SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)

z dne 14. decembra 2022(*)

„Subvencije – Uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije – Izvedbena uredba (EU) 2019/2092 – Dokončna izravnalna dajatev – Člen 3, točka 1(a), Uredbe (EU) 2016/1037 – Finančni prispevek – Člen 3, točka 2, Uredbe 2016/1037 – Ugodnost – Člen 7(1)(a) Uredbe 2016/1037 – Izračun zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi – Člen 3, točka 1(a)(iv) in točka 2, Uredbe 2016/1037 – Dejanje, s katerim se zasebnemu organu ,zaupa‘ ali ,ukaže‘, da opravi funkcijo, ki pomeni finančni prispevek – Plačilo, ki je nižje od primernega – Dohodkovna ali cenovna podpora – Člen 28(5) Uredbe 2016/1037 – Uporaba razpoložljivih dejstev – Člen 3, točka 2, in člen 6(d) Uredbe 2016/1037 – Ugodnost – Člen 8(8) Uredbe 2016/1037 – Nevarnost znatne škode za industrijo Unije – Člen 8(5) in (6) Uredbe 2016/1037 – Vzročna zveza – Analiza pripisovanja – Analiza nepripisovanja“

V zadevi T‑111/20,

PT Wilmar Bioenergi Indonesia s sedežem v Medanu (Indonezija),

PT Wilmar Nabati Indonesia s sedežem v Medanu,

PT Multi Nabati Sulawesi s sedežem v Severnem Sulavesiju (Indonezija),

ki jih zastopata P. Vander Schueren in T. Martin-Brieu, odvetnika,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo P. Kienapfel, G. Luengo in P. Němečková, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

European Biodiesel Board (EBB) s sedežem v Bruslju (Belgija), ki ga zastopata M.-S. Dibling in L. Amiel, odvetnika,

intervenient,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),

v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, L. Madise, P. Nihoul, sodnika, R. Frendo, sodnica, in J. Martín y Pérez de Nanclares, sodnik,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 13. januarja 2022,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeče stranke, družbe PT Wilmar Bioenergi Indonesia, PT Wilmar Nabati Indonesia in PT Multi Nabati Sulawesi, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/2092 z dne 28. novembra 2019 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije (UL 2019, L 317, str. 42, v nadaljevanju: izpodbijana uredba) v delu, v katerem se nanaša nanje.

 Dejansko stanje

2        Tožeče stranke so indonezijske družbe, ki proizvajajo biodizel in ga izvažajo v Evropsko unijo.

3        Svet Evropske unije je 19. novembra 2013 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1194/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2013, L 315, str. 2), s katero je bila za tožeče stranke uvedena dokončna protidampinška dajatev.

4        Evropska komisija je 25. novembra 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 1198/2013 o ustavitvi protisubvencijskega postopka v zvezi z uvozom biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 330/2013 o uvedbi registracije za takšen uvoz (UL 2013, L 315, str. 67).

5        Splošno sodišče je 15. septembra 2016 razglasilo člena 1 in 2 Izvedbene uredbe št. 1194/2013 za nična v delu, v katerem se nanašata na prvi dve tožeči stranki (sodba z dne 15. septembra 2016, PT Pelita Agung Agrindustri/Svet, T‑139/14, neobjavljena, EU:T:2016:499).

6        Posebna skupina Svetovne trgovinske organizacije (STO) je 25. januarja 2018 na zahtevo Republike Indonezije izdala poročilo o protidampinških ukrepih, naloženih z Izvedbeno uredbo št. 1194/2013 o uvozu biodizla s poreklom iz Indonezije (poročilo posebne skupine STO, naslovljeno „Evropska unija – Protidampinški ukrepi za biodizel s poreklom iz Indonezije“, ki je bilo sprejeto 25. januarja 2018 (WT/DS 480/R). Posebna skupina STO je ugotovila, da je Evropska unija ravnala v nasprotju z več določbami Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) ter Sporazuma o izvajanju člena VI GATT (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189) iz Priloge 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82).

7        Združenje European Biodiesel Board (EBB) je 22. oktobra 2018 pri Komisiji vložilo pritožbo v skladu s členom 10 Uredbe (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 55), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 (UL 2018, L 143, str. 1) (v nadaljevanju: osnovna uredba). V skladu s to pritožbo je bil uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije subvencioniran in je zato povzročal škodo industriji Unije.

8        Komisija je z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije 6. decembra 2018 (UL 2018, C 439, str. 16), začela protisubvencijski postopek glede uvoza biodizla s poreklom iz Indonezije.

9        Izdelek v preiskavi so „monoalkilni estri maščobnih kislin in/ali parafinska plinska olja, pridobljena s sintezo in/ali hidrotretiranjem, nefosilnega izvora, splošno znana kot ,biodizel‘, v čisti obliki ali mešanici, s poreklom iz Indonezije“.

10      Biodizel, proizveden v Indoneziji, je v glavnem metilester, pridobljen iz palmovega olja (v nadaljevanju: PME), ki se pridobiva iz surovega palmovega olja (v nadaljevanju: CPO). Biodizel, ki se proizvaja v Uniji, pa je večinoma metilester oljne ogrščice (v nadaljevanju: RME), vendar se proizvaja tudi iz drugih surovin, vključno s CPO.

11      PME in RME spadata v kategorijo monoalkilnih estrov maščobnih kislin. Izraz „ester“ se nanaša na transesterifikacijo rastlinskih olj, natančneje na združitev olja z alkoholom, s čimer se proizvede biodizel, kot stranski produkt pa glicerin. Izraz „metil“ se nanaša na metanol, to je najbolj običajen alkohol, ki se uporablja v tem procesu. Monoalkilni estri maščobnih kislin so znani tudi kot „metilestri maščobnih kislin“ (v nadaljevanju: FAME). Čeprav sta PME in RME FAME, imata delno različne fizikalne in kemične lastnosti, zlasti pa različno točko mašenja hladnega filtra (v nadaljevanju: CFPP). CFPP pomeni temperaturo, pri kateri se filter goriva zamaši zaradi kristalizacije ali želatiniranja nekaterih teh sestavin. CFPP za RME je lahko –14 °C, za PME pa je približno 13 °C. Na trgu je biodizel z določeno CFPP pogosto opisan kot FAMEX, na primer kot FAME0 ali FAME5.

12      Preiskava subvencioniranja in škode je zajela obdobje od 1. oktobra 2017 do 30. septembra 2018 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Analiza gibanj, pomembnih za določitev škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2015 do konca obdobja preiskave. Komisija je po potrebi preučila tudi podatke iz časa po obdobju preiskave.

13      Družba PT Wilmar Bioenergi Indonesia je z dopisom z dne 25. januarja 2019 predložila odgovore na protisubvencijski vprašalnik, ki ji ga je Komisija poslala 19. decembra 2018. Komisija je med 18. in 21. marcem 2019 opravila preverbe na kraju samem v prostorih tožečih strank v Indoneziji.

14      Vzporedno so tožeče stranke predložile te pripombe: 17. januarja 2019 pripombe k pritožbi, 14. februarja 2019 pripombe k podatkom, ki so jih predložili združenje EBB in vzorčeni proizvajalci biodizla iz Unije, ter k trditvam o nevarnosti škode, 14. februarja 2019 pripombe k možnosti uporabe izravnalnih ukrepov za zatrjevane sisteme subvencij, 19. junija 2019 pa pripombe k trditvam o nevarnosti škode, predstavljenim v pripombah združenja EBB z dne 29. aprila 2019, in k zahtevi združenja EBB za registracijo uvoza.

15      Komisija je 12. avgusta 2019 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2019/1344 o uvedbi začasne izravnalne dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije (UL 2019, L 212, str. 1, v nadaljevanju: začasna uredba). Začasna izravnalna dajatev, ki se je uporabljala za družbi PT Wilmar Bioenergi Indonesia in PT Wilmar Nabati Indonesia, je znašala 15,7 %. Začasna izravnalna dajatev, ki se je uporabljala za „[v]se druge družbe“ razen tistih, ki so izrecno navedene v členu 1 začasne uredbe, je znašala 18 %.

16      Komisija je 13. avgusta 2019 tožečim strankam sporočila bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih je sprejela začasno uredbo.

17      Tožeče stranke so 28. avgusta 2019 predložile pripombe glede začasne uredbe ter bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila ta uredba sprejeta.

18      Komisija je 4. oktobra 2019 razkrila bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončne izravnalne ukrepe glede biodizla s poreklom iz Indonezije. Tožeče stranke so 14. oktobra 2019 predložile pripombe v zvezi s tem.

19      Komisija je na koncu protisubvencijskega postopka sprejela izpodbijano uredbo, s katero je potrdila ugotovitve, do katerih je prišla v začasni uredbi. Menila je, da je indonezijska vlada industrijo biodizla podpirala s subvencijami v smislu člena 3(1) osnovne uredbe. Ugotovila je, da se je ta podpora izvajala prek nekaterih programov. Zlasti je šlo za to, da je sklad za nasade oljnih palm, javni organ, proizvajalcem biodizla, ki so to gorivo dobavljali družbama, poimenovanima „subjekta za bencin“, pokril razliko med referenčno ceno za mineralni dizel, ki sta jo plačevala ta subjekta, in referenčno ceno za biodizel, ki jo je določil minister za energijo in mineralne vire. Komisija je tako ugotovila, da je indonezijska vlada proizvajalcem CPO, surovine, ki so jo proizvajalci biodizla kupovali za predelavo v to gorivo, zaupala ali ukazala dobavo te surovine za plačilo, nižje od primernega, zlasti prek omejitev izvoza in nadzora nad cenami prek skupine javnih družb PT Perkebunan Nusantara (v nadaljevanju: družba PTPN).

20      Dokončna izravnalna dajatev, ki se je uporabljala za družbi PT Wilmar Bioenergi Indonesia in PT Wilmar Nabati Indonesia, je znašala 15,7 %. Dokončna izravnalna dajatev, ki se je uporabljala za „[v]se druge družbe“ razen tistih, ki so izrecno navedene v členu 1 izpodbijane uredbe, je znašala 18 %.

 Predlogi strank

21      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanje;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

22      Komisija ob podpori združenja EBB Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v delu, v katerem se nanaša na družbo PT Multi Nabati Sulawesi, zavrže kot nedopustno;

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

23      Tožeče stranke v utemeljitev tožbe v bistvu navajajo štiri tožbene razloge, od katerih se:

–        prvi nanaša na kršitev člena 3, točka 1(a), točka 1(a)(i) in točka 2, ter člena 7(1)(a) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in s tem, da ugodnosti, ki naj bi jo tožeče stranke prejele, ni prilagodila zaradi upoštevanja odobrenih znižanj ter stroškov prevoza in kreditiranja, ki so nastali za pridobitev domnevnih subvencij;

–        drugi na kršitev člena 3, točka 1(a)(iv), točka 1(b) in točka 2, člena 6(d) in člena 28(5) osnovne uredbe ter očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila obstoj podpore vlade za zagotavljanje CPO za plačilo, ki je nižje od primernega;

–        tretji na kršitev člena 8(8) osnovne uredbe in očitno napako pri presoji, ki jo je storila Komisija s tem, da je ugotovila obstoj nevarnosti znatne škode za industrijo Unije;

–        četrti na kršitev člena 8(5) in (6) osnovne uredbe in očitno napako pri presoji, ki jo je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da uvoz iz Indonezije pomeni nevarnost za nastanek škode za industrijo Unije, in s tem, da ni upoštevala vpliva uvoza iz Argentine.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 3, točka 1(a), točka 1(a)(i) in točka 2, ter člena 7(1)(a) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in s tem, da ugodnosti, ki naj bi jo tožeče stranke prejele, ni prilagodila zaradi upoštevanja odobrenih znižanj ter stroškov prevoza in kreditiranja, ki so nastali za pridobitev domnevnih subvencij

24      Prvi tožbeni razlog temelji na štirih delih, ki jih Komisija ob podpori združenja EBB izpodbija.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija menila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo finančni prispevek vlade ali javnega organa

25      Tožeče stranke s prvim delom trdijo, da plačila, ki jih je izvedel sklad za nasade oljnih palm, niso finančni prispevek vlade ali javnega organa.

26      Najprej je treba opozoriti, da imajo v skladu s sodno prakso institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti (glej sodbo z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 63 in navedena sodna praksa).

27      Široka diskrecijska pravica, ki jo imajo institucije Unije na področju ukrepov trgovinske zaščite, se nanaša tudi na ugotavljanje obstoja finančnega prispevka v smislu člena 3, točka 1, osnovne uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. oktobra 2012, Novatex/Svet, T‑556/10, neobjavljena, EU:T:2012:537, točki 34 in 35).

28      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3 osnovne uredbe določa, da se šteje, da subvencija obstaja, če so izpolnjeni pogoji iz točk 1 in 2 tega člena, in sicer če gre za „finančni prispevek“ vlade v državi porekla ali izvoza in če to prinaša „ugodnosti“.

29      Namen člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe je opredeliti pojem „finančni prispevek“ tako, da se iz njega izključijo ukrepi vlade, ki ne spadajo v eno od kategorij, naštetih v tej določbi. S tega vidika so v členu 3, točka 1(a), od (i) do (iii), osnovne uredbe navedeni konkretni položaji, ki jih je treba obravnavati kot finančni prispevek vlade, in sicer neposredni ali posredni prenos sredstev, opuščanje prihodka vlade ter dobava blaga ali storitev oziroma nakup blaga, medtem ko točka 1(a)(iv), druga alinea, tega člena določa, da je dejstvo, da vlada zaupa zasebnemu organu, da opravi eno ali več vrst funkcij, navedenih v točkah (i), (ii) in (iii), enakovredno dodelitvi finančnega prispevka s strani te vlade v smislu člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe (sodba z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 106).

30      Iz besedila člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe in zlasti iz besedne zveze „finančni prispevek vlade“ je razvidno, da mora biti finančni prispevek mogoče pripisati vladi. Ni pa v tej določbi nobenega pojasnila glede vira prenesenih sredstev. Tako je v točki 1(a)(i) tega člena v pojem „finančni prispevek“ vključena „vladna praksa“, ki zajema neposreden prenos sredstev, ne da bi bile dodane zahteve glede izvora teh sredstev. To, da vir sredstev ne vpliva na opredelitev vladne prakse kot „finančnega prispevka vlade“, jasno izhaja iz predpostavke iz druge alinee člena 3, točka 1(a)(iv), ki je, da vlada zaupa ali ukaže zasebnemu organu, da opravi nekatere funkcije, kot je neposreden prenos sredstev, ne da bi bilo pojasnjeno, iz katerega vira morajo biti uporabljena sredstva. Iz teh določb izhaja, da pojem „finančni prispevek vlade“ zajema vsa denarna sredstva, ki jih lahko vlada dejansko uporabi.

31      V obravnavani zadevi je iz točk od 30 do 33 obrazložitve izpodbijane uredbe razvidno, da je sklad za nasade oljnih palm javni organ, česar tožeče stranke ne izpodbijajo. Ta organ zagotavlja podporo pri nakupih biodizla, ki jih opravijo subjekti, ki jih imenujejo državni organi, eni od agencij, to je agenciji za upravljanje sklada (v nadaljevanju: agencija za upravljanje), pa je zaupal pobiranje dajatev na izvoz izdelkov iz palmovega olja, iz katerih se financira (točke od 41 do 43 obrazložitve začasne uredbe).

32      Iz začasne uredbe je razvidno, da je bil sklad za subvencioniranje biodizla, ki je del sklada za nasade oljnih palm (točka 40 obrazložitve), ustanovljen s predsedniško uredbo št. 61/2015 in da je bila agenciji za upravljanje zaupana naloga pobiranja dajatev na izvoz izdelkov iz palmovega olja, iz katerih se je financiral sklad za nasade oljnih palm (točki 41 in 42 obrazložitve). S členom 1(4) predsedniške uredbe št. 61/2015 je vlada Indonezije agenciji za upravljanje podelila pravico do uporabe izvoznih dajatev in izvoznih davkov na CPO in njegove derivate, medtem ko je v členu 18(1) predsedniške uredbe št. 66/2018 izrecno določeno, da je „namen uporabe sklada […] pokriti razliko med tržno indeksirano ceno dizla in tržno indeksirano ceno biodizla“ (točki 58 in 60 obrazložitve). Tako agencija za upravljanje iz sredstev sklada za nasade oljnih palm proizvajalcem biodizla izplačuje razliko med referenčno ceno dizla in referenčno ceno biodizla (točka 47 obrazložitve).

33      Prvič, tožeče stranke trdijo, da sta izvor in narava sredstev, ki se uporabljajo za plačila agencije za upravljanje proizvajalcem biodizla, torej izvozne dajatve, ki jo plačujejo proizvajalci izvozniki, upoštevna za opredelitev, ali obstaja finančni prispevek. Drugič, izvozna dajatev naj bi bila izrecno namenjena financiranju sklada za nasade oljnih palm in indonezijska vlada naj ne bi mogla kakor koli drugače razpolagati z njo. Tretjič, sklad za nasade oljnih palm naj bi se financiral iz dobavne verige CPO v korist te verige, plačila pa naj torej ne bi pomenila nobenega stroška za indonezijsko vlado.

34      Kot je bilo navedeno v točki 30 zgoraj, je treba v zvezi s tem opozoriti, da člen 3, točka 1(a), osnovne uredbe ne vsebuje nobenega pojasnila glede vira prenesenih sredstev in tako zajema vsa denarna sredstva, ki jih lahko vlada dejansko uporabi.

35      Torej je treba razlago te določbe, ki jo predlagajo tožeče stranke ter s katero se upoštevata vir sredstev, ki jih izplačuje vlada kot finančni prispevek, in način, kako lahko ta vlada z njimi razpolaga na podlagi nacionalne ureditve, zavrniti. Poleg tega dejstvo, da se sredstva, s katerimi razpolaga sklad za nasade oljnih palm, zbirajo z izvozno dajatvijo, ki jo plačujejo proizvajalci izvozniki, še ne pomeni, da za javni organ, ki izplačuje sredstva, kadar se ta izplačajo proizvajalcem biodizla za kritje razlike med tržno indeksirano ceno dizla in tržno indeksirano ceno biodizla, ne nastane nikakršno breme.

36      Dodati je treba, prvič, da ta ugotovitev ni omajana s sodbo z dne 14. julija 1988, Fediol/Komisija (188/85, EU:C:1988:400), na katero se sklicujejo tožeče stranke. V tej zadevi, ki se je nanašala na tožbo za razglasitev ničnosti sklepa, s katerim je Komisija končala protisubvencijski postopek, uveden na podlagi pritožbe tožeče stranke, je Sodišče sicer res zavrnilo trditev, da je treba pojem subvencija razlagati široko in da ta ne obstaja, če vsi sprejeti ukrepi ne privedejo do rezultata, ki pomeni ugodnost za prejemnike te subvencije. Vendar je Sodišče v isti sodbi razsodilo, da je zakonodajalec Unije pojem izvozne subvencije iz člena 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 2176/84 z dne 23. julija 1984 o zaščiti proti dampinškemu oziroma subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL 1984, L 201, str. 1) zasnoval tako, da nujno pomeni finančno breme, ki ga neposredno ali posredno nosijo javni organi, koncept bremena pa ne zajema samo predpostavke, po kateri država izplača sredstva, ampak tudi predpostavko, po kateri se odpove pobiranju davčnih terjatev (sodba z dne 14. julija 1988, Fediol/Komisija, 188/85, EU:C:1988:400, točka 12). S to sodbo, v kateri se ne upošteva vir uporabljenih sredstev, ni izključeno, da izplačila agencije za upravljanje iz obravnavane zadeve, ki se financirajo tako, da ta organ pobira izvozno dajatev, pomenijo finančno breme, ki ga neposredno nosi javni organ.

37      Drugič, tožeče stranke ne morejo uspeti s trditvijo v zvezi s poročilom pritožbenega organa pri organu STO za reševanje sporov, naslovljenim „ZDA – Ukrepi, ki vplivajo na trgovino velikih civilnih letal (druga pritožba)“, sprejetim 12. marca 2012 (WT/DS 353/AB/R, točka 617) (v nadaljevanju: poročilo pritožbenega organa „ZDA – Velika civilna letala (druga pritožba)“).

38      V zvezi s tem je treba opozoriti, da razlage Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih iz Priloge 1A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82, v nadaljevanju: Sporazum SIU), ki jih sprejme ta organ, v skladu s sodno prakso za Splošno sodišče ne morejo biti zavezujoče pri njegovi presoji veljavnosti izpodbijane uredbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 1. marca 2005, Van Parys, C‑377/02, EU:C:2005:121, točka 54; z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 103, in z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:278, točka 419).

39      Vendar je Sodišče tudi poudarilo, da načelo splošnega mednarodnega prava o spoštovanju pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda), določeno v členu 26 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969, pomeni, da mora Sodišče Unije pri razlagi in uporabi Sporazuma SIU upoštevati razlago različnih določb tega sporazuma, ki jo je podal organ STO za reševanje sporov (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 32, in sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle v zadevi Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2021:533, točka 24, ki jim je Sodišče sledilo v tej zadevi; glej po analogiji tudi sodbo z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 92). Tako ni nobenega razloga, da se Splošno sodišče ne bi sklicevalo nanje, kadar gre za razlago določb osnovne uredbe, ki ustrezajo določbam Sporazuma SIU (sodba z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 103).

40      Vsekakor je v točki 617 poročila pritožbenega organa „ZDA – Velika civilna letala (druga pritožba)“, na katero se sklicujejo tožeče stranke, pojasnjeno, da „neposreden prenos sredstev običajno vključuje financiranje, ki ga vlada zagotovi prejemniku“. Ugotoviti je treba, da je v tem poročilu ugotovljeno, da finančni prispevek „običajno zagotovi vlada“, vendar v nasprotju s trditvijo tožečih strank v njem niso postavljene zahteve glede vira sredstev, s katerimi navedena vlada razpolaga.

41      Ker so bile trditve tožečih strank v celoti zavrnjene, je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(a)(i), osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija ugotovila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo subvencije

42      Tožeče stranke z drugim delom prvega tožbenega razloga trdijo, da plačila, ki jih je izvedel sklad za nasade oljnih palm, ne pomenijo neposrednega prenosa sredstev v obliki subvencije, ampak plačilo za nakup biodizla.

43      Opozoriti je treba, kot je bilo navedeno v točkah 29 in 30 zgoraj, da so v členu 3, točka 1(a), osnovne uredbe navedeni konkretni položaji, za katere je treba šteti, da vključujejo finančni prispevek vlade, med drugim neposredni ali posredni prenos sredstev, ta finančni prispevek pa mora biti mogoče pripisati vladi.

