Language of document : ECLI:EU:C:2020:41

Zadeva C122/18

Evropska komisija

proti

Italijanski republiki

 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 28. januarja 2020

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 2011/7/EU – Boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih – Trgovinski posli, pri katerih je dolžnik javni organ – Obveznost držav članic, da zagotovijo, da plačilni rok, določen za javne organe, ni daljši od 30 ali 60 dni – Obveznost glede rezultata“

1.        Približevanje zakonodaj – Boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih – Direktiva 2011/7 – Trgovinski posli med podjetji in javnimi organi – Obveznost držav članic, da zagotovijo, da njihovi javni organi dejansko spoštujejo plačilne roke, ki niso daljši od 30 do 60 koledarskih dni – Obveznost glede rezultata – Neizpolnitev obveznosti

(člen 258 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/7, člen 4(3) in (4))

(Glej točke od 46 do 48, 53, 57, od 59 do 63, 65 in 66 ter izrek.)

2.        Države članice – Obveznosti – Neizpolnitev obveznosti – Odgovornost – Obseg

(člen 258 PDEU)

(Glej točko 55.)

3.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju

(člen 258 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/7, člen 4(3) in (4))

(Glej točki 58 in 64.)

Povzetek

Italija bi morala zagotoviti, da javni organi v trgovinskih poslih z zasebnimi podjetji spoštujejo plačilne roke, ki niso daljši od 30 ali 60 dni

Sodišče, ki je zasedalo v velikem senatu, je v sodbi z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑122/18), ugotovilo, da je Italija kršila Direktivo 2011/7 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih,(1) ker ta država članica ni zagotovila, da njeni javni organi, če so v okviru takih poslov dolžniki, dejansko spoštujejo plačilne roke, ki ne presegajo 30 ali 60 koledarskih dni, kot so določeni v členu 4(3) in (4) navedene direktive.

Komisija, ki je prejela več pritožb italijanskih gospodarskih subjektov in združenja gospodarskih subjektov, ki so prijavili predolge roke, v katerih italijanski javni organi sistematično plačujejo račune v zvezi s trgovinskimi posli z zasebnimi subjekti, je pri Sodišču proti Italiji vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

Italija je v obrambo trdila, da Direktiva 2011/7 državam članicam nalaga le, da v svoji zakonodaji, s katero se prenaša navedena direktiva, in pogodbah, ki se nanašajo na trgovinske posle, v katerih je dolžnik eden od njihovih javnih organov, zagotovijo najdaljše plačilne roke v skladu s členom 4(3) in (4) navedene direktive in da v primeru nespoštovanja teh rokov določijo pravico upnikov do obresti za zamudo pri plačilu in odškodnino za stroške izterjave. Po mnenju te države članice pa te določbe od držav članic ne zahtevajo, da zagotovijo, da njihovi javni organi te roke dejansko spoštujejo v kakršnih koli okoliščinah.

Sodišče je najprej zavrnilo te trditve s tem, da je štelo, da člen 4(3) in (4) Direktive 2011/7 državam članicam nalaga tudi, da zagotovijo, da njihovi javni organi dejansko spoštujejo plačilne roke, ki jih ta določa. Med drugim je poudarilo, da je zakonodajalec Unije zaradi velikega števila trgovinskih poslov, v katerih so javni organi dolžniki podjetij, ter stroškov in težav, ki jih imajo ta podjetja zaradi tega, ker ti organi zamujajo s plačilom, državam članicam nameraval naložiti strožje obveznosti v zvezi s posli med podjetji in javnimi organi.

Sodišče je nato zavrnilo trditev Italije, da javni organi ne morejo vzpostaviti odgovornosti države članice, katere del so, kadar delujejo v okviru trgovinskega posla (jure privatorum) in zunaj svojih prerogativ javne oblasti. Takšna razlaga bi namreč odvzela polni učinek Direktivi 2011/7, zlasti njenemu členu 4(3) in (4), ki državam članicam posebej nalaga obveznost, da zagotovijo dejansko spoštovanje plačilnih rokov, ki jih določa v trgovinskih poslih, v katerih je dolžnik javni organ.

Sodišče je nazadnje poudarilo, da okoliščina – ob predpostavki, da je dokazana – da se položaj v zvezi z zamudami pri plačilih javnih organov v trgovinskih poslih, ki so zajeti z Direktivo 2011/7, v teh zadnjih letih izboljšuje, ne more preprečiti, da Sodišče ugotovi, da Italija ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč obstoj neizpolnitve obveznosti presoja glede na položaj države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in sicer, v obravnavanem primeru, 16. aprila 2017.


1      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1).