SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 27. septembra 2005(*)
„Znamka Skupnosti – Besedni znak CARGO PARTNER – Absolutni razlog za zavrnitev – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Neobstoj razlikovalnega učinka“
V zadevi T‑123/04,
Cargo Partner AG, s sedežem v Fischamendu (Avstrija), ki ga zastopa M. Wolner, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa G. Schneider, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 26. januarja 2004 (zadeva R 346/2003-1) v zvezi z zahtevo za registracijo besednega znaka CARGO PARTNER kot znamke Skupnosti,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi J. D. Cooke, predsednik, R. García-Valdecasas, sodnik, in V. Trstenjak, sodnica,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. marca 2004,
na podlagi odgovora na tožbo UUNT, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 9. julija 2004,
na podlagi obravnave 9. marca 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Cargo Partner AG je 14. maja 2002 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994 L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, vložila prijavo znamke Skupnosti.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak CARGO PARTNER.
3 Storitve, za katere je bila zahtevana registracija, sodijo v razreda 36 in 39 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen, in ustrezajo naslednjemu opisu:
– razred 36: „Zavarovalništvo“;
– razred 39: „Prevozništvo; pakiranje in skladiščenje blaga; organizacija potovanj“.
4 Z odločbo z dne 19. marca 2003 je preizkuševalec na podlagi člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 zavrnil prijavo za registracijo za storitve prevozništva, pakiranja in skladiščenja blaga, ki sodijo v razred 39, in sicer zaradi neobstoja razlikovalnega učinka in zaradi opisnega značaja zadevnega besednega znaka.
5 19. maja 2003 je tožeča stranka pri UUNT vložila pritožbo v skladu s členi od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 zoper odločbo preizkuševalca v delu, kjer se nanaša na zavrnitev registracije znamke za storitve, navedene zgoraj v točki 3.
6 Z odločbo z dne 26. januarja 2004 v zadevi R 346/2003-1 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je prvi odbor za pritožbe UUNT zavrnil pritožbo z obrazložitvijo, da je prijavljena znamka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 brez slehernega razlikovalnega učinka, in je tako potrdil odločbo preizkuševalca z dne 19. marca 2003.
7 Pri presoji razlikovalnega učinka besednega znaka CARGO PARTNER je odbor za pritožbe navedel, da je upoštevna javnost celotna angleško govoreča javnost.
8 V bistvu je menil, da pojma „cargo“ in „partner“ zaradi pomena, ki ga imata v angleškem jeziku v zvezi z zadevnim seznamom storitev, ki obsega storitve prevozništva in sorodne storitve, kot sta pakiranje in skladiščenje blaga, nimata razlikovalnega učinka. Presodil je, da se angleški izraz „cargo partner“ lahko prevede v nemščino kot „Frachtpartner“ ali „Transportpartner“ in da je oblikovan v skladu s slovničnimi pravili angleškega jezika.
9 Odbor za pritožbe je dalje s sklicevanjem na eno od spletnih strani poudaril, da je bil znak CARGO PARTNER že uporabljen za označitev partnerjev na področju prevoza. Dodal je, da ni pomembno, da tega izraza ni še v nobenem strokovnem slovarju.
10 Odbor za pritožbe je menil, da noben element ne dopušča ugotovitve, da znak CARGO PARTNER kot celota za zadevne storitve pomeni več kot vsota elementov, iz katerih je sestavljen. Iz tega sklepa, da navedeni znak nima razlikovalnega učinka, ki se zahteva za registracijo, in se tako v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 ne registrira.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo spremeni tako, da se odobri registracija spornega znaka;
– podredno, zadevo vrne UUNT;
– v vsakem primeru tožeči stranki zagotovi povrnitev stroškov.
12 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
13 UUNT najprej uveljavlja tri ugovore nedopustnosti, od katerih se dva nanašata na dopustnost tožbe kot take, tretji pa na dopustnost prvega tožbenega predloga. Tožeča stranka nasprotno meni, da je njena tožba dopustna.
Prvi ugovor nedopustnosti
Trditve strank
14 UNNT ugovor nedopustnosti utemeljuje s tem, da zastopanje tožeče stranke ni v skladu s členom 19 Statuta Sodišča. Po tej določbi mora vse stranke razen institucij in držav članic zastopati odvetnik, ki je upravičen nastopati pred sodiščem države članice. Glede na besedilo tožbe tožečo stranko zastopa družba z omejeno odgovornostjo, Gassauer-Fleissner Rechtsanwälte. Vendar je ta navedba v tožbi povezana s podpisom, za katerega ni mogoče prepoznati, da se ujema z imenoma Gassauer ali Fleissner.
