SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 24. oktobra 2011(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Odpoved delovnega razmerja – Izguba zaupanja – Obrazložitev – Izkrivljenje dokazov“
V zadevi T‑213/10 P,
zaradi pritožbe, vložene zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 24. februarja 2010 v zadevi P proti Parlamentu (F‑89/08, še neobjavljena v ZOdl.), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,
P, nekdanja začasna uslužbenka Evropskega parlamenta, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki jo zastopa É. Boigelot, odvetnik,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Evropski parlament, ki sta ga sprva zastopali S. Seyr in R. Ignătescu, nato S. Seyr, zastopnici,
tožena stranka na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, J. Azizi (poročevalec) in E. Moavero Milanesi, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Pritožnica, ga. P, s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 24. februarja 2010 v zadevi P proti Parlamentu (F‑89/08, še neobjavljena v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo, s katero je predlagala, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta z dne 15. aprila 2008 o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi kot začasne uslužbenke za nedoločen čas, s katero je bila dodeljena samostojnim poslancem Parlamenta (v nadaljevanju: sporna odločba), drugič, vrnitev na delovno mesto, tretjič, izplačilo plače od 15. julija 2008, in četrtič, plačilo odškodnine za nepremoženjsko in karierno škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi sporne odločbe.
Dejansko stanje in postopek na prvi stopnji
2 Dejansko stanje je predstavljeno v točkah od 8 do 21 izpodbijane sodbe:
„8 Tožeča stranka, ki je od leta 1999 večkrat delala v Parlamentu, med drugim leta 2004 kot parlamentarna pomočnica Ashleyja Mota, je bila 1. marca 2005 zaposlena kot začasna uslužbenka v nazivu B*3, plačilni razred 2, na delovno mesto pomočnice pri samostojnih poslancih Parlamenta.
9 Po odločitvi A. Mota, da se pridruži skupini ,Identiteta, tradicija, suverenost‘ (v nadaljevanju: skupina ITS), je bila tožeča stranka na podlagi dodatka k pogodbi, podpisanega 31. januarja 2007, dodeljena navedeni skupini.
10 Na podlagi dodatka k pogodbi z dne 27. marca 2007 je tožeča stranka zasedla delovno mesto generalne sekretarke skupine ITS in bila razporejena v naziv AD 14, plačilni razred 1.
11 B. Gollnisch, ocenjevalec tožeče stranke in predsednik skupine ITS, je 14. julija 2007 v poročilu o ,potrditvi na položaj vodje oddelka kot generalne sekretarke‘ med drugim navedel težave v odnosih, navzkrižja, nezaželene pobude in določeno zmedo na področju komuniciranja. Sporočil je torej odločitev predsedstva skupine ITS, da se tožeča stranka ne obdrži na položaju generalne sekretarke navedene skupine. Ker pa je menil, da je ta sposobna opravljati naloge v višjem nazivu, kot ga je imela pred dodatkom z dne 27. marca 2007, je predlagal, naj se prerazporedi na delovno mesto v okviru skupine ITS, in sicer z dodelitvijo enemu od njenih članov.
12 Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 21. septembra 2007, ki ga je poslal P. Claeys, prvi podpredsednik in vršilec dolžnosti predsednika skupine ITS, obveščena, da bo njena pogodba po izteku trimesečnega odpovednega roka odpovedana (v nadaljevanju: odločba o odpovedi delovnega razmerja z dne 21. septembra 2007). V tem dopisu, v katerem se sklicuje na člen 47(c) PZDU [Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije], je pojasnjeno, da odločba o odpovedi pogodbe temelji na izgubi zaupanja in je ,posledica poročila, v katerem je bilo ugotovljeno, da ni mogoče potrditi začasnega opravljanja nalog [tožeče stranke kot] generalne sekretarke skupine [ITS], zavrnitve [tožeče stranke], da se seznani s tem poročilom, in odločitve predsedstva skupine ITS z dne 5. septembra [2007, ki je priložena navedenemu dopisu]‘.
13 Koordinator samostojnih poslancev, pooblaščenec generalnega sekretarja Parlamenta pri navedenih poslancih, je direktorico direktorata za upravno vodenje zaposlenih z dopisom z dne 17. decembra 2007 obvestil, da po razpustitvi skupine ITS in ,ob soglasju britanske delegacije [samostojnih poslancev]‘, v kateri je bil A. Mote, predlaga vrnitev tožeče stranke ,na njeno nekdanje delovno mesto‘ v sekretariatu samostojnih poslancev.
14 Odločba o odpovedi delovnega razmerja z dne 21. septembra 2007 je bila umaknjena, tožeča stranka pa je bila z dodatkom, ki je začel učinkovati 20. decembra 2007, dodeljena samostojnim poslancem in razporejena v naziv AST 3, plačilni razred 3.
15 Koordinator samostojnih poslancev je z dopisom, za katerega ni sporno, da je z dne 27. marca 2008, čeprav je na njem naveden datum 27. maj 2008, generalnemu sekretarju Parlamenta predlagal odpoved delovnega razmerja tožeče stranke ,zaradi prenehanja osebnega in političnega zaupanja med [tožečo stranko], uslužbenko sekretariata samostojnih poslancev, in Ashleyjem Motom, samostojnim poslancem in njenim neposrednim upravnim vodjo‘.
16 Pogodba tožeče stranke je bila z odločbo generalnega sekretarja Parlamenta z dne 15. aprila 2008 odpovedana na podlagi člena 47(c)(i) PZDU ,zaradi izgube zaupanja [v tožečo stranko], do katere je prišlo v sekretariatu samostojnih poslancev (v nadaljevanju: sporna odločba). Pojasnjeno je, da bo pogodba odpovedana po izteku trimesečnega odpovednega roka.
17 Poleg tega je v sporni odločbi določeno, da med odpovednim rokom tožeča stranka nima več dostopa do prostorov Parlamenta in da mora ,čim prej‘ vrniti ključe pisarn, ki jih še ima.
18 Zastopnik tožeče stranke je z dopisom z dne 8. maja 2008 od Parlamenta zahteval, naj umakne sporno odločbo in ga seznani z razlogi zanjo.
19 Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 14. maja 2008, ki ga je poslal vodja oddelka za obračune pri generalnem direktoratu za kadrovske zadeve, obveščena, da bo ,[o]ddelek za obračune v skladu zahtevo za izterjavo, ki jo je vložil B. Gollnisch, predsednik nekdanje skupine ITS […], izterjal znesek 1320,50 EUR, ki ga je [tožeča stranka] prejela neupravičeno‘. Tožeča stranka je bila z dopisom generalnega sekretarja Parlamenta z dne 9. junija 2008 obveščena tudi o upravni preiskavi, ki je bila uvedena v zvezi z njo, potem ko je ,B. Gollnisch, nekdanji predsednik skupine ITS, [navedenega generalnega sekretarja] obvestil, da [naj bi tožeča stranka] ravnala goljufivo, zaradi česar je zlorabila zaupanje [B. Gollnischa] in drugih članov predsedstva skupine‘.
20 Zastopnik tožeče stranke je z dopisom z dne 11. julija 2008 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropske unije] vložil predhodno pritožbo, s katero je predlagal zlasti razglasitev ničnosti sporne odločbe.
