SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 16. septembra 2013
Zadeva T‑31/13 P
Vincent Bouillez
proti
Svetu Evropske unije
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2007 – Odločba o nenapredovanju tožeče stranke v naziv AST 7 – Obveznost obrazložitve – Člen 266 PDEU – Člen 45 Kadrovskih predpisov – Protislovnost obrazložitve – Primerjalna ocena uspešnosti – Delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena pritožba“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 14. novembra 2012 v zadevi Bouillez proti Svetu (F‑75/11), s katero se predlaga razglasitev ničnosti te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. V. Bouillez nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Sveta Evropske unije na tej stopnji.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Razlogi – Neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve – Tožbeni razlog, ki se razlikuje od tistega, ki se nanaša na materialno zakonitost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 2, drugi odstavek)
2. Uradniki – Napredovanje – Ugovor kandidata, ki ni napredoval – Odločba o zavrnitvi – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, 45 in 90(2))
3. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju
(člen 257(3) PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))
4. Uradniki – Napredovanje – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
1. Obveznost obrazložitve je procesno pravilo, ki ga je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ker se ta nanaša na materialno zakonitost spornega akta. Očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, zato niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev.
(Glej točko 20.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 18. januar 2012, Djebel – SGPS proti Komisiji, T‑422/07, točka 54 in navedena sodna praksa.
2. Organu, pristojnemu za imenovanja ni treba obrazložiti odločb o nenapredovanju. Nasprotno pa mora obrazložiti odločbe o zavrnitvi pritožb, ki so jih v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov vložili kandidati, ki niso napredovali, pri čemer naj bi se obrazložitev odločbe o zavrnitvi ujemala z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba. Ker se napredovanja opravijo po izbiri, mora biti v obrazložitvi zavrnitve pritožbe obravnavano le vprašanje izpolnjenosti zakonskih pogojev, ki so v Kadrovskih predpisih določeni za zagotovitev zakonitosti postopka. Zlasti organu, pristojnemu za imenovanja, neizbranemu kandidatu ni treba razkriti primerjalne ocene, ki jo je pripravil v zvezi z njim in kandidatom, izbranim za napredovanje. Zadošča, da organ, pristojen za imenovanja, v odločbi o zavrnitvi pritožbe zadevnemu uradniku navede posamičen in upošteven razlog, ki utemeljuje zavrnitev njegove prijave.
Poleg tega člen 45 Kadrovskih predpisov določa, da organ za imenovanja pri preučitvi primerjalnih odlik upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen jezikov, za katere so predložili dokazila o temeljitem znanju in, kadar je to primerno, raven odgovornosti.
(Glej točke 23, 24, 26 in 27.)
Napotitev na:
Sodišče: 13. april 1978, Ganzini proti Komisiji, 101/77, Recueil, str. 915, točka10;
Splošno sodišče: 3. marec 1993, Vela Palacios proti CES, T‑25/92, Recueil, str. II‑201, točka 25; 11. junij 1996, Anacoreta Correia proti Komisiji, T‑118/95, RecFP, str. I‑A‑283 in II‑835, točka 82; 29. maj 1997, Contargyris proti Svetu, T‑6/96, RecFP, str. I‑A‑119 in II‑357, točka 148; 18. december 1997, Delvaux proti Komisiji, T‑142/95, RecFP, str. I‑A‑477 in II‑1247, točka 84; 19. februar 1998, Campogrande proti Komisiji, T‑3/97, RecFP, str. I‑A‑89 in II‑215, točka 112; 21. september 1999, Oliveira proti Parlamentu, T‑157/98, RecFP, str. I‑A‑163 in II‑851, točka 52.
3. V skladu s členom 257(3) PDEU in členom 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča je pritožba na Splošno sodišče omejena na pravna vprašanja.
Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in drugič, za presojo teh dejstev. Presoja dejstev, ki jo opravi prvostopenjsko sodišče, razen ob izkrivljanju dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo podrejeno nadzoru Splošnega sodišča pri odločanju o pritožbi. Ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo ali presodilo dejstva, je Splošno sodišče pristojno samo za to, da izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo prvostopenjsko sodišče.
(Glej točki 34 in 49.)
Napotitev na:
Sodišče: 16. september 1997, Koelman proti Komisiji, C‑59/96 P, Recueil, str. I‑4809, točka 31; 6. januar 2004, BAI in Komisija proti Bayer, C‑2/01 P in C‑3/01 P, Recueil, str. I‑23, točka 47;
Splošno sodišče: 7. december 2011, Mioni proti Komisiji, T‑274/11 P, točka 18; 4. september 2012, Mische proti Parlamentu, T‑642/11 P, točka 24 in navedena sodna praksa.
4. Organ, pristojen za imenovanja, pri presoji interesa službe ter kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, razpolaga s široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije na tem področju pa se mora omejiti na vprašanje, ali se je uprava – ob upoštevanju načinov in razlogov, ki so lahko vplivali na njeno presojo – gibala znotraj razumnih meja in svoje pravice ni uporabila očitno nepravilno. Sodišče Unije torej ne more s svojo presojo nadomestiti presoje kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja.
(Glej točko 44.)
Napotitev na:
Sodišče: 3. april 2003, Parlament proti Samperju, C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točka 35;
Splošno sodišče: 16. december 2010, Svet proti Stolsu, T‑175/09 P, točka 23.