je tožeča stranka z zahtevo za registracijo sporne znamke dejansko skušala parazitsko izkoriščati ugled Jana Nehere in stare češkoslovaške znamke ter se tako nepošteno okoristiti s tem ugledom. Tako ugotovitev odbora za pritožbe temelji na namenu parazitskega ravnanja (free-riding) v zvezi z navedenim ugledom.

37      V tem okviru je med različnimi dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati pri celoviti presoji dobre ali slabe vere tožeče stranke, zlasti primerno, da se poleg dejanskega in zgodovinskega okvira spora preuči tudi stopnja pravne zaščite, dejanske uporabe in ugleda tako stare češkoslovaške znamke kot imena Jana Nehere ter stopnja poznavanja teh elementov s strani tožeče stranke.

38      Poleg tega je glede na sodno prakso, navedeno v točki 33 zgoraj, za presojo obstoja ugleda stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere ter nepoštenega okoriščanja s tem ugledom upoštevna javnost v obravnavani zadevi sestavljena iz povprečnih potrošnikov proizvodov iz točke 4 zgoraj, in sicer gre za splošno javnost v Uniji.

–       Dejanski in zgodovinski okvir

39      Ni sporno, da je bil Jan Nehera, rojen leta 1899 v Kostelecu na Hané (zdaj v Češki republiki), podjetnik v sektorju mode, ki je bil na Češkoslovaškem dejaven v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Natančneje, v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je v Prostějovu (zdaj v Češki republiki) ustanovil podjetje, katerega firma je nakazovala na njegov priimek ter je proizvajalo in tržilo konfekcijska oblačila za ženske, moške in otroke ter dodatke. Zaradi modernih metod upravljanja in intenzivnega oglaševanja je bilo to podjetje dokaj uspešno na Češkoslovaškem in v tujini. Dan pred drugo svetovno vojno je zaposlovalo skoraj 1000 delavcev in imelo mrežo več kot 130 maloprodajnih trgovin v Evropi, Združenih državah in Afriki. Navedeno podjetje je med drugo svetovno vojno nadaljevalo svojo dejavnost pod dejanskim nadzorom nemškega državljana, in sicer po „združitvi“, ki je bila Janu Neheri vsiljena. 1. januarja 1946 je bilo nacionalizirano, lastništvo nad njim pa je bilo preneseno na češkoslovaško državo. Nato je svojo dejavnost opravljalo pod novo firmo, ki ni več nakazovala na priimek njegovega ustanovitelja. Jan Nehera je takrat že zapustil Češkoslovaško in se nastanil v Maroku, kjer je še naprej upravljal dve trgovini z oblačili in kjer je leta 1958 umrl.

40      Prav tako ni sporno, da je Jan Nehera prek svojega podjetja na Češkoslovaškem prijavil znamko, ki je enaka sporni znamki, in sicer staro češkoslovaško znamko (glej točko 7 zgoraj). Ta znamka je bila registrirana junija 1936 pod številko 6414 v češkoslovaškem registru trgovinskih zbornic, izpisek iz katerega so predložile intervenientke. Jan Nehera je navedeno znamko uporabljal v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja za trženje proizvodov svojega podjetja na Češkoslovaškem in v tujini. To znamko je uporabljal tudi v svojih maroških trgovinah z oblačili do petdesetih let prejšnjega stoletja.

41      Tožeča stranka je slovaški podjetnik, ki deluje na področju oglaševanja in marketinga. Z Janom Nehero in njegovo družino ni nikakor sorodstveno povezana. Leta 2006 je v Češki republiki zahtevala in pridobila registracijo nacionalne znamke, ki je enaka stari češkoslovaški znamki in sporni znamki; ta češka znamka je potekla leta 2016. 6. maja 2013 je zahtevala registracijo sporne znamke kot znamke Evropske unije; ta znamka je bila registrirana 31. oktobra 2014 (glej točke 2, 3 in 6 zgoraj). Leta 2014 je začela predstavljati kolekcije ženskih oblačil na modnih revijah in jih tržiti z uporabo sporne znamke.

