SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 13. aprila 2011

Zadeva F‑105/09

Séverine Scheefer

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Obnovitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – Člen 8, prvi odstavek, PZDU“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero S. Scheefer v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 12. februarja 2009, da se njena pogodba o zaposlitvi za začasno uslužbenko izteče 31. marca 2009, razglasitev ničnosti odločbe z dne 12. oktobra 2009 o zavrnitvi njene pritožbe in povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja Parlamenta.

Odločitev:      Odločba, vsebovana v dopisu z dne 12. februarja 2009, s katero je generalni sekretar Parlamenta tožečo stranko obvestil, da ni bilo mogoče najti nobene pravno sprejemljive možnosti, ki bi ji omogočala nadaljevati delo v zdravstveni službi v Luxembourgu (Luksemburg), in da se njena pogodba o zaposlitvi za začasno uslužbenko izteče 31. marca 2009, se razglasi za nično. Parlamentu se naloži, naj plača tožeči stranki razliko med zneskom osebnih prejemkov, do katerega bi bila upravičena, če bi nadaljevala opravljanje funkcije v njem, ter zneski osebnih prejemkov, honorarjev, nadomestil za brezposelnost ter vsakršnih drugih izplačil, ki jih je dejansko prejela od 1. aprila 2009 kot nadomestilo za osebne prejemke, ki jih je prejemala kot začasna uslužbenka. V preostalem se tožba zavrne. Parlament nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predmet – Preoblikovanje pogodbe začasnega uslužbenca – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Roki – Izhodišče – Datum podpisa pogodbe začasnega uslužbenca

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

3.      Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev; Direktiva Sveta 1999/70)

4.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci iz člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Obnovitev za določen čas po prvem podaljšanju pogodbe – Preoblikovanje pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 2(a) in 8, prvi odstavek; Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 5, točki 1(c) in 2(b))

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Neomejena sodna pristojnost – Spori finančne narave v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev)

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Sodišče Unije lahko, čeprav pravna opredelitev akta spada v njegovo izključno pristojnost in ni odvisna od volje strank, za nične razglasi samo akte, ki posegajo v položaj, in ne opredelitve kot take, ki bi jim jo napačno dal njihov avtor. Predlogi, naj Sodišče za uslužbence v obrazložitvi sodbe preoblikuje pogodbo začasnega uslužbenca, zato niso dopustni.

(Glej točki 24 in 25.)

2.      Kar zadeva določitev trenutka nastanka akta, ki posega v položaj, to je določitev datuma, od katerega je treba izračunati rok za vložitev pritožbe, je treba navesti, da pogodba začne učinkovati s podpisom in da torej lahko takrat začne posegati v položaj uslužbenca, tako da je treba rok za pravočasno vložitev pritožbe v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov načeloma izračunati od datuma tega podpisa.

(Glej točko 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 2002, Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑137/99 in T‑18/00, točka 56;

Sodišče za uslužbence: 30. april 2009, Aayhan in drugi proti Parlamentu, F‑65/07, točka 43.

3.      Dejstvo, da direktiva kot taka ne zavezuje institucij Unije, namreč ne more pomeniti, da je tem ni treba posredno upoštevati v razmerjih s svojimi uradniki ali uslužbenci. V zvezi z Direktivo 1999/70 o delu za določen čas in k njej priloženim okvirnim sporazumom morajo institucije v skladu z dolžnostjo lojalnosti, ki jim je naložena, kot delodajalci določbe Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev razlagati in uporabljati čim bolj z vidika besedila in cilja okvirnega sporazuma.

(Glej točko 54.)

4.      V okvirnem sporazumu, priloženem k Direktivi 1999/70 o delu za določen čas, je stabilnost zaposlitve določena kot prevladujoči cilj v zvezi z delovnimi razmerji v Evropski uniji. V določbi 5, točka 1, (c) je zlasti predpisana določitev največjega števila obnovitev pogodb ali delovnih razmerij za določen čas. V točki 2(b) iste določbe je določeno, da je mogoče pogodbe za določen čas po potrebi šteti za pogodbe za nedoločen čas.

Na podlagi člena 8, prvi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev tako vsaka naslednja obnovitev za določen čas − ki sledi prvemu podaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas v smislu člena 2(a) − postane obnovitev za nedoločen čas, pri čemer je treba šteti, da do navedenega preoblikovanja pride ipso iure. Pri institucijah je treba navedeno določbo razlagati tako, da se zagotovi njeno široko področje uporabe, in jo uporabljati dosledno, ker je njen namen prav omejiti uporabo zaporednih pogodb začasnega uslužbenca za določen čas, tako da se tretja pogodba za določen čas, ki bi bila sklenjena, šteje za pogodbo za nedoločen čas.

Poleg tega ima interni pravilnik institucije manjšo pravno moč kot Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev in ne more preprečiti učinkov njihovega člena 8, prvi odstavek.

(Glej točke od 54 do 56 in 60.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Aayhan proti Parlamentu, točki 119 in 120.

5.      Predlog, naj institucija enemu od svojih uslužbencev izplača znesek, ki mu ga po njegovem mnenju dolguje na podlagi Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, spada pod pojem „spori finančne narave“ v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov, ki se razlikuje od odškodninskih tožb, ki jih uslužbenci vložijo zoper svojo institucijo za pridobitev odškodnine. Sodišče za uslužbence ima v skladu s členom 91(1) Kadrovskih predpisov v navedenih sporih neomejeno pristojnost, s čimer mu je zaupana naloga, da v sporih, ki so mu bili predloženi v odločanje, odloči meritorno, kar pomeni, da odloči o vseh pravicah in obveznostih uslužbenca, z izjemo tega, da vrne zadevni instituciji pod njegovim nadzorom izvršitev takega dela sodbe v natančno določenih okoliščinah, ki jih določi.

(Glej točko 68.)

Napotitev na:

Sodišče: 18. december 2007, Weißenfels proti Parlamentu, C‑135/06 P, točke 65, 67 in 68;

Sodišče za uslužbence: 2. julij 2009, Giannini proti Komisiji, F‑49/08, točke od 39 do 42.

6.      S tem ko sodišče Unije akt razglasi za ničen, ga retroaktivno odpravi iz pravnega reda. Če je bil akt, razglašen za ničen, že izvršen, izničenje njegovih učinkov pomeni ponovno vzpostavitev pravnega položaja, v katerem je bila tožeča stranka pred njegovim sprejetjem.

(Glej točko 69.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F‑1/05, točka 92.