Language of document : ECLI:EU:T:2021:925

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)

z dne 21. decembra 2021(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi zaradi razmer v Ukrajini – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamu – Dolžnost Sveta, da preveri, ali sta bili ob sprejetju odločbe organa tretje države spoštovani pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva“

V zadevi T‑195/21,

Oleksandr Viktorovych Klymenko, stanujoč v Moskvi (Rusija), ki ga zastopa M. Phelippeau, odvetnica,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata S. Lejeune in A. Vitro, zastopnika,

tožena stranka,

zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2021/394 z dne 4. marca 2021 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2021, L 77, str. 29) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2021/391 z dne 4. marca 2021 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2021, L 77, str. 2) v delu, v katerem je v teh aktih ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere se uporabljajo ti omejevalni ukrepi,

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),

v sestavi D. Spielmann, predsednik, R. Mastroianni (poročevalec), sodnik, in M. Brkan, sodnica,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Ta zadeva spada v okvir sporov v zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi proti nekaterim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini po zatrtju demonstracij na Trgu neodvisnosti v Kijevu (Ukrajina) februarja 2014.

2        Tožeča stranka, Oleksandr Viktorovych Klymenko, je opravljala funkcijo ministra Ukrajine za prihodke in dajatve.

3        Svet Evropske unije je 5. marca 2014 sprejel Sklep 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 26). Svet je istega dne sprejel Uredbo (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 1).

4        V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2014/119 je navedeno:

„(1)      Svet je 20. februarja 2014 najodločneje obsodil vsakršno uporabo nasilja v Ukrajini. Pozval je k takojšnji ustavitvi nasilja v Ukrajini ter doslednemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrajinsko vlado je pozval, naj se v celoti vzdrži vsakršnih ukrepov, voditelje opozicije pa, naj se oddaljijo od vseh, ki se zatekajo k skrajnim dejanjem, vključno z nasiljem.

(2)      Svet je 3. marca 2014 sklenil, da se omejevalni ukrepi osredotočijo na zamrznitev in povrnitev sredstev od oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, z namenom ureditve [utrditve] in podpore pravni državi in spoštovanju človekovih pravic v Ukrajini.“

5        Člen 1(1) in (2) Sklepa 2014/119 določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev[,] in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

2.      Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi se ne dajo neposredno ali posredno na razpolago ali v njihovo korist nobena sredstva ali gospodarski viri.“

6        Podrobna pravila glede te zamrznitve sredstev so določena v členu 1, od (3) do (6), Sklepa 2014/119.

7        V skladu s Sklepom 2014/119 je z Uredbo št. 208/2014 naloženo sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev, določenih s tem sklepom (v nadaljevanju: zadevni omejevalni ukrepi), in opredeljena so podrobna pravila te zamrznitve v bistvu enako kot z navedenim sklepom.

8        Imena oseb iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 so navedena na seznamu v Prilogi k navedenemu sklepu in v Prilogi I k navedeni uredbi (v nadaljevanju: seznam), skupaj z – med drugim – obrazložitvijo njihove uvrstitve. Imena tožeče stranke sprva na tem seznamu ni bilo.

9        Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 sta bila spremenjena z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/216/SZVP z dne 14. aprila 2014 o izvajanju Sklepa 2014/119 (UL 2014, L 111, str. 91) in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 381/2014 z dne 14. aprila 2014 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2014, L 111, str. 33) (v nadaljevanju skupaj: akta iz aprila 2014).

10      Z navedenima aktoma iz aprila 2014 je bilo ime tožeče stranke dodano na seznam, s podatki o identiteti „nekdanji minister za prihodke in dajatve“ ter naslednjo obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero v Ukrajini teče preiskava zaradi sodelovanja pri zločinih [kaznivih dejanjih] v zvezi s poneverbo ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine.“

11      Tožeča stranka je 30. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑494/14, s katero je med drugim predlagala razglasitev ničnosti aktov iz aprila 2014 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

12      Svet je 29. januarja 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/143 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 24, str. 16) in Uredbo (EU) 2015/138 o spremembi Uredbe (EU) št. 208/2014 (UL 2015, L 24, str. 1).

13      V Sklepu 2015/143 so bila z veljavnostjo od 31. januarja 2015 natančneje določena merila za uvrstitev oseb, na katere se nanaša zamrznitev sredstev, na seznam in je bilo besedilo člena 1(1) Sklepa 2014/119 nadomeščeno z naslednjim besedilom:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

Za namene tega sklepa osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključujejo osebe, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo:

(a)      glede odtujitve ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja ali vpletenosti v to odtujitev; ali

(b)      glede zlorabe položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zanj ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja, ali vpletenost v to zlorabo.“

14      Uredba št. 208/2014 je bila podobno spremenjena z Uredbo 2015/138.

15      Svet je 5. marca 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/364 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 62, str. 25) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/357 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 62, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2015). S Sklepom 2015/364 je bil, prvič, nadomeščen člen 5 Sklepa 2014/119 s podaljšanjem uporabe omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali na tožečo stranko, do 6. marca 2016, in drugič, nadomeščena Priloga k zadnjenavedenemu sklepu. Z Izvedbeno uredbo 2015/357 je bila posledično nadomeščena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.

16      Z aktoma iz marca 2015 je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu, skupaj s podatki o identiteti „nekdanji minister za prihodke in dajatve“ in s to novo obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja ter zlorabe položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zase ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja.“

17      Tožeča stranka je 15. maja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑245/15, za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2015 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

18      Svet je 4. marca 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/318 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbeno uredbo (EU) 2016/311 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2016, L 60, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2016).

19      Z aktoma iz marca 2016 je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov tudi za tožečo stranko podaljšana do 6. marca 2017, ne da bi bila spremenjena obrazložitev vključenosti tožeče stranke na seznam glede na akta iz marca 2015.

20      Tožeča stranka je 28. aprila 2016 v skladu s členom 86 Poslovnika Splošnega sodišča prilagodila tožbo v zadevi T‑245/15, tako da je zahtevala tudi razglasitev ničnosti aktov iz marca 2016 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

21      Splošno sodišče je s sklepom z dne 10. junija 2016, Klymenko/Svet (T‑494/14, EU:T:2016:360), sprejetim na podlagi člena 132 Poslovnika, ugodilo tožbi iz točke 11 zgoraj, pri čemer je ugotovilo, da je očitno utemeljena, in je za nična razglasilo akta iz aprila 2014 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

22      Svet je 3. marca 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/381 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/374 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2017, L 58, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2017).

23      Z aktoma iz marca 2017 je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov tudi za tožečo stranko podaljšana do 6. marca 2018, ne da bi bila spremenjena obrazložitev vključenosti tožeče stranke na seznam glede na akta iz marca 2015.

