Tožba, vložena 16. aprila 2013 – Ferracci proti Komisiji

(Zadeva T-219/13)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Pietro Ferracci (San Cesareo, Italija) (zastopnika: A. Nucara in E. Gambaro, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

v skladu s členom 263 PDEU za nično razglasi Odločbo Komisije z dne 19. decembra 2012;

toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba je bila vložena zoper Odločbo Komisije C (2012) 9461 final z dne 19. decembra 2012, s katero so bile za nezdružljive z notranjim trgom – vendar pa se z njo ni zahtevalo njihovo vračilo – razglašene pomoči dodeljene na podlagi oprostitve občinskega davka na nepremičnine (ICI) priznane nekomercialnim subjektom katerih namen je razvoj nekaterih dejavnosti, in s katero je bilo ugotovljeno, da ni državna pomoč ugodno obravnavanje priznano cerkvi ter nekaterim športnim združenjem na podlagi člena 149 enotnega besedila o davkih od dohodka (Testo unico delle imposte sul reddito (TUIR)) ter oprostitev plačila lastnega občinskega davka na nepremičnine (imposta municipale propria (IMU)), ki je priznana tem subjektom namenjenim razvoju posebnih dejavnost.

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.

Prvi tožbeni razlog: kršitev in napačna uporaba ter napačna razlaga člena 14 Uredbe (ES) št. 659/1999.

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da tožena stranka kljub temu, da je štela, da sta bila kršena člena 107 PDEU in 108 PDEU, ni zahtevala vračila navedene državne pomoči. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da ni nobene izjemne okoliščine, ki bi lahko vodila do popolne nezmožnosti vračila in, v vsakem primeru, taka popolna nezmožnost ni bila dokazana.

Drugi tožbeni razlog: kršitev in napačna uporaba člena 107, prvi odstavek, PDEU. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi menila, da ukrep pomoči, ki ga je Italijanska republika izvedla na podlagi člena 149, četrti odstavek, TUIR, ne izpolnjuje dejanskega stanja državne pomoči v smislu PDEU. Tožena stranka je zlasti trdila, da ni bilo nobene selektivne prednosti; tožeča stranka pa nasprotno trdi, da zadevni predpis civilno priznanim cerkvenim ustanovam ter amaterskim športnim združenjem daje selektivno prednost ter poleg tega izpolnjuje vse druge pogoje za obstoj državne pomoči v skladu s členom 107, prvi odstavek, PDEU.Tretji tožbeni razlog: kršitev in napačna razlaga člena 107, prvi odstavek, PDEU.‒    Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi menila, da ukrep pom

oči, ki ga je Italijanska republika izvedla s tako imenovano oprostitvijo IMU, ne izpolnjuje dejanskega stanja državne pomoči v smislu PDEU. Tožena stranka je zlasi menila, da naj upravičenci oprostitve IMU ne bi bila „podjetja“. Tožeča stranka nasprotno trdi, da so prejemniki podjetja v smislu prava Skupnosti ter da so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj državne pomoči v skladu s členom 107, prvi odstavek, PDEU.Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 296 PDEU.‒    Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi morala biti izpodbijana odločba razglašena za nično zaradi pomanjkljive obrazložitv

e, ki je v njej podana glede vseh zgoraj predstavljenih tožbenih razlogov, s čimer

je kršen člen 296 PDEU.