SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 20. februarja 2013(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu zaradi preprečevanja širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Subjekt, ki je v stoodstotni lasti subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širitvi jedrskega orožja – Ugovor nezakonitosti – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva“
V zadevi T‑492/10,
Melli Bank plc s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo), ki so jo sprva zastopali S. Gadhia, S. Ashley, solicitors, D. Anderson, QC, in R. Blakeley, barrister, nato S. Ashley, S. Jeffrey, A. Irvine, solicitors, D. Wyatt, QC, in R. Blakeley,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in R. Liudvinaviciute-Cordeiro, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata S. Boelaert in M. Konstantinidis, zastopnika,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), Sklepa Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81), Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1), Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 319, str. 71), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL L 319, str. 11) in Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 (UL L 88, str. 1) v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko, ter predloga za razglasitev, da se člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012 za tožečo stranko ne uporabljata,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. julija 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Melli Bank plc, je delniška družba, registrirana in s sedežem v Združenem kraljestvu, ki ima dovoljenje Financial Services Authority (organ za finančne storitve v Združenem kraljestvu) in deluje pod njegovim nadzorom. V Združenem kraljestvu je bančne dejavnosti začela opravljati 1. januarja 2002, po preoblikovanju podružnice Bank Melli Iran (v nadaljevanju: BMI) v tej državi. BMI, ki je matična družba in edina lastnica tožeče stranke, je iranska banka pod nadzorom iranske države.
2 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in za razvoj sistemov za dobavo jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
3 Tako BMI kot njene hčerinske družbe, vključno s tožečo stranko, so bile s Skupnim stališčem Sveta 2008/479/SZVP z dne 23. junija 2008 o spremembi Skupnega stališča 2007/140 (UL L 163, str. 43) vpisane na seznam iz Priloge II k Skupnemu stališču Sveta 2007/140/SZVP z dne 27. februarja 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 61, str. 49).
4 BMI in tožeča stranka sta bili zato s Sklepom Sveta 2008/475/ES z dne 23. junija 2008 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007 (UL L 163, str. 29) vpisani na seznam iz Priloge V k Uredbi Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1), posledica tega vpisa pa je bila zamrznitev njunih sredstev.
5 Tako v Skupnem stališču 2008/479 kot v Sklepu 2008/475 je Svet Evropske unije v zvezi z BMI in vsemi njenimi podružnicami in hčerinskimi družbami sprejel to obrazložitev:
„Zagotavlja ali poskuša zagotavljati finančno podporo družbam, ki so vpletene v nabavo blaga ali dobavljajo blago za iranski jedrski program in program balističnih izstrelkov (AIO, SHIG, SBIG, AEOI, Novin Energy Company, Mesbah Energy Company, Kalaye Electric Company in DIO). Vloga [BMI] je olajšati občutljive dejavnosti Irana. Olajšala je številne nakupe občutljivih materialov za iranski jedrski program in program balističnih izstrelkov. V imenu subjektov, povezanih z iransko jedrsko in raketno industrijo, je opravila vrsto finančnih storitev, vključno z odpiranjem akreditivov in vodenjem računovodskih evidenc. [Večina navedenih družb je na seznamih] resolucij [Varnostnega sveta Združenih narodov] 1737 in 1747.“
6 Tožeča stranka je zoper Sklep 2008/475 pred Splošnim sodiščem vložila dve tožbi. Ti tožbi sta bili zavrnjeni s sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2009 v združenih zadevah Melli Bank proti Svetu (T‑246/08 in T‑332/08, ZOdl., str. II‑2629).
7 O okviru ohranitve omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, sta si tožeča stranka in Svet med julijem 2009 in majem 2010 izmenjala veliko dopisov. Tožeča stranka je tako Svetu poslala dopise 6., 15. in 24. julija , 20. avgusta in 15. oktobra 2009 ter 22. marca 2010, na katere je ta odgovoril 23. julija, 1. oktobra in 18. novembra 2009 ter 11. maja 2010.
8 Te korespondenca se je po eni strani nanašala na razloge, ki so upravičevali sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali na BMI in tožečo stranko. Svet je v zvezi s tem v dopisu z dne 23. julija 2009 pojasnil, da so se omejevalni ukrepi na tožečo stranko nanašali zato, ker je bila hčerinska družba BMI. V dopisu z dne 18. novembra 2009 je po ponovni preučitvi ugotovil, prvič, da je BMI podpirala širjenje jedrskega orožja, drugič, da je bila tožeča stranka v lasti BMI, ki je lahko vplivala nanjo, in tretjič, da se z alternativnimi ukrepi, ki jih je predlagala tožeča stranka, ne bi bilo mogoče izogniti nevarnosti, da se BMI prek tožeče stranke izogne omejevalnim ukrepom, ki se nanašajo nanjo. Svet je v dopisu z dne 11. maja 2010 ohranil to stališče.