–       Pravna zaščita stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere

42      Iz spisa ni razvidno – in tega niti ne trdi nobena od strank – da je bila stara češkoslovaška znamka ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke še vedno registrirana v imenu tretje osebe. Nasprotno, po eni strani EUIPO priznava, da je stara češkoslovaška znamka postala neveljavna leta 1946. Iz izpiska iz češkoslovaškega registra gospodarskih zbornic, ki so ga predložile intervenientke, namreč izhaja, da je bila ta znamka junija 1946 izbrisana. Po drugi strani ni sporno, da je bila med letoma 1992 in 2002 v imenu tretje osebe v Češki republiki registrirana nacionalna znamka, enaka stari češkoslovaški znamki, vendar je ta znamka potekla pred vložitvijo zahteve za registracijo sporne znamke.

43      Prav tako ni dokazano niti zatrjevano, da je ime Jana Nehere na dan vložitve zahteve za registracijo sporne znamke uživalo posebno pravno zaščito.

–       Uporaba stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere

44      Prav tako iz spisa ni razvidno – in tega niti ne zatrjuje nobena od strank – da je na dan vložitve zahteve za registracijo sporne znamke kaka tretja oseba še uporabljala staro češkoslovaško znamko ali ime Jana Nehere za trženje oblačil. Po eni strani namreč EUIPO priznava, da se ta znamka po letu 1946 – z izjemo tega, da jo je Jan Nehera v neki meri uporabljal v Maroku v petdesetih letih prejšnjega stoletja – ni več uporabljala. Intervenientke se prav tako ne sklicujejo na kakršno koli uporabo navedene znamke bodisi v Evropi po nacionalizaciji podjetja Jana Nehere leta 1946 bodisi v Maroku po njegovi smrti leta 1958. Po drugi strani ni razvidno, da je tretja oseba, ki je bila imetnica nacionalne znamke, enake stari češkoslovaški znamki in registrirane v Češki republiki med letoma 1992 in 2002, to znamko kadar koli uporabljala.

–       Ugled stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere

45      Drugače kot oddelek za izbris je odbor za pritožbe v točkah 33 in 34 izpodbijane odločbe menil, prvič, da je bil Jan Nehera „znana osebnost“ ter, drugič, da je na dan vložitve zahteve za registracijo sporne znamke stara češkoslovaška znamka še vedno uživala vsaj „določen preostali ugled“ in da je tako ohranila „zgodovinsko vrednost“.

46      Stranke se strinjajo, da sta imela stara češkoslovaška znamka in ime Jana Nehere vsaj neki ugled ali sta bila vsaj nekako poznana na Češkoslovaškem v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Ne strinjajo pa se glede tega, ali sta ta ugled ali poznanost še obstajala, ko je bila vložena zahteva za registracijo sporne znamke.

47      Tožeča stranka namreč meni, da sta Jan Nehera in stara češkoslovaška znamka dandanes popolnoma pozabljena. EUIPO prav tako priznava, da se na prvi pogled zdi, da ne obstaja noben dokaz o tem, da še vedno uživata preostali ugled v Češki republiki ali na Slovaškem. Le intervenientke trdijo, da sta leta 2013 v teh dveh državah članicah še vedno uživala ugled.

48      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da pred Splošnim sodiščem intervenientke za ohranitev tega ugleda zgolj napotujejo na dva dokaza, in sicer na eni strani na članek iz enciklopedije Wikipedia, ki se nanaša na Jana Nehero, in na drugi strani na diplomsko delo češke študentke, ki se nanaša na nacionalizacijo podjetja Jana Nehere in zgodovino tega podjetja v obdobju 1945‐1948. Intervenientke se sklicujejo zlasti na odlomek iz te diplomske naloge, v skladu s katerim „ime Jana Nehere ostaja v spominu kot ime enega največjih češkoslovaških podjetnikov v sektorju oblačil prve [češkoslovaške] republike“.

49      Oba dokaza, na katera se sklicujejo intervenientke, sicer vsebujeta informacije o zgodovini Jana Nehere in njegovega podjetja v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, vendar se z njima ne podaja nobena podrobna informacija, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je Jana Nehero ali staro češkoslovaško znamko leta 2013 še poznal znaten del upoštevne javnosti. Poleg tega tudi sam EUIPO meni, da ta dokazna predloga nimata dokazne moči.