21 Parlament je z odločbo z dne 18. septembra 2008 pritožbo tožeče stranke zavrnil.“
3 Pritožnica je s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 3. novembra 2008, Sodišču za uslužbence predlagala, naj:
– razglasi ničnost sporne odločbe;
– odredi njeno vrnitev na delovno mesto in razporeditev v naziv, ki ju je imela na dan sprejetja sporne odločbe, z retroaktivnim učinkom in z dodelitvijo poslancem R. Kilroy-Silku, R. Helmerju in D. Hannanu;
– odredi plačilo njene plače od 15. julija 2008 do njene dejanske vrnitve na delovno mesto, skupaj z zamudnimi obrestmi po 7-odstotni letni stopnji;
– Parlamentu naloži plačilo zneska 10.000 EUR kot nadomestilo za nepremoženjsko škodo in škodo za njeno kariero;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
4 Parlament je Sodišču za uslužbence predlagal, naj:
– tožbo delno zavrže kot nedopustno in v preostalem zavrne kot neutemeljeno;
– o stroških odloči v skladu s predpisi.
Izpodbijana sodba
5 Sodišče za uslužbence je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.
6 V zvezi s tem je zavrnilo šest tožbenih razlogov, na katere se je pritožnica sklicevala v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti, in sicer, prvič, tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev pravice do obrambe, drugič, tožbeni razlog, ki se je nanašal na očitno napako pri presoji, tretjič, tožbeni razlog, ki se je nanašal na nezadostno obrazložitev sporne odločbe, četrtič, tožbeni razlog, ki se je nanašal na zlorabo pooblastil, petič, tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev postopka, in šestič, tožbeni razlog, ki se je nanašal na neupoštevanje dolžnosti skrbnega ravnanja.
7 Sodišče za uslužbence se je pri zavrnitvi prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev pravice do obrambe, oprlo na načela, priznana zlasti v sodbi Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Parlament proti Reynoldsu (C‑111/02 P, Recueil, str. I‑5475, točke od 50 do 60) in v sodbi Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2006 v zadevi Bonnet proti Sodišču (T‑406/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑213 in II‑A‑2‑1097, točka 79) (točke od 31 do 35 izpodbijane sodbe).
8 V zvezi z drugim tožbenim razlogom, ki se je nanašal na očitno napako pri presoji, je Sodišče za uslužbence menilo zlasti (točke od 48 do 63 izpodbijane sodbe):
„48 V obravnavani zadevi je razlog za predlog za odpoved delovnega razmerja z dne 27. marca 2008, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev, izguba zaupanja A. Mota v tožečo stranko, tako da je bila torej sporna odločba sprejeta na tej podlagi.
49 Parlament je v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča za uslužbence in na obravnavi pojasnil, da je bil A. Mote na dan sprejetja sporne odločbe neposredni upravni vodja tožeče stranke.
50 V zvezi s tem je najprej treba opozoriti, da sta bila, kot je bilo navedeno zgoraj, A. Mote in tožeča stranka od leta 2004 zelo tesno povezana, ker je bila njegova parlamentarna pomočnica.
51 Opozoriti je treba tudi, da je iz dopisa koordinatorja samostojnih poslancev z dne 9. marca 2005, poslanega oddelku za obračune, jasno razvidno, da je bil A. Mote ,odgovorni vodja, ki [je] podpis[oval] potne naloge‘ tožeče stranke, ki je 1. marca 2005 postala začasna uslužbenka Parlamenta. Poleg tega je Parlament predložil potni nalog iz tistega obdobja. Ta potni nalog je podpisal A. Mote kot ,[o]dgovorni vodja‘.
52 Tožeča stranka je nato leta 2007 zapustila samostojne poslance in bila dodeljena skupini ITS. Glede na pisanja tožeče stranke je bila ta dodelitev posledica odločitve A. Mota, da se pridruži navedeni skupini.
53 Poleg tega je tožeča stranka predložila mapo s potnimi nalogi za julij in september 2007, ki jih je podpisal A. Mote. Eden od teh potnih nalogov se nanaša na pot v Združeno kraljestvo novembra 2007 zaradi obiska A. Mota.
54 Nazadnje, tožeča stranka je bila decembra 2007 znova dodeljena samostojnim poslancem v soglasju z britansko delegacijo samostojnih poslancev, v kateri je bil A. Mote. V zvezi s tem je treba navesti, da je bil A. Mote edini član te delegacije, ki je v obdobju, ko je bila tožeča stranka dodeljena skupini ITS, pripadal tej skupini.
55 Medtem ko je dokazano, da je bil A. Mote neposredni upravni vodja tožeče stranke leta 2005, je na podlagi predstavljene kronologije mogoče trditi, da se je tesna povezava, ki je med tožečo stranko in A. Motom obstajala od leta 2005, ohranila ob njuni skupni vrnitvi leta 2007 k samostojnim poslancem.
56 Čeprav tožeča stranka trdi, da je na dan sprejetja sporne odločbe delala za več članov britanske delegacije samostojnih poslancev – R. Kilroy-Silka, R. Helmerja in D. Hannana – ne predloži nobenega dokaza, na primer potnega naloga, ki bi ga podpisal eden od navedenih poslancev, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili ti njeni neposredni upravni vodje.
[…]
59 Poleg tega, čeprav se je tožeča stranka na obravnavi sklicevala na dejstvo, da je A. Mote od septembra do decembra 2007 prestajal zaporno kazen v Združenem kraljestvu in da je v tem obdobju delala predvsem za druge samostojne poslance, je na predlogu za odpoved delovnega razmerja, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev, datum 27. marec 2008, kar je skoraj tri mesece po koncu zgoraj navedenega obdobja prestajanja zaporne kazni.
60 Čeprav Parlament ni mogel predložiti formalne odločbe o dodelitvi tožeče stranke A. Motu, zgoraj navedeni skladni elementi potrjujejo trditev Parlamenta, da je bil A. Mote na dan sprejetja sporne odločbe edini neposredni upravni vodja tožeče stranke. Okoliščina, da so drugi poslanci, ki niso bili neposredni upravni vodje tožeče stranke, ob njeni odpovedi delovnega razmerja izrazili svoje zaupanje vanjo in željo, da bi lahko še naprej sodelovali z njo, torej ne vpliva na zakonitost sporne odločbe.
61 Zato tožeča stranka napačno trdi, da sporna odločba vsebuje očitno napako pri presoji, ker so drugi samostojni poslanci, kot je A. Mote, ki so poleg tega imeli različne politične nazore, na dan sprejetja sporne odločbe še vedno imeli zaupanje v tožečo stranko. Prav tako napačno trdi, da sporna odločba, ki temelji na izgubi zaupanja A. Mota v tožečo stranko, ne temelji na ,veljavnem razlogu‘. Poleg tega je treba v zvezi s to zadnjo točko ugotoviti, da tožeča stranka nikjer ne izpodbija prenehanja zaupnega razmerja z A. Motom.
