SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA PRVE STOPNJE
z dne 12. maja 2004(*)
„Postopek za izdajo začasne odredbe – Državna pomoč – Obveznost povračila – Fumus boni juris – Nujnost – Uravnoteženje interesov – Izjemne okoliščine“
V zadevi T-198/01 R [III],
Technische Glaswerke Ilmenau GmbH, s sedežem v Ilmenauu (Nemčija), ki sta jo sprva zastopala G. Schohe in C. Arhold, nato C. Arhold in N. Wimmer, avocats, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata V. Di Bucci in V. Kreuschitz, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob sodelovanju
družbe Schott Glas, s sedežem v Mainzu (Nemčija), ki jo zastopa U. Soltész, avocat,
intervenient,
zaradi predloga za podaljšanje zadržanja izvršitve člena 2 Odločbe Komisije 2002/185/ES z dne 12. junija 2001 o državni pomoči, ki jo je Zvezna republika Nemčija dodelila Technische Glaswerke Ilmenau GmbH (UL 2002, L 62, str. 30), v obravnavani zadevi odrejenega s sklepoma predsednika Sodišča prve stopnje z dne 4. aprila 2002 in 1. avgusta 2003,
PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI
izdaja naslednji
Sklep
Dejansko stanje in postopek
1 Komisija je dne 12. junija 2001 sprejela Odločbo 2002/185/ES o državni pomoči, ki jo je Zvezna republika Nemčija podelila Technische Glaswerke Ilmenau GmbH (UL 2002, L 62, str. 30, v nadaljevanju: sporna odločba). Ker se je Komisija v tej odločbi izrecno odpovedala pregledu vseh pomoči, ki bi lahko bile nezdružljive s skupnim trgom in so bile podeljene Technische Glaswerke Ilmenau GmbH (v nadaljevanju: TGI oziroma tožeča stranka) v obliki ukrepov, ki jih je Zvezna republika Nemčija dne 1. decembra 1998 priglasila, se je osredotočila na en ukrep, in sicer na oprostitev plačila prodajne cene v višini 4 milijonov nemških mark (DEM) (2.045.168 evrov, v nadaljevanju: oprostitev plačila), ki jo je TGI dolgovala Bundesanstalt für vereinigungsbedingte Sonderaufgaben (v nadaljevanju: BvS) na podlagi sporazuma o prenosu sredstev z dne 26. septembra 1994 (v nadaljevanju: asset-deal 1).
2 V skladu s členom 1 sporne odločbe odobritev oprostitve plačila pomeni državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(1) ES in ki je ni bilo mogoče odobriti na podlagi člena 87(3) ES. Člen 2 sporna odločba torej zavezuje Zvezno republiko Nemčijo, da zahteva njeno povrnitev.
3 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 28. avgusta 2001, je tožeča stranka vložila tožbo na razglasitev ničnosti sporne odločbe.
4 Komisija je z dopisom z dne 17. septembra 2001 zavrnila predlog za odlog povračila zneska oprostitve plačila, ki ga je nemška vlada podala v dopisu z dne 23. avgusta 2001.
5 BvS je z dopisom z dne 2. oktobra 2001 tožeči stranki posredovala prepis dopisa Komisije z dne 17. septembra 2001 in jo pozvala, naj najpozneje do 15. oktobra 2001 povrne vsoto 4.830.481,10 DEM (2.469.785,77 evra, to je znesek zadevne pomoči, povečan za obresti. Tožeča stranka je BvS obvestila, da namerava Sodišču prve stopnje predložiti predlog za odlog izvršitve sporne odločbe, in BvS se je odločila, da se bo izognila prejudiciranju zadeve tako, da ne bo vztrajala pri povrnitvi zadevne pomoči pred odločitvijo sodnika, ki bo odločil o začasni odredbi.
6 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 15. oktobra 2001, v skladu s členoma 242 ES in 243 ES vložila predlog za odlog izvršitve člena 2 sporne odločbe.