24      Tožeča stranka je 27. marca 2017 ponovno prilagodila svoje tožbene predloge v zadevi T‑245/15, tako da je zahtevala tudi razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

25      Splošno sodišče je s sodbo z dne 8. novembra 2017, Klymenko/Svet (T‑245/15, neobjavljena, EU:T:2017:792), zavrnilo vse predloge tožeče stranke iz točk 17, 20 in 24 zgoraj.

26      Tožeča stranka je 5. januarja 2018 pri Sodišču vložila pritožbo zoper sodbo z dne 8. novembra 2017, Klymenko/Svet (T‑245/15, neobjavljena, EU:T:2017:792), ki je bila vpisana pod opravilno številko zadeve C‑11/18 P.

27      Svet je 5. marca 2018 sprejel Sklep (SZVP) 2018/333 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2018, L 63, str. 48) in Izvedbeno uredbo (EU) 2018/326 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2018, L 63, str. 5) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2018).

28      Z aktoma iz marca 2018 je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov tudi za tožečo stranko podaljšana do 6. marca 2019, ne da bi bila spremenjena obrazložitev vključenosti tožeče stranke na seznam glede na akta iz marca 2015.

29      Tožeča stranka je 30. aprila 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑274/18, za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2018 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

30      Svet je 4. marca 2019 sprejel Sklep (SZVP) 2019/354 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2019, L 64, str. 7) in Izvedbeno uredbo (EU) 2019/352 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2019, L 64, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2019).

31      Z aktoma iz marca 2019 je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov podaljšana do 6. marca 2020, ime tožeče stranke pa je bilo ohranjeno na seznamu z enako obrazložitvijo, kot je navedena v točki 16 zgoraj, skupaj s pojasnilom glede spoštovanja njenih pravic do obrambe in učinkovitega sodnega varstva v kazenskem postopku, na katerega se je oprl Svet.

32      Tožeča stranka je 3. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑295/19, za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2019 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

33      Splošno sodišče je s sodbo z dne 11. julija 2019, Klymenko/Svet (T‑274/18, EU:T:2019:509), razglasilo ničnost aktov iz marca 2018 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

34      Sodišče je s sodbo z dne 26. septembra 2019, Klymenko/Svet (C‑11/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:786), prvič, sodbo z dne 8. novembra 2017, Klymenko/Svet (T‑245/15, neobjavljena, EU:T:2017:792) (glej točko 25 zgoraj), razveljavilo, in drugič, akte iz marca 2015, marca 2016 in marca 2017 razglasilo za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko.

35      Svet je 5. marca 2020 sprejel Sklep (SZVP) 2020/373 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2020, L 71, str. 10) in Izvedbeno uredbo (EU) 2020/370 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2020, L 71, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2020).

36      Z aktoma iz marca 2020 je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov podaljšana do 6. marca 2021, ime tožeče stranke pa je bilo ohranjeno na seznamu z enako obrazložitvijo, kot je navedena v točki 16 zgoraj, skupaj s pojasnilom glede spoštovanja njenih pravic do obrambe in učinkovitega sodnega varstva v kazenskem postopku, na katerega se je oprl Svet.

37      Svet in tožeča stranka sta si med novembrom 2020 in januarjem 2021 izmenjala več dopisov v zvezi z morebitnim podaljšanjem zadevnih omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki. Natančneje, Svet je tožeči stranki posredoval več dopisov urada generalnega državnega tožilca Ukrajine (v nadaljevanju: UGDT) v zvezi s kazenskimi postopki zoper njo, na katere se je Svet oprl pri načrtovanju navedenega podaljšanja.

38      Splošno sodišče je s sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet (T‑258/20, EU:T:2021:52), razglasilo ničnost aktov iz marca 2020 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

39      Svet je 4. marca 2021 sprejel Sklep (SZVP) 2021/394 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2021, L 77, str. 29) in Izvedbeno uredbo (EU) 2021/391 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2021, L 77, str. 2) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta).

40      Z izpodbijanima aktoma je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov za tožečo stranko podaljšana do 6. septembra 2021, njeno ime pa je bilo ohranjeno na seznamu z enako obrazložitvijo, kot je navedena v točki 16 zgoraj. Poleg tega sta bili Priloga k Sklepu 2014/119 in Priloga I k Uredbi št. 208/2014 razdeljeni na dva oddelka, od katerih je bil drugi naslovljen „Pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva“. V tem oddelku je v zvezi s tožečo stranko navedeno:

„Kazenski postopek v zvezi s prisvajanjem državnih sredstev ali drugega premoženja še vedno poteka. Iz podatkov v dokumentaciji Sveta je razvidno, da sta bili pravica Oleksandra Klymenka do obrambe in njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva, vključno s temeljno pravico do obravnave v razumnem roku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, v kazenskem postopku, na katerega se je oprl Svet, spoštovani. To dokazujeta predvsem odločitvi preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018, s katerima je bilo izdano dovoljenje za posebno preiskavo v nenavzočnosti. Svet ugotavlja, da je bila obramba obveščena o zaključku predsodnih preiskav v letih 2017 in 2018 ter da je od takrat prejela gradivo za kazenski postopek, da bi se seznanila z njim. Obramba pregleduje in preučuje obsežno gradivo, ki je na voljo v zvezi s predsodno preiskavo v kazenskem postopku. Svet meni, da je treba dolgo obdobje seznanitve pripisati obrambi.“

41      Svet je z dopisom z dne 5. marca 2021 tožečo stranko obvestil o ohranitvi omejevalnih ukrepov proti njej. Odgovoril je na pripombe tožeče stranke iz dopisov z dne 11. decembra 2020 ter 22. in 27 januarja 2021 ter ji posredoval izpodbijana akta. Postavil ji je tudi rok za predložitev pripomb pred sprejetjem odločitve v zvezi z morebitno ohranitvijo njenega imena na seznamu.

 Dejstva po vložitvi obravnavane tožbe

42      Svet je z dopisom z dne 14. septembra 2021 Splošno sodišče obvestil o prenehanju veljavnosti zadevnih omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki, ker njeno ime ni več navedeno na seznamu.

 Postopek in predlogi strank

43      Tožeča stranka je 8. aprila 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ničnostno tožbo zoper izpodbijana akta.

44      Svet je 25. junija 2021 vložil odgovor na tožbo.

45      Ker eden od članov petega senata ni mogel odločati, je predsednik Splošnega sodišča določil drugega sodnika za dopolnitev senata.