[…]
63 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti.“
9 V zvezi s tretjim tožbenim razlogom, ki se je nanašal na nezadostno obrazložitev sporne odločbe, je Sodišče za uslužbence razsodilo (točke od 69 do 84 izpodbijane sodbe):
„69 Splošno sodišče je v sodbi z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF (F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1‑459, točki 73 in 74, ki je bila potrjena s sodbo Splošnega sodišča z dne 8. septembra 2009 v zadevi ETF proti Landgren, T‑404/06 P, še neobjavljena v ZOdl.) razsodilo, da ni nobenega nujnega razloga, ki bi dopuščal, da bi bili začasni uslužbenci prikrajšani za zaščito zoper neupravičene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti kadar imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali kadar jim, če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, delovno razmerje preneha pred potekom tega časa. Za zagotovitev zadostne zaščite v tem smislu je treba omogočiti, prvič, zadevnim strankam, da se prepričajo, ali so bili njihovi legitimni interesi upoštevani, in da presodijo, ali obstaja možnost, da se zadeva predloži sodišču, ter drugič, sodišču, da izvede sodni nadzor, kar pomeni priznanje obstoja obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ.
70 Treba je torej pojasniti obseg te obveznosti obrazložitve v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(c) PZDU.
71 Če je odločba o odpovedi delovnega razmerja sprejeta zaradi izgube zaupanja, zadevna stranka nima na voljo procesnih jamstev, kot je pravica do izjave v upravnem postopku (zgoraj navedena sodba Parlament proti Reynoldsu, točke od 49 do 60). Zato sta obveznost obrazložitve in upoštevanje te obveznosti s strani uprave edino jamstvo, ki zadevni stranki vsaj po sprejetju odločbe, ki posega v njen položaj, omogoča, da koristno uveljavlja pravna sredstva, ki jih ima na voljo za izpodbijanje zakonitosti navedene odločbe (sodba Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, ZOdl. JU, str. I‑A‑385 in II‑1731, točka 95).
72 Vendar pa prenehanje zaupnega razmerja, to je razmerja osebne narave, ne temelji nujno na objektivnih elementih, v nasprotju s tem, kar na primer v zvezi z izbirnim postopkom velja, kadar je bilo odločeno, da bo ta postopek vključeval predizbiro kandidatov, povabljenih na ustne in pisne izpite, in pripravo seznama primernih kandidatov glede na rezultate teh testov s strani komisije (sodba Sodišča z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točki 43 in 44; zgoraj navedena sodba Bonnet proti Sodišču, točka 68).
73 Tako lahko zgolj ugotovitev obstoja prenehanja zaupnega razmerja zadostuje za utemeljitev sprejetja odločbe o odpovedi delovnega razmerja. Če odločba o odpovedi delovnega razmerja temelji samo na taki ugotovitvi, je torej zahteva po pojasnilu glede predstavitve dejanskih okoliščin, ki razkrivajo ali upravičujejo tako prenehanje zaupnega razmerja, v obrazložitvi odločbe lahko samo omejena.
74 Vseeno ostane dejstvo, da mora zlasti v zvezi z začasnimi uslužbenci, dodeljenimi samostojnim poslancem Parlamenta, obrazložitev odločbe o odpovedi delovnega razmerja, ki temelji na izgubi zaupanja, nujno vsebovati zadostna pojasnila v zvezi z osebo, s katero je zaupno razmerje prenehalo. Zadevni uslužbenec se bo namreč tako lahko prepričal, da odločba zadeva njegovega neposrednega upravnega vodjo, to je, kot je bilo navedeno zgoraj, samostojnega poslanca, s katerim mora obstajati zaupno razmerje.
75 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se sporna odločba sklicuje samo na ,izgubo zaupanja [v tožečo stranko] v sekretariatu‘.
76 Iz take obrazložitve, čeprav ni podrobna, je kot razlog za odpoved delovnega razmerja razvidno prenehanje zaupnega razmerja.
77 Vendar kot je bilo navedeno, bi tožeča stranka morala tudi izvedeti za osebo, s katero je zaupno razmerje prenehalo. Glede na dvoumno formulacijo, ki je bila uporabljena, sporna odločba ne vsebuje dovolj pojasnil v zvezi s tem.
78 Poleg tega se v sporni odločbi ne sklicuje na predlog za odpoved delovnega razmerja z dne 27. marca 2008, v katerem koordinator samostojnih poslancev poimensko navaja poslanca, v zvezi s katerim je zaupno razmerje prenehalo, to je A. Mota. Niti ni sporno, da Parlament tega predloga ni sporočil tožeči stranki.
79 Zato je treba ugotoviti, ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi kljub temu iz konteksta lahko jasno razbrala razloge za sporno odločbo (sodba Splošnega sodišča z dne 27. aprila 1999 v zadevi Thinus proti Komisiji, T‑283/97, ZOdl. JU, str. I‑A‑69 in II‑353, točka 77; zgoraj navedena sodba Landgren proti ETF, točka 78) in zlasti ali je imela dovolj pojasnil glede osebe, v zvezi s katero je zaupno razmerje prenehalo.
80 Iz samega besedila pritožbe z dne 11. julija 2008, ki jo je vložila tožeča stranka, izhaja, da se je ta z vpogledom v svoj osebni spis lahko seznanila s predlogom za odpoved delovnega razmerja z dne 27. marca 2008, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev. Na tej stopnji, to je celo pred vložitvijo pritožbe, se je torej lahko pozanimala o vsebini tega predloga, tako da je lahko vedela, da navedeni predlog in nato sporna odločba temeljita na ,prenehanju osebnega in političnega zaupanja med [njo] in Ashleyjem Motom, samostojnim poslancem in njenim neposrednim upravnim vodjo‘.
81 V zvezi s tem je treba opozoriti, da obveznost obrazložitve velja za upravo in da se torej uslužbencu v primeru nezadostno obrazložene odločbe ni treba samemu pozanimati o razlogih za to odločbo.
82 Zato se uprava, kadar je odločba nezadostno obrazložena, ne more sklicevati na okoliščino, da so bili razlogi za to odločbo na voljo v osebnem spisu zadevnega uslužbenca, da bi lahko od sodišča dosegla, da v fazi sodnega postopka zavrne tožbeni razlog, ki se nanaša na to nezadostno obrazložitev.
83 Vendar bi bilo, kadar je tako kot v obravnavani zadevi iz samega besedila pritožbe, ki jo je uslužbenec vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropske unije], razvidno, da se je ta z razlogi za odločbo seznanil pri vpogledu v svoj osebni spis, pretirano razglasiti ničnost te odločbe zaradi dejstva, sicer graje vrednega, da jih institucija ni izrecno navedla v zavrnitvi te pritožbe.
84 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba v posebnih okoliščinah obravnavanega primera zavrniti tožbeni razlog, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev sporne odločbe.“
10 Nazadnje je Sodišče za uslužbence zavrnilo četrti, peti in šesti tožbeni razlog, ki so se nanašali na zlorabo pooblastil, kršitev postopka oziroma neupoštevanje dolžnosti skrbnega ravnanja, in sicer v točkah od 87 do 100, od 103 do 109 in od 112 do 117 izpodbijane sodbe.
11 Sodišče za uslužbence je v okviru presoje četrtega tožbenega razloga, ki se je nanašal na zlorabo pooblastil, med drugim presodilo:
„92 V zgoraj navedenem dopisu z dne 17. septembra 2008 je zapisano:
,[Tožeča stranka] je bila odpuščena zaradi izgube zaupanja […], trenutno pa poteka notranja preiskava, katere rezultati na tej stopnji še ne morejo biti znani.‘
[…]
98 Poleg tega se zadevna preiskava nanaša na dejanja v zvezi z nalogami, ki jih je tožeča stranka opravljala v skupini ITS, medtem ko je koordinator samostojnih poslancev v dopisu z dne 21. januarja 2009 pojasnil, da so dejanja, ki se očitajo tožeči stranki in zaradi katerih je prenehalo zaupno razmerje z A. Motom, ,ovirala dobro delovanje sekretariata samostojnih poslancev‘.
