SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 2. maja 2006(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Priglašen sporazum – Mobilne telekomunikacije tretje generacije – Negativno potrdilo – Posamezna izjema – Preučitev položaja brez sporazuma – Učinek sporazuma na konkurenco“
V zadevi T-328/03,
O2 (Germany) GmbH & Co. OHG, s sedežem v Münchnu (Nemčija), ki jo zastopajo N. Green, QC, K. Bacon, barrister, B. Amory in F. Marchini Camia, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki so jo najprej zastopali R. Wainwright, S. Rating in P. Oliver, nato É. Gippini Fournier, P. Hellström in K. Mojzesowicz, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti členov 2 in 3(a) Odločbe Komisije 2004/207/ES z dne 16. julija 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.369 – T-Mobile Deutschland in O2 Germany: okvirni sporazum o skupni rabi omrežij) (UL L 75, str. 32),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi H. Legal, predsednik, P. Mengozzi, sodnik, in I. Wiszniewska-Białecka, sodnica,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. decembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 O2 (Germany) GmbH & Co. OHG (v nadaljevanju: družba O2), podružnica v 100-odstotni lasti mmO2 plc, prej BT Cellnet Ltd, ki je bila pred tem pod nadzorom British Telecommunications plc, ponuja mobilno digitalno telekomunikacijsko omrežje in storitve v Nemčiji, kjer je postala zadnji izmed štirih operaterjev, ki delujejo na trgu, na podlagi licence GSM (Global System for Mobile Communications – globalni sistem mobilnih telekomunikacij) 1800, podeljene leta 1997. Družba O2 je poleg tega avgusta 2002 dobila licenco UMTS (Universal Mobile Telecommunications System – univerzalni mobilni telekomunikacijski sistem).
2 T-Mobile Deutschland GmbH (v nadaljevanju: družba T-Mobile), ki je v 100-odstotni lasti družbe T-Mobile International AG, ki je sama podružnica v 100-odstotni lasti prvega operaterja Deutsche Telekom AG, je nemški operater mobilnih digitalnih telekomunikacijskih omrežij in storitev. Družba T-Mobile, ki uporablja družino standardov GSM, v Nemčiji ponuja storitve GSM na podlagi licence GSM 900 in je avgusta 2000 dobila licenco UMTS.
3 Nemška nacionalna zakonodaja in licence, ki sta jih dobila O2 in T-Mobile, določajo predvsem merila za razvijanje omrežja v smislu dejanske pokritosti prebivalstva po natančno določenem časovnem razporedu. Ta pokritost je morala do konca leta 2005 doseči 50 % prebivalstva.
4 O2 in T-Mobile sta 6. februarja 2002 Komisiji priglasili okvirni sporazum z dne 20. septembra 2001 o skupni rabi infrastrukture in nacionalnem gostovanju mobilnih telekomunikacij GSM tretje generacije (v nadaljevanju: 3G) na nemškem trgu, ki je bil spremenjen z dopolnilnimi dogovori z dne 20. septembra 2002 ter 22. januarja in 21. maja 2003. T-Mobile in O2 sta zahtevali, naj se jima izda negativno potrdilo na podlagi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) ali, če to ne bi bilo mogoče, dodeli izjema na podlagi člena 81(3) ES in člena 53(3) Sporazuma EGP.
5 Nemški regulatorni organ za pošto in telekomunikacije je 7. decembra 2001 menil, da je sporazum v skladu z nacionalnimi predpisi.
6 Komisija je 16. julija 2003 sprejela Odločbo 2004/207/ES z dne 16. julija 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.369 – T-Mobile Deutschland in O2 Germany: okvirni sporazum o skupni rabi omrežij) (UL L 75, str. 32, v nadaljevanju: Odločba). V njej Komisija na koncu meni, da ne vidi nobenega razloga, da bi začela postopek na podlagi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP glede določb sporazuma o skupni rabi lokacij (člen 1). V skladu s členom 81(3) ES in členom 53(3) Sporazuma EGP sicer izjavlja, da se člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP ne uporabljata za določbe sporazuma v zvezi z gostovanjem za obdobja, ki jih določa (člena 2 in 3).
7 Po predstavitvi pravnega okvira in dejstev v zvezi z nedavnim razvojem mobilnih komunikacij v Evropski uniji, za katerega so značilne zaporedne tehnološke generacije, je v odločbi navedeno, da je cilj sporazuma predvsem razširjenje geografske pokritosti ter hitrejše razvijanje 3G omrežja in storitev in da predvideva sodelovanje pogodbenih strank pri skupni rabi lokacij in radijskih dostopovnih omrežij (RAN) ter nacionalnem gostovanju (uvodna izjava 24). V odločbi se dodaja, da je v sporazumu določeno, da bo veljal do 31. decembra 2011 in da se bo njegova veljavnost načeloma podaljšala za dve leti (uvodna izjava 43).
8 V odločbi je razloženo, da skupna raba 3G omrežja vsebuje več stopenj, in sicer po rastočem vrstnem redu skupno rabo lokacij, skupno rabo baznih postaj (elementi B) in anten, skupno rabo krmilnikov radijskega omrežja (RNC: Radio Network Controllers), skupno rabo jedrnih omrežij in skupno rabo frekvenc (uvodni izjavi 12 in 15).
9 V njej je določeno, da radijsko dostopovno omrežje (RAN) zajema antenske stolpe ali antenske instalacije, telekomunikacijsko omaro z osnovno opremo in napajalniki ter antene, multiplekserje in sisteme prenosa, elemente B in krmilnike radijskega omrežja (uvodna izjava 13).
10 V odločbi je navedeno, da nacionalno gostovanje omogoča zadevnim operaterjem, da brez skupne rabe katerega koli elementa omrežja uporabljajo omrežje drugih operaterjev za zagotavljanje storitev svojim strankam (uvodna izjava 16).
11 V njej je določeno, da nacionalno gostovanje, ki ga predvideva sporazum, na eni strani zajema gostovanje O2 v omrežju T-Mobile na območju, za katero velja obveznost 50-odstotne pokritosti prebivalstva, in na drugi strani vzajemno gostovanje zunaj tega območja (točki 4.3.1 in 4.3.2).
12 Glede zadevnih trgov izdelkov Komisija meni, da sta v telekomunikacijskem sektorju, ki se obravnava v tej zadevi, glavna trga dostopa do omrežij in trga storitev, na katere se nanaša sporazum, na eni strani trg za lokacije za mobilno digitalno radiokomunikacijsko opremo in za njihovo infrastrukturo in na drugi strani grosistični trg za dostop do nacionalnega gostovanja za 3G komunikacijske storitve. Dodaja, da to posredno vpliva na dva druga trga, in sicer grosistični trg za dostop do 3G storitev in maloprodajni trg za 3G storitve na spodnjem delu dobavne verige (uvodna izjava 46).
13 Komisija meni, da so zadevni geografski trgi nacionalni trgi in da pokrivajo celotno nemško ozemlje (uvodne izjave 60, 64 in 72).
14 Kar zadeva strukturo trga, Komisija preučuje predvsem dostop na debelo do nacionalnega gostovanja za 3G komunikacijske storitve in 3G storitve na drobno.
15 Komisija meni, da ima T-Mobile 100-odstotni delež na grosističnem trgu za dostop do nacionalnega gostovanja mobilnih telekomunikacij druge generacije (v nadaljevanju: 2G) v Nemčiji ter da sta za nacionalno gostovanje 3G glavna mogoča ali dejanska tekmeca na grosističnih trgih za dostop in storitve druga dva imetnika licenc, to je D2 Vodafone in E-Plus, ki načrtujeta, da bosta razvila omrežji in storitve 3G v Nemčiji.
16 V zvezi s trgi 3G storitev na drobno Komisija meni, da so glavni tekmeci D2 Vodafone in E-Plus ter morebitna ponudnika storitev Mobilcom in Debitel, pri čemer se opira na razpoložljive podatke o stanju na področju 2G storitev na drobno, pri katerih po ocenah iz leta 2002 znašajo tržni deleži 41,7 % za T-Mobile, 38,3 % za D2 Vodafone, 12,2 % za E-Plus in 7,8 % za O2 (uvodne izjave od 74 do 77).
