Zadeva T-257/07 R

Francoska republika

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Začasna odredba – Zdravstveno varstvo – Uredba (ES) št. 999/2001 – Izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij – Uredba (ES) št. 727/2007 – Predlog za zadržanje izvršitve – Fumus boni juris – Nujnost – Tehtanje interesov“

Povzetek sklepa

1.      Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Izvršitev – Ukrepi varovanja zdravja ljudi

(člen 174 ES)

2.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Pogoji odobritve – „Fumus boni juris“

(člen 242 ES; Uredba Komisije št. 999/2001)

3.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Pogoji odobritve – „Fumus boni juris“

(člen 242 ES; Uredba Komisije št. 999/2001)

4.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Pogoji odobritve – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda

(člen 242 ES; Uredba Komisije št. 999/2001)

5.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Pogoji odobritve – Tehtanje vseh zadevnih interesov

(člen 242 ES)

1.      Previdnostno načelo je na podlagi člena 174 ES eno od načel, na katerih temelji okoljska politika Skupnosti, v okvir katere spada tudi politika, povezana z varovanjem zdravja ljudi, in se uporablja tudi, ko institucije Skupnosti sprejemajo ukrepe za varovanje zdravja ljudi v okviru skupne kmetijske politike.

Na podlagi tega načela lahko institucije, kadar se pojavi negotovost glede obstoja ali obsega tveganj za zdravje ljudi, sprejmejo varstvene ukrepe in jim ni treba čakati, da sta dejanskost in resnost teh nevarnosti v celoti dokazani. Nasprotno, kadar novi elementi spremenijo dojemanje tveganja ali pokažejo, da se ta nevarnost lahko omeji z manj zavezujočimi ukrepi, kot so obstoječi, institucije in zlasti Komisija, ki ima predlagalno pravico, skrbijo za prilagoditev ureditve novim ugotovitvam. Tako lahko institucije Skupnosti dejansko sprejmejo manj zavezujoče ukrepe, kot so obstoječi, če je mogoče s temi ukrepi omejiti tveganje, katerega dojemanje je bilo spremenjeno po zaslugi novih elementov.

Zakonodajalec Skupnosti ima na tem področju široko diskrecijsko pravico, ki od njega zahteva politične, gospodarske in socialne odločitve na področju, na katerem mora izvrševati kompleksno presojo. V takih okoliščinah je treba pri nadzoru sodišča Skupnosti glede vprašanj po temelju preučiti le, ali pri izvajanju take diskrecijske pravice ni bila storjena očitna napaka, ali niso bila zlorabljena pooblastila in ali ni zakonodajalec očitno presegel omejitev svoje diskrecijske pravice.

(Glej točke 60, 61, 66 in 67.)

2.      Da bi ugotovili, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, povezan s fumus boni juris – kjer se v podporo tožbi v zadevi v glavni stvari navaja Komisijina kršitev previdnostnega načela, in sicer naj bi Komisija s sprejetjem Uredbe št. 727/2007 o spremembi prilog I, III, VII in X k Uredbi (ES) št. 999/2001 o določitvi predpisov za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij (TSE), ki uvaja ublažitev ukrepov zdravstvenega varstva, ki se uporabljajo za čredo ovc ali koz, v kateri je bil ugotovljen primer TSE – je treba opraviti preizkus prima facie utemeljenosti tega pravnega sredstva in torej preveriti, ali so trditve o domnevnih kršitvah dovolj resne, da jih v okviru postopka za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti.

Ker „nično tveganje“ dejansko ne more obstajati, je treba opozoriti, da je mogoče previdnostno načelo uporabiti samo v primeru tveganja, zlasti za zdravje ljudi, ki še ni popolnoma dokazano, vendar ne temelji le na znanstveno nepreverjenih predpostavkah. Poleg tega pri uporabi previdnostnega načela, ki se že po predpostavki ujema z okvirom znanstvene negotovosti, ne moremo pričakovati, da bodo institucije Skupnosti z oceno tveganja nujno pridobile prepričljive znanstvene dokaze o dejanskosti tveganja in resnosti možnih neugodnih učinkov v primeru uresničitve tega tveganja.

Če se lahko vsaj na prvi pogled presodi, da je še vedno prisotna dejanska znanstvena negotovost glede možnosti, da se lahko razen goveje spongiformne encefalopatije na ljudi prenašajo tudi drugi povzročitelji TSE živalskega izvora po eni strani in glede zanesljivosti ločevalnih testov po drugi strani, pa trditev, da napredek znanstvenih spoznanj, kar zadeva TSE pri drobnici, ne zadostuje za spremembo dojemanja tveganja, ki ga te bolezni pomenijo za javno zdravje, ni popolnoma neutemeljena. V takih okoliščinah očitek, da je Komisija zaradi napake pri oceni tveganja kršila previdnostno načelo, utemeljuje temeljito preučitev, ki jo lahko opravi le sodišče, ki odloča o glavni stvari.