15 UUNT v odgovoru na tožbo priznava, da je lahko tudi pravna oseba upravičena opravljati odvetniško dejavnost, in sicer po svojih družbenikih, ki so pooblaščeni za zastopanje. Vendar, kot trdi UUNT, pravna oseba stranke v okoliščinah obravnavane zadeve ne zastopa v skladu s členom 19 Statuta Sodišča. Na obravnavi se je UUNT skliceval na to, da mora stranko pred Sodiščem prve stopnje zastopati fizična oseba, medtem ko je tožeča stranka pooblastilo za zastopanje podelila pravni osebi.
16 UUNT dalje navaja, da spis ne vsebuje nobenega seznama družbenikov, ki bi bili upravičeni zastopati tožečo stranko. Trdi, da en dokument sicer potrjuje upravičenje nekega Michaela Wolnerja, vendar ta ni niti v tem dokumentu, niti v pooblastilu za zastopanje tožeče stranke, niti v tožbeni vlogi sami imenovan kot zastopnik. Prav tako ni bil predložen noben izpisek iz sodnega registra o družbi Gassauer-Fleissner Rechtsanwälte.
17 UUNT na podlagi tega sklepa, da takrat, ko je bila tožba vložena, odvetniki tožeče stranke niso bili upravičeni zastopati pred sodišči Skupnosti, kar je bistvena kršitev postopka in povzroči nedopustnost obravnavane tožbe.
Presoja Sodišča prve stopnje
18 Po členu 19(3) in (4) Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53(1) tega statuta uporablja v postopku pred Sodiščem prve stopnje, lahko le odvetnik, ki je upravičen nastopati pred sodiščem države članice ali druge države, podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), veljavno opravlja procesna dejanja pred Sodiščem prve stopnje za vse stranke, ki niso države in institucije (sklepa Sodišča prve stopnje z dne 24. februarja 2000 v zadevi FTA in drugi proti Svetu, T-37/98, Recueil, str. II-373, točka 20, in z dne 9. septembra 2004 v zadevi Alto de Casablanca proti UUNT – Bodegas Chivite (VERAMONTE), T-14/04, Zodl., str. II-3077, točka 9).
19 Iz člena 21(1) Statuta Sodišča, ki se prav tako v skladu s členom 53 tega statuta uporablja v postopku pred Sodiščem prve stopnje, izhaja, da mora tožbo podpisati oseba, ki je upravičena zastopati tožečo stranko po členu 19 Statuta Sodišča (sklep v zadevi FTA in drugi proti Svetu, naveden zgoraj, točki 21 in 22). Poleg tega člen 43(1), točka 1, Poslovnika Sodišča prve stopnje zahteva, da mora izvirnik vsake vloge podpisati zastopnik ali odvetnik stranke. Lastnoročni podpis odvetnika ali zastopnika, ki zastopa stranko, na izvirniku vsakega spisa je edino sredstvo za zagotovitev, da odgovornost za ta spis prevzame oseba, ki je v smislu člena 19 Statuta Sodišča upravičena zastopati stranko pred sodišči Skupnosti (sklep v zadevi FTA in drugi proti Svetu, naveden zgoraj, točki 23 in 26).
20 Kot izhaja iz prilog k tožbi, je dunajska odvetniška zbornica potrdila, da je Gassauer-Fleissner Rechtsanwälte na seznamu odvetniških družb in je po svojih družbenikih, ki so pooblaščeni za zastopanje, v Avstriji upravičena opravljati odvetniško dejavnost in predvsem nastopati pred avstrijskimi sodišči.
21 Poleg tega je v nasprotju s trditvami UUNT v glavi tožbe seznam družbenikov Gassauer-Fleissner Rechtsanwälte, med katerimi je naveden gospod Michael Wolner. Ta je, kot to izhaja iz spisa, kot odvetnik vpisan pri dunajski odvetniški zbornici.
22 Iz tega izhaja, da lahko Gassauer-Fleissner Rechtsanwälte, tudi po Michaelu Wolnerju, opravlja odvetniško dejavnost in nastopa pred avstrijskimi sodišči.