99 Čeprav je koordinator samostojnih poslancev v dopisu z dne 21. januarja 2009 uporabil izraz ,zloraba zaupanja‘, ki se pojavi tudi v dopisu generalnega sekretarja Parlamenta z dne 9. junija 2008 o obstoju upravne preiskave, uvedene zoper tožečo stranko, so se torej dejanja, ki po mnenju navedenega koordinatorja upravičujejo odpoved delovnega razmerja tožeče stranke, izvajala v drugačnih okoliščinah, kot so okoliščine dejanj, zaradi katerih je bila uvedena zadevna preiskava, poleg tega pa so bila zadnjenavedena dejanja poznejša.“
Pritožba
Postopek
12 Pritožnica je 10. maja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to pritožbo. Parlament je 28. julija 2010 vložil odgovor na pritožbo.
13 Splošno sodišče (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca ugotovilo, da stranki v roku enega meseca po tem, ko sta bili obveščeni o koncu pisnega postopka, nista vložili predloga za razpis obravnave, in je na podlagi člena 146 Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka.
Predlogi strank
14 Pritožnica Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– ugodi predlogom, navedenim na prvi stopnji;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov postopkov na obeh stopnjah.
15 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– pritožbo delno zavrže kot nedopustno in delno zavrne kot neutemeljeno;
– podredno zavrne tožbo na prvi stopnji;
– pritožnici naloži plačilo stroškov obeh postopkov.
Pravo
Povzetek pritožbenih razlogov
16 Pritožnica v podporo pritožbi navaja tri pritožbene razloge.
17 Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je bilo pri sklepanju v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo ter da izpodbijana sodba vsebuje protislovno in napačno obrazložitev, ker je Sodišče za uslužbence po eni strani priznalo formalno zahtevo glede obrazložitve sporne odločbe in dejstvo, da je Parlament v obravnavani zadevi ni upošteval (točke od 69 do 78 in 83 izpodbijane sodbe), in po drugi strani vseeno zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na nezadostno obrazložitev te odločbe, ker se je zadevna stranka z razlogi za navedeno odločbo seznanila pri vpogledu v svoj osebni spis, čeprav bi ji moral Parlament najpozneje v odločbi o zavrnitvi njene pritožbe zagotoviti pojasnila glede osebe, v zvezi s katero je prišlo do domnevne izgube zaupanja (točke od 79 do 84 izpodbijane sodbe).
18 Sodišče za uslužbence naj bi namreč s tem, da je zavrnilo razglasitev ničnosti sporne odločbe zaradi kršitve obveznosti obrazložitve (točka 83 izpodbijane sodbe), kršilo sodno prakso, upoštevno v več pogledih. Prvič, obveznost obrazložitve naj ne bi bila omejena, kar zadeva odločbo o zaposlitvi na delovno mesto iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) ali o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tako delovno mesto, čeprav je medsebojno zaupanje pomemben element pogodb vseh začasnih uslužbencev iz zadnjenavedene določbe (sodba Splošnega sodišča z dne 8. septembra 2009 v zadevi ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točka 169). Zato naj Sodišče za uslužbence v točki 73 izpodbijane sodbe ne bi moglo razsoditi, da „lahko zgolj ugotovitev obstoja prenehanja zaupnega razmerja zadostuje za utemeljitev sprejetja odločbe o odpovedi delovnega razmerja“, še zlasti ker naj bi v točki 74 navedene sodbe pojasnilo, da mora taka odločba „nujno vsebovati zadostna pojasnila v zvezi z osebo, s katero je zaupno razmerje prenehalo“. Pritožnica meni, da če bi zgolj ugotovitev obstoja prenehanja zaupnega razmerja zadostovala za obrazložitev odpovedi delovnega razmerja nekaterih začasnih uslužbencev, sodišče Unije ne bi moglo ustrezno izvajati svojega nadzora, tako da bi bile stranke prikrajšane za ustrezno zaščito pred samovoljno odpovedjo delovnega razmerja ali njeno zlorabo s strani uprave, obseg te zaščite pa bi se razlikoval glede na vrsto pogodbe zadevnega začasnega uslužbenca, kar bi pripeljalo do neupravičenih razlikovanj. Drugič, pritožnica meni, da iz točke 79 sodbe Sodišča za uslužbence z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF (F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1‑459) izhaja, da za upravo velja širša obveznost obrazložitve. S sklicevanjem samo na domnevno izgubo zaupanja v pritožnico v sekretariatu samostojnih poslancev Parlamenta za utemeljitev odpovedi sporne pogodbe začasne uslužbenke naj ne bi niti sporna odločba niti odločba o zavrnitvi pritožbe izpolnjevala te zahteve. Tretjič, pritožnica poudarja, da je bilo v zvezi z zahtevami glede obrazložitve odločb o zavrnitvi prijave, sprejetih v okviru postopkov zaposlovanja začasnih uslužbencev na podlagi člena 2(c) PZDU, razsojeno, da je posebna obrazložitev v odgovor na pritožbo zadevne stranke še toliko bolj upravičena, če je ta sodelovala na individualnem razgovoru, ki sprva ni bil predviden, če ni prejela nobene informacije o izidu postopka zaposlovanja, dokler je ni sama zahtevala, in če se je v pritožbi izrecno sklicevala na vsebino seznama primernih kandidatov in na izoblikovan vrstni red glede na usposobljenost (sodba Sodišča z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 47). V obravnavani zadevi naj bi se pritožnica v pritožbi izrecno sklicevala na predlog za odpoved delovnega razmerja, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev, in na domnevno izgubo zaupanja A. Mota, ki je bila navedena v njem. V odločbi o zavrnitvi pritožbe pa naj ne bi bilo nobenega pojasnila glede osebe, katere zaupanja ni več uživala, ampak naj bi se ta še naprej nedoločno sklicevala na izgubo zaupanja v sekretariatu samostojnih poslancev Parlamenta.
19 Pritožnica se z drugim pritožbenim razlogom sklicuje na neupoštevanje sistema ločitve funkcij in institucionalnega ravnovesja med upravo in sodiščem Unije, kršitev člena 26 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva.
20 Po mnenju pritožnice je Sodišče za uslužbence nezakonito nadomestilo Parlament, ko je namesto njega navedlo domnevne razloge za sporno odločbo. Sodišče za uslužbence naj se v točki 80 izpodbijane sodbe ne bi moglo opreti na to, da se je pritožnica seznanila s predlogom za odpoved delovnega razmerja, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev, in meniti, da je tako „lahko vedela, da navedeni predlog in nato sporna odločba temeljita na ,prenehanju osebnega in političnega zaupanja med [njo] in Ashleyjem Motom, samostojnim poslancem in njenim neposrednim upravnim vodjo‘“. Sporno odločbo naj bi bilo namreč treba razlikovati od tega predloga za odpoved delovnega razmerja, ker naj bi bila to ločena akta dveh različnih avtorjev. Sodišče za uslužbence naj tudi ne bi moglo zgolj iz tega predloga sklepati, da „je bila torej sporna odločba sprejeta na tej podlagi“ (točka 48 izpodbijane sodbe). Tako naj bi prekoračilo svoja pooblastila in kršilo sistem ločitve funkcij in institucionalnega ravnovesja med upravo in sodiščem Unije, ko je to postalo edina in prva instanca, pri kateri lahko pritožnica dobi tako obrazložitev (glej zgoraj v točki 18 navedeno sodbo ETF proti Landgren, točka 164).