17 Na podlagi odločbe je priglašeni sporazum sporazum o horizontalnem sodelovanju med dvema tekmecema, ki vsebuje tudi določene vertikalne vidike. Njegov namen naj ne bi bilo omejevanje konkurence, vendar pa bi lahko imel takšen učinek, ker sta podpisnici sporazuma tekmeca na zadevnih trgih (uvodna izjava 92).
18 Komisija meni, da skupna raba lokacij in izmenjava informacij, do katerih vodi, ne bosta povzročili omejitev konkurence (uvodne izjave od 95 do 103 in člen 1). Ker ob sprejetju odločbe ni bila predvidena skupna raba RAN, se ni obravnavala (uvodna izjava 104).
19 Komisija pa nasprotno meni, da nacionalno gostovanje med operaterji z licenco, ki jim omogoča razvijanje in izkoriščanje lastnih mobilnih digitalnih omrežij, samo po sebi omejuje konkurenco med temi operaterji, kar zadeva njene glavne parametre (uvodna izjava 107).
20 Komisija najprej meni, da gostovanje vpliva na grosistične trge. Po njeni razlagi prihaja do omejevanja konkurence, po eni strani glede obsega in rokov za zagotovitev pokritosti, ker po mnenju Komisije gostujoči operater svoje mreže ne razvija v zadostni meri, ter po drugi strani glede kakovosti omrežja in hitrosti prenosa, saj naj bi bil gostujoči operater odvisen od tehničnih in komercialnih odločitev, ki jih je sprejel operater obiskanega omrežja. Poleg tega naj bi bile grosistične cene, ki jih gostujoči operater zaračunava kupcem svojih storitev, odvisne od grosističnih cen, ki jih plačuje operaterju, pri katerem gostuje. Omejevalni učinki naj bi bili najbolj neugodni na območjih, na katerih je razvijanje vzporednih konkurenčnih omrežij očitno ekonomsko donosno, zlasti na osrednjih urbanih območjih. Komisija meni, da je omejevalni učinek na konkurenco znaten, saj gre za nastajajoče trge, na katerih so vstopne ovire velike zaradi obveznosti v zvezi z licencami in potrebnimi naložbami (uvodne izjave od 107 do 110).
21 Nato Komisija meni, da ima gostovanje omejevalne učinke na maloprodajnih trgih, saj naj bi na tej ravni povzročilo večjo izenačenost pogojev za zagotavljanje zadevnih storitev. Poleg tega naj bi med strankama dogovorjeni cenovni sistem utegnil povzročiti usklajevanje maloprodajnih cen (uvodni izjavi 111 in 112).
22 Komisija prav tako meni, da podrobna pravila ponovne prodaje pravic dostopa do gostovanja „operaterjem navideznih mobilnih omrežij“ (Mobile Virtual Network Operators – MVNO), za katero je v sporazumu predpisana predhodna odobritev druge stranke, s tem, ko omejujejo vrste strank, omejujejo proizvodnjo in pomenijo omejitev konkurence (uvodni izjavi 115 in 116).
23 Sicer pa glede drugih določb sporazuma v zvezi z gostovanjem meni, da obveznosti minimalnih nakupov družbe O2 pri družbi T-Mobile ne pomenijo dodatnega omejevanja konkurence (uvodni izjavi 113 in 114) ter da omejitev ponovne prodaje pravic dostopa do gostovanja drugim omrežnim operaterjem z licenco in izmenjava informacij v zvezi z gostovanjem ne pomenita omejevanja konkurence (uvodne izjave od 117 do 119).
24 Komisija poleg tega meni, da sporazum vpliva na trgovino med državami članicami EGP (uvodna izjava 120).
25 Komisija nato za odobritev izjeme preuči sporazum z vidika pogojev, navedenih v členu 81(3) ES in členu 53(3) Sporazuma EGP.
26 Komisija najprej meni, da sporazum vpliva na izboljšanje proizvodnje in distribucije zadevnih storitev ter na spodbujanje tehničnega in gospodarskega napredka.
27 Kar zadeva gostovanje na območju 50-odstotne pokritosti prebivalstva, je v odločbi navedeno, da bo družba O2 v konkurenci z drugimi ponudniki 3G storitev na debelo in drobno za svoje storitve že od vsega začetka lahko ponudila boljšo pokritost, boljšo kakovost in višje hitrosti prenosa v fazi razvijanja, kot bi lahko, če bi se opirala samo na svoje zmogljivosti (uvodni izjavi 123 in 124).
28 Kar zadeva gostovanje zunaj območja 50-odstotne pokritosti prebivalstva, je v odločbi navedeno, da naj bi družba O2 lahko postala tekmica, ki bi ponudila nacionalno pokritost na maloprodajnih trgih 3G, medtem ko brez sporazuma verjetno ne bi bila sposobna izpolniti zahteve po pokritosti, ki ji jo nalaga njena licenca na zadevnem območju (uvodna izjava 126). Ponovna prodaja pravic dostopa do gostovanja operaterjem navideznih mobilnih omrežij naj bi pospešila konkurenco na trgu nacionalnega gostovanja 3G, na grosističnem trgu časa povezave in na maloprodajnih trgih (uvodna izjava 127). Poleg tega naj bi sporazum obema strankama, zlasti družbi T-Mobile, omogočil intenzivnejšo in s tem učinkovitejšo uporabo njunih omrežij, še posebej na manj naseljenih območjih (uvodna izjava 128).
29 Drugič, Komisija meni, da bo pozitivni učinek nacionalnega gostovanja 3G na konkurenčni položaj družbe O2 povečal konkurenco na trgih mobilnih digitalnih komunikacijskih omrežij in storitev, da bodo tekmeci morali na trg uvesti nove storitve in da se bodo znašli pod večjim pritiskom, naj znižajo cene. Poleg tega trdi, da se bodo prihranki pri stroških zaradi povečane konkurence na maloprodajnem trgu verjetno prenesli na uporabnike (uvodni izjavi 129 in 130).
30 Tretjič, Komisija meni, da so določbe sporazuma nujne in sorazmerne za zagotovitev ugotovljenih koristi glede na to, da je družba O2 na trgu v slabšem položaju (uvodne izjave od 131 do 133). Omejitev preprodaje pravic dostopa do gostovanja operaterjem navideznih mobilnih omrežij, ki ponujajo govorne storitve, se ji zdi po eni strani nujna, da bi sporazum lahko bil koristen, in po drugi strani sorazmerna, saj naj bi bila omejena na govorne storitve (uvodne izjave od 134 do 136).
31 Četrtič, Komisija meni, da sporazum povečuje konkurenco med štirimi operaterji 3G omrežij in storitev, imetniki licenc, ki nameravajo v Nemčiji razviti 3G omrežja, in tudi med ponudniki storitev in operaterji navideznih mobilnih omrežij (razen govornih storitev). Omogočil naj bi tudi učinkovito konkurenco med podpisnicama sporazuma, saj naj bi domači omrežni operater nadziral svoje jedrno omrežje in bi lahko tako ponujal različne storitve (uvodni izjavi 137 in 138). Poleg tega je navedeno, da je domači omrežni operater odgovoren za določanje cen in zaračunavanje ter da stranki uporabljata različni načeli zaračunavanja (uvodna izjava 140). Komisija na koncu meni, da delno odpravo konkurence, ki jo je treba pripisati operaterjem navideznih mobilnih omrežij, večinoma odtehtajo učinki sporazuma, ki v celoti ugodno vplivajo na konkurenco (uvodna izjava 142).
32 Potem, ko je Komisija ugotovila, da verjetnih učinkov omejitev ni mogoče preučiti za obdobje, daljše od petih let (uvodna izjava 144), je na koncu sklenila:
– da ne bo začela postopka na podlagi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP, kar zadeva določbe sporazuma o skupni rabi lokacij, izmenjavi potrebnih informacij za skupno rabo lokacij in omejitvi preprodaje pravic dostopa do nacionalnega gostovanja drugim omrežnim operaterjem z licenco (člen 1);
– da v skladu s členom 81(3) ES in členom 53(3) Sporazuma EGP odobri izjemo od določb sporazuma o nacionalnem gostovanju 3G, ki ga T-Mobile omogoča družbi O2 na območju, za katero velja obveznost 50-odstotne pokritosti prebivalstva do 31. decembra 2005, in sicer v naslednjih obdobjih:
– od 6. februarja 2002 do 31. decembra 2005 za mesta, ki ležijo na območju, ki zajema večinoma urbane regije (cona 1), razen na podzemeljskih območjih;
– od 6. februarja 2002 do 31. decembra 2007 za regije, ki so na območju, ki obsega majhne urbane regije drugotnega trgovskega pomena (cona 2), razen na podzemeljskih območjih;
– od 6. februarja 2002 do 31. decembra 2008 za regije, ki so na območju, ki obsega majhne urbane regije manjšega trgovskega pomena (cona 3), ter na vseh podzemeljskih območjih mest in regij v conah 1, 2 in 3 (člen 2).
33 Komisija je odobrila od 6. februarja 2002 do 31. decembra 2008 tudi izjemo od zagotavljanja nacionalnega gostovanja 3G med družbo T-Mobile in O2 zunaj območja, na katerem obstaja obveznost 50-odstotne pokritosti prebivalstva do 31. decembra 2005, kot je določeno s sporazumom (člen 3(a) Odločbe), in od omejitve preprodaje pravic dostopa do nacionalnega gostovanja 3G določenim operaterjem navideznih mobilnih omrežij, kot je določeno s sporazumom (člen 3(b) Odločbe).
Postopek in predlogi strank
34 Družba O2 je to tožbo vložila z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 25. septembra 2003.
35 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje odločilo, da začne ustni postopek, tako da je najprej izvedlo ukrep procesnega vodstva.
36 Z ukrepom procesnega vodstva, priglašenim 26. oktobra 2005, je Sodišče prve stopnje zahtevalo po eni strani od Komisije, naj natančno opredeli podlago presoje, izražene v uvodni izjavi 107 Odločbe, ki izhaja iz predpisov, sodne prakse, ekonomske analize in njene doktrine in po kateri „[n]acionalno gostovanje […] samo po sebi omejuje konkurenco“, ter po drugi strani od družbe O2, naj natančno opredeli posledice hitrejšega razvijanja svojega omrežja za obveznosti odkupa pravic dostopa do gostovanja, predvidene s sporazumom, in predloži informacije o posebnostih svojega cenovnega sistema.
37 Tožeča stranka in Komisija sta na te zahteve odgovorili z dopisoma, zabeleženima 24. novembra 2005.
38 Stranki sta na obravnavi 7. decembra 2005 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje.
39 Družba O2 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi za nična člena 2 in 3(a) Odločbe Komisije 2004/207/ES z dne 16. julija 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.369 – T-Mobile Deutschland in O2 Germany: okvirni sporazum o skupni rabi omrežij);
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
40 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
1. Dopustnost in obseg predlogov za razglasitev ničnosti
Trditve strank
41 Komisija trdi, da odločba razlikuje med horizontalnimi in vertikalnimi vidiki sporazuma ter da tožeča stranka ne upošteva te razlike in si nepravilno razlaga sodno prakso in svoje pogodbeno razmerje z družbo T-Mobile. V zvezi s tem se sprašuje o pravnem interesu družbe O2, ker tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti členov 2 in 3(a) Odločbe, ki zadevata horizontalne vidike sporazuma, in ne razglasitve ničnosti člena 3(b), ki zadeva njegove vertikalne vidike. Tožeča stranka naj bi s tem po mnenju Komisije priznala, da ta del sporazuma spada na področje prepovedi, določene v členu 81(1) ES, in zahteva izjemo.
42 Komisija je poleg tega na obravnavi izrazila pomisleke glede pravnega interesa tožeče stranke, da daje Odločba, ki družbi O2 podeljuje izjemo, ki obvezuje nacionalne organe in sodišča, družbi O2 pravno varnost, ki je ob razglasitvi ničnosti ne bi bilo več, saj Komisija ne bi mogla sprejeti nove odločbe, ker je bil z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL 2003, L 1, str. 1), odpravljen sistem predhodne priglasitve sporazumov z namenom izjeme.
43 Družba O2 trdi, da Komisija ne predstavlja utemeljenih ugovorov, zlasti glede dopustnosti njene tožbe, ter da imajo deli Odločbe, ki jih izpodbija, obvezne pravne učinke in so zato lahko predmet ničnostne tožbe.
Presoja Sodišča prve stopnje
44 Iz Odločbe izhaja, da sta družbi O2 in T-Mobile 6. februarja 2002 Komisiji priglasili sporazum, ki vsebuje dva glavna dela, in sicer skupno rabo lokacij in nacionalno gostovanje, in naj bi predvidoma trajal do leta 2011 s samodejnim podaljšanjem za dve leti, da bi dobili negativno potrdilo ali, če to ni mogoče, da bi se jima odobrila izjema, ter da je Komisija za prvi del odobrila negativno potrdilo in za drugi del izjemo do leta 2008. Iz priglasitve sicer izhaja, da sta obe podpisnici sporazuma menili, da omejevanje konkurence ni bil niti njegov namen niti učinek in da sta izjemo predlagali samo podredno. Poleg tega je družba O2 na obravnavi trdila, da jima časovne omejitve, ki sta jih skupaj z družbo T-Mobile vnesli v sporazum na zahtevo Komisije in brez katerih jima izjema ne bi bila odobrena, povzročajo praktične težave v zvezi z upoštevanjem tako določenih rokov.
45 Po eni strani je treba poudariti, da Odločba, ki je naslovljena na družbo O2, ob upoštevanju besedila priglasitve samo delno izpolnjuje njena pričakovanja, po drugi strani pa, da tožeča stranka predlaga delno razglasitev ničnosti v delu, v katerem Komisija ni sklepala, da se določbe člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP ne uporabljajo za priglašeni sporazum, ker naj sporazum ne bi omejeval konkurence, ter ni odobrila negativnega potrdila, kar je bila primarna zahteva. Treba je tudi ugotoviti, da Odločba, s katero se nalaga obvezujoč časovni razpored glede odobrene izjeme, lahko škodi interesom tožeče stranke zaradi obveznih pravnih učinkov, ki jih povzroča.
46 Zato je ta tožba, s katero se dejansko hoče doseči razglasitev ničnosti izpodbijanih določb, samo če pomenijo, da zadevne določbe spadajo na področje uporabe člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP, dopustna (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 2001 v zadevi M6 in drugi proti Komisiji, T-112/99, Recueil, str. II-2459, točke od 36 do 40 in 44).
47 Tega sklepa ne izpodbija trditev Komisije, da bi morebitna razglasitev ničnosti izpodbijanih določb Odločbe s strani Sodišča prve stopnje družbo O2 postavila v položaj pravne negotovosti, ker ne bi bilo mogoče sprejeti nove odločbe o priglasitvi, saj ta postopek, predviden z Uredbo Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), ni več v skladu z Uredbo št. 1/2003, ki se odslej uporablja.
48 Komisija bi morala namreč zaradi take razglasitve ničnosti z retroaktivnim učinkom, ki je povezan s tem, ponovno odločati o določbah priglašenega sporazuma, ki bi jih zadevala ta razglasitev ničnosti, ter se zlasti izreči o prošnji za negativno potrdilo, pri čemer bi se morala sklicevati na čas priglasitve in zato opraviti preizkus v okviru Uredbe št. 17 (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 12. novembra 1998 v zadevi Španija proti Komisiji, C-415/96, Recueil, str. I-6993, točka 31). Okoliščina, da je bil z Uredbo št. 1/2003, ki odslej ureja izvajanje pravil konkurence iz členov 81 ES in 82 ES, odpravljen prejšnji postopek priglasitve, tako ne bi vplivala na izvršitev sodbe, s katero bi ugodili predlogu tožeče stranke za razglasitev ničnosti.
49 Poleg tega morebitna delna razglasitev ničnosti Odločbe, ki bi temeljila, kot to zahteva tožeča stranka, na ugotovitvi nezakonitosti, ki jo je zagrešila Komisija, ko je sprejela Odločbo in z njo zavrnila podelitev negativnega potrdila za vse priglašene določbe, ne bi mogla škoditi pravni varnosti tožeče stranke, ampak bi jo okrepila, ker bi iz utemeljitve take sodbe o razglasitvi ničnosti izhajalo, da sporne določbe sporazuma v zvezi z nacionalnim gostovanjem ne spadajo na področje prepovedi, določene v členu 81(1) ES in členu 53(1) Sporazuma EGP.
2. Temelj
Uvodne ugotovitve
50 Tožeča stranka v svoji tožbi trdi, da je Komisija nepravilno uporabila pravo, s tem ko je sklepala, da je sporazum omejil konkurenco, ker naj na eni strani ne bi bilo omejitve konkurence in ker naj na drugi strani zatrjevana omejitev ne bi bila posledica sporazuma. K temu dodaja, da „sklepi Komisije o teh točkah niso zadostno obrazloženi, kar je v nasprotju z obveznostjo obrazložitve iz člena 253 ES“.
51 Kljub njegovemu dobesednemu besedilu je treba zadnji očitek razumeti tako, da naj bi se z njim izpodbijala ne dovolj temeljita preučitev, na podlagi katere je Komisija sklepala, da sporazum omejuje konkurenco, vendar je vseeno lahko predmet izjeme. To vprašanje izhaja iz utemeljenosti Odločbe in ne iz vprašanja obrazložitve izpodbijanega akta, ki zadeva zunanjo zakonitost. Dopisovanje in ustna razprava sta se namreč omejila izključno na vsebinska vprašanja, ki jih postavlja spor, poleg tega družba O2 svojega sklicevanja na člen 253 ES ni dopolnila z nobeno podrobnejšo navedbo, ki bi omogočila prepoznati točke Odločbe, ki naj ne bi bile dovolj obrazložene.
52 Ta očitek je treba zato povezati z dvema vsebinskima razlogoma, ki ju je družba O2 navedla v podporo svoji tožbi in se nanašata na to, da naj bi Komisija glede nacionalnega gostovanja, urejenega s sporazumom, zmotno uporabila pravo. Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno sklepala, da je sporazum povzročil omejitev konkurence v smislu člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP. Komisija, ki je priznala, da sporazum ni imel protikonkurenčnega namena, naj bi opravila le delno analizo konkurenčnega položaja, ker ni preučila, kakšen bi slednji bil, če ne bi bilo sporazuma, s čimer naj ne bi upoštevala ustaljene sodne prakse. Drugič, zatrjevana omejitev naj bi ne bila posledica sporazuma v smislu teh določb, ampak enostranskih ukrepov tožeče stranke.
Prvi tožbeni razlog: neobstoj omejevanja konkurence in pomanjkljiva analiza konkurenčnega položaja
Trditve strank
53 Družba O2 trdi, da Komisija, čeprav se priznava, da sporazum ni imel protikonkurenčnega namena, ni opravila analize dejanskih učinkov sporazuma na konkurenco, in zlasti, da ni preučila, kakšne bi bile konkurenčne razmere brez tega sporazuma. V skladu s sodno prakso pa naj bi bila taka celostna preučitev nujna na splošno za vse sporazume, horizontalne ali vertikalne, kot naj bi to sicer določila Komisija v svojih smernicah o uporabi člena 81 Pogodbe ES za sporazume o horizontalnem sodelovanju (UL 2001, C 3, str. 2). Sklepi Komisije naj bi se tudi ne opirali na analizo upoštevnih dejstev v zvezi z zadevnim trgom.
54 Družba O2 trdi, da sklepanje Komisije izhaja iz napačnega načelnega stališča, da naj bi nacionalno gostovanje samo po sebi omejevalo konkurenco, ker sporazum družbi O2 omogoča, da kupuje storitve na debelo od družbe T-Mobile, namesto da bi jih zagotavljala sama. Komisija naj bi se omejila na trditev, da odvisnost družbe O2 od omrežja družbe T-Mobile pomeni omejevanje konkurence, ne da bi to dokazala ali opravila ekonomsko analizo, ki se zahteva v členu 81(1) ES.
55 Komisija naj bi tako ostajala pri splošnih trditvah, ki so v nasprotju z ugotovitvami v Odločbi, po katerih naj sporazum v ničemer ne bi omejeval konkurence, ampak naj bi nanjo ugodno vplival (uvodne izjave od 122 do 142 Odločbe). Sklepi Komisije naj bi bili poleg tega v nasprotju s sodno in upravno prakso.
56 Družba O2 v zvezi s tem trdi, da sporazum ugodno vpliva na konkurenco – kot se priznava v Odločbi –, pa naj gre za pokritost prebivalstva, kakovost ponujenih storitev, hitrost prenosa in cene. Tožeča stranka trdi, da bi bil njen konkurenčni položaj brez sporazuma oslabljen in da verjetno ne bi bila sposobna v predvidenih rokih zagotoviti pokritosti prebivalstva, ki se zahteva za 3G storitve, kar naj bi Komisija priznala v Odločbi.
57 Tožeča stranka tudi trdi, da je sporazum potreben in nepogrešljiv za to, da bi lahko bila na dveh območjih gostovanja, med katerima sporazum razlikuje, konkurenčen operater, ki bi bil sposoben ponuditi kakovostno pokritost in storitve na trgu mobilnih telekomunikacij 3G. S tem, da sporazum družbi O2 omogoča, da dopolni svoje zmogljivosti pokritosti prebivalstva, naj bi pospeševal povečevanje njenega tržnega deleža in s tem konkurenco.
58 Družba O2 tudi trdi, da gostovanje ne bo neugodno vplivalo na proizvodnjo, inovacije, raznovrstnost in kakovost storitev, s čimer naj bi se Komisija prav tako strinjala.
59 Glede vpliva na cene tožeča stranka trdi, da okoliščina, da bodo njene grosistične cene v določeni meri odvisne od cen, ki jih bo zahteval T-Mobile, ne pomeni omejevanja konkurence, ker je v takem položaju vsako podjetje, ki se za nekatere od svojih proizvodov ali storitev obrača na dobavitelje. Poleg tega naj bi bilo tveganje usklajevanja ali tajnega dogovora glede cen, upoštevano v Odločbi, samo teoretično in naj ne bi temeljilo na nobenem dokazu ali analizi.
60 Komisija trdi, da naj bi utemeljitev tožeče stranke glede preučitve konkurenčnega položaja, če ne bi bilo sporazuma, pomenila uporabo načela razumne presoje za določbe člena 81(1) ES, kar bi bilo v nasprotju s sodno prakso. Tožena stranka pojasnjuje, da je, kar zadeva sporazum o horizontalnem sodelovanju, v skladu s svojimi smernicami najprej preučila vpliv sporazuma na konkurenco z vidika člena 81(1) ES s tem, da je raziskala stvarne ali mogoče omejitve konkurence, ki bi obstajale, če ne bi bilo sporazuma, potem pa je za presojo na podlagi člena 81(3) ES sestavila bilanco njegovih učinkov v prid konkurenci in proti njej.
61 Komisija trdi, da gostovanje, kakršno je predvideno s sporazumom, vpliva na konkurenco med omrežnimi operaterji, kar naj bi posebej vplivalo na konkurenco na trgih mobilne telefonije. V tem primeru razlaga, da sporazum, sklenjen med dvema tekmecema, lahko vpliva na njuno ravnanje glede glavnih parametrov konkurence.
62 Tožena stranka trdi, da je namen sporazuma, čeprav naj bi bili družbi O2 in T-Mobile popolnoma sposobni postaviti vsaka svoje omrežje in ponujati 3G storitve, omogočiti tožeči stranki, da delno upočasni ali celo omeji razvijanje svojega omrežja in s tem zmanjša stroške svoje infrastrukture. Odvisnost omrežja O2 od omrežja T-Mobile, ki je posledica sporazuma, naj bi nujno prizadela po eni strani konkurenco na območjih, kjer je razvito omrežje O2, in po drugi strani načrtovanje prihodnjega razvijanja tega omrežja. V zvezi s tem naj bi gostovanje v nasprotju z drugimi oblikami sodelovanja, kot je skupna raba lokacij ali radijskih dostopovnih omrežij, povsem spodkopalo konkurenco na nacionalnih trgih mobilnih komunikacij.
63 Tako naj bi gostovanje omejilo konkurenco z vidika pokritosti, ker je družba O2 odvisna od družbe T-Mobile na urbanih območjih in tudi na podeželju. Tožeča stranka naj bi bila od družbe T-Mobile odvisna tudi glede kakovosti in hitrosti prenosa podatkov, čeprav naj bi sporazum še ohranjal določeno mejo konkurence. Končno naj bi bila cena, ki jo zaračunava O2, odvisna od grosistične cene, ki jo plačuje družbi T-Mobile. V zvezi s tem Komisija trdi, da tožeča stranka z mnenjem, da bo ta pritisk na njene cene zadeval samo 10 % telekomunikacij 3G, zmanjšuje pomen storitev paketnega prenosa podatkov, ki so glavna značilnost storitev mobilnih telekomunikacij 3G.
64 Komisija trdi, da njena presoja temelji na informacijah, ki sta jih dali podpisnici sporazuma, zlasti kar zadeva določanje cen za gostovanje, uporabo omrežja družbe T-Mobile s strani O2 in konkurenčnost družbe O2. Po njenem mnenju je Odločba skladna po eni strani z njenim splošnim stališčem o omejevalnem značaju gostovanja, ki ga deli z več nacionalnimi regulativnimi organi, in po drugi strani s stališčem, ki ga je zavzela v prejšnji odločbi, ki je zadevala britanski trg.
Presoja Sodišča prve stopnje
65 Glavno vprašanje v sporu je, ali je Komisija pri preučitvi priglašenega sporazuma z vidika določb člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP pravno utemeljila svojo presojo, po kateri sporazum omejuje konkurenco, ter ali je v ta namen opravila analizo, ki se zahteva s temi določbami, kot jih razlaga sodna praksa. Po mnenju tožeče stranke naj bi namreč Komisija izhajala iz načelnega stališča, po katerem naj bi nacionalno gostovanje samo po sebi omejevalo konkurenco, ter naj ne bi preučila položaja brez sporazuma, medtem ko po mnenju tožene stranke tožeča stranka s svojo kritiko od nje pravzaprav zahteva, naj za določbe člena 81(1) ES uporabi načelo razumne presoje, in sicer v nasprotju s sodno prakso.
66 Za presojo skladnosti sporazuma s skupnim trgom z vidika prepovedi, določene v členu 81(1) ES, je treba preučiti ekonomske in pravne okoliščine sporazuma (sodba Sodišča z dne 25. novembra 1971 v zadevi Béguelin Import, 22/71, Recueil, str. 949, točka 13), njegov predmet, učinke in vpliv na trgovino znotraj Skupnosti, predvsem ob upoštevanju gospodarskih okoliščin, v katerih poslujejo podjetja, proizvodov ali storitev, ki jih zadeva ta sporazum, ter organiziranosti in stvarnih razmer, v katerih deluje zadevni trg (sodba Sodišča z dne 12. decembra 1995 v zadevi Oude Littikhuis in drugi, C-399/93, Recueil, str. I-4515, točka 10).
67 Ta analitična metoda se uporablja splošno in ne samo za določeno vrsto sporazumov (glede različnih vrst sporazumov glej sodbi Sodišča z dne 30. junija 1966 v zadevi Société minière et technique, 56/65, Recueil, str. 337, 359 in 360, in z dne 15. decembra 1994 v zadevi DLG, C-250/92, Recueil, str. I-5641, točka 31, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. oktobra 1994 v zadevi John Deere proti Komisiji, T-35/92, Recueil, str. II-957, točki 51 in 52, in z dne 15. septembra 1998 v zadevi European Night Services in drugi proti Komisiji, T-374/94, T-375/94, T-384/94 in T-388/94, Recueil, str. II-3141, točki 136 in 137).
68 Poleg tega je treba v primeru, kot je ta, v katerem se priznava, da sporazum ni naperjen proti konkurenci, preučiti učinke sporazuma in za njegovo prepoved zahtevati, naj se zberejo podatki, ki dokazujejo, da je bila konkurenca dejansko ovirana, omejena ali znatno izkrivljena. Konkurenco, za katero gre, je treba razumeti v stvarnem okviru, v katerem bi do nje prišlo brez spornega sporazuma, pri čemer se oslabitev konkurence lahko postavi pod vprašaj, zlasti če se sporazum zdi potreben za prodor določenega podjetja na območje, na katerem prej ni delovalo (zgoraj navedena sodba Société minière et technique, str. 359 in 360).
69 S takšno analitično metodo, zlasti ko gre za upoštevanje konkurenčnega položaja, ki bi obstajal, če ne bi bilo sporazuma, se ne da sestaviti bilance učinkov sporazuma za in proti konkurenci ter tako uporabiti načela razumne presoje, o katerem je sodišče Skupnosti razsodilo, da ni predvideno v okviru člena 81(1)ES (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, Recueil, str. I-4539, točka 133; zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje v zadevi M6 in drugi proti Komisiji, točke od 72 do 77, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Van den Bergh Foods proti Komisiji, T-65/98, Recueil, str. II-4653, točki 106 in 107).
70 V zvezi s tem po zgledu tožeče stranke trditi, da je Komisija opravila delno analizo, ker ni preučila konkurenčnega položaja brez sporazuma, ne pomeni, da bi bilo treba v fazi člena 81(1) ES izdelati bilanco pozitivnih in negativnih učinkov sporazuma z vidika konkurence. V nasprotju z razlago, ki jo je tožena stranka dala o trditvah tožeče stranke, se slednja sklicuje samo na analitično metodo, kakršno zahteva ustaljena sodna praksa.
71 Preizkus, ki se zahteva v skladu s členom 81(1) ES, namreč pomeni predvsem, da se upoštevata učinek sporazuma na sedanjo in mogočo konkurenco (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis, C-234/89, Recueil, str. I-935, točka 21) in konkurenčni položaj brez sporazuma (zgoraj navedena sodba Société minière et technique, str. 359 in 360), pri čemer sta ta dva vidika v svojem bistvu med seboj povezana.
72 Preučitev konkurence, kakršna bi bila, če ne bi bilo sporazuma, se zdi še posebej potrebna, ko gre za trge, na katerih prihaja do liberalizacije, ali nastajajoče trge, kot pri obravnavanem trgu mobilnih komunikacij 3G, na katerem je dejanski obstoj konkurence lahko dvomljiv zaradi, na primer, prisotnosti operaterja, ki ima prevladujoč tržni položaj, koncentrirane organizacije trga ali obstoja velikih ovir za vstop na trg. Vse te okoliščine so v tem primeru omenjene v Odločbi.
73 Da bi upoštevali ta dela, ki ju dejansko obsega ta tožbeni razlog, je treba torej najprej preučiti, ali je Komisija dejansko preučila konkurenčni položaj brez sporazuma, in potem, ali so sklepi, do katerih je prišla na podlagi preučitve učinkov sporazuma na konkurenco, zadostno utemeljeni.
– Preučitev konkurenčnega položaja brez sporazuma
74 Odločbi ni mogoče očitati, da za analizo učinkov sporazuma ni bila opravljena nobena primerjava med strukturo konkurence, ki jo je prinesel sporazum, in strukturo, ki bi prevladovala, če ga ne bi bilo. Nasprotno, kar zadeva besedilo opravljene primerjave, je treba opozoriti, da vsaka preučitev učinkov sporazuma temelji na pojmovanju, da bi bila operaterja O2 in T-Mobile s sporazumom ali brez njega na zadevnem trgu prisotna in da bi si med seboj konkurirala. Nikdar ni bila zamišljena predpostavka, da bi družba O2, če ne bi bilo sporazuma, lahko bila povsem ali delno odsotna s trga mobilne telefonije 3G v Nemčiji.
75 Iz Odločbe namreč implicitno, toda nujno izhaja, da je Komisija po eni strani menila, da naj bi bila družba O2 v vsakem primeru prisotna na trgu, kar na primer v uvodni izjavi 97 Odločbe izhaja iz projekcij, ki so bile izdelane glede trga za infrastrukturo 3G lokacij na podlagi podatkov o trgu za infrastrukturo 2G lokacij, po drugi strani pa, da naj ne bi bilo omejevanja konkurence, čeprav naj bi ravno sporni sporazum zaradi nacionalnega gostovanja, ki ga predvideva, povzročil tako omejevanje, kar je omenjeno zlasti v uvodni izjavi 107 Odločbe.
76 Komisija je na obravnavi potrdila, da je bil v danem primeru njen pristop tak. Tožena stranka je v zvezi s tem navedla, da na podlagi nobenega elementa, ki sta ga predložili stranki, ni mogla domnevati, da je bila sklenitev sporazuma neizogiben pogoj za vstop družbe O2 na trg 3G, saj je bila družba O2 že prisotna na trgu 2G, da ji je tožeča stranka naznanila svojo namero, da prodre na trg 3G, in da je Komisija sicer ugotovila, da so imetniki licenc, prisotni na trgu 2G, ostajali na trgu.
77 Ker je Komisija izhajala iz izhodišča, da je družba O2 že bila prisotna na trgu mobilnih komunikacij, zato ni menila, da bi morala preučiti vprašanje, ali bi bila družba O2, če ne bi bilo sporazuma, prisotna na trgu 3G. Treba je ugotoviti, da ta domneva v Odločbi ni podprta z nobeno analizo ali primerno utemeljitvijo, ki bi potrdili njeno pravilnost, kar je sicer tožena stranka na obravnavi lahko samo potrdila. Brez take objektivne preučitve konkurenčnega položaja brez sporazuma Komisija ni mogla tehtno presoditi, v kolikšni meri je družba O2 potrebovala sporazum, da bi prodrla na trg mobilnih komunikacij 3G. Komisija torej ni izpolnila svoje obveznosti, da opravi objektivno analizo vpliva sporazuma na konkurenčni položaj.
78 Ta opustitev ne more ostati brez posledic. Iz premislekov, razloženih v Odločbi v okviru analize sporazuma glede na pogoje, navedene v členu 81(3) ES, v zvezi z možnostjo podelitve izjeme, izhaja, da je bilo ravno s stališča Komisije malo verjetno, da bi bila družba O2 že od samega začetka brez sporazuma sposobna sama zagotoviti boljšo pokritost, boljšo kakovost in višje hitrosti prenosa za storitve 3G, razviti omrežje in trgu hitro ponuditi storitve 3G, prodreti na zadevni grosistični in maloprodajni trg in tako postati uspešna tekmica (uvodne izjave od 122 do 124, 126 in 135). Prav zaradi teh okoliščin je Komisija menila, da se za sporazum lahko odobri izjema.
79 Taki premisleki, ki vključujejo negotovost glede konkurenčnega položaja in še zlasti položaja družbe O2, če ne bi bilo sporazuma, kažejo, da prisotnost družbe O2 na trgu komunikacij 3G ni mogla biti samoumevna, kot je to predpostavljala Komisija, in da bi bila v zvezi s tem potrebna preučitev ne samo za podelitev izjeme, ampak pred tem za ekonomsko analizo učinkov sporazuma na konkurenčni položaj, od česar je odvisna uporaba člena 81 ES.
– Vpliv sporazuma na konkurenco
80 Tožeča stranka Komisiji očita, da je vztrajala na načelnem stališču, po katerem naj bi gostovanje samo po sebi omejevalo konkurenco, in da je na podlagi nedokazanih splošnih trditev sklepala, da sporazum na podlagi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP ni skladen s skupnim trgom.
81 Iz Odločbe izhaja, da Komisija, kar zadeva učinke nacionalnega gostovanja na konkurenco na grosističnih trgih, navaja, da „nacionalno gostovanje med omrežnimi operaterji […] samo po sebi omejuje konkurenco med temi operaterji na vseh sosednjih omrežnih trgih, kar zadeva glavne parametre, kot so pokritost, kakovost in hitrost prenosa“ (uvodna izjava 107).
82 Komisija nato razlaga, da nacionalno gostovanje „omejuje konkurenco glede obsega in rokov za zagotovitev pokritosti, ker bo gostujoči operater, namesto da bi razvil svoje omrežje za dosego čim večje stopnje pokritosti ozemlja in prebivalstva v najkrajšem mogočem času, uporabil samo stopnjo pokritosti, ki jo dosega omrežje operaterja, pri katerem gostuje“. Dodaja, da „nacionalno gostovanje prav tako omejuje konkurenco glede kakovosti omrežij in hitrosti prenosa, ker je gostujoči operater omejen s kakovostjo omrežja in hitrostmi prenosa, s katerimi lahko razpolaga na omrežju, v katerem gostuje, in ki so odvisne od tehničnih in komercialnih odločitev operaterja, pri katerem gostuje“, in da bodo „grosistične cene, ki jih bo [O2] lahko zaračunal kupcem svojih grosističnih omrežnih storitev in storitev dostopa omejene z grosističnimi cenami, ki jih bo moral plačevati družbi T-Mobile“ (uvodna izjava 107).
83 Komisija navaja, da bo „nacionalno gostovanje tretje generacije med družbo O2 […] in družbo T-Mobile glede na dejstvo, da bo omejilo konkurenčno sposobnost O2 […] in T-Mobile, kar zadeva pokritost, kakovost, hitrosti prenosa in grosistične cene, imelo učinke na konkurenco na vseh trgih omrežij 3G v Nemčiji“ (uvodna izjava 109) in da bo „nacionalno gostovanje na ravni grosističnega trga povzročilo večjo izenačenost razmer na ravni maloprodaje, ker bodo pokritost, kakovost in hitrosti prenosa nedvomno podobne“ (uvodna izjava 111).
84 Komisija prav tako meni, da „predhodna odobritev druge [pogodbene] stranke za ponovno prodajo zmogljivosti gostovanja operaterjem navideznih mobilnih omrežij, ki končnim porabnikom ponujajo storitve govorne telefonije,“ pomeni „omejitev vrst strank“ in „omejuje proizvodnjo in pomeni zato omejitev konkurence“ (uvodni izjavi 115 in 116).
85 Iz teh presoj izhaja, da ima po mnenju Komisije že sam značaj sporazuma o gostovanju, kakršnega sta sklenili stranki, zaradi odvisnosti, v kateri bi se znašel gostujoči operater v odnosu do operaterja, pri katerem bi gostoval, za posledico omejevanje konkurence. Omejitev naj bi se kazala s treh vidikov: prvič, z vidika pokrivanja omrežja, ker naj bi gostovanje zaviralo razvijanje omrežja operaterja, ki uporablja omrežje svojega partnerja, drugič, z vidika kakovosti omrežij in hitrosti prenosa, ker naj bi bil gostujoči operater odvisen od tehničnih in komercialnih odločitev operaterja, pri katerem gostuje, ter tretjič, glede cen, ker naj bi bile grosistične cene gostujočega operaterja odvisne od grosističnih cen, ki bi jih plačeval operaterju, pri katerem gostuje, kar naj bi se dogajalo v tem primeru.
86 Vendar pa tako splošno presojanje, ki bi lahko veljalo za vsak sporazum o nacionalnem gostovanju, ne temelji na nobenem določenem podatku, ki bi dokazoval njegovo pravilnost v primeru sporazuma, sklenjenega med družbama O2 in T-Mobile.
87 Odločba seveda v različnih uvodnih izjavah vsebuje opis okvira sporazuma. V njej je opis ekonomskih, pravnih in tehničnih okoliščin, v katerih je nastal sporazum (uvodne izjave od 6 do 22), in razlaga zgradbo sporazuma v različnih določbah o razširjeni skupni rabi lokacij, skupni rabi radijskega dostopovnega omrežja (RAN) in nacionalnem gostovanju (uvodne izjave od 23 do 43). V njej preuči tudi zadevne trge, torej grosistične in maloprodajne trge, trge proizvodov in storitev ter geografske trge (uvodne izjave od 44 do 72), in predstavi informacije o organizaciji trga, pri čemer se posebej upošteva, kdo so bili stvarni ali mogoči tekmeci na različnih trgih (uvodne izjave od 73 do 77 in od 96 do 99).
88 Vendar ti dejavniki v okviru predstavitve sektorja dejavnosti, v katerem delujeta zadevni podjetji, nikakor ne pojasnjujejo presoje o učinkih sporazuma.
89 Komisiji je bilo na obravnavi zastavljeno vprašanje, kateri so poleg splošne presoje, da nacionalno gostovanje omejuje konkurenco, konkretni dejavniki, značilni za sporazum in našteti v Odločbi, ki v tem primeru utemeljujejo to presojo. Potem ko je Komisija poudarila močno koncentracijo na zadevnem trgu, na katerem so štirje operaterji, je izpostavila dva vidika, ki ju ni mogoče najti v vseh sporazumih o gostovanju. Po eni strani naj bi gostovanje pomenilo glavni del sporazuma. Ustvarjalo naj bi položaj, v katerem naj družba O2 ne bi bila dolžna razviti omrežja na večini nemškega ozemlja in ki bi imel posebej neugoden vpliv na osrednjih urbanih območjih, ki so gospodarsko najbolj donosna. Po drugi strani naj bi bile zaradi mehanizma oblikovanja grosističnih cen, ki vsebuje fiksni del, cene, ki bi jih postavljala družba O2, odvisne od cen, ki bi jih plačevala družbi T-Mobile. S tem, da ta mehanizem družbi O2 omejuje manevrski prostor pri oblikovanju cen, naj bi omejeval konkurenco. Tožena stranka je poleg tega navedla, da je presoja iz uvodne izjave 107 Odločbe podrobneje pojasnjena v celotni Odločbi.
90 Zato je treba z vidika dveh dejavnikov, ki ju omenja tožena stranka, preučiti, ali izpodbijana odločba dokazuje omejitve konkurence, ki se očitajo sporazumu.
91 Prvič, glede pomena gostovanja v sporazumu in njegovih zatrjevanih omejitvenih učinkov na osrednjih urbanih območjih iz Odločbe, zlasti iz uvodnih izjav 107 in 108, izhaja, da je Komisija, da bi jasno dokazala, da nacionalno gostovanje, in v danem primeru sporazum, že samo po sebi omejuje konkurenco, menila, da je njegov vpliv bolj neugoden na območjih, kjer konkurenca poteka v ekonomsko donosnih razmerah, zlasti na osrednjih urbanih območjih, zaradi česar po njenem mnenju tam nacionalno gostovanje ni upravičeno.
92 Vendar pa iz spisa izhaja, da sta pogodbeni stranki, da bi okvir pogodbe prilagodili razvoju trga, zlasti kar zadeva nacionalno gostovanje, trikrat spremenili prvotni sporazum z dne 20. septembra 2001, priglašen 6. februarja 2002, in sicer 20. septembra 2002, 22. januarja in 21. maja 2003. Spremenjeni sporazum tako razlikuje med tremi vrstami območij, in sicer urbanimi območji, tako imenovanimi območji „drugotnega trgovskega pomena“ in tako imenovanimi območji „manjšega trgovskega pomena“, in za prvi dve območji predvideva, da se bo tam gostovanje izvajalo krajši čas. Iz besedila sporazuma, kot je predstavljen v Odločbi, namreč izhaja, da so pravice dostopa do gostovanja določene po območjih pokritosti prebivalstva in da je določen časovni razpored za odpravo teh pravic.
93 Čeprav je bila Odločba sprejeta ob upoštevanju spremenjenega sporazuma, pa v preučitvi sporazuma glede na določbe člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP, ki se tu obravnavajo, ni stvarne presoje teh podatkov o konkurenci, čeprav prav ti prostorsko in časovno prilagajajo nacionalno gostovanje, predvideno v sporazumu. Očitno je zlasti, da splošna presoja omejevalnega značaja gostovanja ni podprta z vidika glavnega parametra, torej trajanja sporazuma, in sicer ob upoštevanju časovnega razporeda odprave gostovanja, predvidenega za vsako območje.
94 Vendar je Komisija očitno morala pri preučitvi združljivosti sporazuma s skupnim trgom upoštevati te nove dejavnike, ki so izhajali iz sprememb, ki jih je doživel sporazum med upravnim postopkom in se nanašajo zlasti na gostovanje na urbanih območjih, ter po potrebi ponovno razmisliti o nekaterih presojah.
95 Dejansko upoštevanje sprememb sporazuma glede gostovanja na urbanih območjih bi namreč Komisijo pri presoji združljivosti sporazuma s skupnim trgom lahko privedlo do drugačnih sklepov od tistih, do katerih je prišla v Odločbi, zlasti glede nujnosti teh novih dejavnikov za to, da družba O2 dobi dostop do trga 3G na urbanih območjih.
96 Tako upoštevanje stvarnih podrobnih pravil, po katerih je v spremenjenem sporazumu zasnovano nacionalno gostovanje, se v izpodbijani odločbi pojavi samo pri preučitvi možnosti, da se odobri izjema na podlagi člena 81(3) ES in člena 53(3) Sporazuma EGP, kar pa ne more odpraviti prej ugotovljenih pomanjkljivosti. Analiza združljivosti sporazuma s skupnim trgom in nato, če bi bil sporazum razglašen za nezdružljivega, analiza možnosti, da se zanj odobri izjema, namreč potekata različno, pri čemer druga posebej zahteva, da je bil dokaz nezdružljivosti sporazuma pravilno izveden v okviru prve.
97 Pojasnila Komisije na obravnavi potrjujejo ugotovitev, da se pri analizi sporazuma na podlagi določb člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP niso upoštevale zadevne spremembe. Tožena stranka je namreč odvrnila, da se ji ne more očitati, da ni analizirala, ali je bilo nacionalno gostovanje na urbanih območjih nujno, da bi lahko družba O2 vstopila na trg, saj v sprva priglašenem sporazumu gostovanje na urbanih območjih ni bilo predvideno.
98 Zato je treba glede prve točke skleniti, da je presoja Komisije pomanjkljiva, ker analize ni prilagodila novim podatkom v spisu glede gostovanja na urbanih območjih in ker ni preučila dejstev, ki so ji jih predložili avtorji priglasitve.
99 Drugič, zatrjevani omejevalni učinek, kar zadeva drugi dejavnik, ki omejuje konkurenco in naj bi bil po mnenju Komisije značilen za sporazum, to je v točki 89 zgoraj navedeni mehanizem določanja cen, ni dokazan.
100 Ko gre, po eni strani, za vpliv grosističnih cen, plačanih družbi T-Mobile, na maloprodajne cene, ki jih uporablja družba O2, je tožeča stranka v tem pogledu v podobnem položaju kot katero koli podjetje v odnosu do svojih dobaviteljev. O2 in T-Mobile sta v zgornjem delu dobavne verige odvisna od cen, ki jima jih zaračunavajo dobavitelji blaga in izvajalci storitev, na katere se obračata, tako da morata te stroške prenesti na svoje stranke. Poleg tega zatrjevana cenovna odvisnost ni dokazana. Navedba v Odločbi, da imata podpisnici sporazuma različna načela določanja cen, jo celo izpodbija (uvodna izjava 140). Poleg tega je tožeča stranka v odgovor na vprašanja, omenjena v točki 36 zgoraj, ki ji jih je Sodišče prve stopnje postavilo glede strukture cen, ki jih uporablja O2, predložila podatke, ki kažejo, da si z drugačnimi poimenovanji izdelkov in storitev, z mnogovrstnimi naročniškimi paketi in obrazci določanja cen s kombiniranjem številnih spremenljivk prizadeva razlikovati se od T-Mobila.
101 Ko gre, po drugi strani, za obstoj fiksne dajatve, ki jo O2 plačuje družbi T-Mobile, je treba ugotoviti, da v Odločbi ni analize te obveznosti fiksnega plačila. Poleg tega je tožena stranka na obravnavi priznala, da se med upravnim postopkom o tem ni razpravljalo.
102 Iz tega izhaja, da splošna ugotovitev v uvodni izjavi 107 Odločbe, da naj bi nacionalno gostovanje omejevalo konkurenco, ker naj bi gostujočemu operaterju omogočilo, da upočasni razvijanje svojega omrežja in ker naj bi ga postavilo v položaj tehnične in ekonomske odvisnosti od omrežja operaterja, pri katerem gostuje, ne temelji na konkretnih podatkih, ki bi se nanašali na sporazum in bili navedeni v Odločbi, v kateri tudi ni presoje sprememb sporazuma glede gostovanja na urbanih območjih.
103 Sicer pa se zdi, da taka splošna ugotovitev ne izhaja niti iz določb zakonodaje Skupnosti, ki urejajo telekomunikacijski sektor. Iz odgovorov tožene stranke na vprašanja, omenjena v točki 36 zgoraj, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje, tako izhaja, da nobena od direktiv, ki se nanašajo na telekomunikacijski sektor, ne obravnava sporazumov o nacionalnem gostovanju in njihove združljivosti z zakonodajo Skupnosti o konkurenci, čeprav morajo biti taki sporazumi zavezani zakonodaji o konkurenci, zlasti določbam člena 81(1) ES.
104 Poleg tega, kot trdi tožeča stranka, upoštevna dejstva o trgu, kot so opisana v Odločbi, ne potrjujejo splošne ugotovitve Komisije o nacionalnem gostovanju.
