Language of document : ECLI:EU:C:2020:301

SODBA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 22. aprila 2020(*)

„Predhodno odločanje – Promet – Zračni prevozi – Uredba (ES) št. 1008/2008 – Člen 23(1) – Navedba končne cene, ki jo je treba plačati – Stroški spletne prijave potnikov – DDV – Provizije za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo izbere letalski prevoznik – Neizogibne in predvidljive postavke končne cene, ki jo je treba plačati – Možnost doplačila – Pojem“

V zadevi C‑28/19,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija) z odločbo z dne 18. decembra 2018, ki je na Sodišče prispela 16. januarja 2019, v postopku

Ryanair Ltd,

Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato – Antitrust

proti

Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato – Antitrust,

Ryanair Ltd,

Ryanair DAC,

SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi P. G. Xuereb (poročevalec), predsednik senata, T. von Danwitz in A. Kumin, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Ryanair DAC M. Castioni, G. Mazzei in A. Pecchia, avvocati, ter B. Kennelly, QC,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z A. Collabolletta, avvocato dello Stato,

–        za francosko vlado D. Colas, A.‑L. Desjonquères in I. Cohen, agenti,

–        za avstrijsko vlado J. Schmoll in G. Hesse, agenta,

–        za Evropsko komisijo L. Malferrari in B. Sasinowska, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(1) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL 2008, L 293, str. 3).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Ryanair Ltd in Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato – Antitrust (organ za varstvo konkurence in trga – antitrust, Italija; v nadaljevanju: AGCM) na eni strani ter zadnjenavedenim organom in družbama Ryanair Ltd in Ryanair DAC na drugi glede nepoštenih poslovnih praks, ki se očitajo letalski družbi Ryanair (v nadaljevanju: Ryanair).

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1008/2008 je navedeno:

„Stranke bi morale imeti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov. Zato bi morale končne cene, ki naj jih plača stranka za zračne prevoze za potovanja iz Skupnosti označevati končno ceno, vključno z vsemi davki, prispevki in pristojbinami. Letalske prevoznike Skupnosti se tudi spodbuja, da prikažejo končno ceno za zračne prevoze iz tretjih držav v Skupnost.“

4        Člen 2, točka 18, te uredbe določa:

„Za namene te uredbe:

[…]

18.      ‚letalske prevoznine‘ pomenijo cene, izražene v eurih ali lokalni valuti, ki jih morajo plačati potniki letalskim prevoznikom ali njihovim zastopnikom ali drugim prodajalcem kart za zračni prevoz zadevnih potnikov, in kakršne koli pogoje, pod katerimi te cene veljajo, vključno s plačili in pogoji, ki so ponujeni agenciji in drugim pomožnim službam“.

5        Člen 23(1) navedene uredbe določa:

„Letalske prevoznine in tarife [zračnega prevoza], ki so na voljo javnosti, zajemajo pogoje, ki veljajo, kadar so ponujene ali objavljene v kakršni koli obliki, vključno na spletu, za zračni prevoz z letališč na ozemlju držav članic, za katere velja Pogodba. Končna cena letalske prevoznine in tarife je vedno navedena in označuje ceno, ki se plača, z vsemi davki, prispevki, dodatnimi dajatvami in pristojbinami, ki so neizogibni in predvidljivi v času objave. Poleg navedbe končne cene, je navedeno vsaj še naslednje:

(a)      letalska prevoznina ali tarifa;

(b)      davki;

(c)      letališke pristojbine; in

(d)      ostali prispevki, dodatne dajatve ali pristojbine, zlasti tiste, povezane z varnostjo ali gorivom,

če so bile postavke iz točk (b), (c) in (d) dodane letalskim prevozninam ali tarifam. Možnost doplačila se sporoči na jasen, pregleden in nedvoumen način ob začetku kupovanja vozovnic, kupec pa sam izbere možnost doplačila.“

 Italijansko pravo

6        Člen 20 decreto legislativo n. 206 – Codice del consumo (zakonska uredba št. 206 o sprejetju zakonika o varstvu potrošnikov) z dne 6. septembra 2005 (redni dodatek h GURI št. 235 z dne 8. oktobra 2005) v različici, ki se uporablja za dejstva v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o varstvu potrošnikov), prepoveduje nepoštene poslovne prakse, kot so med drugim zavajajoče poslovne prakse v smislu členov od 21 do 23 tega zakonika. Natančneje, člen 20(2) navedenega zakonika določa, da poslovna praksa velja za nepošteno, če nasprotuje poklicni skrbnosti in če v zvezi z izdelkom izkrivlja ali bi lahko znatno izkrivila ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali je nanj usmerjena, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.