21 Prav tako naj bi Sodišče za uslužbence kršilo člen 26 Kadrovskih predpisov, katerega namen naj bi bil zaščititi po eni strani „načelo kontradiktornosti ob čim večjem upoštevanju pravice do poštene in pravične obrambe“ ter po drugi strani „pravico do obrazložitve, temelječe na znanih elementih“. Po mnenju pritožnice se ta načela še toliko bolj uporabljajo za sodišče, tako da naj to zoper njo ne bi moglo uporabiti domnevne obrazložitve sporne odločbe, temelječe na predlogu za odpoved delovnega razmerja, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev in „s katerim pred vložitvijo v spis ni bila nikdar seznanjena“.
22 Nazadnje pritožnica meni, da ker je Sodišče za uslužbence nadomestilo Parlament pri navedbi razlogov za sporno odločbo, naj ji ne bi bili zagotovljeni niti „minimalni pogoji za uveljavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva“ niti „zadostna zaščita pred neupravičeno odpovedjo delovnega razmerja“. Namen obveznosti obrazložitve pa je zaščititi zadevno stranko po eni strani tako, da se ji zagotovi dovolj podatkov za ugotovitev, ali zadevni akt vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo zakonitost, in po drugi strani tako, da se sodišču omogoči izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej tudi točko 71 izpodbijane sodbe). Ta obveznost naj bi tako pripomogla k zagotavljanju pravice do učinkovitega sodnega varstva (zgoraj v točki 18 navedena sodba ETF proti Landgren, točka 148). Sodišče za uslužbence naj bi torej kršilo pravico pritožnice do zadostne obrazložitve po zaključku upravnega postopka in tudi njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
23 Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom trdi – pri čemer se opira na več dokumentov v spisu – da izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena in da so bili dokazi v njej izkrivljeni. Sodišče za uslužbence naj se namreč ne bi izreklo o teh dokumentih, ampak naj bi menilo samo, da je bil pravi razlog za odpoved delovnega razmerja pritožnice prenehanje uživanja zaupanja A. Mota, pri čemer pa je ta razlog izhajal samo iz dopisa koordinatorja samostojnih poslancev, in ne iz sporne odločbe.
24 Pritožnica v podporo svojemu očitku v zvezi z izkrivljanjem dokazov poudarja, da v nasprotju z navedbami Sodišča za uslužbence trditev, da je bil na dan sprejetja sporne odločbe njen neposredni upravni vodja A. Mote, ne temelji na nobenem upoštevnem dokazu. Po eni strani naj bi potni nalogi, ki jih je podpisal A. Mote in na katere se je oprlo Sodišče za uslužbence, spadali v obdobje pred vrnitvijo pritožnice na delovno mesto pri samostojnih poslancih Parlamenta, tako da naj jih ne bi bilo mogoče uporabiti za podporo tej trditvi. Po drugi strani naj bi Sodišče za uslužbence ugotovilo, da se je pritožnica vrnila na delovno mesto „ob soglasju britanske delegacije samostojnih poslancev, v kateri je bil A. Mote“. Dejansko pa naj bi se to zgodilo novembra 2007 „na predlog britanske delegacije samostojnih poslancev“, zlasti na predlog R. Helmerja in R. Kilroy-Silka. Poleg tega naj bi A. Mote takrat v Združenem kraljestvu prestajal zaporno kazen, zato naj se pritožnica ne bi vrnila na delovno mesto pri njem, ampak pri R. Helmerju in R. Kilroy-Silku. Ker Sodišče za uslužbence ni „pojasnilo“ teh bistvenih dejstev, naj bi svojo presojo oprlo na napačno razlago dejstev in naj bi v točki 60 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je bil „A. Mote […] na datum [sprejetja] sporne odločbe edini neposredni upravni vodja tožeče stranke“.
25 Poleg tega pritožnica meni, da je Sodišče za uslužbence brez veljavne utemeljitve zavrnilo dokaze, ki jih je predložila v podporo tožbenemu razlogu v zvezi z zlorabo pooblastil. Po eni strani naj bi priznalo, da „je sočasnost dokazana (prvi objektivni element)“. Po drugi strani naj bi Sodišče za uslužbence v točki 92 izpodbijane sodbe izkrivilo dopis z dne 17. septembra 2008 in celo izpustilo del tega dopisa ter ga nadomestilo z „[…]“, čeprav se je ta dopis nanašal na odpoved delovnega razmerja pritožnice „zaradi izgube zaupanja, ki so jo izrazili nekateri samostojni poslanci“. Sodišče za uslužbence naj se tudi ne bi imelo pravice opreti na dopis koordinatorja samostojnih poslancev z dne 21. januarja 2009, ki „po eni strani [ni bil] od organa, pristojnega za navedbo razlogov za [sporno] odločbo, in po drugi strani ni bil sestavljen v tempore non suspecto, ker je bil sestavljen po […] sporu in po vložitvi tožbe na prvi stopnji“. Sodišče za uslužbence naj bi se v točkah 98 in 99 izpodbijane sodbe vseeno oprlo na ta dopis in zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na zlorabo pooblastil, pri čemer je menilo, da so se „dejanja, ki po mnenju navedenega koordinatorja [samostojnih poslancev] upravičujejo odpoved delovnega razmerja tožeče stranke, izvajala v drugačnih okoliščinah, kot so okoliščine dejanj, zaradi katerih je bila uvedena zadevna preiskava, poleg tega pa so bila zadnjenavedena dejanja poznejša“.
26 Parlament predlaga, naj se pritožba zavrne.
Prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog v delih, v katerih se nanašajo na napačno uporabo prava, protislovno, napačno in nezadostno obrazložitev izpodbijane sodbe, neupoštevanje sistema ločitve funkcij in institucionalnega ravnotežja med upravo in sodiščem Unije, neupoštevanje člena 26 Kadrovskih predpisov in kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva
27 Opozoriti je treba, da je upoštevanje obsega obveznosti obrazložitve s strani uprave pravno vprašanje, ki ga Splošno sodišče nadzira v okviru pritožbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 453, in z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, C‑413/06 P, ZOdl., str. I‑4951, točka 30; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 28. februarja 2008 v zadevi Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P, neobjavljena v ZOdl., točke od 50 do 52).
28 Kot je priznalo Splošno sodišče, se obveznost obrazložitve na podlagi člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov uporablja za odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, urejene s PZDU (zgoraj v točki 18 navedena sodba ETF proti Landgren, točke od 143 do 171). Ta določba določa, da je „[o] vsaki odločitvi, sprejeti po teh kadrovskih predpisih, ki se nanaša na nekega posameznika, […] ta uradnik takoj pisno obveščen“ in da morajo biti „[v] vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, […] navedeni utemeljeni razlogi“.
