Zadeva C‑55/18
Federación de Servicios de Comisiones Obreras (CCOO)
proti
Deutsche Bank SAE
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Nacional)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. maja 2019
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2003/88/ES – Člena 3 in 5 – Dnevni in tedenski počitek – Člen 6 – Najdaljši tedenski delovni čas – Direktiva 89/391/EGS – Varnost in zdravje delavcev pri delu – Obveznost vzpostavitve sistema za evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec“
1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do omejitve najdaljšega delovnega časa ter dnevnega in tedenskega počitka – Temeljna pravica, določena v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Obveznost razlage Direktive 2003/88 glede na navedeno pravico
(člen 6(1) PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, členi 3, 5 in 6)
(Glej točki 30 in 31.)
2. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do omejitve najdaljšega delovnega časa ter dnevnega in tedenskega počitka –Nacionalna ureditev, ki v skladu z nacionalno sodno prakso delodajalcem ne nalaga obveznosti vzpostavitve sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec – Nedopustnost – Dolžnosti nacionalnih sodišč –Obveznost skladne razlage nacionalne ureditve s pravom Unije
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, členi 3, 5 in 6; Direktiva Sveta 89/391, členi 4(1), 11(3) in 16(3))
(Glej točke od 47 do 50, od 53 do 60, od 69 do 71 in izrek.)
Povzetek
Države članice morajo delodajalce zavezati, da vzpostavijo sistem, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa.
Sodišče (veliki senat) se je v sodbi CCOO (C‑55/18), ki jo je izdalo 14. maja 2019, izreklo o ukrepih, ki jih morajo države članice sprejeti za zagotovitev spoštovanja pravice delavcev do omejitve najdaljšega delovnega časa ter tedenskega in dnevnega počitka, in predvsem o vprašanju, ali se za spoštovanje te pravice zahteva vzpostavitev sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec. Ta sodba se umešča v okvir spora med sindikatom delavcev in delodajalcem, da bi se dosegla ugotovitvena sodba, da ima delodajalec obveznost vzpostavitve sistema za evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravijo njegovi zaposleni, s katerim bi bilo mogoče preveriti spoštovanje, prvič, predpisanega delovnega časa, in drugič, obveznosti, da se predstavnikom sindikatov posredujejo informacije o nadurah, opravljenih v posameznem mesecu.
V tem okviru je Sodišče presodilo, da je treba člene 3, 5 in 6 Direktive 2003/88(1) v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 4(1), členom 11(3) in členom 16(3) Direktive 89/391(2) razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi, ki – kot se razlaga v nacionalni sodni praksi – delodajalcem ne nalaga obveznosti vzpostavitve sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec.
V zvezi s tem je Sodišče najprej opozorilo, da je z določbami Direktive 2003/88 podrobneje opredeljena temeljna pravica vsakega delavca do omejitve najdaljšega delovnega časa ter tedenskega in dnevnega počitka, ki je izrecno določena v členu 31(2) Listine o temeljnih pravicah, in jo je zato treba razlagati ob upoštevanju tega člena.
Dalje, Sodišče je glede vzpostavitve sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec, podrobneje navedlo, da brez takega sistema ni mogoče objektivno in zanesljivo določiti niti števila delovnih ur, ki jih tako opravi delavec, in njihove časovne razporeditve niti števila ur, ki so kot nadure opravljene po običajnem delovnem času. V teh okoliščinah je po mnenju Sodišča pretirano težko ali v praksi celo nemogoče zagotoviti, da bi lahko delavci uveljavljali pravice, ki so jim s pravom Unije podeljene z namenom, da bi lahko dejansko izkoristili omejitev tedenskega delovnega časa ter minimalni dnevni in tedenski počitek, ki jih določa ta direktiva.
Objektivna in zanesljiva določitev števila delovnih ur, opravljenih dnevno in tedensko, je namreč bistvena za to, da se ugotovi, prvič, ali je bil najdaljši tedenski delovni čas iz člena 6 Direktive 2003/88, ki, kot določa ta določba, vključuje nadure, spoštovan v referenčnem obdobju iz člena 16(b) ali člena 19 te direktive, in drugič, ali sta bila minimalni dnevni in tedenski počitek iz člena 3 oziroma iz člena 5 navedene direktive spoštovana v vsakem 24‑urnem obdobju (za dnevni počitek) ali v referenčnem obdobju iz člena 16(a) iste direktive (za tedenski počitek).
Sodišče je sklenilo, da ob upoštevanju dejstva, da morajo države članice zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive 2003/88 sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev spoštovanja minimalnega počitka in preprečitev kakršne koli prekoračitve najdaljšega tedenskega delovnega časa, nacionalna ureditev, ki ne določa obveznosti uporabe instrumenta, ki omogoča objektivno in zanesljivo ugotovitev števila delovnih ur, opravljenih dnevno in tedensko, sama po sebi ne zagotavlja polnega učinka pravic iz člena 31(2) Listine o temeljnih pravicah in iz te direktive, ker niti delodajalcem niti delavcem ne daje možnosti, da bi preverili, ali se te pravice spoštujejo, in lahko tako ogrozi doseganje cilja navedene direktive, ki je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev.
Nazadnje je Sodišče dodalo, da dejstvo, da lahko delavec v skladu z nacionalnimi procesnimi predpisi uporabi druga dokazna sredstva, kot so med drugim izpovedi prič, predložitev elektronske pošte ali vpogled v mobilne telefone ali računalnike, da bi z njimi posredoval indice o kršitvi teh pravic in s tem prevalil dokazno breme, nima vpliva na to. Po mnenju Sodišča namreč s takimi dokaznimi sredstvi ni mogoče objektivno in zanesljivo dokazati števila delovnih ur v posameznem dnevu oziroma tednu, ki jih je opravil delavec. Sodišče je posebej glede izpovedi prič poudarilo šibkejši položaj delavca v delovnem razmerju. Poleg tega je Sodišče tudi presodilo, da preiskovalnih in kaznovalnih pooblastil, ki jih nacionalna zakonodaja zagotavlja nadzornim organom, kot je inšpektorat za delo, ni mogoče šteti za alternativo zgoraj omenjenemu sistemu, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec, ker tudi ti organi, če ni takega sistema, ne razpolagajo z učinkovitim sredstvom za pridobitev dostopa do objektivnih in zanesljivih podatkov v zvezi z delovnim časom, ki ga opravijo delavci v vsakem podjetju, kar bi se lahko izkazalo za potrebno za izvajanje njihove naloge nadzora in, po potrebi, za naložitev kazni.
Sodišče je še ugotovilo, da države članice imajo polje proste presoje, da opredelijo konkretna pravila za uvedbo takega sistema, zlasti glede njegove oblike, po potrebi ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja zadevne dejavnosti ali posebnosti nekaterih podjetij, med drugim njihove velikosti.