7        V skladu s členom 21(1)(d) istega zakonika se lahko zavajajoče poslovne prakse med drugim nanašajo na ceno ali način izračunavanja cene ali obstoj določene cenovne prednosti.

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

8        AGCM je z odločbo z dne 15. junija 2011 družbo Ryanair spoznal za krivo različnih nepoštenih poslovnih praks glede na zakonik o varstvu potrošnikov in ji naložil več glob. Natančneje, AGCM je kot nepošteno prakso v smislu člena 20(2) in člena 21(1)(d) zakonika o varstvu potrošnikov opredelil predstavitev cen, ki so se v času dejstev iz postopka v glavni stvari uporabljale v spletnem sistemu rezervacij družbe Ryanair (http://ryanair.com/it).

9        Po mnenju AGCM cene, objavljene na tej spletni strani, niso vključevale nekaterih postavk, ki jih je družba Ryanair opredelila kot neobvezne stroške, in sicer stroške spletne prijave potnikov, obdavčitve prevoznin in neobveznih doplačil za notranje lete z davkom na dodano vrednost (DDV) ter provizije za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo je izbrala družba Ryanair (predplačniška Mastercard), pri čemer so bile te postavke po mnenju AGCM dejansko obvezne in so bili potrošnikom naložene v postopku spletnega nakupa vozovnic ter so s tem prispevale k zvišanju prvotno navedene prevoznine.

10      Družba Ryanair je zoper to odločbo vložila tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija).

11      To sodišče je v zvezi s poslovno prakso o izražanju cen s sodbo z dne 12. aprila 2012 potrdilo odločbo AGCM z dne 15. junija 2011, pri čemer je presodilo, da stroški spletne prijave potnikov in obdavčitev prevoznin in neobveznih doplačil za notranje lete z DDV niso neobvezni stroški, temveč jih je treba – enako kot provizije za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo je izbrala družba Ryanair – šteti za „neizogibne“ stroške v smislu člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, potrošnik pa naj zaradi nenavedbe teh stroškov ob začetku kupovanja vozovnic ne bi mogel biti pravilno obveščen o dejanski ceni prevoza, ki ga ponuja družba Ryanair.

12      Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) je zlasti v zvezi s provizijami za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo je izbrala družba Ryanair, presodilo, da je neizogibnost teh stroškov utemeljena s tem, da običajni kupec, ki želi opraviti spletno rezervacijo na spletnem mestu družbe Ryanair, dejansko nima nobene razumne možnosti, da bi se izognil zvišanju cene zaradi navedenih stroškov, če nima kreditne kartice, ki jo je izbrala družba Ryanair. V zvezi s tem je to sodišče menilo, da je namen člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 zagotoviti absolutno preglednost cene letalskih vozovnic od trenutka, ko se je zadevna oseba odločila začeti nakup vozovnice, ne pa spodbuditi javnost, da si vnaprej pridobi najugodnejše plačilno sredstvo.

13      Družba Ryanair je pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija) vložila pritožbo zoper dele sodbe, s katerimi je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) zavrnilo njeno tožbo in potrdilo odločbo AGCM.

14      Predložitveno sodišče ob tem, da navaja, da se Sodišče v sodni praksi ni posebej izreklo o spornih postavkah cene, poudarja, da je treba za rešitev spora ugotoviti, ali je za te postavke mogoče šteti, da spadajo v kategorijo neizogibnih in predvidljivih doplačil v smislu drugega stavka člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, ali pa v kategorijo možnih doplačil v smislu četrtega stavka te določbe. V tem zadnjem primeru se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko možnost doplačila pomeni stroške, ki se jim večina potrošnikov lahko izogne.

15      V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

„1.      Ali je treba določbo člena 23(1), drugi stavek, Uredbe [št. 1008/2008] razlagati tako, da postavke v zvezi s stroški spletne prijave na let in ,provizije‘ za plačilo s kreditno kartico, ki vplivajo na končno ceno vozovnice, ter postavke, ki so posledica obdavčitve prevoznin in neobveznih doplačil za notranje lete z DDV, spadajo v skupino neizogibnih, predvidljivih ali možnih doplačil?