46      Tožeča stranka replike ni vložila v predpisanem roku.

47      Pisni del postopka je bil končan 31. avgusta 2021.

48      V skladu s členom 106(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če stranke v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka ne podajo predloga, naj se opravi obravnava, odloči, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka. Splošno sodišče je v obravnavani zadevi menilo, da je na podlagi listin iz spisa o zadevi dovolj poučeno, zato je sklenilo, da bo, ker tak predlog ni bil podan, odločilo brez ustnega dela postopka.

49      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijana akta razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanjo;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

50      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        podredno, če bi bilo treba izpodbijana akta razglasiti za nična v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, odredi ohranitev učinkov Sklepa 2021/394, dokler ne začne učinkovati razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe 2021/391;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

51      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri razloge, in sicer se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil, tretji v bistvu na kršitev temeljnih pravic pri sprejetju izpodbijanih aktov in četrti na neobstoj pravne podlage.

52      Najprej je treba preučiti drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se Svetu z njim očita, da ni zadostno preveril, ali so ukrajinski organi spoštovali pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, zaradi česar naj bi pri sprejemanju izpodbijanih aktov prišlo do očitne napake pri presoji.

53      Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi zlasti, da Svet ni preveril, ali kazenska postopka zoper njo z referenčnima številkama 42017000000000113 (v nadaljevanju: postopek 113) in 42014000000000521 (v nadaljevanju: postopek 521), na katera je oprl svojo odločitev, da ohrani omejevalne ukrepe zoper njo, potekata ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

54      Tožeča stranka meni, da odgovori UGDT na vprašanja, ki jih je postavil Svet v zvezi s spoštovanjem njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, vključno s spoštovanjem razumnega roka ukrajinskih organov, stanjem kazenskih postopkov zoper njo, pristojnostjo različnih zadevnih preiskovalnih organov, razmerji med njimi in prenosom preiskav od enega do drugega, niso bili zadovoljivi. Zato Svetu v bistvu očita, da ni opravil zadostnih preverjanj in ni upošteval dokazov, ki mu jih je predložila v zvezi s postopkovnimi nepravilnostmi, ki so jih storili ukrajinski organi, in neobstojem njihove neodvisnosti.

55      Prvič, trdi, da njeno ime ni bilo navedeno na seznamu iskanih oseb na mednarodni ravni, ki ga je pripravila Mednarodna organizacija kriminalistične policije (Interpol) (v nadaljevanju: seznam iskanih oseb Interpola), kot je ugotovil pritožbeni senat ukrajinskega višjega sodišča za boj proti korupciji v sodbi z dne 13. maja 2020 (v nadaljevanju: sodba z dne 13. maja 2020), s katero je bil razveljavljen preventivni ukrep pripora zoper njo, ker naj za sprejetje takega sklepa ne bi bil izpolnjen eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v skladu z ukrajinskim zakonikom o kazenskem postopku (v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku), in sicer, da mora biti ime zadevne osebe vpisano na mednarodni seznam iskanih oseb. Ta sodba naj bi bila pomembna tudi za presojo sklepa preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča v Petchersku v Kijevu (v nadaljevanju: sodišče v Petchersku) z dne 5. oktobra 2018 (v nadaljevanju: sklep preiskovalnega sodnika z dne 5. oktobra 2018) o začetku posebne preiskave zoper njo v nenavzočnosti, ker je bil sprejet med drugim tudi na podlagi predpostavke, da je ime tožeče stranke uvrščeno na mednarodni seznam iskanih oseb.

56      Drugič, tožeča stranka meni, da trajanje pregona zoper njo v Ukrajini ni razumno v smislu člena 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), kot jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), in da so za neobičajno dolgo trajanje kazenskih postopkov, na katere se je Svet oprl, ne da bi opravil kakršno koli preverjanje, odgovorni samo organi, pristojni za te postopke, ki niso sprejeli nobene odločitve o predložitvi zadeve sodišču zaradi podaljšanja zamrznitve sredstev.

57      Tretjič, tožeča stranka Svetu očita, da ni nikakor preveril, ali sta bili spoštovani njeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva pri prenosu že končanih predhodnih preiskav na nacionalni urad Ukrajine za boj proti korupciji, ki se je poleg tega zgodil šest let po njihovem začetku, čeprav je ta urad deloval od aprila 2015.

58      Četrtič, tožeča stranka trdi, da pri sprejetju sklepa preiskovalnega sodnika z dne 5. oktobra 2018 nista bili spoštovani njeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

59      Petič, tožeča stranka trdi, da ob upoštevanju nepravilnosti, ki so jih storili ukrajinski organi, ni nobenega zagotovila, da sta bili pri izvedbi preiskav spoštovani navedeni pravici, in da se Svet zato ni mogel opreti samo na informacije od UGDT, ki ga imenuje vlada in ki je v ozračju političnih obračunavanj večkrat javno kršil njene temeljne pravice.

60      Nazadnje, Svet naj bi kršil obveznost preverjanja spoštovanja pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, čeprav je ta večkrat zatrjevala, da sta ji bili ti pravici kršeni.

61      Svet trdi, da iz dopisovanja s tožečo stranko izhaja, da je upošteval pripombe tožeče stranke, da je preveril njihovo utemeljenost s tem, da je ukrajinskim organom postavil tudi natančna vprašanja in od njih prejel pojasnila, ter da je lahko glede na informacije, ki jih je prejel od ukrajinskih organov, po eni strani menil, da pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva nista bili kršeni in da je bilo po drugi strani dovolj razlogov za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu.

62      Poleg tega naj bi tožeča stranka uresničevala svojo pravico, da jo v Ukrajini v postopkih, ki se nanašajo nanjo, zastopa odvetnik, in naj bi svojo nenavzočnost v državi uporabila za sklicevanje na postopkovne napake in izogibanje pristojnim sodiščem. Poleg tega naj bi zakonik o kazenskem postopu tožeči stranki omogočal ugovore in sredstva izpodbijanja, iz spisa pa naj bi izhajalo, da jih je koristno uporabljala, tako da je bil izid njenih tožb včasih v njeno korist.

63      Svet v zvezi s trditvami tožeče stranke, ki se nanašajo na domnevno predolgo trajanje predhodnih preiskav in nevložitvijo obtožnice zoper njo, odgovarja, da je od ukrajinskih organov v zvezi s tem zahteval pojasnila in jih tudi pridobil, da sta bili preiskavi v postopkih 113 in 521 končani leta 2017 oziroma oktobra 2018, in da se obramba tožeče stranke zdaj seznanja s spisom, kar naj bi dokazovalo, da postopek poteka. V zvezi s tem trdi, da se je postopek seznanitve z vsebino spisa upočasnil zaradi zapletenosti zadeve, velikega obsega listin v spisu, zdravstvene krize in nenavzočnost tožeče stranke na ukrajinskem ozemlju. Nato Svet trdi, da določbe zakonika o kazenskem postopku ukrajinskim organom ne nalagajo, naj končajo zadevna kazenska postopka, ker je bila sprememba tega zakonika iz leta 2017, s katero je bilo določeno najdaljše trajanje predhodnih preiskav, uvedena po vpisu imena tožeče stranke v evidenco osumljencev in se zato ne uporablja za navedena postopka.