7 Predsednik Sodišča prve stopnje je s prvim sklepom z dne 4. aprila 2002, ki je bil izdan v tej zadevi (Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01 R, Recueil, str. II‑2153, v nadaljevanju: prvotni sklep), v točki 1 izreka odredil odlog izvršitve člena 2 sporne odločbe do 17. februarja 2003 (v nadaljevanju: prvotna odložitev). Predsednik Sodišča prve stopnje je v točki 2 izreka navedenega sklepa odlog izvršitve tožeči stranki pogojil z izpolnitvijo treh pogojev.
8 Bistvene dejanske okoliščine te zadeve, ki so vodile k vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, so opisane v točkah od 7 do 21 prvotnega sklepa. V točkah od 22 do 27 istega sklepa je podan podrobnejši povzetek sporne odločbe. V točkah od 36 do 47 sklepa je opisan postopek, v katerem je sodnik, ki je odločal o začasni odredbi, izdal prvotni sklep. Prvotni sklep je bil v pritožbenem postopku potrjen s sklepom predsednika Sodišča z dne 18. oktobra 2002 v zadevi Komisija proti Technische Glaswerke Ilmenau (C-232/02 P(R), Recueil, str. I‑8977).
9 Predsednik petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 15. maja 2002 družbi Schott Glas dopustil intervencijo v postopku v glavni stvari te zadeve v podporo predlogu tožene stranke.
10 Komisija je po končanem formalnem postopku preiskave v drugi zadevi, ki ga je v skladu s členom 88(2) ES uvedla z dopisom z dne 5. julija 2001, izdala Odločbo 2003/383/ES o državni pomoči C-44/01 (prej NN 147/98), ki jo je Zvezna republika Nemčija dodelila TGI (UL 2003, L 140, str. 30, v nadaljevanju: druga odločba). Komisija je z drugo odločbo na eni strani ugotovila, da je Zvezna republika Nemčija dodelila tožeči stranki državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, v obliki prenovitve bančne garancije v zvezi s preostankom prodajne cene, določene z asset-deal 1 in posojila Thüringer Aufbaubank (v nadaljevanju: TAB) v višini 2.000.000 DEM (1.015.677 evrov), ter na drugi strani Zvezni republiki Nemčiji naložila, da od tožeče stranke nemudoma izterja znesek teh pomoči.
11 Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 18. decembra 2002, vložila tožbo na razglasitev ničnosti druge odločbe, ki je bila vpisana pod št. T-378/02. Poleg tega je TGI z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 14. februarja 2003, zahtevala odlog izvršitve člena 2 druge odločbe. Sodnik, ki je odločal o začasni odredbi, je s sklepom z dne 1. avgusta 2003 v tej zadevi (Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-378/02 R, še neobjavljen v Recueil) odredil odlog izvršitve člena 2 druge odločbe do 31. oktobra 2003. Odložitev je vezal na štiri pogoje.
12 Hkrati je tožeča stranka, ki je menila, da je izpolnila vse obveznosti iz točke 2 izreka prvotnega sklepa, z vlogo, vloženo dne 17. februarja 2003, predsedniku Sodišča prve stopnje predložila predlog za podaljšanje odloga prvotne izvršitve do dokončne odločitve Sodišča prve stopnje o tožbi v glavni stvari.
13 Predsednik Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 1. avgusta 2003 v tej zadevi (Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01 R [II], še neobjavljen v Recueil, v nadaljevanju: drugi sklep) odredil odlog izvršitve člena 2 sporne odločbe do 17. februarja 2004 in ga vezal na tri pogoje:
– prvič, da tožeča stranka izpolni štiri pogoje iz točke 2 izreka sklepa z dne 1. avgusta 2003 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji (T-378/02 R) (v nadaljevanju: prvi pogoj);
– drugič, da tožeča stranka najpozneje do 31. decembra 2003 povrne BvS dodatno vsoto 256.000 evrov ter sodnemu tajništvu Sodišča prve stopnje in Komisiji v roku enega tedna po tem povračilu oziroma najpozneje do 7. januarja 2004 predloži dokazilo o povračilu (v nadaljevanju: drugi pogoj);
– tretjič, da tožeča stranka najpozneje do 6. februarja 2004 sodnemu tajništvu Sodišča prve stopnje in Komisiji predloži podrobno poročilo revizorja o finančnem položaju na dan 31. decembra 2003 in zlasti o dodatnem znesku, ki bi ga morala plačati najpozneje do 30. junija 2004, če sodba v zadevi v glavni stvari ne bo izdana do tega datuma (v nadaljevanju: tretji pogoj).