2.      Ali je treba določbo člena 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da izraz ,možnost‘ pomeni tiste elemente, ki se jim večina potrošnikov lahko izogne?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

16      Predložitveno sodišče z vprašanjema, na kateri je treba odgovoriti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da stroški spletne prijave potnikov, obdavčitev prevoznin in neobveznih doplačil za notranje lete z DDV ter provizije za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo izbere letalski prevoznik, spadajo v kategorijo neizogibnih in predvidljivih doplačil v smislu drugega stavka te določbe, ali pa spadajo med možna doplačila v smislu četrtega stavka navedene določbe.

17      V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti v skladu s členom 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 končna cena, ki se plača za letalski prevoz potnika, vedno navedena in med drugim vključuje letalsko prevoznino, kot je opredeljena v členu 2, točka 18, te uredbe, ter vse davke, prispevke, dodatne dajatve in pristojbine, ki so neizogibni in predvidljivi v času objave ponudbe. Člen 23(1), tretji stavek, navedene uredbe določa, da morajo biti v ponudbi navedeni vsaj še letališke pristojbine in prispevki ter dodatne dajatve in pristojbine, povezane z varnostjo ali gorivom, če so te postavke dodane letalskim prevozninam.

18      Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da davkov, prispevkov, dodatnih dajatev in pristojbin iz člena 23(1), drugi in tretji stavek, Uredbe št. 1008/2008 ni mogoče vključiti v letalsko prevoznino, ampak jih je treba navesti ločeno (sodba z dne 6. julija 2017, Air Berlin, C‑290/16, EU:C:2017:523, točka 36). Iz točke 35 sodbe z dne 15. januarja 2015, Air Berlin (C‑573/13, EU:C:2015:11), je razvidno tudi, da morajo biti različne postavke, ki sestavljajo končno ceno, ki jo je treba plačati, v smislu člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, vsebovane že v prvi navedbi cene zračnih prevozov.

19      Poleg tega člen 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008 določa, da se možnost doplačila sporoči na jasen, pregleden in nedvoumen način ob začetku kupovanja vozovnic, kupec pa sam izbere možnost doplačila.

20      V zvezi s tem je iz točke 14 sodbe z dne 19. julija 2012, ebookers.com Deutschland (C‑112/11, EU:C:2012:487), razvidno, da pojem „možnost doplačila“ zajema doplačila, ki v nasprotju s postavkami končne cene, ki jo je treba plačati, iz člena 23(1), drugi in tretji stavek, Uredbe št. 1008/2008, niso neizogibna za prevoz potnikov in se tako nanašajo na storitve, ki dopolnjujejo letalsko storitev in ki niso niti obvezne niti nujne za prevoz potnikov, tako da jih stranka lahko sprejme ali zavrne. Sodišče je že razsodilo, da je treba doplačila iz naslova zavarovanja odpovedi leta ali prevoza oddane prtljage šteti za izbirna v smislu člena 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008 (sodbi z dne 19. julija 2012, ebookers.com Deutschland, C‑112/11, EU:C:2012:487, točka 20, in z dne 18. septembra 2014, Vueling Airlines, C‑487/12, EU:C:2014:2232, točka 39).

21      Tako iz člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 in zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da mora letalski prevoznik, kot je družba Ryanair, v svojih spletnih ponudbah za prevoz potnikov ob prvi navedbi cene navesti letalsko prevoznino ter ločeno vse neizogibne in predvidljive davke, prispevke, dodatne dajatve in pristojbine, medtem ko mora možnost doplačila sporočiti jasno, pregledno in nedvoumno ob začetku kupovanja vozovnic.

22      Opredelitev različnih postavk cene, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, glede na člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 je treba preučiti na podlagi teh elementov.

23      Prvič, glede stroškov spletne prijave potnikov je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdita avstrijska vlada in Evropska komisija v pisnih stališčih, iz nujnosti in obveznosti prijave ni mogoče samodejno sklepati, da so ti stroški neizogibni v smislu člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008. Letalskim prevoznikom je namreč treba priznati možnost, da potnikom ponudijo različne načine plačljive ali brezplačne prijave, kot sta spletna prijava ali osebna prijava na letališču.

