Združeni zadevi T‑29/14 in T‑31/14
Telefónica Gestión Integral de Edificios y Servicios, SL, nekdanja Taetel, SL,
in
Banco Santander, SA, nekdanja Banco Popular Español, SA,
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 21. februarja 2024
„Državne pomoči – Pomoč, ki so jo španske oblasti dodelile nekaterim gospodarskim interesnim združenjem (GIZ) in njihovim vlagateljem – Davčna shema, ki se uporabi za določene dogovore o finančnem najemu za nakup plovil (španski sistem poslovnega najema) – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za delno nezdružljivo z notranjim trgom in je bilo odrejeno njeno delno vračilo – Delno prenehanje predmeta spora – Delna ustavitev postopka – Nova pomoč – Vračilo – Pogodbene klavzule, ki prejemnike ščitijo pred vračilom nezakonite državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom – Razdelitev pristojnosti med Komisijo in nacionalnimi organi“
1. Ničnostna tožba – Tožba, vložena zoper sklep Komisije o državni pomoči – Pravni interes – Razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa v okviru druge tožbe, vložene zoper ta sklep – Tožba za razglasitev ničnosti delov izpodbijanega sklepa, ki so bili razglašeni za nične – Tožba, ki je postala delno brezpredmetna – Ustavitev postopka
(člen 263 PDEU)
(Glej točke od 22 do 34 in od 41 do 49.)
2. Ničnostna tožba – Tožba, vložena zoper sklep Komisije o državni pomoči – Pravni interes – Razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa v okviru druge tožbe, vložene zoper ta sklep – Tožba za razglasitev ničnosti delov izpodbijanega sklepa, ki niso bili razglašeni za nične – Nadaljnji obstoj pravnega interesa
(člen 263 PDEU)
(Glej točke 50, 51 in od 53 do 61.)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Davčni ukrepi v korist nekaterih gospodarskih interesnih združenj in njihovih vlagateljev – Davčna shema, ki se uporablja za določene dogovore o finančnem najemu za nakup plovil – Davčna shema, sestavljena iz več dejansko in pravno povezanih ukrepov – Ločena presoja navedenih ukrepov – Nedopustnost
(člen 107(1) PDEU)
(Glej točke od 67 do 71.)
4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Vzpostavitev prejšnjega stanja – Obseg – Pogodbene klavzule, ki določajo prenos bremena vračila nezakonite pomoči s strani prejemnikov te pomoči na druge osebe – Komisija, ki je prepovedala ta prenos bremena vračila in odredila izterjavo nezakonite pomoči od prejemnikov – Kršitev delitve pristojnosti med Komisijo in državami članicami – Kršitev svobode gospodarske pobude in lastninske pravice – Neobstoj
(člena 107 in 108 PDEU)
(Glej točke od 85 do 105, 110, 111 in od 114 do 123.)
Povzetek
Splošno sodišče je s to sodbo zavrnilo ničnostni tožbi, ki sta ju družbi Telefónica Gestión Integral de Edificios y Servicios, SL, in Banco Santander, SA, vložili zoper sklep, s katerim je Evropska komisija kot državno pomoč opredelila več davčnih ukrepov, ki sestavljajo „španski sistem poslovnega najema“ (v nadaljevanju: ŠSPN), ki se uporablja za določene dogovore o finančnem najemu za nakup plovil.(1) Pri tem je obravnavalo morebitno prenehanje predmeta spora po razglasitvi delne ničnosti izpodbijanega sklepa s sodbo Sodišča v zadevi Španija in drugi/Komisija (C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P)(2). Splošno sodišče je odločilo tudi o novem vprašanju, in sicer ali je Komisija presegla svoje pristojnosti na področju državnih pomoči s tem, da je v izpodbijanem sklepu zavrnila klavzule o odškodnini, ki jih vsebujejo pogodbe, sklenjene med zasebnimi strankami, in ki prejemnike ščitijo pred vračilom nezakonite državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom.(3)
V obravnavanem primeru je Komisija prejela več pritožb glede uporabe ŠSPN za določene dogovore o finančnem najemu, ker je ta sistem podjetjem za pomorske prevoze omogočil, da so plovila, zgrajena v španskih ladjedelnicah, kupila po cenah, znižanih za od 20 do 30 %. Po mnenju Komisije je bil cilj ŠSPN omogočiti pridobitev davčnih ugodnosti za gospodarska interesna združenja (v nadaljevanju: GIZ) in za vlagatelje, ki so njihovi udeleženci, ki so nato del teh ugodnosti prenesli na podjetja za pomorske prevoze, ki so kupila novo plovilo.