29 Zlasti kar zadeva razlog za odpoved delovnega razmerja, ki se nanaša na izgubo ali prenehanje medsebojnega zaupanja med začasnim uslužbencem in politično skupino Parlamenta, ki ji je dodeljen, bi se pri neobstoju obveznosti obrazložitve celo najmanjši nadzor sodišča Unije izkazal za nemogoč. Okoliščina, da organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), nima nikakršne diskrecijske pravice glede izvedbe predloga politične skupine, nikakor ne omeji obsega obveznosti obrazložitve. V takem primeru morajo biti iz obrazložitve odločbe OPSP razvidni vsaj razlogi za predlog politične skupine, na podlagi katerih mora OPSP sprejeti odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlog skupine lahko namreč sam po sebi vsebuje nepravilnosti, zaradi katerih je nezakonit, zato mora torej biti mogoče, da je predmet učinkovitega nadzora sodišča. Nazadnje, le na podlagi obrazložitve lahko namreč po eni strani zadevna stranka dejansko presodi, ali naj vloži pravno sredstvo zoper odločbo, ki posega v njen položaj, in po drugi strani sodišče Unije dejansko opravi nadzor (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, ZOdl. JU, str. I‑A‑385 in II‑1731, točka 96; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 7 navedeno sodbo Bonnet proti Sodišču, točka 52).
30 Obseg te obveznosti obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnila, ki bi ga lahko imel naslovnik akta, za presojo zadostnosti obrazložitve pa jo je treba postaviti v dejanski in pravni okvir sprejetja izpodbijanega akta. Odločba je tako zadostno obrazložena, kadar je sprejeta v kontekstu, ki je zadevnemu uradniku znan in mu omogoča razumeti obseg ukrepa, ki je bil sprejet glede njega (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 36; z dne 7. februarja 2007 v združenih zadevah Caló proti Komisiji, T‑118/04 in T‑134/04, še neobjavljena v ZOdl., točki 127 in 128, in z dne 4. julija 2007 v zadevi Lopparelli proti Komisiji, T‑502/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 75 in navedena sodna praksa).
31 Poleg tega Sodišče za uslužbence z obveznostjo obrazložitve sodb na podlagi člena 36 Statuta Sodišča v povezavi s členom 7(1) Priloge I k temu statutu (sodba Splošnega sodišča z dne 8. junija 2009 v zadevi Krcova proti Sodišču, T‑498/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 34) ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, sodišču pa, da ima dovolj elementov za sodni nadzor (glej v tem smislu in po analogiji sklep Sodišča z dne 21. januarja 2010 v zadevi Iride in Iride Energia proti Komisiji, C-150/09 P, neobjavljen v ZOdl., točka 42 in navedena sodna praksa). Te obveznosti namreč ni mogoče razlagati tako, da bi moralo Sodišče za uslužbence podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede pritožnica, zlasti če ni dovolj jasna in natančna ter ne temelji na podrobnih dokazih (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 2. marca 2010 v zadevi Doktor proti Svetu, T‑248/08 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 64 in navedena sodna praksa).
32 Nazadnje, vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Sodišča za uslužbence protislovna ali nezadostna, je pravno vprašanje, ki se lahko kot tako uveljavlja v okviru pritožbe (glej v tem smislu in po analogiji sklep Sodišča z dne 24. junija 2010 v zadevi Kronoply proti Komisiji, C‑117/09 P, neobjavljen v ZOdl., točka 52 in navedena sodna praksa).
33 Na podlagi teh načel je treba preučiti po eni strani, ali je Sodišče za uslužbence v obravnavani zadevi lahko upravičeno ugotovilo, da je sporna odločba zadostno obrazložena, in po drugi strani, ali je Sodišče za uslužbence izpolnilo lastno obveznost obrazložitve v zvezi s tem v izpodbijani sodbi.
34 V zvezi s prvim očitkom, ki se uveljavlja v okviru prvega pritožbenega razloga in se nanaša na neupoštevanje nezadostnosti obrazložitve sporne odločbe, je treba ugotoviti, da pritožnica sama priznava, da je Sodišče za uslužbence upoštevalo vsa načela iz sodne prakse, kot so navedena v točkah od 27 do 29 zgoraj in ki urejajo obveznost uprave, da obrazloži odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas. To zlasti drži za zahtevo, v skladu s katero morajo biti ti razlogi navedeni v spornem aktu kot takem ter morajo jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je akt izdala, vključno z bistvenimi dejanskimi in pravnimi elementi, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej v tem smislu točke 69, 71, 72 in 79 izpodbijane sodbe).
35 V teh okoliščinah je Sodišče za uslužbence zakonito ugotovilo, da bi moral biti bistveni razlog za odpoved delovnega razmerja, ki je upravičeval sporno odločbo, to je prenehanje zaupnega razmerja med začasnim uslužbencem in njegovim neposrednim upravnim vodjo, naveden v obrazložitvi navedene odločbe (glej v tem smislu točke od 72 do 74 izpodbijane sodbe). Poleg tega je Sodišče za uslužbence brez vpliva na vprašanje, ali je bil v obravnavani zadevi A. Mote v času sprejetja sporne odločbe dejansko neposredni upravni vodja pritožnice, kar spada v presojo vsebinske zakonitosti, in ne v presojo upoštevanja zadostne obrazložitve kot postopkovne zahteve, lahko iz sodne prakse, navedene v točki 29 zgoraj, razumno sklepalo, da v takem primeru obveznost obrazložitve zahteva opredelitev neposrednega upravnega vodje, v zvezi s katerim je medsebojno zaupanje prenehalo (glej v tem smislu točko 74 izpodbijane sodbe). Samo če je ta pogoj izpolnjen, lahko namreč zadevna stranka razume celoten pomen odločbe, sprejete v zvezi z njo, in po potrebi izpodbija obstoj takega prenehanja medsebojnega zaupanja.
36 Iz tega izhaja, da Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava, ko je menilo, da iz obrazložitve sporne odločbe ne bi moralo biti razvidno samo, da je bil razlog za odpoved delovnega razmerja prenehanje zaupnega razmerja, ampak bi iz te obrazložitve zadevna stranka morala izvedeti tudi za osebo, v zvezi s katero je to zaupno razmerje prenehalo.
37 Vendar v nasprotju s trditvami pritožnice zgoraj navedena presoja Sodišču za uslužbence ni mogla preprečiti, da bi preučilo, ali lahko na podlagi načel iz sodne prakse, navedenih v točki 30 zgoraj, meni, da je zadevna institucija vseeno izpolnila dolžnost obrazložitve, zlasti ker je pritožnica poznala kontekst sporne odločbe in je tako lahko razumela obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Pritožnica tako Sodišču za uslužbence ne more utemeljeno očitati, da je uporabilo protisloven ali napačen pristop, ko se je v točki 79 izpodbijane sodbe sklicevalo na to sodno prakso, da bi „ugotovi[lo], ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi kljub temu iz konteksta lahko jasno razbrala razloge za sporno odločbo […] in zlasti ali je imela dovolj pojasnil glede osebe, v zvezi s katero je zaupno razmerje prenehalo“.
38 Glede tega je treba pojasniti, da po eni strani pritožnica ne izpodbija, da se je po vpogledu v svoj osebni spis konec aprila 2008 – to je precej pred vložitvijo pritožbe 11. julija 2008 in pred sprejetjem odločbe o zavrnitvi njene pritožbe 18. septembra 2008 – dejansko seznanila z identiteto poslanca, s katerim je po navedbah Parlamenta zaupno razmerje prenehalo, kar je razlog, na katerem je sporna odločba izrecno temeljila. Po drugi strani ji je ta seznanjenost očitno omogočala, da podrobno izpodbija utemeljenost tega razloga v pritožbi in v tožbi na prvi stopnji.