24      V teh okoliščinah, kadar mora potrošnik izbirati med vsaj dvema načinoma prijave, je treba ugotoviti, kot navaja francoska vlada v pisnih stališčih, da način prijave, ki mu je ponujen ob kupovanju vozovnice, ni niti obvezna niti nujna storitev za njegov prevoz. Kadar namreč letalski prevoznik ponuja plačljivo storitev spletne prijave, hkrati pa ponudi alternativne rešitve, ki potnikom omogočajo, da se prijavijo brezplačno, stroškov spletne prijave potnikov ni mogoče šteti za neizogibno postavko končne cene, ki jo je treba plačati, v smislu drugega stavka člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, ampak jih je treba opredeliti kot možnost doplačila v smislu četrtega stavka te določbe, za katero se potrošnik lahko odloči, da jo sprejme ali zavrne.

25      Taki stroški se lahko štejejo za neizogibne, le če so vsi načini prijave, ki jih ponuja letalski prevoznik, plačljivi, ali če, kot italijanska vlada navaja v pisnih stališčih, potrošniku med več načini prijave ni ponujena nobena izbira. V prvem primeru mora namreč potrošnik tako ali drugače plačati stroške prijave, saj je navidezna svoboda izbire, ki mu je prepuščena, le iluzorna, medtem ko v drugem primeru potrošnik dejansko nima nobene druge izbire, kot da se prijavi po spletu.

26      Predložitveno sodišče bo moralo torej preveriti, ali je družba Ryanair potnikom ponudila možnost brezplačne prijave. Če je navedena družba ponujala le plačljivo možnost spletne prijave, kot je italijanska vlada navedla v pisnih stališčih, ali če je kot alternativo plačljivi storitvi spletne prijave ponujala le plačljive načine prijave, kot trdi Komisija v pisnih stališčih, bo treba ugotoviti, da se stranka ni mogla izogniti plačilu stroškov prijave in da ti stroški, katerih predvidljivost izhaja iz cenovne politike letalskega prevoznika, spadajo med neizogibne in predvidljive postavke cene v smislu člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008.

27      Če pa je družba Ryanair kot alternativo ponujala eno ali več možnosti brezplačne prijave, bo treba plačljive stroške spletne prijave šteti za možnost doplačila v smislu člena 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008.

28      Drugič, glede obdavčitve cen notranjih letov z DDV je treba ugotoviti, da gre za davek v smislu drugega in tretjega stavka člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 in da je ta davek, ki se nanaša na letalsko prevoznino, neizogiben in predvidljiv v smislu tretjega stavka te določbe, ker je določen z nacionalno ureditvijo in se samodejno uporabi ob vsaki rezervaciji notranjega leta.

29      Tretjič, glede obdavčenja neobveznih doplačil za notranje lete z DDV je treba ugotoviti, kot je Komisija navedla v pisnih stališčih, da gre za možnost doplačila v smislu člena 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008. Čeprav je mogoče DDV, s katerim se obdavčijo neobvezna doplačila za notranje lete, zaradi njegove obveznosti šteti za neizogiben, pa tega davka ni mogoče šteti za predvidljivega, saj je neločljivo povezan z neobveznimi doplačili, ki jih izbere izključno potnik. Letalski prevoznik pa od začetka ne more poznati možnosti doplačil, ki jih bo izbrala stranka, tako da zneska DDV, ki se nanaša na ta doplačila, ni mogoče vključiti v predvidljivo končno ceno, ki jo je treba navesti ob objavi ponudbe.

30      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da mora navedba določenega davka vedno slediti postavki cene, na katero se ta davek navezuje, kot je poleg tega razvidno iz zadnjega dela tretjega stavka člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, v skladu s katerim morajo biti davki, „dodan[i] letalskim prevozninam“, navedeni v končni ceni, ki jo je treba plačati. Če se torej davek nanaša na letalsko prevoznino, ga je treba navesti ločeno s to prevoznino od prve navedbe končne cene, ki jo je treba plačati, medtem ko bo, če se nanaša na možnost doplačila, moral biti in bo lahko v končni ceni, ki jo je treba plačati, naveden šele ob navedbi doplačila.