23 Sicer je gospod Wolner v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje s faksom, ki ga je Sodišče prve stopnje prejelo 27. oktobra 2004, potrdil, da je podpis na dokumentih, ki jih je predložila tožeča stranka, njegov.
24 Glede na te okoliščine se prvi ugovor nedopustnosti UUNT zavrne.
Drugi ugovor nedopustnosti
Trditve strank
25 UUNT poudarja, da tožba zaradi kratke predstavitve tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka, pri čemer se ta omejuje na zatrjevanje nasprotnega od tistega, kar je ugotovil odbor za pritožbe, ne zadosti zahtevam iz člena 44 Poslovnika. UUNT navaja, da glede na sodno prakso Sodišča prve stopnje ne zadošča zatrjevati pravno kršitev. Tako zatrjevanje je namreč treba podpreti s pravnimi in dejanskimi trditvami (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T-43/92, Recueil, str. II-441, točka 184, in z dne 14. julija 1994, Parker Pen proti Komisiji, T-77/92, Recueil, str. II-549, točki 99 in 100). Na obravnavi je UUNT poleg tega uveljavljal, da je tožeča stranka v svoji tožbi navedla enake trditve kot pred UUNT.
Presoja Sodišča prve stopnje
26 V skladu s členom 21 Statuta Sodišča in členom 44(1)(c) Poslovnika mora vsaka tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta povzetek mora biti tako jasen in določen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Sodišču prve stopnje pa, da odloči o tožbi. Prav tako mora biti predlog obrazložen tako, da tožeči stranki in sodniku omogoči odločitev o njegovi utemeljenosti (sodba v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, navedena zgoraj, točka 183).
27 Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja se za dopustnost tožbe zahteva, da bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, izhajajo, vsaj na kratko, v vsakem primeru pa sklepčno in razumljivo, iz besedila same tožbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1996 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T-387/94, Recueil, str. II-961, točka 106, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 1993 v zadevi Koelman proti Komisiji, T-56/92, Recueil, str. II-1267, točka 21).
28 V obravnavani zadevi tožba zadošča zahtevam iz člena 21 Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53(1) tega statuta uporablja v postopku pred Sodiščem prve stopnje, in člena 44(1)(c) Poslovnika. Tožeča stranka namreč nasprotuje mnenju odbora za pritožbe, da je prijavljeni besedni znak brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Tudi če so okoliščine, na katerih temelji tožba, v povzetku navedene zgoščeno, zadoščajo, da Sodišče prve stopnje lahko določi pravno in dejansko podlago tožbe.
29 Dejstvo, da je tožeča stranka trditve, ki jih je že uveljavljala pred UUNT, v celoti ali delno ponovila in se nanje ni le sklicevala, ne pomeni kršitve člena 21 Statuta Sodišča in člena 44 Poslovnika. Kajti ko tožeča stranka izpodbija to, kako UUNT razlaga ali uporablja pravo Skupnosti, lahko postanejo pravni vidiki, ki jih je ta že preizkusil, predmet ponovne obravnave pred Sodiščem prve stopnje. To je del sodnega nadzora, ki so mu podvržene odločbe UUNT v skladu s členom 63 Uredbe št. 40/94, v skladu s katerim so tožbe zoper odločbe odbora za pritožbe dopustne predvsem zaradi kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila o njuni uporabi.
30 Tako se tudi drugi ugovor nedopustnosti UUNT zavrne.
Tretji ugovor nedopustnosti
Trditve strank
31 UUNT meni, da je tožba nedopustna v delu, kjer tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane odločbe zato, da bi se znak CARGO PARTNER registriral kot znamka. Sodišče prve stopnje namreč ne more odobriti registracije prijavljene znamke. Iz člena 233 ES in člena 63(6) Uredbe št. 40/94 ter iz sodne prakse izhaja, da UUNT samostojno sprejema ukrepe za izvršitev sodb sodišč Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 1999 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (BABY-DRY), T-163/98, Recueil, str. II-2383, točka 53). Po drugi strani pa naslednji korak v postopku registracije znamke Skupnosti ni registracija prijavljene znamke, ampak objava prijave v skladu s členom 40 Uredbe št. 40/94.
