SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 13. septembra 2010(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava znamke Skupnosti, sestavljene iz odtenka oranžne barve – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009)“
V zadevi T‑97/08,
KUKA Roboter GmbH s sedežem v Augsburgu (Nemčija), ki jo zastopata A. Kohn in B. Hannemann, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa R. Pethke, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega senata odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 14. decembra 2007 (zadeva R 1572/2007-4) glede zahteve za registracijo odtenka oranžne barve kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi A. W. H. Meij (poročevalec), predsednik, S. Papasavvas in L. Truchot, sodnika,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. februarja 2008,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. junija 2008,
na podlagi obravnave z dne 17. junija 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba KUKA Roboter GmbH, je 29. avgusta 2005 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: Urad) vložila prijavo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znak, katerega registracija se zahteva, je ta odtenek oranžne barve:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija znamke, so iz razreda 7 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „roboti z gibljivimi rokami za prenašanje, obdelovanje in varjenje, razen robotov, ki delujejo v sterilnih prostorih, medicinskih robotov in robotov za lakiranje; sestavni deli navedenih proizvodov“.
4 Preizkuševalec je z odločbo z dne 7. avgusta 2007 zavrnil zahtevo za registracijo na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009) z obrazložitvijo, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka.
5 Tožeča stranka je 2. oktobra 2007 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalca.
6 Četrti odbor za pritožbe Urada je z odločbo z dne 14. decembra 2007 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo z obrazložitvijo, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. V bistvu je menil, da upoštevna javnost barve, na katero se nanaša prijava znamke Skupnosti, ne bo zaznavala kot označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov.
Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– Uradu naloži plačilo stroškov.
8 Urad Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost dokazov, predloženih Splošnemu sodišču
9 Tožeča stranka je v oporo svoji trditvi, da ima prijavljena znamka poseben razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, z dopisom z dne 25. marca 2009 predložila rezultate dveh raziskav z dne 27. junija 2008, pri čemer je pri prvi raziskavi šlo za telefonsko anketo, opravljeno v Nemčiji, na Kitajskem, v Združenih državah in Italiji, pri drugi pa za vprašalnik, ki je bil javnosti predložen na sejmu Automatica 2008, ki je potekal junija 2008 v Münchnu (Nemčija). Tožeča stranka je prav tako predložila CD-ROM, ki je vseboval oglasne brošure različnih proizvajalcev ter fotografije razstavnih stojnic različnih podjetij iz sektorja, ki so zastopana na sejmih.
10 Urad je z dopisom z dne 12. maja 2009 izpodbijal dopustnost navedenih dokumentov, ker naj bi šlo za nove dokaze.
11 Poleg tega, da so bili ti dokumenti v nasprotju s členom 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča predloženi z zamudo, ne da bi bili ob tem navedeni razlogi za zamudo, je treba poudariti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen tožb pred Splošnim sodiščem nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe Urada v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94 (postal člen 65 Uredbe št. 207/2009), tako da preučevanje dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem, ni njegova naloga (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 24. novembra 2005 v zadevi Sadas proti UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T‑346/04, ZOdl., str. II‑4891, točka 19 in navedena sodna praksa). Zakonitosti odločbe odbora za pritožbe zato ni mogoče izpodbijati s sklicevanjem na nova dejstva pred Splošnim sodiščem, razen če se dokaže, da bi odbor za pritožbe ta dejstva moral upoštevati po uradni dolžnosti med upravnim postopkom pred sprejetjem odločbe v obravnavanem primeru (sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2002 v zadevi eCopy proti UUNT (ECOPY), T‑247/01, Recueil, str. II‑5301, točka 46).
12 Ker se v obravnavanem primeru dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, očitno ne nanašajo na dejstva, ki bi jih odbor za pritožbe na podlagi člena 74(1) Uredbe št. 40/94 (postal člen 76(1) Uredbe 207/2009) moral upoštevati po uradni dolžnosti, je treba zgoraj navedene dokumente zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti njihovo dokazno moč.