14 V zvezi s prvim pogojem je tožeča stranka z dopisom z dne 15. septembra 2003, ki je v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prispel dne 18. septembra 2003, predložila potrdilo TAB, ki izkazuje, da je vrnila ta dolg. Dalje je tožeča stranka z dopisom z dne 16. oktobra 2003, ki je bilo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisano naslednji dan, predložila listine, iz katerih na eni strani izhaja, da je bila prvorazredna zemljiška garancija, s katero je bilo obremenjeno zemljišče, na katerem je četrta talilna peč, in je bila izdana v korist TAB, odpuščena in da je bil vpisan nov zemljiški dolg v korist BvS za jamstvo njegove pravice za povrnitev preostanka prodajne cene iz asset-deal 1, na drugi strani izhaja, da je bila osebni in nerazdelni garanciji podobna garancija, ki jo je g. Geiß dne 3. marca 1998 izdal za povračilo posojila TAB, izdana v korist BvS za jamstvo plačila preostanka cene iz asset-deal 1.
15 V zvezi z drugim pogojem je tožeča stranka z dopisom z dne 22. decembra 2003, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisan naslednji dan, predložila listine kot dokaz, da je dne 16. decembra 2003 na račun BvS plačala znesek 256.000 evrov.
16 V zvezi s tretjim pogojem je tožeča stranka z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisan dne 27. januarja 2004, zaprosila, da se datum, določen za predložitev podrobnega poročila revizorja o finančnem položaju tožeče stranke na dan 31. decembra 2003, prestavi na 13. februar 2004. Predsednik Sodišča prve stopnje je tej prošnji ugodil dne 28. januarja 2004.
17 Z dopisom z dne 12. februarja 2004, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisan naslednji dan, je TGI predložila izvedensko mnenje revizijske družbe Pfizenmayer & Birkel z dne 10. februarja 2004 o finančnem položaju tožeče stranke na dan 31. decembra 2003 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje Pfizenmayer 6). V zvezi z intervenientom je z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu vpisan dne 17. februarja 2004, tožeča stranka na podlagi člena 116(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje predlagala, naj se določeni podatki iz njenega dopisa in izvedenskega mnenja Pfizenmayer 6 obravnavajo zaupno.
18 Tožeča stranka, ki je (na podlagi dejstev, povzetih v zgornjih točkah od 14 do 17) menila, da je izpolnila vse obveznosti iz točke 2 izreka drugega sklepa, je z vlogo, vloženo dne 17. februarja 2004, predsedniku Sodišča prve stopnje predložila predlog za podaljšanje odloga izvršitve sporne odločbe do dokončne odločitve Sodišča prve stopnje o tožbi v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: predlog za podaljšanje).
19 Družba Schott Glas in Komisija sta dne 27. februarja 2004 in 1. marca 2004 ločeno predložili pripombe o predlogu za izdajo začasne odredbe.
20 Predsednik Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 3. marca 2004, sprejetim na podlagi člena 105(2), drugi pododstavek, Poslovnika, odredil, da se odlog izvršitve sporne odločbe začasno podaljša do odločitve o prošnji za podaljšanje.
21 Tožeča stranka je na poziv sodnika, ki je odločal o začasni odredbi, dne 24. marca 2004 predložila pisna stališča o stališčih Komisije z dne 1. marca 2004.
22 Komisija je dne 6. aprila 2004 predložila pisna stališča o stališčih tožeče stranke z dne 24. marca 2004. Družba Schott Glas ni predložila stališč.