64      Nazadnje Svet trdi, da sodba z dne 13. maja 2020 ne vpliva na postopek 113 in da preventivni ukrep pripora obstaja tudi v okviru postopka 521, čeprav ga ni mogoče izvršiti, ker je tožeča stranka zapustila državo. Navedena sodba vsekakor potrjuje, da je zagotovljeno varstvo pravic tožeče stranke.

65      Najprej je treba navesti, da je treba drugi tožbeni razlog razumeti tako, da se nanaša na napako pri presoji in ne na očitno napako pri presoji. Svet namreč ni imel nobene diskrecijske pravice pri ugotavljanju, ali ima na voljo dovolj elementov za oceno tega, ali ukrajinski organi spoštujejo pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva ter ali lahko ti elementi vzbudijo upravičene dvome o spoštovanju teh pravic (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 9. junija 2021, Yanukovych/Svet, T‑303/19, neobjavljena, EU:T:2021:334, točka 73 in navedena sodna praksa).

66      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morata sodišči Evropske unije pri nadzoru omejevalnih ukrepov načeloma zagotoviti celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije in med katere spadata med drugim pravici do učinkovitega sodnega varstva in do obrambe, ki sta določeni s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 64 in navedena sodna praksa).

67      Zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine, se zahteva, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o uvrstitvi ali ohranitvi imena osebe na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za to osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejstva, ki so navedena v obrazložitvi in na katerih navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev navedenih aktov – utemeljeni (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 65 in navedena sodna praksa).

68      Sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov, kakršni so tisti iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014, kakor sta bila spremenjena, zoper osebo, za katero je bilo ugotovljeno, da je odgovorna za odtujitev javnih sredstev, ki pripadajo tretji državi, v bistvu temeljita na odločbi organa te države, ki je v zvezi s tem pristojen za uvedbo in izvedbo postopka kazenske preiskave zoper to osebo glede kaznivega dejanja odtujitve javnih sredstev (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 66 in navedena sodna praksa).

69      Čeprav torej Svet na podlagi merila za uvrstitev na seznam, kot je navedeno v točki 13 zgoraj, omejevalne ukrepe lahko opre na odločbo tretje države, pa obveznost te institucije, da spoštuje pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, pomeni, da se mora prepričati, ali so organi tretje države, ki so to odločbo sprejeli, navedeni pravici spoštovali (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 67 in navedena sodna praksa).

70      Namen zahteve, da mora Svet preveriti, ali so bile pri sprejetju odločb tretjih držav, na katere se namerava opreti, te pravice spoštovane, je zagotoviti, da do sprejetja ali ohranitve ukrepov zamrznitve sredstev pride zgolj na dovolj trdni dejanski podlagi, in tako varovati zadevne osebe ali subjekte. Svet zato lahko šteje, da sprejetje ali ohranitev takšnih ukrepov temelji na dovolj trdni dejanski podlagi, šele po tem, ko sam preveri, ali sta bili pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva pri sprejetju odločbe zadevne tretje države, na katero se namerava opreti, spoštovani (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 68 in navedena sodna praksa).

71      Poleg tega, čeprav okoliščina, da je tretja država ena od držav, ki so pristopile k EKČP, pomeni, da ESČP opravlja nadzor nad temeljnimi pravicami, ki jih zagotavlja navedena konvencija in ki so v skladu s členom 6(3) PEU del prava Unije kot splošna načela, pa takšna okoliščina ne odpravi potrebe po preverjanju, navedene v točki 70 zgoraj (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 69 in navedena sodna praksa).

72      V skladu s sodno prakso mora Svet v obrazložitvi sprejetja ali ohranitve omejevalnih ukrepov proti osebi ali subjektu vsaj na kratko navesti razloge, iz katerih meni, da je bila odločba tretje države, na katero se namerava opreti, sprejeta ob spoštovanju pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. Zato mora Svet, da izpolni svojo obveznost obrazložitve, v sklepu o naložitvi omejevalnih ukrepov izkazati, da je preveril, ali sta bili ob sprejetju odločbe tretje države, na katero opira navedene ukrepe, ti pravici spoštovani (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 70 in navedena sodna praksa).

73      Nazadnje, Svet se mora, kadar se pri sprejetju ali ohranitvi omejevalnih ukrepov, kakršni so ti v obravnavani zadevi, opre na sklep tretje države o začetku in izvedbi kazenskega postopka zoper zadevno osebo zaradi odtujitve javnih sredstev ali premoženja, prvič, prepričati, ali so organi te tretje države ob sprejetju navedenega sklepa spoštovali pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva osebe, zoper katero teče zadevni kazenski postopek, in drugič, v sklepu o uvedbi omejevalnih ukrepov navesti razloge, iz katerih meni, da so bile ob sprejetju tega sklepa tretje države te pravice spoštovane (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 71 in navedena sodna praksa).

74      V obravnavanem primeru se zdijo take obveznosti še toliko nujnejše, ker so bili, kot izhaja iz uvodne izjave 2 Sklepa 2014/119, ta in naslednji sklepi sprejeti v okviru politike, katere namen je krepitev in podpora pravne države ter spodbujanje človekovih pravic v Ukrajini (glej točko 4 zgoraj) v skladu s cilji iz člena 21(2)(b) PEU. Zato predmet teh sklepov – da se ukrajinskim organom zlasti olajša ugotovitev storjenih nezakonitih prisvojitev državnih sredstev in ohrani možnost, da ti organi zasežejo premoženjsko korist, ki je bila s temi prisvojitvami pridobljena – ne bi bil upošteven glede na te cilje, če bi bila ta ugotovitev izpostavljena odrekanju sodnega varstva ali celo samovoljnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. oktobra 2020, Ben Ali/Conseil, T‑151/18, EU:T:2020:514, točka 95).

75      Ali je Svet te obveznosti, ki so zanj veljale pri sprejemanju izpodbijanih aktov v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, spoštoval, je treba ugotoviti ob upoštevanju teh načel iz sodne prakse.

76      V zvezi s tem je treba navesti, da je Svet v izpodbijanih aktih navedel razloge, iz katerih je menil, da je bil sklep ukrajinskih organov, da zoper tožečo stranko začnejo in vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja, sprejet ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva (glej točko 40 zgoraj). Vendar je treba vseeno preveriti, ali je Svet upravičeno menil, da je tako.

