Language of document : ECLI:EU:F:2012:43

SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 22. marca 2012

Zadeva F‑143/11 R

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Predlog za odlog izvršitve – Nujnost – Neobstoj“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. Marcuccio predlaga zlasti odlog izvršitve odločbe Komisije, s katero je bil zavrnjen zahtevek – ki ga je vseboval njegov dopis z dne 16. avgusta 2011 – za plačilo zneska v višini 3316,31 EUR iz naslova stroškov, priglašenih v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 15. februarja 2011 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑81/09, predmet pritožbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑238/11 P).

Odločitev: Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za odobritev – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Vrstni red preizkusa in način preverjanja – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za odobritev – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

1.      V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.

Pogoja glede nujnosti in dozdevne utemeljenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, tako da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe mora tudi pretehtati zadevne interese.

V okviru te celovite preučitve ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in lahko ob upoštevanju posebnih okoliščin primera prosto določi postopek in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, pri čemer mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določenega načrta preučitve za presojo potrebe po začasnih odredbah.

(Glej točke od 10 do 12.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 3. julij 2008, Plasa proti Komisiji, F‑52/08 R, točki 21 in 22 ter navedena sodna praksa; 15. februar 2011, de Pretis Cagnodo in Trampuz de Pretis Cagnodo proti Komisiji, F‑104/10 R, točka 16.

2.      Namen postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povračilo škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da jih je zaradi preprečitve resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke treba sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločitve v postopku v glavni stvari. Poleg tega je dokazno breme, da ji bo med čakanjem na izid postopka v glavni stvari nastala resna in nepopravljiva škoda, na strani stranke, ki predlaga začasne ukrepe.

(Glej točko 14.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, točka 27.