44      Poleg tega je treba pri presoji, ali neposredni prenos sredstev predstavlja ugodnost, ki pomeni subvencijo v smislu člena 3 osnovne uredbe, s čimer je mogoče utemeljiti uvedbo izravnalne dajatve, upoštevati neobstoj protidajatve ali enakovredne protidajatve s strani podjetja, ki je prejemnik tega prenosa.

45      V obravnavani zadevi je bil postopek, ki ga je Komisija opredelila kot „neposredni prenos sredstev“, v točkah od 45 do 50 obrazložitve začasne uredbe (tudi v točki 37 obrazložitve izpodbijane uredbe) opredeljen tako:

„(45) Natančneje, člen 9(1) predsedniške uredbe št. 26/2016 določa, da ,generalni direktor generalnega direktorata za nove obnovljive vire energije in varčevanje z energijo (EBTKE) imenuje subjekt za bencin, ki izvaja postopek nabave biodizla v skladu s členom 4 v okviru financiranja s strani agencije za upravljanje […] ob upoštevanju politike usmerjevalnega odbora agencije za upravljanje […]‘, člen 9(8) pa določa, da ,na podlagi odobritve ministra v skladu z odstavkom (7) generalni direktor [generalnega direktorata za nove obnovljive vire energije in varčevanje z energijo] v imenu ministra določi (a) proizvajalce biodizla, ki bodo sodelovali pri nabavi biodizla, in (b) količino biodizla, ki se dodeli vsakemu proizvajalcu biodizla‘. […]

(46) Proizvajalci biodizla, ki se odločijo za sodelovanje in jim je dodeljena kvota na podlagi navedene uredbe, morajo mesečno količino biodizla prodati tako imenovanemu subjektu za bencin. Vlada Indonezije je do zdaj imenovala naslednja subjekta za bencin:

(a) PT Pertamina (v nadaljnjem besedilu: družba Pertamina), naftno in plinsko družbo v državni lasti, in

(b) PT AKR Corporindo Tbk (v nadaljnjem besedilu: družba AKR), zasebno naftno in plinsko družbo.

(47) Sklad [za nasade oljnih palm] predvideva poseben plačilni mehanizem, s katerim bi družba Pertamina (in za nekatere manjše količine družba AKR) proizvajalcem biodizla plačala referenčno ceno dizla (v nasprotju z dejansko ceno biodizla, ki bi bila v obdobju preiskave višja), razliko med tako referenčno ceno dizla in referenčno ceno biodizla pa bi agencija za upravljanje proizvajalcem biodizla poravnala iz sklada [za nasade oljnih palm].

(48) Referenčni ceni dizla in biodizla določi minister za energijo in mineralne vire […] na naslednji način:

(a) Referenčna cena dizla temelji na cenah nafte, ki jih sporoči družba Platts Singapore[…], in proizvodnih stroških za dizel v Indoneziji.

(b) […] referenčna cena biodizla temelji na domači ceni [CPO], ki se ji prištejejo stroški pretvorbe […].

(49) Natančneje, vsak proizvajalec biodizla – vključno z vsemi proizvajalci izvozniki – družbi Pertamina (ali, odvisno od primera, družbi AKR) izda račun za količino biodizla, ki ga kupec mora uporabiti v okviru obveznosti mešanja goriv [v skladu s katero morajo gospodarski subjekti za več vrst uporabe, kot je na primer javni prevoz, kot gorivo uporabljati mešanico mineralnega dizla in biodizla, ki vsebuje vsaj 20 % biodizla], družba Pertamina (ali družba AKR) pa proizvajalcu plača referenčno ceno dizla za navedeno obdobje. […]

(50) Da bi prejel vračilo razlike med ceno, ki jo plačata družbi Pertamina in AKR (na podlagi referenčne cene dizla), in referenčno ceno biodizla, proizvajalec biodizla agenciji za upravljanje pošlje dodaten račun za isto količino in mu priloži seznam dokumentov. Po tem ko agencija za upravljanje prejme račun in preveri v njem navedene elemente, zadevnemu proizvajalcu biodizla plača razliko med referenčno ceno dizla (ki jo, odvisno od primera, plača družba Pertamina ali družba AKR) in referenčno ceno biodizla, določeno za navedeno obdobje.“

46      Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da je Komisija plačila, ki jih je izvedel sklad za nasade oljnih palm, napačno opredelila kot neposredni prenos sredstev, in ne kot plačila, izvršena kot protidajatev za nakup biodizla. Prvič, po njihovih trditvah so plačila sklada za nasade oljnih palm zajemala vzajemne obveznosti indonezijske vlade in proizvajalcev biodizla, in sicer prodajo biodizla za plačilo neke cene. V zvezi s tem naj bi bilo treba upoštevati obstoj predhodnih pogodb med tožečimi strankami in skladom za nasade oljnih palm ter to, da so prvonavedene na drugonavedenega naslavljale račune, da bi od njega prejele plačila. Pri opredelitvi narave zadevnega prispevka naj bi bilo treba upoštevati naravo sklada za nasade oljnih palm, katerega namen naj bi bil podpora nakupom in uporabi biodizla za izpolnjevanje obveznosti, ki jo je določila indonezijska vlada v zvezi z mešanjem biodizla. Drugič, večino nakupov biodizla pri tožečih strankah je opravila družba PT Pertamina (v nadaljevanju: Pertamina), javni organ, ki je sestavni del indonezijske vlade. Tretjič, tožeče stranke na podlagi teh elementov trdijo, da bi morala Komisija plačila sklada za nasade oljnih palm opredeliti kot del nakupa blaga v smislu člena 3, točka 1(a)(iii), osnovne uredbe.

47      V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v točki 38 obrazložitve izpodbijane uredbe ugotovila, da „izplačil sklada [za nasade oljnih palm] v korist proizvajalcev biodizla ni mogoče opredeliti kot plačil[a] na podlagi pogodbe o nakupu med vlado Indonezije in proizvajalci biodizla, ampak pomenijo neposreden prenos sredstev“.

48      Iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, kot so bile predstavljene v točkah od 45 do 50 obrazložitve začasne uredbe in točki 37 obrazložitve izpodbijane uredbe (glej točko 45 zgoraj) ter ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo, je razvidno, da agencija za upravljanje v okviru sistema, izoblikovanega s predsedniško uredbo št. 26/2016, ni neposredno posegala v transakcijo med proizvajalci biodizla ter družbama Pertamina in PT AKR Corporindo Tbk (v nadaljevanju: AKR). Generalni direktor generalnega direktorata za nove obnovljive vire energije in varčevanje z energijo je bil namreč tisti, ki je določil, prvič, subjekte, ki jim je bil zaupan nakup biodizla (ob upoštevanju politike usmerjevalnega odbora agencije za upravljanje), ter drugič – v imenu ministra – proizvajalce biodizla, ki so sodelovali pri javnih naročilih za biodizel, in količino biodizla, ki se dodeli vsakemu proizvajalcu. Referenčni ceni dizla in biodizla je določil minister za energijo in mineralne vire. Nato je vsak proizvajalec družbi Pertamina ali družbi AKR izdal račun za količino biodizla, ki sta jo ti podjetji morali uporabiti v okviru obveznosti mešanja goriv, zadnjenavedeni pa sta proizvajalcu plačali referenčno ceno dizla. Proizvajalci biodizla so šele po zaključku te transakcije agenciji za upravljanje poslali dodaten račun za isto količino biodizla, da bi prejeli plačilo razlike med referenčno ceno dizla in referenčno ceno biodizla, ki so mu priložili kopijo sklepa generalnega direktorata za nove obnovljive vire energije in varčevanje z energijo, ki potrjuje, da so pooblaščeni za sodelovanje na trgih biodizla, in v kateri so navedene zadevne dodeljene količine biodizla, kopijo pogodbe o nabavi biodizla, sklenjene z družbo Pertamina ali družbo AKR, potrdilo, ki so ga podpisali družba Pertamina ali družba AKR in zadevni proizvajalec biodizla in ožigosala vlada Indonezije ter ki vsebuje informacije o kraju dobave, količini in vrsti biodizla ter stroških prevoza, ter kopijo sporazuma med agencijo za upravljanje in zadevnim proizvajalcem biodizla.

49      Poleg tega je Komisija v točkah 67 in 69 obrazložitve izpodbijane uredbe še menila, da referenčna cena za biodizel, plačana neodvisnim dobaviteljem, ni izražala ponudbe in povpraševanja v običajnih tržnih razmerah, brez poseganja države, ter da je bil znesek stroškov pretvorbe, ki ga je vlada Indonezije izračunala na podlagi formule za izračun referenčne cene za biodizel, previsok. Komisija s tem, da je iz tega položaja v točki 68 obrazložitve izpodbijane uredbe izpeljala, da bi bile brez teh plačil cene biodizla v Indoneziji nižje, ni storila očitne napake pri presoji. Izplačil agencije za upravljanje proizvajalcem biodizla – ker so izračunane na podlagi referenčne cene biodizla, ki ne izhaja iz običajnih tržnih razmer – ni mogoče obravnavati kot cenovno dopolnilo, ki bi ga imeli proizvajalci pravico prejemati kot plačilo za svojo dobavo družbi Pertamina ali družbi AKR.

50      Na podlagi teh dejstev je Komisija, ne da bi storila očitno napako pri presoji – ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki ji je priznana s sodno prakso, navedeno v točki 27 zgoraj, pri ugotavljanju obstoja finančnega prispevka v smislu člena 3, točka 1, osnovne uredbe in ugodnosti v smislu točke 2 iste določbe – v točki 37 obrazložitve izpodbijane uredbe menila, da sredstva, ki jih je izplačeval sklad za nasade oljnih palm, „ni[so bila] del pogodbe o plačilu (kot je nakup biodizla s strani vlade po določeni ceni)“. Iz predstavitve dejanskega stanja namreč ni razvidno, da bi sklad za nasade oljnih palm posegal v transakcijo med proizvajalci biodizla in „subjektoma za bencin“, torej družbama Pertamina in AKR, niti da bi navedeni sklad prejemal kakršno koli protidajatev za plačila, ki jih je izvajal. Torej na podlagi narave transakcije, ki so jo tožeče stranke poudarile na obravnavi, ni mogoče ugotoviti, da so bila plačila, ki jih je navedeni sklad izvajal, del sheme vzajemnih obveznosti.

51      Te ugotovitve ni mogoče omajati z naravo sklada za nasade oljnih palm, katerega namen je bil po navedbah tožečih strank podpora nakupom in uporabi biodizla za izpolnjevanje obveznosti, ki jo je določila indonezijska vlada v zvezi z mešanjem biodizla. Komisija je namreč v obravnavani zadevi naravo in cilj navedenega sklada upravičeno upoštevala v točkah od 56 do 61 obrazložitve začasne uredbe in točki 30 obrazložitve izpodbijane uredbe pri opredelitvi njegovih plačil kot „finančnega prispevka“.

52      Poleg tega navedene ugotovitve ni mogoče nič bolj omajati s sklicevanjem tožečih strank na točki 616 in 617 poročila pritožbenega organa „ZDA – Velika civilna letala (druga pritožba)“, v katerih je navedeno, da se „v taki transakciji [(,dodelitev nepovratnih sredstev‘)] prejemniku daje denar ali njegov ekvivalent, običajno ne da bi moral ta dodeljevalcu teh sredstev kar koli dati v zameno oziroma ne da bi se zanj štelo, da je to njegova obveznost“, da „neposredni prenos sredstev običajno vključuje financiranje, ki ga vlada zagotovi prejemniku“, ter da „v nekaterih primerih, kot je dodelitev nepovratnih sredstev, prenos sredstev ne vključuje vzajemne obveznosti s strani prejemnika“.

53      V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da razlage Sporazuma SIU, ki jih sprejme ta organ, v skladu s sodno prakso ne morejo biti zavezujoče za Splošno sodišče pri njegovi presoji veljavnosti izpodbijane uredbe (glej točki 38 in 39 zgoraj).

54      Poleg tega je iz besedila odlomka, ki so ga navedle tožeče stranke, razvidno, da pojem neposrednega prenosa sredstev „običajno“ vključuje financiranje, ki ga zagotovi „vlada“, ter da – če gre za „dodelitev nepovratnih sredstev“ – „prenos sredstev ne vključuje vzajemne obveznosti“ in se „običajno [izvede,] ne da bi [prejemnik] moral dodeljevalcu teh sredstev kar koli dati v zameno oziroma ne da bi se zanj štelo, da je to njegova obveznost“.

55      Kar zadeva trditve tožečih strank, navedene v točki 46 zgoraj, je treba poudariti, prvič, da – kot je razvidno iz točk 48 in 49 zgoraj – izplačil agencije za upravljanje proizvajalcem biodizla, ker so izračunana na podlagi referenčne cene biodizla, ki ne izhaja iz običajnih tržnih razmer, ni mogoče obravnavati kot cenovno dopolnilo, ki bi ga imeli proizvajalci pravico prejemati kot plačilo za svojo dobavo družbi Pertamina ali družbi AKR. Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

56      Drugič, ugotoviti je treba, da je iz točke 46 obrazložitve začasne uredbe razvidno, da je družba Pertamina v lasti indonezijske države. Tudi če bi bila družba Pertamina – v nasprotju z ugotovitvami Komisije iz točk 48 in 49 obrazložitve izpodbijane uredbe – javni organ, gre za subjekt, ločen od sklada za nasade oljnih palm in agencije za upravljanje, pri čemer nič ne kaže na to, da je družba Pertamina delovala kot kupec biodizla skupaj s skladom za nasade oljnih palm, kot trdijo tožeče stranke. Kot upravičeno poudarja Komisija, družba Pertamina ni bila agencija, ki bi ji vlada zaupala opravljanje samo nekaterih nalog, ampak naftna in plinska družba, ki je opravljala enake naloge kot družba AKR, zasebna naftna in plinska družba, kot je to razvidno iz točke 46 obrazložitve začasne uredbe in točke 55 obrazložitve izpodbijane uredbe, česar tožeče stranke ne izpodbijajo.

57      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je lahko, tudi če so trditve tožečih strank, da je bila družba Pertamina javni organ, pravilne, napaka Komisije v zvezi s tem podlaga za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe le, če je mogoče zaradi nje izpodbijati njeno zakonitost, ker razveljavlja njeno celotno analizo v zvezi z obstojem subvencije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, T‑192/08, EU:T:2011:619, točka 119), kar v obravnavani zadevi ne drži.

58      Tretjič, dejstvo, da zadevnih plačil ni mogoče opredeliti kot plačilo za nakup biodizla, pomeni, da transakcije iz obravnavane zadeve ni mogoče opredeliti kot „nakup“ blaga s strani indonezijske vlade, zaradi česar bi ta transakcija spadala na področje uporabe člena 3, točka 1(a)(iii), osnovne uredbe. Zato je treba trditve tožečih strank v zvezi s tem zavrniti.

59      Na drugem mestu, tožeče stranke navajajo vrsto trditev, s katerimi želijo dokazati, da tudi če bo Splošno sodišče menilo, da družba Pertamina ni javni organ, ji je indonezijska vlada „zaupala“ ali „ukazala“ nakup biodizla, proizvajalcem biodizla pa je bila „zaupana“ oziroma „ukazana“ njegova prodaja v smislu člena 3, točka 1(a)(iv), osnovne uredbe.

60      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Komisija kot „neposredni prenos sredstev“ ni obravnavala tega, da je družba Pertamina kot plačilo za nakup biodizla plačala referenčno ceno, niti prodaje biodizla s strani proizvajalcev biodizla, ampak to, da je agencija za upravljanje, ki je javni organ, izplačala razliko med referenčno ceno dizla in referenčno ceno biodizla, določeno za zadevno obdobje za zadevnega proizvajalca biodizla. Zato se člen 3, točka 1(a)(iv), osnovne uredbe, ki se nanaša na ravnanje zasebnih organov (glej točki 111 in 116 zgoraj), ne uporablja.

61      Drugi del prvega tožbenega razloga je treba zato v celoti zavrniti.

 Tretji del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 2, osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija menila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo ugodnost

62      Tožeče stranke s tretjim delom trdijo, da plačila, ki jih je izvedel sklad za nasade oljnih palm, ne dajejo ugodnosti proizvajalcem biodizla.

63      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3 osnovne uredbe določa, da se šteje, da subvencija obstaja, če obstaja „finančni prispevek“ ali „dohodkovna ali cenovna podpora“ vlade in če to prinaša „ugodnost“. Člena 6 in 7 navedene uredbe natančneje določata postopke izračuna „ugodnosti“. V skladu s sodno prakso je ugodnost prejemniku dodeljena, če je ta v ugodnejšem položaju, kot bi bil, če sheme subvencij ne bi bilo. Poleg tega iz člena 3, točki 1 in 2, osnovne uredbe izhaja, da se za subvencijo šteje, da za proizvajalca izvoznika obstaja, le če finančni prispevek vlade dejansko prinaša ugodnost temu proizvajalcu izvozniku (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točki 195 in 210).

64      Tožeče stranke v okviru prvega očitka trdijo, da se je Komisija oprla na očitno napačen scenarij na podlagi nasprotnih dejstev, ker je ugotovila, da proizvajalci biodizla, če ne bi bilo sklada za nasade oljnih palm in njegovih izplačil, svojega izdelka ne bi mogli prodajati na indonezijskem trgu in bi bile cene biodizla nižje. Če sklada za nasade oljnih palm ne bi bilo, naj bi obveznost mešanja goriv kljub temu obstajala in pripravljavca mešanic naj bi morala za izpolnitev obveznosti mešanja goriv kupovati biodizel, proizvajalci biodizla pa naj bi zaračunavali isto ceno, kot bi jo lahko dobili na svetovnem trgu.

65      Komisija je v obravnavani zadevi v točki 65 obrazložitve izpodbijane uredbe menila, da pravilen scenarij na podlagi nasprotnih dejstev ni bil tisti, v katerem bi pripravljavca mešanic ob neobstoju sklada za nasade oljnih palm plačevala referenčno ceno biodizla. Po njenem mnenju brez obveznosti mešanja goriv, brez sklada za nasade oljnih palm in brez njegovih plačil pripravljavca mešanic ne bi imela nobenega interesa za nakup biodizla, proizvajalci biodizla pa ne bi prejemali dodatka v višini razlike med referenčno ceno dizla in referenčno ceno biodizla, ki ga je določila indonezijska vlada.

66      Iz začasne uredbe je razvidno, da je bila obveznost mešanja goriv uvedena z uredbo ministrstva za energijo in mineralne vire št. 12/2015 (točka 189 obrazložitve). Prav tako leta 2015 je bil s predsedniško uredbo št. 61/2015 ustanovljen sklad za subvencioniranje biodizla, ki je del sklada za nasade oljnih palm (točka 40 obrazložitve), agenciji za upravljanje pa je bila zaupana naloga pobiranja dajatev na izvoz izdelkov iz palmovega olja, iz katerih se je financiral sklad za nasade oljnih palm (točki 41 in 42 obrazložitve). Z isto določbo (člen 1(4) predsedniške uredbe št. 61/2015) je vlada Indonezije agenciji za upravljanje podelila pravico do uporabe izvoznih dajatev in izvoznih davkov na CPO in njegove derivate ter naložila obveznost nabave in uporabe biodizla (točka 60 obrazložitve). Sredstva za plačilo razlike med referenčno ceno dizla in biodizla proizvajalcem biodizla so bila zagotovljena iz sredstev, ki so bila tako dodeljena agenciji za upravljanje.

67      Iz tega je razvidno, da je bilo izpolnjevanje obveznosti mešanja goriv v sistemu, ki ga je izoblikovala indonezijska vlada, odvisno od financiranja s strani agencije za upravljanje. Gre za kompleksen program, ki ga je vzpostavila indonezijska vlada, da bi podprla nakupe biodizla s strani subjektov, ki so jih imenovali državni organi, kot to izhaja iz predsedniških uredb št. 24/2016 in 26/2016 (točka 44 obrazložitve začasne uredbe). Scenarij obstoja obveznosti mešanja goriv brez financiranja, ki ga zagotavlja agencija za upravljanje, je tako povsem hipotetičen, zato Komisiji ni mogoče očitati, da se pri analizi ni oprla nanj.

68      Torej Komisija s tem, da je za opredelitev obstoja ugodnosti štela, da je navedeni program zaključena celota, ni storila očitne napake pri presoji v smislu sodne prakse, navedene v točkah 26 in 27 zgoraj, ki se uporablja tudi za opredelitev obstoja ugodnosti, zagotovljene prejemniku subvencije.

69      Tožeče stranke v okviru drugega očitka trdijo, da je Komisija napačno ugotovila, da bi bila brez sklada za nasade oljnih palm referenčna cena biodizla nižja.

70      Najprej je treba zavrniti trditev Komisije, da je ta očitek tožečih strank brezpredmeten. V svojih pisanjih in na obravnavi je sicer upravičeno poudarila, da člen 3, točka 2, osnovne uredbe ne zahteva natančnega izračuna zneska ugodnosti, ampak prej opredelitev obstoja ugodnosti. Izračun ugodnosti je spadal na področje uporabe členov 6 in 7 osnovne uredbe. Vendar je dejstvo, da je bila referenčna cena biodizla višja, kot bi bila v tržnih razmerah – ne da bi bilo treba v tej fazi analize to natančno količinsko opredeliti – eden od vidikov sistema plačil sklada za nasade oljnih palm, zaradi katerih je mogoče ugotoviti obstoj ugodnosti. Dejstvo, da bi bilo mogoče znesek plačil sklada za nasade oljnih palm morda upoštevati tudi pri izračunu ugodnosti, dodeljene prejemniku, še ne pomeni, da a priori nima nobenega vpliva na opredelitev obstoja take ugodnosti.

71      Trditev tožečih strank je torej vsekakor upoštevna.

72      V obravnavani zadevi je v točki 69 obrazložitve izpodbijane uredbe navedeno:

„Komisija je zlasti ugotovila, da referenčne cene, ki jih je vlada Indonezije uporabila za določitev zneska nepovratnih sredstev, ki ga izplača [sklad za nasade oljnih palm], ne izražajo tržne cene, saj formula za njihov izračun ne temelji na neizkrivljenih tržnih razmerah. Po eni strani je vzrok za to dejstvo, da je celotni trg, tj. nabavni in podrejeni, izkrivljen, zato ne more predstavljati običajnih, konkurenčnih tržnih razmer. Po drugi strani je Komisija menila, da je znesek stroškov pretvorbe, ki ga je vlada Indonezije izračunala na podlagi formule za izračun referenčne cene za biodizel (vsota povprečne domače cene za surovo palmovo olje in pristojbine za pretvorbo v višini 100 USD na tono), previsok. Komisija je preverila dejanske stroške pretvorbe nekaterih proizvajalcev izvoznikov in ugotovila, da so navedeni stroški po izračunu vlade Indonezije precenjeni. Ti dejanski stroški pretvorbe so v obdobju preiskave v povprečju znašali med 60 in 80 USD na tono.“

73      Iz točke 69 obrazložitve izpodbijane uredbe je tako razvidno, da je Komisija pri ugotovitvi obstoja ugodnosti upoštevala dva elementa. Prvič, ugotovila je, da je celoten indonezijski trg, torej nabavni in podrejeni, izkrivljen, zato ne more predstavljati običajnih konkurenčnih tržnih razmer, ter je, drugič, menila, da je znesek stroškov pretvorbe, to je 100 ameriških dolarjev (USD) na tono, ki je bil uporabljen v formuli za določitev referenčne cene za biodizel, previsok glede na dejanske stroške nekaterih proizvajalcev izvoznikov, ki jih je preverila.