77      Preizkus utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost izpodbijanih aktov in v obravnavanem primeru vključuje preverjanje, ali so elementi, na katere se sklicuje Svet, dokazani in ali so taki, da je z njimi mogoče dokazati, da je bilo preverjeno, da so ukrajinski organi ti pravici spoštovali, je treba namreč razlikovati od vprašanja obrazložitve, ki se nanaša na bistveno postopkovno zahtevo in je zgolj posledica obveznosti Sveta, da se predhodno prepriča o spoštovanju navedenih pravic (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Conseil, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 74 in navedena sodna praksa).

78      Omejevalni ukrepi proti tožeči stranki, ki so bili predhodno sprejeti, so bili z izpodbijanima aktoma podaljšani in ohranjeni na podlagi merila za uvrstitev iz člena 1(1) Sklepa 2014/119, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/143, in člena 3 Uredbe št. 208/2014, kakor je bil spremenjen z Uredbo 2015/138 (glej točki 13 in 14 zgoraj). To merilo zadeva osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključno z osebami, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo.

79      Iz obrazložitve izpodbijanih aktov, navedene v točki 40 zgoraj, in dopisa z dne 5. marca 2021 izhaja, da se je Svet pri odločanju o ohranitvi imena tožeče stranke na seznamu oprl na okoliščino, da je bila tožeča stranka v kazenskih postopkih, ki ju vodijo ukrajinski organi, zaradi kršitev v zvezi z odtujitvijo javnih sredstev ali drugega premoženja, ki so povezane z zlorabo funkcije, ki je bila izkazana zlasti z dopisi UGDT in nekaterimi sodnimi odločbami.

80      Ohranitev omejevalnih ukrepov, sprejetih proti tožeči stranki, je torej tako kot v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe z dne 26. septembra 2019, Klymenko/Svet (C‑11/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:786); z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287), in z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Conseil (T‑258/20, EU:T:2021:52), temeljila na sklepu ukrajinskih organov, da zoper tožečo stranko začnejo in vodijo kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem odtujitve ukrajinskih državnih sredstev.

81      Poudariti je treba tudi, da je Svet pri tem, ko je z izpodbijanima aktoma spremenil Prilogo k Sklepu 2014/119 in Prilogo I k Uredbi št. 208/2014 – tako kot je to že storil s sprejetjem aktov iz marca 2019 in marca 2020 – dodal nov oddelek, ki se v celoti nanaša na pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva in ki je razdeljen na dva dela.

82      V prvem delu je le splošno opozorilo o pravicah do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva v skladu z zakonikom o kazenskem postopku. Zlasti so v njem najprej navedene različne procesne pravice, ki jih imajo vse osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku na podlagi člena 42 zakonika o kazenskem postopku. Nato je naveden člen 303 tega zakonika, ki razlikuje med odločitvami in opustitvami, ki se lahko izpodbijajo v predkazenskem postopku, ter odločitvami, dejanji in opustitvami, ki se lahko obravnavajo med pripravljalnim postopkom pred sodiščem. Poleg tega je, prvič, opozorjeno, da mora v skladu s členom 306 tega zakonika vsako pritožbo zoper odločbe, dejanja ali opustitve preiskovalca ali tožilca obravnavati preiskovalni sodnik krajevnega sodišča v navzočnosti pritožnika, njegovega odvetnika ali njegovega zakonitega zastopnika. Drugič, med drugim je navedeno, da člen 309 navedenega zakonika opredeljuje odločbe preiskovalnega sodnika, ki jih je mogoče izpodbijati s pritožbo. Nazadnje je pojasnjeno, da so številni preiskovalni ukrepi, kot so zaseg premoženja in ukrepi za pridržanje, mogoči samo v primeru odločbe preiskovalnega sodnika ali sodišča.

83      Drugi del oddelka se nanaša na spoštovanje pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva za vsako osebo, katere ime je uvrščeno na seznam. Natančneje, v zvezi s tožečo stranko je pojasnjeno, da sta bili glede na podatke v dokumentaciji Sveta njeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, vključno s temeljno pravico do obravnave v razumnem roku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, v kazenskih postopkih, na katera se je oprl Svet, spoštovani, kar dokazujeta predvsem „odločitvi preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018, s katerima je bilo izdano dovoljenje za posebno preiskavo v nenavzočnosti“. Poleg tega Svet ugotavlja, da „je bila obramba obveščena o zaključku predsodnih preiskav v letih 2017 in 2018 ter da je od takrat prejela gradivo za kazenski postopek, da bi se seznanila z njim“, da se obramba tožeče stranke seznanja z vsebino spisa in da je treba to dolgo obdobje seznanitve pripisati obrambi (glej točko 40 zgoraj).

84      Svet je v dopisu z dne 5. marca 2021, naslovljenem na tožečo stranko (glej točko 41 zgoraj), najprej navedel, da podatki, ki izvirajo iz UGDT in spisa zadeve, dokazujejo, da zoper tožečo stranko v Ukrajini še vedno poteka kazenski postopek v zvezi s prisvajanjem javnih sredstev ali drugega premoženja. Nato je Svet po eni strani navedel, da je bilo s sodbo z dne 13. maja 2020 potrjeno, da je bilo obvestilo o sumu v postopku 113 veljavno vročeno in da je tožeča stranka torej imela status osumljenca. Po drugi strani je Svet v zvezi z domnevno predolgimi predhodnimi preiskavami odgovoril, da so določbe zakonika o kazenskem postopku, v skladu s katerimi mora tožilec po izteku obdobja preiskave postopek zaključiti, začele veljati 3. oktobra 2017, to je po vpisu imena tožeče stranke v evidenco osumljencev, in da se zato niso uporabljale za postopka 113 in 521. Poleg tega je Svet pojasnil, da faza seznanitve obrambe s spisom ni del obdobja predhodne preiskave, tako da morebitnih zamud v tej fazi postopka ni mogoče pripisati ukrajinskim organom, pristojnim za preiskavo. Nazadnje je Svet ugotovil, da mu ni treba preveriti, ali so kazenske preiskave utemeljene, temveč le, ali obstaja zadosten razlog za uvedbo omejevalnega ukrepa glede na dokumente, na katere se opira.