Vsebinska presoja
13 Tožeča stranka v oporo svoji tožbi navaja tri tožbene razloge, in sicer kršitev člena 28 ES ter členov 7(1)(b), 73 (postal člen 75 Uredbe št. 207/2009) in 74 Uredbe št. 40/94 ter zlorabo pooblastil.
14 Najprej je treba preizkusiti drugi, nato tretji, nazadnje pa še prvi tožbeni razlog.
Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 7(1)(b), 73 in 74 Uredbe št. 40/94
– Trditve strank
15 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka glede proizvodov, na katere se nanaša.
16 Tožeča stranka najprej zatrjuje, da je odbor za pritožbe napačno presodil pomen sodbe Sodišča z dne 6. maja 2003 v zadevi Libertel (C‑104/01, Recueil, str. I‑3793), iz katere naj bi izhajalo, da je registracija barve kot znamke Skupnosti izključena samo, če barva nima razlikovalnega učinka. Tako naj bi znamko bilo mogoče registrirati, če ima kakršen koli, pa čeprav omejen razlikovalni učinek.
17 Tožeča stranka zatrjuje, da so v obravnavanem primeru merila, ki jih je Sodišče postavilo v zgoraj navedeni sodbi Libertel, izpolnjena. Prijavljena znamka se namreč nanaša zgolj na eno vrsto posebnih proizvodov, in sicer na robote z gibljivimi rokami za prenašanje, obdelovanje in varjenje, razen robotov, ki delujejo v sterilnih prostorih, medicinskih robotov in robotov za lakiranje. Poleg tega naj bi bil zadevni trg zelo specifičen, saj so, prvič, roboti, na katere se prijavljena znamka nanaša, dolgoročne naložbe, njihova cena na kos v eurih pa je sestavljena iz vsaj petih številk, drugič, roboti naj bi se uporabljali za zelo specializirane namene in, tretjič, zaradi nakupa robota tožeče stranke mora kupec opraviti veliko prilagoditev.
18 Tožeča stranka dalje izpodbija analizo odbora za pritožbe glede upoštevne javnosti iz točk 19 in 20 izpodbijane odločbe in trdi, da v obravnavanem primeru upoštevno javnost sestavljajo kupci in veletrgovci z roboti z gibljivimi rokami za prenašanje, obdelovanje in varjenje, ki dobro poznajo trg teh proizvodov v Evropi. Tožeča stranka tako ugovarja presoji odbora za pritožbe, v skladu s katero zadevno javnost ne sestavljajo zgolj kupci proizvodov, na katere se nanaša prijavljena znamka, temveč tudi tehnično osebje v tovarnah, kjer se ti roboti nahajajo.
19 Tožeča stranka izpodbija, da glede barv obstaja zahteva po razpoložljivosti zaradi majhnega števila barv, ki jih je mogoče razlikovati. Zatrjuje, da je mogoče registrirati besedne znamke, ki vsebujejo zgolj nekaj znakov, čeprav tudi zaloge teh znakov niso neomejene. Poleg tega poudarja, da se monopolizacija prijavljene znamke nanaša zgolj na omejeno skupino proizvodov. Tožeča stranka tudi meni, da registracija prijavljene znamke konkurenčnih podjetij ne bi ovirala pri trženju oranžnih robotov, saj tako trženje ne pomeni uporabe prijavljene znamke v smislu člena 9 Uredbe št. 40/94 (postal člen 9 Uredbe št. 207/2009). Tožeča stranka v zvezi s tem vztraja pri tem, da stranke načeloma izberejo barvo proizvoda ob naročilu, tako da konkurentu tožeče stranke ne bi bilo onemogočeno, da prodaja oranžne robote. Prijavljena znamka naj bi preprečevala zgolj uporabo te barve v oglaševalske in promocijske namene, na primer na sejmih in v brošurah.
20 Registracija prijavljene znamke naj poleg tega ne bi bila v nasprotju z nobenim drugim splošnim interesom. Ta znamka naj ne bi bila predmet opisne uporabe in naj ne bi sledila tehničnemu cilju.