9 Tožeča stranka je po drugi strani zaprosila za vpogled v spis Sveta. Svet je v tem okviru v dopisu z dne 23. julija 2009 zaradi zaupnosti tega dokumenta, zavrnil vpogled v prvotni predlog sprejetja omejevalnih ukrepov v zvezi z BMI in tožečo stranko (v nadaljevanju: prvotni predlog). Z dopisom z dne 1. oktobra 2009 je tožeči stranki sporočil dodatne razloge v zvezi z domnevnim sodelovanjem BMI pri širjenju jedrskega orožja. Z dopisom z dne 18. novembra 2009 je tožeči stranki posredoval nezaupno različico predloga za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki se je nanašala na dodatne razloge, navedene v dopisu z dne 1. oktobra 2009 (v nadaljevanju: dodatni predlog).
10 BMI in tožeča stranka sta bili po sprejetju Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39) vpisani na seznam iz Priloge II k navedenemu sklepu. V zvezi z BMI je bila sprejeta ta obrazložitev:
„Zagotavlja ali poskuša zagotavljati finančno pomoč družbam, ki so vključene v nabavo blaga ali dobavljajo blago za iranski jedrski program in program balističnih raket (AIO, SHIG, SBIG, AEOI, Novin Energy Company, Mesbah Energy Company, Kalaye Electric Company in DIO). [BMI] ima vlogo posrednika za občutljive dejavnosti Irana. Posredovala je pri številnih nakupih občutljivih materialov za iranski jedrski program in program balističnih raket. V imenu subjektov, povezanih z iransko jedrsko in raketno industrijo, je opravila vrsto finančnih storitev, vključno z odpiranjem akreditivov in vodenjem računovodskih evidenc. Številne navedene družbe so bile uvrščene na seznam resolucij [Varnostnega sveta Združenih narodov] 1737 (2006) in 1747 (2007). [BMI] ni prekinila svojih dejavnosti, s katerimi podpira in spodbuja občutljive dejavnosti Irana. Z izkoriščanjem svojih bančnih povezav še naprej nudi podporo in finančne storitve subjektom, ki so na seznamu ZN in EU, pri tovrstnih dejavnostih. Prav tako deluje v imenu in v skladu z navodili teh subjektov, vključno z Banko Sepah, in pri tem pogosto deluje prek njihovih podružnic in družabnikov.“
11 Začetek veljavnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007 (UL L 195, str. 25) ni vplival na vpis tožeče stranke v Prilogo V k Uredbi št. 423/2007.
12 Svet je z dopisom z dne 27. julija 2010 tožečo stranko obvestil o njenem vpisu na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413.
13 Tožeča stranka je z dopisom z dne 17. avgusta 2010 Svetu predlagala, naj ponovno preuči sklep, s katerim je bila vpisana na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in je ostala na seznamu iz Priloge V k Uredbi št. 423/2007. V zvezi s tem je zaprosila, naj se ji pošlje kopija celotnega spisa Sveta, ki se nanaša na sprejetje omejevalnih ukrepov v zvezi z njo. Prav tako je ponovila svoj predlog zagotovil, ki so se nanašala na odpravo vsakršne nevarnosti izogibanja omejevalnim ukrepom, uvedenim zoper BMI.
14 Ime tožeče stranke je bilo v Prilogi II k Sklepu 2010/413 ohranjeno s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81).
15 Ker je bila Uredba št. 423/2007 razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 281, str. 1), je Svet BMI in tožečo stranko vpisal v Prilogo VIII k navedeni uredbi. Zato so bili v skladu s členom 16(2) navedene uredbe sredstva in gospodarski viri tožeče stranke zamrznjeni.
16 Razlogi, ki so v zvezi z BMI navedeni v Sklepu 2010/644 in v Uredbi št. 961/2010, so enaki razlogom, navedenim v Sklepu 2010/413.
17 Svet je z dopisom z dne 28. oktobra 2010 tožečo stranko obvestil o ohranitvi njenega imena na sezamu iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in o vpisu njenega imena na seznam iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. V zvezi s tem je pojasnil, da naj stališča, ki jih je tožeča stranka podala 17. avgusta 2010, ne bi upravičevala odprave omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, in da v njegovem spisu ni bilo novih informacij ali elementov, ki bi se nanašali nanjo.
18 Tožeča stranka je z dopisom z dne 29. julija 2011 Svetu predlagala, naj ponovno preuči sklep, s katerim je bilo njeno ime ohranjeno na seznamu iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznamu iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. Ponovila je svoj predlog zagotovil za odpravo vsakršne nevarnosti izogibanja omejevalnim ukrepom zoper BMI,, zlasti v zvezi z imenovanjem in odpoklicem direktorjev, in poudarila učinkovitost in izvedljivost teh zagotovil.
19 Začetek veljavnosti Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 319, str. 71), in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL L 319, str. 11), ni vplival na vpis BMI in tožeče stranke na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznam iz Priloge VIII k Sklepu 961/2010.
20 Svet je z dopisom z dne 5. decembra 2011 tožečo stranko obvestil o ohranitvi njenega imena na sezamu iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. Ugotovil je, da naj stališča, ki jih je tožeča stranka podala 29. julija 2011, ne bi upravičevala odprave omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, zlasti glede na to, da so bila zagotovila, ki jih je predlagala v zvezi z imenovanjem in odpoklicem direktorjev, nezadostna za zagotovitev njene neodvisnosti v razmerju do BMI.