85      Iz obrazložitve izpodbijanih aktov v povezavi z obrazložitvijo iz dopisa z dne 5. marca 2021 je razvidno, da Svet zatrjuje, da je preveril, ali sta bili v postopkih, navedenih v točki 84 zgoraj, spoštovani pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

86      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da Svet ni dokazal, v katerem delu naj bi sklepa preiskovalnega sodnika sodišča v Petchersku, navedena v točki 83 zgoraj, dokazovala spoštovanje pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva med postopkoma 113 in 521. Kot je bilo namreč opozorjeno v točkah od 67 do 69 zgoraj, je moral Svet v obravnavanem primeru pred odločitvijo o ohranitvi zadevnih omejevalnih ukrepov preveriti, ali je bil sklep ukrajinskega pravosodnega organa, da začne in vodi postopke kazenske preiskave v zvezi s kaznivimi dejanji odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja in zlorabo uradnega položaja javnega funkcionarja, ki naj bi jih storila tožeča stranka, sprejet ob upoštevanju navedenih pravic tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 83 in navedena sodna praksa).

87      S tega vidika sodnih odločb, navedenih v točki 83 zgoraj, ni mogoče šteti za sklepa o začetku in vodenju preiskave, ki bi upravičila ohranitev zadevnih omejevalnih ukrepov. Vendar je z vsebinskega vidika mogoče sprejeti, da je Svet ta sklepa, ker ju je sprejel sodnik, in sicer preiskovalni sodnik sodišča v Petchersku, dejansko upošteval kot dejansko podlago, ki upravičuje ohranitev sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 84 in navedena sodna praksa).

88      Preveriti je torej treba, ali je Svet lahko upravičeno menil, da je bilo s takima sklepoma in z okoliščino, da se je obramba v trenutku sprejetja izpodbijanih aktov seznanjala s spisom in da je za trajanje tega seznanjanja v bistvu odgovorna tožeča stranka, dokazano spoštovanje pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

89      Na prvem mestu, ker gre za sklepa preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018 o začetku posebne preiskave v nenavzočnosti v okviru postopkov 113 oziroma 521 je treba ugotoviti, da sta bila sprejeta štiri leta oziroma dve leti in pol pred sprejetjem izpodbijanih aktov. Iz tega sledi, da ta sklepa ne zadoščata za dokaz, da sta navedena postopka, na katera se Svet opira za ohranitev zadevnih omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki v obdobju od marca do septembra 2021, potekala ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

90      Poleg tega je Splošno sodišče že imelo priložnost odločiti tako glede sklepa preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 kot glede sklepa z dne 5. oktobra 2018 v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287, točke od 78 do 91), in z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet (T‑258/20, EU:T:2021:52, točke 83, 93 in 94), zoper kateri ni bila vložena pritožba pri Sodišču in v katerih je razsodilo, da s tema sklepoma ni mogoče dokazati, da sta bili pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva v zadevnih postopkih spoštovani. Poudariti je treba, da Splošno sodišče ne more popolnoma prezreti razlogovanja, ki ga je razvilo v teh sodbah, ki se nanašata na iste stranke in v bistvu odpirata enaka pravna vprašanja.

91      Natančneje, v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 5. oktobra 2018, sprejetim v postopku 521, je treba spomniti, prvič, da je Splošno sodišče navedlo, da Svet ni preveril, v kolikšnem obsegu je bila ta odločba, zoper katero ni bilo mogoče vložiti pritožbe, v skladu z določbami zakonika o kazenskem postopku, navedenimi v prvem delu oddelka izpodbijanih aktov, ki se nanaša na pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva (glej točko 82 zgoraj). Drugič, Splošno sodišče je menilo, da razlogi, iz katerih tožeče stranke niso zastopali odvetniki, ki jih je imenovala sama, niso razvidni iz listin v spisu in da Svet v zvezi s tem ni izpolnil obveznosti, da se prepriča o spoštovanju pravice tožeče stranke do obrambe. Tretjič, Splošno sodišče je ugotovilo, da se je Svet kljub vsem dokumentom, ki mu jih je predložila tožeča stranka in ki dokazujejo, da njeno ime ni bilo uvrščeno na seznam iskanih oseb Interpola, zadovoljil zgolj s trditvami UGDT in preiskovalnega sodnika v zvezi s tem, čeprav je uvrstitev imena na meddržavni ali mednarodni seznam iskanih oseb, eden od dveh pogojev, ki ju mora tožilec dokazati, ko predlaga, da se postopek vodi v nenavzočnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točke od 82 do 88).

92      Enako velja za postopek 113. Glede tega postopka je namreč Splošno sodišče prav tako navedlo, da Svet ni pojasnil razlogov, zakaj se je zadovoljil že s trditvami UGDT in preiskovalnega sodnika v zvezi z uvrstitvijo imena tožeče stranke na mednarodni seznam iskanih oseb, kljub dokumentom, ki so dokazovali, da njeno ime ni bilo vpisano na seznam iskanih oseb Interpola. Po mnenju Splošnega sodišča Svet na podlagi informacij, ki jih je imel, ni mogel preveriti, ali je tožilec pri tem spoštoval izpolnjenost pogoja glede takega vpisa, in torej, ali je preiskovalni sodnik pri sprejetju sklepa spoštoval pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo tudi, da iz sodbe z dne 13. maja 2020, ki je bila sicer izdana po sprejetju aktov iz marca 2020, ne pa tudi po sprejetju izpodbijanih aktov, izhaja, prvič, da zgolj to, da je državni tožilec sprejel postopkovno odločitev v obliki sklepa, da se oseba vpiše na mednarodni seznam iskanih oseb Interpola, ne zadošča, ker bi bilo treba sprejeti tudi vse potrebne ukrepe za izvedbo take odločitve, česar državni tožilec nikakor ni dokazal, in drugič, da je tako razlago člena 193‑6 zakonika o kazenskem postopku podal že pritožbeni senat ukrajinskega višjega sodišča za boj proti korupciji v okviru več sodnih odločb, sprejetih med septembrom 2019 in februarjem 2020 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točke od 86 do 92), in bi jo torej moral državni tožilec še toliko bolj poznati.

93      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da čeprav je bila sodba z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet (T‑258/20, EU:T:2021:52), izdana pred sprejetjem izpodbijanih aktov, Svet v svojih pisanjih ni navedel nobenega elementa, na podlagi katerega bi Splošno sodišče lahko prišlo do drugačnih ugotovitev v zvezi z dokazno vrednostjo sklepov preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018 kot v sodbah z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287), in z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet (T‑258/20, EU:T:2021:52).