Predlogi strank
23 Tožeča stranka sodniku, ki odloča o začasni odredbi, predlaga, naj:
– odloži izvršitev člena 2 sporne odločbe do dokončne odločitve v zadevi po temelju ali podredno do 30. junija 2004;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
24 Komisija, ob podpori družbe Schott Glas, sodniku, ki odloča o začasni odredbi, predlaga, naj:
– zavrne predlog za podaljšanje odloga izvršitve sporne odločbe;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
25 Na podlagi povezanih določb členov 242 ES in 243 ES na eni strani in člena 225(1) ES na drugi strani lahko Sodišče prve stopnje, odloži izvršitev izpodbijanega akta ali sprejme potrebne začasne odredbe, če meni, da okoliščine to zahtevajo.
26 Člen 104(2) Poslovnika določa, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe treba navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost izdaje začasne odredbe, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za odlog izvršitve zavrniti, kadar kateri izmed njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30 in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2000 v zadevi BP Nederland in drugi proti Komisiji, T-237/99 R, Recueil, str. II-3849, točka 34). Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, glede na okoliščine uravnoteži zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461, točka 73, in prvotni sklep, točka 50).
27 Ker pisna stališča strank vsebujejo vse potrebne podatke za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, strank ni treba ustno zaslišati.
Predlogi za zaupno obravnavanje z dne 17. februarja ter 11. in 25. marca 2004
28 Z dopisi, vpisanimi v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 17. februarja ter 11. in 25. marca 2004, je tožeča stranka glede intervenienta na podlagi člena 116(2) Poslovnika vložila predloge za zaupno obravnavanje določenih podatkov, zlasti iz predloga za izdajo začasne odredbe, stališč Komisije z dne 1. marca 2004 in svojih stališč z dne 24. marca 2004. Hkrati je predložila nezaupno različico teh listin. Sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je te posredovalo intervenientu, ki pa s zvezi s tem ni podal ugovorov ali stališč.
29 Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, ob upoštevanju tega, da intervenient ni ugovarjal, ugotavlja, da se predlogom za zaupno obravnavanje z dne 17. februarja ter 11. in 25. marca 2004 ugodi, razen če se nanašajo na vsote, ki jih je tožeča stranka že povrnila BvS na podlagi prvotnega in drugega sklepa. Dejansko so te vsote splošno znane zaradi objave teh dveh sklepov v Zbirki odločb Sodišča in Sodišča prve stopnje in/ali njihove objave na spletni strani institucije.
Fumus boni juris
Trditve strank
30 Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ugotavlja, da glede fumus boni juris ni razloga za oddaljitev od presoje, ki jo je s tem v zvezi opravil sodnik, ki je odločal o začasni odredbi v prvotnem in drugem sklepu.
31 Komisija meni, da se sodnik, ki odloča o začasni odredbi, pri obravnavanju prošnje za podaljšanje ne sme opreti na presojo o fumus boni juris, opravljeno v prvotnem in drugem sklepu. Ta presoja bi dejansko temeljila na ugotovitvi, da prvi in tretji tožbeni razlog tožeče stranke nista očitno neutemeljena. Torej bi na eni strani presojo predsednika Sodišča prve stopnje o tretjem tožbenem razlogu moral ovreči predsednik Sodišča s sklepom, sprejetim v pritožbenem postopku zoper prvotni sklep (sklep v zadevi Komisija proti Technische Glaswerke Ilmenau, točka 8 zgoraj, točka 76). Na drugi strani bi tožeča stranka v zvezi s prvim tožbenim razlogom morala v okviru zadeve v glavni stvari predložiti „pogodbo o prilagoditvi pogodb o privatizaciji (pogodba I in pogodba II) med BvS in TGI“. Ta pogodba naj bi dokazovala, da odpoved nakupni ceni s strani BvS ni pomenila prilagoditve pogodbe o privatizacije zaradi tega, ker bistveni pogoj ni več izpolnjen, ampak je šlo za novo pomoč, ki bi jo tožeča stranka morala sicer še vedno šteti za tako.
