SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)
z dne 29. septembra 2021(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Usklajevanje cen v celotnem EGP – Usklajeno ravnanje – Izmenjava občutljivih poslovnih informacij – Krajevna pristojnost Komisije – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Točka 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 – Vrednost prodaje – Obveznost obrazložitve – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Enotna in trajajoča kršitev – Teža kršitve – Javno distanciranje – Olajševalne okoliščine – Neomejena sodna pristojnost“
V zadevi T‑342/18,
Nichicon Corporation s sedežem v Kjotu (Japonska), ki jo zastopajo A. Ablasser-Neuhuber, F. Neumayr, G. Fussenegger in H. Kühnert, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo B. Ernst, T. Franchoo, C. Sjödin in F. van Schaik, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, primarno, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2018) 1768 final z dne 21. marca 2018 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.40136 – Kondenzatorji) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in, podredno, znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),
v sestavi M. J. Costeira (poročevalka), predsednica, D. Gratsias, sodnik, M. Kancheva, sodnica, B. Berke, sodnik, in T. Perišin, sodnica,
sodna tajnica: E. Artemiou, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 22. oktobra 2020
izreka naslednjo
Sodbo(1)
I. Dejansko stanje
A. Tožeča stranka in zadevni sektor
1 Tožeča stranka Nichicon Corporation je družba s sedežem na Japonskem, ki izdeluje in prodaja elektrolitske kondenzatorje iz aluminija. Do 6. februarja 2013 je izdelovala in prodajala tudi elektrolitske kondenzatorje iz tantala.
2 Zadevna kršitev se nanaša na elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala. Kondenzatorji so električni sestavni deli, ki hranijo energijo v električnem polju in se uporabljajo v različnih elektronskih izdelkih, kot so osebni računalniki, tablični računalniki, telefoni, klimatske naprave, hladilniki, pralni stroji, avtomobilski izdelki in industrijske naprave. Zato so stranke zelo raznolike.
3 Elektrolitski kondenzatorji, natančneje elektrolitski kondenzatorji iz aluminija in tantala, so izdelki, pri katerih je cena pomemben konkurenčni dejavnik.
B. Upravni postopek
4 Družba Panasonic in njene hčerinske družbe so 4. oktobra 2013 pri Komisiji vložile prošnjo za zaznamek na podlagi točk 14 in 15 Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2006) ter ji predložile informacije o obstoju domnevne kršitve v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev.
5 Komisija je 28. marca 2014 na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) zahtevala informacije od več podjetij, ki delujejo v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev, med katerimi je tožeča stranka.
6 Komisija je 4. novembra 2015 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je poslala tožeči stranki.
7 Komisija je naslovnike obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, med katerimi je tožeča stranka, zaslišala na zaslišanju 12. in 14. septembra 2016.
C. Izpodbijani sklep
8 Komisija je 21. marca 2018 sprejela Sklep C(2018) 1768 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.40136 – Kondenzatorji) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
1. Kršitev
9 Komisija je z izpodbijanim sklepom ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev, pri kateri je sodelovalo devet podjetij ali skupin podjetij, in sicer Elna, Hitachi AIC, Holy Stone, Matsuo, NEC Tokin, Nippon Chemi-Con (v nadaljevanju: NCC), Rubycon, Sanyo (ki označuje Sanyo in Panasonic skupaj) in tožeča stranka (v nadaljevanju skupaj: udeleženci omejevalnega sporazuma) (točka 1 obrazložitve in člen 1 izpodbijanega sklepa).
10 Komisija je v bistvu navedla, da je zadevna kršitev trajala od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 na celotnem ozemlju EGP in je zajemala dogovore in/ali usklajena ravnanja, katerih namen je bilo usklajevanje cenovnih politik v zvezi s ponudbo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala (točka 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
11 Omejevalni sporazum je bil v bistvu organiziran na podlagi večstranskih sestankov, ki so običajno potekali na Japonskem vsak mesec ali vsak drugi mesec na ravni višjih vodij prodaje in vsakih šest mesecev na ravni vodstvenega osebja, vključno s predsedniki (točke 63, 68 in 738 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
12 Večstranski sestanki so bili najprej organizirani med letoma 1998 in 2003 pod imenom „klub za elektrolitske kondenzatorje“ ali „konferenca za elektrolitske kondenzatorje“ (v nadaljevanju: sestanki ECC). Nato so bili med letoma 2003 in 2005 organizirani pod imenom „konferenca za aluminij-tantal“ ali „skupina za kondenzatorje iz aluminija ali tantala“ (v nadaljevanju: sestanki ATC). Nazadnje so bili med letoma 2005 in 2012 organizirani pod imenom „skupina za raziskavo trga“ ali „skupina za trženje“ (v nadaljevanju: sestanki MK). Vzporedno s sestanki MK in kot njihova dopolnitev so bili med letoma 2006 in 2008 organizirani sestanki pod imenom „povečanje stroškov“ ali „povečanje kondenzatorjev“ (v nadaljevanju: sestanki CUP) (točka 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
13 Poleg teh večstranskih sestankov so imeli udeleženci omejevalnega sporazuma po potrebi tudi ad hoc dvostranske in tristranske stike (točke 63, 75 in 739 obrazložitve izpodbijanega sklepa) (v nadaljevanju skupaj: protikonkurenčne izmenjave).
