Tožba, vložena 11. marca 2010 - Conte in drugi proti Svetu

(Zadeva T-121/10)

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Tožeče stranke: Giovanni Conte (Pomezia, Italija), Casa del Pescatore Soc. coop. rl (Civitanova Marche, Italija), Guidotti Giovanni & Figli Snc (Termoli, Italija), Organizzazione di produttori della pesca di Civitanova Marche Soc. coop. rl (Civitanova Marche, Italija), Consorzio gestione mercato ittico Manfredonia Soc. coop. rl (Cogemim) (Manfredonia, Italija) (zastopniki: P. Cavasola, G. Micucci, V. Cannizzaro, odvetniki)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predloga tožečih strank

Izpodbijana uredba naj se razglasi za nično;

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba je vložena zoper Uredbo Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006.

Vse tožeče stranke v tej zadevi so gospodarski subjekti, ki se ukvarjajo z ribištvom, za katere veljajo obveznosti, ki so določene z izpodbijano uredbo.

V utemeljitev svojih predlogov navajajo te razloge:

1. Neveljavnost členov 9(2) in (3) ter 10(1) in (2) izpodbijane uredbe, ker ti določbi za ribiška plovila, katerih skupna dolžina presega 15 metrov, določata brezpogojno obveznost, da morajo biti opremljena z dvojnim nadzornim sistemom: s satelitskim sistemom iz člena 9, poleg tega pa še s sistemom samodejnega prepoznavanja. Gre za dva različna nadzorna sistema, ki imata v bistvu enako funkcijo. Ta obveznost ni ustrezno obrazložena. Poleg tega se s to zahtevo očitno krši načelo sorazmernosti, saj je ukrep nepotreben in neustrezen. Obveznost opremljenosti z dvojnim nadzornim sistemom poleg tega za tožeče stranke pomeni finančno breme, ki ni upravičen z nobeno razumno potrebo.

2. Neveljavnost členov 15 in 17 izpodbijane uredbe, ker ti določbi za ribiška plovila, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, določata obveznost dnevnega sporočanja določenih podatkov, v vsakem primeru pa pred prihodom v pristanišče ali celo štiri ure pred predvidenim prihodom v pristanišče. Ta obveznost je po mnenju tožečih strank očitno nerazumna, nesorazmerna in je sploh ni mogoče izpolniti. Predvsem te obveznosti ne morejo izpolniti ribiška plovila, ki se ukvarjajo z malim ribolovom, v ribolovnih območjih, ki so od pristanišč oddaljena le nekaj ur plovbe, razen če se ribiško plovilo ustavi izven pristanišča, čakajoč da določeni čas poteče.

3. Neveljavnost ureditve nadzorovanja in inšpekcijskih pregledov, ker izpodbijana uredba določa brezpogojno obveznost dovolitve dostopa do ladijskih prostorov, datotek in elektronskih dokumentov, kot tudi dovolitev inšpekcijskih pregledov in zaslišanj s strani uradnikov, ki delujejo brez pooblastila sodnih organov in niso podvrženi nadzoru preiskovalne policije. Tako naj bi bile kršene pravice do zaupnosti, do nedotakljivosti stanovanja, do zasebnosti in pravica do obrambe v svojih različnih oblikah. Tak nadzor, poleg tega da krši zgoraj navedene temeljne pravice, s svojo invazivnostjo gospodarskemu subjektu, ki se ukvarja z ribištvom, odvzame vso ekonomsko svobodo, ki mu je zagotovljena z ustanovnimi pogodbami. Poseben razlog neveljavnosti se nanaša na člen 82, ki uradnike, ki opravljajo inšpekcijski pregled pooblašča, za sprejetje ukrepov za zavarovanje dokazov v zvezi z morebitno kršitvijo.

4. Neveljavnost člena 73(8) izpodbijane uredbe, ker ta določba državam dopušča, da finančno breme nadzorovanja naloži gospodarskim subjektom, ki se ukvarjajo z ribištvom. Tožeče stranke v zvezi s tem trdijo, da je določba očitno neveljavna, saj je v nasprotju z načelom delitve stroškov, ki so potrebni za uresničevanje javnih interesov.

5. Neveljavnost člena 92 izpodbijane uredbe, ker ta določa sistem prenosa odgovornosti za morebitne kršitve, ki ne glede na to kdo jih je storil, nazadnje bremenijo lastnika ribiškega plovila in morebitne pravne naslednike. V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da je predpis v nasprotju z načelom osebne odgovornosti, z načelom varstva zasebne lastnine in načelom sorazmernosti, saj ni razumno usmerjen v preprečevanje izogibanja sankcioniranju.

6. Neveljavnost člena 103 izpodbijane uredbe, saj ta določba za primer, da neka država ne spoštuje obveznosti iz uredbe, določa možnost začasne ustavitve finančne pomoči v skladu z uredbama 1198/2006¹ in 861/2006². Po mnenju tožečih strank pride zaradi ustavitve pomoči do prenosa odgovornosti z države na posameznike, ki morajo trpeti škodljive posledice ravnanja države. Ta oblika prenosa sankcije krši načelo individualizacije sankcij in načelo sorazmernosti.

7. Neveljavnost členov od 14(1) do (5), 17(1), od 58(1) do (3) in 58(5), 59(2) in (3), 60(4) in (5), 62(1), 63(1), 64, 65, 66(1) in (3), 67(1) in 68 izpodbijane uredbe. Tožeče stranke v zvezi s tem trdijo, da navedena uredba temelji samo na členu 37 Pogodbe ES, ki dopušča oblikovanje skupne ribiške politike in da so ukrepi, sprejeti z uredbo zakoniti le, če so povezani z ribiško politiko, ki so jo institucije Skupnosti ustvarile z različnimi akti. Zgoraj navedene določbe pa niso v zvezi s področji in vrstami, za katere velja skupna ribiška politika in zato ne spadajo na področje uporabe člena 37 Pogodbe ES.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo

² - Uredba Sveta (ES) št. 861/2006 z dne 22. maja 2006 o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava