Zadeva T-328/03

O2 (Germany) GmbH & Co. OHG

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Priglašen sporazum – Mobilne telekomunikacije tretje generacije – Negativno potrdilo – Posamezna izjema – Preučitev položaja brez sporazuma – Učinek sporazuma na konkurenco“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Akti, zoper katere je mogoče vložiti tožbo – Akti, ki povzročajo zavezujoče pravne učinke

(Člen 230 ES)

2.      Ničnostna tožba – Tožba zoper odločbo Komisije v zvezi z zahtevo za negativno potrdilo ali izjemo, sprejeto na podlagi Uredbe št. 17/62 – Ničnostna sodba – Učinki

(Člen 230 ES; Uredbi Sveta št. 17/62 in št. 1/2003)

3.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Škodovanje konkurenci – Merila presoje

(Člen 81(1) ES)

1.      Odločba Komisije, s katero se odobri le potrdilo, ki je omejeno na določene vidike sporazuma, in je povezano z izjemo, ki je glede trajanja bolj omejena, kot se jo je zahtevalo glede drugih vidikov, ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese strank sporazuma med podjetji, ki so ta sporazum priglasila z namenom, da bi dobila negativno potrdilo ali, če to ni mogoče, da bi se jim odobrila izjema za celotno obdobje trajanja sporazuma, ki jih ustvarja. Tožba ene od teh strank, s katero se hoče doseči razglasitev ničnosti izpodbijanih določb, če pomenijo, da sporazum delno spada na področje uporabe člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, je zato dopustna.

(Glej točki 45 in 46.)

2.      Komisija je v primeru, da se odločba o zahtevi za izdajo negativnega potrdila ali odobritvi izjeme, ki jo je Komisija sprejela na podlagi Uredbe št. 17/62, razglasi za nično, zavezana ponovno odločati o določbah priglašenega sporazuma, ki bi jih zadevala ta razglasitev ničnosti, ter se zlasti izreči o prošnji za negativno potrdilo, pri čemer se mora sklicevati na čas priglasitve in zato opraviti preizkus v okviru Uredbe št. 17/62. Okoliščina, da je bil z Uredbo št. 1/2003, ki odslej ureja izvajanje pravil konkurence iz členov 81 ES in 82 ES, odpravljen prejšnji postopek priglasitve, tako ne vpliva na izvršitev sodbe, s katero se ugodi predlogu za razglasitev ničnosti take odločbe Komisije.

(Glej točko 48.)

3.      Za presojo skladnosti sporazuma s skupnim trgom z vidika prepovedi, določene v členu 81(1) ES, je treba preučiti ekonomske in pravne okoliščine sporazuma in upoštevati merila v zvezi s predmetom sporazuma, njegovimi učinki in vplivom na trgovino znotraj Skupnosti ob upoštevanju gospodarskih okoliščin, v katerih poslujejo podjetja, proizvodov ali storitev, ki jih zadeva ta sporazum, ter organiziranosti in stvarnih razmer, v katerih deluje zadevni trg. Ta analitična metoda se uporablja splošno in ne samo za določeno vrsto sporazumov.

V primeru, ko je ugotovljeno, da sporazum ni naperjen proti konkurenci, je treba preučiti učinke sporazuma in za njegovo prepoved zahtevati, naj se zberejo podatki, ki dokazujejo, da je bila konkurenca dejansko ovirana, omejena ali znatno izkrivljena. Konkurenco, za katero gre, je treba razumeti v stvarnem okviru, v katerem bi do nje prišlo brez spornega sporazuma, pri čemer se oslabitev konkurence lahko postavi pod vprašaj, zlasti če se sporazum zdi potreben za prodor določenega podjetja na območje, na katerem prej ni delovalo. S takšno analitično metodo, zlasti ko gre za upoštevanje konkurenčnega položaja, ki bi obstajal, če ne bi bilo sporazuma, se ne da sestaviti bilance učinkov sporazuma v prid in proti konkurenci ter tako uporabiti „načela razumne presoje“, o katerem je sodišče Skupnosti razsodilo, da ni predvideno v okviru člena 81(1)ES.

Preizkus, ki se zahteva v skladu s členom 81(1) ES, namreč pomeni predvsem, da se upoštevata učinek sporazuma na sedanjo in mogočo konkurenco in konkurenčni položaj brez sporazuma, pri čemer sta ta dva vidika v svojem bistvu med seboj povezana.

Preučitev konkurence, kakršna bi bila, če ne bi bilo sporazuma, se zdi še posebej potrebna, ko gre za trge, na katerih prihaja do liberalizacije, ali nastajajoče trge, kot pri obravnavanem trgu mobilnih komunikacij tretje generacije, na katerem je dejanski obstoj konkurence lahko dvomljiv zaradi, na primer, prisotnosti operaterja, ki ima prevladujoč tržni položaj, koncentrirane organizacije trga ali obstoja velikih ovir za vstop na trg.

Zato je treba odločbo Komisije v zvezi s priglašenim sporazumom o skupni rabi infrastrukture in nacionalnem gostovanju mobilnih telekomunikacij GSM tretje generacije razglasiti za nično, če, po eni strani, ne vsebuje objektivne analize konkurenčnega položaja brez tega sporazuma, kar izkrivlja presojo dejanskih in mogočih učinkov sporazuma na konkurenco, in po drugi strani, ker konkretno v okviru zadevnega nastajajočega trga ne dokaže, da imajo določbe sporazuma o gostovanju omejevalne učinke na konkurenco, ampak se v tem pogledu zadovolji z načelno izjavo in splošnimi trditvami.

(Glej točke od 66 do 69, 71, 72 in 116.)