Presoja Sodišča prve stopnje
32 Na podlagi člena 63(6) Uredbe št. 40/94 mora UUNT storiti vse, kar je treba, da izvrši sodbo Sodišča Skupnosti. Sodišče prve stopnje tako UUNT ne more ničesar odrediti. UUNT mora ugotoviti posledice iz izreka in obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje. Predlog, da naj Sodišče prve stopnje odredi nadaljevanje postopka za registracijo, je tako nedopusten (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 31. januarja 2001 v zadevi Mitsubishi HiTec Paper Bielefeld proti UUNT (Giroform), T-331/99, Recueil, str. II-433, točka 33, in z dne 27. februarja 2002 v zadevi Eurocool Logistik proti UUNT (EUROCOOL), T-34/00, Recueil, str. II-683, točka 12).
33 Tožeča stranka pa s tem, ko v svojem drugem predlogu podredno predlaga, naj Sodišče prve stopnje zadevo vrne UUNT, posredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.
34 Poleg tega je tožba dopustna tudi, če je iz nje, kljub besedilu tožbenih predlogov, jasno razvidno, da tožeča stranka v bistvu predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1995 v zadevi PIA HiFi proti Komisiji, T-169/94, Recueil, str. II-1735, točka 17, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. junija 1995 v zadevi Kik proti Svetu in Komisiji, T-107/94, Recueil, str. II-1717, točki 30 in 32).
35 V obravnavanem primeru je treba glede na vsebino trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo svojim tožbenim predlogom, izhajati iz tega, da ti v bistvu merijo na razveljavitev izpodbijane odločbe. Tožeča stranka v svoji tožbi dejansko navaja trditve, s katerimi naj bi bila dokazana nezakonitost zavrnitve registracije besednega znaka CARGO PARTNER.
36 Posledično je tožba, če se jo razume v tem smislu, dopustna.
Temelj
37 Tožeča stranka opira tožbo na dva tožbena razloga, prvič na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 in drugič na kršitev načela enakega obravnavanja.
Prvi tožbeni razlog, kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
38 Tožeča stranka trdi, da je v skladu s sodbo Sodišča z dne 20. septembra 2001 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (C-383/99 P, Recueil, str. I-6251) vsak zaznaven odmik v oblikovanju prijavljenega besednega znaka od načina izražanja, ki ga v okviru splošne rabe jezika uporablja upoštevna javnost za označevanje proizvodov ali storitev ali njihovih bistvenih elementov, primeren, da temu znaku zagotovi razlikovalni učinek, ki se zahteva za njegovo registracijo kot znamko Skupnosti. Tožeča stranka tudi trdi, da se znaku odvzame vsakršna opisna vloga, če zveza dveh besed povzroči najmanj asociacijo ali pa namigovanje na več pomenov (sodba Sodišča z dne 31. januarja 2001 v zadevi Wrigley proti UUNT (DOUBLEMINT), T-193/99, Recueil, str. II-417). Če se z besedno zvezo doseže prostor za sugestivni učinek znaka, to zadošča za utemeljitev razlikovalnega učinka. Tožeča stranka se glede tega sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. aprila 2001 v zadevi Bank für Arbeit und Wirtschaft proti UUNT (EASYBANK) (T-87/00, Recueil, str. II-1259).
39 Tožeča stranka dalje trdi, da je beseda, ki se zlahka in neposredno vtisne v spomin upoštevne javnosti, kot celota, zaradi svojih notranjih značilnosti, primerna, da jo upoštevna javnost zaznava kot znak z razlikovalnim učinkom. Ni treba, da bi bila beseda preveč domišljijska ali izvirna oziroma opazna. Znamka sama je primerna, da proizvode ali storitve, ki jih označuje, na trgu razlikuje od enakovrstnih proizvodov ali storitev konkurentov (sodba EUROCOOL, navedena zgoraj).
40 Tožeča stranka navaja, da je v obravnavanem primeru označba „cargo partner“ jezikovno neobičajna in tako primerna za razlikovanje storitev, ki jih opravlja. V bistvu to navedbo utemeljuje z naslednjimi tremi trditvami. Prvič, za opis zadevnih storitev se ne uporablja znak CARGO PARTNER, ampak „your partner for cargo“ ali podobni izrazi. Prav zato javnost sporno označbo zaznava kot znak za razlikovanje storitev, ki jih opravlja tožeča stranka. Drugič, javnost pričakuje, da se beseda „partner“ v povezavi s podjetjem uporablja v množini. Sicer naj beseda „partner“, kot je na obravnavi navedla tožeča stranka, v obravnavanem primeru ne bi opisovala oblike organizacije podjetja, ampak poseben odnos do strank. Tretjič, označba „cargo partner“ je tudi v firmi tožeče stranke in je že leta primerna, da jo razlikuje od njenih konkurentov.