105 V skladu z Odločbo, v kateri so ekstrapolirani takrat razpoložljivi podatki o stanju na trgu mobilnih telekomunikacij 2G, naj bi namreč T-Mobile, ki je bil prvotno vezan na prvega operaterja Deutsche Telekom, verjetno imel 100-odstotni delež na grosističnem trgu nacionalnih gostovanj za telekomunikacijske storitve 3G, ki se obravnavajo v tej zadevi. V Odločbi je med drugim rečeno, da so na ravni omrežnih operaterjev možnosti za vstop na ta trg omejene zaradi omejenega števila licenc, njihovih stroškov in potrebnih ogromnih vlaganj v infrastrukturo omrežja 3G (uvodni izjavi 74 in 75).
106 V zvezi z maloprodajnim trgom za storitve 3G je v Odločbi navedeno, da je licence dobilo šest operaterjev, in sicer poleg družb T-Mobile in O2 D2 Vodafone, E-Plus, Mobil-com in Group 3G, med katerimi je družba O2 vstopila na trg zadnja, in da so na maloprodajnem trgu štirje glavni tekmeci. V Odločbi je navedeno, da so njihovi tržni deleži na trgu komunikacij 2G, ki so bili ob sprejetju Odločbe edini razpoložljivi podatki, glede na število naročnikov, ki so jih imeli ponudniki, znašali za T-Mobile 41,7 %, D2 Vodafone 38,3 %, E-Plus 12,2 % in O2 Germany 7,8 % (uvodni izjavi 76 in 77).
107 Iz te predstavitve izhaja, da je T-Mobile vodilni operater na nemškem trgu mobilnih telekomunikacij na grosističnem in maloprodajnem trgu ter da se zdi, da je O2 kot zadnji operater, ki je vstopil na nemški trg, v najslabšem konkurenčnem položaju. Čeprav O2 ni brez omrežne infrastrukture, kot je navedeno v Odločbi (uvodna izjava 97), je zaradi manjših tržnih deležev in vloge zadnjega prišleka objektivno v manj ugodnem položaju.
108 Odvisnost, ki jo graja Komisija, je tako posledica dejanske neenakosti, saj se prav s sporazumom, ki naj bi družbo O2 postavil v ugodnejši konkurenčni položaj, skuša doseči uravnoteženost, medtem ko njen stvarni položaj kaže, da je konkurenčno najšibkejša v primerjavi z drugimi v Odločbi navedenimi operaterji, ki so njeni dejanski ali mogoči tekmeci. Odvisnost družbe O2 od omrežja družbe T-Mobile je poleg tega zamišljena začasno, ker naj bi se med veljavnostjo sporazuma zmanjševala v skladu s časovnim razporedom odprave pravic dostopa do gostovanja, določenem v spremenjenih določbah priglašenega sporazuma, ki so bile Komisiji predložene v preučitev v okviru upravnega postopka. V tej točki Odločba, ki ne vsebuje nobenega stvarnega podatka, kot je bilo že ugotovljeno, ne dokazuje omejitvenih učinkov sporazuma na razvijanje omrežij O2. Še več, Komisija ni dokazala, kot trdi v svojih pisanjih, da je namen sporazuma upočasnitev ali celo omejitev razvijanja omrežja tožeče stranke. Nasprotno, dopisi, ki jih je tožena stranka predložila med postopkom, zlasti dopisa z dne 4. marca in 9. aprila 2003, kažejo, da je namen sporazuma, da se tožeči stranki omogoči donosno razvijanje omrežja 3G v skladu z zahtevami, ki so glede časovnih rokov in pokritosti postavljene v licenci.
109 V danem primeru torej ni mogoče izključiti, da bi tak sporazum o gostovanju, kot je bil sklenjen med družbama T-Mobile in O2, namesto da bi omejil konkurenco med omrežnimi operaterji, pod določenimi pogoji omogočil najmanjšemu operaterju, da konkurira prevladujočim akterjem, kot sta družbi T-Mobile in D2 Vodafone na maloprodajnem trgu, ali celo vodilnim, kot je T-Mobile na grosističnem trgu.
110 Ta posebna okoliščina, ki je posledica posebnih značilnosti zadevnega nastajajočega trga, pa se ni upoštevala pri presoji združljivosti sporazuma s skupnim trgom v okviru člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP.
111 Vendar pa je Komisija upoštevala to posebno okoliščino, ko je sklenila odobriti izjemo v okviru določb člena 81(3) ES in člena 53(3) Sporazuma EGP, ker je menila, da je bil sporazum nujen in da vstop družbe O2 na trg brez njega ne bi mogel biti uspešen.
112 Tako je v Odločbi ugotovljeno, da bo družba O2 po zaslugi sporazuma konkurenčnejša na območju, za katero velja obveznost 50-odstotne pokritosti prebivalstva do 31. decembra 2005 (uvodna izjava 123), in da je zunaj tega območja malo verjetno, da bi lahko izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz njene licence (uvodna izjava 126). Prav tako je navedeno, da je „malo verjetno, da bi bila družba O2 kot najmanjši operater na nemškem trgu mobilnih komunikacij z majhnim deležem na trgu 2G (približno 8 %) sposobna hitro razviti omrežje visoke kakovosti, ki bi pokrilo zadostno območje, kar bi ji že na samem začetku omogočilo učinkovito konkurirati drugim uveljavljenim operaterjem nemških 3G omrežij in storitev, ki imajo licenco“ (uvodna izjava 124).
113 V bolj splošni in dokončni presoji je v Odločbi dodano, da se „gostovanje družbe O2 […] v omrežju 3G družbe T-Mobile za omejeno obdobje tudi na glavnih urbanih območjih obravnava kot sorazmerno in nujno, kar pa naj ne bi nujno veljalo za operaterje, ki imajo močnejši tržni položaj“ (uvodna izjava 133). Nazadnje je navedeno, da „[č]e družba O2 ne bi imela dostopa do nacionalnega gostovanja za storitve 3G v omrežju družbe T-Mobile, […] bi bila v fazi razvijanja manj uspešna tekmica in verjetno ne bi imela možnosti, da prodre na grosistični in maloprodajni trg storitev 3G na nacionalni ravni (ali vsekakor ne kot ponudnik z najširšo geografsko pokritostjo, ki bi lahko obstajala v tistem trenutku)“ (uvodna izjava 135).
114 Iz preučitve, opravljene na podlagi člena 81(3) ES in člena 53(3) Sporazuma EGP, torej izhaja, da ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevnega nastajajočega trga konkurenčni položaj družbe O2 na trgu 3G verjetno ne bi bil zagotovljen brez sporazuma, oziroma bi bil celo ogrožen. Te ugotovitve potrjujejo, da domneve Komisije v preučitvi, ki jo je opravila na podlagi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP, niso dokazane.
115 Trditev, ki jo je tožena stranka izrekla na obravnavi, da naj bi bila velika razlika med dejstvom, da se ne more prodreti na trg, in dejstvom, da se nanj težko prodre, nikakor ne more ovreči prejšnjih premislekov, saj ravno Komisija v Odločbi ni objektivno analizirala konkurenčnega položaja brez sporazuma na podlagi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP.
116 Iz prej navedenega izhaja, da v Odločbi, kar zadeva uporabo člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP, manjka analiza, po eni strani, ker v njej ni objektivne obravnave konkurenčnega položaja brez sporazuma, kar izkrivlja presojo dejanskih in mogočih učinkov sporazuma na konkurenco, in po drugi strani, ker konkretno v okviru zadevnega nastajajočega trga ne dokaže, da imajo določbe sporazuma o gostovanju omejevalne učinke na konkurenco, ampak se v tem pogledu zadovoljuje z načelno izjavo in splošnimi trditvami.
117 Zato je treba sprejeti predloge za delno razglasitev ničnosti členov 2 in 3(a) Odločbe, ne da bi bilo treba odločati o drugem tožbenem razlogu.
Stroški
118 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Člena 2 in 3(a) Odločbe 2004/207/ES Komisije z dne 16. julija 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (v zadevi COMP/38.369 – T-Mobile Deutschland in O2 Germany: okvirni sporazum o skupni rabi omrežij) se razglasita za nična, ker predpostavljata, da v teh členih navedene določbe spadajo na področje uporabe člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.
2) Komisiji se naloži plačilo stroškov.
Legal | Mengozzi | Wiszniewska-Białecka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. maja 2006.