(Glej točke 59, 65, 79, 85 in 86.)

3.      Znanstvena ocena tveganja mora pristojnemu organu omogočiti, da v okviru obvladovanja tveganja opredeli, kateri ukrepi se mu zdijo primerni in potrebni za preprečitev uresničitve tveganja. Zato je za presojo obvladovanja tveganja odločilna upoštevnost ocene zadevnega tveganja.

Komisija je s sprejetjem Uredbe št. 727/2007 o spremembi prilog I, III, VII in X k Uredbi (ES) št. 999/2001 o določitvi predpisov za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij (TSE), ublažila ukrepe zdravstvenega varstva, ki se uporabljajo za čredo ovc ali koz, v kateri je bil s prvim hitrim testom ugotovljen primer TSE.

Vendar je mogoče vsaj na prvi pogled trditi, da je v mnenjih znanstvenih organov s tega področja izražena dejanska znanstvena negotovost glede okoliščin, v katerih bi se lahko TSE, razen BSE, prenašale na ljudi. Poleg tega je v teh mnenjih izražena dejanska znanstvena negotovost glede zanesljivosti ločevalnih testov, katerih namen je izključiti obstoj BSE, kar pomeni, da bi bili lahko na trg dani meso in proizvodi, pridobljeni iz živali, ki so nosilke neodkritih sevov BSE, kar pomeni resno nevarnost za zdravje ljudi.

V teh okoliščinah se trditev tožeče stranke, da navedene določbe ne omogočajo omejitve tveganja, ki ga za zdravje ljudi predstavljajo TSE, in da bi se lahko z njimi to tveganje še povečalo, vsaj na prvi pogled ne zdi popolnoma neutemeljena. V takih okoliščinah očitek, da je Komisija zaradi napake pri obvladovanju tveganja kršila previdnostno načelo, utemeljuje temeljito preučitev, ki jo lahko opravi le sodišče, ki odloča o glavni stvari.

(Glej točke 88, 89, 107, 108 in 116.)

4.      Namen postopka za izdajo začasne odredbe je zagotoviti polno učinkovitost prihodnje dokončne odločbe, da se zapolni vrzel v sodnem varstvu, ki ga zagotavljajo sodišča Skupnosti. Da bi dosegli ta cilj, je treba nujnost predloga za izdajo začasne odredbe presojati glede na potrebo po začasnem odločanju, da bi se izognili temu, da bi stranki, ki predlaga začasno odredbo, nastala znatna in nepopravljiva škoda.

Če organi države članice, ki morajo skrbeti za javni interes, kar zadeva varovanje javnega zdravja, zadržanje izvršitve določb Uredbe št. 727/2007 o spremembi prilog I, III, VII in X k Uredbi (ES) št. 999/2001 o določitvi predpisov za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij (TSE), ki uvaja ublažitev ukrepov zdravstvenega varstva, ki se uporabljajo za čredo ovc ali koz, v kateri je bil ugotovljen primer TSE, predlagajo zaradi tveganja za zdravje ljudi, ki izhaja iz njihovega izvajanja, je treba pri presoji nujnosti upoštevati, da se zdijo z vidika elementov, ki jih ima na voljo sodnik za izdajo začasne odredbe, dejanske in pravne trditve, ki jih je zadevna država članica navedla v podporo fumus boni juris, resne, in je treba zato šteti, da je mogoče, da se za prehrano ljudi namenjajo meso in proizvodi, pridobljeni iz živali, okuženih s TSE.

V takih okoliščinah je treba skleniti, da je pogoj nujnosti izpolnjen.

(Glej točke 122, 127, 128 in 133.)

5.      Ko v okviru predloga za sprejetje začasnih ukrepov sodnik za izdajo začasne odredbe tehta zadevne interese, mora ugotoviti, ali bi bilo, če bi sodišče, ki odloča o glavni stvari, razglasilo ničnost spornega akta, še mogoče spremeniti položaj, nastal zaradi takojšnjega izvajanja tega akta, in, nasprotno, ali bi zadržanje izvršitve zadevnega akta lahko preprečilo polni učinek tega akta, če bi bila tožba v glavni stvari zavrnjena.

V zvezi s tem je treba načeloma zahtevam, povezanim z javnim zdravjem, priznati nesporno prevlado nad gospodarskimi pomisleki. Iz tega izhaja, da se bo sodnik za izdajo začasne odredbe v primeru sklicevanja na resno tveganje za javno zdravje, ne glede na formalno neodvisnost pri tehtanju interesov, skoraj neizogibno odločil za varovanje javnega zdravja.

(Glej točki 140 in 141.)