14 V okviru protikonkurenčnih izmenjav so si udeleženci omejevalnega sporazuma izmenjevali informacije o cenah in prihodnjih cenah, prihodnjih znižanjih cen in razponih teh znižanj, ponudbi in povpraševanju, vključno s prihodnjo ponudbo in povpraševanjem, ter v nekaterih primerih sklepali, izvajali in spremljali dogovore o cenah (točke 62, 715, 732 in 741 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
15 Komisija je menila, da je ravnanje udeležencev omejevalnega sporazuma pomenilo obliko dogovora in/ali usklajenega ravnanja, ki je imelo skupen cilj, in sicer izogniti se cenovni konkurenci in usklajevati svoje prihodnje ravnanje v zvezi s prodajo elektrolitskih kondenzatorjev ter tako zmanjšati negotovost na trgu (točki 726 in 731 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
16 Komisija je ugotovila, da je imelo to ravnanje enoten protikonkurenčni cilj (točka 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
2. Odgovornost tožeče stranke
17 Komisija je ugotovila odgovornost tožeče stranke zaradi njenega neposrednega in trajnega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu od 26. junija 1998 do 31. maja 2010, ne da bi bila njena odgovornost razširjena na sestanke MK (točke 760, 761, 955 in 1023 obrazložitve ter člen (1)(f) izpodbijanega sklepa).
3. Globa, naložena tožeči stranki
18 S členom 2(i) izpodbijanega sklepa je tožeči stranki naložena globa v višini 72.901.000 EUR.
4. Izračun zneska globe
19 Komisija je za izračun zneska glob uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006) (točka 980 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
20 Na prvem mestu, Komisija je za določitev osnovnega zneska globe, naložene tožeči stranki, upoštevala vrednost prodaje v zadnjem celem letu sodelovanja pri kršitvi v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006 (točka 989 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
21 Komisija je izračunala vrednost prodaje na podlagi prodaje elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, fakturirane strankam s sedežem v EGP (točka 990 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
22 Poleg tega je Komisija upoštevno vrednost prodaje izračunala ločeno za dve kategoriji izdelkov, to je za elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in elektrolitske kondenzatorje iz tantala, in zanju uporabila različne množitelje glede na trajanje kršitve (točka 991 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je v zvezi s tožečo stranko za elektrolitske katalizatorje iz aluminija uporabila množitelj v višini 11,93 (ki ustreza obdobju od 26. junija 1998 do 31. maja 2010) in za elektrolitske kondenzatorje iz tantala množitelj v višini 10,36 (ki ustreza obdobju od 29. oktobra 1999 do 9. marca 2010) (točka 1007, preglednica 1, obrazložitve izpodbijanega sklepa).
23 Komisija je določila 16‑odstotni delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati na podlagi teže kršitve. V zvezi s tem je menila, da horizontalni „sporazumi“ o usklajevanju cen že po svoji naravi spadajo med najresnejše kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP ter da je omejevalni sporazum zajemal celotno ozemlje EGP (točke od 1001 do 1003 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
24 Komisija je za zagotovitev dovolj odvračilnega učinka naložene globe v skladu s točko 25 Smernic iz leta 2006 uporabila še dodatni znesek v višini 16 % (točka 1009 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
25 Komisija je zato osnovni znesek globe, naložene tožeči stranki, določila na 75.156.000 EUR (točka 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
26 Na drugem mestu, Komisija je na podlagi olajševalnih okoliščin odobrila 3‑odstotno znižanje osnovnega zneska globe, naložene tožeči stranki, ker njeno sodelovanje na sestankih MK ni bilo dokazano in tudi ni bilo nobenega dokaza, da je vedela zanje (točka 1023 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
27 Komisija je tako osnovni znesek globe, naložene tožeči stranki, določila na 72.901.000 EUR (točka 1139, preglednica 3, obrazložitve izpodbijanega sklepa).
[…]
II. Postopek in predlogi strank
29 Tožeča stranka je 30. maja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
30 Komisija je 28. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
31 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je bila 7. decembra 2018 vložena replika, 28.februarja 2019 pa duplika.
32 Splošno sodišče je na predlog drugega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
33 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila sodnica poročevalka na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejena v deveti razširjeni senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
34 Splošno sodišče (deveti razširjeni senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da bo izvedlo ustni del postopka, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki so določeni v členu 89 Poslovnika, strankam postavilo pisna vprašanja.
35 Stranke so ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je na obravnavi 22. oktobra 2020 postavilo Splošno sodišče.
36 Po smrti sodnika Berkeja 1. avgusta 2021 so trije sodniki, podpisani pod to sodbo, nadaljevali posvetovanja v skladu s členom 22 in členom 24(1) Poslovnika.
37 Tožeča stranka v bistvu Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– podredno in vsekakor, s svojo presojo nadomesti presojo Komisije glede zneska globe, ki ji je bila naložena, in zniža ta znesek;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
38 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
[…]
B. Vsebinska presoja
45 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov v podporo tako primarnim predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa kot tudi podrednim predlogom za znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena.
46 Tožeča stranka s prvim, drugim in tretjim tožbenim razlogom izpodbija ugotovitev Komisije o obstoju enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev na celotnem ozemlju EGP, ki je trajala skoraj 14 let. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napačno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na geografski obseg protikonkurenčnih izmenjav. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri, na eni strani, opredelitvi enotne in trajajoče kršitve in, na drugi strani, sodelovanju tožeče stranke pri tej kršitvi. Tretji tožbeni razlog se nanaša na nepristojnost Komisije, da uporabi člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP.