21 Tožeča stranka je v dopisu z dne 31. januarja 2012 trdila, da so bile pri ponovni preučitvi ohranitve omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, storjene napake. Med drugim je ugotovila, da Svet – prav tako po njenem mnenju – v dopisu z dne 5. decembra 2011 ni pravno zadostno utemeljil zavrnitve upoštevanja dodatnih zagotovil, ki jih je predlagala.
22 Sodišče je s sodbo z dne 13. marca 2012 v zadevi Melli Bank proti Svetu (C‑380/09 P) zavrnilo pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper zgoraj v točki 6 navedeno sodbo Splošnega sodišča Melli Bank proti Svetu z dne 9. julija 2009.
23 Ker je bila Uredba št. 961/2010 razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 88, str. 1), je Svet BMI in tožečo stranko vpisal na seznam iz Priloge IX k navedeni uredbi. Razlogi, ki so bili navedeni v zvezi z BMI, vključno z njenimi podružnicami in hčerinskimi družbami, so enaki razlogom, navedenim v Sklepu 2010/413. Zato so bili v skladu s členom 23(2) navedene uredbe sredstva in gospodarski viri tožeče stranke zamrznjeni.
24 Svet je z dopisom z dne 24. aprila 2012 tožečo stranko obvestil o ohranitvi njenega imena na sezamu iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in o vpisu njenega imena na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012. Ob tej priložnosti je napotil na trditve, ki jih je predhodno predstavil tako v svoji korespondenci s tožečo stranko kot pred Splošnim sodiščem. Tožečo stranko je poleg tega opozoril na ugotovitve Sodišča v zgoraj v točki 22 navedeni sodbi Melli Bank proti Svetu z dne 13. marca 2012.
Postopek in predlogi strank
25 Tožeča stranka je 7. oktobra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
26 Z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 5. novembra 2010, je tožeča stranka po sprejetju Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010 svoja predloga prilagodila.
27 Evropska komisija je 14. januarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v obravnavanem postopku v podporo Svetu. Predsednica četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 8. marca 2011 to intervencijo dovolila.
28 Tožeča stranka je v repliki, vloženi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. marca 2011, umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 668/2010.
29 Z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 31. januarja 2012, je tožeča stranka po sprejetju Sklepa 2011/783 in Izvedbene uredbe št. 1245/2011 prilagodila svoja predloga ter zahtevala takojšnjo razglasitev ničnosti – če je potrebno – izpodbijanih aktov.
30 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 27. aprila 2012, po sprejetju Uredbe št. 267/2012 svoja predloga prilagodila.
31 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (četrti senat) odločilo, da začne ustni postopek, in na podlagi ukrepov procesnega vodstva, določenih s členom 64 Poslovnika Splošnega sodišča, strankama postavilo pisna vprašanja v zvezi s posledicami, ki jih ima za obravnavano zadevo zgoraj v točki 22 navedena sodba Melli Bank proti Svetu z dne 13. marca 2012, in dopustnostjo četrtega tožbenega razloga tožeče stranke. Stranki sta odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
32 Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča, ki ga je v sodnem tajništvu tega sodišča vložila 8. junija 2012, umaknila, najprej, očitke, ki jih je predstavila v okviru prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do sodnega varstva, dalje, del očitkov, ki jih je predstavila v okviru drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na napako pri presoji glede lastništva ali nadzora tožeče stranke s strani BMI, in nazadnje, tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012.
33 Stranki sta na obravnavi 3. julija 2012 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
34 Splošno sodišče (četrti senat) je s sklepom z dne 4. septembra 2012 ponovno začelo ustni postopek, da bi pridobilo stališča tožeče stranke v zvezi s sklepom predsednika Sodišča z dne 19. julija 2012 v zadevi Akhras proti Svetu (C‑110/12 P(R), neobjavljen v ZOdl.) ter stališča drugih strank. Ustni postopek se je ponovno končal 4. oktobra 2012.
35 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi točko 5 preglednice B v Prilogi II k Sklepu 2010/413, točko 5 preglednice I. B v Prilogi k Sklepu 2010/644, točko 5 preglednice B v Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010, Sklep 2011/783, Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in Uredbo št. 267/2012 v delu, v katerem se nanašajo nanjo, za nične s takojšnjim učinkom;
– ugotovi, da se člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012 zanjo ne uporabljata;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
36 Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
37 Tožeča stranka je v svojih vlogah navedla pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napako pri presoji v zvezi z lastništvom ali nadzorom tožeče stranke s strani BMI. Tretji tožbeni razlog se nanaša na nesorazmernost in torej nezakonitost člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012. Četrti tožbeni razlog se nanaša na napako pri presoji sodelovanja BMI pri širjenju jedrskega orožja. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti ter lastninske pravice in pravice tožeče stranke do opravljanja gospodarske dejavnosti.
38 Kot je razvidno iz točke 32 zgoraj, je tožeča stranka med postopkom umaknila svoj tretji tožbeni razlog in del očitkov, ki jih je navedla v okviru prvega in drugega tožbenega razloga. Ker je bil tretji tožbeni razlog edini, ki je bil naveden v podporo drugemu predlogu tožeče stranke, ki se nanaša na razglasitev neuporabe člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012, delni umik tožeče stranke poleg tega pomeni, da je navedeni predlog tožeče stranke postal brezpredmeten.