32 Tožeča stranka je v stališčih z dne 24. marca 2004 odgovorila zlasti na trditve, da notifikacija ukrepa Komisiji ne pomeni priznanja, da gre za državno pomoč.
Presoja sodnika, ki odloča o začasni odredbi
33 V prvotnem sklepu je sodnik, ki je odločal o začasni odredbi, presodil, da prvega tožbenega razloga, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tožbi v postopku v glavni stvari, ni bilo mogoče ovreči na prvi pogled (prvotni sklep, točke od 74 do 79). Predsednik Sodišča je to presojo potrdil s sklepom v zadevi Komisija proti Technische Glaswerke Ilmenau, točka 8 zgoraj (točke od 63 do 69 in 78 navedenega sklepa), in je bila nato ponovno potrjena z drugim sklepom sodnika, ki je odločal o začasni odredbi (točki 42 in 43 drugega sklepa).
34 V zvezi s prvim tožbenim razlogom tožeče stranke Komisija vendarle meni, da pogoj fumus boni juris odslej ni izpolnjen zaradi dokazil, ki jih je tožeča stranka v okviru tožbe v postopku v glavni stvari dne 12. septembra 2003 predložila v odgovoru na poziv Sodišča prve stopnje, torej po drugem sklepu. Presoditi je treba, ali se presoja sodnika, ki odloča o začasni odredbi, o prvem tožbenem razlogu iz prvotnega in drugega sklepa ne sme ponoviti v okviru tega sklepa, kot to zatrjuje Komisija.
35 V zvezi s tem je treba opozoriti, da stališče sodnika, ki je odločil o začasni odredbi v okviru prvotnega sklepa, temelji predvsem na določenih začasnih presojah, da Komisija v sporni odločbi ni izpodbijala obstoja obljube zvezne dežele Turingije, ki bi lahko izhajala iz sheme odobrene pomoči (točke od 75 do 78 prvotnega sklepa).
36 Komisija navaja, da iz „pogodbe o prilagoditvi pogodb o privatizaciji (pogodba I in pogodba II) med BvS in TGI“ izhaja, da zadevna odpoved nakupni ceni ni pomenila prilagoditve pogodbe o privatizaciji zaradi tega, ker bistveni pogoj ni več izpolnjen, ampak je pomenila novo pomoč, ki jo je tožeča stranka sicer še vedno štela za tako. Komisija se posebej sklicuje na klavzulo v naslednji obliki:
„Stranki se zavedata, da je treba o odpovedi nakupne cene v višini 4 milijonov DEM, o prenovi garancije za zadnji obrok nakupne cene v znesku 1,8 milijona DEM in o odobritvi posojila TAB v višini 2 milijonov DEM obvestiti Evropsko komisijo. BvS je s potrebnim sodelovanjem strank dne 3. decembra 1998 začel zadevni postopek in ga bo nadaljeval“.
37 Vendarle obstoj te klavzule nikakor ne povzroča dvomov o presoji sodnika, ki je odločal o začasni odredbi, iz točke 75 prvotnega sklepa, da Komisija v točki 82 sporne odločbe ni upoštevala zatrjevane odpovedi obljube in njenih posledic in, posledično, da očitno ni ugovarjala obstoju te obljube.
38 Poleg tega klavzula, na katero se sklicuje Komisija, na tej stopnji ne dopušča izključitve možnosti, da bi zatrjevana obljuba tožeče stranke resnično obstajala, in da je toliko manj mogoče šteti trditve tožeče stranke, da sporna pomoč ne pomeni nove pomoči, za očitno neutemeljene. Dejansko edina okoliščina, da zadevna klavzula ne vključuje določnejšega sklicevanja na obljubo, na prvi pogled ne zadostuje za dokaz, da omenjena obljuba ni bila dana drugače. To izpodbijano dejansko vprašanje bo v zadevnem primeru moral rešiti sodnik, ki bo odločal o temelju.