47 Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom izpodbija globo, ki ji je bila naložena. Ta tožbeni razlog se nanaša na očitne napake pri presoji pri izračunu zneska globe.
48 S petim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev pravice do zaslišanja, tožeča stranka izpodbija zakonitost postopka ugotavljanja kršitve.
[…]
1. Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa
[…]
c) Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava pri opredelitvi enotne in trajajoče kršitve ter odgovornosti tožeče stranke za sodelovanje pri tej kršitvi
[…]
1) Prvi del: neobstoj dokazov o enotni in trajajoči kršitvi, ki zajema celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev v EGP
314 Tožeča stranka v bistvu trdi, da kršitev – poleg dejstva, da je Komisija ni dokazala – zaradi heterogenosti kondenzatorjev in specifičnosti povpraševanja na različnih geografskih trgih ne more zajemati celotne prodaje elektrolitskih kondenzatorjev v EGP.
[…]
i) Prvi očitek: neobstoj dokazov o enotni in trajajoči kršitvi, ki zajema celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev
316 Tožeča stranka uvodoma trdi, da so kondenzatorji zelo raznoliki izdelki, ki se razlikujejo po številnih lastnostih in za katere ni enotne tržne cene, zato kršitev ne more zajemati celotne prodaje elektrolitskih kondenzatorjev v EGP. Natančneje, trdi, da z elementi iz točk 796 in naslednjih obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katere se je Komisija oprla pri utemeljevanju svoje ugotovitve, ni mogoče pravno zadostno dokazati obstoja enotne in trajajoče kršitve, ki bi kot celota zajemala celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev.
317 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
318 Uvodoma je treba opozoriti, da Komisiji za določitev izdelkov, ki jih zajema omejevalni sporazum, ni treba opredeliti zadevnega trga na podlagi ekonomskih meril. Člani omejevalnega sporazuma sami določijo izdelke, ki so predmet njihovih razprav in usklajenih ravnanj (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2005, Tokai Carbon in drugi/Komisija, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena, EU:T:2005:220, točka 90). Izdelki, na katere se nanaša omejevalni sporazum, se določijo na podlagi listinskih dokazov o dejanskem protikonkurenčnem ravnanju v zvezi s posameznimi izdelki (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2003, Adriatica di Navigazione/Komisija, T‑61/99, EU:T:2003:335, točka 27).
319 Prav tako je treba poudariti, da se Komisija v zvezi s tem ne more opreti na domnevo, ki ni podprta z nobenim dokazom (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2019, ABB/Komisija, C‑593/18 P, EU:C:2019:1027, točki 44 in 45).
320 Vendar je iz izpodbijanega sklepa in zlasti točke 736 obrazložitve razvidno, da je Komisija po preučitvi vseh protikonkurenčnih izmenjav in z njimi povezanih dokazov ugotovila, da so vse izmenjave med udeleženci omejevalnega sporazuma zajemale bodisi elektrolitske kondenzatorje iz aluminija ali tantala bodisi ti kategoriji elektrolitskih kondenzatorjev.
321 Komisija je v točki 796 obrazložitve izpodbijanega sklepa, prvič, v odgovor na očitek tožeče stranke, podoben temu očitku, ki je bil naveden v upravnem postopku, pojasnila, da je iz protikonkurenčnih izmenjav izhajalo, da razprave niso bile omejene na določene podvrste elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala.
322 Kot Komisija navaja v tej točki obrazložitve, je ta neobstoj omejitve predmeta razprav razviden iz sestankov z dne 29. avgusta 2002, 22. decembra 2006, 25. junija 2008 in 20. decembra 2010, navedenih v tožbi, na katerih se je razpravljalo o številnih različnih elektrolitskih kondenzatorjih iz aluminija in/ali tantala, pa tudi iz razprav, posebej povezanih z elementi, ki prispevajo k določitvi prodajne cene izdelkov, kot sta povišanje stroškov surovin in nihanje menjalnih tečajev (kot primer glej sestanke, navedene v opombah 1417 in 1418 izpodbijanega sklepa). Vsebina teh razprav je bila namreč splošna in se je nanašala na vse vrste elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija ali tantala.
323 Drugič, Komisija je v točki 797 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da udeleženci omejevalnega sporazuma v svojih izjavah podjetij niso uvedli nobenih omejitev glede opredelitve elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija ali tantala, zajetih z omejevalnim sporazumom.
324 Tretjič, v točki 798 obrazložitve tega sklepa je Komisija navedla, da je bila večina predstavnikov udeležencev omejevalnega sporazuma odgovorna za izdelavo in/ali prodajo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala in ne za paleto točno določenih izdelkov.
325 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 84, 318 in 319 zgoraj, je Komisija glede na te ugotovitve lahko upravičeno menila, da je omejevalni sporazum zajemal vse elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala ter da je zato enotna in trajajoča kršitev zajemala vse te izdelke.
326 Trditve tožeče stranke ne omajajo te ugotovitve.
327 Prvič, tožeča stranka trdi, na eni strani, da se Komisija dejansko sklicuje le na štiri sestanke v podporo trditvi v točki 796 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se je omejevalni sporazum nanašal na celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev. Na drugi strani, dodaja, da se nobena od izmenjav, navedenih v opombah 1417 in 1418, povezanih s točko obrazložitve, ni nanašala na celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev.