94      Vsekakor je treba ugotoviti tudi, da sta bili sodni odločbi, navedeni v točki 83 zgoraj, sprejeti v kazenskih postopkih, s katerima sta se utemeljila vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznam, ter sta – z vidika teh kazenskih postopkov – zgolj stranski, ker sta zgolj postopkovni. Takšne odločbe, ki se lahko uporabijo kvečjemu za dokaz obstoja dovolj trdne dejanske podlage, ker so se v skladu z veljavnim merilom za uvrstitev zoper tožečo stranko vodili kazenski postopki, ki so se med drugim nanašali na kaznivo dejanje odtujitve sredstev ali premoženja ukrajinske države, pa ontološko same po sebi ne morejo biti dokaz, da je bil sklep ukrajinskih pravosodnih organov, da začnejo in vodijo navedene kazenske postopke, na katerem v bistvu temelji ohranitev omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko, sprejet ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, kar mora v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 70 zgoraj, preveriti Svet (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 94 in navedena sodna praksa).

95      Poleg tega se Svet ne sklicuje na nobeno listino iz spisa v postopku, v katerem sta bila sprejeta izpodbijana akta, iz katere bi izhajalo, da je navedeni sodni odločbi preučil in da je lahko iz tega sklepal, da so bile procesne pravice tožeče stranke vsebinsko spoštovane.

96      Zgolj sklicevanje Sveta na dopise in ponovljena stališča ukrajinskih organov, v katerih so pojasnjevali, kako so bile spoštovane temeljne pravice tožeče stranke, in dajali zagotovila v tem smislu, ne morejo zadoščati za mnenje, da sklep o ohranitvi njenega imena na seznamu temelji na dovolj trdni dejanski podlagi v smislu sodne prakse, navedene v točki 70 zgoraj (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2020, Saleh Thabet in drugi/Svet, C‑72/19 P in C‑145/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:992, točka 44).

97      V zvezi s tem je treba tudi ugotoviti, da je moral Svet opraviti tako preverjanje, ne glede na vse dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila, da bi v obravnavanem primeru dokazala kršitev svojih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, kajti zgolj možnost sklicevanja na kršitev teh pravic pred ukrajinskimi sodišči na podlagi določb zakonika o kazenskem postopku sama po sebi ne zadošča za dokaz, da je ukrajinski pravosodni organ navedeni pravici spoštoval (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2021, Yanukovych/Svet, T‑303/19, neobjavljena, EU:T:2021:334, točka 121 in navedena sodna praksa).

98      Te ugotovitve ne more ovreči trditev Sveta, da tožeča stranka ni navedla elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so na njen osebni položaj vplivale zatrjevane težave v ukrajinskem sodnem sistemu. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč pristojni organ Unije tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2020, Saleh Thabet in drugi/Svet, C‑72/19 P in C‑145/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:992, točka 45 in navedena sodna praksa).

99      Na drugem mestu, v zvezi s postopkom seznanitve obrambe z vsebino spisa, ki je ob sprejetju izpodbijanih aktov v obeh postopkih še potekal, iz spisa zadeve izhaja, da se je Svet zadovoljil s skopimi pojasnili UGDT, ki je ugotovil, da je trajanje seznanjanja odvisno izključno od obrambe, pri čemer ni predložil nobene potrjene informacije o naravi in najdaljšem trajanju tega postopka seznanitve, čeprav je potekal od 21. aprila 2017, to je od datuma konca predhodne preiskave v okviru postopka 113, in od 3. decembra 2018, to je od datuma konca postopka predhodne preiskave v okviru postopka 521.

100    Svet v nasprotju s svojimi trditvami ni dokazal, v kolikšni meri je lahko na podlagi informacij, ki jih je imel na voljo v zvezi z navedenim postopkom seznanitve obrambe v navedenih postopkih, in iz z njima povezanih sodnih odločb ugotovil, da sta bili pravici tožeče stranke do obrambe in učinkovitega sodnega varstva spoštovani, medtem ko sta bila – kot je trdila tožeča stranka – navedena postopka, ki sta se nanašala na dejanja, ki naj bi bila domnevno storjena med letoma 2011 in 2014, še vedno v fazi predhodne preiskave in sta bila poleg tega novembra 2019, ko sta bila že končana, prenesena na druge preiskovalne organe, tako da zadevni zadevi vsebinsko še nista bili predloženi ukrajinskim sodiščem.

101    Člen 47, drugi odstavek, Listine, ki je merilo, na podlagi katerega Svet presoja spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 98 in navedena sodna praksa), namreč določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče.

102    Ker so v Listini pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, kakršne so te iz njenega člena 6, sta njihova vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP.

103    V zvezi s tem je treba spomniti, da je ESČP pri razlagi člena 6 EKČP navedlo, da je cilj načela razumnega roka med drugim varovati obdolženca pred predolgim trajanjem postopka in preprečiti, da bi bila ta oseba predolgo v negotovosti glede izida postopka, in da navedeno načelo poudarja pomembnost sojenja brez zamud, ki bi lahko ogrozile učinkovitost in verodostojnost izvajanja sodne oblasti (glej sodbo ESČP z dne 7. julija 2015, Rutkowski in drugi proti Poljski, CE:ECHR:2015:0707JUD007228710, točka 126 in navedena sodna praksa). Poleg tega je ESČP menilo, da je kršitev tega načela mogoče ugotoviti zlasti takrat, kadar je v preiskovalni fazi kazenskega postopka več obdobij nedejavnosti, ki jih je mogoče pripisati pristojnim preiskovalnim organom (glej v tem smislu sodbe ESČP z dne 6. januarja 2004, Rouille proti Franciji, CE:ECHR:2004:0106JUD005026899, točke od 29 do 31; z dne 27. septembra 2007, Reiner in drugi proti Romuniji, CE:ECHR:2007:0927JUD 000150502, točke od 57 do 59, in z dne 12. januarja 2012, Borisenko proti Ukrajini, CE:ECHR:2012:0112JUD 002572502, točke od 58 do 62).

104    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Svet, kadar omejevalni ukrepi proti določeni osebi veljajo že več let, in to v bistvu še vedno zaradi istih predhodnih preiskav tako kot v obravnavanem primeru, pred sprejetjem sklepa o podaljšanju uporabe teh ukrepov preveriti spoštovanje pravice te osebe do sojenja v razumnem roku (glej v tem smislu sodbi z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 101, in z dne 9. junija 2021, Yanukovych/Svet, T‑303/19, neobjavljena, EU:T:2021:334, točka 127; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 28. oktobra 2020, Ben Ali/Svet, T‑151/18, EU:T:2020:514, točka 114 in navedena sodna praksa).