31      V zadnjenavedenem primeru je treba pojasniti, kot poudarja Komisija v pisnih stališčih, da mora biti znesek davka jasno prikazan v ceni izbirnih storitev takoj po njihovi navedbi. Zahteva po jasnosti in preglednosti, ki jo mora letalski prevoznik spoštovati pri obveščanju o možnosti doplačil na podlagi člena 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008, namreč pomeni, da mora biti potnik obveščen o delu, ki ga DDV predstavlja v znesku doplačila, takoj ko se odloči za izbirno storitev. Obvestilo o tem delu ustreza tudi cilju učinkovite primerljivosti cen zračnih prevozov, ki se v skladu z uvodno izjavo 16 Uredbe št. 1008/2008 uresničuje s to uredbo, pri čemer mora biti potrošniku omogočena primerjava doplačil, ki jih letalski prevozniki ponujajo na zadevni notranji zvezi, brez DDV.

32      Četrtič in zadnjič, glede provizij za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo je izbral letalski prevoznik, je treba ugotoviti, da predvidljivost teh provizij ni vprašljiva, ker njihova uporaba izhaja iz politike letalskega prevoznika glede načina plačila.

33      V zvezi z neizogibnostjo navedenih provizij v smislu člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 je treba poudariti, da se lahko stranka na prvi pogled izogne njihovemu plačilu, tako da končno ceno, ki jo je treba plačati, poravna s kreditno kartico, ki jo je izbral letalski prevoznik. Vendar za doplačilo ni mogoče šteti, da se mu je mogoče izogniti in da je zato izbirno, če za možnost, ki je ponujena potrošniku, velja pogoj, ki ga določi letalski prevoznik, pri čemer je brezplačnost zadevne storitve pridržana za omejen krog privilegiranih potrošnikov, potrošniki, ki niso del tega kroga, pa se morajo dejansko bodisi odreči brezplačnosti te storitve bodisi odreči takojšnjemu dokončanju nakupa in morajo izvesti korake, ki jih bodo potencialno drago stali, da bi izpolnili zahtevani pogoj, ob tveganju, da ko bodo ti koraki storjeni, ne bodo več mogli izkoristiti ponudbe ali je ne bodo mogli izkoristiti po prvotno navedeni ceni.

34      Iz tega sledi, da je treba take stroške opredeliti ne le kot predvidljive, ampak tudi kot neizogibne, zato ne morejo biti zajeti s pojmom možnosti doplačila v smislu člena 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008.

35      Poleg tega je treba pojasniti, da za opredelitev takih stroškov ni pomembno, ali ima večina potrošnikov kartico, ki jo je izbral letalski prevoznik, in se tako lahko izogne plačilu zadevnih stroškov. Ker je namreč namen Uredbe št. 1008/2008 posamično varstvo potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2015, Air Berlin, C‑573/13, EU:C:2015:11, točka 33), tega, ali se je mogoče nekemu doplačilu izogniti, ni mogoče ugotoviti glede na merilo, ki bi ga izpolnjevala le večina potrošnikov.

36      Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da so stroški prijave potnikov, katerih plačilu se zaradi neobstoja alternativnega načina brezplačne prijave ni mogoče izogniti, obdavčitev cen notranjih letov z DDV in provizije za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo izbere letalski prevoznik, neizogibne in predvidljive postavke cene v smislu drugega stavka te določbe. Nasprotno pa je treba navedeno določbo razlagati tako, da stroški prijave potnikov, katerih plačilu se je mogoče izogniti z uporabo možnosti brezplačne prijave, in obdavčitev neobveznih doplačil za notranje lete z DDV pomenijo možnost doplačila v smislu četrtega stavka iste določbe.

 Stroški

37      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Člen 23(1) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti je treba razlagati tako, da so stroški prijave potnikov, katerih plačilu se zaradi neobstoja alternativnega načina brezplačne prijave ni mogoče izogniti, obdavčitev cen notranjih letov z davkom na dodano vrednost (DDV) in provizije za nakupe, opravljene s kreditno kartico, ki ni tista, ki jo izbere letalski prevoznik, neizogibne in predvidljive postavke cene v smislu drugega stavka te določbe. Nasprotno pa je treba navedeno določbo razlagati tako, da stroški prijave potnikov, katerih plačilu se je mogoče izogniti z uporabo možnosti brezplačne prijave, in obdavčitev neobveznih doplačil za notranje lete z DDV pomenijo možnost doplačila v smislu četrtega stavka iste določbe.

Podpisi


*      Jezik postopka: italijanščina.