39 Svet in Komisija izpodbijata utemeljenost tožbenih razlogov tožeče stranke. Svet poleg tega v dupliki trdi, da tožeča stranka ni mogla veljavno navajati kršitve svojih temeljnih pravic, saj je bila podrejena iranski državi.
40 Najprej je treba preizkusiti dopustnost prilagoditve predlogov tožeče stranke, nato četrtega tožbenega razloga in, nazadnje, trditve Sveta v zvezi z možnostjo, da tožeča stranka uveljavlja varstvo svojih temeljnih pravic.
Dopustnost
Dopustnost prilagoditve predlogov tožeče stranke
41 Kot izhaja iz točk 14, 15 in 23 zgoraj, je bil po vložitvi tožbe seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 nadomeščen z novim seznamom, sprejetim s Sklepom 2010/644, Uredba št. 423/2007 pa je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 961/2010, ta pa je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 267/2012. Poleg tega je Svet v točkah obrazložitve Sklepa 2011/783 in uvodnih izjavah Izvedbene uredbe št. 1245/2011 izrecno navedel, da je v celoti preveril seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 ter ugotovil, da bi za osebe, subjekte in organe, katerih imena so bila našteta v njej, med drugim za tožečo stranko, morali še naprej veljati omejevalni ukrepi. Tožeča stranka je svoje prvotne predloge prilagodila tako, da se njen predlog za razglasitev ničnosti poleg Sklepa 2010/413 nanaša tudi na Sklep 2010/644, Uredbo št. 961/2010, Sklep 2011/783, Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in Uredbo št. 267/2012 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti). Svet in Komisija tej prilagoditvi nista ugovarjala.
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba, če sklep ali uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino, šteti, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge. Dejansko bi bilo v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti in z zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo krivično, če bi zadevna institucija lahko, da bi nasprotovala ugovorom iz tožbe, predložene sodišču Evropske unije, spremenila izpodbijani akt ali ga nadomestila z drugim in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, da bi drugi stranki onemogočila razširitev njenih prvotnih tožbenih predlogov in razlogov, ki so bili podani pred zadnjim aktom, ali vložitev dodatnih tožbenih predlogov in razlogov zoper ta akt (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, T‑256/07, ZOdl., str. II‑3019, točka 46 in navedena sodna praksa).
43 Enako velja za akte, kot sta Sklep 2011/783 in Izvedbena uredba št. 1245/2011, v katerih je po postopku ponovnega preizkusa, ki je v teh aktih izrecno določen, ugotovljeno, da se mora sklep ali uredba še naprej neposredno in posamično nanašati na nekatere posameznike.
44 V obravnavani zadevi je torej treba šteti, da je tožeča stranka prav tako upravičena, da predlaga razglasitev ničnosti Sklepa 2010/644, Uredbe št. 961/2010, Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012 v delu, v katerem se ti akti nanašajo nanjo (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 42 navedeno sodbo People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, točka 47).
Dopustnost četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na napako pri presoji v zvezi s sodelovanjem BMI pri širjenju jedrskega orožja
45 Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom trdi, da sprejetje omejevalnih ukrepov zoper BMI ni utemeljeno. V zvezi s tem se sklicuje na tožbe, ki jih je pred sodiščema Unije vložila BMI, in pojasnjuje, da če se omejevalni ukrepi ob razglasitvi te sodbe več ne nanašajo na BMI, je treba ukrepe, ki se nanašajo nanjo, odpraviti.
46 Tožeča stranka torej ne navaja nobenega konkretnega očitka, s katerim bi izpodbijala zakonitost omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na BMI. Zlasti se ne opredeli dovolj natančno do dodatnih razlogov, ki se nanašajo na domnevno sodelovanje BMI pri širjenju jedrskega orožja in o katerih je bila obveščena z dopisom Sveta z dne 1. oktobra 2009 (glej točko 9 zgoraj), saj ne navaja niti tega, ali izpodbija resničnost dejstev, ki so očitana BMI, ali opredelitev teh dejstev kot podpora širjenju jedrskega orožja.
47 Splošno sodišče v teh okoliščinah ne more odločati o četrtem tožbenem razlogu, saj nima dovolj natančnih trditev tožeče stranke. Navedeni tožbeni razlog je treba zato na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika razglasiti za nedopusten, kot je to predlagala Komisija.
Dopustnost trditev Sveta, ki se nanašajo na dopustnost tožbenih razlogov v zvezi z domnevno kršitvijo temeljnih pravic tožeče stranke
48 Svet je v dupliki trdil, da bi bilo treba tožečo stranko obravnavati kot emanacijo iranske države, tako da v svojo korist ne more uveljavljati varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami. Zato meni, da bi bilo treba tiste tožbene razloge, ki se nanašajo na domnevno kršitev navedenih pravic, razglasiti za nedopustne.
49 V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da Svet ne izpodbija same pravice tožeče stranke, da predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov. Izpodbija samo to, da je imetnica nekaterih pravic, na katere se sklicuje, da bi dosegla razglasitev ničnosti.
50 Drugič, vprašanje, ali je tožeča stranka imetnica pravice, na katero se sklicuje v okviru tožbenega razloga v podporo predlogom za razglasitev ničnosti, se ne nanaša na dopustnost navedenega tožbenega razloga, ampak na njegovo utemeljenost. Zato je treba trditve Sveta, da je tožeča stranka podrejena iranski državi, zavrniti v delu, v katerem se nanašajo na ugotovitev delne nedopustnosti tožbe.