328 Vendar tožeča stranka napačno razume izpodbijani sklep, zlasti njegovo točko 796 obrazložitve. Komisija namreč, na eni strani, navaja več kot štiri protikonkurenčne izmenjave v podporo svoji ugotovitvi, da se je omejevalni sporazum nanašal na vse elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala in ne na določeno podvrsto kondenzatorjev. Na drugi strani, Komisija v tej točki obrazložitve ni želela dokazati, da so se razprave v okviru vsake izmenjave nanašale na celotno prodajo kondenzatorjev, temveč je želela le podpreti svojo ugotovitev, pri čemer je kot primere navedla izmenjave, navedene v opombah 1417 in 1418. To trditev je torej treba zavrniti.
329 Drugič, tožeča stranka trdi, da neobstoj omejitve v izjavah zaradi prizanesljivosti v zvezi z izdelki, zajetimi z omejevalnim sporazumom, ni zadosten dokaz za ugotovitev, da se je kršitev nanašala na celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev.
330 Vendar je bilo, na eni strani, v točki 318 zgoraj navedeno, da v skladu s sodno prakso člani omejevalnega sporazuma sami določijo izdelke, ki so predmet njihovih razprav in usklajenih ravnanj. Na drugi strani, iz zgoraj navedenih točk je razvidno, da ugotovitev Komisije ne temelji zgolj na izjavah podjetij zaradi prizanesljivosti. To trditev je torej treba zavrniti.
331 Tretjič, tožeča stranka trdi, da s Prilogo II k izpodbijanemu sklepu ni mogoče dokazati, da so bile osebe, ki so sodelovale pri omejevalnem sporazumu, na splošno odgovorne za vse elektrolitske kondenzatorje, ker so, prvič, v tej prilogi navedeni le nazivi funkcij teh oseb, ne da bi bile podrobno opredeljene njihove natančne odgovornosti, in, drugič, ker so izmenjave potekale na Japonskem med japonskimi zaposlenimi, ki na splošno niso bili odgovorni za prodajo v Evropo.
332 Vendar na eni strani zadostuje navesti, da dejstvo, da podrobnosti o odgovornostih zadevnih oseb niso bile znane, ne izključuje možnosti, da so bile te osebe lahko odgovorne za vse zadevne izdelke, česar poleg tega tožeča stranka ne izpodbija. Na drugi strani, okoliščina, da naj te osebe na splošno ne bi bile odgovorne za prodajo v Evropo, ne izključuje možnosti, da bi občasno lahko bile odgovorne. Vsekakor je treba opozoriti, da so bile osebe, navedene na tem seznamu, predstavniki udeležencev omejevalnega sporazuma, tako da so nujno imele odgovornost, povezano z zadevnimi izdelki. To trditev je torej treba zavrniti.
333 Glede na vse navedene preudarke je treba ta očitek zavrniti.
[…]
e) Četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri določanju globe
442 Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom trdi, da je Komisija, s tem da ji je naložila globo v višini 72.901.000 EUR, kršila načela sorazmernosti, ne bis in idem in enakega obravnavanja ter svojo obveznost obrazložitve.
[…]
1) Prvi del: napačen izračun zneska globe
446 Ta del se lahko razdeli na tri očitke. Prvi očitek se nanaša na napačno uporabo skupne vrednosti prodaje, fakturirane v EGP, pri izračunu zneska globe. Drugi očitek se nanaša na določitev množitelja, ki ga je treba upoštevati za presojo teže kršitve. Tretji očitek se nanaša na določitev dodatnega zneska, ki ga je treba upoštevati.
i) Prvi očitek: napačna uporaba skupne vrednosti prodaje, fakturirane v EGP
447 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker je kot osnovo za izračun zneska globe upoštevala skupno vrednost prodaje elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, fakturirane v zadnjem letu njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu.
448 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
[…]
483 Šestič, zavrniti je treba trditev, da je Komisija napačno uporabila Smernice iz leta 2006, s tem da je kot osnovo za izračun zneska globe upoštevala skupno vrednost prodaje, fakturirane v EGP, namesto skupne vrednosti prodaje, odposlane v EGP.
484 Na eni strani je treba poudariti, kot je to storila Komisija, da se točka 13 Smernic iz leta 2006 ne nanaša niti na „dostavljeno prodajo“ niti na „fakturirano prodajo“. Nanaša se le na „realizirano prodajo“ v EGP. Iz tega sledi, da Smernice, poleg tega, da ne zahtevajo upoštevanja prodaje, dostavljene v EGP, tudi ne nasprotujejo temu, da bi Komisija za izračun vrednosti prodaje vsakega podjetja v EGP upoštevala prodajo, fakturirano v EGP (sodba z dne 17. maja 2013, Parker ITR in Parker-Hannifin/Komisija T‑146/09, EU:T:2013:258, točka 210).
485 Na drugi strani, iz sodne prakse sicer izhaja, da mora to merilo, da se fakturirana prodaja v EGP lahko upošteva, prikazovati resnično stanje trga, ki mora biti takšno, da se čim bolje ugotovijo posledice omejevalnega sporazuma za konkurenco v EGP (sodba z dne 17. maja 2013, Parker ITR in Parker-Hannifin/Komisija, T‑146/09, EU:T:2013:258, točka 211). Vendar tožeča stranka ne pojasni, kako dejstvo, da Komisija pri izračunu zneska globe upošteva nekatere prodaje, ki so bile fakturirane strankam v EGP, pozneje pa dostavljene na lokacije zunaj tega geografskega območja, ne bi omogočalo prikaza vpliva kršitve na konkurenco v EGP.