Komisija je v izpodbijanem sklepu, sprejetem julija 2013, ugotovila, da so trije od petih davčnih ukrepov, ki so sestavljali ŠSPN, pomenili državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU v obliki selektivne davčne ugodnosti, ki delno ni združljiva z notranjim trgom. Ker se je zadevna pomoč izvajala od 1. januarja 2002 ob kršitvi obveznosti priglasitve(4), je Komisija nacionalnim organom odredila, da to pomoč izterjajo od vlagateljev, to je članov GIZ (v nadaljevanju: odredba o vračilu).
Zoper izpodbijani sklep je bilo vloženih več ničnostnih tožb. Postopka v zvezi s tožbama, ki sta ju vložili družbi Telefónica Gestión Integral de Edificios y Servicios in Banco Santander, sta bila prekinjena do dokončne rešitve tožb, ki so ju vložile Kraljevina Španija ter družbi Lico Leasing, SA in Pequeños y Medianos Astilleros Sociedad de Reconversión, SA (v nadaljevanju: PYMAR). Splošno sodišče je tako v sodbi Španija in drugi/Komisija(5) izpodbijani sklep razglasilo za ničen. Sodišče, pri katerem je Komisija vložila pritožbo zoper navedeno sodbo, je s sodbo Komisija/Španija in drugi (C‑128/16 P)(6) to sodbo razveljavilo in zadevi vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.
Splošno sodišče je s sodbo Španija in drugi/Komisija(7), izdano po vrnitvi zadeve v razsojanje, zavrnilo tožbi, ki so ju vložile Kraljevina Španija ter družbi Lico Leasing in PYMAR. Splošno sodišče je v tej sodbi zavrnilo tožbeni razlog, s katerim se je izpodbijala selektivnost ŠSPN, s tem, da je v bistvu presodilo, da je obstoj široke diskrecijske pravice davčne uprave za odobritev predčasne amortizacije dovolj za to, da se ŠSPN kot celota opredeli kot selektiven. Med drugim je zavrnilo tožbena razloga, ki sta se nanašala na kršitev načel, ki se uporabljajo za vračilo pomoči, in sicer načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. Glede zadnjenavedenega je presodilo, da Komisija s tem, da je odredila vračilo celotnega zneska zadevne pomoči le od vlagateljev GIZ, čeprav je bil del pridobljene davčne ugodnosti prenesen na tretje osebe, to je na podjetja za pomorske prevoze, ni napačno uporabila prava.
Sodišče, pri katerem so bile vložene ločene pritožbe zoper to sodbo, je s sodbo Španija in drugi/Komisija (C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P)(8) ugodilo pritožbenemu razlogu Kraljevine Španije, ki se je nanašal na neobstoj obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z vračilom zadevne pomoči, in pritožbe v preostalem zavrnilo. Sodišče je, ker je torej delno razveljavilo to sodbo in ker je menilo, da lahko sámo dokončno odloči o delih tožb, ki jih je še treba preučiti, po opravljenem preizkusu zadeve razsodilo, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem so GIZ in njihovi vlagatelji opredeljeni kot edini prejemniki zadevne pomoči in je naloženo vračilo celotnega zneska zadevne pomoči le s strani vlagateljev GIZ.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče, ki je uvodoma obravnavalo vprašanje, ali nista po sodbi Sodišča Španija in drugi/Komisija (C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P), s katero je bil izpodbijani sklep razglašen za delno ničnega, tožbi, ki sta ju vložili tožeči stranki, postali brezpredmetni, je opozorilo, da mora predmet spora obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora obstajati možnost, da ima lahko stranka, ki tožbo vloži, od nje korist.