21 Tožeča stranka prav tako izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, da je prijavljena znamka zelo blizu barvi minija, ki se uporablja kot zaščitno sredstvo proti rjavenju. Po eni strani naj bi bili zadevni barvi povsem različni. Po drugi strani uporabo minija prepoveduje Direktiva 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (UL L 37, str. 19). Nazadnje, roboti tožeče stranke naj bi bili v glavnem izdelani iz taljenega aluminija, materiala, ki ga ni treba obdelati proti rjavenju.
22 Tožeča stranka tudi zatrjuje, da ni mogoče šteti, da naj bi število prijav znamk, katerih predmet je rdeča ali oranžna barva kot taka, pomenilo, da prijavljena znamka ni neobičajna in da zato nima razlikovalnega učinka. Meni, da zgolj število vloženih prijav znamk, ki se nanašajo na barve kot take, ni pomembno in da mora odbor za pritožbe ocenjevati prijavljeno znamko za vsak posamezen primer, ob upoštevanju proizvodov in storitev, na katere se prijavljena znamka nanaša.
23 Tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe s tem, da je v točki 20 izpodbijane odločbe navedel, da se zadevna javnost za nakup zadevnih proizvodov odloča zgolj na podlagi njihovih tehničnih in ekonomskih lastnosti, ne pa na podlagi njihove barve, ni upošteval pomembnega dejstva, da barva zadevni javnosti omogoča, da proizvod poveže z določenim proizvajalcem in da dobi predstavo o kakovosti tega proizvoda. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na oglasne brošure, predložene odboru za pritožbe, iz katerih naj bi bilo razvidno, da barva robotov z gibljivimi rokami za prenašanje, obdelovanje in varjenje v zainteresiranih krogih pomeni označbo trgovskega izvora.
24 Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da naj bi dokument z naslovom „Icon Added Value“, ki se nanaša na raziskavo, opravljeno leta 2005, katere reprezentativnost za celotno Evropsko unijo naj bi dokazoval dokument z naslovom „World Robotics 2006“, ki je bil predložen odboru za pritožbe, dokazoval, da zadevna javnost barvo povezuje z izvorom proizvodov. Tožeča stranka meni, da trg robotov deluje na podlagi drugačnih zakonitosti kot trgi potrošniškega blaga. Poleg tega ugovarja temu, da naj bi raziskava zadevnega javnega mnenja temeljila na slabo postavljenem vprašanju. Navedba proizvajalca naj namreč ne bi izkrivljala rezultatov.
25 Nazadnje tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe kršil člena 73 in 74 Uredbe št. 40/94, ker naj ne bi preizkusil dejstev in okoliščin obravnavane zadeve. Zato naj bi bila izpodbijana odločba tudi nezadostno obrazložena.
26 Urad ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
27 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 se kot znamka ne registrirajo „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“. Člen 7(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(2) Uredbe št. 207/2009) poleg tega določa, da se „odstavek 1 […] uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Skupnosti“.
28 Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 pomeni, da je ta znamka primerna, da proizvode, za katere se zahteva registracija, označuje kot proizvode, ki izhajajo iz določenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov drugih podjetij (sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Henkel proti UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, str. I‑5089, točka 34).
29 Ta razlikovalni učinek je treba presojati glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, in glede na to, kako ga zaznava upoštevna javnost (zgoraj navedena sodba Henkel proti UUNT, točka 35).
30 Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je z barvo kot tako mogoče razlikovati blago in storitve nekega podjetja od blaga in storitev drugih podjetij v smislu člena 4 Uredbe št. 40/94 (postal člen 4 Uredbe št. 207/2009), je treba presoditi, ali barve kot take lahko posredujejo natančne informacije, zlasti o izvoru določenega blaga ali storitve (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Libertel, točka 39, in sodbo Sodišča z dne 24. junija 2004 v zadevi Heidelberger Bauchemie, C‑49/02, ZOdl., str. I‑6129, točka 37).