39 Na tej stopnji trditve Komisije glede na podatke, ki jih je imel na voljo sodnik, ki je odločal o začasni odredbi, ne dopuščajo spremembe presoje prvotnega in drugega sklepa glede prvega tožbenega razloga. Zadnjega zato še vedno ni mogoče šteti za očitno neutemeljenega. Pogoj fumus boni juris ostaja tako izpolnjen, ne da bi se bilo zato treba izreči o drugih tožbenih razlogih tožbe v glavni stvari.
Nujnost
Trditve strank
40 Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe in v stališčih z dne 24. marca 2004 v bistvu navaja, da glede nujnosti odreditve začasnih odredb njene prejšnje trditve v tej zadevi še veljajo. Kot naj bi to izhajalo iz izvedenskega mnenja Pfizenmayer 6, je kljub pozitivnemu razvoju finančne situacije TGI, katere promet naj bi se v letu 2003 povečal za […] (1) %, nesporno ugotovljeno, da ne more povrniti sporne pomoči, ne da bi prišla v stečaj. TGI dodaja, da so bila ob upoštevanju predhodne povrnitve posojila TAB in izrednega plačila v korist BvS, ki sta bila zahtevana v prvotnem in drugem sklepu, ter nenadnega in nepričakovanega padca tečaja dolarja njena likvidna sredstva na dan 31. decembra 2003 skoraj v celoti porabljena.
41 Nasprotno Komisija v pisnih stališčih navaja več točk v dokaz, da je finančen položaj tožeče stranke zelo težaven in naj bi ta v vsakem primeru prišla v stečaj.
42 Prvič, Komisija ugotavlja, da je glede na samo izvedensko mnenje podjetje Pfizenmayer 6 nahaja v kritičnem položaju, ki je tako resen, da podjetje ne bi bilo še enkrat sposobno plačati zneska, ki je bil prej izplačan za izpolnitev pogojev, določenih v prvotnem in drugem sklepu.
43 Drugič, izvedensko mnenje Pfizenmayer 6 ne navaja izvora nujnih sredstev za investicije, ki jih po izjavah tožeče stranke ni več mogoče odložiti.
44 Tretjič, izvedensko mnenje Pfinzenmayer 6 naj bi na eni strani nestvarno ocenilo, da naj bi dobavitelji tožeči stranki odložili plačilo, na drugi strani pa naj ne bi navajalo razlogov, zaradi katerih naj bi bila tožeča stranka sposobna obvladati padec dolarja, ki je bil eden od razlogov za nastanek njenih težav.
45 Komisija meni, da prav ta stališča dokazujejo, da g. Pfizenmayerja ni mogoče šteti za objektivnega in nepristranskega strokovnjaka.
46 Družba Schott Glas v svojih stališčih v bistvu zatrjuje, da je sposobnost preživetja tožeče stranke manj gotova kot kdaj prej.
Presoja sodnika, ki odloča o začasni odredbi
47 Najprej je treba ponoviti presojo iz točk od 96 do 99 prvotnega sklepa.
48 Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav finančni položaj tožeče stranke glede na izvedensko mnenje Pfizenmayer 6 ostaja težaven, vendarle obstaja trend izboljšanja.
49 Prvič, očitno je, da čeprav položaj TGI ostaja napet in negotov zlasti ob upoštevanju zmanjšanja njenih razpoložljivih sredstev, še ni mogoče z zadostno verjetnostjo zatrditi, da v vsakem primeru tvega stečaj pred razglasitvijo sodbe v glavni stvari. Zlasti se zdi, da se je leta 2003 njen promet povečal in da bi se stopnja razpoložljivih likvidnih sredstev, ki ostaja pozitivna, morala izboljševati do 30. junija 2004. Ker je bila obravnava v postopku v glavni stvari dne 11. decembra 2003, bo razglasitev sodbe o temelju kmalu. Tako se zdi malo verjetno, da bi se lahko položaj tožeče stranke v tako kratkem obdobju tako močno poslabšal, da bi morala ustaviti plačevanje.