74      Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da proizvajalci biodizla zaradi referenčne cene niso bili zaščiteni pred nihanji na trgu, saj se je ta cena spreminjala glede na prodajne cene CPO „stroški, zavarovanje in prevoznina“ (CIF) do Rotterdama (Nizozemska).

75      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da to, da se je indonezijska referenčna cena biodizla spreminjala glede na prodajne cene CIF do Rotterdama za CPO, tudi če bi bilo dokazano, še ne pomeni, da je šlo za tržno ceno. Kot namreč upravičeno poudarja Komisija, se samo zato, ker je referenčna cena biodizla sledila nihanjem drugih mednarodnih cen, ne spremeni dejstvo, da je bila ta referenčna cena določena na podlagi domače cene CPO (glej točko 48 obrazložitve začasne uredbe), v katero je posegala indonezijska vlada (glej točko 150 v nadaljevanju). Poleg tega cena CIF do Rotterdama za CPO že vključuje ceno prevoza in zavarovanja, kar v primeru izdelka, prodanega na domačem trgu, ne drži. Torej s trditvijo tožečih strank samo zase ugotovitev Komisije ni mogoče ovreči.

76      Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da je bila referenčna cena biodizla določena na podlagi stroškov za surovine, h katerim je bil dodan razumen znesek za kritje različnih stroškov pretvorbe. Komisija naj ne bi upoštevala dejstva, da navedeni „stroški pretvorbe“ niso bili omejeni zgolj na te stroške, ampak so zajemali tudi razumen znesek za „stroške prodaje, upravne stroške in druge splošne stroške ter dobiček“.

77      Iz točke 81 obrazložitve izpodbijane uredbe izhaja, česar tožeče stranke niso izpodbijale, da so bili stroški pretvorbe od 21. marca 2016 določeni na 100 USD na tono. Iz tega je razvidno, da se ti stroški niso spreminjali. Poleg tega ni očitne povezave med proračunskimi postavkami, kot so „stroški prodaje, upravni stroški in drugi splošni stroški ter dobiček“, in stroškovno kategorijo „stroški pretvorbe“. Komisiji torej ni mogoče očitati, da dejanskim stroškom pretvorbe proizvajalcev izvoznikov, ki so v skladu s točko 69 obrazložitve izpodbijane uredbe v obdobju preiskave znašali med 60 in 80 USD na tono, ni prištela takih postavk, za katere se ne zdi, da bi bile povezane s pretvorbo izdelka.

78      Iz navedenega je razvidno, da Komisija s tem, da je ugotovila, da je bila indonezijska referenčna cena za biodizel previsoka, ni storila očitne napake pri presoji v smislu sodne prakse, navedene v točki 26 zgoraj.

79      Tožeče stranke v okviru tretjega očitka trdijo, da je bila ugodnost, pridobljena zaradi plačil sklada za nasade oljnih palm, prenesena na „subjekta za bencin“.

80      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so bile trditve, s katerimi so tožeče stranke izpodbijale obstoj finančnega prispevka, s katerim so pridobile ugodnost, zavrnjene v okviru prvega, drugega in tega dela prvega tožbenega razloga. Prav tako ni sporno, da je zadevna plačila, ki so se ujemala z razliko med referenčno ceno dizla in biodizla, izplačevala agencija za upravljanje proizvajalcem biodizla, med njimi tožečim strankam. Te niso predložile zadostnih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil del teh zneskov ali ugodnosti zaradi njihovega plačila prenesen na družbi AKR in Pertamina. Taki dokazi pa so nujni, da se dokaže, da je institucija Unije storila tako očitno napako pri presoji, ki upravičuje razglasitev ničnosti akta (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑444/11, EU:T:2014:773, točka 62). Dejstvo, da je bil program, ki ga je vzpostavila indonezijska vlada, lahko ugoden tudi za družbi AKR in Pertamina, še ne pomeni, da je bila ugodnost, dodeljena prejemnikom, prenesena na ti podjetji. Poleg tega, tudi ob predpostavki, da so pripravljavcema mešanic ugodni pogoji za nakup biodizla koristili, ker sta ga kupovala po referenčni ceni dizla, ne pa po referenčni ceni biodizla, zaradi te okoliščine še ni izključeno, da so v okviru istega programa proizvajalci biodizla pridobili še eno ugodnost kot posledico izplačil agencije za upravljanje.

81      Glede na zgoraj navedeno je treba tretji očitek zavrniti.

82      Tožeče stranke v okviru četrtega očitka trdijo, da Komisija v analizi ugodnosti, ki jo je opravila, ne upošteva tega, da se je sklad za nasade oljnih palm financiral z izvoznimi dajatvami, ki so jih plačevali zlasti proizvajalci biodizla. Namen teh dajatev naj bi bil financiranje sklada za nasade oljnih palm in te dajatve naj brez navedenega sklada in njegovih plačil ne bi obstajale.

83      Najprej je treba zavrniti trditev Komisije, da je ta očitek tožečih strank brezpredmeten. Ker so bile izvozne dajatve del financiranja sklada za nasade oljnih palm, lahko njihova vloga v sistemu plačil navedenega sklada vpliva na obstoj ugodnosti za prejemnika. Dejstvo, da bi bilo mogoče znesek izvoznih dajatev morda upoštevati tudi pri izračunu ugodnosti, dodeljene prejemniku, še ne pomeni, da a priori nima nobenega vpliva na opredelitev obstoja take ugodnosti.

84      V obravnavani zadevi je iz točke 89 obrazložitve začasne uredbe jasno razvidno, kar tožeče stranke priznavajo, da se izvozna dajatev ne nanaša samo na biodizel, ampak tudi na „surovo palmovo olje in izdelke na koncu proizvodne verige“, med katerimi je biodizel. Poleg tega je iz iste točke obrazložitve razvidno, da je bila izvozna dajatev v obdobju preiskave veliko višja za CPO kot za biodizel. V tem okviru tožeče stranke ne pojasnjujejo, kako bi se lahko z izvozno dajatvijo, ki se nanaša na več izdelkov, izravnala subvencija, ki koristi enemu od teh izdelkov, s čimer bi bila ugodnost za prejemnike te subvencije izničena.

85      Poleg tega in brez vpliva na sodno prakso, navedeno v točkah 38 in 39 zgoraj, ni mogoče sprejeti trditev, ki so jih tožeče stranke izpeljale iz poročil organov STO.

86      Prvič, tožeče stranke se sklicujejo na poročilo posebne skupine STO, naslovljeno „ZDA – Ukrepi, ki vplivajo na trgovino velikih civilnih letal (druga pritožba) (uporaba s strani Evropske unije člena 21.5 Memoranduma o soglasju o organu za reševanje sporov)“, sprejeto 9. junija 2017 (WT/DS 353/RW). Ta spor se je nanašal na vprašanje, ali so bili neposredni prenosi sredstev zvezne države Južna Karolina na družbo Boeing izravnani z naložbami družbe Boeing v nepremičnine na kraju zadevnega projekta ali pa so pomenili subvencijo. Pritožbeni organ je menil, da obstoj izravnave s strani družbe Boeing ni dokazan, saj iz sporazuma med zvezno državo Južna Karolina in družbo Boeing ni bilo razvidno, da bi bila preostala vrednost nepremičnin povrnjena tej zvezni državi. Torej se ta spor ni nanašal na vprašanje, ali izvozne dajatve, ki se nanašajo na vrsto izdelkov, izravnavajo subvencijo, ki jo prejemajo proizvajalci enega od teh izdelkov, zato je treba trditev, ki so jo tožeče stranke izpeljale iz analize a contrario poročila posebne skupine, zavrniti.

87      Drugič, tožeče stranke se sklicujejo na poročilo pritožbenega organa STO, naslovljeno „ZDA – Izravnalni ukrepi za nekatere ploščate toplo valjane izdelke iz ogljikovega jekla iz Indije“, sprejeto 8. decembra 2014 (WT/DS 436/AB/R). Ta spor se je nanašal na vprašanje, ali je treba pri opredelitvi, ali je bila prejemnikom nekaterih posojil zagotovljena ugodnost, upoštevati stroške, ki so jih ti nosili. Torej se ta spor ni nanašal na vprašanje, ali izvozne dajatve, ki se nanašajo na vrsto izdelkov, izravnavajo subvencijo, ki jo prejemajo proizvajalci enega od teh izdelkov, zato je treba trditev, ki so jo tožeče stranke navedle po analogiji, zavrniti.

88      Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti trditev tožečih strank, zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

 Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 7, točka 1(a), osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker Komisija zneska subvencije ni prilagodila, da bi upoštevala odobrena znižanja ter stroške prevoza in kreditiranja

89      Tožeče stranke s četrtim delom trdijo, da bi morala Komisija pri izračunu zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, odbiti stroške prevoza in kreditiranja, ki so jih nosile tožeče stranke.

90      Člen 7(1) osnovne uredbe določa:

„[…] Pri določitvi […] zneska [subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi,] se od celotne subvencije lahko odštejejo naslednji elementi:

(a)      kakršna koli pristojbina za vlogo ali drugi stroški, ki so potrebni za izpolnitev pogojev za subvencijo ali za pridobitev subvencije;

(b)      izvozni davki, carine ali druge dajatve, ki se zaračunajo pri izvozu izdelka v Unijo, ki so posebej namenjeni izravnavi subvencije.

Kadar zainteresirana stran zaprosi za takšen odbitek, mora dokazati, da je njena prošnja upravičena.“

91      Uvodoma je treba poudariti, da je iz besedila člena 7(1) osnovne uredbe in zlasti formulacije „se lahko odštejejo“ jasno razvidno, da ima Komisija – v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 26 zgoraj – široko diskrecijsko pravico pri uporabi te določbe. Pogoj za odbitek teh elementov od zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, je, da zainteresirana stran dokaže, da je njena prošnja za odbitek upravičena. Ko je ta dokaz predložen, mora Komisija izvesti odbitek, za katerega je zaprošeno.

92      Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da bi morala Komisija od zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, odbiti stroške prevoza biodizla v okviru prodaje družbama Pertamina in AKR, ki so bili potrebni za pridobitev plačil sklada za nasade oljnih palm. Tožeče stranke menijo, da Splošnega sodišča pri razlagi člena 7(1)(a) osnovne uredbe ne zavezuje Obvestilo Komisije o izračunu zneska subvencij v okviru protisubvencijskih preiskav (UL 1998, C 394, str. 6, v nadaljevanju: smernice za izračun zneska subvencij), s katerim so stroški prevoza, ki jih je mogoče odbiti, omejeni na stroške, plačane neposredno vladi ali javnemu organu.

93      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so smernice instrument za to, da bi se v skladu s hierarhično višjimi pravnimi pravili določila merila, ki jih namerava Komisija uporabiti pri izvrševanju diskrecijske pravice pri izračunu subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. marca 2006, Daiichi Pharmaceutical/Komisija, T‑26/02, EU:T:2006:75, točka 49). Iz tega izhaja, da se Komisija, če sprejme smernice, ne sme oddaljiti od hierarhično višjega besedila, v zvezi s katerim določa merila za uporabo.

94      Poleg tega se v skladu s sodno prakso zadevna institucija s tem, da sprejme pravila ravnanja, ki imajo učinke tudi navzven, kot je to v primeru smernic, ki se nanašajo na gospodarske subjekte, in z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bili njeni sklepi, glede na okoliščine primera, razglašeni za nične na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo legitimnih pričakovanj. Zato ni mogoče izključiti, da imajo lahko taka pravila ravnanja, ki so splošno veljavna, pod nekaterimi pogoji in glede na svojo vsebino pravne učinke (glej po analogiji sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 210 in 211).

95      Smernice za izračun zneska subvencij pod naslovom „G. Elementi, ki se lahko odbijejo od zneska subvencije“, določajo, da se „običajno lahko odbijejo samo pristojbine ali stroški, ki se v obdobju preiskave plačajo neposredno vladi“, da „je treba dokazati, da je tako plačilo obvezno za pridobitev subvencije“ in da „se plačila zasebnim stranem, kot so odvetniki ali računovodje, ki so nastala z oddajo vloge za subvencije, ne odbijejo“.

96      Ta pojasnila so skladna s hierarhično višjim besedilom, ki naj bi ga dodatno pojasnjevala. Prvič, pojasnilo, da je treba dokazati, da so odbitni stroški „obvezni za pridobitev subvencije“, je skladno s pogojem iz člena 7(1)(a) osnovne uredbe, to je, da morajo biti odbitni stroški „potrebni“ za pridobitev subvencije. Drugič, pojasnilo, da se „običajno lahko odbijejo samo pristojbine ali stroški, ki se v obdobju preiskave plačajo neposredno vladi“, je prav tako skladno s to določbo. Komisija ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na tem področju v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 91 zgoraj, v nasprotju s trditvijo tožečih strank ni neupravičeno omejila odbitnih pristojbin in stroškov, ker je s smernicami pojasnila, da so „pristojbin[e] za vlogo ali drugi stroški, ki so potrebni za izpolnitev pogojev za subvencijo“, iz člena 7(1)(a) osnovne uredbe tiste pristojbine in stroški, „ki se v obdobju preiskave plačajo neposredno vladi“.

97      Torej je Komisija v točkah od 87 do 92 obrazložitve izpodbijane uredbe v zvezi s prošnjo za odbitek stroškov prevoza upravičeno uporabila smernice za izračun zneska subvencij.

98      Prvič, v obravnavani zadevi tožeče stranke namreč ne trdijo, da so bili stroški prevoza za dobavo biodizla plačani neposredno indonezijski vladi v obdobju preiskave. Drugič, njihove trditve, da so bili stroški prevoza potrebni za prejem plačil sklada za nasade oljnih palm, ki so se pogojevala z dobavo biodizla, ni mogoče sprejeti. Ti stroški so bili namreč povezani izključno z izpolnitvijo prodajne pogodbe med tožečimi strankami ter družbo Pertamina ali družbo AKR. Dejstvo, da so morali proizvajalci biodizla, da so od agencije za upravljanje ta izplačila prejeli, svojemu računu priložiti vrsto dokazil, vključno z informacijami o kraju dobave, količini in vrsti dobavljenega biodizla ter znesku stroškov za prevoz, še ne pomeni, da so bili ti stroški „obvezni za pridobitev subvencije“ v smislu smernic za izračun zneska subvencij, zato se ta ugotovitev ne spremeni.

99      Te trditve je treba zato zavrniti.

100    Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da bi morala Komisija od zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, odbiti stroške kreditiranja, povezanega s plačili sklada za nasade oljnih palm. Po njihovih navedbah lahko temu skladu del cene v zvezi s prodajo biodizla, ki jim ga mora izplačati, obračunajo šele, ko izdajo račun družbi Pertamina ali družbi AKR. Sklad naj bi v zvezi s predloženimi podatki opravil številna preverjanja, tožeče stranke pa naj bi plačilo prejele šele več mesecev po tem, ko so poslale račun družbi Pertamina ali družbi AKR. Tožeče stranke so na obravnavi pojasnile, da stroški kreditiranja nastanejo zaradi časa, ki je pretekel med dobavo biodizla in plačili sklada za nasade oljnih palm.

101    Ugotoviti je treba, da so stroški kreditiranja, če bi bili dokazani, posledica postopka, ki ga je izoblikovala indonezijska vlada, in časa, potrebnega za obdelavo dokazil, ki jih tožeče stranke predložijo agenciji za upravljanje v skladu s postopkom, opisanim v točkah 49 in 50 obrazložitve začasne uredbe. Iz tega sledi, da ne gre za „stroške, ki so potrebni za izpolnitev pogojev za subvencijo“ v smislu člena 7, točka 1(a), osnovne uredbe. Ti stroški niso niti „pristojbine in stroški, ki se […] plačajo neposredno vladi“, v smislu smernic za izračun zneska subvencij, saj jih kot stroške, povezane z roki za obravnavo, ki veljajo za sklad za nasade oljnih palm, ni mogoče obravnavati kot zneske, „neposredno plačane“ navedenemu skladu. Poleg tega se tožeče stranke sklicujejo na čas, ki preteče med dobavo biodizla in datumom pošiljanja računa družbi Pertamina ali družbi AKR na eni strani ter datumom plačil na drugi strani. Vendar upoštevni datum za presojo, ali so stroški kreditiranja potrebni za pridobitev subvencije, ne bi smel biti datum dobave biodizla ali pošiljanja računa družbi Pertamina ali družbi AKR, ampak poznejši datum pošiljanja računa skladu, kar je formalnost, potrebna za pridobitev izplačil sklada. Tožeče stranke s tako trditvijo torej niso dokazale, da zanje, če bi se jim izplačala subvencija sklada, nastanejo stroški kreditiranja.

102    Zato je treba to trditev zavrniti.

103    Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da so imele tudi „strošek zaradi uporabljenega znižanja“ za pridobitev plačil sklada za nasade oljnih palm, ki naj bi ga Komisija morala odbiti od zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

104    Komisija odgovarja, da tožeče stranke med preiskavo niso trdile, da je treba znesek subvencije prilagoditi zaradi upoštevanja posodobljene vrednosti biodizla, prodanega družbama Pertamina in AKR. Tožeče stranke, ki ne uveljavljajo tega, da so vložile tako prošnjo, trdijo, da je imela Komisija na voljo potrebne informacije ter da bi morala v skladu z načelom dobrega upravljanja odigrati dejavnejšo vlogo in šteti, da dokazi, ki so jih predložile zainteresirane strani, tak odbitek utemeljujejo.

105    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz člena 7(1) osnovne uredbe razvidno, da „mora“ zainteresirana stran, kadar zaprosi za odbitek, „dokazati, da je njena prošnja upravičena“. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve, predstavljenega v točki 104 zgoraj, je razvidno, da tožeče stranke niso vložile take prošnje niti niso v zvezi s tem predložile potrebnih pojasnil. Torej v okviru znižanja stroškov zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 91 zgoraj, Komisiji ni mogoče očitati, da stroškov ni odbila na svojo pobudo.

106    Glede na navedeno je treba zavrniti to trditev in posledično tudi četrti del prvega tožbenega razloga v celoti.

107    Ker so bile vse trditve, predstavljene v okviru prvega tožbenega razloga, zavrnjene, je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3, točka 1(a)(iv), točka 1(b) in točka 2, člena 6(d) in člena 28(5) osnovne uredbe ter očitne napake pri presoji, ki jih je Komisija storila s tem, da je ugotovila obstoj podpore vlade za dobavo CPO za plačilo, ki je nižje od primernega

108    Drugi tožbeni razlog temelji na treh delih, ki jih Komisija ob podpori združenja EBB izpodbija.

 Prvi del drugega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(a)(iv), in člena 28(5) osnovne uredbe ter očitna napaka pri presoji, ki jo je Komisija storila s tem, da je ugotovila, da je bila dobaviteljem CPO zaupana ali ukazana dobava CPO za plačilo, nižje od primernega

109    Tožeče stranke v okviru prvega dela trdijo, da je Komisija napačno ugotovila, da je indonezijska vlada dobaviteljem CPO zaupala ali ukazala dobavo svojih izdelkov za plačilo, nižje od primernega, prvič, prek izvoznega davka in dajatve ter, drugič, s tem, da je družba PTPN, proizvajalec CPO v 100‑odstotni lasti indonezijske vlade, pregledno „določala cene“. Tožeče stranke še trdijo, da se nad indonezijskimi dobavitelji CPO ne izvaja nobena oblika grožnje ali prepričevanja, zaradi katere bi ti svoj izdelek na domačem trgu prodajali po nižjih cenah.

110    Najprej je treba opozoriti, da se široka diskrecijska pravica, ki jo imajo v skladu s sodno prakso institucije Unije na področju ukrepov trgovinske zaščite, nanaša tudi na opredelitev obstoja finančnega prispevka v smislu člena 3, točka 1, osnovne uredbe (glej točki 26 in 27 zgoraj).

111    Člen 3 osnovne uredbe določa, da se šteje, da subvencija obstaja, če so izpolnjeni pogoji iz točk 1 in 2 tega člena, in sicer če gre za „finančni prispevek“ vlade v državi porekla ali izvoza in če ta prinaša „ugodnosti“. V skladu s členom 3, točka 1(a)(iv), osnovne uredbe „finančni prispevek“ obstaja, če vlada „zaupa ali ukaže zasebnemu organu, da opravi eno ali več vrst funkcij, opisanih v točkah (i), (ii) in (iii), ki so običajno zaupane vladi, in se ta praksa dejansko ne razlikuje od običajnih praks vlad“.

112    Pojma „zaupati“ ali „ukazati“ v osnovni uredbi nista opredeljena.

113    V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pomen in obseg pojmov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje, določiti glede na njihov običajen pomen v vsakdanjem jeziku, ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporabljajo, in ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del so (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 19, in z dne 5. aprila 2017, Changshu City Standard Parts Factory in Ningbo Jinding Fastener/Svet, C‑376/15 P in C‑377/15 P, EU:C:2017:269, točka 52).

114    V zvezi s tem je treba poudariti, da je namen člena 3 osnovne uredbe opredeliti pojem „subvencija“, za katero bi se lahko naložila izravnalna dajatev.

115    Natančneje, namen člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe je opredeliti pojem „finančni prispevek“ tako, da se iz njega izključijo ukrepi vlade, ki ne spadajo v eno od kategorij, naštetih v tej določbi. S tega vidika so v členu 3, točka 1(a), od (i) do (iii), osnovne uredbe navedeni konkretni položaji, ki jih je treba obravnavati kot finančni prispevek vlade, in sicer neposredni ali posredni prenos sredstev, opuščanje prihodka vlade ali dobava blaga ali storitev. Člen 3, točka 1(a)(iv), osnovne uredbe v drugi alinei določa, da je dejstvo, da vlada zaupa ali ukaže zasebnemu organu, da opravi eno ali več vrst tako navedenih funkcij, enakovredno dodelitvi finančnega prispevka s strani te vlade v smislu člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe (sodba z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 106).