51 Tretjič, te trditve so bile prvič predložene v dupliki, ne da bi Svet navedel, da so utemeljene s pravnimi ali z dejanskimi okoliščinami, ki naj bi se ugotovile med postopkom. Z vidika vsebine spora gre torej pri teh trditvah za nov tožbeni razlog v smislu člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika, kar pomeni, da jih je treba razglasiti za nedopustne.
Vsebinska presoja
52 Po delnem umiku, ki ga je izvedla tožeča stranka, in ob upoštevanju nedopustnosti četrtega tožbenega razloga je treba preučiti zgolj prvi, drugi in peti tožbeni razlog.
53 Splošno sodišče meni, da je treba najprej skupaj preučiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na napako pri presoji v zvezi z lastništvom ali nadzorom tožeče stranke s strani BMI, in peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti ter lastninske pravice in pravice tožeče stranke do opravljanja gospodarske dejavnosti. Nato je treba preučiti prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na napako pri presoji v zvezi z lastništvom ali nadzorom tožeče stranke s strani BMI, in peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, lastninske pravice in pravice do opravljanja gospodarske dejavnosti
54 Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. junija 2012 (glej točko 32 zgoraj), navedla, da po zgoraj v točki 22 navedeni sodbi Melli Bank proti Svetu z dne 13. marca 2012 ni več trdila, da ni bila v lasti BMI v smislu člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, in da ni pripadala BMI v smislu člena 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012. Kljub temu meni, da sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, pomeni nesorazmerno omejitev njene lastninske pravice in pravice do opravljanja gospodarske dejavnosti.
55 Iz sodne prakse izhaja, da kadar se zamrznejo sredstva subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, obstaja nezanemarljivo tveganje, da bo ta subjekt izvajal pritisk na subjekte, ki jih ima v lasti, jih nadzoruje ali mu pripadajo, da bi se izognil učinku njemu namenjenih ukrepov. Zamrznitev sredstev teh subjektov, ki je Svetu naložena s členom 20(1)(b) Sklepa 2010/413, členom 16(2) Uredbe št. 961/2010 in členom 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012, je nujna in potrebna za zagotavljanje učinkovitosti sprejetih ukrepov in preprečevanje neupoštevanja teh ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu z dne. 13. marca 2012, točki 39 in 58).
56 Iz sodne prakse izhaja tudi, da kadar je subjekt v stoodstotni lasti subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, je pogoj lastništva iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 izpolnjen (glej po analogiji zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu z dne 13. marca 2012, točka 79). Enako ugotovitev je treba uporabiti za pojem subjekta, ki „pripada“ subjektu, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, in ki ga je mogoče najti v členu 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012.
57 Iz tega sledi, da do sprejetja omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na subjekt v stoodstotni lasti subjekta – ali ki stoodstotno pripada subjektu – za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja (v nadaljevanju: subjekt v lasti), ni prišlo na podlagi presoje, ki jo je Svet opravil v zvezi z nevarnostjo, da se bo skušal izogniti učinku ukrepov, sprejetih zoper njegov matični subjekt, temveč izhaja neposredno iz izvajanja upoštevnih določb Sklepa 2010/413, Uredbe št. 961/2010 in Uredbe št. 267/2012, kakor jih je razložilo sodišče Unije.
58 Zato se trditve, s katerimi se izpodbija sorazmernost zamrznitve sredstev subjekta v lasti, ne nanašajo na zakonitost katere koli od presoj okoliščin obravnavanega primera, ki jo je opravil Svet. Nanašajo se dokončno na zakonitost splošnih določb, ki Svetu nalagajo zamrznitev sredstev vseh subjektov v lasti, kakršne so člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012.
59 Kadar torej želi subjekt v lasti izpodbijati sorazmernost omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanj, se mora v okviru tožbe za ugotovitev ničnosti aktov, s katerimi so bili navedeni ukrepi sprejeti ali ohranjeni, na podlagi ugovora nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU sklicevati na neuporabo navedenih splošnih določb.
60 V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka v stoodstotni lasti BMI ali da ji stoodstotno „pripada“. Prav tako ni sporno, da je BMI po mnenju Sveta sodelovala pri širjenju jedrskega orožja.
61 Vendar ni mogoče šteti, da je tožeča stranka navedla ugovor nezakonitosti, ki bi temeljil na trditvah, ki jih je navajala v okviru drugega in petega tožbenega razloga.
62 Po eni strani namreč ugovor nezakonitosti, ki bi temeljil na teh trditvah, ni bil izrecno oblikovan niti v vlogah tožeče stranke, niti v njenem odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča, ki ga je podala 8. junija 2012, niti na obravnavi.
63 Drugič, trditve tožeče stranke v okviru drugega in petega tožbenega razloga temeljijo na okoliščinah, ki so značilne zanjo, saj so bile navedene glede na njen konkretni položaj in glede na posebne ukrepe, ki jih je predlagala Svetu. Zato niso upoštevne v zvezi s preizkusom zakonitosti splošnih pravil, določenih v členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413, členu 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in členu 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012.