50 Drugič, iz izvedenskega mnenja Pfizenmayer 6 izhaja, da bi se, če bi tožeča stranka morala vrniti zneske, ki jih zahteva BvS in ki ji še niso bili vrnjeni, finančni položaj lahko takoj poslabšal, tako da bi morala ustaviti plačevanje.
51 Zlasti iz izvedenskega mnenja Pfizenmayer 6 izhaja, da so se razpoložljiva sredstva tožeče stranke na dan 31. decembra 2003 povečala na […] evrov in da je stanje gotovinske in kratkoročne likvidnosti TGI ostalo sicer pozitivno, vendar v celoti šibko. Tudi predvidena likvidna sredstva za 30. junij 2004 v višini […] evrov ostajajo šibka. Končno se zdi, da bi prišlo do nevarnosti ustavitve plačevanja, če bi TGI izvedla določene pomembne investicije, zlasti prenovo četrte peči.
52 Končno sodnik, ki odloča o začasni odredbi, presoja, da trditve Komisije o pomanjkanju objektivnosti in nenatančnosti izvedenskega mnenja Pfizenmayer 6 temeljijo delno na subjektivni oziroma neupravičeni razlagi omenjenega izvedenskega mnenja in v vsakem primeru ne zadostujejo za zmanjšanje verjetnosti ugotovitve, opisane v zgornjih točkah od 48 do 51.
53 Ob upoštevanju prej navedenega bi tožeča stranka lahko pravno verjetno izkazala, da bo gospodarsko preživela vsaj do izdaje sodbe v glavni stvari in da bi takojšnja izvršitev sporne odločbe zelo kmalu, če ne takoj, ogrozila njen obstoj.
54 Zato je pogoj nujnosti v tem primeru izpolnjen. Tako je treba uravnotežiti vse zadevne interese.
Uravnoteženje interesov
Trditve strank
55 Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe in v stališčih z dne 24. marca 2004 navaja enake interese, kot jih je navedla v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe (točki 110 in 111 prvotnega sklepa). Poudarja, da obstajata dodatna elementa v prid podaljšanju zadržanja izvršitve sporne odločbe brez posebnih pogojev.
56 Prvič, ker je bila obravnava v zadevi v glavni stvari dne 11. decembra 2003, bi se podaljšanje zadržanja omejilo na krajše obdobje. Drugič, izjemna plačila, ki so nujna za izpolnitev pogojev, ki jih je določil predsednik Sodišča prve stopnje, naj bi tožeči stranki onemogočila, da bi oblikovala likvidne rezerve. Upoštevajoč nujnost prenove četrte talilne peči tožeča stranka ne bi bila sposobna opraviti dodatnega plačila.
57 Komisija v stališčih meni, da naj v tej zadevi ne bi bilo izjemnih in zelo posebnih okoliščin, ki bi bile v korist izdaje začasnih odredb.
58 Prvič, v sporni odločbi naj bi bilo ugotovljeno, da naj bi bilo na trgu, na katerem deluje tožeča stranka, deset družb, ki bi lahko izkoristile povračilo spornih zneskov. Dalje naj bi bilo ugotovljeno, da povrnitev spornih pomoči nikakor ne bi okrepila prevladujočega položaja družbe Schott Glas, saj ta na zadevnem trgu ne prevladuje.
59 Drugič, Komisija dvomi o presoji sodnika, ki je odločal o začasni odredbi v drugem sklepu. Prvič, drugi sklep se je oddaljil od presoje iz prvotnega sklepa in se je zadovoljil z ugotovitvijo, da družba Schott Glas dosega bistveno večji promet od tožeče stranke, medtem ko se je po mnenju Komisije prvotni sklep opiral na okrepitev prevladujočega položaja družbe Schott Glas, ki v obravnavanem primeru sploh ni bil pomemben. Drugič, v drugem sklepu ni obrazloženo, koliko je promet družbe Schott Glas ustrezno merilo v okviru uravnoteženja interesov. Če bi ta promet pomenil odločilni dejavnik, da lahko družba Schott Glas od materinske družbe pridobi skoraj neomejena sredstva za nadomestilo morebitnih izgub, bi bilo stališče sodnika, ki je odločal o začasni odredbi, v nasprotju s sodno prakso (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C-303/88, Recueil, str. I-1433, točka 21, in v zadevi Italija proti Komisiji, C-305/89, Recueil, str. I-1603, točka 23).