Tako v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU, razglasitev ničnosti izpodbijanega akta med postopkom tožbi odvzame predmet, kar zadeva tožbene predloge za razglasitev ničnosti navedenega sklepa. Tožeča stranka namreč z razglasitvijo ničnosti tega akta doseže edini izid, ki ji ga lahko zagotovi tožba, zato odločitev sodišča Evropske unije ni več potrebna. Enako velja, če razglasitev delne ničnosti izpodbijanega akta tožeči stranki zagotovi izid, ki ga je želela doseči z enim delom svoje tožbe, tako da o tem delu ni več treba odločiti.
Splošno sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da sta tožbi tožečih strank postali brezpredmetni v delu, v katerem se z njima izpodbijajo, na eni strani, opredelitev GIZ in njihovih vlagateljev kot edinih prejemnikov ŠSPN in navedenih vlagateljev kot edinih podjetij, na katera se nanaša odredba o vračilu, ter obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem in, na drugi strani, metodologija, opisana v izpodbijanem sklepu, za izračun zneska, ki ga morajo vrniti vlagatelji GIZ.
Na eni strani je bil namreč s sodbo Sodišča Španija in drugi/Komisija (C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P) izpodbijani sklep že razglašen za ničen v delu, v katerem so GIZ in njihovi vlagatelji opredeljeni kot edini prejemniki ŠSPN in je odrejena izterjava celotnega zneska zadevne pomoči od navedenih vlagateljev. Poleg tega tožeči stranki nista dokazali, da bi jima trditve, s katerimi izpodbijata izključitev ladjedelnic iz kroga prejemnikov ŠSPN in podjetij, na katera se nanaša odredba o vračilu, ob domnevi, da so utemeljene, lahko prinesle korist, ki bi presegla tisto, ki jo imata od sodbe Sodišča.
Na drugi strani je metodologija, opisana v tem sklepu, za izračun zneska, ki ga morajo vrniti vlagatelji, ker temelji na zdaj napačni premisi, v skladu s katero se morajo vse ugodnosti izterjati le od vlagateljev GIZ, zaradi te sodbe postala zastarela.
Ob tem je bilo treba še vedno odločiti o tožbenih predlogih tožečih strank, s katerimi sta ti predlagali razglasitev ničnosti delov izpodbijanega sklepa, ki jih Sodišče s sodbo Španija in drugi/Komisija (C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P) ni razglasilo za nične. Ta sklep je namreč ostal veljaven v delu, v katerem je bila pomoč, ki koristi vsaj GIZ in njihovim vlagateljem, razglašena za nezakonito in nezdružljivo z notranjim trgom ter je bila Kraljevini Španiji naložena obveznost, da navedeno pomoč ali del te pomoči izterja od teh vlagateljev. Poleg tega okoliščina, da je treba za izračun zneskov, ki jih je treba vrniti, metodologijo, opisano v izpodbijanem sklepu, spremeniti z vidika navedene sodbe, v ničemer ni spremenila dejstva, da ta obveznost vračila kot taka ostaja.
V zvezi s tem je, na prvem mestu, Splošno sodišče zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno opredelitev davčnih ukrepov, ki sestavljajo ŠSPN, obravnavanih ločeno, kot novih pomoči.
Tako so trditve tožečih strank, s katerimi sta ti izpodbijali opredelitev teh davčnih ukrepov kot novih pomoči, njihovo selektivnost in obstoj prednosti, temeljile na napačni premisi, v skladu s katero bi bilo treba navedene ukrepe presojati ločeno z vidika člena 107 PDEU, in ne ob upoštevanju ŠSPN kot celote.