41 UUNT opozarja, da znamka nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/64, če ni primerna za označevanje blaga ali storitev glede na njihov trgovski izvor. To je po vseh pravilih takrat, ko znamka označuje le vrsto proizvodov ali storitev ali opisuje njihove lastnosti.
42 UUNT navaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe v točki 19 izpodbijane odločbe, po kateri znak CARGO PARTNER podjetje uporablja za označitev svojega poslovnega partnerja za prevoz. Ta izjava je bila v izpodbijani odločbi oprta na sklicevanje na spletno stran in se lahko podpre z nadaljnjimi primeri, namreč s sporočilom Air France, v katerem se ta predstavlja kot „cargo partner“ za dve razstavi Picassa v Indiji, in s sporočilom Cargo Counts, hčerinske družbe Lufthanse, po katerem je ta novi „cargo partner“ letališča Frankfurt.
43 Kot pravi UUNT, trditev tožeče stranke, da se v gospodarskem prometu ne uporablja „partner“ v ednini, ampak „partners“ v množini, ni podprta z ničimer in je očitno napačna.
Presoja Sodišča prve stopnje
44 Po členu 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 se „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“, ne registrirajo. Dalje se po členu 7(2) Uredbe št. 40/94 „odstavek 1 […] uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Skupnosti“.
45 Kot določa člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, zadošča že najmanjši razlikovalni učinek, da odpade v tem členu določeni razlog za zavrnitev registracije (sodba EUROCOOL, navedena zgoraj, točka 39).
46 Neobstoj razlikovalnega učinka ne izhaja le iz ugotovitve, da sporni znak ni preveč domišljijski, oziroma da ni niti neobičajen niti opazen (sodba EASYBANK, navedena zgoraj, točka 39).
47 Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 pomeni, da je ta znamka primerna, da proizvode, za katere se zahteva registracija, označuje kot take, ki izhajajo iz določenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov drugih podjetij, in da lahko posledično izpolni bistveno nalogo znamke (sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi UUNT proti Erpo Möbelwerk, C-64/02 P, Zodl., str. I-10031, točka 42, in navedena sodna praksa).
48 Razlikovalni učinek se lahko presoja samo za blago in storitve, za katere se zahteva registracija, in za upoštevno javnost (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 3. julija 2003 v zadevi Best Buy Concepts proti UUNT (BEST BUY), T-122/01, Recueil, str. II-2235, točka 22; z dne 3. decembra 2003 v zadevi Nestlé Waters France proti UUNT (oblika steklenice), T-305/02, Recueil, str. II-5207, točka 29, in z dne 10. novembra 2004, Storck proti UUNT (ovitek bonbona), T-402/02, Zodl., str. II-3849, točka 48, in v zadevi UUNT proti Erpo Möbelwerk, navedena zgoraj, točka 43).
49 Za presojo, ali ima lahko znak razlikovalni učinek, je treba izhajati iz stališča potrošnika, ki govori jezik zadevnega znaka (sodba Procter & Gamble proti UUNT, navedena zgoraj, točka 42).
50 V obravnavanem primeru je upoštevna javnost, kot je v izpodbijani odločbi pravilno navedel odbor za pritožbe, angleško govoreča javnost v celoti, saj gre za storitve prevozništva in za pakiranje in skladiščenje blaga.
51 V angleščini znak CARGO PARTNER ni v nasprotju s slovničnimi pravili tega jezika in tako njegova zgradba ni neobičajna.
52 Beseda „partner“ se uporablja v različnih kontekstih, tudi na področju opravljanja storitev, za opis povezav ali partnerskih odnosov in pri tem posreduje pozitiven prizvok zanesljivosti in trajanja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi MLP Finanzdienstleistungen proti UUNT (bestpartner), T-270/02, Zodl., str. II-2837, točka 23).