486 Iz zgornjih ugotovitev sledi, da tožeča stranka ne navaja nobenega dokaza, da promet, ustvarjen v zadnjem celem letu sodelovanja pri kršitvi v zvezi s celotno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala v EGP, v trenutku, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep, ni bil pokazatelj njene resnične velikosti, gospodarske moči na trgu in obsega zadevne kršitve.
487 Zato je treba ta očitek zavrniti.
[…]
iii) Tretji očitek: določitev dodatnega zneska, ki ga je treba upoštevati
509 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija glede na dejstvo, da so bile udeležencem omejevalnega sporazuma v tretjih državah že naložene znatne globe, pri katerih so se upoštevali svetovni vidiki kršitve in odvračilni učinek, kršila načelo ne bis in idem in načelo sorazmernosti, s tem ko je poleg osnovnega zneska naložila dodatni znesek, da bi udeležence omejevalnega sporazuma odvrnila od prihodnjega sodelovanja pri morebitnih nezakonitih omejevalnih sporazumih.
510 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
511 Najprej, iz točke 1009 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija navedla, da mora biti ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera in meril iz oddelka 8.3.3.1 odstotek, ki ga je treba uporabiti za dodatni znesek zaradi odvračalnega učinka, 16 %.
512 Opozoriti je treba, da je načelo ne bis in idem, ki je določeno tudi v členu 4 Protokola št. 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, temeljno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej sodbo z dne 29. junija 2006, SGL Carbon/Komisija, C‑308/04 P, EU:C:2006:433, točka 26 in navedena sodna praksa).
513 Načelo ne bis in idem prepoveduje večkratno sankcioniranje iste osebe za isto nezakonito ravnanje, da bi bil zavarovan isti pravni interes. Za uporabo tega načela morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer istovetnost dejstev, istovetnost kršiteljev in istovetnost varovanega pravnega interesa (glej sodbo z dne 27. septembra 2006, Roquette Frères/Komisija, T‑322/01, EU:T:2006:267, točka 278 in navedena sodna praksa).
514 Vendar, prvič, ker tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija, s tem da ji je naložila globo za sodelovanje pri omejevalnem sporazumu, ki so ga organi tretjih držav že kaznovali, kršila načelo ne bis in idem, je treba poudariti, da se to načelo ne more uporabiti v primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v kateri postopki in sankcije, ki so jih naložili po eni strani Komisija in po drugi strani organi tretjih držav, jasno ne uresničujejo istih ciljev (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2006, Roquette Frères/Komisija, T‑322/01, EU:T:2006:267, točki 280 in 281 ter navedena sodna praksa).
515 Medtem ko gre namreč v prvem primeru za ohranjanje neizkrivljene konkurence v EGP, pa je v drugem primeru namen zaščititi trg tretjih držav. Pogoj istovetnosti varovanega pravnega interesa, ki je nujen za uporabo načela ne bis in idem, tako ni izpolnjen.
516 Poleg tega tožeča stranka niti ne navaja niti ne dokazuje obstoja pravnega načela, pravila ali konvencije mednarodnega javnega prava, ki bi organom ali sodiščem različnih držav prepovedovali pregon in obsodbo osebe zaradi istih dejstev, ki povzročajo učinke na njihovem ozemlju ali na njihovem področju pristojnosti. Brez dokaza o obstoju takega pravila ali konvencije, ki zavezuje Unijo in tretje države ter določa tako prepoved, Komisija ne more biti zavezana za to (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2006, SGL Carbon/Komisija, C‑308/04 P, EU:C:2006:433, točka 34).
517 Zato je treba trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da je Komisija kršila načelo ne bis in idem, zavrniti.
518 Drugič, ker tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, s tem da pri določitvi dodatnega odstotka, ki ga je treba uporabiti, ni upoštevala dejstva, da so globe, ki so ji jih naložile druge države, že imele odvračilni učinek, je treba opozoriti, da je v točki 25 Smernic iz leta 2006 pojasnjeno, da „bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje, kot je opredeljena v oddelku A zgoraj[,] z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje“.
519 Poleg tega je treba ugotoviti, da se vsak premislek, ki temelji na obstoju glob, ki so jih naložili pristojni organi tretjih držav, upošteva le v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija na področju določanja glob za kršitve konkurenčnega prava Unije. Zato sicer ni mogoče izključiti, da Komisija upošteva globe, ki so jih pred tem naložili organi tretjih držav, vendar tega ni zavezana storiti. Cilj odvračanja, ki ga lahko Komisija upošteva pri določitvi zneska globe, je namreč zagotoviti, da podjetja pri opravljanju svojih dejavnosti na notranjem trgu spoštujejo pravila konkurence, določena s Pogodbo DEU. Zato Komisija pri presoji odvračilnega učinka globe, ki jo mora naložiti zaradi kršitve teh pravil, ni zavezana k upoštevanju morebitnih sankcij, ki so bile naložene podjetju zaradi kršitve pravil konkurence tretjih držav (glej sodbo z dne 29. junija 2006, SGL Carbon/Komisija, C‑308/04 P, EU:C:2006:433, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa).