Ti davčni ukrepi so bili namreč v bistvu pravno povezani, ker je bilo za predčasno amortizacijo potrebno dovoljenje davčnih organov, in dejansko povezani, ker se je upravno dovoljenje za predčasno amortizacijo izdalo le v okviru pogodb o finančnem zakupu plovil, upravičenih do uporabe sistema davka na tonažo. Splošno sodišče je tako zaradi te povezave v sodbi Španija in drugi/Komisija (T‑515/13 RENV in T‑719/13 RENV) presodilo, da ker je bil eden od ukrepov, ki je omogočal pridobitev ugodnosti iz ŠSPN, kot celota selektiven, in sicer odobritev predčasne amortizacije, je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno menila, da je sistem kot celota selektiven. Sodišče je v sodbi Španija in drugi/Komisija (C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P) potrdilo to ugotovitev, implicitno pa tudi nujnost, da se ŠSPN kot celota presoja kot shema pomoči.
Na drugem mestu, Splošno sodišče je zavrnilo tožbeni razlog, da je Komisija s tem, da je prepovedala klavzule o odškodnini, ki jih vsebujejo pogodbe, sklenjene med zasebnimi strankami, in ki prejemnike ščitijo pred vračilom nezakonite in nezdružljive državne pomoči, presegla svoje pristojnosti na področju državnih pomoči.
V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da je natančna določitev v členu 4(1) izreka izpodbijanega sklepa, da mora Kraljevina Španija pomoč od prejemnikov izterjati „brez možnosti, da ti prejemniki breme vračila prenesejo na druge osebe“, napisana široko in ni izrecno omejena na klavzule o odškodnini. Poleg tega se te klavzule ne nanašajo posebej na primer vračila državne pomoči, ki je nezakonita in nezdružljiva z notranjim trgom, ampak se splošneje nanašajo na posledice možnosti, da pristojni organi ne odobrijo davčnih ugodnosti, ki izhajajo iz ŠSPN, ali da se bo po njihovi odobritvi pojavil dvom o njihovi veljavnosti.
Ob tem je Komisija v nekaterih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa konkretneje opredelila posebne vidike klavzul o odškodnini, ki so po njenem mnenju problematični v posebnem okviru vračila nezakonitih pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom. Tako je pojasnila, da bi bil cilj vračila, ki je ponovna vzpostavitev prejšnjega stanja in zlasti odprava izkrivljanja konkurence, ki je bilo povzročeno s konkurenčno ugodnostjo, dodeljeno z nezakonito pomočjo, ki ni združljiva z notranjim trgom, trajno onemogočen, če bi lahko akterji zasebnega sektorja s pogodbenimi klavzulami spremenili učinke odločb Komisije o vračilu. Iz tega sledi, da je treba natančno določitev v členu 4(1) izreka izpodbijanega sklepa razumeti, kot da se nanaša le na klavzule o odškodnini, kolikor jih je mogoče razlagati tako, da prejemnike nezakonite pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, ščitijo pred vračilom te pomoči.
Poleg tega Komisija ni določila, da so te klavzule o odškodnini nične, saj so za to po potrebi pristojna nacionalna sodišča. Namen natančne določitve, ki jo je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, je namreč le pojasniti obseg obveznosti, ki jo ima Kraljevina Španija, da pomoč izterja od njenih prejemnikov, da se ponovno vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izplačilom navedene pomoči.
Iz tega sledi, da Komisija ni presegla pristojnosti, ki jih ima na področju državnih pomoči.(9) Čeprav drži, da se vračilo izvede skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice,(10) dejstvo namreč ostaja, da morajo ti postopki omogočiti takojšnje in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. Posledično nič ne nasprotuje temu, da Komisija v izpodbijanem sklepu določi, da mora Kraljevina Španija zagotoviti, da prejemniki vrnejo zneske pomoči, od katerih so imeli dejansko korist, ne da bi lahko breme vračila teh zneskov prenesli na drugo stranko pogodbe. To še toliko bolj velja, ker so bile te klavzule o odškodnini določene v okvirnih pogodbah, sklenjenih med različnimi udeleženci ŠSPN, saj je davčna uprava te pogodbe upoštevala pri odobritvi predčasne amortizacije.