64 V teh okoliščinah je treba drugi in peti tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmetna.
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do sodnega varstva
65 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker ji, prvič, ni posredoval dovolj informacij, ki bi ji omogočile zavzeti ustrezna stališča glede sprejetja omejevalnih ukrepov proti njej in ji zagotoviti pošteno sojenje, ter drugič, ker je bilo tako pri rednem ponovnem preizkusu ukrepov, ki se nanašajo nanjo, storjenih več napak.
66 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Trdi predvsem, da se tožeča stranka ne more veljavno sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe.
67 Prvič, opozoriti je treba, da je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU, v obravnavanem primeru pa predvsem v členu 24(3) Sklepa 2010/413, členu 36(3) Uredbe št. 961/2010 in členu 46(3) Uredbe št. 267/2012, zadevni osebi po eni strani dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt utemeljen ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta oseba lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, po drugi strani pa temu sodišču omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo tega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 80 in navedena sodna praksa).
68 Zato mora Svet, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo posredovanju nekaterih elementov, subjektu, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi, sporočiti posebne in konkretne razloge, iz katerih meni, da je bilo treba te ukrepe sprejeti. Tako mora navesti dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev zadevnih ukrepov, in ugotovitve, ki so ga vodile do njihovega sprejetja (glej v tem smislu zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 81 in navedena sodna praksa).
69 Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta akt sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati tako glede na njeno besedilo kot tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 82 in navedena sodna praksa).
70 Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso je spoštovanje pravice do obrambe in zlasti pravice do izjave v vsakem postopku zoper osebo, ki lahko pripelje do akta v njeno škodo, temeljno načelo prava Unije in ga je treba zagotoviti, tudi če zadevni postopek sploh ni urejen (zgoraj v točki 67 navedena sodba Bank Melli Iran proti Svetu, točka 91).
71 Načelo spoštovanja pravice do obrambe po eni strani zahteva, da se zadevnemu subjektu sporočijo dokazi, uporabljeni proti njemu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj. Po drugi pa mu je treba omogočiti, da učinkovito izrazi svoje stališče o teh dokazih (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 93).
72 Zato je treba v zvezi s prvim aktom o zamrznitvi sredstev nekega subjekta obremenilna dejstva zadevni osebi posredovati bodisi hkrati s sprejetjem zadevnega akta bodisi takoj ko mogoče po tem sprejetju, razen če temu nasprotujejo nujni preudarki v zvezi z varnostjo v Uniji ali njenih državah članicah ali v zvezi z vodenjem njihovih mednarodnih odnosov. Ko je akt sprejet, ima zadevni subjekt na predlog tudi pravico, da izrazi svoje stališče o teh dejstvih. Z enako izjemo je treba zadevni osebi pred sprejetjem vsakega poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev posredovati nova obremenilna dejstva in ji dati novo možnost, da izrazi svoje stališče (glej po analogiji zgoraj v točki 71 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 137).
73 Poleg tega je treba opozoriti, da kadar so sporočeni dovolj natančni podatki, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 97 in navedena sodna praksa).
74 Tretjič, načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je izraženo v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu temeljnih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, in v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389). Učinkovitost sodnega nadzora pomeni, da mora zadevni organ Unije kar najbolj natančno obvestiti zadevni subjekt o razlogih za omejevalni ukrep, in to takoj, ko sprejme ta ukrep, ali vsaj kolikor mogoče hitro po tem, da zadevnemu subjektu omogoči, da lahko pravočasno vloži pravno sredstvo. Spoštovanje obveznosti, da se sporočijo navedeni razlogi, je namreč nujno za to, da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se ob popolnem poznavanju razlogov odločijo, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Unije, ter za to, da se temu sodišču popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta, za kar je pristojno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točke od 335 do 337 in navedena sodna praksa).
75 Splošno sodišče ob upoštevanju te sodne prakse meni, da je treba najprej preučiti glavno trditev Sveta in Komisije, da se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe. Nato je treba preučiti domnevno kršitev obveznosti obrazložitve, domnevno kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in domnevno kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz tega, da naj ne bi prejela dovolj informacij v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo. Nazadnje bo Splošno sodišče obravnavalo domnevne napake pri rednem ponovnem preizkusu omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko.
– Možnost, da se tožeča stranka sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambe
76 Svet in Komisija ugovarjata uporabi načela spoštovanja pravice do obrambe v obravnavanem primeru. Sklicujeta se na sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Tay Za proti Svetu (T‑181/08, ZOdl., str. II‑1965, točke od 121 do 123) in trdita, da se omejevalni ukrepi na tožečo stranko niso nanašali zaradi njene dejavnosti, temveč zaradi njene pripadnosti splošni kategoriji oseb in subjektov, ki so izkazali podporo širjenju jedrskega orožja. Postopek sprejetja omejevalnih ukrepov naj zato proti tožeči stranki ne bi bil uveden v smislu sodne prakse, navedene v točki 70 zgoraj, zato naj ta stranka ne bi mogla uveljavljati pravice do obrambe oziroma bi jo lahko uveljavljala le v omejenem obsegu.
77 Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.
