Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Törvényszék (Madžarska) 12. aprila 2024 – Pegazus Busz Fuvarozó Kft./Nemzeti Adó- és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága
(Zadeva C-262/24, Pegazus Busz)
Jezik postopka: madžarščina
Predložitveno sodišče
Fővárosi Törvényszék
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Pegazus Busz Fuvarozó Kft.
Tožena stranka: Nemzeti Adó- és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága
Vprašanja za predhodno odločanje
Ali je v skladu s členi 167, 168(a) in 178(a) Direktive o DDV1 ter pravico do nepristranskega sodišča, ki je kot splošno pravno načelo določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), v povezavi s temeljnima načeloma sorazmernosti in pravne varnosti praksa davčne uprave, v skladu s katero:
(a) se kljub priznanju, da je bila ekonomska transakcija, ki je razvidna iz računa, opravljena, davčnemu zavezancu ne prizna pravice do odbitka, zatrjujoč, da je na podlagi vseh okoliščin, ki jih šteje za pomembne – kot so sodelovanje podizvajalcev, razkrite osebne, organizacijske in lastniške povezave, ravnanje osebe, ki je bila v glavni pogodbi, sklenjeni med naročnikom in tožečo stranko, določena kot oseba, odgovorna za vzdrževanje vsakodnevnih stikov, z zaposlenimi in dejstvo, da se delovni pogoji zaposlenih pri zaporednih podizvajalcih niso spremenili –, mogoče sklepati, da je ravnanje tožeče stranke v nasprotju z zahtevami legitimnega uveljavljanja pravice, zaradi česar se šteje, da je gospodarska dejavnost umetna in da je bila ustanovljena izključno z namenom pridobitve davčne ugodnosti v nasprotju z namenom zakonodaje o DDV, čeprav sporne okoliščine nujno izhajajo iz pogodbene svobode v zasebnem pravu ter iz civilne, delovne in davčne zakonodaje, ki ureja te pogodbe, in niso v vzročni zvezi s pravico davčnega zavezanca do odbitka DDV?
(b) se šteje za izogibanje davkom okoliščina, da izdajatelj računa zamuja s plačilom obračunanih davkov in prispevkov, čeprav mu davčna uprava odobri možnost obročnega plačevanja, da bi uredila ta položaj, dolgovani znesek pa končno izterja v postopku izvršbe zoper podizvajalca, tako da javna blagajna ni oškodovana, ali pa pomeni goljufivo ravnanje le prikrivanje davka davčni upravi, torej to, da se davek ne obračuna in ne plača?
(c) davčna uprava s sklicevanjem na davčno tajnost med postopkom davčnega zavezanca ne seznani z ravnanjem, ki naj bi pomenilo izogibanje davkom – torej narave kršitve obveznosti plačila davkov in prispevkov – in tako ne opredeli podizvajalca, ki ga kršitev konkretno zadeva, niti vrste davka (ali prispevka), niti obsega in obdobja kršitve, temveč se na to le splošno sklicuje?
(d) davčna uprava davčnemu zavezancu kot pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka zgolj na podlagi obstoja osebnih in organizacijskih povezav med davčnim zavezancem in podizvajalcem ne nalaga le obveznosti dokazovanja (davčne obveznosti njegovega podizvajalca), kar ni njegova naloga in za kar niti ni pooblaščen, vendar zgolj na podlagi te okoliščine domneva, da je davčni zavezanec vedel za davčni dolg podizvajalca, ne da bi vsebinsko preverila element, ki se nanaša na védenje davčnega zavezanca s tem, in ali je mogoče za to izvedeti zakonito (glede na to, da gre za davčno tajnost), fizično in logično? Ali je dejstvo, da so osebne in organizacijske povezave vzpostavile fizične osebe, pomembno, ko se to védenje šteje za dokazano?
(e) davčna uprava, ne da bi izčrpno preučila ustrezno pravno podlago, določi, kdo je delodajalec, s katerim je delavec v delovnem razmerju, ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi, s katero se vzpostavi delovno razmerje, niti na podlagi identitete osebe, ki evidentira delovna razmerja, niti na podlagi ujemajoče izjave delodajalcev in delavcev – ki potrjuje dokumente –, temveč na podlagi nasprotne izjave dveh delavcev (trenutno samo enega), na podlagi okoliščin, v katerih so bila sklenjena delovna razmerja s prejšnjimi podizvajalci, na podlagi podobnosti delovnih pogojev in na podlagi ravnanja direktorja prvega delodajalca, ki je hkrati kontaktna oseba v skladu z glavno pogodbo?