520 Zato je treba trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, zavrniti.
521 Glede na vse navedene preudarke je treba prvi del prvega tega tožbenega razloga zavrniti.
2) Drugi del: neupoštevanje olajševalnih okoliščin v prid tožeči stranki
[…]
i) Prvi očitek: znesek globe ne odraža zadostno nesodelovanja tožeče stranke na sestankih MK
523 Tožeča stranka v bistvu trdi, da znesek znižanja, ki ji je bil odobren zaradi njenega nesodelovanja na sestankih MK, ni v skladu z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja.
524 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
525 Najprej, iz točke 1023 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija na podlagi olajševalnih okoliščin tožeči stranki odobrila 3‑odstotno znižanje osnovnega zneska naložene globe, ker njeno sodelovanje na sestankih MK ni bilo dokazano in tudi ni bilo nobenega dokaza, da je vedela zanje.
526 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je bilo znižanje, ki ji je bilo odobreno zaradi njenega nesodelovanja na sestankih MK, nezadostno glede na pomen teh sestankov pri opredelitvi kršitve.
527 V skladu s sodno prakso je odobritev takšnega znižanja osnovnega zneska globe na podlagi olajševalnih okoliščin nujno povezana z okoliščinami primera, ki lahko povzročijo, da ga Komisija ne odobri podjetju, ki je udeleženo pri nedovoljenem sporazumu. Priznanje koristi olajševalnih okoliščin v položajih, v katerih je podjetje udeleženo pri očitno nezakonitem sporazumu, za katerega je vedelo ali ni bilo mogoče, da ne bi vedelo, da je kršitev, ne sme privesti do tega, da naložena globa izgubi vsak odvračilni učinek in da se škoduje polnemu učinku člena 101(1) PDEU (glej sodbo z dne 2. februarja 2012, Denki Kagaku Kogyo in Denka Chemicals/Komisija T‑83/08, neobjavljena, EU:T:2012:48, točka 237 in navedena sodna praksa).
528 Čeprav so okoliščine s seznama v točki 29 Smernic iz leta 2006 zagotovo med tistimi, ki jih Komisija v danem primeru lahko upošteva, pa Komisija ni dolžna samodejno priznati dodatnega znižanja na tej podlagi, takoj ko podjetje predloži elemente, ki lahko kažejo na obstoj ene od teh okoliščin, saj je treba ustreznost morebitnega znižanja globe na podlagi olajševalnih okoliščin presojati s splošnega vidika ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 2012, Denki Kagaku Kogyo in Denka Chemicals/Komisija, T‑83/08, neobjavljena, EU:T:2012:48, točka 240 in navedena sodna praksa).
529 Vendar je bilo navedeno, prvič, da je tožeča stranka pri omejevalnem sporazumu sodelovala skoraj celotno obdobje kršitve, to je skoraj 12 let od 14 let trajanja omejevalnega sporazuma. Drugič, tožeča stranka se je ne glede na svoje nesodelovanje na sestankih MK udeležila 52 večstranskih sestankov, med katerimi so bili sestanki ECC, ATC in CUP, ter šestih dvostranskih ali tristranskih stikov. Tretjič, tožeča stranka ni izpodbijala, da so sestanki CUP dopolnjevali sestanke MK in da so jih udeleženci omejevalnega sporazuma šteli za „poluradne sestanke“, ki so potekali vzporedno z zadnjenavedenimi, saj so običajno potekali en teden po sestankih MK, na njih pa se je zbrala večina udeležencev sestankov MK. Četrtič, vse protikonkurenčne izmenjave so bile del istega celovitega načrta z enotnim ekonomskim ciljem. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bili sestanki MK posebej pomembni v primerjavi z drugimi sestanki.
530 V zvezi z znižanji, odobrenimi v drugih zadevah, je bilo v točkah 505 in 506 zgoraj opozorjeno, da predhodna praksa odločanja Komisije sama po sebi ne more biti pravni okvir za globe na področju konkurence.
531 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, da ne glede na to, da tožeča stranka ni sodelovala na sestankih MK, ta ne more utemeljeno trditi, da je bilo njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu omejeno in manj škodljivo, zaradi česar bi bilo upravičeno večje znižanje globe. Iz tega sledi, da Komisija ni kršila načela sorazmernosti. Trditev tožeče stranke je torej treba zavrniti.
532 Na drugem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ji je odobrila enako znižanje kot udeležencem omejevalnega sporazuma, ki niso sodelovali na sestankih CUP, čeprav niso bili v primerljivem položaju glede na pomen sestankov MK v primerjavi s sestanki CUP pri opredelitvi kršitve.
533 V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije in je opredeljeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, InnoLux/Komisija, T‑91/11, EU:T:2014:92, točki 77 in 78 ter navedena sodna praksa).
534 Glede določitve zneska globe to načelo nasprotuje temu, da Komisija z uporabo različnih metod izračuna diskriminira med podjetji, ki so bila udeležena pri sporazumu ali usklajenem ravnanju v nasprotju s členom 101(1) PDEU (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, InnoLux/Komisija, T‑91/11, EU:T:2014:92, točka 79 in navedena sodna praksa).
535 Vendar je bilo, prvič, v točki 529 zgoraj navedeno, da sestanki MK niso bili posebej pomembni v primerjavi z drugimi sestanki. Drugič, iz točke 1022 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija menila, da so družbe Sanyo, NEC Tokin in Matsuo odgovorne za celotno enotno in trajajočo kršitev razen za sestanke CUP, ker njihovo sodelovanje na njih ni bilo dokazano in tudi ni bilo nobenega dokaza, da so vedele zanje.