50      Dalje, tožeča stranka pravilno navaja, da z drugimi dokaznimi predlogi, ki so jih intervenientke predložile pred EUIPO, prav tako ni mogoče dokazati, da se je ohranil ugled Jana Nehere ali stare češkoslovaške znamke. Intervenientke so v spis EUIPO na primer vložile, prvič, fotografijo, ki je bila posneta v Maroku v petdesetih letih prejšnjega stoletja in prikazuje trgovino z vidno staro češkoslovaško znamko, drugič, obeležitveno brošuro, ki jo je leta 2000 objavilo slovaško podjetje Ozeta ob svoji šestdeseti obletnici delovanja, iz katere je razvidno, da je podjetje Jana Nehere leta 1940 odprlo tovarno v Trenčínu (danes na Slovaškem), ali, tretjič, več medijskih člankov in drugih dokumentov v zvezi z dejavnostjo tožeče stranke. Ti različni dokazni predlogi pa ne vsebujejo nobene informacije, ki bi dokazovala, da je na dan vložitve zahteve za registracijo sporne znamke upoštevna javnost dejansko poznala Jana Nehero ali staro češkoslovaško znamko.

51      Tožeča stranka Splošno sodišče zlasti opozarja na intervju z modnim oblikovalcem, ki so ga predložile intervenientke. V tem intervjuju, danem leta 2015 – to je precej pred vložitvijo zahteve za ugotovitev ničnosti sporne znamke in zato brez kakršne koli povezave s to zahtevo – je Samuel Drira, soustanovitelj in glavni urednik francoske modne revije, pojasnil, da je bil o obstoju znamke Nehera obveščen šele dan pred prihodom v Bratislavo in da se je srečal s tožečo stranko, ki mu je takrat ponudila, da postane kreativni direktor v njenem podjetju. Tako je razvidno, da celo strokovnjak iz modnega sektorja, ki ga je tožeča stranka zaposlila za zagon svoje dejavnosti izdelovanja ženskih oblačil, sploh ni vedel za obstoj stare češkoslovaške znamke.

52      Nazadnje, ugotoviti je treba, da je med letom 1946, v katerem se je stara češkoslovaška znamka prenehala uporabljati v Evropi, in letom 2013, ko je tožeča stranka zahtevala registracijo sporne znamke, preteklo skoraj sedem desetletij.

53      V teh okoliščinah intervenientke niso dokazale, kot bi morale storiti na podlagi sodne prakse, navedene v točki 34 zgoraj, da je leta 2013 stara češkoslovaška znamka še vedno uživala določen ugled v Češki republiki, na Slovaškem ali v drugih državah članicah ali da je bilo ime Jana Nehere takrat še znano pri velikem delu upoštevne javnosti. Zato je odbor za pritožbe napačno štel, da je ta znamka ohranila „določen preostali ugled“ in da je bilo to ime še vedno poznano, ko je bila vložena zahteva za registracijo sporne znamke.

–       Seznanjenost tožeče stranke z obstojem in preteklim ugledom stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere

54      Ni sporno, da je tožeča stranka, kot je odbor za pritožbe ugotovil v točki 29 izpodbijane odločbe, vedela za obstoj in pretekli ugled Jana Nehere in stare češkoslovaške znamke, ko je vložila zahtevo za registracijo sporne znamke.

55      Iz spisa in zlasti iz pojasnil tožeče stranke, navedenih v tožbi in v elektronskem dopisu, ki ga je tožeča stranka 16. februarja 2016 naslovila na B. Sehnal, je namreč razvidno, da je iskala staro, neuporabljano in pozabljeno znamko, ki bi jo lahko uporabila za vzpostavitev lastne dejavnosti konfekcijske proizvodnje ženskih oblačil. Po tem, ko je razmišljala o več imenih, se je odločila za uporabo znamke Nehera Praguea in nato stare češkoslovaške znamke kot „poklon“ „zlati dobi češkoslovaške tekstilne industrije iz tridesetih let prejšnjega stoletja“, zlasti Janu Neheri, ki ga je štela za „veliko osebnost“ in „simbol“ tega „blagoslovljenega obdobja“ za češkoslovaški sektor oblačil.

–       Celovita presoja

56      Iz točk od 42 do 53 zgoraj je razvidno, da ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke stara češkoslovaška znamka in ime Jana Nehera nista bila več niti registrirana ali zaščitena, niti ju ni tretja oseba uporabljala za trženje oblačil, niti nista uživala ugleda pri upoštevni javnosti.

57      Parazitsko ravnanje v zvezi z ugledom znaka ali imena, na kakršno se sklicuje odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi, da bi utemeljil ugotovitev o obstoju slabe vere pri tožeči stranki, pa je načeloma lahko podano le, če ta znak ali to ime dejansko in v današnjem času uživa določen ugled ali neko poznanost (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2015, Iron & Smith, C‑125/14, EU:C:2015:539, točka 29).