(f) ta davčna uprava svoje ugotovitve, ki se nanašajo na prejšnja obdobja, dobesedno uporabi za naslednja obdobja, ne da bi upoštevala spremembe upoštevnih dejstev v vsakem obdobju, zlasti prenehanje osebnih in organizacijskih povezav, in kljub tem spremembam dejstev ne preveri, kako so te spremembe v zadevnem obdobju vplivale na presojo davčne uprave glede obstoja zlorabe pravic, umetne narave gospodarske dejavnosti, obstoja goljufivega ravnanja ali elementa, ki se nanaša na védenje davčnega zavezanca s tem?
Ali je ob upoštevanju odgovora na prejšnje vprašanje v nasprotju z zgoraj navedenimi členi Direktive o DDV in zlasti z načelom pravne varnosti, če sodna praksa načeloma določa, da je v primeru, ko je mogoče ugotoviti osebno povezavo med tožečo stranko in izdajatelji računov, ki lahko vpliva tudi na izvedbo gospodarske transakcije, za katero je izdan račun, mogoče brez dodatnega preverjanja elementa, ki se nanaša na védenje davčnega zavezanca, sklepati, da se ta zaveda izogibanja davku zaradi neplačevanja dajatve?
Ali je predstavljeni pristop davčne uprave v celoti skladen z obveznostjo te uprave, da zadostno pravno dokaže objektivne okoliščine v zvezi z odbitkom DDV, ali gre za presojo, ki temelji na domnevah in predpostavkah, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo, ki ga je določilo Sodišče, da dokazna pravila nacionalnega prava ne smejo ogroziti učinkovitosti prava Unije?
Ali sta v nasprotju s členom 267 PDEU, načelom primarnosti prava Unije ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine:
– dejstvo, da nacionalno sodišče zadnje stopnje, ki zatrjuje, da so razlike v dejanskih okoliščinah, ne uporabi odločbe Sodišča, ker meni, da je predmet postopka, na podlagi katerega je bila izdana odločba Sodišča, dobava blaga, medtem ko je predmet postopka pred njim opravljanje storitev, ali ker meni, da je objektivna okoliščina, na katero se sklicuje v zadevi pred njim, le ena od objektivnih okoliščin, ki so se presojale v odločbi Sodišča, ki se uporabi, in bi bil zato pomemben kvečjemu le del te odločbe;
– dejstvo, da se nacionalno sodišče zadnje stopnje v okviru pritožbenega postopka oddalji od sodbe Sodišča, izdane v obravnavani zadevi na podlagi postopka predhodnega odločanja, in sprejme odločitev, ki je v nasprotju s to sodbo, ne da bi samo začelo postopek predhodnega odločanja, kljub protislovjem pri razlagi prava Unije, ki so razvidna iz njegove odločitve?
Ali se lahko sodišče države članice, ki mu je sodišče zadnje stopnje odredilo ponovitev postopka, ob nujnem upoštevanju pravic in načel, omenjenih v prejšnji točki, in obveznosti, da ne uporabi nacionalnega prava, ki je v nasprotju s pravom Unije, v tem drugem postopku oddalji od napotkov sodišča zadnje stopnje – ne da bi to zadnje sodišče postavilo vprašanje za predhodno odločanje –, če meni, da so ti napotki v nasprotju s pravom Unije, ali če je po odredbi, naj ponovi postopek, Sodišče izdalo odločbo o enakem pravnem vprašanju v zadevi, ki ima podobno dejansko stanje, ki je v nasprotju s pravno razlago, na kateri temelji obveznost ponovitve postopka, ali pa je mogoče odstopiti od obveznosti, ki jo je naložilo nacionalno sodišče zadnje stopnje, in uporabiti poznejšo odločbo Sodišča le, če sodišče, ki mora ponoviti postopek, v tem novem postopku poda predlog za sprejetje predhodne odločbe?
____________
1 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).