31 V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav lahko barve vzbujajo nekatere miselne povezave in vzbujajo občutke, so po značilnostih le malo primerne za sporočanje natančnih informacij. Še toliko manj, ker se zaradi svoje privlačnosti po navadi in pogosto uporabljajo v oglasih in pri trženju proizvodov in storitev, ne da bi prenašale kakršno koli natančno sporočilo (zgoraj navedeni sodbi Libertel, točka 40, in Heidelberger Bauchemie, točka 38).
32 Zaznavanje javnosti ni nujno enako pri znaku, ki ga sestavlja barva, in pri besedni ali figurativni znamki, ki jo sestavlja znak, neodvisen od videza proizvoda, ki ga znamka opisuje. Čeprav namreč javnost po navadi takoj prepozna besedne ali figurativne znamke kot znake, ki opredeljujejo trgovski izvor blaga, pa to ne velja v primeru, v katerem se znak pomeša z videzom proizvoda, za katerega se zahteva registracija znaka kot znamke (zgoraj navedena sodba Libertel, točka 65, in sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi KWS Saat proti UUNT, C‑447/02 P, ZOdl., str. I‑10107, točka 78).
33 Pri barvi se obstoj razlikovalnega učinka, neodvisnega od njene uporabe, lahko doseže le v izjemnih okoliščinah, zlasti ko je število proizvodov ali storitev, za katere je prijavljena znamka, zelo omejeno in je upoštevni trg zelo specifičen (zgoraj navedeni sodbi Libertel, točka 66, in KWS Saat proti UUNT, točka 79).
34 Prav tako je treba poudariti, da ker je pravo znamk bistven del sistema neizkrivljene konkurence, ki ga vzpostavlja Pogodba ES, je treba pravice in pooblastila, ki jih znamka daje imetniku, preučiti glede na ta cilj. Glede na to, da registrirana znamka imetniku zagotavlja izključno pravico monopolizirati registrirani znak kot časovno neomejeno znamko za določene proizvode ali storitve, je možnost registracije neke znamke lahko predmet omejitev na podlagi javnega interesa (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Libertel, točke od 48 do 50).
35 V zvezi s tem je posledica majhnega števila dejansko razpoložljivih barv to, da lahko majhno število registracij kot znamk za storitve ali proizvode izčrpa vso paleto razpoložljivih barv. Tako širok monopol ni združljiv s sistemom neizkrivljene konkurence, zlasti ker bi lahko omogočil nezakonito konkurenčno prednost v korist enega samega gospodarskega subjekta. Na področju prava znamk je treba torej priznati splošen interes, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so ti, za katere se zahteva registracija (zgoraj navedena sodba Libertel, točki 54 in 55).
36 Tožbeni razlog kršitve člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 je treba preizkusiti glede na te ugotovitve.
37 Odbor za pritožbe je glede upoštevne javnosti v točki 19 izpodbijane odločbe upošteval, kako tehnično osebje v strojni hali, torej strokovnjaki, ki so odgovorni za upravljanje ali delovanje teh robotov, zaznavajo robote z gibljivimi rokami za prenašanje, obdelovanje in varjenje, v točki 20 izpodbijane sodbe pa, kako take robote zaznavajo podjetja, ki jih kupujejo.
38 Tožeča stranka izpodbija, da je upoštevna javnost sestavljena tudi iz tehničnega osebja, zaposlenega v tovarnah, v katerih so ti roboti. Glede tega zadostuje ugotoviti, kot je pravilno navedel Urad, da čeprav tehnično osebje neposredno verjetno ne sodeluje pri sprejetju odločitve za nakup robotov, ni izključeno, da v nekaterih podjetjih vpliva na to odločitev, saj se neposredno ukvarja z njihovim delovanjem in dnevno uporabo. Odbor za pritožbe torej ni storil napake s tem, da je za presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke po eni strani upošteval zaznavanje tehničnega osebja, po drugi strani pa zaznavanje osebja v podjetju, ki je zadolženo za izbiro in nakup proizvodov, na katere se nanaša prijavljena znamka.
39 Vsekakor je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, da je odbor za pritožbe upošteval strokovno javnost, ki je pri odločitvah o nakupih posebej pozorna na tehnične funkcije navedenih naprav, zlasti na možnosti njihove uporabe, modele ali na dejavnike, povezane z varnostjo pri delu.