536 Iz tega sledi, da je Komisija menila, da so ta podjetja tako kot tožeča stranka odgovorna za celotno enotno in trajajočo kršitev, razen za skupino sestankov, na katerih njihovo sodelovanje ni bilo dokazano.
537 V teh okoliščinah je Komisija z odobritvijo enakega znižanja vsem tem podjetjem upoštevala načelo enakega obravnavanja, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.
538 Iz tega sledi, da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja. Trditev tožeče stranke je torej treba zavrniti.
539 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti.
[…]
2. Predlog, ki se nanaša na znižanje zneska globe
571 Tožeča stranka s svojim drugim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj vsekakor izvaja svojo neomejeno sodno pristojnost, da s svojo presojo nadomesti presojo Komisije v zvezi z zneskom globe in posledično zniža znesek globe, ki ji je bila naložena.
572 Uvodoma je treba navesti, da se tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega predloga sklicuje na utemeljitev v podporo četrtemu tožbenemu razlogu, ki se nanaša na očitne napake pri določitvi zneska globe.
573 Spomniti je treba, da neomejena sodna pristojnost, ki je sodišču Unije priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003, v skladu s členom 261 PDEU sodišču omogoča, da poleg samega nadzora nad zakonitostjo sankcije presojo Komisije, avtorice akta, v katerem je bila prvotno določena višina zneska sankcije, za določitev zneska te sankcije nadomesti s svojo presojo. Zato lahko sodišče Unije spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, zato da odpravi, zmanjša ali poveča naloženo globo, pri čemer se ta pristojnost izvršuje ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin (glej sodbo z dne 25. julija 2018, Orange Polska/Komisija, C‑123/16 P, EU:C:2018:590, točka 106 in navedena sodna praksa).
574 Sodišče Unije mora za izpolnitev zahtev nadzora neomejene sodne pristojnosti v smislu člena 47 Listine o temeljnih pravicah glede glob pri izvajanju pooblastil iz členov 261 in 263 PDEU preučiti vsak očitek, dejanski ali pravni, s katerim se skuša dokazati, da znesek globe ni v sorazmerju s težo in trajanjem kršitve (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 180 in navedena sodna praksa).
575 Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene sodne pristojnosti ne pomeni isto kot nadzor po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodiščema Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper izpodbijani sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (glej sodbo z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 85 in navedena sodna praksa).
576 Poleg tega Splošno sodišče pri izvajanju neomejene sodne pristojnosti ni omejeno s Smernicami iz leta 2006, ki ne prejudicirajo presoje globe, ki jo opravi sodišče Unije. Čeprav mora namreč Komisija spoštovati načelo varstva legitimnih interesov, ko uporablja pravila, ki si jih je naložila, kot so Smernice iz leta 2006, pa to načelo ne more enako zavezovati sodišč Unije, saj ti pri izvajanju neomejene sodne pristojnosti ne uporabljata posebne metode za izračun glob, temveč posebej preučita vsak posamezen primer in pri tem upoštevata vse dejanske in pravne okoliščine v zvezi z njim (glej sodbo Sodišča z dne 14. maja 2014, Donau Chemie/Komisija, T‑406/09, EU:T:2014:254, točka 59 in navedena sodna praksa).
577 Iz sodne prakse Sodišča pa je razvidno tudi, da izvajanje neomejene sodne pristojnosti pri določanju zneska globe ne sme povzročiti diskriminacije med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu, ki je v nasprotju s pravili konkurence iz prava Unije. Če Splošno sodišče namerava posebej pri enem izmed teh podjetij odstopiti od metode izračuna, ki ji je sledila Komisija in ki ni vprašljiva, mora to obrazložiti v sodbi (glej sodbo z dne 14. maja 2014, Donau Chemie/Komisija, T‑406/09, EU:T:2014:254, točka 60 in navedena sodna praksa).
578 Splošno sodišče je tako upravičeno, da znesek globe zniža pod raven, določeno na podlagi Smernic iz leta 2006, če okoliščine zadeve, o kateri odloča, to utemeljujejo. Vendar je spet potrebno, da tožeča stranka navede upoštevne razloge, ki lahko utemeljijo tako znižanje, in jih podpre z dokazi (glej sodbo z dne 14. maja 2014, Donau Chemie/Komisija, T‑406/09, EU:T:2014:254, točka 310 in navedena sodna praksa).
579 Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti, ali lahko okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, tudi če ni napačne uporabe prava ali napačne presoje Komisije, utemeljijo znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena z izpodbijanim sklepom.
580 Na prvem mestu, v zvezi z izračunom vrednosti prodaje je bilo, najprej, v okviru preučitve prvega očitka prvega dela četrtega tožbenega razloga ugotovljeno, da je bilo upoštevanje skupne vrednosti prodaje zadevnih izdelkov v zadnjem letu sodelovanja pri omejevalnem sporazumu kot osnove za izračun globe lahko pravilen pokazatelj obsega kršitve na zadevnem trgu in njenega gospodarskega pomena za dejavnosti udeležencev omejevalnega sporazuma.