58      Tako je sodišče Unije pri osebi, ki zahteva registracijo znamke Evropske unije, že ugotovilo namen nepošteno okoristiti se s preostalim ugledom prejšnje znamke, tudi če se ta ni več uporabljala (sodba z dne 8. maja 2014, Simca, T‑327/12, EU:T:2014:240), ali z aktualno poznanostjo imena fizične osebe (sodba z dne 14. maja 2019, NEYMAR, T‑795/17, neobjavljena, EU:T:2019:329), če sta bila ta preostali ugled ali ta aktualna poznanost ustrezno dokazana. Nasprotno je ugotovilo, da ni podano prilaščanje ugleda izraza, ki ga uveljavlja tretja oseba, in zato ni slabe vere pri prijavitelju znamke, če ta izraz v Uniji ni bil niti registriran, niti uporabljan, niti tam ni užival ugleda (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2018, Khadi and Village Industries Commission/EUIPO – BNP Best Natural Products (Khadi Ayurveda), T‑683/17, neobjavljena, EU:T:2018:860, točke od 68 do 71).

59      V teh okoliščinah glede na to, da ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke nista obstajala preostali ugled stare češkoslovaške znamke in aktualna poznanost imena Jana Nehere, poznejša uporaba te znamke s strani tožeče stranke načeloma ne more pomeniti parazitskega ravnanja, ki bi kazalo na slabo vero tožeče stranke.

60      Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da je tožeča stranka vedela za obstoj in pretekli ugled Jana Nehere in stare češkoslovaške znamke (glej zgoraj točki 54 in 55). Zgolj okoliščina, da prijavitelj znamke ve ali bi moral vedeti, da je tretja oseba v preteklosti uporabljala znamko, ki je enaka ali podobna prijavljeni znamki, namreč ne zadostuje za ugotovitev obstoja slabe vere tega prijavitelja (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 27. junija 2013, Malaysia Dairy Industries, C‑320/12, EU:C:2013:435, točki 36 in 37 in navedena sodna praksa, ter z dne 29. novembra 2018, Khadi Ayurveda, T‑683/17, neobjavljena, EU:T:2018:860, točka 69).

61      Vseeno je treba preučiti še druge trditve EUIPO in intervenientk, s katerimi se v bistvu želi dokazati namen parazitskega ravnanja in slabo vero na strani tožeče stranke neodvisno od tega, ali je podan obstoj preostalega ugleda stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere.

62      Na prvem mestu, EUIPO ob podpori intervenientk tožeči stranki v bistvu očita, da je poskušala vzpostaviti povezavo med svojo dejavnostjo na eni strani ter staro češkoslovaško znamko in Janom Nehero na drugi. V skladu z ugotovitvami EUIPO si je tožeča stranka priskrbela prednost na trgu s tem, da je podobo svojega podjetja zgradila na izrecni povezavi z znamko, ki je nekdaj uživala ugled, in podjetnikom, ki je bil nekdaj slaven.

63      V zvezi s tem je sicer res, kot je odbor za pritožbe v bistvu navedel v točki 35 izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka vzpostavila povezavo med svojim podjetjem in staro češkoslovaško znamko. Ni namreč sporno, da se je v okviru strategije svojega podjetja na področju komuniciranja in trženja večkrat sklicevala na to znamko in na Jana Nehero. Tako je iz številnih listin v spisu, kot so na primer spletno mesto podjetja tožeče stranke, njena stran na družbenem omrežju Facebook in več medijskih člankov, razvidno, da je to podjetje „ponovno zagnalo“ in „oživilo“ staro znamko Nehera, ki jo je ustvaril Jan Nehera v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

64      Vendar je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso to, da v predstavi upoštevne javnosti obstaja povezava med poznejšo znamko in prejšnjim znakom ali prejšnjim imenom, samo po sebi ne more zadostovati za ugotovitev obstoja nepoštenega okoriščanja z ugledom prejšnjega znaka ali prejšnjega imena (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation, C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 32, in z dne 3. septembra 2015, Iron & Smith, C‑125/14, EU:C:2015:539, točka 31).