40 Glede presoje razlikovalnega učinka prijavljenega znaka je treba poudariti, kot je navedel odbor za pritožbe v točkah 11 in 12 izpodbijane odločbe, da je prijavljena znamka sestavljena iz ene barve, in sicer iz odtenka oranžne barve kot take, ki lahko v celoti ali delno pokriva bodisi proizvode, na katere se nanaša prijavljena znamka, bodisi njihovo embalažo ali ki jo je mogoče, če je treba, uporabiti za oglaševanje teh proizvodov.
41 Odbor za pritožbe je v točkah 12 in od 16 do 20 izpodbijane odločbe ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka, ker je ni mogoče zaznati kot označbo izvora proizvodov, na katere se nanaša. Odbor za pritožbe je namreč ugotovil, da prijavljena barva v sektorju industrijskih robotov in načrtovanja naprav v bistvu ni nenavadna in da kot taka ni tako izjemna, da bi jo v zadevnem sektorju zaznavali kot presenetljivo.
42 Tožeča stranka pa ni dokazala, da je odbor za pritožbe s tem v zvezi storil napako. Poudariti je namreč treba, da potrošniki ob neobstoju kakršnih koli grafičnih ali besednih elementov izvora proizvodov po navadi ne domnevajo na podlagi njihove barve ali barve njihove embalaže, ker se v skladu s trenutnimi trgovinskimi običaji barva kot taka načeloma ne uporablja kot sredstvo identifikacije. Barva kot taka ponavadi ni lastnost, ki bi omogočala razlikovanje proizvodov nekega podjetja (zgoraj navedena sodba Libertel, točka 65).
43 V zvezi s tem je treba poudariti, da je odbor za pritožbe, ne da bi tožeča stranka temu ugovarjala, v točki 26 izpodbijane odločbe ugotovil, da se v zadevnem sektorju industrijski roboti običajno tržijo v zelo različnih barvah. Tožeča stranka pa ni predložila ničesar, s čimer bi dokazala, da se v zadevnem sektorju barve industrijskih robotov na splošno zaznavajo kot označba trgovskega izvora teh proizvodov.
44 Vsekakor je treba poudariti, da je zahteva po razpoložljivosti barv, ki vpliva na razlago člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, razen v izjemnih okoliščinah, ovira za registracijo znamke, ki je sestavljena iz barve kot take.
45 V zvezi s tem je glede trditve tožeče stranke o zahtevi po razpoložljivosti barv v sektorju robotov z gibljivimi rokami treba poudariti, da zaradi registracije odtenka oranžne barve kot znamke Skupnosti ne bi prišlo do monopolizacije zgolj tega odtenka, temveč bi s tem konkurenčnim podjetjem bila prepovedana uporaba vseh odtenkov oranžne barve, saj prav tako ni mogoče izključiti, da ne bi bila dokazana verjetnost zmede med odtenkom oranžne barve, ki je predmet prijave znamke v obravnavanem primeru, in drugimi odtenki oranžne barve, torej podobnimi barvami. Ob upoštevanju posebno omejenega števila razpoložljivih barv bi monopolizacija določene barve in tako morda vseh podobnih barv in odtenkov lahko pripeljala do hitrega izčrpanja celotne palete razpoložljivih barv in nekaterim gospodarskim subjektom dala konkurenčno prednost, nezdružljivo s sistemom neizkrivljene konkurence in s splošnim interesom, da se neupravičeno ne omeji razpoložljivost barv za druge gospodarske subjekte (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Libertel, točki 54 in 56).
46 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka pred odborom za pritožbe ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so v tej zadevi obstajale izjemne okoliščine, zlasti pa, da je število proizvodov, glede katerih je bila znamka prijavljena, tako omejeno in da je upoštevni trg tako poseben, da bi po eni strani barva kot taka lahko označevala trgovski izvor proizvodov, za katere je uporabljena, po drugi strani pa njena monopolizacija v nasprotju z javnim interesom ne bi ustvarila nezakonite konkurenčne prednosti v korist imetnika znamke.