39 Pogoj zadostne seznanjenosti pritožnice z upoštevnim kontekstom v smislu sodne prakse, navedene v točki 30 zgoraj, je bil torej očitno izpolnjen. Vsekakor iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je nezadostnost – vendar ne popolni neobstoj – obrazložitve mogoče popraviti celo med postopkom, če je zadevna stranka tako kot v tem primeru pred vložitvijo pravnega sredstva že imela elemente, ki pomenijo začetek obrazložitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Doktor proti Svetu, točka 93 in navedena sodna praksa). V teh okoliščinah očitki pritožnice, ki se nanašajo na nezadostno obrazložitev sporne odločbe in zavrnitev pritožbe ter seznanjenost z upoštevnimi razlogi samo na njeno lastno pobudo, ne morejo uspeti.
40 Poleg tega iz zgornjih preudarkov izhaja, da Sodišče za uslužbence ni niti nezakonito nadomestilo razlogov (glej drugi pritožbeni razlog) niti ni v izpodbijani sodbi nezadostno obrazložilo dejanskega obstoja razloga za odpoved delovnega razmerja, navedenega zoper pritožnico (glej tretji pritožbeni razlog). Sodišče za uslužbence se je namreč na podlagi dokazov v spisu omejilo na izpeljavo potrebnih posledic iz sodne prakse, navedene v točkah 29 in 30 zgoraj.
41 V zvezi s tem je treba zavrniti trditev pritožnice, da Sodišče za uslužbence ni moglo iz predloga koordinatorja samostojnih poslancev z dne 27. marca 2008, ki se izrecno sklicuje na prenehanje zaupnega razmerja z A. Motom, sklepati, da sporna odločba temelji prav na tem razlogu. Pri tem je treba opozoriti, da pritožnica ni niti na prvi stopnji niti v okviru pritožbe izpodbijala dejstva, da je njeno zaupno razmerje z A. Motom dejansko prenehalo (glej točko 61 in fine izpodbijane sodbe), ampak samo – in to le v okviru te pritožbe – da je bil A. Mote še vedno njen neposredni upravni vodja. Iz tega izhaja, da se je pritožnica zavedala, da je do tega prenehanja zaupnega razmerja, na katerem je temeljila sporna odločba, lahko prišlo samo v zvezi z A. Motom, kar potrjuje samo besedilo njene pritožbe.
42 Glede na vse zgornje preudarke je treba ugotoviti, da je sklepanje Sodišča za uslužbence v spornih točkah izpodbijane sodbe dovolj jasno, razumljivo in popolno in da se z njim lahko obrazložijo ugotovitve, ki slonijo na njem.
43 V delu, v katerem se pritožnica poleg tega sklicuje na kršitev člena 26 Kadrovskih predpisov, je treba poudariti, da s to določbo ne more ovreči ugotovitve, da je Parlament v obravnavanem primeru spoštoval svojo obveznost obrazložitve. V zvezi s tem pritožnica, ki se sklicuje na spoštovanje načela kontradiktornosti in pravice do obrambe, implicitno, toda nujno izpodbija presojo Sodišča za uslužbence v točkah od 31 do 35 izpodbijane sodbe v podporo zavrnitvi prvega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se je nanašal na kršitev pravice do obrambe, ki pa je pritožnica kot take ni izpodbijala v okviru te pritožbe. Vsekakor ob upoštevanju načel iz zgoraj v točki 7 navedenih sodb Parlament proti Reynoldsu (točke od 50 do 60) in Bonnet proti Sodišču (točka 79), v skladu s katerimi sprejetje odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ki temelji na medsebojnem zaupanju, ne predpostavlja predhodnega zaslišanja zadevne stranke, te trditve ni mogoče sprejeti. Poleg tega glede dela, v katerem se pritožnica namerava sklicevati na sodno prakso, s katero je bil člen 26 Kadrovskih predpisov razložen tako, da je njegov cilj zagotoviti spoštovanje pravice zadevnega uslužbenca do obrambe, tako da se prepreči, da bi odločbe, ki jih sprejme uprava in ki vplivajo na njegov upravni status, temeljile na dejstvih v zvezi z njegovim vedenjem, ki niso navedena v njegovem osebnem spisu (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 9. februarja 1994 v zadevi Lacruz Bassols proti Sodišču, T‑109/92, Recueil FP, str. I‑A‑31 in II‑105, točka 68 in navedena sodna praksa), zadostuje ugotovitev, da je bil odločilni element, to je predlog za odpoved delovnega razmerja z dne 27. marca 2008, ki ga je predložil koordinator samostojnih poslancev ter je vseboval razlog za odpoved delovnega razmerja in identiteto zadevnega poslanca, dejansko vložen v osebni spis pritožnice, preden je ta vložila pritožbo.
44 Nazadnje, trditev, ki se nanaša na pravico do učinkovitega sodnega varstva, prav tako ne more ovreči presoje Sodišča za uslužbence v zvezi s spoštovanjem obveznosti obrazložitve. V sodni praksi, navedeni v točki 31 zgoraj, je bila namreč priznana rešitev, s katero je bil obseg obveznosti obrazložitve konkretiziran prav z razlogom, da lahko zadevna stranka, kadar se seznani s kontekstom, v katerem je bil sporni akt sprejet, ta akt izpodbija pred sodiščem Unije, čeprav ta akt kot tak ni zadostno obrazložen.
45 Zato je treba prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog zavrniti v delih, v katerih se z njimi uveljavlja obstoj napačne uporabe prava, protislovne, napačne in nezadostne obrazložitve izpodbijane sodbe, neupoštevanja sistema ločitve funkcij in institucionalnega ravnovesja med upravo in sodiščem Unije, kršitve člena 26 Kadrovskih predpisov in kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Tretji pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na izkrivljanje dokazov
46 Najprej je treba opozoriti, da iz člena 11 Priloge I k Statutu Sodišča, v katerem je povzeto besedilo člena 58 tega statuta, izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in mora temeljiti na razlogih, ki se nanašajo na nepristojnost Sodišča za uslužbence, kršitve postopka pred Sodiščem za uslužbence, ki škodujejo interesom pritožnika, ali kršitev zakonodaje Unije s strani Sodišča za uslužbence (glej po analogiji sklep Sodišča z dne 9. novembra 2007 v zadevi Lavagnoli proti Komisiji, C‑74/07 P, neobjavljen v ZOdl., točka 20; glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Doktor proti Svetu, točka 39 in navedena sodna praksa).
47 Zato je Sodišče za uslužbence edino pristojno za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev torej razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Sodišču za uslužbence, ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora pritožbenega sodišča (glej v tem smislu in po analogiji sklep Sodišča z dne 27. aprila 2006 v zadevi L proti Komisiji, C‑230/05 P, neobjavljen v ZOdl., točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa; glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Doktor proti Svetu, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa).
48 Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba znova presojati dejansko stanje in dokaze (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Doktor proti Svetu, točka 42 in navedena sodna praksa) ali celo uporabiti nove dokaze (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C‑413/08 P, ZOdl., str. I-5361, točka 17 in navedena sodna praksa).