116    V tem okviru je člen 3, točka 1(a)(iv), druga alinea, osnovne uredbe v bistvu določba za preprečevanje izogibanja, katere namen je zagotoviti, da se vlade tretjih držav ne morejo izogniti pravilom o subvencijah s sprejetjem ukrepov, ki na videz stricto sensu ne spadajo na področje uporabe člena 3, točka 1(a), od (i) do (iii), navedene uredbe, vendar imajo dejansko enakovreden učinek (sodba z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 107). Tako tudi pritožbeni organ STO razlaga člen 1.1(a)(1)(iv) Sporazuma SIU, katerega vsebina je podobna vsebini člena 3, točka 1(a)(iv), osnovne uredbe (glej poročilo pritožbenega organa STO, naslovljeno „ZDA – Preiskava o izravnalni dajatvi na polprevodnike za dinamične bralno-pisalne pomnilnike (DRAMS) iz Koreje“, sprejeto 27. junija 2005 (WT/DS 296/AB/R, točka 113), v nadaljevanju: poročilo pritožbenega organa „Združene države Amerike – DRAM“).

117    Običajen pomen izraza „zaupati“ v smislu „zadolžitve za nekaj“ v vsakdanjem jeziku je „narediti, da je kdo dolžan opraviti funkcijo ali službo, ga imenovati za nekaj, ga za nekaj pooblastiti ali mu nekaj poveriti“. Ta izraz je bil tako v sodni praksi, da bi se zagotovil polni učinek člena 3, točka 1(a)(iv), druga alinea, osnovne uredbe, razložen tako, da pomeni „vsako dejanje vlade, s katerim se zasebnemu organu neposredno ali posredno zaupa odgovornost za izvajanje ene od vrste funkcij, navedenih v členu 3, točka 1(a), od (i) do (iii), navedene uredbe“ (sodba z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 108). Iz tega sledi, da izraz „ukazati“, katerega običajen pomen v vsakdanjem jeziku je „prositi, odrediti, narekovati, zapovedati, predpisati, pozvati“, zajema vsako dejanje vlade, ki neposredno ali posredno vključuje izvajanje njenih pooblastil nad zasebnim organom, da bi ta izvedel tako funkcijo kot so tiste, na katere se nanaša člen 3, točka 1(a), od (i) do (iii), osnovne uredbe.

118    Poleg tega je iz prirednega veznika, ki označuje alternativo „ali“ med „zaupati“ in „ukazati“, razvidno, da se lahko ti dejanji opravita neodvisno drugo od drugega, lahko pa tudi skupaj. Poleg tega je iz besedila člena 3, točka 1(a)(iv), druga alinea, osnovne uredbe, ki ne omejuje narave ali predmeta dejanja „zaupanja“ ali „ukaza“, in sodne prakse, navedene v točki 117 zgoraj, v kateri se upošteva „vsako dejanje vlade“, razvidno, da ni nujno, da je to dejanje posledica akta ali sprejetega ukrepa, ki se obravnavata ločeno, ampak je lahko tudi posledica povezanega učinka več ukrepov.

119    Ugotovitev Komisije, da je indonezijska vlada z ukrepi, kot so izvozni davek in izvozna dajatev, de facto nadzor domačih cen CPO prek družbe PTPN ter dodeljevanje subvencij proizvajalcem CPO, želela zagotoviti, da so proizvajalci CPO ta izdelek na indonezijskem trgu dobavljali za plačilo, nižje od primernega, je treba analizirati ob upoštevanju teh preudarkov.

–       Izvozni davek in izvozna dajatev

120    Tožeče stranke v okviru prvega očitka trdijo, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil učinek izvoznega davka, ki je bil v obdobju preiskave določen na nič, in izvozne dajatve, ki je bila davek, namenjen ustvarjanju prihodkov, in je bila decembra 2018 določena na nič, „zaupati“ ali ukazati dobaviteljem CPO, da svoje izdelke dobavljajo za plačilo, nižje od primernega.

121    Iz točk od 113 do 117 obrazložitve začasne uredbe je razvidno, da je v obravnavani zadevi indonezijska vlada naložila izvozni davek in izvozno dajatev na CPO.

122    V skladu s točkama 87 in 88 obrazložitve začasne uredbe je bil izvozni davek uveden leta 1994, v različici iz leta 2016 pa je vseboval progresivno carinsko tarifo za CPO in druge izdelke, vključno z biodizlom (za katerega je dosledno veljala nižja stopnja od tiste, ki se je uporabljala za CPO). Indonezijski izvozniki so plačevali davek, vezan na referenčno izvozno ceno za CPO, ki jo je določila vlada Indonezije. Če se je torej referenčna izvozna cena, ki jo določi vlada Indonezije, zvišala, se je zvišala tudi izvozna tarifa. Če je bila referenčna cena nižja od 750 USD na tono, je bila veljavna stopnja izvoznega davka 0 %. V obdobju preiskave cena CPO ni presegla praga 750 USD na tono, zato izvoznega davka ni bilo treba plačati.

123    V skladu s točko 89 obrazložitve začasne uredbe je vlada Indonezije leta 2015 uvedla tudi izvozno dajatev na CPO in izdelke nižje v proizvodni verigi. Ta dajatev je bila v obdobju preiskave določena na 50 USD na tono za CPO in 20 USD na tono za biodizel.

124    Komisija je pri dokazovanju obstoja finančnega prispevka v začasni uredbi, katere ugotovitve so potrjene z izpodbijano uredbo (v točkah od 102 do 161 obrazložitve), opravila analizo na podlagi upoštevne sodne prakse STO.

125    Komisija je na podlagi te analize v točkah od 111 do 157 obrazložitve začasne uredbe menila, da je bilo dejanje indonezijske vlade, ki se je nanašalo na proizvajalce CPO, dejanje, katerega namen je bil tem proizvajalcem „zaupati“ ali „ukazati“, da svoje izdelke domačim uporabnikom dobavljajo za plačilo, nižje od primernega, da se je tako v Indoneziji izoblikoval domači trg CPO, na katerem so bile cene umetno nizke. Nato je v točki 160 obrazložitve te uredbe ugotovila, da je treba vse indonezijske proizvajalce CPO obravnavati kot zasebne organe, v točkah 162 in 169 obrazložitve iste uredbe pa še, da so ta podjetja CPO na domačem trgu dobavljala za plačilo, nižje od primernega. Komisija je nazadnje v točki 170 obrazložitve te uredbe menila, da je dobava CPO, ki je na indonezijskem ozemlju, indonezijski industriji biodizla naloga, ki je običajno v pristojnosti vlade. V isti točki obrazložitve je namreč ugotovila, da spada med take naloge to, da vlada države, ki ima suverenost nad svojimi naravnimi viri, določi regulativne pogoje za zagotavljanje surovin, ki so v državi, podjetjem iz te države.

126    Komisija je z zadevno analizo dokazala – kot je razvidno iz točke 134 obrazložitve izpodbijane uredbe – da je želela indonezijska vlada prek izvoznega davka in izvozne dajatve v povezavi – kot je bilo poudarjeno v točkah 103, 146 in 157 obrazložitve izpodbijane uredbe – z drugimi ukrepi zagotoviti, da bi proizvajalci CPO ta izdelek na indonezijski trg dobavljali za plačilo, nižje od primernega. Navedena vlada je namreč vzpostavila sistem omejitev izvoza, zaradi katerih je postal izvoz CPO tržno neprivlačen.

127    To, da je indonezijska vlada vzpostavila in uvedla tak sistem, dokazujejo različni elementi, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani in začasni uredbi.

128    Tako je bilo v točki 116 obrazložitve začasne uredbe ugotovljeno, da je indonezijska vlada sistem izvoznih davkov povezala neposredno z mednarodnimi cenami CPO, in ne z drugimi podatki (kot so ravni proizvodnje ali vplivi na okolje), da je tako zagotovila učinke na cene, ki jih plačajo proizvajalci izvozniki. Iz preglednice 1, povzete v tej točki obrazložitve, je razvidno, da je indonezijska vlada spremljala gibanje cen na mednarodni ravni in prilagajala raven izvoznih davkov glede na te cene, zato se je donosnost izvoza zmanjšala.

129    Komisija je v točki 119 obrazložitve začasne uredbe navedla tudi, da je indonezijski generalni direktorat za carino in trošarine leta 2015 javno pojasnil, da so cilji izvoznih dajatev zagotoviti razpoložljivost surovin in spodbuditi rast domače industrije palmovega olja nižje v proizvodni verigi, katere sestavni del je proizvodnja biodizla.

130    Kar zadeva izvozno dajatev, je Komisija v točki 117 obrazložitve začasne uredbe poudarila, da je njena uvedba leta 2015 sovpadla z obdobjem, v katerem so bile indonezijske cene skoraj povsem enake svetovnim cenam, in je proizvajalcem biodizla omogočala, da so CPO kupovali po nižjih cenah, kot bi sicer bile na voljo. Poleg tega je v točki 114 obrazložitve izpodbijane uredbe pojasnila, da se je s to dajatvijo financiral sklad za nasade oljnih palm in se je z njo prek subvencij dejansko podpirala izključno industrija biodizla.

131    V izpodbijani uredbi sta v točkah 128 in 129 obrazložitve navedena tudi dva članka iz tiska, objavljena po obdobju preiskave, ki potrjujeta ugotovitve Komisije v zvezi s tem obdobjem. Tako je v članku z dne 19. decembra 2018 generalni sekretar indonezijskega združenja za palmovo olje predvidel, da bi se lahko izvoz CPO po znižanju izvozne dajatve na nič povečal. V članku z dne 6. decembra 2018 je neodvisna analitičarka menila, da se bo zaradi odprave izvozne dajatve povečala konkurenčnost indonezijskih izvoznikov palmovega olja, saj bodo tako prihranili, pri čemer pa se bo večina prihrankov verjetno prenesla nazaj na indonezijske kmete v obliki višjih domačih cen CPO.

132    Komisija je na podlagi teh preudarkov v točki 118 obrazložitve izpodbijane uredbe ugotovila, da je „celotni sistem omejitev izvoza, ki ga je uvedla vlada Indonezije, zasnovan tako, da koristi industriji biodizla z ohranjanjem umetno nizkih domačih cen surovega palmovega olja“.

133    V zvezi s tem tožeče stranke, na prvem mestu, trdijo, da izvozni davek, ki je bil v obdobju preiskave določen na nič, ni mogel omogočiti, da se dobaviteljem CPO zaupa ali ukaže, da izdelke dobavljajo za plačilo, nižje od primernega.

134    Vendar, kot je bilo navedeno v točkah 122 in 128 zgoraj, je vlada Indonezije sistem izvoznih dajatev neposredno povezala z mednarodnimi cenami CPO. Iz tega sledi, da je bilo dejstvo, da je bil izvozni davek v obdobju preiskave enak nič, posledica – kot je poudarjeno v točki 113 obrazložitve izpodbijane uredbe – posebnih okoliščin na trgu. Nizka raven mednarodnih cen je namreč že sama po sebi zadostovala kot spodbuda proizvajalcem CPO, da najprej zadovoljijo domače povpraševanje. Kot upravičeno poudarja Komisija, bi indonezijska vlada ta davek, če ga ne bi več nameravala pobirati, razveljavila. Poleg tega je Komisija, kot je razvidno zlasti iz točke 118 obrazložitve izpodbijane uredbe, prav skupni učinek izvoznega davka in izvozne dajatve (ki pa se je v obdobju preiskave pobirala) upoštevala kot celotni sistem omejitev izvoza, ki ga je uvedla vlada Indonezije in je bil zasnovan tako, da koristi industriji biodizla z ohranjanjem umetno nizkih domačih cen CPO.

135    Zato je treba zavrniti trditev tožečih strank, da se kakršna koli sklicevanja Komisije na izvozni davek ne bi smela upoštevati.

136    Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da je indonezijska vlada z vzpostavitvijo izvozne dajatve izvajala svoje splošne regulativne pristojnosti za ustvarjanje prihodkov iz izvoza primarnih izdelkov, ki naj bi kljub plačilu izvozne dajatve ostali konkurenčni na izvoznih trgih.

137    Prvič, tožeče stranke trdijo, da je Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijane uredbe priznala, da je indonezijska vlada z odločitvijo, da z izvozno dajatvijo financira sklad za nasade oljnih palm, zgolj izvajala svoje splošne regulativne pristojnosti, take odločitve pa naj ne bi bilo mogoče opredeliti kot dejanje, s katerim se nekaj „zaupa“ ali „ukaže“. V podporo svojim trditvam se sklicujejo na poročilo pritožbenega organa „Združene države Amerike – DRAM“.

138    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je vlada s sprejetjem zadevnih omejitev izvoza v konkretnih okoliščinah, v katerih je bila, prvič, izvozna dajatev vezana na mednarodne cene CPO in se je povečala, ko so se te cene povečale, ter drugič, je bila izvozna dajatev uvedena v obdobju, ko so bile indonezijske cene skoraj enake svetovnim, omejila svobodo delovanja teh podjetij s tem, da je v praksi omejila njihovo sposobnost odločanja, na katerem trgu bodo prodajala svoje izdelke (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 124).

139    Te ugotovitve ni mogoče omajati z analizo Komisije iz točke 62 obrazložitve izpodbijane uredbe, v kateri je med obravnavo drugega vidika zadeve, to je obstoja ugodnosti, ugotovila, da „morajo vse družbe, vključene v vrednostno verigo surovega palmovega olja, vključno s proizvajalci biodizla, plačati [izvozno] dajatev v skladu s predpisi“, na podlagi česar je ugotovila, da ni pravilna trditev, da se sklad za nasade oljnih palm financira iz zasebnih sredstev, ampak da se pravzaprav financira „na podlagi običajne dejavnosti pobiranja davčnih in javnih prihodkov, ki jo izvaja vlada Indonezije“.

140    Brez poseganja v sodno prakso, navedeno v točkah 38 in 39 zgoraj, ta pripomba Komisije namreč še ne pomeni, da je ta institucija v nasprotju z razlago organa STO za pritožbe, ki so jo navedle tožeče stranke – to je točko 115 poročila pritožbenega organa „Združene države Amerike – DRAM“ – člen 3, točka 1(a)(iv), osnovne uredbe razlagala „tako široko, da smejo članice uvesti izravnalne ukrepe za izdelke, kadar vlada zgolj izvaja svoje splošne regulativne pristojnosti“.

141    V obravnavani zadevi tega, da je indonezijska vlada redno uvajala in prilagajala zadevne omejitve izvoza za zagotovitev, da s temi omejitvami doseže zastavljeni cilj, namreč ni mogoče obravnavati zgolj kot spodbudo za domače proizvajalce CPO. Nasprotno, zaradi navedenih dejanj indonezijske vlade so ti proizvajalci svoje izdelke na domačem trgu prodajali za ceno, nižjo od primerne, te posledice pa v nasprotju s trditvijo tožečih strank ni mogoče obravnavati kot „zgolj nepričakovano posledico vladnih predpisov“ v smislu točke 114 poročila pritožbenega organa „Združene države Amerike – DRAM“ (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 125).

142    Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

143    Drugič, tožeče stranke trdijo, da se dokumenti in obvestila, ki jih je Komisija navedla v točkah od 118 do 121 obrazložitve začasne uredbe v podporo svoji ugotovitvi, da je indonezijska vlada izrecno uresničevala strateški cilj, ki je zajemal podporo in razvoj industrije biodizla, zlasti s prizadevanji za znižanje cene CPO, nanašajo na izvozni davek, ki je bil določen na nič in torej ni imel učinkov na proizvajalce CPO, ne pa na izvozno dajatev. Po njihovih navedbah sta bila ta instrumenta med seboj ločena, pri čemer je bil cilj izvozne dajatve financiranje sklada za nasade oljnih palm, ne pa znižanje domačih cen CPO.

144    Ta trditev tožečih strank temelji na napačnem razumevanju začasne uredbe. Komisija je namreč po tem, ko je v točki 118 obrazložitve navedene uredbe napovedala, da nekaj dokumentov kaže na strateški cilj, ki si ga je zastavila indonezijska vlada, navedla javne izjave indonezijske vlade, ki so se nanašale na izvozni davek in izvozne dajatve (točka 119 obrazložitve), ter poročili STO in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OVSE), ki sta se nanašali na izvozni davek (točki 120 in 121 obrazložitve). Dalje, v točki 122 obrazložitve se je Komisija pri analizi osredotočila na izvozno dajatev, pri čemer je menila, da je bil cilj te dajatve, dodeljene skladu za nasade oljnih palm, podpora industrije biodizla, za kar se je porabila velika večina njegovega denarja. Iz teh točk obrazložitve je razvidno, da je Komisija preučila tako izvozni davek kot izvozno dajatev in šele na podlagi tega v točki 123 obrazložitve začasne uredbe in točki 118 obrazložitve izpodbijane uredbe izoblikovala ugotovitve v zvezi s cilji teh omejitev izvoza. Poleg tega je treba opozoriti, da so bile trditve tožečih strank v zvezi s tem, da je bil izvozni davek v obdobju preiskave določen na nič, že zavrnjene v točki 134 zgoraj.

145    Teh preudarkov ni mogoče ovreči z okoliščino, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, to je, da se izvozna dajatev uporablja tudi za izvoz biodizla in da je bila zasnovana kot podpora skladu za nasade oljnih palm. Po eni strani je iz točke 117 obrazložitve začasne uredbe razvidno, da je bila ta dajatev precej višja za CPO kot za rafinirane izdelke, na primer biodizel, po drugi strani pa dejstvo, da je bila izvozna dajatev dodeljena skladu za nasade oljnih palm, ki je bil pristojen za plačila v okviru sistema, predstavljenega v točki 45 zgoraj, potrjuje ugotovitve Komisije.

146    Komisija je torej, ne da bi storila očitno napako pri presoji v smislu sodne prakse, navedene v točkah 26 in 27 zgoraj, v točki 123 obrazložitve začasne uredbe ugotovila, da je „cilj sistema omejitev izvoza, ki ga je uvedla vlada Indonezije, dejansko zagotoviti neposredno in posredno podporo industriji biodizla in da ne gre le za stranski učinek izvajanja splošnih regulativnih pristojnosti“, kar je potrjeno v točki 118 obrazložitve izpodbijane uredbe.

147    Tretjič, tožeče stranke trdijo, da je ugotovitev Komisije iz točke 115 obrazložitve izpodbijane uredbe, v skladu s katero „je uvedba izvozne dajatve [s strani indonezijske vlade] leta 2015 sovpadla z obdobjem, v katerem so bile indonezijske cene surovega palmovega olja skoraj povsem enake svetovnim cenam“, popolnoma hipotetična in ne dokazuje, da je bila izvozna dajatev uvedena zaradi znižanja cen CPO, ki so se ves čas spreminjale glede na svetovne cene. Tožeče stranke tudi trdijo, da je Komisija v točki 116 obrazložitve izpodbijane uredbe napačno ugotovila, da je bil z izvozno dajatvijo dosežen njen cilj, to je znižanje cen CPO na indonezijskem domačem trgu. Po njihovih navedbah se je navedena razlika med domačo in izvozno ceno CPO ujemala z izvozno dajatvijo v višini 50 USD na tono. Poleg tega naj bi bilo mogoče znižanje cene CPO na indonezijskem trgu pojasniti s sesutjem svetovnega trga primarnih izdelkov.

148    Poudariti je treba, da tožeče stranke ne izpodbijajo ugotovitev Komisije glede dejanskega stanja, torej po eni strani tega, da je uvedba izvozne dajatve sovpadala z znižanjem cen CPO na indonezijskem trgu, po drugi strani pa tega, da se je zaradi povečanja proizvodnje biodizla, ugotovljenega v preglednici 2, povzeti v točki 192 obrazložitve začasne uredbe, povečala domača poraba CPO leta 2016, kot je bilo to ugotovljeno v točki 117 obrazložitve začasne uredbe. Poleg tega je iz preglednice, ki so jo tožeče stranke predložile v repliki, razvidno, da se je cena CPO na indonezijskem domačem trgu v tem obdobju znižala, indonezijske cene CPO pa so bile na splošno nižje od svetovnih.

149    Tožeče stranke z navedenimi trditvami ne izpodbijajo točnosti ugotovitev dejanskega stanja, ki jih je upoštevala Komisija, ampak presojo navedene institucije v zvezi s temi dejstvi. V skladu s sodno prakso pa nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi institucije Unije utemeljujejo svoje ugotovitve na področju politike zaščite proti subvencijam, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki nadomešča presojo institucij. Ta nadzor tudi ne posega v široko diskrecijsko pravico teh institucij na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotavljanje, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih so prišle institucije. Zato je Splošno sodišče pristojno ne le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve (glej sodbo z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 64 in navedena sodna praksa).

150    Komisija je v obravnavani zadevi zadevne podatke presodila na podlagi cilja, zaradi katerega je bil celotni sistem omejitev izvoza zasnovan. Vendar Splošno sodišče ugotavlja, da Komisija s tem, da je v točki 118 obrazložitve izpodbijane uredbe na podlagi vseh podatkov – torej obstoja izvoznega davka in izvozne dajatve, javnih izjav indonezijske vlade, poročil STO in OVSE, povečanja domače porabe CPO ter znižanja cen tega izdelka na indonezijskem trgu po uvedbi izvozne dajatve – ugotovila, da je celotni sistem omejitev izvoza zasnovan tako, da koristi industriji biodizla z ohranjanjem umetno nizkih domačih cen CPO, in torej ni zgolj stranski učinek vladnih ukrepov za pobiranje javnih prihodkov, ni storila očitne napake pri presoji.

151    Četrtič, tožeče stranke trdijo, da izvozna dajatev ni učinkovala tako, da je bil omejen izvoz CPO, saj proizvajalci tega izdelka še vedno izvozijo 70 % svoje proizvodnje CPO.

152    Te trditve ni mogoče sprejeti. Dejstvo, da je bilo 70 % indonezijskega CPO izvoženega, namreč še ne pomeni, da so bili proizvajalci CPO zmožni prosto racionalno izbrati to, da bodo svoj izdelek izvažali in da bodo za to prejeli primerno plačilo. Nasprotno, kot upravičeno poudarja Komisija, so proizvajalci CPO najprej zadovoljili domače povpraševanje, ki je v skladu z javnimi viri, navedenimi v točki 153 obrazložitve izpodbijane uredbe, ustrezalo 30 % proizvodnje, šele nato pa je prišel na vrsto izvoz. Iz tega izhaja, da si ti proizvajalci niso prizadevali za izvoz večjega deleža svoje proizvodnje tja, kjer so bile cene višje, saj so bili potencialni dodatni dobički pri izvozu omejeni z omejitvami izvoza, ki jih je sprejela indonezijska vlada.