47 Tožeča stranka se v zvezi s tem namreč sklicuje na posebnosti zadevnega sektorja, zlasti pa na to, da naj bi bili roboti, na katere se nanaša prijavljena znamka, zelo posebni proizvodi, da naj bi bili dolgoročne naložbe, dragi, uporabljali naj bi se za zelo specializirane namene, zaradi nakupa robota pa naj bi kupec moral opraviti veliko prilagoditev. Vendar ti elementi ne spremenijo okoliščine, ki jo je v točki 26 izpodbijane odločbe navedel odbor za pritožbe, da je v sektorju zadevnih proizvodov običajno, da so ti na voljo v zelo različnih barvah. Tožeča stranka glede tega trdi, da stranke izbirajo barve proizvodov ob naročilu. Zato je treba ugotoviti, da je v zadevnem sektorju upoštevna javnost po navadi soočena z zadevnimi proizvodi v različnih barvah, ne da bi bile te zaznane kot da označujejo trgovski izvor teh proizvodov.
48 Tožeča stranka poleg tega ne obrazloži, kako bi na podlagi elementov, na katere se sklicuje, bilo mogoče ugotoviti, da splošni interes v zadevnem sektorju, da se neupravičeno ne omeji razpoložljivosti barv, z registracijo prijavljene znamke ne bi bil oškodovan.
49 Tožeča stranka kljub temu zatrjuje, da namerava prijavljeno znamko uporabljati zgolj v oglaševalske in promocijske namene ter da registracija te znamke konkurenčnih družb ne bo ovirala pri svobodni izbiri barv za njihove robote. V zvezi s tem je treba spomniti, da na podlagi člena 9 Uredbe št. 40/94 izključna pravica, ki jo ima imetnik znamke Skupnosti, temu daje pravna sredstva, da prepreči vsem tretjim osebam, da v gospodarskem prometu uporabljajo podoben ali enak znak. Člen 9(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 9(2) Uredbe št. 207/2009) prepoveduje zlasti opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom, ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom, uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom in uporabo znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.
50 Tožeča stranka tako ne more zatrjevati, da to, da bi konkurenčne družbe za svoje robote uporabljale oranžno barvo, ne bi pomenilo uporabe prijavljene znamke v smislu člena 9 Uredbe št. 40/94.
51 Poleg tega je treba poudariti, da je način trženja odvisen zgolj od izbire zadevnega podjetja in ga je tako mogoče spremeniti po registraciji znaka kot znamke Skupnosti. Zato ne more nikakor vplivati na presojo, ali je ta znak mogoče registrirati (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi DaimlerChrysler proti UUNT (TELE AID), T‑355/00, Recueil, str. II‑1939, točka 42). Tako, čeprav tožeča stranka zatrjuje, da bo prijavljeno znamko uporabljala zgolj v oglaševalske namene, ni mogoče izključiti, da svoje pravice ne bo izvrševala tako, da bo svojim konkurentom prepovedala uporabo zadevnega odtenka oranžne barve iz obravnavanega primera na samih robotih. Zato trditev tožeče stranke, da se bo prijavljena znamka uporabljala zgolj za oglaševalske namene, nikakor ne more vplivati na presojo zahteve po razpoložljivosti prijavljenega znaka.
52 Tožeča stranka kljub temu utemeljeno zatrjuje, da okoliščina, ki jo je odbor za pritožbe navedel v točki 20 izpodbijane odločbe, da se zadevna javnost za nakup zadevnih proizvodov odloča zgolj na podlagi njihovih tehničnih in ekonomskih lastnosti, ni pomembna v zvezi z vprašanjem, ali barva kot taka lahko označuje trgovski izvor proizvodov. Kljub temu na podlagi te ugotovitve glede na druge elemente, ki so bili upoštevani v izpodbijani odločbi, ni mogoče ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako s tem, da je ugotovil, da člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 nasprotuje registraciji prijavljene znamke.