78 Sodba v zadevi Tay Za proti Svetu, navedena zgoraj v točki 76, je bila namreč po pritožbi v celoti razveljavljena s sodbo Sodišča z dne 13. marca 2012 v zadevi Tay Za proti Svetu (C‑376/10 P). Zato ugotovitve iz te sodbe niso več del pravnega reda Unije in se torej Svet in Komisija nanje ne moreta veljavno sklicevati.
79 Na drugi strani člen 24(3) in (4) Sklepa 2010/413, člen 36(3) in (4) Uredbe št. 961/2010 ter člen 46(3) in (4) Uredbe št. 267/2012 vsebujejo določbe, ki zagotavljajo pravico do obrambe subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi teh aktov. Spoštovanje te pravice nadzoruje sodišče Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 37).
80 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se tožeča stranka v obravnavanem primeru lahko sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambe, kot je opozorjeno zgoraj v točkah od 70 do 73.
– Kršitev obveznosti obrazložitve, pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz tega, da naj ne bi prejela dovolj informacij v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo
81 Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča, ki ga je v sodnem tajništvu tega sodišča vložila 8. junija 2012 (glej točki 32 in 54 zgoraj), pojasnila, da po zgoraj v točki 22 navedeni sodbi Melli Bank proti Svetu z dne 13. marca 2012 ni več trdila, da je Svet s tem, da ji ni sporočil, prvič, razlogov, iz katerih je menil, da je bila v lasti BMI, in drugič, elementov, ki bi potrjevali to ugotovitev, kršil obveznost obrazložitve in njeno pravico do obrambe.
82 Tožeča stranka kljub temu trdi, da ne glede na večkratne zahteve za pridobitev informacij ni prejela dovolj informacij v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov v zvezi z BMI in da naj zlasti ne bi prejela nobenega dokaza v zvezi z domnevnim sodelovanjem BMI pri širjenju jedrskega orožja. V zvezi s tem izpodbija trditev Sveta, da je bil prvotni predlog zaupen, in poudarja, da so elementi, ki so ji bili sporočeni 1. oktobra in 18. novembra 2009, neustrezni.
83 Tožeča stranka iz tega sklepa, da ji sporočitev teh elementov ni omogočila podati ustreznih pripomb v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali tako nanjo kot na BMI, prav tako pa ji ni bilo mogoče zagotoviti pravičnega sojenja.
84 Najprej je treba opozoriti, da se omejevalni ukrepi na tožečo stranko nanašajo od 23. junija 2008. Med tem datumom in datumom sprejetja prvega od izpodbijanih aktov, to je 26. julija 2010, sta si tožeča stranka in Svet izmenjala veliko dokumentov, med katerimi sta bila med drugim dopisa Sveta z dne 1. oktobra in 18. novembra 2009, s katerima je ta tožeči stranki sporočil dodatne razloge za sprejetje omejevalnih ukrepov in ji posredoval nezaupno različico dodatnega predloga. Ti dokumenti spadajo v okvir sprejetja izpodbijanih aktov in se torej lahko upoštevajo pri preizkusu tega tožbenega razloga.
85 Prav tako je treba poudariti, da imajo omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko, dvojno podlago, in sicer, prvič, prvotni predlog in, drugič, elemente, sporočene 1. oktobra in 18. novembra 2009.
86 Ker pa sta ta dva temelja samostojna, kršitev postopkovnih pravic tožeče stranke v zvezi s prvotnih predlogom – če jo štejemo za dokazano – razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov lahko upraviči le, če se poleg tega dokaže, da elementi, sporočeni 1. oktobra in 18. novembra 2009, sami zase niso mogli biti podlaga za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko.
87 V zvezi s tem je bilo v točkah od 45 do 47 že ugotovljeno, da je četrti tožbeni razlog, ki se med drugim nanaša na vsebinsko utemeljenost razlogov, sporočenih 1. oktobra 2009, nedopusten.
88 Kot je razvidno iz točke 82 zgoraj, tožeča stranka poleg tega v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da elementi, ki so ji bili sporočeni 1. oktobra in 18. novembra 2009, niso bili zadostni, pri čemer zlasti poudarja, da z njimi niso bili podani dokazi v zvezi z domnevnim sodelovanjem BMI pri širjenju jedrskega orožja.
89 Prvič, opozoriti je treba, da so dodatni razlogi za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki so bili sporočeni 1. oktobra 2009, dovolj natančni za izpolnitev meril iz sodne prakse, navedenih v točkah od 67 do 74 zgoraj. Na podlagi teh elementov je torej mogoče določiti subjekte, za katere naj bi BMI opravljala finančne storitve in na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ki jih je sprejela Unija ali Varnostni svet Združenih narodov, ter obdobje, med katerim so se zadevne storitve opravljale, in – v nekaterih primerih – posebne transakcije, s katerimi naj bi bile te storitve povezane.
90 Drugič, kar zadeva nesporočitev dokazov, je treba opozoriti, da Svet na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe ni dolžan sporočiti drugih elementov, kot so tisti, ki so del njegovega spisa. Toda v obravnavanem primeru Svet navaja – čemur tožeča stranka ne nasprotuje – da v njegovem spisu ni dodatnih dokazov v zvezi z razlogi, sporočenimi 1. oktobra 2009.