53 Pojem „cargo“ kaže, da gre pri zadevnih storitvah za storitve prevozništva in pakiranja ter skladiščenja blaga.
54 Tako je treba ugotoviti, da sta pojma „cargo“ in „partner“ generična pojma, ki zato nista primerna za razlikovanje storitev tožeče stranke od tistih, ki jih nudijo druga podjetja.
55 Glede besed, iz katerih je sestavljena znamka, kot je ta v obravnavanem primeru, je treba neobstoj razlikovalnega učinka ugotoviti ne le za vsako besedo posebej, ampak tudi za celoto, ki jo besede sestavljajo. Vsak prepoznaven odmik v oblikovanju prijavljenega znaka od načina izražanja, ki se uporablja pri običajni rabi jezika upoštevne javnosti za označitev proizvodov ali storitev ali njihovih bistvenih značilnosti, je namreč primeren, da temu znaku zagotovi razlikovalni učinek, ki se zahteva za njegovo registracijo kot znamke (sodba Procter & Gamble proti UUNT, navedena zgoraj, točka 40).
56 V obravnavanem primeru nič ne kaže na to, da ima v angleščini izraz „cargo partner“ pri običajni rabi jezika dodaten pomen od označitve partnerja, ki omogoča storitve prevozništva in pakiranja ter skladiščenja blaga. Znak CARGO PARTNER nima v primerjavi s pojmi, iz katerih je sestavljen, nobene dodatne značilnosti, ki bi lahko znaku kot celoti pri upoštevni javnosti zagotovila sposobnost razlikovanja storitev tožeče stranke od drugih podjetij.
57 Res je, da ima tožeča stranka sedež v Avstriji, nemško govoreči deželi. Če je za angleško govoreči del Skupnosti podan razlog za zavrnitev registracije, je tako treba ugotoviti, da je morebiten obstoj take ovire tudi v drugih delih Skupnosti za rezultat obravnavanega spora nepomemben, ker za zavrnitev registracije znamke zadošča že obstoj razloga za zavrnitev registracije v delu Skupnosti (sodba bestpartner, navedena zgoraj, točka 21).
58 V preostalem je – dodatno – treba navesti, da imata besedi „cargo“ in „partner“ tudi v nemščini v bistvu enak pomen kot v angleščini.
59 Iz tega izhaja, da znak CARGO PARTNER za upoštevno javnost pri storitvah prevozništva in pakiranja ter skladiščenja blaga nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
60 Okoliščina, ki jo omenja tožeča stranka, da je označba CARGO PARTNER sestavni del njene firme, ne more vplivati na dosedanjo presojo.
61 Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je tožbeni razlog kršitve člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog, kršitev načela enakega obravnavanja
Trditve strank
62 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom uveljavlja, da je odbor za pritožbe kršil upravno prakso UUNT s tem, da je pri presoji njene prijave uporabil bistveno strožje merilo kot za druge prijavitelje in s tem kršil načelo enakega obravnavanja. Pri tem se sklicuje na registracijo znakov Finishing Partner, Partner Marketing, Partner Store, YOUR CULINARY PARTNER, INHOUSE-OUTSOURCING, TRANSEUROPA, alltravel, MEGATOURS, Data Intelligence Group kot znamk. Kot trdi tožeča stranka, te znamke, predvsem pa Finishing Partner, niso prav nič drugačne od znaka CARGO PARTNER. V skladu s tem govori praksa UUNT v korist registracije znaka CARGO PARTNER kot znamke Skupnosti.
63 Na obravnavi je tožeča stranka navedla, da se obravnavani primer v treh značilnostih razlikuje od zadeve, ki je bila podlaga sodbi bestpartner, navedeni zgoraj. Prvič je v tisti zadevi upoštevno javnost sestavljala specializirana javnost, medtem ko so upoštevna javnost v obravnavanem primeru povprečni potrošniki. Drugič je best partner bolj reklamni slogan kot CARGO PARTNER. Tretjič je beseda „best“ oznaka kakovosti zadevnega podjetja, kar pa ne velja za besedo „cargo“.
64 UUNT navaja, da so udeleženci v postopku pred UUNT upravičeno pričakovali, da bo odločitev zaradi podobnih dejanskih stanov enaka. Od tega pričakovanja pa je treba vendarle ločiti vprašanje, ali se lahko udeleženci v postopku uspešno sklicujejo na izhodišče vzporednega postopka, ko sta preizkuševalec UUNT in odbor za pritožbe v nekem drugem primeru zaradi zadevnih okoliščin ugotovila, da se pri prvotni odločbi ne da vztrajati, vsaj ne v celoti.