53 Prav tako trditve tožeče stranke, s katerimi se izpodbija upoštevnost ugotovitev odbora za pritožbe, v skladu s katerimi je barva, ki je predmet prijavljene znamke, podobna barvi minija, sredstva za zaščito proti rjavenju, in v skladu s katerimi se veliko število odločb Urada nanaša na zahteve za registracijo odtenkov od rdeče do oranžne barve, glede na ugotovitve v točkah od 42 do 48 zgoraj ne morejo izpodbiti utemeljenosti ugotovitve odbora za pritožbe.
54 Tožeča stranka tudi zatrjuje, da dokument z naslovom „Icon Added Value“ dokazuje, da bo v zadevnem sektorju upoštevna javnost povezovala barvo in izvor proizvodov.
55 V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da vprašalnik raziskave, ki je naveden v tem dokumentu, vsebuje vprašanja, ki so bila zastavljena in razporejena tako, da so močno vplivala na rezultate ankete. Zadevni vprašalnik ima namreč tri dele. Prvi del, in sicer vprašanja od K1 do K10, se v celoti osredotoča na predstavo, ki jo ima vprašana oseba o tožeči stranki, in, kot poudarja odbor za pritožbe, to osebo spodbuja, da si o tožeči stranki ustvari predstavo. Drugi del, in sicer vprašanja od HW1 do HW3, se nanaša na nekatere konkurente tožeče stranke, nje pa ne omenja. Tretji del, ki je sestavljen iz petih vprašanj, pa vsebuje dve vprašanji, katerih namen je tožečo stranko primerjati z enim od njenih konkurentov. V tem tretjem delu je vprašanje, s katerim se anketirane osebe pozivajo, naj tožeči stranki in njenim trem konkurentom pripišejo barve, na predzadnjem mestu.
56 Torej, tako na podlagi vsebine vprašanj kot na podlagi njihovega vrstnega reda so bile anketirane osebe seznanjene s tem, da se ta vprašalnik osredotoča na tožečo stranko. V teh okoliščinah na podlagi vprašanja, postavljenega anketiranim osebam, katero barvo povezujejo s tožečo stranko, ni mogoče ugotoviti, ali ima v zadevnem sektorju odtenek oranžne barve, ki je predmet prijave znamke, poseben razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, niti ali upoštevna javnost barve zaznava kot označbo trgovskega izvora proizvodov. Kot je odbor za pritožbe pravilno poudaril v točki 25 izpodbijane odločbe, je uporabljena metoda lahko koristna pri dokazovanju razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prijavljenega znaka v smislu člena 7(3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(3) Uredbe št. 207/2009). To pa ni podlaga za vložitev prijave znamke v obravnavani zadevi.
57 Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako s tem, da je ob upoštevanju vsebine in vrstnega reda vprašanj v zadevnem vprašalniku ugotovil, da na podlagi rezultatov v dokumentu z naslovom „Icon Added Value“ ni mogoče ne ugotoviti navad na področju znamk v zadevnem sektorju ne dokazati posebnega razlikovalnega učinka prijavljenega znaka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
58 Zato trditev tožeče stranke, da reprezentativnost dokumenta „Icon Added Value“ v vsej Uniji dokazuje dokument z naslovom „World Robotics 2006“, ni pomembna.
59 Glede trditve tožeče stranke, da odbor za pritožbe izpodbijane odločbe ni zadostno obrazložil, je treba poudariti, da mora biti v skladu s členom 73 Uredbe št. 40/94 na podlagi obveznosti obrazložitve tožeči stranki omogočeno, da se, če je treba, seznani z razlogi za zavrnitev zahteve za registracijo in da učinkovito nasprotuje sporni odločbi (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 9. oktobra 2002 v zadevi KWS Saat proti UUNT (odtenek oranžne barve), T‑173/00, Recueil, str. II‑3843, točka 55 in navedena sodna praksa).