581 Poleg tega je treba navesti, da utemeljitev, ki jo v zvezi s tem navaja tožeča stranka, ni dovolj natančna, da bi lahko Splošno sodišče razumelo, kako tožeča stranka določa osnovo za odmero in alternativne metode izračuna, na katere se opira. Tožeča stranka namreč na podlagi podatkov iz študije, ki jo je izvedel neodvisen urad, meni, da bi bilo treba znesek globe znižati na raven med 25 in 40 milijoni EUR. Poleg tega predlagana osnova za odmero in način izračuna ne dajeta nobene informacije o tem, da bi lahko izražala obseg kršitve na zadevnem trgu in njen gospodarski pomen za dejavnosti tožeče stranke ter poleg tega zagotavljala spoštovanje načela enakega obravnavanja med udeleženci omejevalnega sporazuma.
582 Dalje, pri preučitvi prvega očitka prvega dela drugega tožbenega razloga je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki ni bila omejena niti na določeno vrsto elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, temveč je zajemala široko paleto elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, niti na določene stranke.
583 Nazadnje, v točki 482 zgoraj je bilo navedeno, da so bile notranje posebnosti, ki jih je navedla tožeča stranka in so se nanašale na strukturo njene prodaje, izključno stvar njene poslovne strategije in same po sebi niso pomenile posebnosti, ki bi upravičevale uporabo drugačne metode izračuna za določitev vrednosti prodaje.
584 Na drugem mestu, v zvezi z znižanjem koeficienta teže kršitve, ki ga je uporabila Komisija in ga je tožeča stranka navedla v okviru drugega očitka prvega dela četrtega tožbenega razloga, je, prvič, najprej treba poudariti, da tožeča stranka ni pojasnila niti posebnosti, ki bi upravičevale znižanje odstotka, ki ga je uporabila Komisija, niti odstotka, po katerem bi bilo treba določiti ta koeficient. Drugič, v točki 502 zgoraj je bilo navedeno, da je bila zadevna kršitev po svoji naravi ena od najresnejših omejitev konkurence. Tretjič, v točki 367 zgoraj je bilo navedeno, da je tožeča stranka pri omejevalnem sporazumu sodelovala skoraj celotno obdobje kršitve, to je skoraj 12 let od 14 let trajanja omejevalnega sporazuma. Četrtič, iz preučitve drugega očitka prvega dela drugega tožbenega razloga izhaja, da je kršitev zajemala celoten EGP. Petič, če je tožeča stranka s sklicevanjem na koeficient, ki ga je Komisija uporabila v drugih sklepih, želela v obravnavanem primeru dokazati morebitno diskriminacijo, je treba v zvezi s tem opozoriti, da praksa odločanja Komisije za Splošno sodišče ni zavezujoča (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2017, Marine Harvest/Komisija, T‑704/14, EU:T:2017:753, točka 78).
585 Na tretjem mestu, v zvezi z znižanjem dodatnega zneska, ki ga je uporabila Komisija in je predmet tretjega očitka prvega dela četrtega tožbenega razloga, je bilo, prvič, v točki 519 zgoraj navedeno, da odvračilnega učinka globe, naložene za kršitev pravil konkurence Unije, ni mogoče določiti glede na morebitne sankcije, naložene podjetju za kršitve pravil o konkurenci tretjih držav. Drugič, Komisija je v obravnavanem primeru uporabila dodatni znesek v višini 16 % vrednosti prodaje, kar je en odstotek več od najnižjega odstotka, ki ga je lahko uporabila v skladu s točko 25 Smernic iz leta 2006.
586 Na četrtem mestu, v zvezi z večjim znižanjem njene globe zaradi olajševalnih okoliščin je bilo v točki 531 zgoraj navedeno, da ne glede na to, da tožeča stranka ni sodelovala na sestankih MK, ta ne more utemeljeno trditi, da je bilo njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu omejeno in manj škodljivo, zaradi česar bi bilo upravičeno tako znižanje. V točki 536 zgoraj je bilo navedeno tudi, da je Komisija podobno znižanje odobrila vsem podjetjem, katerih odgovornost je bila ugotovljena za celotno kršitev, razen za skupino sestankov, za katero njihovo sodelovanje ni bilo dokazano.
587 Na petem mestu, v točki 546 zgoraj je bilo ugotovljeno, da se je tožeča stranka morala zavedati kaznivosti svojega ravnanja in zato ne more trditi, da je v najslabšem primeru lahko odgovorna le za kršitev iz malomarnosti.
588 Na šestem mestu, v točki 564 zgoraj je bilo ugotovljeno, da se je tožeča stranka neutemeljeno sklicevala na obstoj olajševalnih okoliščin v zvezi z njenim konkurenčnim ravnanjem na trgu. Zlasti noben element v spisu ne dokazuje, da je tožeča stranka ravnala drugače kot drugi udeleženci omejevalnega sporazuma in ovirala delovanje sporazuma.
589 Iz vsega navedenega izhaja, da nobena od dejanskih in pravnih okoliščin, ki jih navaja tožeča stranka v utemeljitev znižanja globe, ki ji je bila naložena, zlasti z vidika načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, ne upravičuje sprejetja drugačne metode izračuna od tiste, ki jo je uporabila Komisija, ki bi lahko privedla do takega znižanja. Zato ni treba, da Splošno sodišče v obravnavanem primeru izvaja svojo neomejeno sodno pristojnost.
590 Iz tega sledi, da je treba predlog tožeče stranke za znižanje zneska globe zavrniti, zato je treba tožbo v celoti zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Nichicon Corporation nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Costeira | Gratsias Kancheva | |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. septembra 2021.
Podpisi