60 Tretjič, drugi sklep naj ne bi upošteval položaja osmih konkurentov družbe TGI in družbe Schott Glas, ki so omenjeni v sporni odločbi.
61 Četrtič in nazadnje, drugi sklep naj bi temeljil na zmotnih dejanskih ugotovitvah v delu, v katerem naj bi bilo ugotovljeno, da je družba Schott Glas očitno prejela znatno pomoč zvezne dežele Turingije. Odločba, na katero se je sklicevalo Sodišče prve stopnje, se je nanašala na družbo, ki ni niti intervenient niti njegova materinska družba.
Presoja sodnika, ki odloča o začasni odredbi
62 Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, na podlagi ugotovitev iz točk od 115 do 117 prvotnega sklepa in točk 66 in 67 drugega sklepa ugotavlja, da v obravnavanem primeru še obstajajo izjemne in zelo posebne okoliščine, ki so v korist podaljšanja začasnih odredb.
63 Prvič, ugotoviti je treba, da se je Komisija v stališčih glede uravnoteženja interesov v bistvu omejila na kritiziranje izvedene presoje sodnika, ki je odločal o začasni odredbi iz drugega sklepa, proti kateremu pa se ni pritožila, in ni uveljavljala razloga spremenjenih okoliščin, ki bi lahko upravičil to, da sodnik, ki odloča o začasni odredbi, spremeni sporno presojo.
64 Drugič, v nobenem primeru trditve Komisije ne morejo vplivati na ugotovitev iz točke 117 prvotnega sklepa in točke 67 drugega sklepa, po kateri je, ob upoštevanju zelo posebnih okoliščin primera in zlasti zelo majhnega zneska sporne pomoči v razmerju s celotnim zneskom pomoči tožeči stranki, nestvarno predvidevati, da bi takojšna povrnitev te pomoči omogočila sanacijo posebnega konkurenčnega položaja, ki je prej obstajal na trgu oziroma na zadevnih trgih stekla. Ta navajanja ne morejo omajati dejstva, da promet družbe Schott Glas, ki je pomembnejši od prometa tožeče stranke, ovira nastanek znatne škode, ki bi izhajala iz izdaje začasnih odredb. Kot je bilo ugotovljeno v točki 67 drugega sklepa, je v vsakem primeru malo verjetno, da bi TGI ob upoštevanju svojega finančnega položaja lahko s svojim delovanjem, ki pomeni motnjo konkurence, vplivala na družbo Schott Glas ali na druge konkurente TGI.
65 Tretjič in nazadnje, v posebnem okviru tega sklepa je treba upoštevati dejstvo, da bo sodba v glavni stvari kmalu razglašena. Zato bi se ob domnevi, da bi odlog izvršitve sporne odločbe glede na položaj TGI na trgu oziroma na zadevnih trgih stekla lahko povzročil določene motnje konkurence ali bi negativno vplival na druge obstoječe interese, ti učinki lahko pojavili v zelo omejenem obdobju.
66 Iz tega sledi, da je v zelo posebnih okoliščinah primera izdaja začasnih odredb upravičena in potrebna, da se zagotovi učinkovito začasno pravno varstvo. Poleg tega ob upoštevanju bližnje razglasitve sodbe v zadevi v glavni stvari tega odloga ni treba vezati na posebne pogoje ali ga časovno omejiti.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE
sklenil:
1) Izvršitev člena 2 Odločbe Komisije 2002/185/ES z dne 12. junija 2001 o državni pomoči, ki jo je Zvezna republika Nemčija dodelila Technische Glaswerke Ilmenau GmbH, se zadrži do razglasitve sodbe v glavni stvari.
2) Odločitev o stroških, vključno s stroški intervenienta, se pridrži.
V Luxembourgu, dne 12. maja 2004.