65      Poleg tega je treba navesti, da se pojem nepošteno okoriščanje z ugledom znaka ali imena nanaša na primer, v katerem se tretja oseba obesi na prejšnji znak ali prejšnje ime, ki uživa ugled, da bi imela korist od njegove privlačnosti, ugleda in veljave ter izkoristila tržna prizadevanja imetnika ali uporabnika tega znaka ali tega imena za ustvarjenje in ohranitev podobe navedenega znaka ali navedenega imena brez kakršnega koli finančnega nadomestila in brez tovrstnega lastnega truda (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. junija 2009, L’Oréal in drugi, C‑487/07, EU:C:2009:378, točka 49).

66      V obravnavani zadevi pa tožeča stranka trdi, ne da bi ji EUIPO in intervenientke nasprotovali, da sta bila leta 2013 stara češkoslovaška znamka in ime Jana Nehere pri upoštevni javnosti popolnoma pozabljena ter da je sama namenila veliko truda, časa in denarja za preporod znamke Nehera ter poznanost zgodovine Jana Nehere in njegovega podjetja. Iz tega sledi, da je tožeča stranka, daleč od tega, da bi parazitsko izkoriščala pretekli ugled stare češkoslovaške znamke in imena Jana Nehere, uporabila lastno poslovno prizadevanje, da bi oživila podobo te znamke in tako na lastne stroške obnovila navedeni ugled. V teh okoliščinah sámo dejstvo, da se je za promocijo sporne znamke uporabilo sklicevanje na zgodovinsko podobo Jana Nehere in stare češkoslovaške znamke, ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi praksami v industrijskih ali trgovinskih zadevah.

67      Na drugem mestu, EUIPO in intervenientke trdijo, da je tožeča stranka poskušala zavesti javnost s tem, da ji je dala vtis, da nadaljuje delo Jana Nehere in je njegov legitimni naslednik. Natančneje, intervenientke tožeči stranki očitajo, da je želela ustvariti „iluzijo kontinuitete“ in „lažno nasledstvo“ med svojim podjetjem in podjetjem Jana Nehere. Intervenientke omenjajo tudi člen 7(1)(g) Uredbe 2017/1001, ki določa, da se ne registrirajo znamke, ki zavajajo javnost, na primer glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitve.

68      V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni mogoče izključiti, da lahko v nekaterih posebnih okoliščinah to, da tretja oseba ponovno uporabi staro znamko, ki je nekdaj uživala ugled, ali ime osebe, ki je bila prej slavna, daje lažen vtis kontinuitete ali nasledstva s to staro znamko ali to osebo. Tako bi lahko bilo zlasti, če se prijavitelj znamke pri upoštevni javnosti predstavi kot pravni ali ekonomski naslednik imetnika stare znamke, medtem ko med imetnikom stare znamke in prijaviteljem znamke ni nobenega razmerja kontinuitete ali nasledstva. Tako okoliščino bi bilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju slabe vere prijavitelja znamke in posledično ničnosti nove znamke na podlagi določb člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

69      Vendar je treba v obravnavani zadevi najprej poudariti, da odbor za pritožbe svojega razlogovanja ni utemeljil na namenu tožeče stranke, da ustvari napačen vtis o kontinuiteti ali nasledstvu med svojim podjetjem in podjetjem Jana Nehere.

70      Dalje, nikakor ni niti dokazano niti vsaj zatrjevano, da je tožeča stranka uveljavljala obstoj sorodstvene vezi z Janom Nehero ali da se je predstavljala kot dedič in pravni naslednik njega ali njegovega podjetja. Poleg tega je tožeča stranka z navedbo, da je ponovno zagnala in oživila cvetočo znamko iz tridesetih let prejšnjega stoletja, prej kot kaj drugega skušala prikazati prekinitev in posledično neobstoj kontinuitete med dejavnostjo Jana Nehere in svojo lastno dejavnostjo. Zato ni razvidno, da je tožeča stranka namenoma poskušala prikazati napačen vtis kontinuitete ali nasledstva med svojim podjetjem in podjetjem Jana Nehere.

71      Nazadnje, določbe člena 7(1)(g) Uredbe 2017/1001 so v okviru te tožbe popolnoma neupoštevne. Odbor za pritožbe namreč ničnosti sporne znamke ni razglasil na podlagi določb člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi z določbami člena 7(1)(g) iste uredbe, ki se nanašajo na znamke, ki zavajajo javnost, ampak le na podlagi določb člena 52(1)(b) navedene uredbe, ki se nanašajo na slabo vero.