105    V zvezi s tem je treba spomniti, kot je bilo navedeno v točki 74 zgoraj, da ima zamrznitev premoženja naravo zavarovanja in da je njen razlog, kot v svojih pisanjih poudarja Svet, da se ukrajinskim organom olajša ugotovitev storjenih nezakonitih prisvojitev državnih sredstev in se na koncu uvedenih sodnih postopkov ohrani možnost, da ti organi zasežejo premoženjsko korist, ki je bila s temi prisvojitvami pridobljena. Zato mora Svet preprečiti nepotrebno podaljševanje takega ukrepa – ki je upravičen prav zaradi svoje začasne narave – v škodo pravic in svoboščin tožeče stranke, na katere ima zelo negativen vpliv že samo zato, ker so se kazenski postopki, ki so še v fazi predhodne preiskave in na katere se opira, brez prave utemeljitve razpotegnili v neskončnost (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. oktobra 2020, Ben Ali/Conseil, T‑151/18, EU:T:2020:514, točka 115 in navedena sodna praksa).

106    Iz sodne prakse ESČP v zvezi z razlago navedenega člena 6 EKČP prav tako izhaja, da se zamude zaradi prekinitve postopka organov, zaradi odločb o združitvi ali razdružitvi različnih kazenskih postopkov ter predodelitev zadeve zaradi nadaljnje preiskave v okviru istega postopka lahko razumejo kot znaki, ki razkrivajo hudo pomanjkljivost delovanja kazenskopravnega sistema (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 23. junija 2016, Krivoshey proti Ukrajini, CE:ECHR:2016:0623JUD000743305, točka 97 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru iz tega, kar je navedeno v točki 104 zgoraj, ob upoštevanju daljšega trajanja predhodnih preiskav in odsotnosti napredka v navedenih preiskavah, izhaja, da bi moral Svet pred sprejetjem izpodbijanih aktov preveriti, ali je nerazumno trajanje teh predhodnih preiskav upravičeno. Tako se Svet ni mogel veljavno zadovoljiti z razlogom, ki ga je navedel UGDT, da se nove določbe zakonika o kazenskem postopku v zvezi s končanjem kazenskih postopkov zaradi prepovedi retroaktivnosti ne uporabljajo, ker ni ne dokazano ne zatrjevano, da zaradi določb zakonika o kazenskem postopku, ki se uporabljajo za zadevna postopka, ni bilo mogoče končati z njima povezanih predhodnih preiskav.

107    Te ugotovitve ne more ovreči argumentacija, ki jo je Svet izpeljal iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), in v kateri je bila kazenska preiskava več let prekinjena. V zvezi s tem, prvič, je treba ugotoviti, da je bila sodba z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), izdana pred sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), ki vsebuje pomembna pojasnila glede obveznosti Sveta, da med drugim preveri, ali je bila pravica do sojenja v razumnem roku, ki je, kot je poudarjeno v točki 101 zgoraj, sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva, spoštovana v kazenskih postopkih, ki so podlaga za sprejetje omejevalnih ukrepov. Drugič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), je bil položaj drugačen kot v obravnavanem primeru, ker so dokumenti, ki jih je Svet imel na voljo, dokazovali obstoj dejanskega procesnega delovanja v okviru preiskave zadeve, ki se je nanašala na tožečo stranko, in zlasti postopkovnih dejanj, ki so jih vpleteni organi opravili v okviru zaprosil za mednarodno pravno pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2021, Yanukovych/Svet, T‑303/19, neobjavljena, EU:T:2021:334, točka 130 in navedena sodna praksa).

108    Iz tega sledi, da bi moral Svet v obravnavani zadevi preučiti vsaj vse elemente, ki sta jih predložila UGDT in tožeča stranka, ter navesti razloge, iz katerih je po neodvisni in poglobljeni analizi teh elementov lahko menil, da je bila pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva pred ukrajinskim pravosodnim organom spoštovana v delu, v katerem se nanaša na njeno pravico do obravnavanja njene zadeve v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet,T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 102).

109    Zato glede na listine iz spisa ni mogoče ugotoviti, da je Svet na podlagi elementov, ki jih je imel ob sprejetju izpodbijanih aktov, lahko preveril, ali je bil sklep ukrajinskih pravosodnih organov o začetku in vodenju zadevnih kazenskih postopkov sprejet in izveden ob spoštovanju pravic tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva in natančneje do obravnavanja njene zadeve v razumnem roku.

110    V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da se ustaljena sodna praksa, v skladu s katero Svetu ali sodišču Unije v primeru sprejetja sklepa o zamrznitvi sredstev, kot je ta v zvezi s tožečo stranko, sprejet v izpodbijanih aktih, ni treba preveriti utemeljenosti preiskav, ki se v Ukrajini vodijo zoper osebo, na katero se nanašajo ti omejevalni ukrepi, ampak izključno utemeljenost sklepa o zamrznitvi sredstev glede na dokument ali dokumente, na katerih ta sklep temelji, ne sme razlagati tako, da Svet ni dolžan preveriti, ali sta bili ob sprejetju odločbe tretje države, na podlagi katere namerava sprejeti navedene omejevalne ukrepe, spoštovani pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Klymenko/Svet, T‑258/20, EU:T:2021:52, točka 104 in navedena sodna praksa).

111    Glede na vse navedeno ni dokazano, da se je Svet pred sprejetjem izpodbijanih aktov prepričal, da so ukrajinski pravosodni organi v kazenskih postopkih, na katere se je oprl, spoštovali pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. Iz tega sledi, da je Svet s tem, da se je odločil ohraniti ime tožeče stranke na seznamu, storil napako pri presoji.

112    V teh okoliščinah je treba izpodbijana akta v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preizkusiti druge tožbene razloge in trditve tožeče stranke.

113    V zvezi s predlogom, ki ga je Svet podal podredno (glej točko 50, druga alinea, zgoraj) in ki se v bistvu nanaša na ohranitev učinkov Sklepa 2021/394 do izteka roka, določenega za vložitev pritožbe zoper to sodbo, ker bi bila z njo razglašena ničnost Izvedbene uredbe 2021/391 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in če bi bila v zvezi s tem pritožba vložena, do odločbe v zvezi z njo, zadošča ugotovitev, da je imel Sklep 2021/394 učinke le do 6. septembra 2021. Zato njegova razglasitev ničnosti s to sodbo ne vpliva na obdobje po tem datumu, tako da ni treba odločiti o vprašanju ohranitve učinkov tega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2020, Arbuzov/Conseil, T‑289/19, neobjavljena, EU:T:2020:445, točka 98 in navedena sodna praksa).

 Stroški

114    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

1.      Sklep Sveta (SZVP) 2021/394 z dne 4. marca 2021 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini in Izvedbena uredba Sveta (EU) 2021/391 z dne 4. marca 2021 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini se razglasita za nična v delu, v katerem je bilo ime Oleksandra Viktorovycha Klymenka ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere se uporabljajo ti omejevalni ukrepi.

2.      Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.

Spielmann

Mastroianni

Brkan

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.