153    Ker je bila ta trditev zavrnjena, je treba prvi očitek v celoti zavrniti.

–       Nadzor družbe PTPN nad cenami

154    Tožeče stranke v okviru drugega očitka trdijo, da je Komisija napačno ugotovila, da je indonezijska vlada prek družbe PTPN zniževala cene CPO na domačem trgu.

155    Uvodoma je treba opozoriti – kot je razvidno iz točk od 91 do 99 in 126 obrazložitve začasne uredbe ter točk 120 in 123 obrazložitve izpodbijane uredbe – da je Komisija zaradi pomanjkljivega sodelovanja dobaviteljev CPO in družbe PTPN uporabila člen 28(1) osnovne uredbe in se je pri svojih ugotovitvah oprla na razpoložljiva dejstva.

156    Na prvem mestu, tožeče stranke Komisiji očitajo, da je ugotovila, da je družba PTPN svoje cene CPO določala na umetno nizki ravni in da ni ravnala kot razumen udeleženec na trgu. Pri tem trdijo, da družba PTPN, na katero je odpadlo le od 6 do 9 % celotne dobave CPO v Indoneziji, ni določala svojih cen, saj so se po eni strani te cene določale prek dnevnih dražb, ki so izražale ponudbo in povpraševanje v Indoneziji, ter je bil po drugi strani razlog za to, da so bile indonezijske cene CPO nižje kot na mednarodnih trgih, dejstvo, da je bila Indonezija glavni proizvajalec CPO na svetu. Iz informacij, ki jih je predložilo osem dobaviteljev CPO, naj bi bilo razvidno, da je bila njihova prodaja CPO donosna, kar naj bi dokazovalo, da so se po cenah družbe PTPN ravnali zato, ker so bile po njihovi presoji donosne, to pa naj bi hkrati pomenilo, da je ta družba ravnala kot razumen udeleženec na trgu.

157    V zvezi s tem je iz točk od 128 do 131 obrazložitve začasne uredbe razvidno, da je družba PTPN skupina v celoti javnih družb pod nadzorom indonezijske vlade, ki proizvaja različne primarne izdelke, med njimi CPO.

158    V točkah 132 in 133 obrazložitve začasne uredbe je pojasnjeno – in med strankami ni sporno – da je družba PTPN vsak dan organizirala dražbe za prodajo svojega CPO. Družba PTPN je pred objavo dnevnega razpisnega postopka opredelila „načrt cen“, ki je veljal za ta dan, vendar ji ni bilo treba zavrniti ponudb, ki navedenega načrta niso dosegle.

159    Komisija se je pri ugotovitvi, da je družba PTPN svoje cene CPO določala na umetno nizki ravni, oprla na več razpoložljivih dejstev. Prvič, iz točke 151 obrazložitve izpodbijane uredbe je razvidno, da je vlada Indonezije vplivala na odločitve družbe PTPN v zvezi z njeno cenovno politiko. Če je bila namreč cena, ponujena za nakup CPO, nižja od „načrta cen“ za zadevni dan, se je lahko upravni organ te družbe, v katerem je bila zastopana izključno indonezijska vlada, odločil sprejeti ponudbo, kar se je tudi redno dogajalo. Drugič, iz točke 125 obrazložitve izpodbijane uredbe in točke 135 obrazložitve začasne uredbe izhaja, da razpoložljive informacije kažejo, da je družba PTPN, ker je upoštevala navodila indonezijske vlade, v zadnjih letih poslovala z izgubo. Tretjič, kot je razvidno iz točk od 122 do 124 obrazložitve izpodbijane uredbe, Komisija ni mogla pridobiti nobenih dokazov o tem, da načrt cen izraža tržno ceno, oblikovano na podlagi konkurenčnega razpisnega postopka. Nasprotno, domača cena CPO je bila nižja od vseh mednarodnih referenčnih cen.

160    Teh ugotovitev ne omaje dejstvo, da na družbo PTPN – kot je razvidno iz točke 146 obrazložitve začasne uredbe – odpade le od 6 do 9 % celotne oskrbe s CPO v Indoneziji, iz česar po mnenju tožečih strank izhaja, da naj bi bili kupci CPO, ki so velika podjetja, v skladu z zakonom ponudbe in povpraševanja zmožni vsiliti svoje cene tako družbi PTPN kot tudi majhnim dobaviteljem CPO.

161    Res je namreč treba ugotoviti, da je za ta trg značilno tako neravnovesje, ki koristi kupcem CPO, ki so velika podjetja z „izravnalno kupno močjo“. Komisija je to priznala v točki 146 obrazložitve začasne uredbe. Vendar s to okoliščino še ni mogoče omajati ugotovitve, da je lahko indonezijska vlada prek družbe PTPN vzpostavila mehanizem določanja cen. Kot je namreč ugotovila Komisija v točki 146 obrazložitve začasne uredbe, ne da bi se to izpodbijalo, je bila še ena značilnost trga CPO – tokrat na strani ponudbe – razdrobitev med veliko število malih podjetij, zlasti posameznih kmetovalcev. V teh okoliščinah so dobavitelji CPO, od katerih je imel vsak majhen tržni delež, kadar je družba PTPN že določila ceno za zadevni dan, zelo težko določili višje cene, saj so imeli na drugi strani kupce z veliko kupno močjo. Zavrniti je torej treba trditve tožečih strank, da je struktura trga družbi PTPN preprečevala določanje cen. Nasprotno, ta struktura je bila dejavnik, ki je navedeni družbi omogočal določanje cen CPO.

162    Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da je v točkah 124 in 125 obrazložitve izpodbijane uredbe na podlagi razpoložljivih dejstev ugotovila, da družba PTPN ni delovala kot razumen udeleženec na trgu in je ceno CPO določala na ravni, nižji od referenčnih meril, ni storila očitne napake pri presoji.

163    Na drugem mestu, tožeče stranke izpodbijajo ugotovitev Komisije iz točke 145 začasne uredbe, da „vlada Indonezije z javno objavo dnevne cene enote surovega palmovega olja določa najvišjo ceno, po kateri se bo primarni proizvod [izdelek] prodal na ta določeni dan“. Po navedbah tožečih strank je CPO primarni izdelek, ki se izmenjuje povsod po svetu na podlagi različnih, široko dostopnih indeksov, zato ni neobičajno, da se njegova cena spreminja na podlagi posebnih gibanj, pri čemer analiza Komisije dokazuje, da je indonezijski trg CPO zelo konkurenčen.

164    Iz točke 160 obrazložitve izpodbijane uredbe je razvidno, da je Komisija ugotovila, da je v obravnavani zadevi vlada Indonezije prek družbe PTPN delovala kot določevalec cen na indonezijskem domačem trgu in da so vsi neodvisni dobavitelji CPO navedene cene upoštevali. Najprej, Komisija je namreč dokazala, da je družba PTPN svoje cene CPO določala na umetno nizki ravni, česar tožeče stranke – kot je razvidno iz točk od 157 do 159 zgoraj – niso uspešno izpodbijale. Dalje, Komisija je v točkah 140 in 141 obrazložitve začasne uredbe ugotovila, da družba PTPN vedno objavi rezultat dnevnih razpisov na svoji spletni platformi ob 15.30 na dan razpisa, pri čemer navede točno dodeljeno ceno na enoto za CPO, ter da vsakodnevna pogajanja med dobavitelji CPO, ki niso družba PTPN, in kupci CPO, pri katerih je izklicna cena enaka dnevni ceni družbe PTPN, na splošno potekajo, ko so znani rezultati razpisov družbe PTPN. Dnevna cena CPO na domačem trgu je tesno odražala dodeljeno ceno na dnevnih dražbah, ki jih je organizirala družba PTPN, poleg tega pa je bila cena na enoto, ki so jo proizvajalci izvozniki plačali proizvajalcem CPO, ki niso v lasti države, v obdobju preiskave vedno enaka ali nižja od cene, ki jo je družba PTPN določila za navedeni dan. Nazadnje, kot je razvidno iz točke 138 obrazložitve izpodbijane uredbe, se ta dejstva umeščajo v okvir, v katerem je indonezijska vlada sprejela ukrepe za omejitev možnosti dobaviteljev za izvoz CPO.

165    V teh okoliščinah Komisija s tem, da je menila, da je indonezijska vlada prek preglednega „določanja cen“ s strani družbe PTPN dobaviteljem CPO zaupala ali ukazala zadevno dobavo v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 116 do 118 zgoraj, ni storila očitne napake pri presoji.

166    Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila člen 28(5) osnovne uredbe, ker ni upoštevala informacij, ki so ji jih predložile v zvezi z ravnanjem družbe PTPN.

167    V skladu s sodno prakso je na podlagi člena 28 osnovne uredbe institucijam Unije vsakič, kadar v okviru preiskave naletijo na nesodelovanje ali pomanjkljivo sodelovanje, dovoljena uporaba razpoložljivih dejstev, da tako ni ogrožena učinkovitost ukrepov trgovinske zaščite Unije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. januarja 2017, Maxcom/City Cycle Industries, C‑248/15 P, C‑254/15 P in C‑260/15 P, EU:C:2017:62, točka 67), vendar ne da bi bile pri tem zavezane k uporabi najboljših razpoložljivih dejstev (sodba z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑444/11, EU:T:2014:773, točka 94). Iz tega sledi, da se široka diskrecijska pravica Komisije na področju ukrepov trgovinske zaščite – v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 26 zgoraj – uresničuje tudi pri uporabi člena 28 osnovne uredbe.

168    V tem okviru člen 28(5) osnovne uredbe določa, da se ugotovitve Komisije, če temeljijo na določbah odstavka 1 tega člena, vključno na informacijah iz pritožbe, „preverijo na podlagi informacij iz drugih neodvisnih virov, ki so morebiti na voljo, […] ali [na podlagi] informacij[…], pridobljen[ih] med preiskavo od drugih zainteresiranih strani“, „kadar je to mogoče in ob ustreznem upoštevanju rokov preiskave“.

169    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti – kot upravičeno poudarja Komisija – da tožeče stranke ne izpodbijajo uporabe člena 28(1) osnovne uredbe (glej točko 155 zgoraj). Trdijo, da bi morala Komisija upoštevati informacije, ki so jih predložile med preiskavo v skladu s členom 28(5) osnovne uredbe.

170    Vendar tožeče stranke v svojih pisanjih ne izpodbijajo dejanskih ugotovitev Komisije, ampak njihovo presojo. Z elementi dejanskega stanja, na katere se sklicujejo, to je, da je bila prodaja osmih dobaviteljev CPO, povezanih s skupino Wilmar, donosna in da je CPO primarni izdelek, ki se izmenjuje povsod po svetu na podlagi široko dostopnih indeksov, ugotovitev Komisije ni mogoče ovreči.

171    Vsekakor nujnost zagotovitve učinkovitosti ukrepov trgovinske zaščite v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, upravičuje tudi, da se lahko navedene institucije za ugotovitev, da je bilo CPO dobavljeno po ceni, nižji od primerne, oprejo na sklenjen krog indicev, kot so navedeni v točkah od 158 do 159 zgoraj (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. januarja 2017, Maxcom/Chin Haur Indonesia, C‑247/15 P, C‑253/15 P in C‑259/15 P, EU:C:2017:61, točka 64 in navedena sodna praksa).

172    Te trditve tožečih strank in s tem drugi očitek v celoti je treba zato zavrniti.

–       Dejanje „zaupanja“ ali „ukaza“

173    Tožeče stranke v okviru tretjega očitka navajajo vrsto trditev, katerih namen je dokazati, da se ni nad indonezijskimi dobavitelji CPO izvajala nobena oblika grožnje ali prepričevanja, zaradi katere bi ti svoj izdelek na indonezijskem trgu prodajali po nižjih cenah.

174    Ugotoviti je treba, da so tožeče stranke v okviru tega očitka ponovile nekatere trditve v zvezi z učinki izvozne dajatve, ki so bili že zavrnjeni v analizi predhodnih očitkov. Trditve v zvezi z vplivom izvozne dajatve – to, da se velika večina indonezijske proizvodnje CPO izvaža, izbira dobaviteljev CPO, ali bodo prodajali na domačem ali svetovnem trgu, učinki izvozne dajatve na domače cene CPO ter razmerje med indonezijskimi in svetovnimi cenami CPO – so bile že zavrnjene v točkah od 136 do 153 zgoraj.

175    Tožeče stranke izpodbijajo tudi ugotovitve, ki jih je Komisija v točkah 153 in 154 obrazložitve začasne uredbe izpeljala iz dveh člankov iz tiska, pri čemer trdijo, da ta ni dokazala vzročne zveze med podporo indonezijske vlade industriji CPO in trditvami, da je bila ta podpora uporabljena za to, da jih je prepričala, naj CPO dobavljajo za plačilo, nižje od primernega. Zadevna članka sta se po mnenju tožečih strank nanašala na podporo indonezijske vlade majhnim kmetijskim gospodarstvom, namen katere je zadovoljiti – z vidika količine, in ne cene – povečano porabo CPO. Obstajala naj ne bi nikakršna oblika prepričevanja niti grožnje s ciljem dobave teh količin CPO za plačilo, nižje od primernega.

176    Te trditve tožečih strank temeljijo na napačnem razumevanju začasne uredbe. Kot trdi Komisija v svojih pisanjih in v točki 153 obrazložitve začasne uredbe, je namen zadevnih člankov dokazati, da je indonezijska vlada proaktivno posegala na trg CPO, da bi tako dobavitelje tega izdelka spodbudila k izpolnjevanju navodil, ki so jim bila dana, pri čemer jim je v ta namen dodelila subvencije, da bi tako zagotovila, da proizvajalci CPO med uresničevanjem ciljev indonezijske vlade ne bi utrpeli negativnih posledic. Komisija v isti točki obrazložitve pojasnjuje, da je vlada Indonezije podpirala proizvajalce CPO predvsem v korist proizvajalcev biodizla. Poleg tega teh subvencij ni obravnavala ločeno, ampak kot del sklopa ukrepov, s katerimi je indonezijska vlada proizvajalce CPO spodbujala, da so svoje izdelke prodajali lokalno po nižjih cenah, kot bi jih sicer (točka 162 obrazložitve začasne uredbe).

177    Ta očitek in s tem celoten prvi del drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

 Drugi del drugega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je Komisija storila s tem, da je ugotovila, da je indonezijska vlada proizvajalcem biodizla zagotavljala dohodkovno podporo

178    Tožeče stranke v okviru drugega dela drugega tožbenega razloga Komisiji očitajo ugotovitev, da je obstajala dohodkovna in cenovna podpora proizvajalcem biodizla v smislu člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe.

179    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeče stranke v okviru tega dela ne izpodbijajo obstoja ukrepov, ki jih je sprejela indonezijska vlada in jih je Komisija predstavila v točkah od 188 do 190 obrazložitve začasne uredbe, katerih ugotovitve so bile potrjene s točko 169 obrazložitve izpodbijane uredbe, ampak njihovo opredelitev kot „dohodkovna ali cenovna podpora“ v smislu člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe.

180    Ker ta besedna zveza v osnovni uredbi ni opredeljena, jo je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 113 zgoraj, razložiti glede na njen običajen pomen v vsakdanjem jeziku, ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporablja, in ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del je.

181    Cilj člena 3 osnovne uredbe je opredeliti pojem „subvencija“, ki bi utemeljevala uvedbo izravnalne dajatve. Natančneje, člen 3, točka 1, navedene uredbe v točki (a) določa, da se za subvencijo šteje, da obstaja, če gre za „finančni prispevek“ „ali“ za „kakršno koli obliko dohodkovne ali cenovne podpore v smislu člena XVI GATT iz leta 1994“. Iz tega izhaja, da je cilj člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe določiti obliko subvencije, alternativno tisti iz točke (a), na kar jasno kaže uporaba prirednega ločnega veznika „ali“, s čimer se razširi obseg te določbe.

182    Ta določba se uporablja v okviru ugotavljanja obstoja subvencije in za svojo razlago izrecno napotuje na člen XVI GATT, iz česar izhaja namen zakonodajalca Unije, da omeji svoj manevrski prostor pri uporabi pravil GATT in STO (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa). Ta člen se nanaša na „vse subvencije, vključno s kakršno koli obliko dohodkovne ali cenovne podpore, ki se uporablja neposredno ali posredno za povečanje izvoza katerega koli izdelka z ozemlja [države članice STO] ali zmanjšanje uvoza katerega koli izdelka na njeno ozemlje“. Iz tega izhaja, da je „dohodkovna ali cenovna podpora“ v smislu te določbe oblika subvencije ter da se ta določba osredotoča na učinke te subvencije na izvoz in uvoz.

183    Izraz „podpora“ glede na njegov običajen pomen v vsakdanjem jeziku pomeni „pomoč“, „oporo“, „kritje“, „olajševanje“ ali „spodbudo nečemu“, „podpirati“ pa pomeni „vzdrževati, nositi, prenašati“ ali „pomagati, nuditi oporo, spodbujati, dati naslon“. Iz besedila člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe in člena XVI GATT izhaja, da ima lahko to dejanje „kakršno koli obliko“, kar je formulacija, ki pušča odprte „videz“, „izgled“, „konfiguracijo“ oziroma „obliko ali način delovanja ali poteka“. Torej je treba izraz „dohodkovna ali cenovna podpora“ razlagati tako, da vključuje kakršno koli dejanje vlade, s katerim se neposredno ali posredno ohranja stabilnost dohodkov ali cen oziroma se povzroči njihovo zvišanje. To, da je v členu 3, točka 1(b), osnovne uredbe napoteno na člen XVI GATT, pomeni, da se upoštevajo tudi učinki tega dejanja na izvoz in uvoz.

184    V obravnavani zadevi je Komisija, da bi dokazala obstoj dohodkovne ali cenovne podpore, v začasni uredbi, katere ugotovitve so potrjene v točki 169 obrazložitve izpodbijane uredbe, ugotovila, da je indonezijska vlada z vrsto ukrepov – ki so zajemali sistem omejitev izvoza CPO, de facto določitev cen CPO na domačem trgu na umetno nizki ravni in neposredne subvencije za proizvajalce CPO kot spodbuda za ravnanje v skladu s cilji vlade – obravnavanih v širšem okviru spodbujanja razvoja industrije biodizla – zlasti s predpisovanji obvezne mešanice in ustanovitvijo sklada za nasade oljnih palm v korist proizvajalcev biodizla – imela namen poseči na trg, da bi zagotovila točno določen rezultat, to je, da so imeli proizvajalci biodizla na voljo umetno nizke cene za oskrbo s CPO, torej surovino, ki predstavlja približno 90 % njihovih proizvodnih stroškov.

185    Komisija je v točki 191 obrazložitve začasne uredbe ugotovila, da so ti ukrepi vlade Indonezije prispevali k dohodku proizvajalcev biodizla s tem, da so jim omogočili dostop do njihove glavne surovine in strošek po ceni, ki je nižja od svetovne tržne cene, kar se je nato pretvorilo v umetno višje dobičke, ki so izhajali predvsem iz izvoza na tretje trge. Komisija je ugotovila tudi velik porast izvoza biodizla v letu 2018, kot je to razvidno iz preglednice 2, povzete v točki 192 obrazložitve začasne uredbe. Ta analiza je bila v celoti potrjena z izpodbijano uredbo (glej točko 169 obrazložitve izpodbijane uredbe).

186    Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da je razlaga pojma dohodkovne ali cenovne podpore v nasprotju s sodno prakso STO, in sicer s preudarki iz poročila posebne skupine STO, naslovljenega „Kitajska – Izravnalne in protidampinške dajatve na zrnato usmerjeno ploščato valjano elektropločevino iz ZDA“, sprejetega 15. junija 2012 (WT/DS 414/R). Natančneje, sklicujejo se na točko 7.85 tega poročila, v kateri je bilo ugotovljeno, da „izraz ,cenovna podpora‘ ne vključuje vsakega posega vlade, ki lahko vpliva na cene, kot so carine in količinske omejitve“, ter da „zlasti ni jasno razvidno, da bi moral [člen 1.1(a)(2)] zajemati vse vrste ukrepov vlade, ki sicer ne pomenijo finančnega prispevka, imajo pa lahko posreden učinek na trg, tudi na cene“.

187    Brez poseganja v sodno prakso, navedeno v točkah 38 in 39 zgoraj, je treba ugotoviti, da se je posebna skupina v tej zadevi izrekla o sporazumih o samoomejitvi, s katerimi je bil omejen uvoz jekla v ZDA ter za katere je menila, da so imeli dodaten, sekundaren in naključno izrazit učinek na cene. Menila je, da besedna zveza „kakršna koli oblika […] cenovne podpore“ iz člena 1.1(a)(2) Sporazuma SIU nima dovolj širokega obsega, da bi zajemala take sporazume. Ta spor se torej ni nanašal na vrsto po naravi enakih ukrepov z istim ciljem, kot so se preučevali v izpodbijani uredbi, zlasti na posebne omejitve izvoza in de facto določitev cen prek podjetja v 100‑odstotni lasti indonezijske vlade.

188    Na drugem mestu, tožeče stranke s sklicevanjem na več točk obrazložitve začasne uredbe Komisiji očitajo, da je napačno ugotovila, da je bil po eni strani namen indonezijske vlade z znižanjem cen CPO spodbuditi uporabo biodizla v Indoneziji ter da je po drugi strani obstajal sklop ukrepov, katerih namen je bil podpreti industrijo biodizla in ki dokazujejo obstoj dohodkovne podpore.

189    V zvezi s prvim vidikom je treba ugotoviti, da tožeče stranke ne izpodbijajo dokazov, s katerimi Komisija dokazuje namen indonezijske vlade, da podpre domačo industrijo biodizla, ampak to, da se navedeni dokazi navezujejo na namen te vlade, da zadevno podporo zagotovi z znižanjem cene CPO.

190    Vendar ta trditev temelji na napačnem razumevanju začasne uredbe. Po eni strani so namreč izvozni davek in izvozne dajatve, navedeni v točki 182 obrazložitve začasne uredbe, med ukrepi, ki so Komisiji omogočili ugotovitev, da je bila dobaviteljem CPO zaupana ali ukazana dobava CPO za plačilo, nižje od primernega (glej točke od 121 do 132 zgoraj). Enako velja za sklad za nasade oljnih palm, naveden v točki 186 obrazložitve začasne uredbe, ki se je financiral z izvozno dajatvijo na CPO in njegove derivate (točka 117 obrazložitve začasne uredbe). Po drugi strani je iz besedila začasne uredbe razvidno, da je Komisija najprej v točkah od 182 do 186 obrazložitve te začasne uredbe dokazala namen indonezijske vlade, da podpre domačo industrijo biodizla, nato pa je v točkah od 188 do 190 obrazložitve predstavila še različne instrumente, s katerimi je ta vlada posegala na trg CPO, da bi okrepila razvoj industrije biodizla.