91 Glede na navedeno je treba trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na domnevno nezadostnost elementov, ki so bili sporočeni 1. oktobra in 18. novembra 2009, zavrniti kot neutemeljene.
92 V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju vsega, kar je bilo navedeno v točkah 85 in 86 zgoraj, kot brezpredmetne zavrniti tudi trditve tožeče stranke, s katerimi ta graja nesporočitev prvotnega predloga.
– Napake, ki so domnevno vplivale na redni ponovni preizkus omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko
93 Prvič, tožeča stranka trdi, da Svet ni opravil resničnega ponovnega preizkusa omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, saj se je oprl le na obstoječe elemente, vključno z elementi, ki niso bili sporočeni tožeči stranki. Svet naj zlasti ne bi preizkusil zagotovil, ki jih je tožeča stranka predlagala za odpravo vsakršne nevarnosti izogibanja omejevalnim ukrepom, ki se nanašajo na BMI.
94 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je iz točk 85 in 86 zgoraj razvidno, da imajo omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko, dvojno podlago, in sicer po eni strani prvotni predlog in po drugi strani elemente, sporočene 1. oktobra in 18. novembra 2009. V teh okoliščinah napake v zvezi s ponovnim preizkusom razlogov iz prvotnega predloga – tudi če štejemo, da so dokazane – ne vplivajo na zakonitost ponovnega preizkusa razlogov, ki temeljijo na elementih, sporočenih na ta datuma.
95 Dalje, Svet trdi – čemur tožeča stranka ne ugovarja – da so delegacije držav članic pred sprejetjem izpodbijanih aktov prejele stališča BMI in tožeče stranke, tako da bi bila ta stališča lahko upoštevana. Poleg tega iz dopisov Sveta z dne 18. novembra 2009, 11. maja in 28. oktobra 2010, 5. decembra 2011 in 24. aprila 2012 izhaja, da je Svet preučil navedene pripombe in nanje odgovoril, vključno v zvezi s tem, kar zadeva dodatna zagotovila, ki jih je predlagala tožeča stranka.
96 Nazadnje, v zvezi s temi zagotovili je treba opozoriti, da – kot je bilo ugotovljeno v točki 57 zgoraj – do sprejetja omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na subjekt v lasti, ni prišlo na podlagi presoje, ki jo je Svet opravil v zvezi z nevarnostjo, da se bo ta subjekt skušal izogniti učinku ukrepov, sprejetih zoper njegovo matično družbo, temveč izhaja neposredno iz izvajanja upoštevnih določb Sklepa 2010/413, Uredbe št. 961/2010 in Uredbe št. 267/2012, kakor jih razlaga sodišče Unije. V teh okoliščinah v okviru ponovnega preizkusa omejevalnih ukrepov, ki jih je sprejel Svet, ta v nobenem primeru ni bil dolžan upoštevati dodatnih zagotovil, ki jih je za odpravo nevarnosti izogibanja zadevnim ukrepom predlagala tožeča stranka.
97 Drugič, tožeča stranka meni, da iz diplomatskih depeš izhaja, da so bile države članice, zlasti Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, pod pritiskom vlade Združenih držav Amerike, ki je želela, da se proti iranskim subjektom sprejmejo omejevalni ukrepi. Po njenem mnenju ta okoliščina vzbuja dvom o zakonitosti sprejetih ukrepov in zakonitosti postopka sprejetja teh ukrepov.
98 Toda tudi če v zvezi z diplomatskimi depešami štejemo, da so bile nekatere države članice pod diplomatskimi pritiski, to še ne pomeni, da je ta pritisk vplival na izpodbijane akte, ki jih je sprejel Svet, ali na presojo, ki jo je ta opravil pri sprejetju teh aktov.
99 V teh okoliščinah je treba trditve, ki se nanašajo na napake, ki so domnevno vplivale na redni ponovni preizkus omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, zavrniti kot neutemeljene.
100 Glede na vse navedeno je treba zavrniti prvi tožbeni razlog in zato tožbo v celoti, pri čemer je tako predlog v zvezi s tem, da se vsi izpodbijani akti takoj razglasijo za nične, brezpredmeten.
Stroški
101 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
102 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Komisija zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Melli Bank plc poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta Evropske unije.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. februarja, 2013.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanjeII – 2
Postopek in predlogi strankII – 6
PravoII – 7
DopustnostII – 8
Dopustnost prilagoditve predlogov tožeče strankeII – 8
Dopustnost četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na napako pri presoji v zvezi s sodelovanjem BMI pri širjenju jedrskega orožjaII – 9
Dopustnost trditev Sveta, ki se nanašajo na dopustnost tožbenih razlogov v zvezi z domnevno kršitvijo temeljnih pravic tožeče strankeII – 10
Vsebinska presojaII – 10
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na napako pri presoji v zvezi z lastništvom ali nadzorom tožeče stranke s strani BMI, in peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, lastninske pravice in pravice do opravljanja gospodarske dejavnostiII – 10
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do sodnega varstvaII – 12
– Možnost, da se tožeča stranka sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambeII – 14
– Kršitev obveznosti obrazložitve, pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz tega, da naj ne bi prejela dovolj informacij v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjoII – 15
– Napake, ki so domnevno vplivale na redni ponovni preizkus omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo strankoII – 17
StroškiII – 18