65 UUNT pravi, da tožeča stranka nikakor ni pojasnila, koliko naj bi bile prejšnje odločbe UUNT, ki jih je navajala, primerljive s položajem v obravnavanem primeru.
66 UUNT med drugim navaja, da njegove prejšnje odločbe nimajo zavezujočega pravnega učinka, tudi če bi si bili primeri dejansko podobni. Pri tem se sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 2002 v zadevi Streamserve proti UUNT (STREAMSERVE), T-106/00, Recueil, str. II-723, točka 66, v skladu s katero je treba zakonitost odločbe odbora za pritožbe presojati izključno na podlagi Uredbe št. 40/94 z razlago sodišč Skupnosti in ne na podlagi prakse odločanja, ki je obstajala pred sprejetjem te odločbe.
67 UUNT na podlagi tega ugotavlja, da če so bile predhodne odločbe nezakonite, to nikakor ne more upravičiti nove nezakonite odločbe. Če pa so bile zakonite in se dejansko nanašajo na primere, ki so podobni primeru, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, se lahko ta razveljavi le zaradi napačne uporabe Uredbe št. 40/94 in ne zaradi kršitve načela enakega obravnavanja.
Presoja Sodišča prve stopnje
68 Zadošča navesti, da dejanski in pravni razlogi, ki so bili navedeni v prejšnjih odločbah, sicer lahko pomenijo trditve, na katere se lahko opre tožbeni razlog, s katerim se uveljavlja kršitev ene od določb Uredbe št. 40/94, da je treba preizkusiti zakonitost odločb odbora za pritožbe, vendar izključno na podlagi te Uredbe, kakor jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi prakse odločanja, ki je obstajala pred sprejetjem odločb (sodba STREAMSERVE, navedena zgoraj, točki 66 in 69).
69 Obstajata namreč dva mogoča primera. Če je odbor za pritožbe v prejšnji zadevi možnost registracije znaka kot znamke Skupnosti potrdil in s tem pravilno uporabil zadevne določbe Uredbe št. 40/94, v neki kasnejši enaki zadevi pa je sprejel nasprotno odločbo, bo sodišče Skupnosti to zadnjo odločbo razveljavilo zaradi kršitev upoštevnih določb Uredbe št. 40/94. V tem primeru je tožbeni razlog kršitve prepovedi diskriminacije neupošteven.
70 Če pa je odbor za pritožbe v prejšnji zadevi pri odobritvi možnosti registracije znaka kot znamke Skupnosti storil pravno napako in je v neki kasnejši zadevi, ki je podobna prvotni, sprejel nasprotno odločbo, prva odločba ne more biti uspešno navedena v podporo tožbi za razveljavitev zadnje odločbe. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da se lahko upoštevanje načela enakega obravnavanja uveljavlja samo ob upoštevanju zakonitosti (sodbi Sodišča z dne 13. julija 1972 v zadevi Besnard in drugi proti Komisiji, od 55/71 do 76/71, 86/71, 87/71 in 95/71, Recueil, str. 543, točka 39, in Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 1993 v zadevi Magdalena Fernández proti Komisiji, T-90/92, Recueil, str. II-971, točka 38) in da se nihče ne more v svojo korist sklicevati na napačno uporabo prava v korist nekoga drugega (sodbi Sodišča z dne 9. oktobra 1984 v zadevi Witte proti Parlamentu, 188/83, Recueil, str. 3465, točka 15, in Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2000 v zadevi Rose proti Komisiji, T-22/99, Recueil, FP, str. I-A-27 in II-115, točka 39). Tudi v tem primeru je tožbeni razlog prepovedi diskriminacije prav tako neupošteven (sodba STREAMSERVE, navedena zgoraj, točka 67).
71 Iz tega sledi, da je tožbeni razlog domnevne kršitve upravne prakse UUNT neupošteven.
72 Po vsem navedenem se obravnavana tožba zaradi razveljavitve izpodbijane odločbe, ker noben od tožbenih razlogov ni utemeljen, zavrne kot neutemeljena.
Stroški
73 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka s svojim predlogom ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeča stranka nosi stroške postopka.
Cooke | García-Valdecasas | Trstenjak |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. septembra 2005.