191    Iz točk obrazložitve, navedenih v prejšnji točki, je razvidno, da je Komisija pravno zadostno dokazala namen indonezijske vlade, da razvije industrijo biodizla s poseganjem na trg CPO, zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

192    V zvezi z drugim vidikom tožeče stranke v podporo svojim trditvam v zvezi s sklopom ukrepov za podporo industriji biodizla napotujejo na svoje trditve, predstavljene v okviru predhodnega dela. Ker je bil prvi del drugega tožbenega razloga tožečih strank zavrnjen, je treba zavrniti tudi to trditev.

193    Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da Komisija ni dokazala, kako se je ta sklop ukrepov uporabljal neposredno ali posredno za povečanje izvoza izdelka z ozemlja Indonezije ali zmanjšanje uvoza tega izdelka na njeno ozemlje, kot to zahteva člen XVI GATT. Iz podatkov v preglednici 2, povzeti v točki 192 obrazložitve začasne uredbe, naj bi bilo razvidno, prvič, da naj bi se indonezijski izvoz biodizla med letoma 2015 in 2018 znatno zmanjšal in, drugič, da naj bi bilo verjetneje, da se je izvoz biodizla zmanjšal zaradi tega sklopa ukrepov, saj so ti ukrepi spodbujali domačo porabo, medtem ko naj bi bili ukrepi z domnevnim učinkom na CPO za proizvajalce biodizla enaki ne glede na to, ali so ti svoj izdelek izvažali ali ne.

194    V zvezi s tem, prvič, je treba – podobno kot Komisija v točki 193 obrazložitve začasne uredbe – poudariti, da podatki iz preglednice 2, povzeti v točki 192 obrazložitve navedene uredbe, kažejo, da se je indonezijski izvoz biodizla znatno zmanjšal v obdobju, v katerem so veljali ukrepi trgovinske zaščite Unije (med novembrom 2013 in marcem 2018), nato pa se je leta 2018 znova povečal, in sicer z 847,59‑odstotnim porastom v primerjavi z letom 2017 (glej točke 281, 282, 322 in 323 obrazložitve začasne uredbe). Kot poleg tega ugotavlja Komisija v točki 193 obrazložitve, so se hkrati z zmanjšanjem izvoza v obdobju uporabe ukrepov trgovinske zaščite Unije povečale zaloge.

195    Drugič, kot pravilno poudarja Komisija v točki 191 obrazložitve začasne uredbe, ukrepi, ki jih je uvedla vlada Indonezije, proizvajalcem biodizla omogočajo dostop do njihove glavne surovine in glavni strošek po ceni, ki je nižja od svetovne tržne cene, kar se nato pretvori v umetno višje dobičke, ki predvsem izhajajo iz izvoza na tretje trge. Poleg tega z dejstvom, da je namen obveznosti mešanja povečanje domače porabe biodizla, ni mogoče omajati ugotovitve, da je imel sklop ukrepov, ki jih je uvedla indonezijska vlada, vključno z neposrednim prenosom sredstev sklada za nasade oljnih palm, učinke na izvoz biodizla.

196    Zato je treba te trditve tožečih strank zavrniti.

197    Iz teh ugotovitev izhaja, da Komisija s tem, da je ugotovila, da je mogoče ukrepe, ki jih je uveljavila indonezijska vlada, opredeliti kot dohodkovno ali cenovno podporo v korist proizvajalcev biodizla, ni kršila člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe in ni storila očitne napake pri presoji.

 Tretji del drugega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 2, in člena 6(d) osnovne uredbe ter očitne napake pri presoji, ki jih je Komisija storila pri ugotavljanju ugodnosti za proizvajalce biodizla

198    Tožeče stranke v okviru drugega dela tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija s tem, da je ugotovila obstoj ugodnosti in upoštevala napačne referenčne cene za izračun navedene ugodnosti, kršila člen 3, točka 2, in člen 6(d) osnovne uredbe.

199    V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3 osnovne uredbe določa, da se šteje, da subvencija obstaja, če obstaja „finančni prispevek“ ali „dohodkovna ali cenovna podpora“ vlade in če to prinaša „ugodnost“. Člena 6 in 7 navedene uredbe natančneje določata postopke izračuna „ugodnosti“. V zvezi s finančnim prispevkom oziroma dohodkovno ali cenovno podporo, ki ga oziroma jo predstavlja dobava blaga s strani vlade, člen 6(d) osnovne uredbe v bistvu določa, da ta dobava prinaša ugodnost, če je opravljena za plačilo, ki je nižje od primernega (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točki 195 in 196).

200    Člen 6 navedene uredbe določa pravila za ugotavljanje, ali se ukrep glede na svojo vrsto lahko šteje za „ugodnost za prejemnika“. V skladu s temi pravili ugodnost obstaja, če je prejemnik dejansko prejel finančni prispevek, ki mu omogoča ugodnejše pogoje od tistih, do katerih bi imel dostop na trgu. Natančneje, kar zadeva dobavo blaga, člen 6(d) osnovne uredbe določa, da se šteje, da dobava prinaša ugodnost le, „če je […] opravljena za plačilo, ki je nižje od primernega“, „[p]rimernost plačila [pa] se določi glede na prevladujoče tržne pogoje za zadevni izdelek ali storitev v državi, kjer se dobava ali nakup opravi (vključno s ceno, kakovostjo, razpoložljivostjo, prodajnostjo, prevozom in drugimi pogoji nakupa ali prodaje)“. Iz tega besedila izhaja, da ugotovitev „ugodnosti“ vsebuje primerjavo, in ker je njen namen ocena primernosti cene, plačane v primerjavi z normalnimi tržnimi pogoji v državi, v kateri se dobava opravi, je treba pri njej upoštevati vse elemente stroškov za prejemnika, ki nastanejo s prejemom blaga, dobavljenega s strani vlade. Zato je iz te določbe razvidno, da mora metoda, ki jo je Komisija uporabila pri izračunu ugodnosti, kolikor je mogoče, odražati ugodnost, dejansko dodeljeno prejemniku (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točke od 208 do 210).

201    V obravnavani zadevi je iz točk 170 in 171 obrazložitve izpodbijane uredbe razvidno, da je Komisija obstoj ugodnosti opredelila tako, da je kot referenčno ceno za primerjavo uporabila cene franko na ladijski krov (FOB) za CPO, ki se je izvažalo iz Indonezije v druge dele sveta, kot so bile navedene v indonezijskih statističnih podatkih o izvozu, ter da je ugodnost za prejemnika izračunala kot vsoto razlik med temi referenčnimi cenami CPO, ki so se izračunale vsak mesec v obdobju preiskave, in cenami, plačanimi za CPO, kupljeno na domačem trgu.

202    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija pri opredelitvi ugodnosti, dodeljene proizvajalcem biodizla, na podlagi napačnega izhodišča za primerjavo ugotovila, da se je CPO na indonezijskem trgu dobavljalo za plačilo, nižje od primernega.

203    Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da bi morala Komisija kot izhodišče za primerjavo pri analizi primernosti plačila upoštevati cene, ki so se zaračunavale v državi in so bile določene na trgu.

204    Vendar je Komisija ugotovila – trditve, s katerimi so tožeče stranke izpodbijale njene ugotovitve, pa so bile že zavrnjene v okviru prvega dela tega tožbenega razloga – da je cene CPO na indonezijskem trgu določala družba PTPN in da „načrt cen“, ki ga je predlagala, nikakor ni izražal tržne cene, oblikovane na podlagi konkurenčnega razpisnega postopka (točki 124 in 148 obrazložitve izpodbijane uredbe).

205    Torej je lahko Komisija ob upoštevanju izkrivljanja trga zaradi poseganja indonezijske vlade (točka 198 obrazložitve začasne uredbe) v točki 197 obrazložitve začasne uredbe veljavno ugotovila, da je treba nakupne cene CPO v skladu s členom 6(d) osnovne uredbe primerjati z ustreznim referenčnim zneskom, zato je treba trditev tožečih strank zavrniti.

206    Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da je Komisija neupravičeno primerjala cene CPO na indonezijskem domačem trgu z malezijskimi domačimi cenami in indonezijskimi izvoznimi cenami. Natančneje, izvozne cene FOB naj bi vključevale izvozno dajatev, ki naj je za domače transakcije ne bi bilo treba plačati. Poleg tega naj bi morala Komisija izvesti prilagoditve referenčne cene, s čimer bi zagotovila, da uporabljena referenca izraža pogoje, pod katerimi bi se CPO izmenjevalo v tržnih razmerah.

207    Najprej, tako iz točke 182 obrazložitve izpodbijane uredbe kot iz točke 198 obrazložitve začasne uredbe izhaja, da Komisija pri določanju zneska zadevne ugodnosti kot referenčne cene ni uporabila malezijskih cen. Dejstvo, da je ta institucija – kot navajajo tožeče stranke – v enem od drugih delov začasne uredbe (točka 163 obrazložitve) primerjala indonezijske domače cene CPO z malezijskimi cenami, na podlagi česar je ugotovila, da cena, ki jo je določala družba PTPN, ni bila poštena in da so bile cene na indonezijskem domačem trgu nižje od tržne cene, nima nobenega vpliva v okviru določanja ugodnosti, ki so jo pridobili proizvajalci biodizla. Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

208    Dalje, iz točke 198 obrazložitve začasne uredbe je razvidno, da je Komisija menila, da so cene FOB za CPO, ki se je iz Indonezije izvažalo v druge dele sveta, ustrezna referenca, saj so določene v skladu z načeli prostega trga, odražajo prevladujoče tržne razmere v Indoneziji, niso izkrivljene zaradi poseganja vlade ter so zato najboljši kazalec tega, kakšna bi bila indonezijska domača cena, ki ne bi bila izkrivljena zaradi poseganja vlade Indonezije. Tožeče stranke v zvezi s to analizo trdijo, da tudi če bi bile cene CPO na indonezijskem domačem trgu izkrivljene, izvozna cena FOB ni veljavna referenčna cena, saj naj bi bila tudi ta cena izkrivljena zaradi omejitev izvoza.

209    To trditev je treba zavrniti. Dejstvo, da cena FOB za CPO, ki se je izvažalo iz Indonezije, vključuje učinke izvozne dajatve, kot je pojasnila Komisija v točkah 173 in 181 obrazložitve izpodbijane uredbe, namreč ne pomeni, da je ta cena izkrivljena. Nasprotno, ker je bila cena CPO na domačem trgu zaradi vrste ukrepov, med njimi izvoznega davka in izvozne dajatve ter določanja cen s strani družbe PTPN, nižja od primerne, se je izvozna cena CPO po plačilu izvozne dajatve ujemala – kot upravičeno poudarja Komisija – s ceno, ki so jo prodajalci ponujali za izvoz. To, da je izvozna dajatev eden od ukrepov, katerih rezultat je dobavitelje CPO spodbuditi k prodaji na domačem trgu po cenah, nižjih od primernih, še ne pomeni, da indonezijska izvozna cena FOB ni ustrezna kot referenčna cena za izračun ugodnosti. Kot je namreč pravilno menila Komisija, ta cena v skladu s pravilom iz člena 6(d) osnovne uredbe in s sodno prakso, navedeno v točki 200 zgoraj, kolikor je mogoče, odraža ugodnost, dejansko dodeljeno prejemniku.

210    Nazadnje, zavrniti je treba tudi trditev tožečih strank, da bi morala Komisija izvesti prilagoditve referenčne cene. Prvič, pristop tožečih strank, v skladu s katerim bi bilo treba odbiti izvozno dajatev, je bil namreč v prejšnji točki že zavrnjen. Drugič, če se predpostavlja, da tožeče stranke menijo, da so bile potrebne druge prilagoditve referenčne cene, pa te niso predložile zadostnih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, katere so te prilagoditve in zakaj so potrebne. Taki dokazi pa so nujni, zato da se dokaže, da je institucija Unije storila tako očitno napako pri presoji, ki upravičuje razglasitev ničnosti akta (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑444/11, EU:T:2014:773, točka 62).

211    Na tretjem mestu, tožeče stranke se v podporo svojim trditvam sklicujejo na poročilo pritožbenega organa STO, naslovljeno „ZDA – Izravnalni ukrepi za nekatere ploščate toplo valjane izdelke iz ogljikovega jekla iz Indije“, sprejeto 8. decembra 2014 (WT/DS 436/AB/R), v katerem je bilo v točkah 4.148 in 4.151 ugotovljeno, da „je treba za opredelitev, ali je plačilo ,nižje od primernega‘ v smislu člena 14(d), izbrati primerjalno merilo – torej ceno, ki se uporabi kot referenca – s katerim se primerja cena, ki jo za zadevno blago obračunava vlada“, ter da mora biti ta referenca „sestavljena iz cen, določenih na trgu za enako ali podobno blago, ki se nanašajo na obstoječe tržne razmere za zadevno blago v državi dobaviteljici oziroma nanje napotujejo ali so z njimi povezane“. Brez poseganja v sodno prakso, navedeno v točkah 38 in 39 zgoraj, je treba ugotoviti, da tovrstne ugotovitve iz tega poročila ne omajejo analize Komisije, predstavljene v točkah 201, 205 in 208 zgoraj, v kateri je prav tako napoteno na razpoložljivo tržno ceno za isti izdelek, zlasti ob upoštevanju preudarka iz točke 4.155 navedenega poročila, v skladu s katerim „se analiza referenc sicer začne s preučitvijo cen v državi za zadevno blago, vendar teh cen ne bi bilo primerno uporabiti, če niso določene na trgu“.

212    To trditev in s tem celoten tretji del drugega tožbenega razloga je treba tako zavrniti.

213    Glede na te ugotovitve je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 8(8) osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ki jo je Komisija storila s tem, da je ugotovila obstoj nevarnosti znatne škode za industrijo Unije

214    Tožeče stranke v okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija kršila člen 8(8) osnovne uredbe in storila očitno napako pri presoji, ker je ugotovila obstoj nevarnosti znatne škode za industrijo Unije na podlagi napačne predpostavke, da je bila industrija Unije v negotovem položaju.

215    Komisija ob podpori združenja EBB ta tožbeni razlog izpodbija.

216    V obravnavani zadevi je Komisija v točkah 319 in 320 obrazložitve izpodbijane uredbe ugotovila, da industrija Unije v obdobju preiskave ni utrpela znatne škode, čeprav ni bila v dobrem stanju. Vendar je menila, da je v obravnavani zadevi za navedeno industrijo obstajala nevarnost znatne škode.

217    Najprej je treba v zvezi s tem opozoriti, da v skladu z opredelitvijo iz člena 2(d) osnovne uredbe pojem „škoda“ pomeni, razen če ni določeno drugače, zlasti znatno škodo, povzročeno industriji Unije, ali nevarnost znatne škode za tako industrijo, za razlago tega pojma pa je napoteno na določbe člena 8.

218    Člen 8(1) te uredbe ureja opredelitev obstoja škode. Ta opredelitev mora vključevati objektivno preiskavo, na eni strani, obsega subvencioniranega uvoza in učinka subvencioniranega uvoza na cene na trgu Unije za podobne izdelke ter, na drugi strani, posledičnega vpliva teh uvozov na industrijo Unije.

219    Člen 8(4) osnovne uredbe določa, da preučitev vpliva subvencioniranega uvoza na zadevno industrijo Unije vključuje oceno vseh ustreznih gospodarskih dejavnikov in kazalcev, ki vplivajo na položaj te industrije, vključno z dejstvom, da je industrija še vedno v postopku okrevanja zaradi učinkov prejšnjega subvencioniranja ali dumpinga.

220    Člen 8(5) osnovne uredbe določa, da je treba iz vseh ustreznih dokazov v zvezi s stanjem industrije Unije dokazati obstoj škode, ki jo je utrpela ta industrija. Ta člen zlasti določa, da tak dokaz pomeni, da je treba dokazati, da so obseg ali ravni cen, ugotovljeni v skladu z odstavkom 2, odgovorni za učinek na industrijo Unije, kot ga predvideva odstavek 4 tega člena, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2013, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, C‑10/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:865, točka 49).

221    Člen 8(8) te uredbe ureja „določitev nevarnosti znatne škode“. V njem je pojasnjeno, da mora ta določitev temeljiti na dejstvih, in ne zgolj na domnevah, ugibanjih in oddaljenih možnostih, ter da mora biti sprememba okoliščin, ki bi povzročila razmere, v katerih bi subvencija povzročila škodo, jasno predvidena in neizogibna. Iz tega je razvidno, da mora ugotovitev nevarnosti škode jasno izhajati iz dejanskega stanja zadeve. Iz tega je razvidno tudi, da se mora škoda, za katero obstaja nevarnost, pokazati v kratkem (glej po analogiji sodbo z dne 29. januarja 2014, Hubei Xinyegang Steel/Svet, T‑528/09, EU:T:2014:35, točka 54).

222    V tej določbi so neizčrpno našteti dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja nevarnosti znatne škode (glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v združenih zadevah ArcelorMittal Tubular Products Ostrava in drugi/Svet in Svet/Hubei Xinyegang Steel, C‑186/14 P in C‑193/14 P, EU:C:2015:767, točka 44).

223    Poleg tega je Sodišče že pojasnilo, da je treba obstoj nevarnosti škode – tako kot obstoj škode – dokazati na dan sprejetja protisubvencijskega ukrepa, ob upoštevanju položaja industrije Unije na ta dan. Institucije Unije lahko namreč le ob poznavanju tega položaja ugotovijo, ali lahko neizogibno povečanje subvencioniranega uvoza v prihodnosti povzroči znatno škodo tej industriji, če se ne sprejmejo ukrepi za trgovinsko zaščito. Vendar lahko institucije Unije v nekaterih okoliščinah upoštevajo podatke iz časa po obdobju preiskave (glej po analogiji sodbo z dne 4. februarja 2021, eurocylinder systems, C‑324/19, EU:C:2021:94, točki 40 in 41).

224    Opozoriti je treba tudi, da imajo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 26 zgoraj, institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti, široko diskrecijsko pravico. V tem kontekstu je treba šteti, da preučitev nevarnosti škode zajema presojo zapletenih gospodarskih vprašanj in da mora biti sodni nadzor take presoje zato omejen na preveritev, ali so bila spoštovana pravna in postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja in ali ne gre za zlorabo pooblastil. Ta omejeni sodni nadzor ne pomeni, da se sodišče Unije vzdrži nadzora nad razlago ekonomskih podatkov, ki jo podajo institucije Unije (glej po analogiji sodbi z dne 29. januarja 2014, Hubei Xinyegang Steel/Svet, T‑528/09, EU:T:2014:35, točka 53, in v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:278, točka 149). Natančneje, Splošno sodišče je pristojno ne le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve (glej po analogiji sodbo z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 64).

225    Nazadnje, ugotovitev Komisije glede položaja industrije Unije, ugotovljena v okviru analize znatne škode, povzročene industriji Unije, v smislu člena 8(4) osnovne uredbe, načeloma ostaja upoštevna pri analizi nevarnosti znatne škode tej industriji v smislu člena 8(8) te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 4. februarja 2021, eurocylinder systems, C‑324/19, EU:C:2021:94, točka 42).

226    Vprašanje, ali je Komisija kršila člen 8(8), ker je v točki 360 obrazložitve začasne uredbe, ki je bila potrjena v točki 405 obrazložitve izpodbijane uredbe, menila, da bi se lahko negotov gospodarski položaj industrije Unije poslabšal zaradi novega in neizbežnega subvencioniranega uvoza biodizla iz Indonezije – torej uvoza, ki je v obdobju preiskave pomenil nevarnost znatne škode za industrijo Unije – je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

227    Komisija trdi, da bi tudi ob predpostavki, da je napačno menila, da je industrija Unije v negotovem položaju, vsekakor lahko štela, da se bo položaj te industrije verjetno spremenil v bližnji prihodnosti, kar bo povzročilo znatno škodo. V teh okoliščinah naj bi bilo treba tretji tožbeni razlog tožečih strank, s katerim se ne izpodbija ta del analize nevarnosti znatne škode, vsekakor zavrniti.

228    Ugotoviti je treba, da medtem ko se s členom 8(1) osnovne uredbe zahteva, da „opredelitev škode“ vključuje med drugim objektivno preiskavo vpliva subvencioniranega uvoza na industrijo Unije, ki v skladu s členom 8(4) osnovne uredbe vključuje oceno vseh ustreznih gospodarskih dejavnikov in kazalcev, ki vplivajo na položaj industrije Unije, pa takšna preiskava v osnovni uredbi ni izrecno zahtevana za analizo nevarnosti škode v smislu člena 8(8) navedene uredbe. Vendar se zdi preiskava upoštevnih dejavnikov, ki vplivajo na položaj industrije Unije v okviru nevarnosti škode, potrebna, saj omogoča opredelitev stanja industrije Unije, glede na katero lahko institucije ocenijo – kot se zahteva v členu 8(8) osnovne uredbe – ali bi se ob novem in neizbežnem uvozu nevarnost znatne škode, ki preti industriji Unije, uresničila, če ne bi bili sprejeti zaščitni ukrepi. Povedano drugače, da bi lahko institucije ugotovile, ali obstaja nevarnost znatne škode industriji Unije, čeprav po definiciji tej industriji trenutno ne nastaja znatna škoda kljub učinkom subvencioniranega uvoza v obdobju preiskave, morajo poznati sedanji položaj te industrije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2016, ArcelorMittal Tubular Products Ostrava in drugi/Hubei Xinyegang Steel, C‑186/14 P in C‑193/14 P, EU:C:2016:209, točka 31, in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v združenih zadevah ArcelorMittal Tubular Products Ostrava in drugi/Svet in Svet/Hubei Xinyegang Steel, C‑186/14 P in C‑193/14 P, EU:C:2015:767, točke od 43 do 48).

229    Kot v obravnavani zadevi upravičeno poudarjajo tožeče stranke, je iz točke 360 obrazložitve začasne uredbe razvidno, da je bil položaj industrije Unije upoštevan pri ugotovitvi obstoja nevarnosti škode. Tako ugotovitev Komisije glede položaja industrije Unije ni nepovezana z analizo nevarnosti škode (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 29. januarja 2014, Hubei Xinyegang Steel/Svet, T‑528/09, EU:T:2014:35, točka 58). S tretjim tožbenim razlogom, če bi bil sprejet, bi bilo torej mogoče omajati utemeljenost ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem nevarnosti znatne škode.

230    Trditev Komisije iz točke 227 zgoraj je treba zato zavrniti in preučiti tretji tožbeni razlog tožečih strank.

231    Tožeče stranke trdijo, da analiza ekonomskih kazalnikov v Uniji ne razkriva negotovega gospodarskega položaja industrije Unije. Vsi dejavniki razen tržnih deležev naj bi se med letom 2015 in obdobjem preiskave izboljšali, med polnim letom 2017 in obdobjem preiskave pa naj bi bil zabeležen le rahel upad prodaje. Tožeče stranke so v podporo svojim trditvam Splošnemu sodišču predložile preglednico s svojo analizo podatkov, reprezentativnih za gospodarski položaj industrije Unije, ki jih je Komisija upoštevala v začasni uredbi.