49 Glede na ta načela je treba presoditi utemeljenost očitkov pritožnice, ki se nanašajo na izkrivljanje dokazov v spornem spisu.
50 Treba je opozoriti, da po mnenju pritožnice trditev Sodišča za uslužbence, da je bil A. Mote na dan sprejetja sporne odločbe njen neposredni upravni vodja, ne temelji na nobenem upoštevnem dokazu.
51 Vendar trditve pritožnice, da Sodišče za uslužbence očitno ni upoštevalo vseh upoštevnih dokazov v spisu, da bi prišlo do te ugotovitve, ni mogoče sprejeti.
52 Prvič, kot izhaja iz točke 53 izpodbijane sodbe, je Sodišče za uslužbence presojo oprlo na potne naloge za julij in september 2007, iz katerih je razvidna dodelitev pritožnice A. Motu in ki jih je A. Mote podpisal, namen enega od teh pa je bilo potovanje pritožnice novembra 2007 skozi London na obisk k A. Motu v Alton. Poleg tega je vse te potne naloge pritožnica predložila sama na prvi stopnji. V skladu z ugotovitvijo Sodišča za uslužbence v točki 56 izpodbijane sodbe pa pritožnica ni predložila podobnega dokaza o dodelitvi kateremu drugemu poslancu iz skupine samostojnih poslancev za obdobje od decembra 2007 do aprila 2008.
53 Drugič, pritožnica ni niti v pritožbi niti v tožbi na prvi stopnji izrecno izpodbijala dejstva, da je v času sprejetja sporne odločbe A. Mote predstavljal službo, ki ji je bila pritožnica formalno dodeljena, ali da je bil A. Mote njen neposredni upravni vodja, ampak je trdila samo, da je takrat delala za druge poslance iz skupine samostojnih poslancev in da zaupno razmerje s temi poslanci ni prenehalo. Pritožnica je šele v okviru te pritožbe prvič izpodbijala svojo formalno dodelitev A. Motu, da bi ovrgla zakonitost ugotovitev Sodišča za uslužbence v točkah 60 in 61 izpodbijane sodbe.
54 Tretjič, vprašanje, ali se je pritožnica vrnila na delovno mesto bodisi „ob soglasju britanske delegacije samostojnih poslancev, v kateri je bil A. Mote“, kot ugotavlja Sodišče za uslužbence v točki 54 izpodbijane sodbe, bodisi „na predlog britanske delegacije samostojnih poslancev“, zlasti na predlog R. Helmerja in R. Kilroy-Silka, kot trdi pritožnica (glej točko 24 zgoraj), ni odločilno za presojo, ali je to vrnitev na delovno mesto spremljala formalna predodelitev pritožnice izključno zadnjenavedenima poslancema, saj taka predodelitev ni potrjena z nobeno listino v spisu. Pritožnica je bila namreč z dodatkom, ki je začel učinkovati 20. decembra 2007, dodeljena vsem samostojnim poslancem, ne da bi bil opredeljen njen neposredni upravni vodja.
55 V zvezi s tem tudi ni mogoče sprejeti trditve pritožnice, da taka vrnitev na delovno mesto pri A. Motu takrat ni bila mogoča, ker je v Združenem kraljestvu prestajal zaporno kazen, kar naj bi dokazovalo, da je bila dodeljena R. Helmerju in R. Kilroy-Silku. Po eni strani ni sporno, da je bil A. Mote po prestani zaporni kazni novembra 2007 še naprej član samostojnih poslancev in da ga je pritožnica pred svojo vrnitvijo na delovno mesto 20. decembra 2007 celo na kratko obiskala. Po drugi strani zlasti iz točk 53, 55 in 59 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče za uslužbence vse te elemente upoštevalo pri ugotovitvi, navedeni v točkah 60 in 61 navedene sodbe.
56 Zato pritožnica s svojimi trditvami ne more dokazati, da je Sodišče za uslužbence izkrivilo dokaze.
57 Kar zadeva presojo tožbenega razloga v zvezi z zlorabo pooblastil, ki jo je opravilo Sodišče za uslužbence, pritožnica navedenemu sodišču očita zlasti, da je v točki 92 izpodbijane sodbe izkrivilo dopis z dne 17. septembra 2008, ker je navedlo samo del njegovega besedila in izpustilo del „zaradi izgube zaupanja, ki so jo izrazili nekateri samostojni poslanci“. Vendar pritožnica ne pojasni, kako bi lahko skrajšana navedba tega besedila vplivala na presojo Sodišča za uslužbence v zvezi z utemeljenostjo zadevnega tožbenega razloga. Zato je treba to trditev zavrniti.
58 Poleg tega pritožnica Sodišču za uslužbence precej nerazumljivo očita, prvič, da se je oprlo na dopis koordinatorja samostojnih poslancev z dne 21. januarja 2009, ki „po eni strani [ni bil] od organa, pristojnega za navedbo razlogov za [sporno] odločbo, in po drugi strani ni bil sestavljen v tempore non suspecto, ker je bil sestavljen po celotnem sporu in po vložitvi tožbe na prvi stopnji“, ter drugič, da se je v točkah 98 in 99 izpodbijane sodbe vseeno oprlo na ta dopis in zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na zlorabo pooblastil, pri čemer je menilo, da so se „dejanja, ki po mnenju navedenega koordinatorja [samostojnih poslancev] upravičujejo odpoved delovnega razmerja tožeče stranke, izvajala v drugačnih okoliščinah, kot so okoliščine dejanj, zaradi katerih je bila uvedena zadevna preiskava, poleg tega pa so bila zadnjenavedena dejanja poznejša“.
59 Kljub težavam razumevanja tega očitka pritožnica ni dokazala, zakaj ta presoja Sodišča za uslužbence pomeni izkrivljanje nekaterih dokazov, ki bi lahko vplivalo na njegovo ugotovitev v zvezi z neobstojem zlorabe pooblastil. To še toliko bolj drži, ker je v bistvu Sodišče za uslužbence samo ugotovilo, da so bila zadevna dejanja izvedena po sprejetju sporne odločbe, tako da ne morejo razkrivati morebitne zlorabe pooblastil ob sprejetju te odločbe.
60 Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti tudi v delu, v katerem se nanaša na izkrivljanje dokazov.
61 Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
62 Če pritožba ni utemeljena, Splošno sodišče v skladu s členom 148, prvi odstavek, Poslovnika odloči o stroških.
63 V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 144 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
64 Ker pritožnica s predlogi ni uspela in ker je Parlament priglasil stroške, pritožnica nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasil Parlament.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Ga. P nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasil Evropski parlament.
Jaeger | Azizi | Moavero Milanesi |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. oktobra 2011.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje in postopek na prvi stopnji2
Izpodbijana sodba4
Pritožba10
Postopek10
Predlogi strank10
Pravo10
Povzetek pritožbenih razlogov10
Prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog v delih, v katerih se nanašajo na napačno uporabo prava, protislovno, napačno in nezadostno obrazložitev izpodbijane sodbe, neupoštevanje sistema ločitve funkcij in institucionalnega ravnotežja med upravo in sodiščem Unije, neupoštevanje člena 26 Kadrovskih predpisov in kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva14
Tretji pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na izkrivljanje dokazov18
Stroški21