Zadeva T‑32/21
(objava odlomkov)
DAW SE
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino
Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 6. oktobra 2021
„Znamka Evropske unije – Besedna znamka Evropske unije Muresko – Prejšnji nacionalni besedni znamki Muresko – Zahteva po prednosti starejših nacionalnih znamk po registraciji znamke Evropske unije – Člena 39 in 40 Uredbe (EU) 2017/1001 – Potek registracije starejših nacionalnih znamk na dan vložitve zahteve po prednosti“
1. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Jezikovna, sistematična in teleološka razlaga
(Glej točko 22.)
2. Znamka Evropske unije – Vložitev prijave znamke Evropske unije – Zahteva po prednosti nacionalne znamke – Pogoji – Ozka razlaga
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 39 in 40)
(Glej točko 23.)
3. Znamka Evropske unije – Vložitev prijave znamke Evropske unije – Zahteva po prednosti nacionalne znamke – Zahteva po prednosti po registraciji znamke Evropske unije – Pogoji – Nacionalna znamka, ki je ob vložitvi zahteve registrirana
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 12 ter člena 39 in 40)
(Glej točke 25, 27, 28, od 30 do 34 in 40.)
Povzetek
Tožeča stranka, družba Daw SE, je imetnica besedne znamke Evropske unije Muresko, ki jo je 12. septembra 2016 registriral Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).
Tožeča stranka je 3. februarja 2020 pri EUIPO v zvezi s to znamko na podlagi člena 40 Uredbe 2017/1001(1) vložila zahtevo po prednosti enake starejše poljske in nemške znamke. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo zahtevi po prednosti navedenih znamk ugodeno glede na neko drugo znamko Evropske unije, pri čemer pa ni izpodbijala dejstva, da je registracija za ti nacionalni znamki potekla.
EUIPO je sporno zahtevo zavrnil, ker je registracija nacionalnih znamk na dan vložitve te zahteve po prednosti potekla.
Splošno sodišče, ki je odločalo o tožbi za razveljavitev odločbe EUIPO, je tožbo zavrnilo. Prvič je razsodilo, da mora biti starejša nacionalna znamka na dan vložitve zahteve po prednosti navedene znamke v razmerju do enake znamke Evropske unije registrirana in veljavna.
Presoja Splošnega sodišča
Prvič, Splošno sodišče je podalo jezikovno razlago člena 40 Uredbe 2017/1001. Menilo je, da iz slovnične oblike tega člena glede na različne jezikovne različice jasno izhaja, da mora biti enaka starejša blagovna znamka, za katero se v razmerju do znamke Evropske unije zahteva prednost, ob vložitvi zahteve po prednosti registrirana.
Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da je taka razlaga potrjena s sobesedilom, v katero je umeščen navedeni člen.(2) Ko se namreč zahtevi po prednosti enake starejše nacionalne znamke v razmerju do znamke Evropske unije ugodi, lahko imetnik dopusti, da prva znamka preneha, pri čemer v zvezi z drugo znamko še naprej uživa enake pravice, kot bi jih imel, če bi bila prva znamka še naprej registrirana. Sistem zahteve po prednosti nacionalne znamke po registraciji znamke Evropske unije tako temelji na načelu, da se imetnik starejše nacionalne znamke tej znamki ne odpove ali ne dopusti, da njena registracija poteče, preden se zahtevi po prednosti, ki jo je vložil, v razmerju do znamke Evropske unije ne ugodi. To pomeni, da registracija za enako starejšo blagovno znamko na dan vložitve navedene zahteve po prednosti še ni potekla.
Tretjič, navedena razlaga je tudi v skladu s ciljem sistema zahteve po prednosti nacionalne znamke, ki je ta, da se imetnikom enakih nacionalnih znamk in znamk Evropske unije omogoči racionalizacija njihovih portfeljev znamk ob hkratni ohranitvi njihovih prejšnjih pravic. Domneva ohranitve pravic, ki izhajajo iz enake starejše nacionalne znamke, ki jo je treba razlagati ozko, ni splošno veljavna, ampak velja le za enako znamko Evropske unije in za blago ali storitve, ki so enaki tistim, v zvezi s katerimi je bilo zahtevi po prednosti ugodeno, in če registracija za enako starejšo nacionalno znamko ni bila podaljšana. Posledica ugoditve zahtevi po prednosti torej ni ohranitev zadevne starejše nacionalne znamke ali celo zgolj ohranitev nekaterih pravic, ki izhajajo iz te znamke, ne glede na znamko Evropske unije, v razmerju do katere je bilo ugodeno zahtevi po prednosti.
Zato se tožeča stranka sicer lahko sklicuje na domnevo ohranitve pravic, ki izhajajo iz poljske in nemške zanamke, v zvezi z znamko Evropske unije, za katero je bilo zahtevi po prednosti ugodeno pred njunim potekom, vendar se na to domnevo ne more sklicevati tudi v utemeljitev sporne zahteve po prednosti za zadevno znamko Evropske unije.