232    Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeče stranke pri svojih ugotovitvah upoštevajo podatke, ki jih je predložila Komisija in se ne nanašajo samo na obdobje preiskave, ampak tudi na celotno „obravnavano obdobje“, torej na obdobje med 1. januarjem 2015 in koncem obdobja preiskave (točka 13 obrazložitve začasne uredbe). V skladu s sodno prakso je ideja, na kateri temelji določitev „obravnavanega obdobja“, ta, da se Komisiji omogoči, da preuči daljše obdobje od tistega, ki ga zajema preiskava v ožjem smislu, tako da svojo analizo opre na dejanska in potencialna gibanja, ki za to, da jih je mogoče ugotoviti, zahtevajo dovolj dolgo obdobje (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, EU:C:1991:186, točka 87, in z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:278, točka 337).

233    Komisija je do ugotovitve, da industrija Unije v obdobju preiskave ni bila v dobrem stanju, prišla ob upoštevanju več mikroekonomskih in makroekonomskih kazalnikov v točkah od 309 do 340 obrazložitve začasne uredbe, pri čemer je to analizo potrdila v točkah od 279 do 317 obrazložitve izpodbijane uredbe, v kateri je v točkah od 321 do 341 obrazložitve preučila tudi ekonomske kazalnike v času po obdobju preiskave.

234    Na prvem mestu, kar zadeva makroekonomske kazalnike, prvič, tožeče stranke trdijo, da so proizvodnja Unije, proizvodna zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti med letom 2015 in obdobjem preiskave izkazale pozitivna gibanja.

235    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz preglednice 3, povzete v točki 268 obrazložitve začasne uredbe, razvidno, da je proizvodnja Unije, potem ko se je med letoma 2015 in 2017 povečala, med letom 2017 in obdobjem preiskave ostala praktično stabilna (manjše povečanje s 13.071.053 na 13.140.582 ton s stabilnim indeksom 111), medtem ko se je v istem obdobju potrošnja Unije povečala, kot je razvidno iz preglednice 4, povzete v točki 271 obrazložitve začasne uredbe (s 14.202.128 na 15.634.102 ton, to je 10,08‑odstotno povečanje). Iz tega izhaja, da proizvodnja Unije ni sledila povečevanju potrošnje v Uniji, torej povpraševanja. Poleg tega je iz preglednice 8, povzete v točki 309 obrazložitve začasne uredbe, razvidno, da se je proizvodna zmogljivost Unije med letoma 2015 in 2016 ter med letom 2017 in obdobjem preiskave rahlo povečala (s 16.009.878 na 16.561.814 ton oziroma s 16.594.853 na 17.031.230 ton), medtem ko se je izkoriščenost teh zmogljivosti po tem, ko se je v letih 2015, 2016 in 2017 povečevala, med letom 2017 in obdobjem preiskave rahlo zmanjšala.

236    Komisija je na podlagi teh podatkov v točki 310 obrazložitve začasne uredbe menila, da je bilo povečevanje proizvodnih zmogljivosti industrije Unije precej manjše od povečevanja povpraševanja, saj je lahko navedena industrija rast trga izkoristila le v zelo majhnem obsegu zaradi velikega porasta subvencioniranega uvoza, zlasti v obdobju preiskave.

237    Ker se ta ugotovitev ujema z analiziranimi podatki in je mogoče z njo podpreti ugotovitev, da je bila industrija Unija v občutljivem položaju, je treba prvo trditev tožečih strank zavrniti.

238    Drugič, tožeče stranke trdijo, da se je obseg prodaje povečal.

239    Vendar je iz preglednice 9, povzete v točki 314 obrazložitve začasne uredbe, jasno razvidno, da se je obseg prodaje na trgu Unije med letoma 2015 in 2017 sicer res povečal, vendar se je ta prodaja med letom 2017 in obdobjem preiskave – to je obdobjem, ki se, kot navaja Komisija v točki 317 obrazložitve začasne uredbe, ujema z odpravo dajatev na uvoz iz Indonezije – zmanjšala. Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

240    Tretjič, tožeče stranke trdijo, da je industrija Unije ohranila visok tržni delež med 81 % in 95 %.

241    Vendar iz preglednice 9, povzete v točki 314 obrazložitve začasne uredbe, izhaja, da se je tržni delež industrije Unije med letom 2017 in obdobjem preiskave precej zmanjšal (z 91,6 % na 81,5 %). Komisija v točki 317 obrazložitve navedene uredbe pojasnjuje – tožeče stranke pa tega s trditvami, ki se nanašajo na vlogo uvoza iz Argentine (glej točke od 285 do 293 spodaj), niso uspešno izpodbile – da je mogoče to zmanjšanje razložiti z odpravo dajatev na uvoz iz Indonezije marca 2018, s katero se je v obdobju preiskave spremenilo stanje na trgu. Glede na te podatke je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

242    Četrtič, tožeče stranke navajajo, da se pri zaposlovanju in produktivnosti kažejo pozitivna gibanja.

243    Iz preglednice 10, povzete v točki 319 obrazložitve začasne uredbe, namreč izhaja, da se je število zaposlenih v industriji Unije med letom 2015 in obdobjem preiskave rahlo povečalo (za 78 zaposlenih). Vendar se je produktivnost med letom 2017 in obdobjem preiskave zmanjšala (s 4782 ton na zaposlenega na 4625 ton na zaposlenega). Iz tega sledi, da rahlo povečanje števila zaposlenih samo zase ne zadostuje, da bi z njim ovrgli ugotovitve Komisije, izpeljane iz vseh makroekonomskih kazalnikov. Čeprav morajo namreč v skladu s sodno prakso institucije ugotoviti, da je nevarnost za škodo velika, se ne zahteva, da vsi upoštevni ekonomski dejavniki in kazalniki kažejo negativno gibanje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2018, Shanxi Taigang Stainless Steel/Komisija, T‑675/15, neobjavljena, EU:T:2018:209, točka 93 in navedena sodna praksa).

244    Iz tega sledi, da je treba te trditve tožečih strank zavrniti.

245    Na drugem mestu, kar zadeva mikroekonomske kazalnike, prvič, tožeče stranke trdijo, da so se prodajne cene v Uniji in proizvodni stroški gibali vzporedno.

246    Ugotoviti je treba, da je iz preglednice 11, povzete v točki 325 obrazložitve začasne uredbe, razvidno, da so cene, potem ko so se med letoma 2015 in 2017 – to je v obdobju, v katerem so obstajale dajatve na uvoz iz Indonezije, zvišale – med letom 2017 in obdobjem preiskave z 832 EUR na tono padle na 794 EUR. Iz preglednice 11, povzete v točki 325 obrazložitve začasne uredbe, je razvidno tudi, da so se proizvodni stroški med letom 2017 in obdobjem preiskave z 827 EUR na tono znižali na 791 EUR na tono. Vendar je iz vseh podatkov iz te preglednice, še zlasti iz znižanja prodajne cene, razvidno, da to zniževanje stroškov ni moglo zagotoviti ugodnosti industriji Unije, saj je ta morala navedeno zniževanje v celoti prenesti na svoje kupce, kot je Komisija upravičeno ugotovila v točki 328 obrazložitve začasne uredbe. Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

247    Drugič, tožeče stranke trdijo, da so se povprečni stroški dela na zaposlenega gibali pozitivno.

248    Vendar je iz preglednice 12, povzete v točki 330 začasne uredbe, razvidno, da so ti stroški, potem ko so se med letoma 2015 in 2016 znatno znižali, med letom 2016 in obdobjem preiskave ostali skoraj stabilni. Zato je treba to trditev tožečih strank zavrniti.

249    Tretjič, tožeče stranke trdijo, da je bilo gibanje denarnih tokov, donosnosti prodaje in donosnosti naložb pozitivno.

250    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz preglednice 14, povzete v točki 334 obrazložitve začasne uredbe, razvidno, da se je denarni tok med letoma 2015 in 2017 povečal (z velikim povečanjem med letoma 2016 in 2017), nato pa je znova upadel na ravni iz leta 2016. Torej v nasprotju s trditvijo tožečih strank ni mogoče ugotoviti pozitivnega gibanja.

251    Kar zadeva donosnost naložb, se je ta med letoma 2015 in 2016 precej povečala, nato pa je ostala sorazmerno stabilna (18 % leta 2016, 16 % leta 2017 in 17 % v obdobju preiskave). Ta gibanja in stabilizacija donosnosti prodaje v Uniji neodvisnim kupcem na 0,8 % leta 2017 in med obdobjem preiskave pa ne morejo omajati ugotovitev Komisije glede splošnega položaja industrije Unije. Kot je upravičeno navedla Komisija na obravnavi, je ta stopnja donosnosti majhna in z njo ni mogoče zagotoviti dolgoročnega preživetja industrije.

252    Tožeče stranke izpodbijajo tudi ugotovitve Komisije na podlagi številčnih podatkov, ki se nanašajo na obdobje po obdobju preiskave.

253    V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso pooblastilo, da se v nekaterih okoliščinah lahko upoštevajo podatki iz časa po obdobju preiskave, utemeljeno pri preiskavah, katerih cilj ni ugotovitev škode, temveč nevarnosti škode, za kar je po naravi stvari potrebna analiza, ki je usmerjena v prihodnost. Te podatke je tako mogoče uporabiti za potrditev ali zavrnitev predvidevanj iz uredbe Komisije o uvedbi začasne izravnalne dajatve in v prvem primeru je na podlagi teh podatkov mogoče uvesti dokončno izravnalno dajatev. Vendar se to, da so institucije Unije uporabile podatke iz časa po obdobju preiskave, ne more izogniti nadzoru, ki ga opravlja sodišče Unije (glej po analogiji sodbo z dne 4. februarja 2021, eurocylinder systems, C‑324/19, EU:C:2021:94, točka 41).

254    V obravnavani zadevi je Komisija v točkah od 321 do 341 obrazložitve izpodbijane uredbe preučila podatke v zvezi z obdobjem od oktobra 2018 do junija 2019 (v nadaljevanju: obdobje po preiskavi) in ugotovila, da se je v obdobju po preiskavi gospodarski položaj industrije Unije še poslabšal.

255    Tožeče stranke trdijo, da so te informacije sicer nepopolne, vendar je iz njih po eni strani razvidno, da sta prodaja in izkoriščenost zmogljivosti ostali stabilni, po drugi strani pa še, da se je, ker so se proizvodni stroški znižali bolj kot prodajna cena na enoto, izboljšala donosnost.

256    Vendar je treba ugotoviti, da je iz preglednice 2, povzete v točki 325 obrazložitve izpodbijane uredbe – pri čemer podatkov iz te preglednice tožeče stranke niso izpodbijale – razvidno, da sta se med obdobjem preiskave in obdobjem po preiskavi zmanjšali tako proizvodnja industrije Unije kot tudi prodaja (z 2.510.356 ton na 1.824.599 ton oziroma z 2.524.646 ton na 1.871.962 ton). Stopnja izkoriščenosti zmogljivosti se je tudi rahlo zmanjšala (z 82 % na 80 %). Čeprav poleg tega drži, da se je cena proizvodnje na enoto znižala s 791 EUR na tono na 760 EUR, se je tudi prodajna cena na enoto znižala za 4 EUR na tono. To znižanje postavlja v drugačno luč ugotovljeno rahlo povečanje donosnosti, s katerim ni mogoče omajati ugotovitev Komisije glede položaja industrije Unije, ki temeljijo na vseh v zvezi s tem upoštevnih elementih.

257    Trditve, s katerimi želijo tožeče stranke ovreči položaj industrije Unije – in s tem tudi tretji tožbeni razlog – je treba torej zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 8(5) in (6) osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ki jo je Komisija storila s tem, da je ugotovila, da uvoz iz Indonezije pomeni nevarnost za nastanek škode za industrijo Unije, in s tem, da ni upoštevala vpliva uvoza iz Argentine

258    Četrti tožbeni razlog temelji na treh delih, ki jih Komisija ob podpori združenja EBB izpodbija.

259    Najprej je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso na podlagi člena 1(1) in člena 8(5) osnovne uredbe obstoj vzročne zveze med subvencioniranim uvozom in škodo za industrijo Unije nujen pogoj za uvedbo izravnalne dajatve (sodba z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 257). Enako načelo velja, kadar dokončna izravnalna dajatev temelji na obstoju nevarnosti znatne škode za industrijo Unije.

260    V skladu s členom 8(5) in (6) osnovne uredbe morajo institucije po eni strani preučiti, ali je škoda, ki jo nameravajo upoštevati, dejansko posledica subvencioniranega uvoza. Ta analiza se imenuje analiza pripisovanja. Po drugi strani morajo izključiti vsakršno škodo, ki je posledica drugih dejavnikov, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne pripiše navedenemu uvozu. Ta analiza se imenuje analiza nepripisovanja (glej po analogiji sodbo z dne 28. februarja 2017, Yingli Energy (China) in drugi/Svet, T‑160/14, neobjavljena, EU:T:2017:125, točka 189 in navedena sodna praksa).

261    S tema določbama ni institucijam naložena nobena obveznost v zvezi z obliko ali vrstnim redom analiz pripisovanja in nepripisovanja, ki jih morajo izvesti. Določata pa, da je treba te analize izvajati tako, da omogočijo ločevanje in razlikovanje med škodljivimi učinki subvencioniranega uvoza in škodljivimi učinki, ki jih povzročajo drugi dejavniki (glej po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, T‑192/08, EU:T:2011:619, točka 38).

262    Tako so sodišča Unije že pojasnila, da je cilj člena 8(5) in (6) osnovne uredbe po eni strani zagotoviti, da institucije Unije ločijo in razlikujejo med škodljivimi učinki subvencioniranega uvoza in škodljivimi učinki, ki jih povzročajo drugi dejavniki: če namreč ne bi ločile in razlikovale med učinki različnih dejavnikov škode, ne bi mogle utemeljeno ugotoviti, da je subvencionirani uvoz povzročil škodo industriji Unije. Po drugi strani je namen teh pravil, da se industriji Unije ne podeli zaščita, ki bi presegala potrebno (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 3. septembra 2009, Moser Baer India/Svet, C‑535/06 P, EU:C:2009:498, točka 90; z dne 19. decembra 2013, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, C‑10/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:865, točka 39, in z dne 6. septembra 2013, Godrej Industries in VVF/Svet, T‑6/12, EU:T:2013:408, točka 63).

263    Poleg tega se široka diskrecijska pravica, ki jo imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike, še zlasti na področju ukrepov trgovinske zaščite, kot to izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 26 zgoraj, nanaša zlasti na vse pogoje za določitev škode, povzročene industriji Unije, v okviru protisubvencijskega postopka, vključno z vzročno zvezo, zato je naloga tožečih strank, da predložijo dokaze, na podlagi katerih lahko Splošno sodišče ugotovi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji ocene škode in razlogov zanjo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑443/11, EU:T:2014:774, točke od 323 do 325).

264    Tožeče stranke s prvim delom četrtega tožbenega razloga izpodbijajo analizo pripisovanja, ki jo je Komisija opravila v točkah od 406 do 415 obrazložitve izpodbijane uredbe. Z drugim delom grajajo analizo nepripisovanja, opravljeno v točki 416 in naslednjih iste uredbe.

 Prvi del četrtega tožbenega razloga: kršitev člena 8(5) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je Komisija storila s tem, da je ugotovila, da uvoz iz Indonezije lahko povzroči škodo

265    Tožeče stranke v okviru prvega dela četrtega tožbenega razloga trdijo, da Komisija ni dokazala, da obstaja vzročna zveza med uvozom biodizla iz Indonezije in nevarnostjo znatne škode za industrijo Unije.

266    V zvezi s tem je treba poudariti, da se opredelitev učinkov subvencioniranega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije v skladu s členom 8(1) osnovne uredbe opravi ločeno od dokazovanja vzročne zveze med subvencioniranim uvozom in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, na kar se nanaša člen 8(5) osnovne uredbe. Namen opredelitve iz člena 8(1) osnovne uredbe je ugotoviti učinek subvencioniranega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije. Ta opredelitev vključuje preučitev razmerja med cenami subvencioniranega uvoza in cenami podobnih izdelkov industrije Unije. Namen opredelitve iz člena 8(5) osnovne uredbe pa je ugotoviti zvezo med subvencioniranim uvozom in škodo, obravnavano kot celoto, za industrijo Unije. Vendar čeprav se ti opredelitvi razlikujeta glede na namen, se dokazi o obstoju škode, vključno s tistimi, ki se nanašajo na učinek uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije, upoštevajo v okviru analize, ki jo Komisija opravi glede vzročne zveze iz člena 8(5) osnovne uredbe. Torej obstaja povezava med opredelitvijo nelojalnega nižanja prodajnih cen in, splošneje, učinka subvencioniranega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije ter dokazovanjem vzročne zveze v skladu s členom 8(5) osnovne uredbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija, T‑107/08, EU:T:2011:704, točka 59, in z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, EU:T:2021:278, točka 363).

267    V obravnavani zadevi je Komisija za opredelitev obstoja vzročne zveze v točki 361 obrazložitve začasne uredbe upoštevala povečanje uvoza iz Indonezije v obdobju preiskave, nelojalno nižanje prodajnih cen biodizla s poreklom iz Indonezije in to, da je navedeni uvoz povzročil padec cen industrije Unije. V točki 362 obrazložitve začasne uredbe in točki 407 obrazložitve izpodbijane uredbe je ugotovila, da je zaradi tega položaja industrija Unije kljub povečanju proizvodnje in zmogljivosti izgubila tržne deleže in ni mogla izboljšati svoje nezadovoljive profitne marže v sicer ugodnih tržnih razmerah. Komisija je tako v točki 365 obrazložitve začasne uredbe, ki je potrjena s točko 415 obrazložitve izpodbijane uredbe, ugotovila, da subvencionirani uvoz indonezijskega biodizla pomeni nevarnost znatne škode za industrijo Unije.

268    Uvodoma je treba zavrniti trditev tožečih strank, da uvoz iz Indonezije ni povzročil ranljivosti industrije Unije in da torej ta uvoz ni mogel pomeniti nevarnosti povzročitve škode tej industriji. Kot namreč upravičeno poudarja Komisija, se upoštevna analiza v obravnavani zadevi ne nanaša na vprašanje, ali je uvoz iz Indonezije razlog za ranljivi položaj industrije Unije, ampak na vprašanje, ali ta uvoz pomeni nevarnost znatne škode v bližnji prihodnosti.

269    Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da je iz podatkov iz preglednic, povzetih v začasni uredbi, razvidno, da je bilo povečanje tržnih deležev uvoza iz Indonezije med letom 2017 in obdobjem preiskave kot logična posledica razveljavitve protidampinških ukrepov, za katere je bilo odločeno, da so bili nezakoniti, in ki so blokirali indonezijski uvoz (glej točke od 3 do 6 zgoraj), manjše od zmanjšanja tržnih deležev industrije Unije, kar pomeni, da je indonezijski uvoz preprosto zapolnil praznino, ki je ni zapolnila industrija Unije, ter z njim ni mogoče utemeljiti izgube tržnih deležev industrije Unije.

270    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeče stranke ne izpodbijajo podatkov, ki jih je Komisija uporabila za to, da je prišla do svojih ugotovitev. Tako med strankami ni sporno, da se je proizvodnja industrije Unije med letom 2017 in obdobjem preiskave rahlo povečala s 13.071.053 na 13.140.852 ton (preglednica 3, povzeta v točki 268 obrazložitve začasne uredbe), medtem ko se je poraba v Uniji v istem obdobju znatneje povečala, in sicer s 14.202.128 na 15.634.102 ton (preglednica 4, povzeta v točki 271 obrazložitve začasne uredbe). V istem obdobju se je uvoz iz Indonezije s 24.984 povečal na 516.088 ton (preglednica 5, povzeta v točki 280 obrazložitve začasne uredbe), to je povečanje za 1965,67 % ali 491.104 ton, obseg prodaje industrije Unije na trgu Unije pa se je s 13.004.462 zmanjšal na 12.741.791 ton (preglednica 9, povzeta v točki 314 obrazložitve začasne uredbe), to je zmanjšanje za 262.671 ton. Poleg tega je industrija Unije v istem obdobju izkoriščala le 77 % svojih proizvodnih zmogljivosti (preglednica 8, povzeta v točki 309 obrazložitve začasne uredbe).

271    Iz podatkov, navedenih v prejšnji točki, je razvidno, da se je prodaja industrije Unije na trgu Unije kljub povečanju porabe in torej povpraševanja na tem trgu zmanjšala, čeprav so bile na voljo znatne neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, medtem ko se je v istem času uvoz iz Indonezije povečal za 1965,67 %. Torej Komisija s tem, da je v točki 407 izpodbijane uredbe menila, da je industrija Unije zaradi povečanja uvoza v obdobju preiskave ter nelojalnega nižanja prodajnih cen in padca cen industrije Unije, ki ju je povzročal subvencionirani uvoz iz Indonezije, izgubila tržni delež kljub povečanju proizvodnje in zmogljivosti, poleg tega pa iz istega razloga ni mogla izkoristiti sicer ugodnih tržnih razmer, ni storila očitne napake pri presoji v smislu sodne prakse, navedene točki 263 zgoraj.

272    Tožeče stranke trdijo, da se uvoz iz Indonezije v prihodnosti ne bo še povečal. Prvič, povpraševanje po biodizlu z visoko CFPP naj bi bilo omejeno. Drugič, dve nedavno sprejeti besedili naj bi omejevali uporabo PME v Uniji: Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL 2018, L 328, str. 82) ter Delegirana uredba Komisije (EU) 2019/807 z dne 13. marca 2019 o dopolnitvi Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta glede določitve surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, v zvezi s katerimi se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika, ter certificiranja pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč (UL 2019, L 133, str. 1).

273    Prvič, kot upravičeno poudarja Komisija, tožeče stranke niso izpodbijale njenih ugotovitev v zvezi s konkurenčnim razmerjem med biodizlom, proizvedenim v Uniji, in biodizlom iz Indonezije ter dejstva, da zadnjenavedeni izvaja cenovni pritisk (točka 254 obrazložitve izpodbijane uredbe). Kot je poleg tega razvidno iz preglednice 4, povzete v točki 353 obrazložitve izpodbijane uredbe, je obseg uvoza iz Indonezije za tri četrtletja obdobja po preiskavi večji od obsega tega uvoza za štiri četrtletja obdobja preiskave.