72      Na tretjem mestu, intervenientke trdijo, da je želela tožeča stranka ogoljufati potomce in dediče Jana Nehere in zlorabiti njihove pravice s tem, da pred vložitvijo zahteve za registracijo sporne znamke ni pridobila njihovega soglasja.

73      V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da odbor za pritožbe svojega razlogovanja ni utemeljil na tem, da je bil namen tožeče stranke ogoljufati potomce in dediče Jana Nehere ali zlorabiti njihove pravice.

74      Drugič in vsekakor, stara češkoslovaška znamka in ime Jana Nehere nista bila več predmet nobene pravne zaščite v korist tretje osebe, ko je bila vložena zahteva za registracijo sporne znamke (glej točke 42 in 43 zgoraj). Iz tega sledi, da potomci in dediči Jana Nehere niso bili imetniki nobene pravice, ki bi lahko bila predmet goljufije ali zlorabe s strani tožeče stranke. Zato ni razvidno, da bi tožeča stranka s tem, da je zahtevala registracijo sporne znamke, nameravala potomce in dediče Jana Nehere ogoljufati ali zlorabiti njihove domnevne pravice.

75      Na četrtem mestu, intervenientke trdijo, da je bilo Janu Neheri ob nacionalizaciji njegovega podjetja leta 1946 nezakonito in nepravično odvzeto njegovo premoženje. Menijo, da v skladu z načelom, da pravica ne more nastati iz protipravnega ravnanja (ex injuria jus non oritur), nihče ne more dandanes pridobiti koristi iz te nepravičnosti, da bi obogatel z uporabo imena Jana Nehere.

76      V zvezi s tem je treba navesti, da nacionalizacije podjetja Jana Nehere leta 1946 ni mogoče pripisati tožeči stranki. Enako velja za neobstoj zaščite in uporabe stare češkoslovaške znamke skoraj sedem desetletij ter za prenehanje ugleda te znamke in poznanosti njenega ustanovitelja. V teh okoliščinah s tem, da naj bi bilo Janu Neheri nezakonito ali nepravično odvzeto premoženje, ni mogoče dokazati slabe vere tožeče stranke.

77      Na petem in zadnjem mestu, EUIPO trdi, da – kot je odbor za pritožbe navedel v točki 36 izpodbijane odločbe – pojem slabe vere ne pomeni nujno vsakršne stopnje moralne oporečnosti.

78      V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 23, pojem slabe vere predpostavlja obstoj nepoštene naravnanosti ali nepoštenega namena. V obravnavani zadevi pa EUIPO in intervenientke niso dokazali, da sta bila pri tožeči stranki ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke podana nepoštena naravnanost ali nepošten namen.

79      Iz vsega navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe napačno menil, da je bil namen tožeče stranke nepošteno okoristiti se z ugledom Jana Nehere in stare češkoslovaške znamke, ter na podlagi tega napačno ugotovil, da ta ob vložitvi zahteve za registracijo sporne znamke ni ravnala v dobri veri.

80      Zato je treba tožbeni razlog tožeče stranke sprejeti in izpodbijano odločbo razveljaviti.

 Stroški

81      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V obravnavani zadevi EUIPO in intervenientke niso uspeli. Ker je tožeča stranka predlagala, naj se plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem naloži le EUIPO, je treba EUIPO naložiti plačilo njegovih stroškov in stroškov, ki so tožeči stranki nastali v okviru tega postopka.

82      Tožeča stranka je prav tako predlagala, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka pred odborom za pritožbe. Glede tega je treba spomniti, da se na podlagi člena 190(2) Poslovnika nujni stroški, ki so strankam nastali v postopku pred odborom za pritožbe, štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo. Zato je treba EUIPO naložiti tudi plačilo nujnih stroškov, ki so tožeči stranki nastali v postopku pred odborom za pritožbe.

83      Poleg tega v skladu s členom 138(3) Poslovnika intervenientke nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Odločba drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 10. marca 2021 (zadeva R 1216/2020-2) se razveljavi.

2.      EUIPO se naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali Ladislavu Zdútu, vključno z nujnimi stroški, ki so zadnjenavedenemu nastali v pritožbenem postopku pred odborom za pritožbe.

3.      Isabel Nehera, Jean-Henri Nehera in Natacha Sehnal nosijo svoje stroške.

Kornezov

Buttigieg

Kowalik-Bańczyk

Hesse

 

      Petrlík

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. julija 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.