60 V obravnavanem primeru je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe navedel različne elemente, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je neka barva razlikovalna, in sicer zlasti to, kako prijavljeno znamko zaznava upoštevna javnost, običajne značilnosti te barve ter navade na področju znamk v zadevnem sektorju. Odbor za pritožbe je nato na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, analiziral ne zgolj splošno zaznavanje odtenka oranžne barve, temveč tudi poseben kontekst sektorja industrijskih robotov. Tožeča stranka je tako imela na voljo potrebne elemente za razumevanje izpodbijane odločbe in jo je izpodbijala pred sodiščem Unije. Zato ni mogoče ugotoviti, da je odbor za pritožbe kršil člen 73 Uredbe št. 40/94.
61 Nazadnje, glede trditve tožeče stranke, da odbor za pritožbe ni opravil posamične in konkretne presoje dejstev in okoliščin obravnavane zadeve v skladu s členom 74(1) Uredbe št. 40/94, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe, zlasti kot je razvidno iz točk od 22 do 25 izpodbijane odločbe, preizkusil pomembna dejstva, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi ocenil razlikovalni učinek prijavljene znamke v zvezi s proizvodi, na katere se zahteva za registracijo nanaša. Zato je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni kršil člena 74(1) Uredbe št. 40/94.
62 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: zloraba pooblastil
– Trditve strank
63 Tožeča stranka trdi, da gre pri izpodbijani odločbi za zlorabo pooblastil, ker temelji na ugotovitvah, glede katerih tožeča stranka meni, da je dokazala, da niso pomembne.
64 Urad ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
65 Spomniti je treba, da ima pojem zlorabe pooblastil natančno določen doseg v pravu Unije in da se nanaša na položaj, v katerem upravni organ svoja pooblastila uporablja za drug namen kot za tistega, za katerega so mu bila podeljena. V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s tem je pri odločitvi ugotovljena zloraba pooblastil le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih dokazov jasno, da je bila sprejeta za doseganje drugih ciljev, kot so tisti, ki jih navaja (sodbi Splošnega sodišča z dne 24. aprila 1996 v združenih zadevah Industrias Pesqueras Campos in drugi proti Komisiji, T‑551/93 in od T‑231/94 do T‑234/94, Recueil, str. II‑247, točka 168, in z dne 12. januarja 2000 v zadevi DKV proti UUNT (COMPANYLINE), T‑19/99, Recueil, str. II‑1, točka 33).
66 V obravnavanem primeru pa tožeča stranka tega ni ne dokazala ne zatrjevala. Natančneje, tudi če bi odbor za pritožbe, kot trdi tožeča stranka, izpodbijano odločbo utemeljil na ugotovitvah, glede katerih tožeča stranka meni, da je dokazala, da niso pomembne, to ne bi pomenilo, da je bila odločitev sprejeta zgolj ali predvsem zato, da bi bili doseženi drugi cilji kot so tisti, ki jih navaja. Poleg tega je treba spomniti, da odbor za pritožbe ni napačno presodil razlikovalnega učinka prijavljene znamke (glej točke od 41 do 58 zgoraj). Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 28 ES
– Trditve strank
67 Tožeča stranka trdi, da je zavrnitev registracije prijavljene znamke ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu v smislu člena 28 ES. Ta zavrnitev naj bi namreč omogočila, da na trg vstopijo ponaredki, kar bi privedlo do zmanjšanja prometa tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti nobene izjeme iz člena 30 ES.
68 Urad ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
69 Glede prvega tožbenega razloga tožeče stranke glede kršitve člena 28 ES je treba poudariti, da je pravico na znamki Skupnosti ter varstvo, ki ga ta zagotavlja, mogoče pridobiti zgolj z registracijo prijavljenega znaka. Tako se je na varstvo pred trženjem ponaredkov, ki ga s prvim tožbenim razlogom zahteva tožeča stranka, mogoče sklicevati le, če je tožeča stranka imetnica znamke Skupnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 17. oktobra 1990 v zadevi HAG GF, C‑10/89, Recueil, str. I‑3711, točka 14). Ker odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 (glej točke od 41 do 58 zgoraj), je treba zavrniti tudi ta tožbeni razlog.
Stroški
70 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
71 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Urada naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi KUKA Roboter GmbH se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. septembra 2010.
Podpisi