274    Drugič, Komisija je v točki 360 obrazložitve izpodbijane uredbe upravičeno menila, da učinka Direktive 2018/2001 ni mogoče napovedati in da ta „ne vpliva na sedanjo analizo grožnje škode, ki jo uvoz iz Indonezije predstavlja za industrijo Unije v bližnji prihodnosti“. Ugotoviti je namreč treba, da je bila ta direktiva sprejeta po obdobju preiskave in da se je rok za njen prenos v skladu z njenim členom 36(1) iztekel šele 30. junija 2021. Poleg tega bo v skladu s členom 26(2) navedene direktive polna omejitev uvoza „pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv ali biomasnih goriv, pri katerih obstaja visoko tveganje za posredno spremembo rabe zemljišč in ki so proizvedena iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, pri katerih se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika“, postopna od 31. decembra 2023, kot to določa člen 26(2) te direktive.

275    Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da Komisija ni dokazala zveze med povečanjem uvoza iz Indonezije in težavami glede donosnosti industrije Unije. Iz podatkov v preglednicah, povzetih v začasni uredbi, naj bi bilo razvidno, da je donosnost industrije Unije v obdobju preiskave ostala pozitivna ter da ni soodvisnosti med uvozom iz Indonezije in donosnostjo industrije Unije. Podatki iz obdobja po preiskavi naj bi navedeni neobstoj soodvisnosti potrjevali.

276    Iz preglednice 14, povzete v točki 334 obrazložitve začasne uredbe, namreč izhaja, da je donosnost industrije Unije v obdobju preiskave ostala stabilna (0,8 %). Kot pa je razvidno iz preglednice 3, povzete v točki 329 obrazložitve izpodbijane uredbe, se je donosnost v obdobju po preiskavi in po njenem povečanju na 10,8 % v četrtem četrtletju 2018 znižala na ravni, nižje od tistih iz obdobja preiskave, in celo na negativne ravni (–5 %) v drugem četrtletju 2019. Poleg tega je iz preglednice 4, povzete v točki 353 obrazložitve izpodbijane uredbe, razvidno, da je bil uvoz iz Indonezije v prvem in drugem četrtletju 2019 višji kot v četrtem četrtletju 2018, v katerem se je donosnost industrije Unije povečala.

277    Komisija torej s tem, da je ugotovila, da obstaja vzročna zveza med uvozom biodizla s poreklom iz Indonezije in obstojem nevarnosti znatne škode za industrijo Unije, ni storila očitne napake pri presoji.

278    Prvi del četrtega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

 Drugi del četrtega tožbenega razloga: kršitev člena 8(6) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji v okviru analize vpliva uvoza biodizla iz Argentine

279    Tožeče stranke v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga trdijo, da Komisija v analizi nepripisovanja ni upoštevala nevarnosti škode zaradi uvoza biodizla s poreklom iz Argentine, na katerega se je nanašala Izvedena uredba Komisije (EU) 2019/244 z dne 11. februarja 2019 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine (UL 2019, L 40, str. 1).

280    V zvezi s tem in kot izhaja iz točke 260 zgoraj, je treba opozoriti, da mora Komisija v okviru analize nepripisovanja, določene v členu 8(6) osnovne uredbe, izključiti kakršno koli škodo, nastalo zaradi drugih dejavnikov, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne pripiše subvencioniranemu uvozu.

281    Komisija mora zato preveriti, ali učinki drugih dejavnikov niso taki, da bi pretrgali vzročno zvezo med zadevnim uvozom na eni strani in škodo, ki je nastala industriji Unije, na drugi strani. Preveriti mora tudi, da se škoda, ki jo je mogoče pripisati tem drugim dejavnikom, ne upošteva pri določitvi škode, saj lahko neki drug dejavnik, tudi če ne more pretrgati vzročne zveze med preučevanim uvozom in škodo, ki je nastala industriji Unije, tej industriji povzroči samostojno škodo. Če Komisija vendarle ugotovi, da je kljub tem dejavnikom škoda, ki je nastala zaradi tega uvoza, velika, je posledično mogoče ugotoviti vzročno zvezo med tem uvozom in škodo, ki je nastala industriji Unije (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 4. februarja 2016, C & J Clark International in Puma, C‑659/13 in C‑34/14, EU:C:2016:74, točka 169 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. februarja 2017, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, T‑162/14, neobjavljena, EU:T:2017:124, točke od 182 do 185 in navedena sodna praksa).

282    Poleg tega lahko Komisija v skladu s sodno prakso subvencioniranemu uvozu pripiše odgovornost za škodo, tudi če njegovi učinki predstavljajo le del širše škode, ki jo je mogoče pripisati drugim dejavnikom. Uvedba izravnalnih dajatev je mogoča, tudi če z njimi niso odpravljene težave, ki jih industriji Unije povzročajo drugi dejavniki (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 5. oktobra 1988, Canon in drugi/Svet, 277/85 in 300/85, EU:C:1988:467, točki 62 in 63; z dne 29. januarja 1998, Sinochem/Svet, T‑97/95, EU:T:1998:9, točke od 99 do 103, in z dne 28. februarja 2017, Yingli Energy (China) in drugi/Svet, T‑160/14, neobjavljena, EU:T:2017:125, točka 192). Da torej obstaja vzročna zveza med subvencioniranim uvozom in škodo ali nevarnostjo znatne škode za industrijo Unije v smislu določb osnovne uredbe, ni treba, da je ta uvoz edini razlog za navedeno škodo.

283    V tem okviru ni treba natančno pojasniti niti količinsko ali številčno opredeliti točnih učinkov zadevnega dejavnika (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2017, Yingli Energy (China) in drugi/Svet, T‑160/14, neobjavljena, EU:T:2017:125, točka 195; glej po analogiji tudi sodbo z dne 4. oktobra 2006, Moser Baer India/Svet, T‑300/03, EU:T:2006:289, točka 269).

284    Opozoriti je še treba, da morajo stranke, ki se sklicujejo na nezakonitost sporne uredbe, predložiti dokaze, s katerimi je mogoče dokazati, da so lahko imeli ti dejavniki tako velik vpliv, da obstoj škode, povzročene industriji Unije, in obstoj vzročne zveze med to škodo in dampinškim ali subvencioniranim uvozom nista dokazana, ter je zato treba o njiju podvomiti (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 28. novembra 2013, CHEMK in KF/Svet, C‑13/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:780, točka 75, in z dne 19. decembra 2013, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, C‑10/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:865, točka 28).

285    V obravnavani zadevi je Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank učinke drugih dejavnikov, ki bi lahko povzročili škodo industriji Unije, ocenila v točkah od 416 do 460 obrazložitve izpodbijane uredbe. V tem okviru je v točkah od 416 do 420 obrazložitve izpodbijane uredbe in od 368 do 370 začasne uredbe zlasti presodila učinke uvoza biodizla s poreklom iz Argentine.

286    Natančneje, v točki 368 obrazložitve začasne uredbe je Komisija ugotovila, da je uvoz iz Argentine v letu 2017 dosegel tržni delež v višini 2,8 %, v obdobju preiskave pa se je povečal na skoraj 10 %, vendar je bil obravnavan v preiskavi, na podlagi katere je bila februarja 2019 uvedena dokončna izravnalna dajatev in so bile sprejete ponudbe zavez. Tako je v točkah 417 in 418 obrazložitve izpodbijane uredbe ugotovila, da je bil uvoz iz Argentine del nevarnosti škode za industrijo Unije v obdobju preiskave, zato je februarja 2019 uvedla ukrepe za ta uvoz in sprejela cenovne zaveze, vendar je hkrati menila, da to še ne pomeni, da uvoz iz Indonezije ni prav tako pomenil nevarnosti škode, zlasti po začetku veljavnosti ukrepov proti uvozu iz Argentine.

287    Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da je bilo povečanje uvoza iz Argentine trikrat večje od povečanja uvoza iz Indonezije ter da so bile cene uvoza iz Argentine veliko nižje, kar pomeni, da je bil ta uvoz glavni razlog za nevarnost škode. Poleg tega je po navedbah tožečih strank uvoz iz Indonezije v obdobju preiskave znašal 516.088 ton, to je 3,3‑odstotni tržni delež, v obdobju po preiskavi pa 581.086 ton, to je 5‑odstotni tržni delež, kar je tržni delež, v zvezi s katerim je Komisija v točki 466 obrazložitve Izvedbene uredbe 2019/244 menila, da je malo verjetno, da bi bil ta izvoz glavni vzrok škode v bližnji prihodnosti. V obdobju po preiskavi naj bi se tržni delež Argentine zmanjšal za 4,1 %, medtem ko naj bi se tržni delež Indonezije povečal za 1,7 %, tržni delež Malezije naj bi se povečal za 0,9 %, tržni delež Kitajske naj bi ostal stabilen, tržni delež industrije Unije pa naj bi se povečal za 1,5 %. Indonezijske cene biodizla naj bi ostale nižje od cen argentinskega biodizla, donosnost industrije Unije pa naj bi se povečala.

288    Tožeče stranke poudarjajo, da je Komisija poleg tega z Izvedbenim sklepom (EU) 2019/245 z dne 11. februarja 2019 o sprejetju zavez, ponujenih po uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine (UL 2019, L 40, str. 71) odobrila uvoz v obsegu približno 10 % povprečne letne porabe v Uniji med letom 2014 in obdobjem preiskave (kar se po navedbah tožečih strank ujema z 1.233.417 tonami na leto, to je dvakrat več od uvoza iz Indonezije). Komisija naj bi tako menila, da uvoz iz Argentine načeloma ne bi smel vplivati na splošno uspešnost industrije Unije. Ta uvoz naj bi kljub sprejetju Izvedbene uredbe 2019/244 še naprej predstavljal nevarnost škode za industrijo Unije, saj naj bi se izravnalnim dajatvam izognil le, če ne preseže praga 1.233.417 ton na leto in če se pri njem upošteva najnižja uvozna cena. Iz preglednic 2 in 6 izpodbijane uredbe naj bi bilo razvidno, da se uvoz iz Argentine nadaljuje v večjem obsegu kot uvoz iz Indonezije, cene uvoza iz Indonezije pa naj bi bile v obdobju preiskave, kot je bilo opredeljeno z Izvedbeno uredbo 2019/244, višje od cen uvoza iz Argentine.

289    Tožeče stranke z vsemi temi trditvami v bistvu trdijo, prvič, da je uvoz iz Argentine še naprej dejavnik nevarnosti škode za industrijo Unije in, drugič, da ob upoštevanju vseh okoliščin po sprejetju Izvedbene uredbe 2019/244 uvoz iz Indonezije ne pomeni nevarnosti škode za industrijo Unije.

290    Vendar je treba v zvezi s prvim vidikom opozoriti, da lahko Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 282 zgoraj, subvencioniranemu uvozu pripiše odgovornost za škodo, tudi če njegovi učinki predstavljajo le del širše škode, ki jo je mogoče pripisati drugim dejavnikom. Ni nujno, da je subvencionirani uvoz edini razlog za škodo ali nevarnost škode. Zgolj zato, ker je še naprej obstajala nevarnost škode, povezana z uvozom biodizla iz Argentine, torej še ni bilo mogoče izključiti ugotovitve Komisije iz izpodbijane uredbe, da je obstajala še druga nevarnost škode, ki jo je povzročil uvoz biodizla iz Indonezije.

291    Kar zadeva drugi vidik, je Komisija upravičeno menila, da uvoz iz Argentine ni mogel pretrgati vzročne zveze med uvozom iz Indonezije na eni strani in nevarnostjo škode za industrijo Unije na drugi strani, saj so se proti uvozu iz Argentine že izvajali izravnalni ukrepi (točka 418 obrazložitve izpodbijane uredbe). Prav tako upravičeno je menila, da je bila kljub temu uvozu nevarnost škode zaradi uvoza iz Indonezije znatna ter da je bilo mogoče dokazati vzročno zvezo med tem uvozom in škodo za industrijo Unije. Kot je namreč razvidno iz preglednice 6, povzete v točki 430 obrazložitve izpodbijane uredbe, podatkov iz katere tožeče stranke ne izpodbijajo, sta bila v obdobju po preiskavi argentinski in indonezijski tržni delež skoraj enaka (5,7 % oziroma 5 %), medtem ko so bile cene uvoza iz Indonezije (655 EUR na tono) nižje od cen uvoza iz Argentine (673 EUR na tono). Navedena razlika v ceni med uvozom iz Indonezije in uvozom iz Argentine potrjuje ugotovitev Komisije, da je bila nevarnost škode, ki jo je povzročil uvoz iz Indonezije, kljub obstoju uvoza iz Argentine znatna.

292    Vsekakor tožeče stranke niso dokazale – kot bi v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 284 zgoraj, morale – da je imel lahko uvoz iz Argentine tako velik vpliv, da ni dokazano, da sta obstajali nevarnost škode za industrijo Unije ter vzročna zveza med subvencioniranim indonezijskim uvozom in nevarnostjo škode za to industrijo Unije.

293    Poleg tega ni mogoče sprejeti niti trditev tožečih strank, ki se nanašajo na ugotovitve Komisije iz točk 463 in 466 obrazložitve Izvedbene uredbe 2019/244, to je, da je malo verjetno, da bi bil izvoz biodizla iz Indonezije, ki se je ujemal s 5‑odstotnim tržnim deležem, glavni vzrok škode v bližnji prihodnosti. Prvič, te ugotovitve Komisije se nanašajo na različno obdobje preiskave, to je na obdobje med 1. januarjem in 31. decembrom 2017, v katerem so se za uvoz iz Indonezije še uporabljali protidampinški ukrepi. Drugič, v obdobju preiskave se je položaj v zvezi z uvozom iz Indonezije spremenil, saj, kot upravičeno poudarja Komisija, so bili negativni učinki uvoza iz Argentine izničeni s sprejetjem Izvedbene uredbe 2019/244 februarja 2019, s čimer se je spremenil položaj na trgu Unije. Tretjič, Komisija z navedbo, da je malo verjetno, da bi bil izvoz biodizla iz Indonezije, „glavni“ vzrok škode v bližnji prihodnosti, ni izključila možnosti, da bi ta uvoz lahko bil vzrok za škodo ali nevarnost škode za industrijo Unije.

294    Iz tega izhaja, da je analiza Komisije skladna z načeli, navedenimi v točkah od 280 do 282 zgoraj, ter da ta institucija s tem, da je ugotovila obstoj vzročne zveze med uvozom iz Indonezije in nevarnostjo znatne škode za industrijo Unije, ni storila očitne napake pri presoji. Zato je treba trditve tožečih strank zavrniti.

295    Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da je notranja neskladnost analize nepripisovanja, ki jo je opravila Komisija, še poudarjena s sodno prakso organov STO.

296    Tožeče stranke se v podporo svojim trditvam sklicujejo na dve poročili posebne skupine STO. Po eni strani gre za poročilo posebne skupine STO, naslovljeno „Kitajska – Protidampinški ukrepi v zvezi z uvozom celulozne pulpe iz Kanade“, sprejeto 25. aprila 2017 (WT/DS 483/R), v katerem je v točki 7.150 navedeno:

„Trditve o tržnem deležu nedampinškega uvoza, ki se je prodajal po cenah, podobnih cenam dampinškega uvoza, niso bile preučene […] v okviru dokazovanja vzročne zveze med dampinškim uvozom in znatno škodo. […] Vendar bi pričakovali, da bo v teh okoliščinah razumen in objektiven organ, zadolžen za izvedbo preiskave, preučil vsaj mogočo vlogo nedampinškega uvoza pri padcu cen, za katerega je [organ, zadolžen za preiskavo,] ugotovil, da je pripomogel k nastanku znatne škode veji nacionalne proizvodnje.“

297    Po drugi strani gre za poročilo posebne skupine STO, naslovljeno „ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere vrste premazanega papirja iz Indonezije“, sprejeto 6. decembra 2017 (WT/DS 491/R), v katerem je v točkah 7.211 in 7.233 poudarjeno:

„Za obravnavo [vprašanja, ali je organ, zadolžen za preiskavo, zagotovil, da ni subvencioniranemu uvozu pripisal nikakršne (prihodnje) škode, ki bi jo lahko povzročili zatrjevani ,drugi dejavniki‘,] bomo preučili, ali je [organ, zadolžen za preiskavo,] zadovoljivo pojasnil naravo in znatnost verjetnih škodljivih učinkov drugih dejavnikov v primerjavi z verjetnimi škodljivimi učinki subvencioniranega uvoza ter ali nam pojasnila […] omogočajo ugotovitev, da so njegove ugotovitve enako razumne kot morebitne ugotovitve organa, zadolženega za nepristransko in objektivno preiskavo, ob upoštevanju predloženih dejstev in trditev […]. V primerih, ko so k ranljivosti ene od vej nacionalne proizvodnje pripomogli še drugi dejavniki, bi pričakovali, da bo organ, zadolžen za preiskavo, upošteval verjetni prihodnji vpliv teh drugih dejavnikov in ga preučil ter tako zagotovil, da se zadevnemu uvozu ne pripiše nobena verjetna prihodnja škoda, ki je posledica teh drugih dejavnikov.“

298    Vendar – in ne da bi to vplivalo na sodno prakso, navedeno v točkah 38 in 39 zgoraj – je iz dela izpodbijane uredbe in začasne uredbe, v katerem se analizira vzročna zveza, še zlasti iz točk od 416 do 420 obrazložitve izpodbijane uredbe in točk od 368 do 370 obrazložitve začasne uredbe, ki se nanašajo na uvoz iz Argentine, razvidno, da je analiza Komisije skladna z načeli, izoblikovanimi v teh poročilih posebne skupine STO. Komisija je namreč presodila vlogo in učinke uvoza biodizla iz Argentine na industrijo Unije (točke od 430 do 433 obrazložitve izpodbijane uredbe in točke od 367 do 370 obrazložitve začasne uredbe) ter zadovoljivo pojasnila naravo in znatnost verjetnih škodljivih učinkov navedenega uvoza, še zlasti v točki 370 obrazložitve začasne uredbe in točki 431 obrazložitve izpodbijane uredbe, nato pa je v točki 431 obrazložitve izpodbijane uredbe še ugotovila, da ne morejo biti del nevarnosti za industrijo Unije.

299    Trditve tožečih strank, ki se nanašajo na ti poročili STO, je treba zato zavrniti.

300    Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila njihovo pravico do dobrega upravljanja, ker naj ne bi skrbno in nepristransko preučila vseh upoštevnih elementov obravnavane zadeve v zvezi z uvozom iz Argentine ter naj še zlasti ne bi upoštevala lastnih ugotovitev iz Izvedbene uredbe 2019/244.

301    V zvezi s tem je treba spomniti, da pravica do dobrega upravljanja predpostavlja dolžnost skrbnega ravnanja, ki pristojni instituciji nalaga, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne vidike posameznega primera (glej sodbo z dne 12. decembra 2014, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑643/11, EU:T:2014:1076, točka 46 in navedena sodna praksa).

302    V obravnavani zadevi je iz točk od 416 do 420 obrazložitve izpodbijane uredbe in točk od 368 do 370 obrazložitve začasne uredbe razvidno, da je Komisija skrbno in nepristransko preučila upoštevne elemente, na podlagi katerih je opredelila, ali lahko uvoz iz Argentine oslabi ali pretrga vzročno zvezo med subvencioniranim uvozom iz Indonezije in nevarnostjo znatne škode za industrijo Unije. Ker so bile trditve, s katerimi so želele tožeče stranke dokazati nasprotno, zavrnjene, je treba drugi del četrtega tožbenega razloga – in s tem tudi ta tožbeni razlog v celoti – zavrniti.

303    Glede na navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti, pri čemer se zaradi ekonomičnosti postopka ni treba izreči o trditvah Komisije, s katerimi ta izpodbija dopustnost tožbe, kar zadeva eno od tožečih strank, in sicer družbo PT Multi Nabati Sulawesi (sodba z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 52).

 Stroški

304    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogoma Komisije in združenja EBB naloži, da poleg svojih stroškov nosijo stroške, ki sta jih priglasila Komisija in združenje EBB.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbam PT Wilmar Bioenergi Indonesia, PT Wilmar Nabati Indonesia in PT Multi Nabati Sulawesi se naloži plačilo stroškov.

Gervasoni Madise Nihoul

Frendo       Martín y Pérez de Nanclares

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. decembra 2022.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 3, točka 1(a), točka 1(a)(i) in točka 2, ter člena 7(1)(a) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in s tem, da ugodnosti, ki naj bi jo tožeče stranke prejele, ni prilagodila zaradi upoštevanja odobrenih znižanj ter stroškov prevoza in kreditiranja, ki so nastali za pridobitev domnevnih subvencij

Prvi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(a), osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija menila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo finančni prispevek vlade ali javnega organa

Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(a)(i), osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija ugotovila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo subvencije

Tretji del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 2, osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija menila, da plačila sklada za nasade oljnih palm pomenijo ugodnost

Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 7, točka 1(a), osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ker Komisija zneska subvencije ni prilagodila, da bi upoštevala odobrena znižanja ter stroške prevoza in kreditiranja

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3, točka 1(a)(iv), točka 1(b) in točka 2, člena 6(d) in člena 28(5) osnovne uredbe ter očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila obstoj podpore vlade za dobavo CPO za plačilo, ki je nižje od primernega

Prvi del drugega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(a)(iv), in člena 28(5) osnovne uredbe ter očitna napaka pri presoji, ki jo je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da je bila dobaviteljem CPO zaupana dobava CPO za plačilo, nižje od primernega, ali jim je bila ukazana

– Izvozni davek in izvozna dajatev

– Nadzor družbe PTPN nad cenami

– Dejanje „zaupanja“ ali „ukaza“

Drugi del drugega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 1(b), osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da je indonezijska vlada proizvajalcem biodizla zagotavljala dohodkovno podporo

Tretji del drugega tožbenega razloga: kršitev člena 3, točka 2, in člena 6(d) osnovne uredbe ter očitne napake pri presoji, ki jih je Komisija storila pri ugotavljanju ugodnosti za proizvajalce biodizla

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 8(8) osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ki jo je storila Komisija s tem, da je ugotovila obstoj nevarnosti znatne škode za industrijo Unije

Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 8(5) in (6) osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji, ki jo je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da uvoz iz Indonezije pomeni nevarnost za nastanek škode za industrijo Unije, in s tem, da ni upoštevala vpliva uvoza iz Argentine

Prvi del četrtega tožbenega razloga: kršitev člena 8(5) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija s tem, da je ugotovila, da uvoz iz Indonezije lahko povzroči škodo

Drugi del četrtega tožbenega razloga: kršitev člena 8(6) osnovne uredbe in očitne napake pri presoji v okviru analize vpliva uvoza biodizla iz Argentine

Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.